Goriška knjižnica »Franceta Bevka« ŠTUDIJSKI ODDELEK ^pozdvaimo pimto rl)qu II. GORIŠKI MOHORJEVI DRUŽBI OB PRILIKI USTANOVITVE Sveti oče Pij XI. je poslal naši družbi ob ustanovitvi prekrasno sliko z besedilom, ki se v slovenščini glasi: „Qoriški ({Mohorjevi družbi, ki ima namen ohraniti krščansko vero in varovati značaj Slovencev, prebivajocih v Italiji, Dodelimo z vso ljubeznijo apostolski blagoslov Tij XI. z vso ljubeznijo v Gospodu Pod besedilom se je lastnoročno podpisal in ponovil besede „z vso ljubeznijo v Gospodu". Objavljamo tudi fotografski posnetek izvirnega latinskega besedila s podpisom sv. očeta Pija XI. '.tteno-i c/?^Č^rmaccforae o/ootatitcLti, <7«ae trv Jjeti- \ atofiern tianam. conaervctncfam tutanofoaenorurn. trt Jtali ct cammorantium morea.tncum(iit~p^ramanter <5ty>o3čoti- cam O^enec/ictionern i mper tim u o, S c_ ^T-C? ;••. . v j ()\ i Printed in Ausfria i ** O Milostna podoba Matere božje na Brezjah zMarija, pomagaj nam sleherni cas, Marija, pomagaj m vodi nas Ti, na Tebe ozira se vsak izmed nas. da Bogu in Tebi vsi bomo zvesti. Marija, pomagaj rodovom zemlje, da v božji ljubezni in miru 'žive. LETO 1955 je navadno leto, ki se začne in konča s soboto in ima 365 dni ali 52 tednov in 1 dan Letni vladar je Venera. ZAČETEK LETA Cerkveno leto se začne prvo adventno nedeljo. Občno in državno leto se začne 1. januarja. ZAČETEK ŠTIRIH LETNIH ČASOV Pomlad se začne 21. marca ob 10. uri in 36 minut. Poletje se začne 22. junija ob 5. uri in 32 minut. Jesen se začne 23. septembra ob 20. uri in 42 minut. Zima se začne 22. decembra ob 16. uri in 12 minut. PREMAKLJIVI PRAZNIKI To so oni prazniki, ki se ravnajo po velikonočni nedelji. Cerkveni zbor v Niceji je leta 325. določil, naj se velika noč praznuje 1. nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Tako je velika noč lahko najpreje 22. marca, najkasneje pa 25. aprila: pride torej lahko v tem času na 35 različnih dni. — Po veliki noči se ravnajo vsi ostali premakljivi prazniki. Letos so premakljivi prazniki oz. dnevi razvrščeni takole: sedemdesetnica (septuagesima) 6. februarja, pepelnica 23. februarja, velika noč 10. aprila, kri-žev teden 16., 17. in 18. maja, vnebohod 19. maja, binkošti 29. maja, sv. Rešnje Telo 9. junija, presv. Srce Jezusovo 17. junija, prva adventna nedelja 27. novembra. — Od božiča do pepelnice je 60 dni, to je 8 tednov in 4 dni. Pust traja 47 dni, to je 6 tednov in 5 dni. — Nedelje po raz-glašenju Gospodovem so 4, po binkoštih 25. Začetek posta je 23. februarja, konec pa 9. aprila. ZAPOVEDANI PRAZNIKI Poleg nedelj so zapovedani sledeči prazniki: Novo leto (I. jan.); sv. Trije kralji ali razglašenje Gospodovo (6. jan.); sv. Jožef (19. marca); vnebohod (19. maja); presv. Rešnje Telo (9. junija); sv. Peter in Pavel (29. junija); vnebovzetje Marijino (15. avgusta); vsi sveti (1. nov.); brezm. spočetje Device Marije (8. dec.); božič (25. dec.). — Sv. Jožef in sv. Peter in Pavel nista več zapovedana praznika v Avstriji, ker jih država ne praznuje in jih zato tudi delavci in državni nastavljenci ne morejo praznovati. Praznujejo pa jih šole in tudi drugi verniki, v kolikor niso službeno zadržani. — Poleg omenjenih praznikov praznuje država še velikonočni in bin-koštni ponedeljek, praznik sv. Štefana in 1. maj. Cerkveno ti prazniki niso zapovedani. NEZAPOVEDANI PRAZNIKI Svečnica (darovanje Device Marije) (2. febr.); oznanjenje Marije Device (25. marca); velikonočni ponedeljek (11. apr.); binkoštni ponedeljek (30. maja); rojstvo Mar. Dev. (8. sept.); sv. Štefan (26. dec.). DEŽELNI PATRONI Patron Avstrije je sv. Leopold (15. nov.), avstrijski knez. — Patron Dunaja, Nižje in Gornje Avstrije je istotako sv. Leopold. — Patron Sol-nograške je sv. Rupert (24. sept.), škof v Sol-nogradu. — Patron Koroške, Štajerske in Tirolske je sv. Jožef (19. marca). — Patron Gradiščanske je sv. Martin (11. nov.), škof v mestu Tours v Franciji. — Patron Predarlske je sv. Gebhard (27. avg.), škof v Konstancu. Ti prazniki niso ne cerkveno (razen sv. Jožefa) ne državno zapovedani. ZNAKI ZA LUNINE SPREMEMBE Mlaj . . . Prvi krajec Ščip ali polna luna Zadnji krajec . . KVATRNI TEDNI Pomladne (postne) kvatre so 2., 4. in 5. marca. — Poletne (binkoštne) kvatre so L, 3. in 4. junija. — Jesenske kvatre so 21., 23. in 25. septembra. — Zimske (adventne) kvatre so 14., 16. in 17. decembra. POSTI IN ZDRŽKI Ob dnevih zgolj zdržka ne smemo uživati mesa, smemo se pa večkrat najesti do sitega. Dnevi zdržka in posta, t. j. dnevi strogega posta (ne smemo uživati mesa in se smemo' le enkrat na dan najesti do sitega) imajo v koledarju znamenje ff. Za krško škofijo so dnevi zdržka vsi petki v letu. Dnevi strogega posta pa so: pepelnica. veliki petek, velika sobota (do 11. ure dop.) in sveti večer (do 11. ure dop.). — Za druge škofije veljajo "drugi postni predpisi. NEBESNA ZNAMENJA Pomlad: oven..... bik..... dvojčka . . . . Poletje: rak..... lev..... devica . . . . Jesen: tehtnica škorpijon ■ ■ ■ dfc strelec . ... Sir Zima: kozel . vodnar ribi . A SONČNI IN LUNINI MRKI Glej stran 28 GODOVINSKO ŠTEVILO Zlato število Epakta Sončni krog 18 VI 4 Rimska številka Nedeljska črka PROSINEC-JANUAR 9? l 2 3 4 5 ti 7 8 9 10 11 T 12 S 13 14 15 16 N 17 P 18 T 19 20 21 22 23 N 24 P 25 T 26 S 27 Č 28 P 29 S 30 N 31 P Novo leto; Obrezovanje Gosp. } Ned. po Novem letu; Ime Jezusovo Osmina Jan. Ev.; Genovefa,- devica Tit, škof; Angela Folinjska, vdova Bedenji dan pred razgl.; Telesfor Sv. Trije kralji (Razgl. Gospodovo) Valentin (Zdraviko), šk.; Lucija«, m. Severin, opat; Teofi'1, mučenec © 1. po razgl.; Sv. družina; Peter, škof Viljem, škof; Gregor X., papež Higin, papež; Pavlin Oglejski, škof Alfred, opat; Arkadij,, mučenec Osmina razgl.; Veronika Milan., dev. Hilarij, cerk. uč.; Feliks (Srečko) Nol. Pavel, puščavnik; Maver, opat C 2. po razgl.; Marcel, p.; Berard in t. Anton, puščavnik; Marijan, muč. Stol sv. Petra v Rimu; Priska, devica Marij in t'ov., muč.; Knut, kralj Fabijan in Sebastijan, mučenca Neža (Janja), devica, muč.; Hilda Vincencij. in Anastazij, m.; Viktor 3. po razgl.; Zar. D. Mar.; Rajmund Timotej, škof; Evgenij, muč. © Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, m. Polilkarp, škof; Pavla, vdova Janez Zlatousti, cerkv. uč. in škof Peter Nolask, sp.; Prikazanje Neže Frančišek Šaleški, cerkv. učenik, šk. 4. po razgl.; Martina, d., m.; Hiacinta Janez Bosiko, »poznavalec 3 2. In dali so mu ime Jezus. (Lk 2, 21) 9. Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52) 16. O ženitnini -v Kani galilejski. (Jan 2, 1—ll) 23. Jezus ozdravi stotnikovega hlapca. (Mt 8, 1—13) 30. Jezus pomiri vihar na morju. (Mt 8, 23—27) Sonce stopi v znamenje vodnarja 20. jan. ob -21. uri 3 min. ČLOVEK IMA PRED SABO ŽIVLJENJE IN SMRT: KAR HOČE, MU BO DANO. (Sv. pismo.) BODI SAM PRIDEN, IN TI NE BO TREBA BITI Z A VIDEN! SVEČAN - FEBRUAR 1 T Ignacij, škof, muc.; Brigita, devica (fj3 2 S Svečnica (Darovanje Gosp.); Kornelij 3 Č Blaž, škof, mučenec; Oskar, škof 4 P Andrej Korsini, škof; Janez Brit., m. 5 S Agata, dev., mučenka; Albuin, š V) Število Leto katoliških krivoverskih nevernikov Število misijonarjev Število letnih stov odraslih spreobrnjenj c raslih Število letnih obhajil cerkva kapel 1856 , 6000 8000 500 19 250 5000 22 — 1857 6200 7000 400 17 200 3000 23 5 1858 6300 7000 300 16 3200 24 5 1859 6500 7000 280 16 300 3000 25 6 1860 8000 6500 200 16 ~~ 300 4400 25 7 1861 10600 12000 150 17 320 5000 28 7 1865 15000 25000 500 20 100 900 19 13 1869 20000 18600 2000 16 30 6000 16 6 K tem izkazom pripominja Baraga za leto 1856, da ima 3 samostane: uršulinskega v Saut de S t. Marie ter dva v L'Arbre (enega za brate in enega za sestre Tretjega reda) in da so pri vseh misij onih šole za dečke in za deklice. Za 1. 1857 zopet omenja, da ima 3 samostane ter 12 šol, ki jih pa deloma vzdržuje tudi vlada. Za 1. 1858 navaja ponovno navedene 3 samostane in 13 šol. V 1. 1869 pa je bilo v škofiji: 1 samostan uršulink, 3 samostani sestra sv. Jožefa in 6 katoliških šol. Že četrto leto Baragovega škofovanja vidimo, da se je moral stalno boriti z največjimi denarnimi težkočami, ki jih v svoji, spredaj omenjeni spomenici z dne 30. decembra ni predvideval. Pariška Družba za razširjanje vere mu je vsako leto posebej določila jako izdatno podporo in mu je pošiljala potem v obrokih, a večkrat s precejšnjimi zamudami. Iz spodnjega pisma n. pr. vidimo, da mu je bilo za 1. 1855. dovoljenih skupno 12.000 fr., a zadnji obrok teh mu je bil nakazan šele 9. avgusta 1. 1856. Dne 7. februarja 1857 je namreč pisal Choiselat-u, odborniku Družbe: „Pisal sem Vam bil pred šestimi meseci... Zahvalil sem se bil za Vašo in druž-bino dobroto, ker mi je bila poslana dopolnitev za 12.000 fr. za 1. 1855. Obenem sem obnovil ponižno prošnjo, da mi dovolite za 1. 1856 toliko, kolikor smatrate za dobro ... Danes prihajam zopet s prošnjo, ako bi mi poslali, kadar pač morete, nekaj malega predujma na podporo za 1. 1856 ... Danes Vam povem ... da, odkar sem škof, ne dobim niti beliča od Amerike, temveč zavisim glede vseh svojih stroškov, osebnih in drugih, popolnoma le od Evrope. Ko sem bil še preprost misijonar, sem dobival od svojega škofa po 300 dolarjev letno in divjaki so me oskrbovali z vsem kurivom, mesom, krompirjem, sladkorjem in drugimi živili. Sedaj mi ne donaša moja škofija niti beliča, kupujem vsa drva in plačujem za hrano po 12 dolarjev mesečno. Razen tega imam mnogo neizogibnih in neobhodno potrebnih stroškov: moja pogo- sta in draga potovanja v teku poletja, podpiranje misijonarjev med divjaki, šole, prispevki za gradnjo cerkva v tej revni, na pol divji deželi, tisk in vezava indijanskih knjig, katerih nimam nikoli dovolj, ker imamo že toliko divjakov, ki znajo brati in jim je treba dajati njih nabožne knjige zastonj itd. itd. In za vse te stroške zavisim popolnoma od Evrope, kajti Amerika mi ne daje niti beliča, kot sem Vam bil že dejal." V pismu pol leta pozneje (od 19. avgusta 1. 1857) je potem zopet mimogrede omenil, da dobi iz Francije več podpore kot pa od vsega ostalega sveta skupaj. V pismu z dne 24. januarja 1859 je tožil glede svoje „katedrale", da ima tako streho, da se mora med službo božjo umakniti v kot, če dežuje, kar seveda priča, da bo treba nove. Mnoge učitelje mora plačevati sam, da mu učenci ne uidejo v protestantske šole. * Najtočnejšo sliko o Baragovem gospodarskem položaju nam pa nudi njegovo pismo, naslovljeno dne 2. marca 1. 1860 blagajniku pariške Družbe. Glasi se: „Danes imam čast potrditi Vam sprejem Vašega sporočila z dne 31. oktobra 1. 1., v katerem je bila tudi menica za 6.250 fr. na račun 12.000 fr., ki sta jih oba odbora (namreč pariške in lyonske Družbe. — Op. pis.) blagovolila nakloniti moji škofiji za 1. 1859. Iz vsega svojega srca se zahvaljujem dobremu Bogu in obenem svoji' siromašni škofiji. Moja škofija mi ne donaša niti beliča dohodkov. Leopoldinina ustanova, čeprav ustanovljena v moji domovini, mi daje malo; v šestih letih, odkar sem jo obiskal na Dunaju, mi je poslala podporo samo enkrat. Družba v Miinchenu mi pošilja po 600 p i astro v ali 3.000 fr. letno. Tako je torej Pariz tisti, ki vzdržuje škofa v Saut-u de Ste. Marie. Brez podpore, ki mi jo pošilja Družba za razširjanje vere tako točno vsako leto, bi bil prisiljen odpovedati se ..." V pismu pariškemu blagajniku z dne 20. julija 1. 