Poštnina pfacfcz/ic? v . Poštni *fiazniši Glasilo Obl. organizacije pošt, telegr. in telef. uslužbencev v Ljubljani. Letnik Vil J. V Ljubljani, dne 21. novembra 1928. 33. številka. Kal loči oba tabora slovenskih poštarjev? Iz vrst poštnih nameščencev, ki stoje izven Obl. organizacije, je izšel klic, da naj bi se sešli zastopniki vseh poštnih društev v Sloveniji ter naj bi se neobvezno pogovorili, ali je mogoče kako zbili žanje oziroma sodelovanje med vsemi društvi za reševanje važnih načelnih vprašanj. Kakor smo že v zadnji številki »Pošt. glasnika« na kratko poročali, je tudi resnično prišlo do takega sestanka dne 3. novembra. Naša organizacija se je odžvala temu vabilu ne samo lojalno, ampak tudi z veseljem in novim upanjem, da se morda le bližamo konsolidaciji nezdravih razmer med slovenskimi poštarji. Saj je bila ravno naša organizacija tista, ki je tolikokrat pozivala vse poštarje k slogi in zbliža-nju, toda vedno brez uspeha. Zato smo pred kakim letom sklenili: nobenih prošenj, vabil, pozivov in snubljenj več, pa naj pride karkoli! Kdor gre z nami, igre, kdor noče, naj ostane, kjer ije! Tako je zahtevala čast naše organizacije, ker, so se naša vabila marsikje tolmačila za znak slabosti in strahu, česar mi tovarišem iz nasprotnega tabora ne bomo nikoli očitali. Prvi sestanek je bil zgolj informativen, samo izmenjavanje misli brez jasnih kontur. Pozitiven je bil samo sklep, da naj skliče QPO tekom meseca novembra drugi sestanek vseh poštnih organizacij z dnevnim redom1: ugotoviti razlike, ki ločijo posamezna društva ptt. uslužbencev, in skušati najti moisit, ki bi na kalk način združil vsa razdvojena društva. Refren zastopnikov društev izven OPO ije bil, da ne gre za pet društev, ampak za dva tabora slovenskih poštarjev. V enem taboru da so člani štirih društev (juristi, maturanti, prometni in nižji izven OPO), v drugem taboru pa članstvo Obl. organizacije, ter da sita oba tabora številčno enako močna (kar seveda ne drži). Preden odgovorimo na vlprašanje, kaj loči oba tabora slovenskih poštarjev, bi bilo treba poseči v zgodovino, razvoj, ismisel in namen organizacije v obče. V tem1 članku se ne moremo spuščati tako daleč, pač pa prinesemo v prihodnji številki meritorno razpravo o tem. Za danes samo nekaj ugotovitev v boljše umevanje: V Sloveniji ije pet poštnih organizacij. Pred leti so bile za skupne cilje udružene v Zvezi poštnih organizacij. Praksa je pokazala, da je bila ustanovitev zveze pogreška, zato smo se razvezali in še bolj ogradili. Večina! ptt. uslužbenstva je sprejela program enotne, skupne organizacije ter se udružila v Oblastni organizaciji ptt. uslužbencev, ki ima svoje posestrime z enakimi imenom' in istim programom v vseh pokrajinah naše države, vse skupaj pa svojo centralo v Beogradu, Savez ptt. uslužbencev. iManjšina slovenskega ptt. uslužbenstva pa ije razdeljena na štiri društva, ki nimajo zvez z drugimi pokrajinami, niti 'svoje državne centrale. V vseh pokrajinah naše kraljevine obstoja samo po ena stanovska organizacija ptt. uslužbencev (oblastna), razen na Hrvatskem sta dve, v Sloveniji jih je pa pet Nekdo torej nima prav! Vprašanje nastane, kdo ima prav in kdo ne, v katerem načinu je večja možnost uspehov za celokupni stan in v katerem manjša? (Preteklost in izkušnje ne dajejo Sloveniji prav. Pri nas je bilo 1. 