56 MOSTOVI 1998/XXXII
gre za sistem v akademskem smislu, temveč
samo za interno domeno, morajo biti zapiski,
prav zaradi interne domene tolmača s samim
seboj, razumljivi, berljivi, pregledni, skratka
povsem primerni za njegovo lastno uporabo.
Če niso, bo prej ali slej v trenutku ubesedova¬
nja z lista zazevala vsebinska vrzel, posejana s
čačkami. In ni ga tolmača, ki bi si tega želel.
Sistem ali interna domena pri zapisovanju ka¬
žeta torej na pojavljanje metajezika, posebne
kode, katere avtorje sočasno tudi edini končni
uporabnik, izdelane izključno za potrebe kon-
sekutivnega tolmačenja. Pri metajeziku, torej
konsekutivnem zapisovanju, je ključno dvoje:
obvladovanje površine lista in smotrna posta¬
vitev gradiva na njem ter uporaba simbolov,
kratic, okrajšav, ideogramov namesto besed,
sintagem ali celo stavkov. Vse to mora biti po¬
vezano v sistem obveznih, a spontanih preho¬
dov: obveznih, ker zagotavljajo ponovljivost,
torej varnost načina zapisovanja; spontanih,
ker morajo izhajati iz osebne nagnjenosti in
predstave o svetu, zato da tolmaču omogočijo
čim manjšo potrošnjo energije pri pretvarja¬
nju. Težava je pri tem stopnja ozaveščenosti
tolmača oziroma bodočega konsekutivnega
tolmača v zvezi z metajezikom, njegovo ko¬
ristnostjo in temeljno vlogo, ki jo ima v pove¬
zavi z analitičnim razumevanjem besedila. Od
tod druga temeljna naloga pedagoga - bodo¬
čemu tolmaču mora posredovati novo kompe¬
tenco iz palete vseh kompetenc, ki jih je pri
konsekutivnem tolmačenju treba aktivirati so¬
časno ali v zelo hitri sosledici, cilj tega pa je
optimalna razporeditev energije pri delu. Za
to, da bodoči tolmač združi v sebi vse navede¬
no in opravi kakovostno storitev, pa mu ne
preostane drugega, kot da neizprosno inten¬
zivno, redno in vztrajno vadi. In to res ni ma¬
lenkost.
V vsem, kar smo povedali, je le malo tiste¬
ga čara, ki ga neizkušeno občinstvo zazna ob
prvem srečanju s konsekutivnim tolmače¬
njem, vendar so čestitke, čeprav jih izrekajo
ljudje, ki ne poznajo tolmačevih muk (in prav
je, daje tako), vedno dobrodošle.
Maja Sotlar
Prevajanje filmov na prepihu kritik
Povzetek
Prevodi filmov so pogosto tarča kritik - včasih upravičenih, včasih pa tudi ne, saj se gledalci ne
zavedajo, v kakšnih razmerah delajo prevajalci filmov:
• prevajalec pogosto dobi videokaseto slabe kakovosti brez predloge,
• prevodi morajo biti kratki, zato je treba dele besedila izpustiti,
• časa za temeljito obdelavo filma je navadno premalo,
• prevajanja filma se lahko loti kdorkoli in izdelki so temu primerni (slovnične in pravopisne na¬
pake).
Summary
The article deals with the fact that film translating has always been a target of harsh criticism.
Although in many cases such criticism is based on firm arguments, it is quite often the čase that
film translators are unjustly criticised and even ridiculed because of their work. A film audience
is usually not aware of certain peculiarities that are typical of film translating and that can to
MOSTOVI 1998/XXXII 57
some degree account for errors made by film translators, regardless of how qualified they are.
These peculiarities are:
• A translator is often given a videotape with a film copy of poor quality and no dialogue list.
• Translations should be short and simple, and that is why some words and phrases are left out
and not translated. For a film audience, this could leave the impression of translator's ignorance.
• Time pressure.
• Formal qualifications are not obligatory.
• Although film translations are proof read, the Slovene is often very poor.
Prevajalcem je že od nekdaj težko, saj je nji¬
hovo delo nenehno pod drobnogledom in vsak
njihov izdelek si nadvse radi in pozorno ogle¬
dajo ali poslušajo vsi, ki vsaj malo poznajo
zadevni jezik. Se zlasti so na prepihu prevajal¬
ci filmov, predvsem zadnjih nekaj let so delež¬
ni premnogih kritik, včasih dobronamernih,
še večkrat pa posmehljivih.