1860 se je zahvalil za poslanih mu 4.800 fr. in pristavil, da je bil odsoten šest tednov, ker je na raznih postajah vršil posle navadnega misijonarja. Pisal je: „Svoje dneve sem prebil v spovednici, poučeval sem katehumene, ki so prišli, kršče-val njih otroke ter odrasle in vsako nedeljo sem pel veliko mašo, prav tako, kot sem delal, preden sem postal škof ... Kadar sem čisto preprost misijonar, sem v svojem elementu in zadovoljen ..." Pariška „Propagation de la Foi" je določala svoje letne podipore misijonskim škofom na podlagi posebnih izkazov, ki so jih predlagali škofje o stanju in potrebah svojih škofiji. V arhivu pariške Družbe so ohranjena taka Baragova poročila za leta 1856, 1857, 1858, 1959, 1860, 1861 in 1865, ki nam dokaj dobro kažejo Baragovo gospodarsko stanje. Za primerjavo pa navajam še prvi tak izkaz Baragovega naslednika msgr. Mraka iz leta 1869. Med opombami, ki slede predmetnim poročilom oziroma izkazom — objavljeni so na str. 82 v obliki tabele —, je k posameznim letom pripomnil naslednje: Za leto 1856 to, da tvorijo važen izdatek stroški za indijanske knjige, ki naraščajo vsako leto. Te mora nositi sam in vsaka izdaja ga stane 700 do 800 dolarjev. Pri znesku 650 dol. je mišljenih 500 za preživljanje in 150 za potovanja, a očividno je navajal Baraga tu le stroške zase, ne pa tudi za svoje duhovnike. K letiu 1857 je med stroški navedel 800 dolarjev za natisk knjig in pripomnil, da nima škof sam nobenih dohodkov in enako tudi ne misijonarji med „divjaki", od belcev pa dobe misijonarji nekaj za cerkvene klopi in nekaj pri nabirkah, skupno v Vsej škofiji kakih 5000 do 6000 fr. Znesek 800 dol. med stroški se nanaša na misijonarja Duroca. K letu 1859 je pripomnil, da k stroškom za šale prispeva tudi vlada. To leto bo začel graditi 3 cerkve, za katere bodo znašali stroški 2500 + 2000 -f 1000 fr. Z Dunaja ni dobil za tisto leto še nobene podpore. Pri navedbi dohodkov je pripomnil, da o-stanejo vsi v rokah njegovih duhovnikov in učiteljev, a škof ne prejme od tega ničesar. K letu 1860 je pripomnil, da plača stroške za šole med Indijanci država, druge pa vzdr- žuje prebivalstvo samo s pomočjo iz Evrope. Škof sam je odvisen izključno le od evropske pomoči. Miindhenska družba ima navado prispevati po 3000 fr. letno., a z Dunaja dobi podporo le redko. Za leto 1861 je pripisal, da pošilja dijake v seminarje drugih škofij. Šole obstoji j o v vseh misijonih. Z Dunaja dobi kaj malega podpore le vsako tretje ali četrto leto. Pri 1. 1865 beremo, da ima v škofiji 25 šol. Z Dunaja je dobil za vse leto 400—600 dolarjev in istotoliko iz Munchena k stroškom 7.500 fr. za vzdrževanje misijonov med Indijanci. Vsi zneski so navedeni v dolarjih: O _Q H »M K/3 ^ ■v 3 i a a -1 iC T3 . B > O u ■S o v B, ts ■S O B C3 3 S .a^-g S 9 ™ m —i Proračun izdatkov M >o O - "O p rt -2 B "O '5 a T-3 g io (S o, 3 •M 1856 1857 1858 1959 1860 1100 650 6000 5000 6000 5000 5000 5000 6000 5000 800 800 6000 7000 7600 2600 2000 1000 2000 2000 5500 2.450 15.800 18.100 3000 10.600 1861 5000 1000 3000 1865 4 do 6000 3000 2000 1500 14.000 1869 5600 8400 5200 13.600 Jako ganljivo spričevalo za pristni Baragov misijonski duh nam nudi pismo z dne 4. februarja 1. 1862 tedaj že skoro petinšestdeset/letnega Barage. V njem se najprej zahvaljuje za prejetih 2.200 fr.; potem pa nadaljuje: „Živim najbolj varčno, zadovoljil j oč se le s tem, kar je res neobhodno potrebno; moja miza je navadno najrevnejša med prebivalci Saut-a. Vkljub temu so pa moji letni izdatki veliki, kajti v tej škofiji je mnogo jako revnih misijonov, ki so potrebni škofove pomoči. Lansko poletje sem dal zgraditi majhno cerkvico v neki indijanski rezervaciji, v kateri žive zgolj Indijanci ali divjaki. Ta miši jon mi daje mnogo utehe. Obiskal sem ga vsak mesec in vselej sem ostal tam po 5—6 dni, da sem poučeval katehumene, novokr- ščence in one, ki so že prejeli krst, a ki še ne vedo mnogo o katoliški veri. Vsako nedeljo,- ki sem jo prebil tam, me je tolažilo, ko sem videl polno cerkev. Pripovedovali so mi, da je tako polna vsako nedeljo . .. Ob 10. uri pozvoni in vsi vstopijo. Molijo jutranjo molitev in rožni venec ter pojo duhovne pesmi. Popoldne zopet zvoni in, ko so vsi zbrani, pojo večernice v čipevskem jeziku ... Pripravljam se na pot k nekemu drugemu misijonu, kjer še ni cerkve. Odšel bom jutri zjutraj. Verjetno bo to težavna pot, tridnevno potovanje, vedno peš in s krplja-mi, prenočujoč vsak večer „Pri severni zvezdi", na snegu. To je pozimi edino sredstvo priti tja. Dolžan sem pač sam oskrbovati te misij one, kajti duhovnik, ki je z menoj, v Saut-u, ne govori po divjaško. Toda rad Mravljam to. Da bi mi dobri Bog Je dal moči, da bi lahko izvrševal to še dolgo časa v njegovo slavo in za blagor duš." Na Silvestrovo L 1862 je odobril odbor pariške Družbe Baragi 9.000 fr. podpore za minulo leto in 15. januarja 1. 1863 mu je bila poslana menica za 966 fr. Baraga se je v pismu z dne 30. marca zahvalil predsedni-lai Družbe in pripomnil: „Brez podpore Vaše Družbe bi moja škofija ne mogla obstajati, kajiti jaz nimaim niti ibeliča dohodkov iz svoje škofije in z Dunaja ter iz Miinchena dobim le malo, mnogo manj, kot pa znašajo stroški moje škofije, kajiti (razen drugih izdatkov) sem prisiljen vzdrževati pet svojih duhovnikov, ki vodijo misijone med divjaki." Prdesednik Družbe ga je menda povabil, naj bi napisal tudi primerno poročilo za družb in „Letopis". Na to je Baraga v tem pismu odgovoril: „Da, g. predsednik, prav rad bi storil to, ako bi mogel izvršiti na način, da bi zanimalo bralce Vašega odličnega „Letopisa". Toda jaz prvič nisem zmožen pisati francosko tako, kot pišem nemško in drugič bi ne bila moja poročila prav nič zanimiva za bralce. Naši niisijoni med divjaki so- že dolgo v stanju majhnih župnij, kjer nima duhovnik ... drugega opravka kot krščevati otroke, spovedovati, pridigati, poučevati ve-ronauik itd. To ni več talko, kot je bilo prva leta mojega bivanja v Ameriki, ko so bila spreobrnjenja tako pogosta in mnogo krstov odraslih, da so bila moja poročila, Iki sem jih pošiljal na Dunaj, res zanimiva, Vse to je že davno minilo. Sedaj ni več krstov odraslih. Tisti, ki so se hoteli spreobrniti, so se spreobrnili že davno, a trdovratneži so se zatekali v notranjost gozdov, kjer žive razkropljeni, da jih misijonar ne more niti doseči. Res je, da pošiljam včasih poročila na Dunaj,, toda ta niso zanimiva. Tičejo se predvsem tistih, ki žive v rudniških predelih Gornjega jezera. Na Dunaju jih resda sprejemajo, kajti Leopoldinina ustanova, ki je le za Združene države, zavisi zgolj, od naših poročil za objavljanje v njenih revnih letopisih ..." V pismu z dne 24. marca j,e Baraga javil v Pariz, da se je po dolgem obotavljanju odločil za premestitev svojega škofijskega sedeža iz Saut-a de Ste. Marie v Marquette. Kakor je videti iz dr. Jakličeve knjige (str. 263 sil.), je isti dan prav isto poročal tudi Leopoldinini ustanovi na Dunaj. Temu pismu je sledilo potem še eno kratko z dne 22. junija 1. 1866 in to je bilo tudi zadnje, ki ga je pisal že 69-letni Baraga še sam, kajti dobre tri mesece zatem ga je zadela kap od katere se ni več popravil. Dne 3. decembra je Jackerju že narekoval kratko pismo za pariškega blagajnika in ga sam le še podpisal. V njem je prosil: „Če umrjem, Vas prosim, da mi vseeno pošljete ono, kar ste mi namenili za 1. 1866. Menico bo podpisal č. g. JaCker, pisec tega pisma. Plačati moram mnogo dolgov, zaradi tega Vas tudi prosim, da mi pošljete ono, kar ste mi bili dovolili za to leto." Podobno pismo je narekoval dne 26. aprila tudi za Miinchen (glej Jakličevo' knjigo, str. 273). Iz pisma, narekovanega dne 30. januarja 1. 1867 za Pariz, izvemo, da je „krščanska vzgoja jako napredovala z uvedbo redovnic v šole". Uršulinke so imele tedaj, dva samostana (Marquette in Ontonagan), sestre sv. Jožefa pa tri (Saut de Ste. Marie, L'Anse in Hancodk) s skupno 25 nunami, ki so vodile penzionate in zunanje šole. Toda Baragi je bilo treba izdatno podpirati le še dve teh ustanov. V pismu z dne 22. marca L 1867 je potrdil prejem 250 fr. za sv. maše, a je pripomnil: „Maše se bodo brale. Ne morem jih brati sam, a naročil bom kakemu duhovniku, da jih bo daroval. Jaz že več mesecev ne berem sv. maše. Sem tako slab, da komaj govorim. Moje zdravstveno stanje je ie več mesecev enako... Ne morem sam pisati niti narekovati dolgih pisem. Toda upam, da se bo s pomladjo, ki se sedaj začenja, nekoliko popravilo tudi moje zdravje." # Uspehe svojega trinajstletnega škofova-nja nam je komaj, nekaj mesecev pred smrtjo najlepše očrta! Baraga sam v svojem pis- mu pariškemu blagajniku z dne 4. aprila 1. 1867, kjer je narekoval med drugim tudi naslednje: „Kar se tiče stanja moje škofije, so v tem trenutku zasedene vse misijonske postaje. Število misijonarjev znaša enaindvajset in več jih ne bo potrebno, razen za misij one, ki bi jih bilo treba morda osnovati v zvezi z odkrivanjem novih rudnikov. Kakšna razlika med sedanjim stanjem in minulimi časi, ko se je škofija pričela! Tedaj sta bila le dva duhovnika, ki sta morala darovati sveto daritev precej redna v (zasebnih) hišah, a sedaj premore vsaka majhna vas svojo cerkev in ne bo potrebno graditi več novih razen v novih vaseh, ki od časa do časa nastajajo. Graditev cerkva se vrši na stroške verskih skupnosti, toda škof je vedno prisiljen dati največji prispevek. Kar se tiče šol, imamo te na vseh postajah. Nekatere vodijo redovnice, druge pa svetni učitelji. Tudi sicer misijonarji niso več izpostavljeni tolikim mukam in naporom kot nekdaj, ko so bili prisiljeni prehoditi velike razdalje po slabih potih. Sedaj jim je treba opravljati le še kratke izlete. Pota so dokaj; dobra in skoraj povsod imajo tudi ugodnost vozov in parnikov, ki vozijo redno. Največje težave obstoje še vedno v okoliščini, da govore skoro na vseh postajah tri različne jezike: angleško, nemško in francosko, in v kakem kraju še tudi četrtega, indijansko. Glede na to so misijonarji dolžni pridigovati, poučevati otroke in spovedovati v teh različnih jezikih. To je tudi vzrok, da sem imel toliko težav najiti primerne osebe za misi-jone..." Po Baragovi smrti je potem upravitelj škofije, Jacker, mogel celo poročati, da je nadaljnja podpora pariške Družbe potrebna samo še za misijone med Indijanci, do-čim bi duhovnije med belci vzdrževale za silo lahko že dotične verske skupnosti same. V pismu z dne 10. maja 1. 1867 se je Baraga zahvalil pariškemu blagajniku za nakazanih 7.867 fr. in je dodal: „Moje zdravje je še vedno isto; vedno ista šibkost in ista nemoč, da bi kar koli delal. Sposoben sem komaj, da se držim pokonci in da se prav počasi sprehodim po sobi. Upal sem, da mi bo lepi spomladanski letni čas vrnil izgubljene moči, toda zdi se mi, da je ravno narobe, kajti vse kaže, da moje moči stalno pojemajo, vendar neoib-čutno. Naj se zgodi sveta volja božja!" In v svojem poslednjem pismu pariški Družibi z dne 3. decembra 1. 1867 se zopet zahvaljuje za 990 fr., poslanih mu na račun 9.000 fr., ki mu jih je Družba odobrila za tisto leto. Svoji zahvali pristavlja: „Sem res potreben pomoči Družbe, kajti od početka svoje bolezni sem izgubil del svojih navadnih dohodkov. Poprej sem vedno prejemal pomembne vsote za intencije, toda eno leto je že, odkar nisem več sposoben brati maše. Časih sem dobil kako pomoč tudi na svojih potovanjih, toda sedaj ne morem več delati večjih potovanj. V vsem letu sem izvršil z največjo težavo samo eno majhno pot. To je bilo tedaj, ko sem prisostoval polaganju temeljnega kamna za cerkev, ki jo grade v vasi Negaunee, pet milj od Marquette. .. Stala bo 20.000 dolarjev in bo največja v škofiji ..." Poldrugi mesec za tem pismom je bil Baraga že mrtev. Začasni upravitelj škofije in pokojnikov prijatelj E. Jacker je javil pariškemu blagajniku Baragovo smrt dne 2. aprila 1. 