Carmel Cloran^ Rhetorical Units and Decontextualisation: an Enquiry into some Relations of Context, Meaning and Grammar, 1
Nottingham, University of Nottingham 1994, 406 str. + 113 str. Aleksandra Bizjak
C/)
^^	s»™«
IZVLEČEK: Monografija dr. Carmel Cloran je znanstveno delo, ki	^^
dokazuje, da je postopek vpeljave novega pojma v jezikoslovju	^^^
zapleten. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kaj je dekontekstualni	^^
jezik, se avtorica opre na delo M. Hallidaya in R. Hasana in v okviru sistemsko-funkcijskega modela razvije no vo metodo opisa pomeno v v besedilu, metodo, ki povezuje besedilne pomene z družbenimi procesi. Delo je izšlo v zbirki »Monographs in Systemic Linguistic«,	-
katere osnovni namen je predstavitev novih teoretičnih modelov in metod, primernih za besedilno analizo.
m
N
ABSTRACT: The monograph by dr Carmel Cloran is a scientific work which proves that the procedure of introducing a new linguistic concept is complicated. In order to answer the question what decontextual language is the author draws on the work by M. Halliday and R. Hasan. Within the frame of the systemic-functional model she developed a new method of describing the textual meaning. This method connects the textual meaning to social processes. The work was published in the 'Monographs in Systemic Linguistic" series. The primarypurpose ofthis series is to present new theoretical models and methods appropriate for text analysis.
Doktorska disertacija Carmel Cloran že s svojim naslovom opozarja, daje v središču obravnave pojem kontekst. Avtorica skuša pojmu dekontekstualni jezik, ki je v sociologiji in psihologiji že trdno zasidran, določiti pomen znotraj znanosti o jeziku. Pri tem se opre na Hallidayev sociolingvistični model konteksta in v okviru tega razvije analitično mrežo, s katero vzpostavlja sistematično razmerje med kontekstom in besedilom na eni strani in med besedilom in njegovimi slovničnimi vzorci na drugi strani. Tako njena raziskava ni samo rešitev konkretnega vprašanja, kaj je dekontekstualni jezik, ampak tudi prikaz izoblikovanja nove metode za analizo besedil. Prav slednje je razlog, da je delo izšlo v zbirki »Monographs in Systemic Linguistics«, katere osnovni namen je natančnejša predstavitev novih teoretičnih modelov in metod, primernih za besedilno analizo.
Raziskava obsega osem poglavij. Izhodiščno in zelo splošno orientacijo v to obširno študijo razmerja med kontekstom in besedilom predstavlja prvo poglavje. ^^^

V njem avtorica opredeli problem in cilj raziskave, predstavi gradivo in metodična načela analize ter zariše zunanja zgradbo raziskave. Dr. Cloran se zaveda, daje ^^ študija strukturnih zakonitosti in razmerij med kontekstualno, semantično in skla-^ denjsko ravnino za bralca v mnogočem nova in zapletena, zato je pri pisanju upo-^^ števala predvsem načeli sistematičnosti in preglednosti, ki sta vplivali tako na zgradbo C celotnega besedila kot tudi posameznih poglavij. Avtorica namreč z večkratnim ^^ ponavljanjem že ugotovljenega in z napovedovanjem novega bralca postopoma vodi od drugega do osmega poglavja, tj. od vprašanja, kaj je dekontekstualni jezik, do O izoblikovanja teoretične mreže za analizo besedil.
