YU ISSN 0022/9296 8. MAREC 1981 LETNIK XXI ST 2 CENA 6 DIN epreklicno bom plačal N . KATEDRO, T7\KQJ, ki jo ko dobim prvi izvod po pošti. Naročnino , ki znaša 60 dinarjev, bom vplačal s pomočjo položnice, na kateri bom pod rubriko: številka računa vpisal naslednjih trinajst številk: 61800-678-81846. Nadalje, bom na položnico napisal tudi svoje ime, priimek in naslov, jo naslovil na uporabnika Katedro in napisal še to, da je to naročnina za leto 1981 ( tudi o naslednjih naročniških letih se bom pogovarjal preko položnic). Da pa bom KATEDRO sploh dobil, v naslednjih vrsticah izpisujem svoje podatke iz osebne izkaznice: IME MI JE............................................. PRIIMEK sem dobil od očeta ali mame................... STANUJEM pa........................................... Naročilnico bom poslal na: KATEDRA, Ob parku 5, 62000 MARIBOR .Jane* J.Švajncer Cesta т.тае-е 92 62ooo Maribor varibor,14.IT.BI Spoštovano ure4 0 1 NH ЧЛ 4 t d p lavno ati Dlani тлш. ieaaii sameznih obratih: Obrat Realizacija 19 8 0 Plan ' 1981 201-ŠD II 1,022,549,00 1,100.000,00 202 VEK8 1,324.347,40 1,350.000,00 203 VTfc> 911.590,00 950.000,00 204 PA 2,232.117,00 2,300.000,00 Kar se tiče stanarin pa je bil ostopek povsem pravilen. Štu-lentska delegacija je sodelovala pri izdelavi kalkulacij in skupaj z delavci uprave ugotovila, daje potrebno za nemoteno poslovanje uprave stanarine dvigniti za 25 %. b) Stanarine Predlagamo, da se stanarine na podlagi doseženih rezultatov poslovanja in drastičnega zvišanja na račun energije - vode, mazuta, elektrike zvišajo za 25 /o s tem, da razmerje med domovi ostane enako. Po kalkulacijah glede na stroške iz leta 1980 bi znašala stanarina za domove: Sedanja stanarina ^■Ull | idena stan. 1981 I. in II 750,00 din 940^^4^ III. 800,00 1.000,00 IV. V. 870,00 1.090,00 Enopost.soba 1. 0?< ,00 1.270,00 depandansa 900,00 1.200,00 C) Investicijsko vzdrževanje v domskem sektorju Za investicijsko vzdrževanje se predvideva v letu 1981 naslednje: 1. zamenjava tal in preureditev telovadnice v mes. juliju cca 800.000,00 din 2. ureditev fasade na depandansi cca 200.000,00 " 3. zamenjava kabin in gen.popravilo dvigal cca 300.000,00 " 4. zamenjava obrob in delno kritje strehe II. dom cca Plan investacij zajema naslednje: 1. preureditev vratarskih lož v domovih Tyrševa 23, I.II.III,. cca 2. preureditev bojlerjev v Tyrševi 23 v vseh domovih na el,gretje cca 3. nabava 5 kos študelnikov 4-. Nabava 1 komplet garnit.za avtogeno varjenje z jeklenkami cca 5> Nabava aparata za zamrzovanje cevi za centralno kurjavo cca 6. Nabava pisalnega stroja za potrebe domskega sektorja Študentje so s tem seznanjeni, vendar bo soba, ki je prej stala 1.020.00 dinarjev, dražja za 250.00 dinarjev, to pa je strošek, ki ga povprečni stanovalec študentskih domov ne zmore, v čemer tudi tiči razlog stališča, da študentje ne bomo plačali novih cen, čeprav so »ekonomsko« upravičene. Takega bremena naša denarnica kljub »stabilizacijski zavesti« ne prenese. To je postalo jasno tudi upravi Študentskih domov in kaj kmalu so pozabili na dosedanje spore, ko se je začelo šušljati, da bomo študentje »šli na ulice«. Takega stanja pa seveda ni kriva uprava Študentskih domov, ampak širša družba, ki dovoljuje Študentskim domovom status »obične delovne organizacije«. Složno z upravo smo torej pohiteli iskati rešitev v širšem družbeno političnem merilu. Sestali smo se z odgovornimi predstavniki komunistov, SZDL, ZSMS v univerzitetnem, občinskem in mestnem merilu in jim pojasnili svojo stisko. Študentje smo seveda zahtevali trajno sistematično rešitev problema, preko dotacij, ki bi se naj odslej dajale Študentskim domovom. Najprej so nas »mestni očetje« skušali potolažiti s tem, da se bodo štipendije v kratkem dvignile za tistih »ušivih« 25 % in da bo s tem vse lepo in prav. Od študentov, ki stanujejo v Domu pa je le približno polovica takih, ki prejemajo štipendijo. Kaj pa ostali? Torej, še enkrat DOTAČIJA. Nekateri so nam celo svetovali naj več delamo preko Študentskega servisa in naj krepimo svojo stabilizacijsko zavest. Kdo bo pa študiral namesto nas? Povdariti je treba, da če nas že pred razvpito stabilizacijo niso finančno jemali preveč velikodušno, je nemogoče od nas pričakova-tj kako bistveno znižanje izdatkov. Študentje smo s finančnega vidika gledano itak eden najnižjih slojev, ki stabilizaciji lahko pripomoremo le tako, da recimo pokadimo le pol škatle cigaret na dan in jemo v bodoče le riž in krompir. Seveda so ob takem stanju tudi izjeme, toda te sedaj ne dvigujejo svojega glasu, saj jih situacija bistveno ne bremeni. Kakorkoli že, z »mestnimi očeti« smo se dogovorili, da z dnevnega reda razprav umaknemo točko o dvigu stanarin vse dotlej, dokler ne bodo družbeno-politične organiza- 400.000,00 » 120.000,00 " 100.000,00 " 30.000.00 " 50.000.00 " 160.000,00 " 20.000,00 " cije proučile možnosti za realno rešitev tega nasprotja. UK ZSMS kot osnovna politična linija študentov pa je pristopila k reševanju problemov zadnji hip, žal le kot opazovalka. Mestna konferenca ZŠMS bo v najkrajšem roku »status študentskih domov« postavila na dnevni red RK ZSMS in tako postala nosilka interesov svoje baze. Želimo jim vso srečo. UK ZSMS v svojih programih nima niti z besedico omenjene • problematike študentskih domov in status študentov nasploh. Mogoče bo sedaj le resneje pristopila k dolgoročnim nalogam, ki so potrebne za izboljšanje okamenelega položaja študentov. Žal UK tudi nima direktnih stikov z ljubljanskimi mladinci, ki se trenutno nahajajo v isti kaši. Prav ta složnost bi nam sedaj še kako potrebna, kar bo treba v prihodnje trajnejše rešiti. Študentje v Študentskih domovih lahko še nekaj časa mirno spimo na račun starih, že itak previsokih stanarin, in čakamo, da se »vrhovi« malo pobrigajo za naše težave. Zaupamo v izjavo tovariša Alojza Vindiša: »Komunisti se bomo pobrigali zato!« No, pa se dajte! Eli Eu fc » « 1 v JA)USt_i ockLui Sektor družbe« ne prehr?'r* okupne službe Cbžtudijs! cojavnosč i |AU'-e*š» Skura.i Ina rea-■liz.l^CI Cisti зоноза: 5,001.470,40 6,060.9*5,20 ! ~c.497,:o 572.509,ic 10,244.477;40 93 iv. тсшг: čisrsoA k 1. Za osebne dohodke 2. Za stan.prispevek 3. Za sklad skupne porabe 4. 