1868 z naslednjim pismom: „Vaše pismo od 18. februarja našega dobrega škofa ni našlo več med živimi. Potem ko nam je s trpljenjem svoje dolge bolezni dajal zgled potrpežljivosti in vdanosti, vredne svetega življenja, nas je zapustil v nedeljo dne 19. januarja, na praznik najsvetejšega Imena našega Gospoda Jezusa Kristusa in mi smo prepričani, da je šel le sprejet iz rok našega nebeškega Učitelja krono, ki jo dobri Bog obeta svojim zvestim služabnikom. Pogreb je bil 31. istega meseca ob veliki udeležbi ljudstva; celo protestantsko prebivalstvo je počastilo spomin tako visokega prelata in vse delo v mestu je bilo ustavljeno kakor ob smrti skupnega očeta." * Kakor znano;, se je imenovanje Baragovega naslednika I. Mraka precej zavleklo. Sele s pismom z dne 4. januarja 1. 1869 je mogel Jacker sporočiti pariškemu blagajr ijiku Mrakovo imenovanje in ga je označil oib tej priliki takole: „To je mož velike pobožnosti in vprav apostolske gorečnosti ter po mnenju vseh, H ga imajo srečo poznati, najvrednejši naslednik nepozabnega prelata, čigar čednosti in žrtve so odprle evangeliju pot v te pokrajine in sedemintrideset let vzpodbujale vernike, zbrane pod njegovo pastirsko palico." Msgr. Ign. Mrak je bil imenovan za Baragovega naslednika dne 25. septembra leta 1868, a se je v svoji skromnosti branil nove časti toliko časa, da je bil posvečen šele 7. februarja 1. 1869. Tudi škofijo je prevzel šele v začetku marca. Svoj nastop je dne 16. marca 1. 1869 javil tudi pariški Družbi in se ji toplo priporočil, da bi stala tudi njemu „tako redno in velikodušno" ob strani, kakor njegovemu predniku „ča-stitljivega spomina". Res je pariška Družba odobrila za 1. 1868 škofiji zopet 8.000 fr. podpore. FRAN ERJAVEC, Pariz. 06- 900-ictnlci VZHODNEGA CERKVENEGA RAZKOLA 1054-1954 Dne 15. julija 1954 je poteklo devet sto let, odkar je nastal cerkveni razkol med Vzhodom in Zapadom, med Carigradom in Rimom in je nastala tako zvana vzhodna ali pravoslavna Cerkev. Ako le količkaj poznamo cerkveno zgodovino, se nam bo čudno zdelo, kako je vendar mogoče, da se je prav Vzhod, od koder je zasijala luč krščanstva, kjer je učil sam božji Učenik, njegovi apostoli in njih učenci, ki je tako bogat v prvih krščanskih stoletjih, kjer so se vršili prvi cerkveni zbori, kjer so polagali temelje in točno formulirali katoliške resnice: da se je prav ta Vzhod oddaljil in celo odcepil od skupnega Pastirja — naslednika apostola Petra, namestnika božjega na zemlji. Ves zgodovinski razvoj v nekdanjem ribiškem imperiju je omogočil, da se je Cerk y dejansko preselila na Zapad. Čeprav je bil Zapad cilj vseh narodov, ki so se premaknili z vzhoda in severa Evrope in je bila zapadna Evropa pozorišče glavnih vojnih dejanj, je katoliška Cerkev našla prav tu ugodna tla. Cerkev se je smotrno organizirala šele na Zapadu. Cvetoče cerkvene občine bližnjega Vzhoda pa so propadle zaradi krivoverskih po-kretov: arijanizma, donatizma, maniheizma in drugih. Vsa ta krivoverska gibanja, ki so se rodila na Vzhodu, so povzročila nemalo prepirov in zapustila za seboj globoke rane. Višek vseh prepirov, ki je pripeljal do ža- lostnega zaključka, pa je prav vzhodni (imenovan tudi carigrajski ali grški) razkol. CARIGRAD - DRUGI RIM Po propadu zapadnorimskega cesarstva si je vzhodnorimsko cesarstvo lastilo vso dediščino. Cesarski Rim je propadel, carski Carigrad je zaživel. Cesarski ugled se je iz Rima preselil v Carigrad, a v Rimu je ostal papež, poglavar vesoljne Cerkve. Toda če se je političen ugled premaknil iz Rima v Carigrad, zakaj se ne bi tudi Cerkev. Ker e je krščanstvo že tako vidno utrdilo in je ugled papežev postal zgodovinsko dejstvo, so začeli carigrajski cesarji pripisovati prvenstvo ali pa vsaj enakost med rimskim in carigrajskim cerkvenim središčem. Neprestano vmešavanje cesarjev v cerkvene zadeve je rodilo veliko slabih posledic. Sredi IX. stoletja je bil na patriarhij-skem prestolu v Carigradu patriarh Ignacij. Ta je jasno nastopil proti pohujšljivemu življenju na dvoru. Junaški Ignacij .je bil kaznovan, odstavljen in s silo poslan v samostan na otok Terebint. Na njegovo mesto pa so postavili novega človeka v osebi Fotija, ki je bil po svojih sorodstvenih zvezah blizu dvora. Ugodne zveze z dvorom so mu bolj kot pa njegove sposobnosti ugla-dile pot na visoko patriarhijsko mesto. RAZDIRALNO DELO PATRIARHA FOTIJA Fotij, dasi laik, torej neduhovnik, je bil izbrani kandidat na nasilno izpraznjeno mesto. Na hitro so sklicali cerkveni zbor in na cesarjevo povelje je Gregorij, Asbest, izobčeni škof iz Sirakuz, 25. decembra 858 posvetil Fotija. Dvor je pač hotel utrditi svoj položaj in si tako -popolnoma podrediti in prilastiti odločanje v cerkvenih zadevah. Toda Fotij je moral biti potrjen iz Rima od papeža. Fotij sam je s privoljenjem cesarja pisal pismo in poslal odposlanstvo v Rim, prosil za potrditev v zatrjevanju, da se je Ignacij sam odpovedal svoji časti. Ignacij pa je v resnici kljub pritisku vztrajal v svojih pravicah; ni se odpovedal, pač pa se je pritožil v Rim papežu Nikolaju I. (858—867). Papež je poslal v Carigrad poslanstvo, da preišče spor na kraju samem. Toda ti odposlanci, nevešči jezika in še podkupljeni, so verjeli izpovedim, pristali na cerkveno sinodo, ki je v maju leta 861 potrdila Ignacijevo odstranitev in Fotijevo izvolitev. Ko je papež Nikolaj I. to zvedel, je na rimski sinodi razveljavil sklepe carigrajske sinode, izobčil svoje odposlanstvo in razsodil v prid Ignaciju. Toda Fotij-, podpiran od dvora, se ni obotavljal nastopiti proti papežu. Da napravi svojo osebno zadevo splošno, je med klerom in ljudstvom razglasil, da je Rim nasproten carigrajskemu dvoru in vzhodni Cerkvi. Temu sporu se je nato pridružil še star spor zaradi cerkvene organizacije v Bolgariji, kjer so preje misijonarili grški misijonarji; na željo bolgarskega carja Borisa pa je poslal papež tja latinske, za-padne misijonarje. To seveda ni bilo pogodu niti grški duhovščini niti carigrajskemu dvoru, ki sta oba ljubosumno bdela nad svojim vplivnim področjem. Da potolaži svoj srd in pokaže svojo oblast, je patriarh Fotij' sklical v Carigrad cerkveni zbor, ki je znan le po vabilih, v katerih je ostro napadel papeža, z veliko vnemo dokazoval enakost carigraj-skih patriarhov z rim. papeži in zapadni Cerkvi očital zmoto, ker je vstavila v „Cre-do" (vero) izraz ,,Filioque" za besedami: Qui ex Patre, Filioque" procedit... (to je molitev v apostolski veri, kjer izpovedujemo, da Sv. Duh izhaja iz Očeta in Sina). Toda Fotijeva moč je po smrti cesarja Mihaela III. zbledela. Naslednji cesar Vasilij' je odstavil Fotija, ga poslal v samostan in zopet postavil Ignacija. CARIGRAD, — Pogled na ZLATI ROG, najvarnejše pristanišče sveta; v ospredju cerkev sv. Modrosti. Vendar Fotij, dasi izgnan, ni miroval. Na posredovanje prijateljev je bil poklican na dvor koit vzgojitelj mladega carjeviča Konstantina. Po Ignacijevi smrti leta 877 pa je bil Fotij ponovno postavljen za patriarha. Toda papeži Ivan VIII., Martin I. in Štefan V. so brezuspešno zahtevali odstranitev Fotij a. Šele cesar Leon VI. ga je v korist svojega 'brata Štefana odstavil, poslal znova v samostan, kjer je leta 898 umrl. Fotij je bil gotovo sposoben mož. Napisal je veliko zgodovinskih in bogoslovnih del. Toda po značaju je bil slavohlepen in narejen — Grk, ki je ras tel sredi Bizanca. PATRIARH MIHAEL CERULARIJ DOVRŠI RAZKOL S Fotijevo smrtjo spor med Rimom in Carigradom ni bil poravnan. Bil pa je to zgolj osebni spor, ki ni bil razširjen na ostale patriarhate niti ne med vernike. Dokončni razkol je nastopil za časa patriarha Mihaela Cerularija (1043 - 1058). Ta razkol seje pravno izvršil 15. julija 1054. leta in je v kratkem času zajel še cerkvena središča Aleksandri jO', Antiohijo, Jeruzalem in vse one narode, ki so prejeli Kristusov evangelij iz Carigrada in ki so vzdrževali hierarhične zveze z grško Cerkvijo. Izobčenje patriarha Mihaela Cerularija od papeža Leona IX. je bilo spočetka nekaj čisto, osebnega in ni zavzemalo dbsega razkola. Zgodovinarji so šele pozneje določili datum 15. julij 1054 kot izhodiščno točko in defini-tivno pravni začetek razkola, ki še vse do danes ni poravnan. Po odstavitvi patriarha Fotija pa vse do Cerularija je napetost med Rimom in Carigradom obstajala. Toda zadržanje papeža Sergija III. (904—911) proti patriarhu Nikolaju Mistiku, ki ga je papež odstavil na željo cesarja Leona VI., ter priznanje papeža Ivana IX. (898-900), ki je priznal 17-let-nega patriarha Teofila, 'brata cesarja Loko-pena, je globoko vznemirilo grško javno mnenje. Zadržanje in popuščanje papežev napram nemškim cesarjem vse do Grego-rija VII. ni bilo' pogodu Vzhodu in je s tem rastel ugled carigrajskega 'patriarha. Organizirana cerkev v Carigradu, zopet-na osvojitev Južne Italije v političnem in cerkvenem pogledu za Carigrad, ukinitev bolgarskega patriarhata in postavitev sufra- gana, priključitev Armenije in pridobitev zaščite nad svetimi kraji v Palestini: vse to je vplivalo na patriarha Cerularija, da je začel težiti za tem, da morata Rim in Carigrad zamenjati svoji vlogi. Mihael Ceru-larij je bil temperamenten in priljubljen zaradi svojih odličnih lastnosti. Bil je energičen, a ljubosumen na svojo oblast in čast tudi napram cesarju, kateremu je bil zvest bolj kot zaveznik. Bil je roj.en za ukazova-nje in željan gospodovati in je sanjal celo o carskem prestolu. Toda tudi Rim je bil v čvrstih rokah Leona IX. (1048—1054), ki je stopil na papeški prestol s trdno voljo, da vrne apostolskemu prestolu ono čast in ugled, ki je propadal že od Gregorija Velikega dalje. Napad je prišel zopet iz Carigrada. Leta 1053, še preden so bile v vojni uničene politične težnje Leona IX. nad Južno Italijo, je carigr. patriarh Mihael Cerularij pisal antiohijskemu patriarhu Petru in mu očital, da Antiohija še vedno drži v liturgičnih knjigah zapisano ime papeža, dočim ga Carigrad nima. Ohridski nadškof Leon, ki je bil orodje v Cerularijevih rokah, pa je napisal zapadnim škofom odprto pismo, v katerem je poveličeval Carigrad in napadal Rim. Prav tako je Cerularij napadel papeža in latinsko cerkev. Papež Leon ni odgovarjal na posamezne očitke, temveč na splošno, da sveta stolica ne more biti predmet napada in da je ne more obsojati kdor si bodi. Postavil se je strogo na božjepravno in zgodovinsko' dejstvo primata in zahteval podreditev carigrajskega patriarha. V maju 1054 ie odpotovalo v Carigrad posebno papeževo odposlanstvo z nalogo, da doseže Mihaelovo podreditev. Medtem pa je umrl Leon IX. Odposlanci, ki so nosili pisma za cesarja Konstantina in patriarha Cerularija, so nastopili kot razsodniki nad bizantinsko cerkvijo. Cesar, ki se je bal, da bi izgubil zavezništvo z Normani, bi se bil rad pogodil. Patriarh Cerularij,, ki si je hotel zagotoviti podporo pristašev, zlasti Petra Antiohijskega, je okleval. Papeški odposlanci so zato dne 15. julija 1054 v cerkvi sv. Modrosti javno izobčili patriarha Mihaela Cerularija. Toda patriarh si je znal zagotoviti podporo in papeški „Urbi et orbi" („Mestu in vsemu svetu"): papež Pij XII. je po daljši težki bolezni podelil neštevilnim množicam vernikov blagoslov o veliki noči 1954 z balkona bazilike sv. Petra. V svojem nagovoru je ponovno poudaril važnost zapovedi ljubezni do bližnjega in pogubonosnost atomske vojne. odposlanci so si komaj rešili svobodo in življenje. Že 20. julija 1054 se je vršil v Carigradu cerkveni zbor, ki mu je načeloval Mihael Cerulariji, in ta zbor je izrekel izobčenje nad zapadno Cerkvijo. Razkol je postal zgodovinsko dovršeno dejstvo. Odpadu