1918 devet poštnih društev, 5 let pozneje še sedem in danes — po 10 letih — »samo« še pet društev. Vztrajna tendenca gre torej za tem, da se tudi slovenski poštarji čim dalje bolj združujemo. Efekt 10 let je že sko.ro 50%. Še bolj zaijemljiva je številčna statistika, kako in v kakšnem številu (se udružujejo posamezni ptt. uslužbenci. Pred 10 leti ni imelo nobeno društvo več ko 20% slovenskih 'poštarjev. Danes stoji na edinstvenem programu, na ideji OPO dobrih 60% ptt. nameščencev, dočim je v vseh ostalih štirih d rušitvi h samo dobrih 30%, če računamo, da je dobrih 5% neorganiziranih. Te številke še bolj glasno upijejo, da se nagiba idejna tehtnica slovenskega poštarja na tisto stran, ki poudarja stan kot celoto. Na zastavljeno vprašanje se glasi prvi odgovor: Idejno v stanovski organizaciji sploh ne more biti razlik med pripadniki istega stanu! Da more stanovska organizacija uspešno služiti svoji ideji, mora stati za njo ves stan brez izjeme. V taki ideji ni in ne more biti razlik. Če 'pa so, je znamenje, da ne priznavajo vsi te ideje, ampak da streme za drugimi cilji, ki ne morejo biti idealni. Stan, ki ne stoji enotno na načelih skupnega ustvarjanja in blagostanja za ves dotični stan, je kakor družina, ki se kolje med seboj. Tak stan nima ne ugleda, ne moči, ne vpliva 'ter ne more uspevati niti dvigniti svoje stroke. Zato se izločuje sam iz občestva človeške družbe, ker ni konstruktiven, ker ruši in ovira splošni napredek in razvoj. S tem pa pridemo do drugega odgovora, kaij loči islovenske poštarje: Ločijo jih samo različna pojmovanja ideje strok, organizacije. Kaj pa različne funkcije v sami stroki, različne izobrazbe^ ali nas te ne ločijo? V ipogledu strokovne organizacije prav nič, ker v ideji organizacije ne more biti razlik. Kdor po teh razlikah izprašuje, ta ne izpričuje samo, da nima o bistvu strokovne organizacije v današnji dobi pravega pojma, marveč tudi, da ne pojmi zadnjih 10 let, to je vse dobe, ki je Prinesla v naše življenje nove socijalne probleme. Ta si vsekakor ni belil glave s tisočerimi vprašanji, ki danes pretresajo svet; ta je danes tam, kjer je bil leta 1918 in 1914 in 1890. Ta ne ve, da je med leti 1918 in 1928 več razlike, nego med 1818 in 1918. S takim je seveda vsaka debata brez-! plodna, ker ne more pojmiti nezaslišane du-| ševne evolucije, ki se ije izvršila v zadnjem ! deceniju po vsem svetu. Jasno je, da je po-j gled takega človeka usmerjen v preteklost; ! ker sedanjosti ne vidi, 'bodočnosti pa niti ne i sluti. Iz perspektive primerjanja bivše av-j stro-ogrske monarhije s isedanjo našo drža-i vo je seveda vsako jasno gledanje itemogo-j če. V Avstriji je bil drž. uradnik hrbtenica | države. Zato ga je ščitila bolj, nego bi bila mogla storiti to Vsaka strokovna organizacija. Ta hrbtenica je bila iz znanih razlogov urejena po načelu: divide iclt impera! Danes pa je stvar čisto druga. Živimo v dobi tako zvane amerikanizacije, v kateri se mora vsak stan sam boriti za svoj položaj. V to novo in stari diametralno nasprotno dobo ■ so prinesli slovenski poštarji svoje onganiza-I cije iz Avstrije. Nekatere so hitro spoznale svoj anahronizem, nekatere 'kasneje, nekatere še danes ne. Toda brez (dvoma je, da tiste, ki stoje na bazi izpred 10 let, niso drugega kakor mrtve straže! Stražijo nekaj, česar mi več in kar je za vekomaj zatonilo. 