Zbiralci in iskalci cvetk iz filmskih prevo¬
dov imajo res široko delovno področje, saj je
po prihodu predvsem dveh komercialnih tele¬
vizijskih postaj na naših zaslonih vsak dan
vsaj 20 ur programa - filmov, nadaljevank in
dokumentarcev -, zraven pa lahko prištejemo
še filme z velikega platna. Na internetu Mat¬
jaž Potrč ureja celo rubriko MojsteR prevodov
(www.mojster.si), v katero prispevajo in so
vabljeni vsi, ki na TV ali v kinu opazijo pri¬
mere slabih prevodov. Rubrika je prava uspe¬
šnica in ima zavidljivo veliko dopisovalcev, ki
nemalokrat že prav škodoželjno razlagajo,
kakšen bi prevod moral biti. Včasih pa kdo
namesto razlage pripiše samo retorično vpra¬
šanje v slogu: »Alije razlaga sploh potrebna?«
Tako se vse bolj uveljavlja mnenje, da so
prevajalci filmov v glavnem sami fičfiriči,
vsako njihovo napako pa strastno pograbijo
vsi: nejezikoslovci in jezikoslovci, pa tudi »re¬
sni« prevajalci. Zaradi vsega tega so prevajal¬
ci filmov nehote postali posebna kasta. Ne¬
kakšni plebejci med prevajalci, če hočete. Žal
večkrat tudi po krivici.
Zakaj tako mislim, bom skušala pojasniti v
naslednjih vrsticah. Vendar naj še pred tem ja¬
sno povem, da NIKAKOR ne opravičujem
vseh napak, ki jih zagrešijo »filmarji«. Prav
je, da prevajalca opozorimo na napake, ki so
plod neznanja ali nepoznavanja jezikovnih po¬
sebnosti, vendar je prav tudi, da se enkrat po¬
jasnijo nekatere posebnosti prevajanja filmov,
saj te pogosto botrujejo napakam, ki jih lahko
zagreši celo sicer zelo kompetenten in jezi¬
kovno ustrezno izobražen prevajalec. Se prej
pa bi rada na kratko predstavila tehnično plat
prevajanja filmov.
Tehnika prevajanja
Tehnika prevajanja filmov se v zadnjih letih ni
bistveno spremenila, izboljšali so se le pripo¬
močki, ki jih prevajalec uporablja pri delu. To
ni možno brez osebnega računalnika z ustrez¬
nim programom za prevajanje filmov, video¬
rekorderja in televizijskega sprejemnika. Pred
prevajanjem, ne glede na to, ali se uporablja
predloga (»dialog lista«) ali ne, si je film smi¬
selno ogledati, ker s tem prevajalec dobi ce¬
lotno sliko o vsebini, besedišču in prevajalsko
težjih sekvencah.
Če prevaja s predlogo, je delo veliko pre¬
prostejše in manj zamudno, saj se v celoti
osredotoča le na prevajanje tiskanega besedila.
Tempo si določa sam. Če pa predloge nima in
torej prevaja po tonskem zapisu, mora zelo
zbrano poslušati (bolj ali manj kakovostno pre¬
sneto) videokaseto. Ker mora besedilo oz.
podnapise sproti vnašati v računalnik, mora
seveda nenehno ustavljati videorekorder in ga
nato spet vklapljati. Posebno manj kakovostni
videorekorderji imajo značilno slabost, da ob
vključitvi zvoka nekaj trenutkov ne slišimo, s
tem pa seveda lahko prevajalec zamudi tudi
kar nekaj besed, zato mora kaseto pogosto pre-
58 MOSTOVI 1998/XXXII
vrteti nazaj toliko, da ujame izgubljene besede.
Tudi sicer mora kaseto verjetno dovolj pogosto
ustavljati in vrteti nazaj (odvisno od kakovosti
posnetka in težavnosti besedila), da razvozla
težje sekvence. To nenehno ustavljanje in pre-
vrtavanje je zelo zamudno, pa tudi utrujajoče.
S pisno predlogo tovrstno delo seveda odpade.