carigrajskega patriarhata so se pridružili še aleksandrijski, jeruzalemski in anti-ohijski patriarhat ter dežele, ki so bile pod vplivom Carigrada, kot: Ciper, Sinaj, Atos, Romunija, Bolgarija, Srbija in Rusija. PADEC CARIGRADA Pred pet sto leti je „drugi Rim" doživel težek politični udarec: kapituliral je pred polmesecem — pred Turki, čeprav je polmesec zamenjal križ na veličastni cerkvi sv. Modrosti v Carigradu, je vzhodna Cerkev še živela in ostala edina priča minulega sijaja bizantinskega cesarstva. PO 900 LETIH RAZKOLA Danes je vzhodna Cerkev postavljena še pred hujšo nevarnost, kot pa jo je doletela z nadvlado polmeseca. Danes ji grozi komunizem, ki si je že podredil vzhodne Cerkve v deželah onstran železne zavese in jih prisilil, da oznanjajo komunistični sistem kot pristen evangelij. Edino grško pravoslavje se še upira. Vzhodna Cerkev je danes razdvojena tudi v sebi v dva sovražna tabora. Na eni strani so Cerkve, ki so pod vplivom komunizma, pod vodstvom Moskve. To je slovansko pravoslavje z nad 100 milijoni vernikov. Moskva si danes lasti ono vlogo, katero je imel nekoč Carigrad, drugi Rim. Moskva naj bi postala tretji Rim. Na drugi strani pa je grško pravoslavje z le 7 milijoni vernikov, katerim na čelu stoji Carigrad kot zgodovinsko središče, kot drugi Rim, ki je bil nekdaj neoporečno središče vsega pravoslavnega sveta. Prelom med Carigradom in Moskvo je danes tolik, da smemo govoriti tudi tam o pravem razkolu. V obrambi pred nasiljem Moskve je grško pravoslavje danes primo-rano gledati proti Zapadu. Toda gledati proti Zapadu pomeni v cerkvenem oziru gledati proti Rimu. Ali bo našlo grško pravoslavje pravo pot? Postavljeni med Moskvo in Rim so Grki neprijazni in se bojijo obeh. Metropolit Krizostom iz Zakinta je leta 1947 opozoril na dvoje čeri, ki grozita grškemu pravoslavju: to sta papeštvo in slo-vanstvo. Kar zadeva papeža, naj. 'bodo Grki kar brez skrbi. Tudi v prvem tisočletju, ko so bili v katoliškem občestvu, jim papeži niso škodili. Danes pa jim prav tako niso nevaren tekmec. Kar pa zadeva slovanstvo, bi pa moral metropolit Krizostom namesto tega napisati komunizem. Čeprav ima komunizem na žalost danes pod svojo knuto ves slovanski svet, ne smemo ta svet istovetiti s komunizmom. Če bi slovanski svet da- nes mogel izraziti svojo voljo, bi se prav Slovani prvi otresli komunizma. ZAKLJUČEK Pravoslavni svet svobodnih dežel čuti močno potrebo po zbližan ju z Rimom, ker se boji groženj in moči Moskve in njenih satelitov. O tem nam pričajo izjave cerkvenih in političnih predstavnikov grškega pravoslavja in njihov tisk. Izmed vseh poglavarjev pravoslavja kaže carigrajski patriarh Atenagora največ simpatij, spoštovanja in pripravljenosti na dejansko sodelovanje s katoliško Cerkvijo, ostale patriarhe pa mučijo stari predsodki proti Rimu. Pravo združenje z Rimom je le sanjav up. Nujnost priznanja papeža kot poglavarja vesoljne Cerkve je pravoslavnim preveč tuja, ker vidijo v tem željo po imperializmu Rima, kar se pravoslavnim upira. Zato smo še daleč od časa, da bi vsi razumeli, da en hlev in en Pastir ne pomeni suženjstva in odpovedi izročilom, temveč svobodo. — drš — L STAVKE. Neštetokrat čitamo ali slišimo o tem, da so delavci tega ali onega podjetja stopili v stavko, to se pravi, da so delo ustavili s tem, da so se dogovorili in niso prišli ob določenem času na delo ali pa so celo zasedli tovarno in niso sami delali, pa tudi nobenemu drugemu niso pustili delati. Človek se ob taki novici vpraša: Je li tako zadržanje delavcev pravično? Kaj pravi o tem socialna dolžnost delavcev do delodajalca, do delavskih družin, ki ostanejo brez zaslužka, do državne skupnosti, ki trpi zaradi stavke včasih prav občutno škodo? To niso lahka vprašanja in so sociologi ter vodilni državniki o njih že mnogo razmišljali, razpravljali, pisali in govorili. Po veliki večini se strinjajo vsi v tem, da priznavajo delavcem pravico do stavke, ki je v gotovih primerih nujno in zadnje orožje šibkejšega sloja v boju za delavske pravice. Mnogo pa je še nejasnosti glede pogojev, ki so potrebni, da se stavka napove, glede tega, ali so delavci obvezni, da se pridružijo stavki, glede dolžnosti delavskih voditeljev in glede dolžnosti, ki jih ima država do stavkujočih delavcev in do delodajalcev. V pričujočem članku bomo poizkusili našim mohorjanom ta zamotana vprašanja vsaj nekoliko razložiti. * Preden se lotimo vprašanja stavk, ki pomenijo nekak prelom med delom in kapitalom, je treba, da si ogledamo pravno razmerje med delavci in delodajalci. a) Podjetniki potrebujejo delavce in jih najemajo v delo pod določenimi pogoji z delovnimi pogodbami, ki so dandanes že večinoma vse kolektivne, to je: pogodbo podpišejo v imenu vseh delavcev voditelji njih združenja, ki mu pravimo sindikat; za delodajalce pa jo podpiše pooblaščeno vod- stvo podjetja. Pogodba veže pravomočno obe strani. b) Delavci pa na druigi strani potrebujejo podjetnike in stopajo v njih služlbo za določeno dobo in pod dogovorjenimi pogoji- V glavnem stremijo delavci, da si pri podjetnikih zagotovijo poleg odgovarjajoče plače tri temeljne pravice: 1. Pravico združevanja v sindikalne organizacije. (Že Leon XIII. je v svoji okrožnici „Rerum novarum" v letu 1891 to pravico delavcev izrecno naglasil.) Sindikati se delijo ali po strokah dela (stavbena, prometna, premogovna, kovinarska stroka itd.) ali po oibsegu področja (dežela, pokrajina, vsa država) ali po pripadnosti k svetovnemu nazoru (krščanski, socialistični ali celo brezbožni). 2. Pravico, da zagotovijo svojim kolektivnim delovnim pogodbam tako zvano pravico „erga omnes" („nasproti vsem"), to je tudi za delavce, ki niso člani nobenega sindikata ali pa so včlanjeni pri kakem drugem udruženju. 3. Pravico do stavke, to je do opustitve dela, ne da bi stavka imela za posledico maščevanje podjetnika ali odpust delavcev iz službe. Uveljavljenje teh pravic pa ni lahko. Tudi delodajalci ne drže rok križem. Organizirali so se v lastne sindikate, da se upirajo delavskemu pritisku. Proti pravici delavstva do stavke terjajo delodajalci zase pravico „izprtja", to je pravico, da ustavijo vse delo v svojih podjetjih in odslovijo delavce. Borbo za delavske pravice močno slabi tudi dejstvo, da je še vedno mnogo delavcev po podjetjih, ki niso včlanjeni v noben sindikat; nanje se ob času hudega spora s podjetniki ni zanesti. Pa še nov činitelj. je, ki zlasti v novejšem času posega v zgoraj navedene terjatve delavstva: to je — država. V totalitarnih državah je ona postala edini delodajalec, pa tudi v zapadnih demokratičnih državah je prav velik odstotek delavstva zaposlen v državnih ustanovah, pri prometu, upravi, v šoli itd. V totalitarnih državah o kakem prostem gibanju delavstva ni mogoče govoriti; o stavkah niti misliti ne smejo, ker jih z voja- ško silo zatro (prim. nemire v Vzhodni Nemčiji sredi junija 1953!). V zapadnih državah pa zopet delodajalec — to je državna vlada — skuša svoje nastavljence držati v zvesti službi in se krčevito brani, da bi jim dovolila zlasti pravico do stavke, češ da potem zastane ves državni aparat, če železnice in parniki ne bodo več vozili, če pošta ne bo poslovala in davki ne bodo dohajali, če sodniki ne bodo sodili, profesorji ne več učili itd. Na vsem tem je mnogo bridke resnice. Od svoje strani se pa državni uslužbenci vseh kategorij ne smatrajo več le za funkcionarje z določenimi dolžnostmi in pravicami, ampak vedno bolj poudarjajo svoj delavski značaj s pravico prostega sindikalnega združevanja — torej tudi s pravico do stavke. — (So pač minili časi, ko so se v bivši Avstriji profesorji podpisovali c. kr. (ce-sarsko-kraljevi) profesor in ko so imeli zadostno plačo v zlati valuti!) Ker je torej država sčasoma postala tudi velik delodajalec in ker tvori dandanes razmerje med delavci in delodajalci enega glavnih činiteljev v gospodarskem, socialnem in tudi političnem življenju državljanov, je postalo nujno, da so po vseh državah ustanovili poleg drugih ministrstev tudi ministrstvo za delo, ki naj bi uredilo in predložilo parlamentom v izglasovanje za vso državo veljavne zakone o sindikatih, delovnih pogodbah, stavkah itd. Toda o tem pozneje. # Ko smo nekoliko objasnili to mnogolič-no razmerje med delavci in delodajalci, poizkusimo postaviti nekaj temeljnih načel, ki veljajo za vse stavke katerekoli vrste. Poglejmo najprej, kaj pravi k stavkam zdrav razum. Ker se po naravni postavi sme vsak človek braniti pred krivico, če se mu godi, in jo skuša odstraniti, se sme tudi delavec v postavnih mejah braniti pred izkoriščanjem. Ako ne more drugače — tudi s stavko, ki je njegovo zadnje, dasi tvegano orožje. Že zgoraj smo rekli, da je stavka nekak prelom med delom in kapitalom, je torej boj med obema razredoma. Vsak boj pa je tvegan. Oškodovani sta navadno obe strani: delavci so v času stavke ob zaslužek, delodajalec pa ob dobiček iz podjetja, da ne omenjamo še zastrupljenega ozračja, ki zavlada v času stavke med obema razredoma. Zato pravi naravni zdrav razum, da je STAVKA DOVOLJENA LE IZ ZELO VAŽNIH RAZLOGOV, AKO NOBENA POGAJANJA NISO NIČ ZALEGLA IN JE UTEMELJENO UPANJE, DA BO TA BOJ PRINESEL DELAVSTVU PRAVIČNEJŠE STANJE, KI BO ODTEHTALO ŠKODO, KI NASTANE ZARADI STAVKE. Boriti se z žrtvami za prazen nič ali le za neznatne koristi, ki ne odtehtajo škode, je pač proti zdravi pameti. Kaj pravi k stavkam krščanski nauk? Prav isto kakor razum, le da še dopolnjuje pojme o tem. Dva sta pogoja, da se stavka more imenovati pravična: 1. Biti mora napovedana iz pravičnega vzroka. 2. Ne sme staviti krivičnih zahtev. Razložimo oba pogoja! 1. Če je delovna pogodba očividno krivična (zaradi prenizke plače, predolgega delovnega urnika, zaradi nedeljskega dela, kjer ni nujno potrebno, zaradi nevarnosti za zdravje in življenje), je stavka pravična, četudi rok pogodbe še ni potekel. Če je pa delovna pogodba pravična, je stavka pred potekom delovne pogodbe neopravičena — je krivična. Ako je delavska plača majhna, a ne pod eksistenčno mero, in terjajo delavci večjo, je to tudi še pravično. A v tem slučaju nimajo pravice proglasiti in ukazati splošno stavko za vse delavce. Onim, ki so pripravljeni delati naprej za dosedanjo plačo, mora biti delo dovoljeno. Stavkajoči smejo ne-stavkajočim prigovarjati, naj se pridružijo stavki, ne smejo jih pa siliti z grožnjami ali jih ovirati pri delu z nasilstvom. Pri nepravičnih stavkah so stavkajoči dolžni povrniti vso škodo podjetniku, pa tudi vso škodo delavcem, ki so jih z grožnjami in silo pritegnili v stavko. 