'Pa to bi preboleli. Toda z Avstrijo in njenimi zlatimi ovratniki je padla tudi zlata valuta in ž njo je šel socialni položaj držav, uradnika k vragu. Obča pauperizacija, splošno obubožanje drž. uradništva, to je danes vprašan je vseh vprašanj! Kaj boji za skromne grupice, od katerih ne moreš kupiti čevljev! Mar ni silno nebistvenega pomena, ali napreduješ par let prej ali kesneje? Čemu ves trud za boljši položaj, za šefovsko mesto itd., ko pa ne moreš s tem plačevati stanovanja? Zakaj se borimo proti bilkam, ki nais pri hoji malo ovirajo, ne zmenimo pa se za orjaške veje, ki nas vklepajo vsak dan bolj z železnimi rokami ter drobe naša telesa in naše duše? Kaj grupe, kaj službena doba, kaj šolska izobrazba, vzlic vsemu temu bomo nečastno poginili, če ne vstanemo kot stan proti valu, ki nas požira. To so razlike, ki ločijo sldveniske poštne uradnike med seboj: različno pojmovanje današnje dobe in tej dobi odgovarjajoče organizacije. Ne ločita nas dve Ideji, ker ideja je samo ena: koristiti sltanu; ampak loči nas dvojno umevanje ideje: eno plahuta kakor senca, izgubljena iz preteklosti, ki je mladini in naraiščaju nepoznana in nezanimiva. Nasprotni tabor moramo vzlic navidezni zunanji kompaktnosti ločiti v uradnike in nižje uslužbence. Zakaj od tistib nižjih, ki niso ostali v OPO, boljše rečeno — od njihovih voditeljev — nas loči poleg pojmovanja ideje še — denar. Goli, čisti mamonizem, katerega pri nas ni, ita jih je razdvojil od nas. Ako bi oni ne imeli denarja, mi pa toliko, da bi lahko udovoljili njihovim materialnim težnjam, bi se tamkaj nehale vse »ideje«. Zato je sporazum z uradniškimi organizacijami ali vsaj s 'posamezniki neprimerno lažji. Kratko ponovljena je stvar; toreij taka: 1. Notranje, idejne onganizačhe razlike ni. 2. Zunartje nas loči od uradnikov iz nasprotnega tabora nečasovno pojmovanje organizačne ideje. 3. Od nižjih uslužbencev iz nasprotnega tabora nas loči denar. Vse te razlike pa v pravi strokovni organizaciji ne morejo priti v poštev. Slovenski poštarji smo homogena celota, stan, ki ga more dvigniti iz razvalin, kamor ga je zasul vrtinec socialnega prevrata naše dobe, edinole disciplinirana skupnost. Vsa nebistvena vprašanja razlik — po funkcijah v stroki, po izobrazbi itd. bi se dala urediti z lahkoto ali vsaj mnogo lažje v skupnosti, nego v razcepljenosti. Da pa pridemo do tega spoznanja, je treba vzgoje in mnogo proučevanja o vseh vprašanjih današnje dobe, za katero pa je treba tudi precejšnje porcije praktičnega socializma. Oblastna organizacija se resno trudi, po svojih skromnih močeh usmeriti svoje delovanje in vzgajanje svojega članstva v tem pravcu. Zato ne moremo odstopiti z začrtane poti, ker smo o pravilnosti te poti sveto prepričani, pa tudi zato ne, ker točno vemo, da bo za nadaljnjih 10 let obstojala samo taka organizacija, ali pa — nobene več ne bo. Želje in pritožbe članstva. Ne tako dalje. 'človeška nemimmiast ije boljša od Blate rude; kdor jo ume kopati, miajide povsod 'Obljubljeno deželo. (Levstik.) Tekoče leto je treba vzlic uspehom, ki jih je dosegla organizacija, označiti kot bojno leto. 