Ko je besedilo prevedeno, (bi) ga mora(l)
prevajalec še enkrat pregledati in preveriti, ali
vsebina in količina podnapisov ustrezata de¬
janski vsebini filma. To je še zlasti pomem¬
bno, če je prevajal s predlogo, saj se pogosto
zgodi, da se prvotno besedilo iz scenarija v
filmu spremeni, včasih pa nekateri stavki celo
izpadejo. Zato mora prevod uskladiti z dejan¬
skim besedilom iz filma.
Temu sledi sinhroniziranje. Postopek sam
po sebi ni težak, potrebna pa je velika zbra¬
nost, in ker je računalniško vodenje sinhroni-
ziranja odvisno od pritiskanja na ustrezno tip¬
ko, tudi zelo mirna roka. Ko si program nasta¬
vimo za sinhroniziranje, se na zaslonu raču¬
nalnika izpišejo trije dialogi. Tisti, ki bo na vr¬
sti z naslednjim pritiskom na tipko, je zasen¬
čen. Ko se film začne vrteti, prevajalec hkrati
sproži čas na računalniku, saj se bodo le tako
kasneje podnapisi časovno ujemali z dialogi.
Prevajalec sam s pritiskanjem na tipko določi
začetek in konec podnapisa. Paziti mora, da
pusti podnapise dovolj dolgo na zaslonu, da
jih gledalci lahko preberejo. Vendar mora pa¬
ziti tudi na to, da ne pušča podnapisov predol¬
go, saj bi potem zaostajali za izvirnimi dialo¬
gi. Zato mora že med prevajanjem besedilo
ustrezno krajšati.
Če se med sinhroniziranjem zmoti, videa
in računalniškega programa ne more prepro¬
sto ustaviti, ampak mora ves postopek ponovi¬
ti. Na srečo so filmi in nadaljevanke sestavlje¬
ni vsaj iz dveh delov, tako da mu, če se zmoti,
ni treba ponoviti celote, ampak le del, v kate¬
rem je nastala napaka.
Ko je film končno tudi sinhroniziran, ga
prevzamejo tehniki in ga dokončno pripravijo
za predvajanje.
Sedaj pa k že omenjenim posebnostim, ki
so značilne za prevajanje filmov.
1. Slabe kopije
Prevajalec filmov v zadnjem času navadno
dobi predlogo, vendar se še vedno pogosto
zgodi, da se prevajanja loti le z videokaseto s
slikovnim in z zvočnim zapisom, brez pisne
predloge. Kasete, ki so bile pred tem že ničko-
likokrat presnete, so pogosto izredno slabe ka¬
kovosti in zaradi tega »opremljene« z dodatni¬
mi zvoki, ti pa prevajalca zelo ovirajo pri po¬
slušanju. Zlasti pri akcijskih filmih, v katerih
dialogi navadno potekajo med vsesplošnim
vpitjem, kričanjem in streljanjem, ki ga
spremlja še filmska glasba, je včasih prava
umetnost razbrati, kaj si imata povedati poli¬
cista. Če njun slengovski dvogovor občasno
spremlja tudi zvok, ki spominja na reaktivno
letalo, prevajalec lahko samo začudeno gleda.
Poleg tega je slika večkrat nejasna in po¬
skakuje, dialogi so zaradi tehničnih motenj
včasih popačeni, v najhujših primerih je glas
na trenutke celo prekinjen. Tedaj je prevajalec
povsem prepuščen na milost in nemilost svoji
iznajdljivosti in postavlja se mu vprašanje, ali
naj besedo ali stavek, ki ga ni slišal, preprosto
spusti ali pa si sam izmisli (logično) nadome¬
stilo. Z drugimi besedami: prevajalec je ne¬
močen.
Tako nemoč začuti včasih mogoče enkrat
ali dvakrat v vsem filmu, včasih pa bi film
najraje kar vrnil. Občutek nemoči se nujno
spremeni v jezo takrat, ko si film ogleda na te¬
leviziji. Film je na originalnem traku in o do¬
datnih »reaktivcih« seveda ni sledu. Pogosto
mu šele takrat, ko gleda posnetek boljše kako¬
vosti, uspe slišati, kaj je igralec v filmu prav¬
zaprav rekel. Škoda, ki je že storjena, je seve¬
da nepopravljiva.
2. Kratkost in jedrnatost
Gledalci se pogosto pritožujejo, da stavki,
predvsem zelo dolgi, niso prevedeni v celoti.