2. Krivične zahteve ob stavki bi bile, ako bi delavci terjali od delodajalca tolike ugod- nosti, da bi te spravile gospodarja ob ves dobiček (oziroma bi ogrožale obstoj podjetja) ali pa tudi ob toliko, -kolikor on z družino potrebuje za dostojno življenje. Pa še nadalje terja krščanska morala tudi pri pravičnih stavkah, da morajo imeti določene pogoje, ako naj postanejo moralno dovoljene. Potreben je: a) moralno neoporečen namen in b) poizkus mirne poravnave pred napovedjo stavke. Oglejmo si ta dva pogoja nekoliko bolj natančno: a) Edini moralno neoporečen namen pri vsaki stavki delojemalcev je gmotno in moralno izboljšanje delavskega položaja. Ni torej, dovoljena stavka z namenom, da bi se kalil družabni red med državljani ali da bi voditelji delavcev preizkusili udarno moč sindikatov ali da bi izpodrinili od dela „LURŠKA LUČ PRIHAJA K NAM...!" - Leto 1954 je bilo prav posebno posvečeno češčenju Matere božje in ga je papež Pij XII. proglasil kot Marijino leto v spomin na 100-letnico proglasitve verske resnice o Njenem brezmadežnem spočetju. — Da bi ta slovesni jubilej še bolj poudarili, je katoliška mladina ponesla v maju prav iz Lurda turško luč" po vsej Franciji in po vseh deželah Za-padne Evrope, tako tudi po Avstriji. — Naša slika nam kaže sprejem te luči v Dobrli vesi na Koroškem. delavce, ki niso v stavkajočem sindikatu (konkurenčna stavka). b) Ker vsaka stavka prinese škodo obema, delavcu in podjetniku, je treba, ako naj bo stavka moralno dovoljena, napraviti pred stavko poizkus mirne poravnave z rednim pogajanjem z delodajalci ali preko sindikatov ali po kaki višji instanci, n. pr. po ministrstvu za delo. — Če vsi poizkusi niso nič zalegli, tedaj postane stavka moralno dovoljena. A tudi v tem slučaju se morajo delavci in njih voditelji vzdržati vsake zlonamerne poškodbe podjetnikovih naprav in lastnine. Iz dosedaj, povedanega je razvidno, da so stavke v gotovih okoliščinah pravične in dovoljene po zdravi pameti in po nauku Kristusovem, toda le z edinim namenom, da si delavci izvojujejo boljše ekonomsko stanje in sicer na pravičen način. Upravičene pa niso politične stavke (v prid ene ali druge politične stranke), zgolj demonstrativne pa tudi konkurenčne stavke ne. Taki pojavi so le zloraba stavk. Prav tako niso upravičene kratke, nekajminutne stavke, ko delavci nenapovedano ustavijo delo za malo časa. Te zaslužijo le ime sabotaža. Stavke morajo ostati le na gospodarskem področju in to vse dotlej, dokler ne bo razvoji gospodarskega življenja premostil prepada med delavcem in delodajalcem. To pa še ne bo tako kmalu, ker je še preveč neenotnosti med delavstvom in ker se delodajalci še vedno protivijo korpora-tivnemu redu, ki ga je predlagal Pij XI. v okrožnici „Quadragesimo anno". Kaj pa do tedaj? Treba bo iti z dosedanjim razvojem naprej. Vlade bodo morale, v kolikor že niso, urejevati odnose med delavstvom in delodajalci s parlamentarno izglasovanimi zakoni. V vsaki državi so potrebni sledeči zakoni: o delavskih sindikatih, hjih pravnem obstoju in njih delokrogu ter njih kompeten-cah; o kolektivnih delovnih pogodbah; o svobodi delavcev, da si izberejo ustrezni sindikat; o delovnih sporih in obveznih predhodnih poizkusih mirne poravnave; o napovedi stavk, ako so bila pogajanja brezuspešna; o dolžnostih sindikalnih voditeljev kakor tudi delodajalcev med stavko in po končani stavki. Taiki zakoni bi tvorili obrambo delavstva in obenem lastnikov podjetij. Onemogočili bi objestnost sindikalnih voditeljev in krivično nepopustljivost lastnikov podjetij. S tem pa bi tudi omejili stavke le na tiste primere, ki so res pravični, Obvarovali bi prebivalstvo pred pogostim kal j en jem javnega mira, narodno gospodarstvo pa pred hudimi škodami. Par zglediov stavk iz ZDA Najvišje državno sodišče v ZDA je v maju 1954 po končani stavki sindikata pristaniških delavcev ILA v New Yorku obsodilo glavna voditelja sindikata Bowers-a in Ry-an-a v zapor, Bowers-ov sindikat sam pa na denarno globo 100 milijonov dolarjev. Stavka je trajala 29 dni in je povzročila preko pol milijarde dolarjev škode. Ni pa bila strokovna, za povišanje plač, ampak konkurenčna proti nekemu drugemu sindikatu v istem pristanišču ter povezana s korupcijo in nasilstvom. Zato je bil sindikat ILA najprej izključen iz American Federation of Labour (iz Amerikanske zveze dela), najvišje državno sodišče pa je stavko proglasilo kot nezakonito in izreklo zgoraj navedene kazni. Drugi zgled: Bilo je v letu 1950. Sindikat rudarjev je zahteval od lastnikov rudnikov v Združenih državah (USA), naj. podpišejo kolektivno delovno pogodbo, veljavno za vse rudnike in rudarje. Lastniki so podpis odklonili, sindikat pa je napovedal splošno stavko po vseh premogokopih. Trajala je več mesecev. — Narodno gospodarstvo ZDA je zaradi stavke utrpelo velikansko škodo, ker so zaloge premoga pošle in zato tudi drugi Obrati in tovarne niso mogli več delati. Zato je najprej državna upravna oblast, nato sodnija in pod pritiskom teh dveh celo predsednik rudarskega sindikata John Lewis ukazal rudarjem, naj se vrnejo na delo. Odgovor premogarjev je bil: „Bre? kolektivne delovne pogodbe ne!" Rudarji so vztrajali v stavki. Moč tega sindikata je 'bila tako velika, da je v času stavke lahko vzdrževala svoje člane in njih družine. In podjetniki so se vdali. Rudarji so se 6. marca 1950 vrnili na delo, ko je prejšnji dan John Lewis kot predstavnik in zastopnik delavcev, to je 370 tisoč rudarjev, z lastniki rudnikov podpisal za rudarje ugodno kolektivno pogodbo. Po končani stavki ni bil nihče kaznovan, ne sindikat ne njegovi voditelji. Zakaj? Ker je bil značaj stavke — pravičen. Slo je za pravico, ki je do konca druge svetovne vojne rudarjem nihče ni kratil, pravico do kolektivne delovne pogodbe. To zakonito pravico je rudarjem priznalo tudi najvišje državno sodišče ter je rudarski sindikat o-prostilo vsake krivde. Iz teh dveh primerov je razvidna velika važnost enotnosti v sindikatih združenega delavstva, pravičnosti pri napovedi stavke in odgovornosti sindikalnih voditeljev, ki morajo v urejenih državah prej dobro premisliti, preden delavcem zaukažejo stavko. # Poglejmo še, kako je glede tega n. pr. v Italiji, kjer so, kot beremo, najbolj pogosti delavski nemiri in stavke. V italijanski ustavi, katero so 4. decembra 1947 podpisali predsednik ustavodajne zbornice Umberto Terracini, predsednik min. sveta Alcide De Gasperi ter pravosodni minister Grassi, določa člen 39: Organizacija sindikatov je prosta, a treba je, da" se za vpis priglasijo pri centralni ali tudi pri drugih krajevnih oblasteh in predložijo svoja pravila. — Tako priglašeni in vpisani sindikati zadobijo s tem značaj pravne osebnosti in pravico sklepati kolektivne pogodbe. Člen 40 pa določa: Pravico do stavk smejo uporabljati v okviru zakonov. Priznani so torej sindikati, kolektivne pogodbe in stavke. Ob času ustavodajne zbornice je bila v Italiji splošna Skupna zveza italijanskih delavcev, kratica zanjo je CGIL. Kmalu pa se je izkazalo, da je ta Zveza po prebrisanih komunističnih voditeljih prišla v popolno odvisnost komunistične stranke. Ta pa je v Italiji močnejša kot po vseh drugih državah v Evropi, saj, je v komunistično partijo vpisanih kar 1 milijon in 700 tisoč članov. Pri političnih volitvah 1948 je pod krinko „Ljudske fronte" dobila skoro 7 milijonov glasov (6,955.229), medtem ko je krščanska demokracija dobila 10,740.131 glasov. Da se rešijo komunistične nadvlade na strokovnem polju, so krščanski in drugi nekomunistični delavci izstopili iz CGIL in si ustanovili novi sindik. zvezi: CISL in UIL. Ako bi še kaj časa oklevali, bi se CGIL avtomatično dokopala do legalnega priznanja, da je zastopnica vseh delavcev, in bi posta-a nekak državni organ, ki bi edini imel pravico sklepati kolektivne pogodbe. Tako VERA - MISTICIZEM „S tem, da smo proglasili versko svobodo, za komuniste ni prenehal, ampak se je celo povečal razlog, da se svobodno borijo za svoj svetovni nazor, da se borijo predvsem proti vplivu misticizma in idealizma na mlade generacije." (Iz politično-organizacijskega poročila o delu Zveze komunistov Slovenije — »Slovenski poročevalec" 18. maja 1954). # Dober komunist torej v smislu gornjega navodila ne sme biti idealist. Zlasti pa ne sme biti idealizma v mladini. Mladi ljudje so bili vedno nosilci idealnega pojmovanja življenja, če si kje našel nesebičnost, je bilo pri mladini. Sedaj ne več! Že mladega človeka je treba sistematično pokvariti, da zares ne bo zmožen nobenega lepega dejanja več. bi obvladala vse organizirane in neorganizirane delavce. Pa tudi sedaj je moč CGIL še tolika, da ji ne morejo do živega. Ta zveza je bolj v boju zoper demokratično vlado v državi kakor pa za delavce in njih gospodarske koristi. Menda ni v nobeni drugi državi toliko političnih stavk kakor ravno v Italiji, to pa prav zaradi pomanjkanja državnega zakona, ki bi urejeval stavke. Če kje, je zlasti v Italiji potrebna zakonska ureditev delavskega vprašanja; zlasti je potreben zakon o 3 delavskih pravicah, ki smo jih omenili v članku. Zato so se že trije ministri dela lotili poizkusa, kako bi Italijo rešili komunistične more z novo sindikalno postavo ter z zakonom o stavkah. Prvi je bil minister Fanfani v letu 1948, drugi minister Marazza, ki je izboljšal Fan-fanijev načrt, tretji je bil minister Ruibi-nacci, ki j,e v decembru 1951 predložil na novo predelani načrt postave. Nobeden izmed teh načrtov pa do sedaj še ni obveljal, ker so parlamentarne stranke preveč razcepljene, medtem ko so komunisti in z njimi povezani levičarski socialisti vzorno edini. Vrhu tega so z večkratno rekonstrukcijo De Gasperi-jevega kabineta padli tudi načrti zakonskih predlogov. Od takrat si vlada prizadeva, da bi ji parlament izglasoval tako zvani „pooblastilni zakon" (legge delega), ki naj bi ji izročil večjo moč pri reformi vse državne uprave in njenih upravnih birokratičnih organov ter dal vladi tudi večji vpliv na vse delavske in delodajalske spore, na kolektivne pogodbe in na stavke. Vse te zadeve torej še čakajo zlasti v Italiji rešitve, ki naj usmeri v mirni razvoj, vse zasebno in državno gospodarstvo. L. N. — Oltjiim „Tako, Peter? Potem pa naredi, kakor sam veš!" .Naglo se je zasukala Pretnarica, da ne bi videl mož njenih solz. Vzela je otroka iz zibelke, ki se je ob glasnem prepiru zbudil, in z njim v naročju odšla v kuhinjo. Peter obsedi pri mizi ob oknu. Da je moral reči to nepremišljeno besedo?! Res, da Marija ni prinesla veliko k hiši. Kaj pa naj vzame v kajži? A prinesla je delavne roke in zlato srce in to odtehta več kot lep kos zemlje. • Že v jeseni se je začelo. Peter je na vsak način hotel kupiti motorno kolo. Branila je Marija in odgovarjala, pa je ni poslušal. Govoril je o koristi, ki jo bo imel z motorjem: kadar bo šel po opravkih, bo preje doma; pri kupčijah mu bo pomagalo. A žene ni prepričal. Končno pa je še obljubil, da jo bo vsako nedeljo peljal k maši... Nerada je po dveh tednih le privolila. Morda prav zato, ker ji je obljubil, da jo bo vsako nedeljo peljal v cerkev. V cerkev, ki jo je Marija tako pogrešala, posebno, odkar zaradi majhnega otroka in dolge poti ni mogla več iti. Navsezgodaj, spomladi je bil na tečaju za vozače, naredil je izpit in čez dva tedna je že imel v veži nov, lep motor. Ves dan je zamudil z ogledovanjem in preizkušanjem. Pa se je usedel nanj, da bi se peljal na o-krajno glavarstvo in ga prijavil. Z nepri- javljenim in nezavarovanim se je peljal in to ga je pogubilo. Sredi poti na ovinku je v hitri vožnji srečal sosedo s konjem. Splašil se je konj, planil v stran in padel tako nesrečno, da se je poškodoval. Pobiti so ga morali. In soseda si je zlomila roko pri padcu z voza. Da bi bil kdo drugi, bi se morda laže pomenila zaradi škode. S Katro se ni mogel. Mu še ni pozabila, da je mimo soseda šel po mlajšo ženo. „Pa da sem se moral peljati!" Jezen udari po mizi, kjer leže raztreseni papirji. Računi od vseh strani, računi zaradi tiste nesreče s kolesom. Le kje naj vzame štiriindvajset tisoč.. . ? Saj ne dela denarja. Da bi si sposodil, ga je — Pretnarja — sram. „Njivo tam pod Tratnikom bom prodal," je rekel ženi. „Že večkrat sem z njim govoril o tem. Mu je bolj, na roko." S tem se je začel prepir. Naj rajši motor proda. In če dajo še kravo s teličkom pa malo trje žive, pa bo dobro. Samo njive ne. Še vsi Pretnarji so brez motornega kolesa živeli, zakaj ne bi onadva. In kravo lahko spet zredita; njive pa ne dobi nikoli več. „Saj ni veliko vredna. Peščena je in v (bregu. Le v deževnih letih nekaj malega ovsa tam zraste," je rekel. Marija pa ne in ne. „Saj je moja njiva. Lahko z njo naredim, kar hočem. Ti