7.* rezervni skled c Za obveznosti iz skv.p.porabe 'HODILI 4,177 «225,00 25C.453.50 209.928,50 39.705,40 41.74P.P5 6,261.330,00 375.681.00 375.682.00 106.4=1,75 62.615,00 " J 2,417.050, 145.023,60 102.007,50 24.170,60 375.305,40 22.518,30 16.334,00 9.612,95 5.755,00 15,227.840,70 793.676,40 764.032,00 205.770,10 132.230,35 157. 344 Razporejen čisti dohodek 4,»946.054,55 7,131,779,75 2,622..542,CG 527.523,65 15.143.700,05 13? Razlika: - čisti doh,-raspnr-“-let.doh. Pokrivanje skupnih služb . I l*i-r.9S5,45 144.965,45 155.415,75 1.120.9^,55 ЗЛ7*. 779,50 *.2S%222,6‘] Eončni rezultat - jzgubaj | 1,951.351,35 |2,567.570,30 I ^ - 4,299.222,Sf] KDOR POJE — ZLO NE MISLI” Pred kratkim so predstavniki republiške konference zveze socialistične mladine Slovenije bili na delovnem obisku na naši univerzi. Na sestanku predsedstva univerzitetne konference ZSMS so obravnavali več problemskih sklopov delovanja mladine na univerzi, posebno pozorost pa so posvetili problematiki družbeno-ekonom-skega položaja študentov. Seveda je nujno v okviru te teme spregovoriti o problemih študentskih domov in tukaj je nastal osnovni problem o katerem želimo napisati nekaj več. Ze na omenjeni seji je med vrsticami bilo povedano, da samoupravljanje v študentskem domu ne funkcionira tako kot bi želeli, da nekateri delegati uživajo določene bonitete itd. Neinformirane člane predsedstva UK ZSMS so delegati stanovalcev isti dan na sestanku v študentskem domu informirali o resnični situaciji in bi s tem problem »podkupovanja delegatov« bil ski-nut z dnevnega reda če... Tovarišica H. Kos v poročilu s seje predsedstva RK ZSMS (Delo, 7. marec, str. 2, »V domskih oskrbninah se še marsikaj skriva«) zapela isto pesem: »V Mariboru imajo namreč delegati študentov brezplačno stanovanje v domu.« Na tako dezinformacijo še niso io verjetno ne bodo reagirali niti predstavniki UK niti RK saj ta žalitev ne gre na njihov naslov. Pa vendar bi morali. In, kaj je res? Res je, da že vrsto let ŠAMO predsednik delegatske konference dobiva brezplačno stanovanje in to ni nobena skrivnost. Res je tudi to, da je sklep o tovrstnem nagrajevanju samoupravno sprejet in, da so se v samoupravnih organih predkratkim začeli pogovarjati o uvedbi funkcije pomočnika direktorja študentskih domov, ki naj bi prejemal določeno nagrado. Osebna neinformiranost kakršnegakoli funkcionarja ni njegova privatna stvar. »Kdor poje zlo — ne misli!« Uredništvo PLJUmTINAMORALO!? Razprav o morali danes, v socializmu in o morali nasploh je bilo v bližnji preteklosti kar precej... Toda koliko je ta izmenjava mnenj, ki je potekala tudi preko javne informatike plodna, je težko ali celo nemogoče oceniti. Izhodišče mojih razmišljanj je trditev nekaterih, da etičnega bistva v socializmu ni več, da je realno življenje in delo izvzeto iz etičnosti. Trditev, da etično vprašanje ,,v bistvu" ni etično, kaže osvetliti z več strani, ga nekoliko razčleniti, da se pokažeta praktična realnost ih vsebina take trditve. Nekateri to vprašanje razumejo nekako takole: diktatura proletariata ni etično vprašanje, ampak vprašanje socialističnega razvoja. V takem primeru gre le za navidezen odmik od etičnega vprašanja, če se dokaže, da je socializem etično oziroma moralno prežeta realnost. Etične norme niso le „abstraktno" etične, ampak so lahko tudi sprejete družbeno. Temeljnost vsake etike so njene vrednote. O vrednotah se ne da pisati fenomenološko in dosledno pozitivistično, ne da bi zgrešili njeno vsebino — subjekt.' Nesmiselno je potemtakem s teh stališč govoriti o humanizmu kot o sestavini socialističnih odnosov. Nekatere morda moti postavka, da smo brezrazredna družba. Plastična konfliktnost naše družbe je v'takih okvirih nerazumljiva, čeprav ne radikaliziram zgornje trditve o brezrazrednosti v svojo negacijo. Toda edina možna enačba na relaciji razred — morala je en razred — ena morala. V primeru „enorazrednosti" gre seveda za terminološko natančnejše izraze. Svetovna nazorskost, tudi marksistična, je stvar opredelitve subjekta. V relaciji s to trditvijo obstaja protislovje, da je socializem v svoji nujnosti in neizogibnosti „nujen" svetovni proces. Sintezo nasprotja kaže iskati v postavki, da je človek na svoj način vendarle ne povsem determinirano-oziroma zavestno determinirano bitje, ki si mora v stiski svoje omejenosti še vedno pomagati z načelnostjo, verjetnostjo, v skrajnih primerih z verovanjem in prepričanjem. Osnovna vsebina nujnosti je nedvomno v lastni pojavnosti, v spreminjanju. Toda zakaj in čemu spreminjanje? Znanost lahko odgovori le na vprašanji, „kako" in „kaj" spreminjati. Naše govorjenje o letu 5000 pa je nujno prepojeno s postavkami, v katere moramo tudi verjeti. Morala ni le stvar znanja, kot je po svoje ugotovil Sokrat, ampak je tudi, če ne predvsem, stvar verovanja, tj. prepričanja. Zgodovinsko materialističen pogled na moralo je nemogoč mimo prizme razrednosti. Postavke kot so pravičnost, kritičnost, poštenje, sreča, so se vsebinsko — normativno politično zastavljale z razrednih stališč. V bistvu je šlo za etiko na osnovi Nietzschejevih pojmovanj morale močnejšega. Tudi delavski razred je v določenih družbenih organizacijah (državah) kot najmočnejši ohranil tako osnovo. Gre torej za „možnost" močnejšega odrejati in razvijati svoj interes. Pragmatični vidik moči socialistične morale je torej tudi integriran v vrednostne oziroma prednostne pozicije socialistične družbe. O „eni" morali nasploh lahka skozi zgodovinsko perspektivo govorimo le z vidika abstrakcij, kot so vrednote nasploh. V vseh časovno-prostorskih trenutkih ugotavljam moralo kot človekovo prepričanje, ki je sestavni del vseh ostalih družbenih komponent; v Marxovi viziji pa predstavlja del oblike družbene zavesti in je zato nujno pogojena s stopnjo razvoja proizvajalnih sredstev, v odnosu do katerih komparira tudi medsebojno nasprotje. Današnja družbena vrednota v socializmu pomeni živeti v možnosti poteševanja svojih potreb v čimbolj realni in široki vsebini. Ker pa je prav ta realnost v neustavljivi evoluciji, je moralna postavka, živeti vsi čimbolje, čimbolj