^^	V pregledu strokovne literature v drugem poglavju avtorica prikaže razu-
mevanje in uporabo pojma dekontekstualni jezik v sociolingvistiki, kjer je pojem ^^ prvi uporabil britanski sociolog B. Bernstein, da bi z njim označil jezikovne značilnosti pedagoškega diskurza, in psihologiji, kjer se pojem uporablja v zvezi s kogni-N tivnim razvojem, z razvojem jezikovnih sposobnosti in pismenosti. To pojmovanje > dekontekstualnega jezika se veže na razumevanje konteksta kot konkretnih časov-^ no-prostorskih oz. materialnih okoliščin (angl. 'material environment'). Če se kon-tekst enači z materialnimi okoliščinami, potem, pravi avtorica, je brez dvoma mož-^ no govoriti o dekontekstualnem jeziku, tj. o jeziku, ki ni vpet v kontekst, in o kon-^ tekstualnem jeziku, t.j. o jeziku, ki je vpet v kontekst. Ob tem pa se odpira vpraša-^ nj e, kako vgraditi poj em dekontekstualni j ezik v j ezikoslovj e in v kakšnem razmer-ju sta dekontekstualni jezik in kontekst. Odgovor na to vprašanje pa zahteva pred-^^ vsem premislek o obsegu in pomenu pojma kontekst v novejših lingvističnih disci-plinah.
Avtoričin zgodovinski pregled razvoja pojma kontekst od Malinowskega na-^ prej nam osvetli dejstvo, daje pojem še vedno večpomenski. Za nekatere je kon-o tekst sklop konkretnih časovno-prostorskih okoliščin, v katerih poteka sporazume-^ vanje, za druge je celota družbenih dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo jezikovnega sporočila. V zadnjo skupino sodi cela vrsta avtorjev. Njihova mnenja pa se razhajajo pri odločitvi, kateri kontekstualni dejavniki so pomembni pri tvorjenju jezikovnega sporočila. Tako se razlikuje izbor relevantnih kontekstualnih dejavnikov v psihologiji (Argyle, Femham in Graham, Brown in Fräse) in sociologiji (Leiter) kot tudi v kognitivni lingvistiki (Van Dijk in Cook) in sociolingvistiki (Firth, Hymes, Lyons, Martin, Halliday); odvisen je namreč od raziskovalčeve pripadnosti določeni disciplini, smeri ali teoretični usmeritvi. C. Cloran presodi, da je za določitev razmerja med dekontekstualnim jezikom in kontekstom primeren sistemsko-funk-cijski jezikovni model, ki sta ga izoblikovala M. Halliday in R. Hasan, in izpostavi Hallidayevo razumevanje dinamičnega razmerja med kontekstom in besedilom. Halliday namreč na osnovi treh metajezikovnih funkcij, ki se uposamičijo v besedilu (predstavne, medosebne in besedilne; glej Kovačič 1993), določi tri abstraktne kon-tekstualne komponente, ki zaobsežejo vrsto družbene dejavnosti (angl. 'Field of discourse'), vlogo udeležencev (angl. 'Tenor of discourse') in vlogo jezika v družbeni dejavnosti (angl. 'Mode of discourse'). Prav zadnja komponenta, tj. vloga jezika v družbeni dejavnosti, se avtorici pokaže kot odločilna za umestitev pojma dekontekstualni jezik v sistemsko-funkcijski model jezika. C. Cloran nam to konstanto približa tako, da uporabi grafično ponazoritev, ki jo povzema po delih R. Hasan.
Bralec naj si predstavlja daljico. Na skrajni levi je jezikovna dejavnost, kije vpeta v prostorsko-časovne oz. materialne okoliščine, jezik torej, ki je odvisen od konteksta. Primer take rabe jezika je dialog med kupcem in prodajalcem; jezik igra pomožno vlogo (angl. 'anccillary role'). Na skrajni desni je jezikovna dejavnost, kot je npr. branje, ko jezik konstituira dejavnost (angl. 'constitutive role'), prostorsko-časovne okoliščine so irelevantne in govorimo o jeziku, ki ni odvisen od konteksta, torej o dekontekstualnem jeziku.
Na podlagi avtoričinega razmišljanja o dekontekstualnem jeziku lahko povzamemo, da pomeni 'dekontekstualni jezik' v okviru sistemsko-funkcijske slovnice jezik, ki konstituira dejavnost. Ker pa je pojem dekontekstualni jezik že uveljavljen v psihologiji in sociologiji, se C. Cloran odloči, da bo tudi sama uporabljala pojem dekontekstualni jezik, čeprav bralca opozori, daje za razumevanje njenih nadaljnjih izpeljav pomembno imeti pred očmi dejstvo, da se pomen dekontekstual-nega jezika v sistemsko-funkcijskem modelu nanaša na kontekstualno vlogo jezika.