Mnogi verjetno neprevedene dele stavkov pri-
MOSTOVI 1998/XXXII 59
pišejo prevajalčevemu neznanju. Ne vejo pa,
da je ena temeljnih zakonitosti v prevajanju
filmov jedrnatost. Prevajalec je omejen s šte¬
vilom znakov v vrstici (30). Kar napiše, se
mora ujemati s kadrom na sliki. Če bi torej
hotel prevesti čisto vsako besedo in frazo, bi
se prav lahko zgodilo dvoje: podnapisi iz npr.
tridesetega kadra bi se vrteli še pri petintride¬
setem ali pa bi jih moral menjavati tako hitro,
da jih nihče ne bi utegnil prebrati. Zato je nje¬
govo vodilo: prevedi bistvo in spuščaj balast,
pri čemer ne spreminjaj pomena in smisla iz¬
virnika.
3. Časovna stiska
Navadno ima prevajalec dovolj časa za prevod
filmov, vendar se včasih zgodi tudi, da se s
prevodom zelo mudi in prevajalec nima dovolj
časa, da bi podrobno pregledal svoj izdelek.
4. Formalna izobrazba ni potrebna
Najmanj opravičljiv vzrok je seveda, da vsaj
na komercialnih postajah od prevajalcev ne
zahtevajo formalne jezikovne izobrazbe. Do¬
volj je, da angleščino (govorim o angleščini,
ker je velika večina filmov in nadaljevank
prav v njej) znajo na pogovorni ravni in imajo
solidno znanje pisne slovenščine. Res je, da
diploma sama še ne zagotavlja lastnosti do¬
brega prevajalca, vendar je tudi res, da se prav
pri prevajalcih, ki nimajo formalne jezikovne
izobrazbe, najpogosteje zatakne, ko morajo
prevajati idiome in fraze, saj jih neredko pre¬
vajajo dobesedno.
Tudi prevajalci z ustrezno izobrazbo imajo
težave. Večinoma ne z idiomi, saj so se že
med študijem naučili, da si pomagajo s slovar¬
ji, če idioma ne razumejo. Težave imajo, če
niso bili še nikoli daljši čas na angleškem go¬
vornem območju. Zaradi tega teže ali pa
sploh ne razumejo slenga, težave so pri nareč¬
ju in ko je v filmu govor o družbenih in kul¬
turnih značilnostih anglosaškega sveta (npr.
šolskem sistemu, zdravstvu, kulinariki ipd.).
Ker jih ne razumejo ali ne poznajo, jih lahko
kaj hitro napačno prevedejo oziroma zgrešijo
pomen.
Prav vsi prevajalci filmov, jezikovno izo¬
braženi ali ne, pa pogosto naletijo na še en, tr¬
ši oreh. Prevajanje filmov, v katerih se scena¬
rij dotakne naravoslovja, tehnike, medicine,
računalništva, prava, ekonomije, bančništva
ipd., je neveijetno težavno, če imaš s področ¬
ja, ki ga prevajaš, zelo šibko znanje, če pa mo¬
raš to početi po tonskem zapisu, so napake
skoraj neizbežne.
Seveda razumem gnev gledalcev, ki so že
bili na angleškem govornem območju in razu¬
mejo tamkajšnjo kulturo, miselnost, sleng in
idiomatiko ali pa gledajo prevedeno oddajo iz
svoje stroke, za katero obvladajo veliko an¬
gleškega izrazja, in opazijo, da je prevajalec
kaj napačno (ali pa sploh ni) razumel in tako
tudi prevedel.
Ponovno opozarjam, da ne opravičujem
napak, ampak bi rada opozorila na še en zani¬
miv fenomen prevajanja. Od prevajalcev vsi
pričakujejo ne samo neverjetno hitrost v slogu
»Oh, teh pet tipkanih strani boste pa menda ja
prevedli v nekaj uricah, ne?«, ampak tudi to,
česar ne zasledimo pri nobeni drugi stroki.
Prevajalci bi se morali spoznati čisto na vse: v
isti sapi na celotno družboslovje in hkrati na
naravoslovje. Tu pa smo si verjetno edini, da
so to vendarle prevelike zahteve. Prevajalci, ki
so študirali jezik na fakulteti, so se učili splo¬
šnega in ne strokovnega jezika, tako da se po
diplomi vsak navadno specializira za eno po¬
dročje in se na njem izobražuje najprej v slo¬
venščini, da ve, kaj sploh prevaja. Pri filmih
pa je, kot sem že omenila, položaj tak, da se
lahko v enem samem filmu pojavlja več raz¬
ličnih strok, četudi igralci iz njih črpajo le v
nekaj stavkih. Dovolj za napako in »častno«
mesto na spletnih prevajalskih straneh.