srečno, gotovo tisto vodilo, ki se mu v odločilni meri podreja tudi delitev presežne vrednosti v tej smeri. Vprašanje delitve presežne vrednosti pa je temeljni aspekt prisotnosti morale vladajočih razredov. Pot Freudovega razmišljanja o morali se konča s tem, da se vpraša: „Kaj nas sili ravnati moralno?" Morala pa ni le posledica, ampak je tudi zgodovinsko gonilo, ki je prisotno v še z drugih vidikov pogojene človekove zavesti. Jasno je, da samo stopnja razvoja proizvajalnih sredstev še ne oblikuje predominantne oblike družbene zavesti; v Združenih državah Amerike kot v najbolj gospodarsko izraženi družbi nimajo in ne opredeljujejo socializem za vrednoto. Torej je težko govoriti o moralnem determinizmu kot posledici, ki je neizogibna, saj gre za področje, kjer pride do skrajnega izraza subjekt. Ideje socializma kot protivrednote so bile prisotne v obdobju, ko je bil delavski razred še brez politične oblasti. Mar je potem, ko to- dobi, moralno vprašanje v nasprotju samo s preostalimi konzervativnimi moralnimi nagibi poraženega razreda? Ne! Socializem si avtonomno prisvaja svojo nadmoralo, ki je njegovo lastno vodilo. V obdobju diktature proletariata je demokratično in zgodovinsko humano še tako nasilje, medtem ko je kasneje nasilje v imenu države nazadnjaško, nemoralno, nesamoupravno. Interiorizacija moralnih norm je vsekakor tisti aspekt, ki potrjuje relacijo človek —družba. Pravičnost kot zgodovinsko moralna vrednota je sila reletiven pojem glede na razrednost opazovalca. Da so socialne razlike vrednota našega časa, je neosnovano; je pa to kompromis med humanistično moralo in realnostjo. Ta kompromis je nasprotje, ki sili, teži k totalitarizmu humanizma, k odpravi socialnih razlik. Vprašanje „kako" se lahko rešuje le marksistično. Tako postavljanje marksizma na pragmatistični nivo je nemogoče, če mu ne botrujeta prepričanje in želja. Marksizem je v praktični realnosti lahko in mora biti le humanističen, z jasno moralno opredelitvijo. Marksizma ne cenimo le kot družbeno znanstvenega sredstva za spreminjanje družbe, ampak predvsem kot sredstvo za omogočenje človekove — delavske svobode, ki je opredeljena z enakostjo, kar trenutno pomeni v politični sferi „pluralizem samoupravnih intere- on\/'' LOGIKA IN MORALA Logiziranje moralnih vrednot in norm nas ne more popeljati do definitivnih opredelitev morale same, ampak na trenutke zaide v nerešljivo nasprotje. Npr.: Zakaj bi dal življenje za karkoli, če od tega ne bom imel koristi, zadovoljstva ali sreče. To stanje kot dejanje je dojemljivo le, ko je lahko moralno življenje tudi življenjski cilj. To nedvomno tudi je, kar takšna realnost sama potrjuje. V takih primerih pridemo do stopnje, ko logika odpove, saj je logično nerazumljivo „dati vse in ne dobiti ničesar". To nedvomno izhaja iz človekove zavesti, da „sam nj vse", ampak da je kot posameznik odvisen od družbe — v bistvu jo lahko vrednosti več kot samega sebe. Nikakor ne moremo trditi, da je današnji čas, čas socializma, stanje, ki ne potrebuje moralnih norm oziroma lastne specifične etike. Človek ostaja čustveno bitje in v poskusu radikalne racionalizacije njega samega je psihologija in psihoanaliza propadla in se takim ciljem v večini tudi odrekla. Človek še vedno ostaja v temelju osamljeno bitje, ki v svojo bodočnost lahko čestokrat samo veruje. Verovati pa mora tudi v bodočnost človeštva nasploh, če hoče sam preživeti. Zato je morala družbeno dejanje in rezultat, brez katerega tudi sedanjosti ne bi bilo. Tudi besede tov. Kardelja, da si človek lahko ustvari srečo le sam, priznavajo aspekt človekove zavesti, ki ponuja le dve alternativi — prepričanje ali obup. Iz tega jedra pa se še od nekdaj in se še bo v neskončnost porajala človekova moralna opredeljenost in delovanje, ki bo iskalo tudi lastno srečo. Občutki krivde ali svobode bodo še vnaprej sprejemali nove vsebine, brez njih pa človek ni in ne bo mogel nikoli živeti, saj prav ti dajejo pravo vsebino njegovemu življenju, vse drugo je v nekem smislu nujna nujnost, brez katere seveda tudi ni mogoč svet „pozitivne" ali „negativne" moralnosti in doživljanja. Ni bilo in ne bo političnega sistema, ki bi si lahko privoščil označiti srečo kot prepoved. Tega si ne more privoščiti niti religiozna morala, ki mora srečo obljubiti vsaj v „posmrtnem življenju". Srečo kot posledico hoče seveda iskati v družbeni realnosti in v medčloveških odnosih, ki se jih iz dneva v dan učimo obvladovati, da bi sestavljali ta mozaik sreče čim večjega števila ljudi. Prav ta „čim več" izraža znova kompromis želje z realnostjo, saj „čim več" ne pomeni nikogar, niti vseh ljudi, ampak le toliko, kolikor je to „možno", želja in moralni imperativ pa lahko v svoji dokončnosti totalizirata in zahtevata v humalnističnih vizijah zgolj vse ljudi. Brez take opredelitve je tudi „čim več" nemogoč. Marksizem kot znanstveno raziskovanje družbe ima priznano avtentičnost vloge na ravni sredstva. Zjedri pa se lahko le v tendenčni relaciji k svojim ciljem, to je k realnim vrednotam. Nevzdržna je torej trditev, da moralno vprašanje ni v osnovi moralno vprašanje. Ne poznamo osnove, ki ne bi bila prežeta moralno. Svoboda ima npr. svojo osnovo v neodtujljivem delu, to pa je možno v socialistični družbeni produkciji. Vsaka nedoslednost v delitvi vrednosti oz. presežka nujno trči v moralno prepričanje delovnih ljudi, da je to „krivično in nehumano". Gre torej za dialektično enotnost, ki je neločljiva in obojestransko dejavna. V tem dialektu je kot konstanten možen le kompromis enakopravnosti z družbeno pogojenostjo. Vsak razkorak lahko povzroči le kaos in nepomirljiv boj, ki je zastavljen zopet razredno, pomeni pa lahko le trenutno reakcijo na premici človekovega razvoja. Realni svet je torej neločljiv del naše realnosti. Znanost v današ- nji osnovi ne more postati nadomestilo za moralnost; čeprav lahko razlaga še tako popolno, je lahko „vrednost" njenih raziskav le stvar moralne ocene. Avtomobil je npr. povsem znanstveno tehnična produkcija. Tudi če državljan „lahko" kupi avtomobil, če se mu to finančno splača, je dejanje nakupa vrednosti prepuščeno njegovemu vrednotenju