pa tudi s tisto zemljo, : -■■> Biser Koroške — Vrbsko jezero (skrajni vzhodni del — pred Celovcem). V ozadju Karavanke s Košuto. ki si jo k Pretnarju prinesla," ji je jezen zabrusil. Ne, tega ne bi smel reči. še sedaj ga skeli solza, ki jo je zapazil na njenem licu, dasi se je tako hitro obrnila. „Da me je tako premotil vrag," udari še enkrat po mizi. Sam ne ve, kdaj, ga je premotil vrag. Takrat, ko je kupil motor, ali sedaj, ko je ženi njeno revno balo očital. Papirje na mizi pobere in jih vtakne za tram pod stropom. V veži za hip obstane. V kuhinji sliši ženo, ki poje otroku uspavanko. Glas se ji trese kot v pritajenem joku. Rad bi stopil k njej, a ne mara. Ve, da bi ji sedaj, vse obljubil, da le ne bi bila več žalostna. A ne more. Motorja ne da. Kot v potrdilo potegne z roko po gumijastem sedežu, kot bi hotel pobrisati prah... # Zunaj sije svetlo poletno sonce. V nedeljski mir se oglaša samo samotno petje ptičev in daljni odmev kravjega tropa. Pretnar odide za hlevom proti Tratniku. Gotovo je doma. Kar danes se lahko že domenita zaradi njive. Tratnik ima gotov denar. Že ta teden bo lahko plačal nekaj računov. Vsaj najbolj nujne. Par razigranih metuljev pripleše mimo obraza in se spusti na cvetoči travnik ob poti. Iz soparno razgrete zemlje puhti omamen vonj rodovitnosti in cvetnega bogastva. Globoko vdihava kmet Pretnar ta opojni vonj,. Vesel je bogate žetve, ki se obeta. Za hip kar pozabi skrbi ob pogledu na valove težke rži, ki se ziblje pred njim. „Še dober teden, pa bomo lahko želi," otipava bahatopolni klas. „Precej bo vrgla ta njiva; kruha nam ne bo manjkalo," presoja žetev. „Res, dober svet je tu. Ta njiva nobeno leto ni odpovedala. Čisto drugače kot ona tam pod Tratnikom." Koj so mu prešle prešerne misli. Njiva pod Tratnikom, ki je v prodaj namenjena. Saj- je ne bi, pa mora zaradi motorja. Motor ali njiva. Motorja ne da. Se je preveč navezal nanj. In Še smejali bi se mu drugi, posebno ti, ki so se mu že takrat, ko ga je kupil. „Ne, motorja ne dam! Njivo bom prodal. Saj ni prida in zame je od rok. Tratnik pa jo ima koj pod hišo. Bo vsaj lahko gnojil. Mu bo več prinesla kot meni!" Trdno odločen jo mahne po bližnjici proti sosedu. Kar pozabi, da je namenoma ho- tel po vozni poti, da bi se tako izognil njivi. Že je ob njej. Pšenico je vsejal. Pa je ni prišel več pogledat. Sedaj se pa kar radoveden skloni, da bi otipal klas, presodil snop. „Saj ni slaba," si mora priznati. „In tudi preredka ne. Ravno prav; take vsaj ne vrže in klas se lahko razbohoti." S steze stopi na ozare. Na drugi konec bi pogledal, tam je najbolj peščena zemlja. Preko čevlja mu skoči kobilica, s hlačnico omete pajčevino. A to ga ne moti. Samo polje vidi, svoje njive. Celo to nerodovitno, ki je naprodaj. Res, na onem koncu ni prida žito. Redke bilke klavrno štrle v zrak. Slama je nizka, klas kratek. Komaj za nekaj zrn. „Saj pravim, kamen! Kaj naj raste tu? Ona pa žene tako glorijo zaradi tega! Da si le oi\i Uupil ? (Predelano po Petru Rosegger-ju) Leta tega in tega sm'o imeli za ibinkošti še dežico masti. Oče je ni prodal, ker je mislil, da jo bo mati porabila; mati je ni porabila, ker je mislila, da jo bo oče prodal. Mast pa ni čakala, kdaj se bosta odločila, in je postala žarka. Zdaj bi jo bila seveda mati rada porabila. A kadar je z njo žgance zabelila, so že začeli hlapci vihati nosove in godrnjati, da kolomaza ne bodo jedli. Seveda so vedeli, da je pristna svinjska mast, zato je bilo naravnost peklensko grdo, da so tako govorili. In mati, tako vesela in srečna ženska drugače, je bila vsa oibupana. Izbirčnim hlapcem je kar v obraz rekla, naj sami vzamejo kuhalnico v roke in s tem, kar premore shramba, skuhajo gosposko večerjo. Takrat smo imeli v hiši tudi staro pre-užitkarico. Za vsako reč je vedela kaj svetovati. Na obe očesi je bila slepa, a videla je vse. Zato se je tudi sedaj oglasila: „Žarko mast imaš, gospodinja? Žarko mast kupijo samo v lekarni." Res, lekarna! Lani so kupili tam kozji koren, arniko in posušene šipkove jagode. V lekarni kupijo vse, kar diši, zakaj ne bi še svinjske masti. Tako so mene določili, da jo zanesem naprodaj. Prav takrat je bil pri nas na stanovanju star tkalec Jernej. Kadar ni imel dela, se je prijemal za glavo, godel na čudne načine in pravil vsakemu: „Hudika, čisto neumen bom postal, šumi mi v glavi kot v sršenovem gnezdu in buči, hudir si ga vedi, kaj je to. Preneum-no, čisto neumen bom postal." Spet je stara užitkarica vedela pomagati: „Jernej, če neumen postajaš, si moraš namazati senci z zajčjim oljem." „Baba stara, kje naj vzamem zajčje olje?" se je Jernej, zadri. „V lekarni ga dobiš," je siknila „stara baba" nazaj. In tako so me poslali, da prodam žarko mast in kupim zajčje olje. Obesil sem dežico na hrbet in stopil v zgodnje jutro. Opoldne sem bil že v trgu in ponudil apo-tekarju svinjsko mast. Pa je ni hotel vzeti, še sveže ne bi vzel, mi je rekel. Da naj jo kar v Bruck zanesem. Prav, če ti nočeš moje svinjske masti, pa jaz tudi tvojega zajčjega olja ne bom vzel. In že sem se napotil proti Brucku. Neki potujoč rokodelec je pravil, da so Dunaj, Pariz in Bruck največja mesta na svetu. In v Brucku je osmo čudo sveta: železen vodnjak. Na poti k takim znamenitostim se človek ne utrudi. Sonce je bilo že nizko, ko sem prišel tja. Najprej sem povprašal po železnem vodnjaku. Pa sem bil razočaran: zagledal sem le nekaj železne mreže in rjavo cev, voda pa čisto navadna kot v vsakem vodnjaku; še malo ni bila železnata. Zdaj sem poiskal lekarno. V njej je stopical star možiček, ki me je navihano pogledoval izza debelih očal. Ponudil sem mu svinjsko mast, funt po sedem grošev. „Saj ni žafran!" je zaklical možiček. „Pet grošev za funt, če hočeš, če ne pa kar pojdi s svojo mažo." Seveda sem mu jo dal. Mar naj jo nesem na Dunaj? Dežico pa je tehtal tako malomarno, da je bilo komaj tri funte z dežico vred. Petnajst grošev mi je dal za vse skupaj. Ko sem mu še za zajčje olje rekel, mi je dejal, naj pridem čez četrt ure, ker ga bo šele dobil. Lačen in žejen sem bil, pa sem poiskal gostilno. Pa ne kake dobre, gosposke gostilne, ampak tako, kjer bi se poceni najedel in napil. Na srečo sem našel tako: soba je bila temna, po umazanih mizah so romale muhe v procesijah. Pol maseljca vina, ki sem ga spil, je bilo mlačno in kislo, mokro pa vendarle. In stara žemlja se mladim zobem tudi ni dolgo upirala. Zazeblo pa me je, ko sem za to kosilce moral dati polovico izkupička od svinjske masti. V lekarni se je medtem nabralo že precej ljudi. Sedel sem v temen kot in potrpežljivo čakal. Radoveden sem ogledoval lon- ce in steklenice, ki hranijo dragocena zdravila. Pa ti je prišel nekdo in zahteval lisičje masti. Stari možiček je segel po žvepleno-rumenem lončku na polici, zajel iz njega kepico rumene masti, jo položil na papir, stehtal in zavil. „Tako, boter, štiri deke lisičje masti. Stane dva groša." Neka gospa je zahtevala črne kroglice, spet druga malo stekleničko. Majhen deček bi rad jazbečje masti proti golši. Brž je lekarnar segel na polico po žveplenorumeni lonček, zajel iz njega in dal fantu. Gotovo se je zmotil, sem si dejal, a nisem si ga upal motiti, ko je spet mešal praške in zavijal steklenice. Pridrsela je stara ženica. Skrnino da ima, komaj že hodi, je tožila. Ali nima apotekar kakšne maže proti skrnini? „Seveda, seveda," je hitel možiček, .^najboljše sredstvo proti skrnini, francosko zdravilo!" In že je segel zopet po žveplenorumeni lonček in dal stari ženici „franco-sko zdravilo". Strah me je že skoro bilo pred tistim loncem, zato sem stopil in poprosil zajčjega olja. „Ah, saj res, mali, sem ga že dobil. Kar potrpi, takoj dobiš zajčje olje," je pravil možiček, segel po žveplenorumenem lončku in mi v mal bel lonček natlačil rumenkastega mazila. Plačal sem pošteno in baš spravljal lonček v edini varni žep pri suknjiču, kar pride spet stara ženica in bi rada sveže svinjske masti za zdravilo. „Popolnoma sveža," je zatrjeval možiček. „Baš danes smo jo dobili," in že je zopet zajel iz žveplenorumenega lončka ... Šel sem in že čutil, kako koristno je zajčje olje proti neumnosti. Lisičja mast, francosko zdravilo, mazilo proti skrnini, zajčje olje in svinjska mast, vse v enem loncu! Zdaj se mi je šele posvetilo, kakšen zaklad dragocenih zdravil sem vlačil v dežici s sabo. Mračilo se je že, ko sem šel iz mesta. Noge so se mi v težkih čevljih docela na-hodile, sapa me je dajala, a do doma je še dobrih osem ur. Vesel sem bil, ko me je dohitel voz in brž sem vprašal voznika, če smem prisesti. „Kam bi rad, fantek," me je vprašal in veselo počil z bičem. „Proti domu." „Pa sedi! Jaz grem tudi proti domu." Že sem bil na vozu, se zleknil po tramih in zaspal. Le enkrat sem se med potjo zbudil, videl skozi temne veje dreves zvezdnato nebo in spet zaspal. Ko sem se zbudil, je bil že lep dan. Brž sem skočil z voza in se ozrl. Čisto tuj kraj, v ozki dolini, na obe strani pa strme gore. Zajokal bi bil od strahu, da ni prišel mladi voznik in me smeje vprašal, če sem se dobro naspal. „človek božji, kam si me pa pripeljal?" sem ga prepaden vprašal. ,,Domov vendar! Jaz sem tu doma," se mi je smejal. „Zdaj. pa pojdi, da boš jedel." Šel sem za njim in v kuhinji mi je prišla naproti starejša žena. Od začudenja je sklenila roke, ko je zvedela, da so me namesto v Krieglach zapeljali v Tragoss. „Zdaj moraš šele pridno jesti, fantič, da boš mogel domov, mi je dobrodušno svetovala. „Kako daleč pa imam do doma, teta?" „Počakaj, mali," mi de in začne naštevati vasi, skozi katere bom moral, in šteti ure, ki mi jih je še prehoditi. Dvanajst ur je naštela. Že med njenim naštevanjem sem slišal iz kuhinje tožeče ječanje in zdaj je prišel moj mladi voznik in pravil, da Miniko zob spet nazarensko boli. „Kakšen pa je ta zobobol," je vzkliknila ženica. „Zdaj trpi otrok že vso noč kot verna duša. Vse smo že poizkusili: tople ob-kladke in mrzlo vodo, s šipkovim oljem drgnili in kolmežem mazali, rožni venec Marije Celjske ji okrog vratu obesili in s svileno nitjo, v rosi namočeno, dva prsta na nogi zvezali in ne vem kaj še, a nič ne pomaga. Revica vpije, kot bi jo živo drli. Min-ka, Minkica, potrpi otrok. Še kurjeka ti bom navezala na zob, boš videla, to pomaga. In že je hitela ven, da ji poišče zdravilni obkladek. Tudi jaz sem stopil v kuhinjo, kjer je bila zbrana že vsa družina. Na ognjišču je čepela mala deklica, tiščala obe roki na za- teklo lice in tožila, da bi se še kamnu smilila. Meni vsaj se je v srce zasmilila. Vsak je to ali ono svetoval, vse so že poizkusili, pomagalo pa ni nič. Pa je menil eden, da to pride od neumnosti, ker ljudje zob ne negujejo. Kar sunilo me je: če pride ta bolezen od neumnosti, potem imam jaz pravo zdravilo. Že sem potegnil strjeno ,zajčje olje' in svetoval, naj ji z njim namažejo zateklo lice. Vsako neumnost prežene to olje, pa bo tudi to. »Škodovalo že ne bo, če je iz apoteke," je rekla babica in že mazala dekletce. In res: še pet minut ni minilo, že je zaklicala deklica: »Babica, babica, je že dobro. Nič več me ne boli!" in je skočila z ognjišča. Seveda sem prišel sedaj jaz v škripce. Na vsak način so hoteli zajčje olje; da naj' kar povem, koliko stane. Odnehali so šele, ko je dekletce zatrdilo, da je zob ne bo več bolel, tako močno je ozdravela. Spravil sem tedaj- tisto olje in se podal na pot. Dolga je bila in lahko sem premišljeval o čudežnem zdravilu, če bo pri Jerneju tudi tako učinkovalo kot pri deklici, no, potlej bo moder dovolj, da se bo lahko kar kot četrti pridružil trem Modrim z Vzhoda. Po petih urah hoje sem bil približno tam, kjer sem sinoči zlezel