'Ker vse kaže, da se bo nadaljeval ta boj še prihodnje leto, je danes še težko reči, kdo je prav za prav iznmgovalec. Vsekakor pa je začel boj z reorganizacijo naše OPO. Ideja Oblastne organizacije je ideja skupnosti. To idejo je že prvi hip simpatično sprejela večina poštnih uslužbencev. Tudi oni, ki so ostali izven Društva poštnih uradnikov. Do danes bi bila ta ideja zmagala in bila kronana z velikim uspehom; združitvijo vseh organizacij, alko bi ne bila stvar prekoračila mej, ki jih no bi bila smela nikdar prekoračiti. Zato se je boj tako zaostril, da ne vidim danes nikake možnosti za iskreno zbližani e tistih p. t. t. uslužbencev, ki so 'bili vedno med našimi vrstami. (Kdo pa so ti? Ali nižji uslužbenci? Saj teh je Skoro polovica pri nas, kako so mogli ti ostati? — Pripomba urednika). Posledice tega naravnega boja se pojavljajo že sedaj, kar je pač razumljivo. Najhujši udarec za nas je 'to, da mora to nedosegljivo zagrizenost na eni kakor na drugi strani občutiti 'tudi »Poštni dom«, ki naj bi bil spomenik skupnosti vsega slovenskega ptt. usiužbenstva. fNaljigorje ni še to, da odpovedujejo nižji uslužbenci deleže »Poštnega doma«, nego to, da smo zašli s poti, po kateri smo hoteli priti Ido tega prevzvišene-ga cilja. (Kdo pa je prvi Prišel? — Pr. ur.) Tudi nekateri napadi v »Pošt. glasniku« od 2|1. oktobra t. 1. štev. 30 niso dovolj premišljeni in tudi ne upravičeni. Med napadenimi poštami so nekatere take, ki bi se lahko stavile za vzgled vsem ostalim, če tudi niso prodale nobenega dinarskega bloka. (Ker nismo demagogi, vse dobro javno pohvalimo, vse Sla'bo javno grajamo. Lahko so najboljše pošte, 'toda slabe so bile pri prodaji dinarskih blokov, in samo to smo grajali.. Pr. ur.). Zdi se mi, da se Ije način boljevanja v Oblastni organizaciji razširil tudi v to čisto ustanovo, ki ji bo gotovo le škodoval. Potem bi bil »Poštni dom« spomenik sovraštva med slovenskimi ipoišt. uisluž., kar naim 'sigur- | no ne bi bilo v čast. (Pravilno: »kar jiui — I nasprotnikom — sigurno ne bo v čast.« — Pr. ur.). Poštarji imamo oziroma smo imeli samo tri ustanove, kjer ni vladalo boj no razpoloženje, sovraštvo in zavist. Na prvem mestu je Poštni dom«, na drugem »Dobrota« in na tretjem »Gospodarska zadruga«. Kako je s | »Poštnim domom«, smo slišali. »Dobrota« j menda še ni v nobeni nevarnosti. V bojnem I načrtu pa je baje »Gospodarska zadruga«. Meni niso v tej ustanovi poznani nilkaki turi, ki bi bili potrebni operacije. Nasprotno, danes je 'ta ustanova edina, ki je popolnoma samo gospodarska. Danes ni v tej zadrugi nikakih bojev, ne iz zagrizenosti, ne iz osebnega sovraštva, ne iz zavisti. In kar je poglavitno, dela se s prisotnostjo in veseljem ter pošteno. Ce še to ustanovo pritegnemo v boj, potem se lahko za vse posledice udari-mo na prsi: mea cuipa, mea culipa. (Kar naj se trkajo tisti znani naši nasprotniki, ki imajo tako namero. — Pr. ur.). Le poglejmo v preteklost in videli bomo, kam pridemo. Ker smo se prehitro dvigniih iz prejšnje Zveze v sedanje višave, je nevarnost, da pademo na prejšnji nivo-. Postali smo sedaj objestni in samozavestni ter isovražimo vse, kar ne zajema iz naše sklede, kakor nikdar j poprej. (Morda dela tako ipisec tega članka, meni ni o tem nič znanega. — Pr. ur.). Ni potrebno, da bi se na našem bornem telesu vršile 'Operacije, ker je