avtomobila, ne le v smislu koristnosti, kar je sicer pravilo, temveč tudi s svojega stilistično življenjskega gledišča. Aspekt determinizma v človekovi naravi temelji na dialektu člo-vek — okolje, seveda s poudarkom na subjektivizaciji prvega. Kjer ni nujnosti v pravem pomenu besede ali negacije človekove svobodne volje, je življenjski prostor moralnosti. Druga „polovica" pa je opredeljena z družbeno realnostjo in je v odnosu do družbene biti in zavesti. Družbena bit današnjega časa, socialistična bit, pa še vedno terja moralno zavest, ki to bit razvija. Etični temelj, na katerem sloni socialistična morala in socializem ! nasploh, je sreča posameznika oziroma sreča nasploh. Srečo pa gradimo in dosegamo z materialističnih stališč, ki so lahko edino pomagalo za dvigovanje relacije biti in zavesti. Osnovna vrednost življenja je njegova moralnost v sklopu evo-lucijskega trenutka. Zanimiva in nujna je tudi naslednja vzporednica: po marksistični interpretaciji je človekova svoboda spoznana nujnost, ki preko subjekta omogoča žeijeno postavljati na raven realnosti. Na podobni relaciji srečamo tudi moralo, ki sloni na svobodi oziroma na svobodnem spoznavanju in sporazumevanju. Vloga [ socializma je v gojitvi svobodne morale, t. j. morale, ki ni orto- i doksna oziroma vsiljena. Tako nastrojena lahko postane najbolj učinkovita antiteza razrednim oziroma transcendentalnim moralam. Socialistična morala mora vsebovati imperativ sprotnega reagiranja njene lastne časovno prostorske neustreznosti, saj jo le tako lahko dialektiziramo v razvojnost. V nasprotnem pa se morala zreducira na ohranjanje obstoječega in postane nujno razredna v reakcionarnem smislu. Nemogoče je seveda ustvarjati moralno pozitivno realnost, ne da bi se pri tej realizaciji izognili politični sferi. V le-tej je marksi- j stična družbeno pragmatistična analiza edina realna in sprejemljiva. Delavski razred pa ne bi nikoli posegel po politični oblasti, če ne bi pri tem imel stališča „upravičenosti". Moralna moč in čistost je danes delavskemu razredu še kako potrebna v njegovih težnjah k lastni svobodi in k interesu, katerega dialekt je svoboda sama. Seveda v zadnji instanci ne zmaga vedno moralni argument, temveč močnejši. Toda prav ta moč se črpa tudi iz moralne zavesti. Politični ideali so vedno tudi moralni ideali. Za primer bi dal komunizem, ki bo predstavljal skrajno zgodovinsko razvojnost za uresničitev moralnih imperativov in vrednot, prisotnih že v sedanji stvarnosti. Govorimo o moralnem oziroma etičnem prepričanju. Prepričanje pa je izraz negotovosti, še ni dejstvo v svoji realizaciji. Le aktualna gotovost in nujnost Ivzeto pogojno) ne potrebujeta načelnosti ali prepričanja v smislu prevalentne tendencioznosti. Človek pa je v svojem stiku s prihodnostjo oziroma z njimi samimi v nenehnem položaju negotovosti in nevednosti. Njegovo pojmovanje življenjskih zakonitosti je omejeno in prav to sili k ustvarjanju. Nemogoče je karkoli početi z življenskim zagonom brez kakšne takojšnje protivrednosti. Znanstvenik ima npr. pred seboj postavljen problem, o rešitvi katerega ne more biti dokončno prepričan. Vrednost pa ni le v rešitvi problema ali instance po sebi, ampak je tudi reševanje nasploh. Če problema ne bo rešil, temu ne bo sledil duševni polom, če je v razvoju oziroma v svoje delo vložil vse, kar je lahko. Vsak trenutek svojega dela je moral čutiti za moralno vrednoto že delo samo. Z družbenih aspektov današnjega načina življenja in vrednotenja pa je često pomemben le tisti subjekt, ki je „uspel". Seveda srečamo prav na tej točki najbolj izrazito „vrednoto" današnje morale in ta je izrazito utilitaristična. V svoji uporabnosti pa pomeni često „napredek" v proizvodni osnovi družbe. Če po je ta končni produkt ali uspeh edini deležen družbenega priznanja, se postavlja pod vprašaj smisel „neuspeha", ki ga družba ne priznava. Kompromis je seveda v vrednotenju tudi tistega dela, ki ne prebije limite starega, vendar je hkrati osnova in jamstvo za slednje. Le tako lahko govorimo o delu kot vrednosti. Humana družba pa tega moralnega stališča ne sme izgubiti izpred oči. Seveda bo omogočila šele zlasti višja stopnja razvoja proizvajalnih sredstev dosledno uresničitev takega pogleda, vendar mora tudi današnji čas ugotoviti tako pozicijo. Ne živimo le za prihodnost, ampak vedno in predvsem za sedanjost, a še to prepogosto zreducirano na „sredstvo za prihodnost". Martin Bertok HERBERT MARCUSE =г-,-*=>Г 'Г v г 'J Želel bi začeti in končati z nekaterimi osebnimi opombami. Najprej bi hotel povedati, daje vabilo zato predavanje edino, ki sem ga sprejel v času vsega akademskega leta. Razlog za to je zelo preprost — prepričan sem, daje Gibanje za osvoboditev žensk (Women’s Liberation Movement) danes morda najvažnejše in nemara najbolj radikalno politično gibanje, kljub temu da zavest o tem dejstvu še ni prevzela celotnega gibanja. Kratko pojasnilo nekaterih pojmov: Prinicip realnosti: Skupen seštevek norm in vrednost, ki prevladujejo v obnašanju v določeni družbi in ki so objektivizirane v njenih institucijah, medčloveških odnosih itn. Princip učinka: Princip realnosti, ki sloni namoči in sposobnosti uspešnega obstanka v konkurenci. Eros — različnost od seksualnosti: Seksualnost: parcialni nagon, libidinozna energija, ki se omejuje in koncentrira na erogenih conah telesa, predvsem: genitalna seksualnost. Eros: libidinozna energija, ki v boju z agresivno energijo stremi k intenziviranju, izpopolnjeanju in združevanju življenja in zunanjega sveta: nagon življenja proti nagonu smrti (Freud). Postvaritev: Pojavljanje ljudi in medčloveških odnosov kot objektov (stvari) in kot odnosov med temi objekti (stvarmi). Sedaj pa dve predhodni pripombi o položaju Gibanja za osvoboditev žensk, kot ga jaz vidim. Prvič: gibanje je nastalo in se razvijalo v patriarhalni civilizaciji; iz tega je najprej potrebno preučiti pojme, ki ustrezajo sodobnemu statusu žensk v tej civilizaciji. Drugič: gibanje se razvija v razredni družbi, kar je osnovni problem. Ženske niso razred v smislu Marxove definicije tega pojma. Odnos med moškim in žensko je diagonalno prisoten znotraj razreda, vendar