5. Slaba slovenščina
Lektoriranje samo po sebi sicer ni neposredno
povezano s pravilnostjo prevoda, vendar mu
daje zaokroženo končno podobo. Navadno so
60 MOSTOVI 1998/XXXII
filmi lektorirani, a se kljub temu vse prepogo¬
sto na zaslon prikradejo manjše in večje jezi-
kovno-stilistične napake, in te bolj pozorne in
jezikovno ozaveščene gledalce le še dodatno
razburijo.
Da tako veliko kritik leti prav na filmske
prevode, je verjetno »krivo« tudi to, da so na¬
menjeni večtisočglavi in zelo heterogeni mno¬
žici gledalcev. Med njimi so seveda tisti, ki so
jezika popolnoma nevešči, pa tudi tisti, ki ga
izvrstno obvladajo in poznajo njegove zakoni¬
tosti. Prav slednji seveda že zaradi poklicne
ali poznavalske žilice hote ali nehote primer¬
jajo izvirnik s prevodom in napake nemudo¬
ma opazijo.
Noben drug prevajalski izdelek ni na očeh
tolikšnega (jezikovno podkovanega in nepod¬
kovanega) občinstva. Knjige, ki so prav tako
namenjene izredno širokemu krogu ljudi, be¬
remo navadno ali v izvirniku ali prevedene, le
redki posamezniki imajo hkrati v rokah oboje,
da lahko primerjajo prevajalčevo delo. Prevo¬
di poslovnih pisem, pogodb, ponudb itd., ki
jih naročijo pravne ali fizične osebe, so name¬
njeni ozkemu krogu ljudi, enako velja za si¬
multane ali konsekutivne prevode različnih
srečanj, predavanj, sestankov, delavnic ipd.
Tako morebitne napake opazi neprimerno
manj ljudi oziroma jih sploh nihče ne. Zato se
ustvarja lažni vtis, da so prevajalci »resnih«
zadev vsi strokovnjaki, za tiste, ki to niso, pa
so rezervirani filmi.
Naj na koncu omenim še en problem, ki je
v skladu s sodobnimi usmeritvami vse prej
kot zanemarljiv. Prevajalci filmov so v pri¬
merjavi s kolegi slabše plačani. Plačilo je od¬
visno od števila podnapisov. Podnapis je vre¬
den od 19 do 30 tolarjev. Povprečno dolg film
ima okoli 600 do 700 podnapisov. V tem zne¬
sku so všteti predhodni ogled filma, prevaja¬
nje s hkratnim vnašanjem v računalnik, korek¬
turni ogled filma in sinhroniziranje. Za vse
našteto prevajalec porabi okoli 15 ur. Že hiter
izračun pove, da je to dokaj skromno plačilo,
in večina prevajalcev si s filmi ne služi plače,
ampak le dopolnjuje proračun. Verjetno tudi
zaradi slabega plačila v delo ne vlagajo po¬
trebnega truda in jih napake niti ne prizadene¬
jo preveč. To pa seveda ni prav.
Težko je ponuditi pravo in dovolj učinkovito
»zdravilo« za to, da bi se prevodi čez noč iz¬
boljšali in miselnost gledalcev s tem zasukala
bolj v prid prevajalcev. Morda pa bi veljalo pre¬
misliti o tem, da bi pri DZTPS ustanovili sekci¬
jo za prevajanje filmov. Naročnikom filmskih
prevodov to seveda ne bi bilo preveč dobrodoš¬
lo, saj bi prevode podražilo, bi pa po drugi stra¬
ni zagotovo dvignilo raven teh izdelkov.
Ines Perkavac
Si dice o non si dice?
(povzeto po istoimenski knjigi avtorja A. Gabriellija)
Baule
Non mi raccapezzo piu: per cinquant'anni
almeno ho pronunziato baule con l'accento
sulla u, ed ecco che adesso la televisione ci
viene ad insegnare che la parola e sdrucciola
e si dice baule. Ce dunque il terremoto anc-
he nella nostra lingua?
Su questa faccenda del baule diventato
sdrucciolo in una trasmissione televisiva ho
ricevuto non meno d'una cinquantina di