še premalo zdravega. Take bolezni se zdrave z dolgotrajno dieto in bi se morali predvsem mausičemu odreči. Skušajmo uveljaviti v naših vrstah zakon medsebojne bratovske Ijtibezni in pomoči, namesto brezvestnega iboja med močnejšim In šibkejšim. Pomislimo samo, koliko truda in dela je rabilo uradniško društvo, da je svoje člane vzgojilo In Ifih prepričalo, da je poit, po kateri so šli voditelji organizacije, edino pravilna. Šele tedaj smo stopili zmagoslavno na plan. In uradniki si danes domišljamo’, da smo s to idejo prišli na 'svet ter da mora nižji uslužbenec kot tele slediti svojemu pastirju. Zavedati bi se morali, da je potrebno za manj izobražene ljudi še enkrat toliko časa in truda ko za uradnike. Ne morem razumeti, kako naj sovražim pridnega in vestnega nižjega uslužbenca, ki vrši — recimo že 20 let — vestno in natančno 'svojo naporno službo, samo zato, ker se ne strinja z Joia: Mrtve rože. (Manom t M. L. ob desetletnica njene smrti.) VI. Pa to so šele zunanje, telesne stvari. Izgubil sem pa še dosti več. Sonce, tisto mehko, vlažno sonce sem izgubil. Vrta, prelestnega, kraljevsko prostornega, ni več. Tiste najotžtje stezice, tistih najmanjših vratič, tistega zadnjega parka ni več. In to je poglavitno. Karkoli se je godilo v mojem zunanjem, telesnem življenju, ni tako važno, Glavno ie oni drugi, duševni svet, v katerem sem ži v el v nesluteni sreči, obžarjeni od niaj-naturnaga sonca. To 'je, česar drugi niso razumeli. Mislili so, da mi je umrla ljubica ali nevesta. Morda je bila drugim ljubica, morda bi bila kdaj drugega 'žena. Midva pa sva si bila več: bila sva od rojstva usojena, da sva si najbližja, midva sama, nič tretjega ni moglo biti vmes, ker živela sva drug v drugem, duševno ne-ločena in neločljiva. Ne vem, ali se je ona tega vedno zavedala, meni je bil že od nekdaj očiten ta božji in naturni delež. Ni je več. Ali veste, česa ni več? Zarje ni, ■sonca ni, jutra ni, dhieva ni. Mladosti, srca, rož ni. Še celo njenih pisem ni več. I ako skrbno sem jih hranil v šatulji: natančno ; razvrščena po datumih, stokrat prelistana, i tisočkrat uživana, zmirOm s prvotno naslado. Zdaj tudi teli ni več. Še je tukaj šatulja, toda mene je strah odkriti pokrov, mene je strah pred njeno vsebino. Nemara ije že duh po plesnobi, po razpadu. Ko bi posegel notri, nemara je prah, trohnoba, Okostje notri - • • O bežimo, zaprimo to šatuljo z devetimi pečati! Tam notri ije en sam žarek; edini, zadnji odsev nekdanjega sonca. Tam- notri so neoplojeni prašniki mojih mrtvih rož . . . VII. Nikdar nisem zvedel, kdaj jc umrla in kje leži pokopana. Nihče ni smel govoriti v moji prisotnosti o nijeni smrti, zato si mi vseh teh deset let ni upal nihče povedati, kdaj, zakaj in kje je umrla. Vem samo toliko, da (je bilo to enkrat v novembru 1918 in da leži nelkje na Nižje Avstrijskem. To njeno sedanje bivališče, z devetimi durmi zapahnjeno, z devetimi ključi zaklenjeno, ije oni strašni spomin, ki me vleče zmi-roim nazaj v oni drugi brezživljenjski svet. Pravijo, da leži v mrzli, trdi, že stokrat prekopani in premešani zemlji. Pa rijte ni tam, ona tam ne more ležati. To samo jaz vem. Saj drugi niste poznali njene toplote, ki je di- moljo ideijo. (Kdo ga pa sovraži? Saj o tem sploh ni govora. — Pr. ur.). Ako bi ta uslužbenec