Kakšno pa je razmerje med dekontekstualnim in kontekstualnim jezikom v ^ konkretnih besedilih? To je osrednje vprašanje monografije in odgovor se nam se-stavlja ob analizi besedil v tretjem, četrtem, petem, šestem in sedmem poglavju, ko ^^ avtorica odkriva nova dejstva in v skladu s tem oblikuje nove koncepte. Teoretično ^ izhodišče za analizo je Hallidayev tridimenzionalni model. To je model, ki vzpostavlja sistematično razmerje med kontesktom in besedilom na eni strani in med besedilom in njegovimi slovničnimi vzorci na drugi strani, zato vsebuje avtoričina analiza diskurza tri korake: opis besedilnih enot na diskurzivni ravnini, določitev semantičnih lastnosti besedilnih enot na semantični ravnini in opis slovničnih vzor-cev, s katerimi so izražene semantične lastnosti besedilnih enot, na skladenjski ravnini. Ker avtorica preverja tezo, daje dekontekstualni jezik značilen za pedagoški diskurz, so predmet analize dialogi med materami in njihovimi predšolskimi otroci, ki so vzeti iz korpusa R. Hasan.
V tretjem poglavju naredi avtorica prvi korak in išče merilo za uokvirjanje besedilnih enot. S postopkom ločevanja materialne in simbolne vloge jezika določi v analiziranih besedilih dvanajst vrst jezikovnih aktivnost, kijih poimenuje retorične enote in jih razvrsti na daljici, ki povezuje kontekstualno in dekontekstualno rabo jezika. Skrajno levo uvrsti retorično enoto, imenovano dejanje, ki predstavlja najbolj kontekstualno rabo jezika, skrajno desno pa retorično enoto posplošitev, ki je primer najbolj dekontekstualne rabe jezika. Preostale retorične enote so razvrščene med ti dve mejni točki kontinuuma.
Četrto in peto poglavje posveti opisu semantičnih lastnosti posameznih retoričnih enot, kar je zahtevna naloga. Vprašanje semantičnega ustroja besedila, ki spada v besedilno semantiko, je novo področje, ki je še precej neraziskano v primerjavi z besedno in 3 stavčno semantiko. Glavni razlog za težavnost razumevanja semantičnega ustroja besedila je neizdelan metajezik za opis te ravnine. Za oblikovanje metajezika za semantiko sije treba izposoditi pojme z drugih jezikovnih ravnin ali/in pojme človekovega izkustveno-doživljajskega sveta ter jim pripisati poseben univerzalni status (Butt 1988, v Birch in 0'Toole 1988).
Pri izoblikovanju metajezika za semantiko v četrtem poglavju se C. Cloran nasloni na Hallidayevo sistemsko-funkcijsko slovnico (1985). Podrobno nam pred- y^^

N
m

C«
stavi tri metajezikovne funkcije: predstavno, medosebno in logično. Ker pa je Hal-^^ lidayeva slovnica orodje za obravnavo stavčnih zgradb, so ji za premik s stavčne ^^ ravnine na pomensko v pomoč razprave R. Hasan o semantiki sporočilnih enot.
Na podlagi spoznanj M. Hallidaya in R. Hasan o semantičnem sistemu, dr. ^ Cloran v petem poglavju oblikuje semantično mrežo, v kateri vzpostavi povezavo C med entiteto in dogodkom na eni strani in osebkom in osebno glagolsko obliko na drugi strani. S pomočjo semantične mreže je mogoče določiti semantične lastnosti r" retoričnih enot in opisati tipične kombinacije slovničnih značilnosti osebka in oseb-O ne glagolske oblike. To poglavje je zelo obširno, saj so podrobno obravnavane vse semantične možnosti in kombinacije, ki so kritične za identifikacijo retoričnih enot, kot tudi njihove realizacije na skladenjski ravnini. Kljub temu pa imamo pri branju pregled nad celoto, saj avtoričino razlago spremljajo tabelarični in grafični prikazi.
