Koristnc reči. larava. Spisal Bogomil Terisinski. Že starodavna Ijudstva rekla so, ako so mnogotera čuda v naravi opazovala: ,,Krasna je narava in vspmogočen on, ki je to storil". Koliko bolj pa moramo mi kristijanje slavili Boga, ako pregledujemo naravo! Kako nježne so neprivajenemu očesu premembe v naravi, ne more se popolni preiskavi skriti. ,,Kakošno življenje", pravi neki naravoslovec, ,,je v inirni vodici, ko pervo pomladnje solnce na njo posije. Rastline raznih podob se razprostirajo na njcnem brežčeku, druge se vzdigujejo iz njenih tal in zopet druge se skrivajo v vodici. 1'reiskovajoče oko vidi tukaj veselo življenje. Živali različnih plemen ferče nad vodo in zopet nektere derkajo mirno po njenem zercalu. Čim dalje gledaš, titn različneji roč/ se ti odkrivajo pred očmi'. Ali ne boš pri takih pogledih povzdignil oči profi nebu in iz dna serca zaklical: ,,Kako krasna je narava in kako popolnoma je še le on, ki je vse to vstvaril \" ^Ako pogledaš", pravi na dalje naravoslovec, nna travnik, ali ti ne bo nbčudovanja serce skopernelo viditi toliko različnih rastlin? Ondi vidiš metulja ferfotati, tam slišiš žrička peti, in zopet tam vidiš tice pevke siintertje skakati iskaje si živeža. Od daljcč zagledaš veliko skalo, ki se je bila pred davnim časom od hriba odkerhnila in v dol priletela. Mnogo podob in vtiskje na njej; tudi zagledaš okamnjene kosti in še več tacib reči. Ali te ne bo to z začudenjem napolnilo? Okamnjene živali, ako jih preiskavaš, ti v mutastem jeziku pripovedujejo, kakošen je bil svet pred vesoljnim potopom, kakošna je bila ta ali una reč na njem , pričajo ti, da je bila zemlja pred drugače razdeljena, kakor sedaj". Približa se večer. Svitle zvezde začnd na nebu tnigljati , in mila luna prileze izza hribov. Kakor si imel prej svoje oči v tla vperte, tako jih povzdignes sedaj proti nebu. Brezštevilno lnčic zagledaš na neizmernem nebesu, ene se odtegajo tvnjini očem, zopet druge se jim približujpjo. Toda s tim še ne dosežpš vsega. Kakor si pred svojimi telesnimi očnn' gledal, tako želiš sedaj duševne odpreti, da bi prederl neizuierno temo, ktera te obdaja. Narava se ti zdi, kakor vesela, lehko se preminjajoca igrača; ako se pa pustiš božji vsemogočni roki vladati, spoznal boš pravo enakoličnost v naravi ia nehote boš vskliknil: ,,Slava tebi, večni Bog, da si nas postavil v pravi raj, med svoja čudapolna dela v naravi!" V neizmernem prostoru med milijoni in bilijoni svetov se premika prašek, zemlja imenovan, okoli svojega solnca. Na zemlji prebiva uiala stvar, v primeri z njo, še veliko tisuč in tisučkrat manjša, ko mravlja. Tej stvari je dal začetnik narave košček stekla in nitko pajčevine v roko , in s tim slabim orodjem meri oddaljenost svetov, risa lunam in planetom njihov tek, določi na veke let poprej mesto, kjer stoje, trenutke, kedaj se bodo srečali in eden druzega omračili. Ta stvar vaga svetove: v eno skudelico dene preračune, v drugo Večernico in jo najde teško, ko srebro, Merkurja ko zlato, Jupitra ko jantar. Vzvišano je veselje, kterega nam napravlja narava, daljno veličastno stvarjenje, ktero si je vsemogočni oče v svoje poveličanje naredil. Lepota, enakoličnost, harmonija, popolnost stvarjenja je, ki nas spodbada k pobožnim občutkom; za harmonijo namreč je tudi človek vstvarjen. Njegovo telo ima naj veličastnejo enakoličnost udov, naj čistejo moč občutkov in ravno tako se Iehko njegov duh v harmonijni moralnosti in v vednostnem prepričanji spreniinja. To, tako čisto organizirano, z naj nežnjejimi telesnimi in dušniaii strunanii popeto sredstvo je za vedno simpatijo z drugo obdajajočo naravo odločeno. Vse, kar se v veliki drami narave godi, zbuja sorodne misli v človeku. Naše veselje, naša duševna moč in delalnost je nasledek tega, kar vidimo pred nami na zemlji v pomladanskem življenji, na nebu v sveti čistosti. Neprezerena, čarobna je moč narave na naše bistvo. Ta čarobna moč je po vsem stvarjenji razširjena in se ne raztega samo na človeka. Vse, kar živi, se veseli velike delaloosti, ia mi se tako rekoč zgubljamo v viharji različnih občutkov. Da, čudapolna in nad vsako človeško misel povzdignjena je la božja drama stvarjenja, k čegar delalnosti, suio tudi mi poklicani. Preiskavati začenja človek s svojimi občutki. Okd govori umu: Rado bi natančneji poznalo one veličastne podobe; uho pravi: Zeja me po onih nevslišanih melodijah. Razum odgovori: Z veseljem vam hočem to pokazati, moji služabniki, in tudi jaz bom imel dobiček od vaše delaluosti, vživanje namreč one enakoličnosti, s ktero je