uvidel, da je s to idejo zvezano veliko dobrega, ako bi videl, da jih hočemo z ljubeznijo sprejeti v svoje vrste; ako' ne bi videl, da gre ravno iz teh vrst sovraštvo do vseh onih, ki niso bili že v prvem hipu za to idejo, bil bi že danes med nami. (Saj smo z ljubeznijo začeli, s sovražnostmi se je pa drugje pričelo. — Pr. ur.). JaZ sem1 tudi tak. Ako me hoče kdo s katerokoli pretvezo prisiliti v kako stvar, sumim, da ni poštena. Tako izgubi marsikatera poštena ideja mnogo svojih pristašev. Ideja, ki je zgrajena s terorjem ali ki je komu usiljena, nima bodočnosti. Skušaj, dragi prijatelj, prepričati rnohamedanca, da njegova vera ni prava, ampalk le tvoja r. katoliška. Skušaj preobrniti dobrega pristaša SLS kar čez noč v demokrata. Skušaj predsednika OPO preobrniti za pristaša idej nižjih uslužbencev. In skušaj in skušaj, dosegel ne boš tega nikdar. (Zakaj torej 'poizkušate? — Pr. ur.). Mnogo je članstva v Oblastni organizaciji, ki sploh ne ve, zakaj tako ostri napadi v »Poštnem glasniku«. (No viem zanje, to je prvi protest. — Pr. ur.). Prvi letošni napadi so veljali v prvi vrsti tistim' nižjim uslužbencem, ki so ostali izven vrst OPO. Jaz jih smatram tudi za tiste, ki so prvi pristopili v OPO, ne da bi vedeli, zakaj in kako. To niso rie tiči ne miši. In teh žalibog je precej. So to ljudje, ki stoje med: našimi vrstami, nimajo pa 'svoje lastne odkritosrčne poštenosti in se puste voditi od drugih. In baš take ljudi si vzgajamo s sedanjo teorijo, ljudi ki-movskega kova, ki bodo na vse samo kimali, kakor se to že danes dogaja. (Morda je dosti kimovcev, vzgajamo jih pa prav gotovo ne za kimovce, ker iso ti ravno v našo škodo. — Pr. ur.). Želim, da bi te moje vrste naletele na tisto razumevanje, ki je potrebno, da se ublaže današnji naši stanovski spori in da pridemo do prave kolegialnosti. če sem s tem člankom nekoliko k temu pripomogel, bom popolnoma zadovoljen. (Končna pripomba urednika: Ne dvomim nad dobro voljo žal anonimnega pisca, vendar večina trditev ne drži. Ali pisec premalo pozna resnične razmere in zgodovino vsega boja, ali pa gleda vse skupaj samo z enostransko pobarvanimi očali. Nekatere stvari hala iz nje, iz njenih ust in oči, Od njenih grudi in vsega njenega telesa. Oorkota, ki je I omamila človeka v njeni bližini, ki je napolnila vso sobo s soncem in pomladjo . . . Pa če so jo položili v kamenito trdo in v ledeno imirzlo zemljo, tri metre globoko, tri metre visoko, če so kamenja nasuli, če so celo piramido pozidali na njeno gomilo, — tam notri je sonce in pomlad, tam notri so rože, moje mrtve rože. O srce, popelji me tja daleč v tujo, mrzlo deželo, kjer ona spi. Saj ti boš zaslutilo njeno bližino, ti boš izbralo iz tisočev grobov njeno gomilo. Zakaj povsod je mraz in tujina, samo v, eni je Šonce in pomlad, samo v eni so rože, moje mrtve rože. Daj, da se zakopljem s svojimi ubogimi prsti v tisto trdo, mrzlo prst! S svojo toploto jo Ibom otajal, s svojimi solzami jo bom omehčal, da pridem do nje, da še enkrat pobožam njena mehka žametasta lica, da še enkrat pobrodim po njenih pajčolanastih laseh, da še enkrat poljubim njene za vedno zaprte ustnice, da se še enkrat pogrejem na njenih toplih, mehkih grudih. O, sa|j! pri njej jia tako lepo, pri njej je tako gorko, pri njej bi hotel vekomaj