pa so neposredne potrebe in nmožnosti žensk dalekosežno uresničljive edino po razredni pripadnosti. Kljub temu pa se lahko kategorija »ženska« z močnim argumentom postavi nasproti kategoriji »moški«. To antitez«} opravičuje zelo dolg zgodovinski proces, v katerem so se oblikovala socialna, mentalna in celo fiziološka obeležja žensk kot različna in nasprotna tistim, ki so oblikovala moškega. Moj odgovor na vprašanje, ali so »feministične« ali »ženske« kvalitete socialno ali »naravno« biološko pogojene, se glasi: razen očitnih fizioloških razlik med moškim in žensko so vse ostale kvalitete žensk družbeno opredeljene. V tisbčletnem procesu družbenega determiniranja lahko te kvalitete seveda postanejo »druga narava«, ki se sama plo sebi ne spreminja z nastajanjem novih institucij. Tudi socialistične institucije lahko ženske . diskriminirajo. V patriarhalni civilizaciji so ženske bile in sotale podrejene specifični represiji, njihov duhovni in fizični razvoj je bil in je usmerjen k specifičnemu cilju. Zaradi tega je feministično gibanje ne le opravičljivo, ampak nujno. Tako zastavljeni cilji tega gibanja inicirajo radikalne spremembe tako materialne kot intelektualne kulture, ker se lahko realizirajo samo vcelotnem spreminjanju družbenega sistema. S svojo lastno dinamiko je feministično gibanje povezano s političnim bojem za revolucioniranje obstoječih družbenih odnosov in oblik človeškega komuniciranja s ciljem svobode moških in žensk. Kajti, za dihotomnostjo moški-ženska se skriva za oba skupni interes človeško dostojnega načina preživljanja eksistence, katere realizacija je šele pred nami. Feministično gibanje deluje na dveh ravneh. Najprej na ravni boja za popolno ekonomsko, družbeno in kulturno enakopravnost. Vprašljivo pa je, če se taka ekonomska, družbena in kulturna enakopravnost lahko doseže v okvirih kapitalizma. Na to vprašanje se bom še vrnil, vendar želim že sedaj postaviti vodilno hipotezo: objektivni ekonomski razlogi, zaradi katerih bi ta enakopravnost ne bila uresničljiva v okvirih kapitalizma, vsekakor bistveno modificiranega, ne obstajajo. Druga raven je, da možnosti in cilji feminističnega gibanja presegajo okvire takega programa in zajemajo področja, ki niso dosegljiva v sistemu kapitalističnih odnosov, niti v kakšni drugi razredni družbi. Uresničitev le-teh zahteva naslednji korak v katerem bi gibanje transcendiralo svojo prvotno strukturo in zastavljeni cilj. Na tej stopnji »z one strani enakopravnosti« je osvoboditev integrirana v zgradbo neke družbe, ki je okarakterizirana z nekim drugim, ne dosedanjim, principom realnosti; družbe, v kateri je obstoječa dihotomija moški-ženska prenesena v nove družbene in personalne odnose. V tem smislu samo gibanje ni predstavnik le novih družbenih instutucij, ampak predstavlja tudi različno zavest in različno nagonsko strukturo moških in žensk, ki so osvobojeni ambicij po oblasti in eksploataciji. Ravno v tem sloni radikalni, subverzivni potencial feminističnega gibanja. To ne pomeni samo zagovarjanje socializma (popolna enakopravnost žensk je bila zmeraj osnovna socialistična zahteva), ampak zagovarjanje posebne oblike socializma, ki je bil imenovan »feministični socializem«. K tej ideji se bom še vrnil. V tem transcendiranju je pomembno preoblikovanje eksploatatorskih in represivnih vrednot patriarhalne civilizacije, negacija njene agresivne produktivnosti, ki jo ta družba v obliki kapitalizma reproducira na višji in širši ravni. Tak fundamentalen preobrat vsekakor ne more biti, niti ni zgolj stranski proizvod novih družbenih institucij. Svoje korenine mora imeti v moških in ženskah, ki ustvarjajo nove institucije. Kaj [e vsebina te preobrazbe vrednost na prehodu v socializem? In ali je ta prehod v kateremkoli pogledu istoveten z osvobajanjem in razvijanjem specifično ženskih posebnosti v družbenem merilu? Vrednote, ki so značilne za kapitalistični princip realnosti, so princip učinka, vladavina funkcionalističnega racionalizma, ki izpodriva emocije, določena dvojna morala, »delovna etika«, ki za večino prebivalcev pomeni prisilo na odtujeno in poniževalno delo, in končno, volja po moči, demonstracija »moči«, moškosti. V tej hierarhiji vrednot se kaže nagonska struktura, v kateri primarna agresivna energija teži k temu, da življenske nagone, tj. erogeno energijo, zmanjša in oslabi. Po Freudu so destruktivne tendence v družbi postajale še močnejše. .Civilizacija mora nujno intenzivirati represijo, da bi obdržala oblast nad očitno rastočimi realnimi možnostmi osvoboditve, vendar vodi povečana represija s svoje strani k dodatnemu aktiviranju agresivnosti in k njenemu usmerjanju v družbeno koristno energijo. Mobiliziranje agresivnosti prepoznamo danes vsepovsod zlahka: mi-litarizacija, brutalizacija sil »zakona in ureditve«, združevanje seksualnosti in nasilja, kontraofenziva proti borbi, v službi življenjskih nagonov, za zaščito človekovega okolja itd. Te tendertce so zakoreninjene v infrastrukturi poznega kapitalizma. Zaostrena ekonomska kriza, intenzivno izkoriščanje, reproduciranje obstoječe družbe skozi razsipavanje in uničevanje, zahteva po jačanju in dovršenosti kontrole, da bi se prebivalstvo »držalo na uzdi« — kontrole, ki sega globoko v nagonsko strukturo. Glede na stopnjo totalizacije agresivnosti in represije, ki danes prepletata celotno družbo, se spreminjajo predstave o socializmu v eni pomembni točki. Socializem kot kvalitetno drugačna družba mora realizirati antitezo, določeno negacijo agresivnih in represivnih potreb in vrednot kapitalizma kot kultura, s katero moški dominira. . Prva kontrapoteza je bila narejena v začetku 12. in 13. stoletja in kar je plosebej pomembno, v neposrednem kontekstu velikih in radikalnih heretičnih gibanj — npr. Albižani. V teh dveh stoletjih so trubadurji razglašali avtonomijo ljubezni, avtonomijo ženske nasproti grobosti in moči moških. »Romantična ljubezen« je postala osmešen pojem, zlasti v feminističnem gibanju. Jaz pa ga zmeraj jemljem resno in prvo romantiko razumevam v zgodovinskem kontekstu, v katerem jo je sicer potrebno analizirati: povezava s prvo večjo preobrazbo obstoječih