na voz. Pri več hišah sem vprašal, kako pozno je že in kako daleč je v Krieglach, pa so mi vse drugo povedali, le tega me ni nihče vprašal, če sem lačen in če ne bi morda rad žlico tople juhe. Nekje se je pod hruško valjal možak in tožil, da ga boli glava. Že sem mu ponudil svoje zdravilo, pa se je oglasila iz hiše ženska, da naj se kar zgubim. Tega glavobola se je dedec leni nalezel v gostilni in zanj pred večerom ni zdravila. A zvečer mu bo že ona pomagala, da ga ne bo glava bolela, ampak lica. In pokazala je z roko, da bi prav razumel, kakšno zdravilo misli. Bal sem se, da bo še mene .zdravila' in sem brž stekel naprej. Malo pred domačo vasjo me je dohitel' voznik in me povabil na voz. Odklonil sem iz strahu, da me spet kam drugam ne zapelje; ker pa je možakar poznal očeta in obljubil, da me bo pravi čas odložil, sem pri- sedel. In držal je besedo. Zbudil me je, ko sva se peljala skozi našo vas. Polnoč je že bila, ko sem prišel domov. Malce nemirni so že bili zaradi mene. »Smo mislili, da je lekarnar še tebe kupil," je menil oče za šalo. Jernej pa se je spomnil, da so lekarnarji nekoč vsako leto ugrabili otroka in naredili iz njega posebne vrste zdravila. Res, zadnji čas za Jerneja, da sem prišel z zajčjim oljem. Segel sem torej v žep in mu ga ponudil. Jernej je zdravilo najprej povohal. »Močen duh ima, čisto žarek, to bo prijelo," je mrmral. Povohal je tudi oče. Povohal in me potem strašno grdo pogledal. Nikdar ne bi vedel, zakaj nalepi lekarnar na vsak lonček, ki ga proda, listek s svojim imenom. Tisto uro sem zvedel. Zakaj če bi ne bilo listka, bi mi oče nikdar ne verjel, da zajčjega olja nisem dobil v dežici z žarko mastjo, ampak v lekarni v Brucku. »Naj ga je dobil, kjer že hoče, samo da bi pomagalo," je vpil Jernej- in si mazal senci. Mu je pomagalo? — Opažati ni bilo -posebnega zboljšanja. Še vedno se je držal za glavo in tožil, da bo še neumen postal, kadar ni imel dela. Pomagalo pa je mojemu očetu. Postal je veliko pametnejši. Še večkrat je poslal v apoteko arnike in šipkovih jagod, pa tudi marsikatero dežico svinjske masti, a sam ni nikoli več kaj kupil. Tisto čudežno zdravilo iz žveplenorumenega lončka, zdravilo za vse — zajčje olje iz svinjske masti — nas je za vselej spametovalo. (DoLamltL Ali je zlato ali škrlat ali koščeni grad? V jezeru se zrcali, v sinjini sij o kristali... Pijan sem v tišini lepotnih sanj. STANKO JANEZIC DCikinjfafiiki zdraimik (Zgodba iz francoske Provence. — Napisal Jožef Roumanille.) Seveda je veliko vedel, ker je veliko študiral. Pa mu Kikinjanci, med katerimi je že dve leti živel, niso nič kaj zaupali. Kjerkoli je hodil, povsod je imel s sabo knjigo. Kikinjanci pa so govorili med sabo: „Saj ne zna nič ta naš zdravnik. Vedno bere; učiti se še mora in to je znamenje, da še ne zna dovolj." Taki so pač ljudje. Zdravnik brez bolnikov je pa luč brez olja. Če hoče živeti, mora tudi zdravnik kaj zaslužiti. Ta zdravnik pa še za neslan krop ni zaslužil. Bil je že res skrajni čas, da mu je padlo nekaj v glavo, kar mu je zboljšalo položaj. Dal je lepega dne po vsem Kikinjanu razglasiti, da se je toliko naučil, da ne zna samo bolnikov zdraviti, temveč zamore celo mrtve obujati. Da, in sicer mrliče, ki so jih že pokopali in to pri belem dnevu in kar na pokopališču pred vsemi pričami. Seveda mu je le malokateri verjel. Vsak pa si je dejal: „Saj nič ne zgubimo, če si to reč ogledamo. Če se mu posreči, mu bomo pač ploskali; če pa ne, ga bomo izžvižgali." Domenili so se, da bo zdravnik prihodnjo nedeljo, natančno opoldne, na pokopališču obudil enega mrliča od mrtvih in, če bo treba, tudi dva. Na določeni dan se je na kikinjanskem pokopališču trlo ljudstva kot za veliko noč. Komaj je v zvoniku udarilo dvanajst, je prišel zdravnik. V svoji črni obleki je bil naravnost skrivnosten. Preril se je skozi množico, se postavil pod veliki križ sredi pokopališča, si obrisal nos in začel: „Dragi prijatelji! Obljubil sem vam, da bom mrliča obudil. Besedo bom seveda držal. Prosil bi vas le, da ostanete lepo mirni. Začel bom s Simonom Kabanom. Saj ste ga poznali; pred letom je umrl za pljučnico." „Trenutek, prosim, gospod doktor!" se je oglasila Katrica, vdova po Simonu. „Saj je bil dober človek, moj Simon, in srečna sem bila z njim. Dokler bom imela oči, ga bom objokovala. Toda pusti ga pri miru. Še tri tedne, pa bo minilo leto žalovanja in starši hočejo, naj vzamem potem velikega Paska- 9 la. Sva že na oklicih in tudi nekaj daril sem že dobila." „Prav, da si mi povedala. Torej s Simonom ni nič. Bom pa poizkusil z Karotovo Nanco." „Le kar pusti jo," se je brž vmešal Jakob; „deset dolgih let sva bila z Nanco poročena. Pravi pekel, vam pravim. Je že bolje za njen in za moj mir, da ostane, kjer je. Bila je trmoglava kot star osel, lena in prepirljiva. Tri male otroke mi je pustila. Kaj pa sem hotel, kot da sem se še enkrat oženil." „Seveda vas razumem. Pravo mučeništvo bi bilo, če bi imeli dve ženi. Je ene dovolj." „Obudi mi mojo Ivanko!" je nenadoma zaklicala dobra ženica in se kar topila v odkritosrčnih solzah. Pa se je že oglasilo mlado dekle: „Nikar, ljubi gospod, le tega nikar. Mati božja je že vedela, zakaj jo je poklicala k sebi. Ivanka mi je pred smrtjo potožila vse svoje gorje. Pustite jo, naj v miru počiva. Mož, ki ga je ljubila, jo je pobral z drugo." „Uboga Ivanka! Toda slišite, to je že pomalem dolgočasno. Rad bi že enkrat prišel do konca. Bom pa starega Gregeja obudil, ki je prejšnji mesec umrl." „Ne, tega pa jaz ne pustim," se je zadrla Tereza. „Hišo in njivo mi je bil prodal, zato sem ga pa morala rediti celih deset let. Če ga zdaj obudite, ga bom spet morala. To je krivica. Sem že itak imela stroškov z njim čez glavo. Lepe denarce mi je požrl." „Kaj vse poveste! Tudi prav. Pa še enega vem, ki ni zapustil ne žene in ne otrok ne bratov in ne sestra. Pravi zgled kreposti je bil in vas je sila ljubil. Tudi vi ste vsi jokali za njegovim pogrebom. Še v večnosti misli na vas in išče svoje Kikinjance. Naj vam vašega starega župnika spet obudim k življenju?" „Ne, ne!" so se začeli oglašati na desni in levi, posebno tisti s tolstimi denarnicami. „Prest5r je že bil, revež, in gluh kot štor. Pri spovedi je vse narobe slišal. Saj smo dobili že novega gospoda in ta se na svoje delo že razume." „Kakor mislite. Bom pa kak drug grob 129 poiskal. Baš tu vidim mal križ. Pač grob dojenčka. Deset mesecev je bil star, kot berem na križu. Sicer je skoro greh, tega obuditi, ker je na onem svetu srečnejši kot tu na tem svetu, ki je tako slab in hudoben, kot pravite. Če pa že želite, da ga obudim, potem pa kar!" „Dragi doktor," se je oglasila objokana žena, „otroček je naš. Babica sem mu. Lep in ljub fantek je bil. A Bog ga nam je vzel in božja volja se zgodi. Zdaj imamo spet malega, ker Bog vse prav stori in, kar z eno roko vzame, pa z drugo spet da. Prerevni smo, da bi mogli dva otroka rediti." „No, prav! A za danes imam dovolj, že preveč! Ker nočete, da bi se zgodil čudež, pa drugikrat. Toda mrličev ne bom več kli- % cal nazaj v življenje, temveč žive bom pred smrtjo reševal. Srečno, pa zbogom!" # Od tistega časa kikinjanskemu zdravniku ni več treba skušati mrliče obujati. Pač pa je marsikaterega bolnika rešil smrti. Ki-kinjanci mu zelo zaupajo. Pravijo si: „Saj nazadnje ni on kriv, da takrat na pokopališču ni držal besede. Tega mu res ne smemo zameriti." Pismo moji materi Zmeraj ste kje blizu mene od pomladi tez poletje in ko sapice ledene rišejo na oknih cvetje. Lice Vam je nasmejano, kita las vsa čisto bela; preča, skrbno razčesana, komaj loči se od čela. Sladka Vaša je beseda vselej, kadar odgovarja, iz oči ljubezen gleda, v njih odseva večna zarja. Kakor dete me zaziblje Vaša pesem v mirno spanje; , v sanjah zopet ste pri meni, brž ko se pogreznem vanje." Limbarski Prava, sreča Temu, kdor o sreči sanja, se navadno posmehuje kot poredna nagajivka, ki poprej se prilizuje. Sreča ni pogorska vila, da bi jo rodile sanje, trajno pa ostane zvesta le, če spremlja jo dejanje. Trud ji plodna tla pripravlja, ne pa, kdor jo v senci čaka; tisto polje ji ugaja, ki potenje ga namaka. Trdo ji življenje prija, ne pa pernica postlana; v zemlji pod debelo brazdo je globoko zakopana. Limbarski * GORIŠKI MOTIV Na griču Sveti Maver samotari, ob Sabotin široko se naslanja; v njegova vznožja Soča se zaganja — neskončno lepa v jutru in ob zarji. Za Sabotinom s svojo se Kraljico pobožno Sveta gora pogovarja, ki iznad Banjških gričev in Grgarja. ozira čez Solkan se na Gorico. Na desni Sveti Gabrijel modruje — nad čudno mejo skoraj se huduje ... Bodri ga vdano Sveta Katarina. Nad Panovcem Kostanjevica vlada, goriški grad čez žico gleda rada ... Vse boža istega neba modrina ... LJUBKA SORLI Brezdomci Ob stari sirotišnici se vselej spomnim na žalostno Janezkovo zgodbo. Pripovedoval mi jo je Peter, deček iz sirotišnice. Peter je bil takrat devet let star. Kot vsi otroci v sirotišnici je sanjal in gojil le eno željo: da bi spet našel.starše in pravi dom. Olb dvorišču, kjer so se te sirote igrale, se je vila cesta. Velikokrat so otroci pustili igro in stali ob ograji. Hrepeneče so se ozirali na mimoidoče in polni zavisti ogledovali otroke, ki so stopicali ob svojih materah. V takih trenutkih so še bolj občutili vso težo osamelosti in brezdomstva. Ni čuda, da je Peter nekega dne kot hud pes planil proti dečku, ki je tam pri vhodu stal in jih opazoval. „Glej, da se zgubiš!" ga je nahrulil. Deček na oni strani ograje pa se je le umaknil za nekaj korakov. Dolgo je opazoval razjarjenega Petra, nato pa preprosto zaprosil: „Janezek sem. Ali bi se lahko z vami igral?" „Na noben način!" mu je zabrusil Peter. „Ti imaš starše in dom. Kdor hoče sem k nam, ne sme imeti ne staršev ne doma." Janezek je bil ves razočaran. Peter mu je kot ponosen zmagovalec obrnil hrbet, zažvižgal popevko in se vrnil k tovarišem, ki so zabijali žogo. Janezek pa je ostal pred o-grajo. Zdaj pa zdaj je zaklical dečkom kako besedo in spodbujal njih igro. To je bilo nekaterim dečkom všeč in so začeli postajati bolj prijazni. Že mu je eden izmed njih pomagal prelesti ograjo. V skupni igri se je Janezek kmalu seznanil z dečki. Celo Peter ga je že prijazneje gledal. Med odmorom ga je celo vprašal: „Grem stavit, da se doma ne igraš tako imenitno kot z nami. Vsak večer pa imamo še pravo bitko z blazinami. To ti je igra! Jo poznaš?" „Ne," je priznal Janezek, poln pričakovanja novih razodetij. Petru se je v ponosu širilo srce. Pa le imajo sirotniki nekaj, kar drugi otroci ne poznajo. Čez čas pa je menil: ..Najbolj prav bo, če greš zdaj domov. Tudi mi bomo morali kmalu v hišo. Pozno je že." „Ali ne bi smel kar tu ostati? Tako všeč mi je," je zaprosil Janezek. Peter je od začudenja odprl oči in usta: „No, veš kaj, če bi jaz imel starše, ne bi hotel za noben denar tu ostati." „Nikar ne misli, da mi je doma tako lepo!" so se Janezku zasolzile oči. „Ata in mama se vedno kregata in mama joka. Jaz bi že rajši tu ostal." In j.okaje je Janezek pripovedoval, kako oče in mati vsak večer gresta na zabave, v kino, na ples, njega pa vedno kregata in zanj nimata nikoli časa. Sirotnikom se je Janezek zasmilil. Sklenili so, da ga vzamejo s sabo in skrijejo. In res. Skrili so ga v veliko spalnico in odhiteli k večerji. Kmalu so bili nazaj,. Vsak mu j,e prinesel, kar si je mogel odtrgati od revne večerje. Po burni bitki z blazinami so mu pogrnili po tleh nekaj odej, da ga ne bi zeblo. Drugo jutro ga je zbudil Peter: „Zdaj pa moraš na vsak način domov. Paznik bo kmalu prišel in gorje, če te med nami dobi!" „Če bi ateja in mamo prosil, bi mi morda dovolila, da za vselej ostanem pri vas," je menil Janezek boječe. „No, veš kaj,, če bi jaz imel očeta in mater, bi že rajši šel domov. Pa tudi očetu in materi bi bilo tako bolj prav," je odvrnil Peter prepričevalno. Kar naenkrat je prešinila Janezka dobra misel: „Veš, kaj? Menjajva! Ti greš k nam, jaz pa ostanem namesto tebe tu." „Čudno bi se mi zdelo, če bi tvoji starši to dovolili," je Peter iznenadeno zaklical. A njegovo hrepenenje po starših in domu je bilo tako veliko, da je bil kar pripravljen verjeti. Janezek in Peter sta se torej podala proti Janezkovemu domu. Ko prideta v bližino hiše, zagledata večjo množico, med njimi tudi policaja in duhovnika. Komaj so ljudje zagledali Janezka in Petra, so vsi iz sebe oba obstopili in potisnili v hišo. Janezkov oče je kar planil proti sinu. Zgrabil ga je za rame in stresal kot otep slame: „Kje pa si bil? Mislili smo že, da si se zgulbil!" 