ostati! Zakaj pri njej je sonce, moje mehko, vlažno sonce! Pri njej so rožei, moje črne mrtve rože . . . (Konec.) sem skušal iz vrnesniimi opazkami že v samem članku ovreči, lahko ‘bi pa bilo ovreči skoro vtsalk stavek. Morda se oglasi v prihodnji številki še kdo k itej stvari. Prosim pa mimo in stvarno!) AH res ne bo temu že enkrat konec? Na neki pošti v Mariboru službuje zelo oblasten gospod, ki kaže svojo nestrpnost in vzvišenost napram vsakomur, ki ima ž nljim kaj opravka. Da bi pokazal svoje znanje in umtvanje ob naraščajočem prometu, to ne. Zato je pa toliko bolj iznajdljiv v (sekiranju pnideljenega mu osobja. Uradnika, ki mu ni takoj postregel s končno bilanco, je prav feldvebelsko nahrulil. Izgovarjanje, pojasnjie-vanje in dokazovanje pred njim nič ne pomaga. Ali ne vidi prometa in dela, ki ga mora uradnik v idoločeniem -roku izvršiti, ali pa ne pozna prometa in dela pri taki pošti. Iz nekega slučaja, ko je očitali ta gospod podrejenemu uradniku neko stvar, ki se ni nikoli zgodila, in to »afero« še dalje raznaša, sklepamo, da ni mogočni gospod samo domišljav, ampak tudi hudoben. Če ne gre drugače, hoče tudi z lažjo škodovati svojemu bližnjemu. Njegovo postopanje zbuja že občo polzor-nost. Raporti ra najmanjše nepravilnosti, pri vsaki malenkostni izalmudi ne pozabi pripomniti, da je bil zamudnik pač vinjen, četudi ni morda okusil vina že ves mesec. Razsaja in kriči v neki slovensko - hrvatski - nemški mešanici, kakor da je še vedno v kasarni in da ima pred seboj rekrute 'ko pred 25 leti. In 'to vse vprek, na uradnike in nižje uslužbence. Nahruliti uradnika v prisotnosti slug, to je pri njem prav in v redu. Ta igospod ima lep besedni zaklad psovk in priimkov v vseh državnih jezikih in še v prejšnji »airritsšprahi«. Opleta okrog s >hoh-štaplerji« in drugimi cvetkami. Posebno so mu v želodcu bivši ofioianti in rad poudarja, da »si nismo enaki«. Seveda ne, ko1 pa imamo mi 4 ali več razredov gimnazije, on pa težko če ima toliko razredov ljudske šole. Znana je samo njegova mladostna kariera: ključavničar — in njegova vojaška kariera: narednik. Upamo, da ne bo treba drugič bolj jasno govoriti. Štetje delovnih enot! Promet kake pošte se meri po delovnih enotah. Gotovo je, da je delo glavno merilo prometa, toda enote se ne štejejo pravilno. Ni pravično, da se šteje vse sumarično, samo po številu. Za eno enoto štejemo sprejem ali ijzdajo Priporočenega pisma, navadnega ali ekspresnega paketa, poštne nakaznice v znesku 10 ali 5000 Din, ček, položnice ali nakaznice s 5 ali 50.000 Din itd. Velikanska pa je razlika, sprejeti ali izbočiti eno pripor, pismo, ali pa nakaznico z več tisoči dinarjev. Pa vse ena delovna enota! Mar je to merilo dela? Za delavne enoite pa se vobče ne štejejo ekspresna pisma in paketi. Mar ni s 'temi nič dela? Zalogi in odvodi se štejejo samo za eno enoto, ne pa po vsoti in vrsti denarja. Mar, se ta denar sam sortira, šteje, paketira? To ni delo? Na ta način izkazujejo pošte v industrijskih središčih z močnim' denarnim prometom malo enott, čeprav delajo ko konji, a pošte, ki Imajo prekartiranje ali kakšne urade, ki oddajajo mnogo službenih pripor, pisem, pa dosti enot, a manj dela ko pošte v industr. centrih. Ali ni to krivično? Zato je že (skrajni čas, da se štetje delovnih enot pravičnejše določi. Za prvo silo bi imeli tale predlog: 1. ) V (denarnem prometu naj šteje vsaka enota vsaj za dve enoti, ali pa naj gre po znesku: do 1000 Din ena enota, do 10.000 Din dve in nad 10.000 Din tri enote. 