vrednot, s prvim pomembnim protestom proti fevdalni hierarhiji in njenemu zelo očitnemu zasužnfevanju žensk. Ta protest je bil brez dvoma dalekosežno ideološki in omejen le na en del plemstva. Pa vendar ni bil izključno ideološki. Vladajoče družbene norme so bile razkrite v slovitem »Sodišču ljubezni« Elenore Akvitanske. Sodišče vedno razsodi na škodo moža in ženine obveze na zvestobo. Pravica do ljubezni izpodriva pravico fevdalnega gospodarja. Por očila (ali miti?) pravijo, da je poslednjo trdnjavo Albižanov pred krvoločno vojsko s Severa branila ena sama ženska. Omejnena napredna gibanja so bila barbarsko zatirana. Skromni začetki feminizma, ki so razen tega še sloneli na zelo slabi razredni osnovi, so bili izkoreninjeni. Z razvojem industrijske družbe se postopoma spreminja tudi vlogaženske. Glede naznačilnosti tehničnega razvoja postajadružbena reprodukcija vse manj odvisna od fizične moči, veščine vojskovanja, od sposobnosti v materialnem proizvodnem procesu ali poslovnem življenju. Zaradi tega so postajale ženske vse bolj in v vse večjem številu izkoriščane kot delovno orodje. Slabitev socialne pozicije moškega oblastništva ni zavirala tega širjenja, h kateremu je pripomogel novi vladajoči razred. Povečana udeležba žensk v industrijskem delovnem procesu je ustvarila možnosti za nadaljnje izkoriščanje poleg dodatnega izkoriščanja žensk kot gospodinj, mater, hišnih pomočnic. Razviti kapitalizem je vendarle postopoma ustvaril pogoje za afirmacijo idelogije ženskih kvalitet, 2a pretvarjanje slabosti, ki je bila značilna za ženske, v moč; pogoje, da seksualni objekt postane subjekt. Na osnovi pridobitev kapitalizma lahko postane feminizem politična moč, ki je vzkalila iz boja s kapitalizmom. Upoštevajoč ravno to možnost, piše Angela Davis v sestavku Ženska in kapitalizem (december 1971), ki je bil napisan v zaporu Palo Alto, o revolucionarni funkciji ženske kot antitezi principa učinka. Začetni pogoji za takšen razvoj so vsebinsko naslednji: — olajšanje težkega fizičnega dela, — skrajšanje delovnega časa in eventualna zmaga nad revščino, — proizvodnja udobnih in cenenih oblačil, — liberalizacija seksualne morale, — kontrola rojstev. Ti faktorji označujejo tehnično socialno osnovo antiteze principa učinka, emancipacije ženske čutnosti in inteligence: senzibilizacijo inte-lekta, razuma. Obenem pa družba to emancipacijo zavira, jo manipulira in izkorišča; kajti kapitalizem si ne sme dovoliti, da porast libidinalnih kvalitet v samem individuu ogrozi delovno etiko načela učinka in reprodukcijo te iste delovne morale. Tako osvobajajoče tendence na tej stopnji v svoji manipulirani obliki postajajo del reprodukcije obstoječega sistema, postajajo menjalne vrednosti, ki jih prodajajo sistemu in katere sistem prodaja. Družba menjave dosega svoj vrhunec s komercializacijo sekusualnosti. Zensko telo ni samo blago, ampak je tudi odločilen faktor v realizaciji presežne vrednosti. Vse večje število zaposlenih žensk je nezadovoljnih z dvojno obremenitvijo delavke in gospodinje. Tako se ovekovečuje postvarjanje ženske na skrajno učinkovit način. Na kašen način lahko odpravimo to postvarjanje? Na kakšen način lahko emancipacija ženske postane odločilna moč v izgrajevanju socializma kot kvalitetno drugačne družbe? OD TOD DO VEČNOSTI Vrnimo se na prvo stopnjo razvoja tega gibanja in predpostavimo, daje realizirana popolna enakopravnost. Kot enakopravne v gospodarstvu in politiki kapitalizma bi morale ženske z moškimi deliti tekmovalne in agresivne kvalitete, ki so nenadomestljive za ohranitev delovnega mesta ali napredovanja v službi.Tudi ženske bi ohranjale in reproducirale princip učinka in zanj značilno odtujitev. Če si želijo ženske priboriti enakopravnost, ki je odločilna postavka osvoboditve, mora biti feministično gibanje agresivno. Vendar enakopravnost še ne pomeni svobode. Kot ekonomsko in politično enakopraven subjekt lahko ženska samo kot ženska prevzame vodilno vlogo v neki radikalni rekonstrukciji družbe. Prehod na podroje »z one strani enakopravnosti« se ne more predstaviti kot naključni rezultat kvantitativnega razvoja. Ta prehod zahteva razvoj drugačne kvalitete. Vrednote feminističnega gibanja, ki transcendirajo obstoječo družbo, morajo biti prisotne že v boju za ekonomskp in politično enakopravnost. Toda kako lahko te vrednote, ki so realna antiteza prejšnjim, postanejo »uporabne« v kombinaciji z agresivnostjo, ki je usmerjeno tekmovalna in ki je nujna za doseganje enakopravnosti? Ravno v tem je velika naloga feminističnega gibanja. Pričakovati bi bilo, da bi s povečanjem števila zaposlenih žensk v ekonomski in kulturni sferi postopoma prihajalo tud' do sprememb v načinu izbire poklica, do sprememb v vrsti dela. Pri vsem tem bi se lahko spremenila tudi vsebina same proizvodnje (odmiranje proizvodnje s ciljem zadovoljevanja kapitalističnih potreb po oboroževanju, po razsipništvu in načrtni zastaritvi). Možno je predpostaviti, da bi skupine ali »kolektivi« žensk lahko imcirale in eventualno naredile takšen preobrat. Takrat bi se osvoboditev žensk lahko uvrstila med radikalna politična gibanja, ki težijo k decentralizaciji in organiziranju lokalnih m regionalnih enot odpora in revolta. Korak naprej »z one strani enakopravnosti«, pa bi osvoboditev zrušila obstoječo hierarhijo — to bi bil prevrat, ki bi vodil k izgradnji družbe, v kateri bi vodilno načelo postal nek nov princip realnosti. Ravno v tem vidim revolucionarni potencial feminističnega socializma. Njegova uresničitev bi pomenila veliko več kot preprosta zamenjava ene hierarhije z drugo. Feministično gibanje danes pogosto zahaja ravno v tisti biologizem, ki ga v patriarhalni predstavi o ženski s pravico kritizira: »moški« je identificiran z zatiranjem in agresijo — kljub očitnim in številnim izjemam. Ta slika daje moškemu kot biološko-fiziološkemu bitju kvalitete, ki so družbeno determinirane ter konstruira, kategorijo »ženske« kot ženske, kot vsebinsko antitezo »moškemu«. Družba, v kateri dominira ženska, določena oblika matriarhata kot zgodovinskega naslednika patriarhata, ne bi per se (Domenila neko boljšo in pravičnejšo družbo. Šele