napolnjena vsa narava. Mravlfe. Spiaal Fr. Govekar. (Konec.) Dasiravno je število mravelj v naši domači deželi veliko, vendar prekose one, bodi si v množini in mnogoverstnosti v podobah ali v načinu življenja. Zahodnja Indija in južna Amerika imate neko mravljo ,,debeloglavka" imenovano, ktera je kostanjeve barve, glavo ima zeld veliko, ter inia na vpersji 4 ternjeva bodala; samec je 1 palec, samica pa 18 čert dolga, mravljišča ali kupe si delajo 8 čevljev visoka. Te mravlje potujejo po leti v velikih trumah od kraja v kraj, njib prihod pa prej 1 — 2 dni naznanjajo neki drozgi ali mravljejedi. Prebivalci opominjani na prihod debeloglavk po mravljojedih, urno odprd vse svoje omare in shrambe, zapuste stanovanja za nekoliko časa, ker zavoljo slabih poslopij in stanovanj je vse polno moljev, stenic, pajkov in druzega mercesa, ktero se tako naglo ninoži, da bi prebivalci ne mogli prestati pred njimi, ako bi jih od časa do časa ta žival ne pokončala. Dospele debeloglavke pa v 4 — 6 urah navadno vse pokončajo. Kakor bi šle v boj, zlezejo mravlje debeloglavke na poslopja, ter preišcejo vsa kota, spahe in spoke, in našli inerčes iz lukenj in špranj izvlečejo, ter ga doli pomečejo svojim prijatlom, kteri se ga urno polotijo, ga umore, ter tirajo v svoja stanovanja. Doveršivši tii svojo nalogo, pregledajo in preiščejo potem vse omare in shrambe in kuhinjsko orodje z ravno tako marljivostjo in pridnostjo, in potem se spravijo na ose. Ako pa jim kaki sovražnik uide ali se skrije, prej ne nehajo, da ga dobe. Potem se ga pa po sto oklene za noge in peruta, ter ga tako z združeno močjo vlečejo v svoje stanovanje, kjer potem živega zakopljejo. Končavši s tim svoj posel, spravijo se potem na miši in podgane. Dasiravno je to zeld neverjetno, je vendar resnica, da ta žival ni kos debeloglavki, ker ona se je za vsaki las in dlako prime , in tako jo vlečejo v inravljišče, kjer jo potem toliko časa stražijo in mučijo, da reva v strašnih bolečinah pogine. Tudi pripoveduje Čudi, da v vročem pasu zemlje ima vsaki germ svojo versto mravelj. V Peru so neke mravlje, ktere silijo po noči k spijočim Ijudem, da bi se pri njih grele, druge manjše pa zopet hudo pikajo. Eversman pripoveduje, da neke mravlje v Kasan-u vso dežclo nadlegovajo , in da te mravlje žive tudi v vsi Afriki, in kakor Erenberg pravi, da je tudi ona v Egiptu ko deželna kazen. Savage pripoveduje, da je v Afriki 5 čert dolga mravja, ktera pa ne živi v mravljišču, ampak pod drevesnimi koreninami, in da hodi po noči ali oblaene dneve na lov, in ker svojega sovražnika naj prej na oči napadejo, da tako tudi večje živali umore. Kar nam mravlje škodujejo, nam pa drugod povračajo. One povžijejo veliko žužkov in druge zalpge. Kebra umore, da mu zlezejo za perutnice, in ga tako končajo. Preganjajo tudi žitnega červa, drnge čistijo zopet gozdno drevje škodljivega merčesa, zato rade blizo gozdov prebivajo. Nareja se pa tudi iz mravelj neka zdravilna priprava, kakor mravljina kislina in mravljini cvet. Mravljina kisiina, ktero so prej edino le iz mravelj narejali, da so mravlje z vodo vred mečkali, sok precejali ter ga prekuhali, ga sedaj tudi z drugih reči bolj čistega in bolj po ceni narejajo. Moč te kisline je razjedljiva, ako jo vliješ malo na roko, koj čutiš bolečino, in začne se ti gnojiti. Ako pa 10 — 15 krat raztanjšano vžiješ, začelo te bode po gerlu žgati, serbeti in dnšiti; vname pa tudi želodec, čeva, jetra in obisti. Mravljini cvet so prej rabili zoper prehlajenje, terganje in vodenico. Tudi so bile mravljišča krepčajoče kopeli zoper hromoto iri terganje. A. Humbolt pripoveduje, da se Ijudjo na Rio Negru več mesecev z mravljami žive, ktere zgnjctejo v testo, ter jih potem spravijo, in v Ameriki delajo iz njih neko klobčino, ktero prebivalci rabijo za vnetilo kakor kresavno gobo. Skoda, ktero mravlje delajo, je velika, bodi si v hiši, bodi si na polji ali na verlih, zato jih pa tudi vsaki sovraži in preganja. Popnlnoma jih pokončati je težavno, ker se zeld hitro množijo, in dokler ne veš za njih pravo stanovanje. Ako si pa mravljišče najdel, jih lahko zatareš, ako poliješ mravljišče z vrelim lugom ali kropom, ali če mravljišče s slamo požgeš, ali pa, ako deneš v sredo kos neugašenega apna, ter ga poteni z vodo poliješ. V stanovanji jih lahko zastrupiš, če raztopiš sladkor v vodi, in to z lugasto soljo zmešaš, ter jitn za živež nastaviš. Sadnega drevja se ne lotijo, ako deblo s smolnjakom pomažeš. Mravlje se pa tudi boje krebulice, kafre, ribje masti, kostnega olja in peres od volčjih jabelk.