63SLoVENSkI kAToLIŠkI SHoD
Vsako besedilo ima neki namen, še toliko bolj, če gre za prevod, kajti skupaj z enim namenom se namreč pojavi še drugi. Namen predavanja Otta Neuba-
uerja, ki ga je imel avgusta 2011 čast prebrati na t.i. študijskem krožku v papeški 
poletni rezidenci v Castel Gandolfu, je več kot očitno jasen. Papežu in njegovim 
zbranim sodelavcem je želel pripovedovati o svoji izkušnji evangelizacije in jo 
obenem reflektirati z vidika današnjih razmer v svetu in Cerkvi. Podobno jasen 
želi biti tudi namen, da se predavanje v celoti objavi v reviji Tretji dan. Namen 
objave v rubriki Slovenski katoliški shod razumem takole: Bralcu naj se ponudi 
ne samo opisovanje določene problematike in možnost njene rešitve, ampak 
tudi prikaz dejanskega stanja stvari in resnično učinkovite metode pri soočanju 
z njimi. Besedilo bo tako marsikoga lahko šokiralo s svojo neposrednostjo in 
odprtostjo, a obenem je to ravno tista razlika, ki jo prinaša konkretna izkušnja 
"s terena" in ne samo oddaljeno razmišljanje iz "generalštaba", kot se je nekoč 
slikovito izrazil neki cerkveni dostojanstvenik. Cerkev, tudi in predvsem sloven-
ska, potrebuje oboje in, kot nam kaže omenjeni primer, si papež želi slišati taka in 
drugačna mnenja, ki prihajajo od "zunaj". Besedilo, ki je pred nami, pa gotovo ni 
samo mnenje, ampak tudi pričevanje. Danes, ko se zdijo vsi problemi preveliki in 
naša volja ali pa, če hočete, vera, premajhna, je še kako pomembno slišati novico 
o upanju. Ottova zgodba jo ima in nimamo razloga, da ji ne bi verjeli. Če želimo 
premostiti razlike, ki nas v Sloveniji razdirajo ne samo na politični, kulturni, 
nazorski in celo medosebni ravni, ampak predvsem na duhovnem področju, 
potem je treba začeti predvsem pri slednjem. Kdo drug kot Cerkev je poklicana, da 
prva tlakuje pot? Kot bo razvidno iz predavanja, je to pot, ki preči stiske in iskanja 
sveta. Kristjan je znotraj te zgodbe poklican, da ta svet, ki se mu na prvi pogled 
zdi čuden, otopel, brezbrižen in surov, sprejme z ljubeznijo Tistega, po katerem 
nosi ime. Ali kot to lepo izrazi slovenski jezik s homonimom, da je svet v resnici 
svet. Naj pričujoči prevod predavanja iz Castel Gandolfa pospremim s sledečim 
citatom: "Neverjetno, kako zelo lahko to spremeni metodiko evangelizacije. Vodi 
nas naravnost k podobi templja z dvoriščem in svetiščem, ki ste nam jo v nekem 
govoru podarili za božič 2009. V času, ko je manjšinski položaj kristjanov vse 
očitnejši, potrebujemo takšna "svetišča" adoracije in slavljenja Božje navzočnosti. 
Potrebujemo tako ljudi kot prostore, vendar morajo biti odprti, ker dvorišče tu (!) 
v resnici ni več ločeno od templja. Ker je Kristusov "spust", njegova žrtev, naredila 
tempelj in dvorišče prehodna. Dialog, adoracija in evangelizacija tukaj posegajo 
drug v drugega."
tAdej RiFel 
Svet, ki je svet
Prevodu predavanja otta neubauerja na pot