in edino takrat, ko ženske kvalitete, ki so realno antitetične nasproti zatiranju in agresiji, postanejo emancipacija žensk in družbene kvalitete (v družbi kot celoti), bi bil patriarhat zared presežen. Samo en pogled na fotografije stražnic v koncentracijskih taboriščih jasno kaže, do kakšne mere so lahko ženske f unkcionizirane in dehumanizirane. Razlika med ženskami, ki se borijo za svojo emancif>aci-jo in ženskami iz vladajočih struktur, je lahko ostrejša kot je med »moškim« in »žensko«. Tako kot ta družba postavlja žensko nasproti ženski, (kljub vsej biološko-f iziološki enakosti), ustvarja tudi osnovo za skupen boj za osvoboditev moških in žensk, kljub vsem biološko-f iziološkim razlikam. Odklanjanje takšnega skupnega dela, odklanjanje moškega kot moškega, je praviloma izraz revolta proti patriarhalni podobi ženske kot libidinalnega, seksualnega objekta. Kapitalizem nagrajuje žensko lepoto zato, ker jo pretvarja v blago. Ženske, ki te podobe ne utelešajo aJi ne sprejemajo, so oškodovane in ponižane. Pa vendar bo zgolj negacija obstoječega ideala lepote zgrešila svoj cilj, če ne bo razumela in sprejela emancipacijsko funkcijo lepote. Družbena vrednost lepote je vsebinsko ambivalentna: z ene strani polepša in prevrednoti obstoječi sistem, ima visoko menjalno vrednost, z druge strani pa na področju erosa aktivira nagonski upor j^roti agresivnemu principu realnosti. Na področju erosa se lepota v patriarhalni družbi pojavlja primarno kot skoraj nesublimirana čutna kvaliteta ženskega telesa. (Z rastio blagovnega bogastva raste vsekakor tudi tržna vrednost moškega telesa). Pa vendar bi lahko tudi kult ženske lepote v blagovni obliki postal moč, ki transcendira njeno kapitalistično realizacijo. Ženska čutnost bi lahko spodkopala represivni ratio in delovno etiko kapitalizma. Tedaj bi vladajoči standard lepote doživel temeljito prevrednotenje, kj ustreza razvoju ženske od seksualnega objekta do erotskega subjekta. Čutnost ženskega telesa ne temelji na »plastični« lepoti, ki je kvečjemu represivna, ne na nepomembni erotski vrednosti. Emancipacija ženske bi osvobodila individualne, avtentične erotske kvalitete proti vladajočim normam. Feministični socializem. Govoril sem o nujni modifikaciji pojma socializem, ker sem prepričan, da v Marxovem konceptu socializma obstaja ostanek, elementi principa učinka in njegovih vrednot, katerih vpliv je čutiti še naprej. Te elemente vidim npr. v poudarjanju vse bolj učinkovitega razvijanja proizvajalnih sil,vse bolj produktivnega izkoriščanja narave, razcepa »cesarstva svobode« od sveta dela. Možnosti socializma danes presegajo takšne predstave. Socializem kot drugačna oblika življenja ne bi uporabil proizvajalne Sile samo za zmanjšanje stopnje odtujitve dela in delovnega časa, ampak tudi za pretvarjanje življenja v smisel po sebi, razvoj čutil in intelekta za pomiritev agresivnosti. To bi bila emacipacija čutnosti in uma od racionalnosti vladanja: kreativna re-ceptivnost versus represivna produktivnost. V zvezi s tem se realno pojavlja osvoboditev žensk »kot antiteza principa učinka«, kot revolucionarna funkcija žensk v rekonstrukciji družbe. Daleč od tega, da pristanejo na podjarmljenje in nemoč, bi ženske kvalitete v tej rekonstrukciji razvijale agresivno energijo — seveda zoper vladavino in izkoriščanje. Nastopile bi kot potreba in zadovoljstvo v socialistični organizaciji proizvodnje, v družbeni delitvi dela in pri utrjevanju družbenih, političnih in kulturnih prioritet, ko bi enkrat revščina bila premagana. Če postanejo takrat ženske kvalitete sestavni del infrastrukture družbe kot celote, prenehajo biti specifično ženske. Primarna agresivnost bi resda še naprej obstajala, vendar bi se zelo lahko osvobodila specifično moške oblike vladavine in izkoriščanja. Tehnični napredek, glavni nosilec proizvodne agresivnosti, bi za sabo pustil svoje kapitalistične pojavne oblike, svojo destruktivnost. Mislim, da obstajajo tehtni razlogi, da se ta predstava o socialistični družbi imenuje »feministični socializem«: ženska bi v splošnem izobraževanju svojih sposobnosti dosegla polno ekonomsko, politično in kulturno enakopravnost, na osnovi katere bi bili socialni in personalni odnosi ter človek in njegov odnos do narave prežreti z receptivno čutnostjo, ki je pod vladavino moških v največji meri bila koncentrirana v ženski. Antiteza »moški — ženska« bi takrat postala sinteza — legendarna podoba o androgi-nizmu Želim povedati nekaj besed o tem skrajno mitiloškem konceptu, o katerem seveda mislim, da ni niti povsem ekstremen niti popolnoma miti-loški. Ideji androginizma ni mogoče pripisovati drugega racionalnega pomena razen tiste družbene fuzije kvalitet, ki so se v patriarhalni civilizaciji nesorazmerno razvijale pri moških in ženskah, fuzije, v kateri bi se z ukinitvijo moškega tutorstva svobodno razvijale ženske značilnosti. Ampak na katerikoli stopnji androgene fuzije naravne razlike med moškim in žensko kot individua ne bodo nikoli izginile. Neodpravljena in nedotaknjena ostaja ta razlika v odnosu do drugega, do tistega, čigar del si želi postati in za katerega si želi, da postane del samo enega, kateri pa nikoli ne more postati del samo enega niti bo to postal. To protislovje se ne ukinja niti v erosu. Feministični socializem bi bil resda še naprej obremenjen s konflikti, ki izhajajo iz tega protislovja, z nerazrešljivim konfliktom potreb in vrednot. No, andrpganj značaj družbe bi lahko zmanjšal agresivnost in poniževanje teh konfliktov. Feminizem je revolt zoper razpadajoči kapitalizem, zoper'zgodovinsko zastarelost kapitalističnega načina proizvodnje. Feminizem je negotova stvarnost med utopijo in realnostjo. Socialna osnova za gibanje kot potencialno radikalno in revolucionarno silo je pripravljena. To je čvrsto jedro sna. Ampak kapitalizem ima še vedno možnosti, da se upre snu in pospešuje sile, ki so se spravile na tiste vrednote naše civilizacije, ki so sovražne do človeka. Boj za ukinitev teh odnosov je vedno politične narave, v njem ima vse pomembnejšo vlogo tudi feministično gibanje. Mentalna in fiziološka moč gibanja se potrjuje v političnem