2. ) V brzojavnem prometu naj šteje vsakih 10 besed za eno enoto, ne pa vse v en koš. Saj vendar ni vse eno, sprejeti ali oddati brzojavko s 7 ali 70 besedami? Najmanj pa vsaj tako, da »se tudi tukaj napravijo tri stopnje, recimo brzojavke do 20, 50 in čez 50 besed — ena, dve ali tri enote. 3. ) ‘V (telefonskem prometu naj bi se delovne enote štele tudi po oddaljenosti, to je po conah — dvakrat, trikrat itd. Zdaj pa je za pošto govor iz Celja v Laško ali iz Ceilja v Sarajevo — vse ena delovna enota. Toda dobiti zvezo s Sarajevom znači delo, ki vzame eno uro časa. (Na (ta način bi se popravila krivica, ki se pri današnjem! štetju delovnih enot godi mnogim poštam, kjer slučajno ni sedež glavarstva, sodnije ali kake druge državne oblasti, ki oddaja ali sprejema mnogo brezplačnih priporočenih pošiljk, s katerimi ni dbsti posla. Danes pa se po izikazu delovnih enot določa promet in osobje posameznih pošt! S tem se dela zlasti krivica poštam v industrijskih krajih, ki izkazujejo na papirju malo delovnih enot, a v praksi garajo bolj ko marsikatera pošta v mestu ali v kraju z državnimi oblastvi. Ali ve poštna uprava, da je ponekod pri pošti z 2000 enotami več dela, nego pri drugi pošti s 3000 enotami, in pri po-1 šti s 5000 enotami včasih več ko pri drugi s 7000 enotami? Čas je že, da merodajni faktorj to izpre-vidijo in določijo nov način štetja delovnih enot. Ekspres v SHS. ' Nekoč se je ekspresnina za pismo ali paket izplačala dostavni 'pošti, da je za to pristojbino najela posebnega dostavljača. Takrat je pismo ali paket zares tudi bilo ekspresno vročeno naslovniku. Danes pobira uprava povišano ekspresno pristojbino, a pošiljka čaka na pismonošo, ki vrši redno dostavo, da jo on (dostavi. Uprava pa »ekspresno pristojbino« molče pobaše. Zgodi se, da pridejo 2 do 3 »ekspresne« pošiljke za eno ( pošto na naslovnike v raznih straneh dostav-j nega okraja. Pismonoša vse ne more razdeliti, pa se dostavijo te ekspresne pošiljke ob priliki rednega obhoda pismonoše z navadnimi pošiljkami skupaj. Navadno še pozneje kakor navadne pošiljke. Torej, če se komu mudi in želi hitro dostavo svoje pošiljke, naj je za noben denar ne preda »ekspres« pošti v Jugoslaviji na dostavljanje. Bo samo za 300% dražje, drugega profita ne bo imel. Poštni dom. Za prodane bloke suro prejeli še naslednje zneske: Bizovičar Jože 680 Din 80 p, Zanoškar Anton 80 (Dimi, Binder Marija 38 Din in Sirnik (Boris 9 Din, vsi v iLjublijaini. — Pošte: Brezje 65 Din, Bistrica - Limbuš 54 Din, Mozirje 20 Din, (Sevnica 80 Din, Turnišče 10 Din im Vnhred 30 'dinarjev. (Vsem požrtvovalnim' tovarišem našla iskrena zahvala. IRrve dni meseca novembra smo ,razpasla!i kratke Okrožnico z eno ali dvema pristopnicama ma vse pošte, na katere niso prišli osebno naši agilni člani propagandnega odseka. Zakaj smo se ponovno Obrnili na Vas, je na kratko povedano v 'Okrožnici. 'Hočemo samo pokazati, da je potreba lastnega doma še vedno živo stremljenje ogromne večine graditeljev »Poštnega dola«, ki rti lin ne bo postala malodušna, ako jo hoče kdo -ovirati