Kako pa so retorične enote med seboj povezane? Ali je tudi med retoričnimi N enotami priredni ali podredni odnos tako kakor med stavki? V šestem poglavju nam > avtorica pokaže, da je odnos med retoričnimi enotami rezultat besedilne metafunk-cije, tj. tematske progresije. S pomočjo šestih tipov tematske progresije analizira besedila in pri tem odkrije, da sta retorični enoti v prirednem odnosu, kadar se entiteta druge retorične enote pojavi v remi, v podrednem pa, kadar se pojavi v ^ temi. Povezovanje retoričnih enot torej kaže, daje tudi najbolj dekontekstualni je-zik kontekstualen, saj besedila vedno vsebujejo retorične enote z ene in druge strani kontinuuma.
....	V sedmem poglavju dr. Cloran preizkusi novo metodo na besedilnem korpu-
su. Analiza obsežnih dialogov med osmimi materami in njihovimi predšolskimi otroci pokaže, da obstaja razlika med pogostnostjo uporabe retoričnih enot, kot so komentarmposplošitev, torej enot, ki so povezane z najbolj kontekstualno o ali dekontekstualno rabo jezika. Razlike se pojavljajo glede na socialni status parov mati-otrok. To je v soglasju s trditvijo B. Bernsteina o različnih jezikovnih kodih različnih družbenih razredov.
Čeprav je ta obsežna knjiga izšla že pred šestimi leti, mislim, daje še vedno aktualna. In sicer iz treh razlogov:
Prvi']Q povezan z dejstvom, daje pomenski obseg pojma kontekst^t vedno problematičen, kar se odraža tudi v terminološki zmedi pri njegovem prevajanju v slovenščino. Spekter izrazov je precej dolg (prim. Toporišič 1994, Kunst-Gnamuš 1984). Spopad s pojmom dekontekstualni jezik v delu C. Cloran pa dokazuje, da vpeljava novega pojma v jezikoslovje ni proces samovoljnega podeljevanja pomena, temveč zapleten postopek vgraditve pojma v mrežo drugih abstraktnih jezikoslovnih pojmov.
Drugixdiz\og ']Q spoznavna vrednost dela. S kombinacijo in dopolnitvijo modela M. Hallidaya in R. Hasan avtorica postopoma razvije novo metodo opisa pomenov v besedilu, metodo, ki povezuje besedilne pomene z družbenimi procesi. Monografija C. Cloran je torej znanstveno delo, ki odstira globlje probleme sema-tičnega ustroja besedila in poglablja vedenje o strukturnih zakonitostih in razmerju med diskurzivno, semantično in skladenjsko ravnino.
Tretjimzlog. Pravkar je pri založbi Casell Academic v Londonu izšlo delo 172 Pedagogy and the Shapinng of Consciousness: Linguistic and Social Processes.

Knjiga vsebuje prispevke številnih avtorjev, ki vzpostavljajo dialog med sociološko teorijo B. Bernsteina in sistemsko-funkcijsko slovnico. Če bomo novo knjigo brali podkovani s teoretični odkritji C. Cloran, nam bo prihranjena marsikatera zadrega.
Viri
BUTT, David, 1972, Randomness, order and the latent patterning of text. Functions of Style (ur. D. Birch in M. O'Toole), London, Pinter Publishers.
HALLIDAY, Michael A. K., 1985, An Introduction to Functional Grammar, London, Edward Arnold.
KOVAČIČ, Irena, 1993: Tri funkcije jedra sodobnega anglosaksonskega jeziko-slovja. Jezik tako in drugače, Ljubljana, Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije.
KUNST-GNAMUŠ, Olga, 1984, Govorno dejanje - družbeno dejanje, komunika-
cijskimodel družbene vzgoje, Ljubljana, Pedagoški inštitut.	^
TOPORIŠIČ, Jože, 1994, Slovenski jezik in sporočanje 1, Maribor, Obzorja.
m U
N