izobraževanju in akciji, v medčloveških odnosih, pri delu in prostem času. Toda ponavljam svojo tezo, — svoboda se ne sme pričakovati kot stranski proizvod novih institucij, nastajati mora iz individuov samih. Na koncu še ena osebna pripomba. Lahko jo razumete kot sklep ali kot izpoved. Menim, da moramo moški plačati za grehe patriarhalne civilizacije in njene tiranije: ženske morajo postati svobodne, da bi lahko same urejale svoje življenje, pa ne kot soproge, matere, gospodinje, prijateljice, temveč kot individualna, človeška bitja. To bo boj, poln grenkih spopadov, naporov in trpljenja. Primer so napetosti v erotskih odnosih, ki se bodo zagotovo pojavljale v procesu osvoboditve. Te ne morejo biti razrešene niti na lahek način igre, niti z brutalnostjo, niti s tem, da se gre v menjalne odnose. Feministični socializem bo moral zasnovati in razvijati lastno moralo, ki mora biti nekaj več ali nekaj drugega od preprostega razglasa sovražnosti cf» meščanske morale. Osvoboditev žensk bo boleč proces, vendar bo nujen, odločilen korak k boljši družbi moškega in ženske. Opomba: 1 — Revidiran tekst predavanja, ki ga je imel avtor 7. marca 1974. leta na vabilo Centra za raziskovanje žensk na univerzi v Stanfordu. — Tekst Marksizem in feminizem smo povzeli iz knjige: Herbert Marcuse — merila vremena, Grafos, Beograd 1978. Bralcu priporočamo, da pri branju teksta upošteva prostorsko in časovno determiniranost nastanka tega predavanja. v prevod: si # # џ fr' ■■ vi:?f-'f'/^-...-:: /v:Ar ■ : :, ИУИ ж ШШ < r w' ж " * NI ZDRAVILA ZA UK ZSMS Kritiko naperjam proti nezrelim delovnim in finančnim programom komisij in društev v okviru UK ZSMS na mariborski univerzi, kar bom ilustriral z več primeri. Opozoriti želim na določene slabosti delovanja UK ZSMS in 00 ZSMS. Skrajni čas je že, da začnemo razvijati pomembnejše dejavnosti in da temu primerno tudi razdelimo sredstva. UK ZSMS dela še vbdno tradicionalno, v slabem smislu besede. Kljub volji novega predsedstva, da bi premostili politično in idejno pasivnost mladih na mariborski univerzi, ni nobenih vzpodbudnih rezultatov. Razlogov za to je več: akcijska neenotnost osnovnih organizacij forumsko delo predsedstva univerzitetne’ konference in predsedstev osnovnih organizacij, slaba osveščenost (ali neosveščenost?) mladinskih funkcionarjev . . . Novi finančni in delovni plani za nekatere obštudijske dejavnosti so resnično karikatura te situacije. To lahko potrdim s primerom, ki pri nas postaja že ustaljena praksa: letos bo pri UK ZSSM verjetno ustanovljena zveza študentskih športnih društev. Zanjo nameravajo zbrati kar 411.500 dinarjev. Od te vsote bi Univerziada pobrala 286.000 dinarjev. UK ZSMS naj bi prispevala četrtino sredstev, del sredstev pa bo odpadel tudi na telesnokulturno skupnost Slovenije. Vse lepo in prav, žal pa životari na drugi strani s skrom-mnim planom 60.000 dinarjev idejno-politična komisija. UK ZSMS bi se morala zavedati, da se revolucija ne dela na športnih igriščih in da je vsota, namenjena za športne dejavnosti, preko katerih bi se srečavala, v glavnem že uveljavljena športna elita, zbrana iz področnih športnih klubov (drugi študentje bi na tak način ostali odrinjeni), občutno previsoka. UK ZSMS bi morala dati občutno večji poudarek komisiji za idejno-politično delo. Logično bi bilo, da bi sredstva namenjena športni zvezi dobila komisija za IPD in obratno, če se pri tem zavedamo pomembnosti in teže ene in druge dejavnosti. Tako pa bo najbrž minilo še leto, ko UK ZSMS ne bo dala bistvenih rezultatov. Po meritvi uspehov prehojene revolucionarne poti se ne bo nihče vprašal, kakšne rezultate je UK ZSMS dosegla v športu ,,za elito". Ob tem razmišljanju bodo najbrž nekateri rekli, da je komisiji za IPD že zdaj namenjenih preveč sredstev. Tako prepričanje izhaja iz dejstva, da ta komisija ni nikoli imela obširnega plana in da je spala „spanje pravičnega"!?). Sedaj ima komisija sestavljen resnejši plan, kar je po tolikih temnih letih prav razveseljivo. Toda potrebno je okrepiti njihovo kadrovsko zasedbo in jim nuditi vse pogoje za uspešno delo. Ta komisija bi morala skupaj s predsedstvom UK ZSMS opravljati, voditi in usmerjati srž dejavnosti na univerzitetni konferenci. Predsedstvo bi tako vsaj nekaj pomembnega delalo. Tako pa se vse preveč potaplia v administrativne posle, v papir, seje v Mariboru in Ljubljani, kar mu onemogoča trezno presojo svojega položja in izbire ter aktivno ostredotočenje le na nekaj bistvenih področij političnega in idejnega dela. Bolje bi bilo dobro opraviti samo eno delo, kakor pa razdrobiti akcijsko moč na veliko število področij in zato nikjer uspeti. V delovnem načrtu oddaj Študij in glasba zasledimo, da bo ena glavnih tem tudi „Slabšanje ekonomskega in socialnega položaja študentov in delavcev". Ali gre za netočnost sestavljalca programa ali pa mu ni jasno, da samo z opisovanjem situacije, o kateri že vrabci čivkajo, ni moč nišesar spremeniti. Menda je namen oddaje le-ta, da vzpodbuja nosilce družbenega razvoja in spremlja napore za premostitev takega stanja. Program kulturne komisije pri UK ZSMS je tak, da si bralec lahko misli, češ da gre za program kakšnega kulturnega društva. Gre za tipičen primer prenosa koncepta o delu kulturnih komisij s srednjih šol na univerzo. Je res, da študentje nimajo znanja, volje, moči in poguma, da bi s politično akcijo sooblikovali in vplivali na mariborski in širši kulturni prosto??! Na našo univerzo je potrebno vnesti svežino umetniškega ustvarjanja. Seveda je stanje na univerzi izraz širše kulturne sfere, zato je treba v akcijah biti širok. Vemo, da je kvaliteta medijev, ki prenašajo kulturo, vprašljiva. Ne vsaka, vendar si .za primer poglejmo naša potrošniško usmerjema kino-podjetja. Možnosti za razvoj amaterizma so majhne. Ustvarjalna kritika na področju kulture ni vzporedna s konico dogajanja, temveč zaostaja. Problemov in nepravilnosti je v kulturi še in še, naša kulturna komisija pa nima nikakršnega političnega akcijskega programa, omejuje se le na organiziranje nekaj „kulturnih" večerov. Samo organizacija kulturnega tedna (leto jih ima 52) naj bi porabila. 45.000 dinarjev, '