9* 131 Mati pa je bila vsa bleda. Ko je zagledala sina, se je vzravnala, kot bi se ji odvalil težak kamen z ramen, nato pa se sklonila k Janezku, ki je prestrašen gledal očeta. „V sirotišnici sem bil," mu je boječe odgovarjal. „Vem, da me nimata z mamo nič rada in bi zato rad tam ostal." Pri tem je pokazal na Petra in dodal: „S tem tu bi menjala. Jaz bi bil rajši tam kot doma. Peter pa bi rad imel starše in dom." Za hip je zavladala grobna tišina. Očetov obraz j,e kar zaripel od jeze. Vsi razen duhovnika so se molče izmuznili iz sobe. „Kaj neki hočeš, dete moje?" je šepetala mati. „Tam bi rad ostal in Peter bi rad...," je jecljal Janezek. „Kdo ti je natvezal to bedasto misel?" je zakričal jezni oče in se obrnil k Petru. Ta se je umaknil in si z roko zavaroval obraz: „Jaz že ne! Sicer sem se pa zdaj pre- mislil. Če je tako, sem pa že rajši v sirotišnici kakor tule." Očetov obraz je potemnel. Jeza se je umaknila bolečini in sramu. Ozrl se j,e na duhovnika in v njegovih očeh je bral lastno sramoto. Tiho so padale sekunde v večnost... Kar naenkrat pa je Janezka objemal oče in se ga oklepala mati. Poljubljali so se, v .njih očeh so se svetile solze... # Duhovnik je spremljal Petra nazaj v sirotišnico. Janezek se je s starši vred kmalu preselil in Peter ni nikoli več videl svojega malega prijatelja. Pozabil ga pa ni nikoli. „Ko se bom poročil," tako mi je še Peter dejal, ko mi je pravil to žalostno zgodbo, „bo drugače. Če bom imel otroke, bodo ti vedeli in čutili, da jih imam res rad .. ." Jezušček ji je pomagal Snežec beli naletava, deklica po mestu tava, si izložbe ogleduje, milo zraven pa zdihuje: „Vse samo za bogatine! Revež pa požira sline. Saj ne maram za igrače, tudi ne za mastne krače, rada bi le košček kruha. Mamica težko že kuha, ker kaj nima dati v lonec: vse zaloge je že. konec. Zdaj je reva še zbolela, atek tudi je brez dela. Danes, ko se vse raduje, v naši hiši je najhuje ...!" „Kaj zdihuješ, moja malaf Kakor vidim, si jokala. Hitro solze si obriši, gost bom danes v tvoji hiši. Božje Dete, Dete zalo tnene k tebi je poslalo, da osrečim, tebe, mala, ker si starše spoštovala, ker si vedno pridna bila in goreče si molila." VRHOVCAN SVETA NOČ NA KRASU Prisanjala je sveta noč — na vasi, na gmajni blažena tihota; razsvetljena od jaslic vsaka je suhota, božično drevce — brin na Krasi! Zapeli angelci — miru oznanjajo bosana; prelepa betlehemska je poljana. Ob burji svetle zvezde — klanjajo se bori v mesečini! Najlepši pač so na Boga spomini! BRŠLJANSKI avtomobilska nesreča Fred Steffens, poročevalec ilustriranega tednika „Svet v slikah", je bil klican k telefonu. Prijatelj policist mu je sporočil, da se je v bližini izven mesta pripetila strašna nesreča: Dva avtomobila sta v nagli vožnji treščila skupaj. Fred je brž vzel svoj fotoaparat, sedel na motorno kolo in hitel na kraj nesreče. Je pa le prav, če ima človek prijatelje pri policiji. Kolikokrat je na ta način prvi zvedel za nesreče in tako prehitel poročevalce drugih Časopisov. Šef je bil ravno iz tega razloga s Fredom nadvse zadovoljen. Ze po nekaj minutah vožnje je zapazil večjo gručo ljudi. „Gotovo se je tu zgodila nesreča," je mrmral sam pri sebi in počasi ustavil motorno kolo. Prerinil se je skozi množico, ki je silila na kraj nesreče. Nekaj policistov je komaj zadrževalo radovedneže, ki so si na vsak način hoteli od blizu ogledati ponesrečence. Oba avtomobila sta ležala kot neločljiv kup pločevine, žice in drogov sredi ceste. Kot dve divji zveri, ki sta se spopadli in obležali... Fred se je pri policaju izkazal s svojo časnikarsko izkaznico in je zato smel na kraj nesreče. Pravkar so uslužbenci Rdečega križa izmotali vozača iz rdečega avta. Moral je biti takoj mrtev. Pogled nanj je pretresel celo Freda, ki je bil vendar že na marsikaj navajen. Iz avta je neprijetno dišalo po vinu in bencinu. Prevrnjen zaboj z razbitimi steklenicami je ležal na raztrganem sedežu. Mladi vozač je bil gotovo pijan; očividci so pravili, da je l blazno naglico vozil okoli ovinka in se zaletel v nasprotni voz. Poročevalec je brž naredil nekaj posnetkov. Mrlič, prevrnjen zaboj, avto in cestni ovinek so se mu želele najzanimivejše slike. Nato je stopil k drugemu vozu. Pa je začuden obstal. Kako, za vraga, je stari duhovnik tako hitro sem prišel? Duhovnik, ki je pravkar pokleknil k vozaču drugega voza in mu podelil sv. maziljenje. Fred sicer ni vedel, kaj počenja duhovnik. Še nikdar ni bil zraven, ko je duhovnik komu podelil sv. poslednje olje. „Mož je že vendar mrtev," se je začudeni Fred obrnil do policista, ko je videl, da duhovnik mazili ponesrečenca na čelu in zraven nekaj latinsko moli. „Pravkar je še dihal," je odvrnil policist, „in je možno, da še živi. Sicer pa sme duhovnik v dvomnih slučajih podeliti zakrament pogojno." Duhovnik se je dvignil, še enkrat blagoslovil ponesrečenca in si nato obrisal potno čelo. Ni bil več mlad; poletno sonce je z vso močjo pripekalo in tam ob drevesu je bilo prislonjeno staro, oguljeno kolo, s katerim se je pripeljal bogve od kod. Fred se je obrnil s prav časnikarsko radovednostjo k duhovniku: „Vi ste katoliški duhovnik, kot vidim. Kako ste pa mogli tako hitro spoznati, da je ta mrlič katolik?" Duhovnik ni odgovoril. Sklonil se je in pobral med ruševinami ob mrliču košček lesa, na katerem je pod razbitim steklom visel kos papirja. S težavo je poravnal papir in ga dal časnikarju. Bila je slika lur-ške Matere božje. „Glejte, ta slika je visela na varnostnem steklu spredaj. Mrtvi jo je imel tako vedno pred očmi. In slučaj — jaz pravim: božja previdnost — je hotela, da je pri nesreči ta podoba bila komaj dobro ped pred očmi ponesrečenca. Njegove oči so bile obrnjene vanjo. Prav gotovo je njegov zadnji pogled veljal Materi božji. Zato sem mu takoj podelil sv. zakramente, posebno, ker je verjetno še živel." Le s težavo, sunkoma je odgovarjal duhovnik. Še vedno je lovil sapo, utrujen od nagle vožnje s kolesom na kraj nesreče. Fred je vrnil sliko. Bilo mu je nerodno. Ni vedel, kaj bi rekel. „Marija ga pa le ni varovala, da se ne bi ponesrečil," je nazadnje zamrmral. „To ne," je pritrdil duhovnik. „Saj to ni ravno njena naloga. Poskrbela pa je kot dobra mati, da je v milosti umrl, o čemer sem prepričan." „No, da, slučaj," je menil zaničljivo Fred. Pa je vendar fotografiral tudi malo podobo iurške Marije. Bog ve, nazadnje bo pa to še kaj posebnega. Ljudje imajo radi kaj misterioznega, skrivnostnega, kar jim draži živce. „In pri drugem mrliču? Ali zanj ne veste, kakšne vere je bil?" Duhovnik je žalostno zmajal z glavo: „2al ne! Kar sami poglejte. Mar se da iz te podobe spoznati, katere vere je bil?" Fred se je ozrl po drugem mrliču. Osupel je ostrmel. Mladi mož je v krčevito stisnjeni desnici držal rumenega, kosmatega medvedka iz cunj. Steklene oči cunjaste živali so bedasto zrle iz krvave roke na okoli stoječe. Poročevalec Fred je brž fotografiral. „Za-res čudovito nasprotje!" je mrmral med stisnjenimi zobmi. „Končno je pa vseeno, na kaj človek veruje, česa se ob smrtni uri oklepa. Glavno je, da sploh kaj veruje," se je še enkrat obrnil k duhovniku, ko je bil s posnetkom gotov. Duhovnika je kljub vročini streslo: „Ma-ti božja ali cunjast medvedek? Mar je to res vseeno? Kar dajte in pišite v vaš časopis o tej primeri. Ne vem, če ne bo vsaj 90 odstotkov čitateljev občutilo nekaj kakor tajno grozo ob pogledu na to rumeno spa-ko in bo uredništvo lista prejelo kopico ogorčenih ugovorov ..." Utrujen je duhovnik nato stopil po kolo, prislonjeno k drevesu in se počasi prerival skozi množico. — Podobo Matere božje iz Lurda pa je pobrala starejša žena. „Saj jo smem obdržati," je zaprosila stražnika. „Kar vzemite jo. Saj ni nikaka dragocenost. Pa tudi nesreče ne more pojasniti," je ta pritrdil. Mtdzfi MED PRIDIGO Je že tako, kot pripoveduje prilika v evangeliju: V lastnem očesu še bruna ne vidimo, v očesu bližnjega pa zapazimo vsako iver. Saj še berač nosi malho na hrbtu, da lastne revščine ne vidi, a se iz tuje rad po-norčuje. Ni treba povedati, kje se je to, kar bom povedal, zgodilo. Saj se v vsaki vasi isto ponavlja. In tudi čas ni važen. Na kmetih se liudje ne spreminjajo tako hitro kot v mestih. Matijec je bil sam po sebi dober mož. Med sosedi se je razumel, tudi polje je pošteno obdeloval. Še te grde razvade ni imel, da bi drugih napake povečeval, svoje pa skrival. Res človek, ki ni iskal iveri v očesu soseda. Vsako nedeljo in praznik je šel v cerkev. Tam je sicer ostajal bolj zadaj pri spovednici. Med pridigo se je usedel na pručico v spovednici in v temnem kotu za kako minuto zadremal. Ko pa so po pridigi spet zadonele orgle, je pobral mašno knjižico, ki mu je zdrknila na tla, jo odprl in spet začel moliti. Baš ta spanec dobrega Matijca pa je bila iver v njegovem očesu, ki jo je odkril Drej-če. Dre j če je bil velikan po postavi, prava žrd. Nedeljo za nedeljo je stal tam ob stebru pri spovednici. Tudi med pridigo se ni nikamor naslonil, temveč stal nepremično vsem v zgled. In prav to, da je vsem v zgled stal in poslušal pridigo, ga je zapeljalo. Začel se je pomalem jeziti na Matijca, ki se je včasih že kar preveč udobno ugnezdil v temnem kotu spovednice. Jeza pa je huda reč. Vso notranjost razje človeku, če si je ne ohladi včasih in je ne spusti iz sebe. To je vedel tudi Drejče in zato ni čudno, da je nekoč po maši, ko so možaki sedeli v gostilni vsak pred svojim vrčkom, kar tako mimogrede ošinil Matijca in menil: „Če bi vsi bili taki kot tale Matijec, bi župniku ne bilo treba več pridigati." In baš tisto nedeljo je župnik med pridigo razlagal priliko o brunu v lastnem očesu in iveri v očesu brata. Lepo po domače, včasih celo malo trdo je razložil to lepo Gospodovo primero. Ljudje so ga razumeli in ni čuda, da so se nad to Drejčevo opombo malo pohujševali. Saj je bila čisto po evan-geljskem kopitu: napake drugih je videl, svojih ne. Pa so kmetje že taki, da ne planejo za vsako besedo. Klin se s klinom izbi je. To je moral občutiti tudi Dreiče. Oglasil se je namreč Šimej, star kmet dobrovoljnega obraza, ki mu je okrog ust igral hudomušen smeh: „Res, prav imaš. Zupnikove pridige so tako lepe. da je za vsako škoda, ki jo človek presliši. Kako lepo je baš danes spet govoril o semenu, ki nade na kamnita tla. Zares, lepo je povedal." Za hip so ostali osupnili. Saj je vendar župnik govoril o brunu v lastnem očesu. Pa so poznali starega Šime"ia in vedeli, da ima spet katero „za bregom". Radovedno so primaknili stole, prestavili vrčke in prisluhnili. Le Drejče ni slutil ničesar. Vesel je prikimal in menil: ,,Prav si povedal, Šimej. Lepo nam je to razložil o semenu in o kamnitih tleh. Da, da, naš župnik! Kdor ne posluša njegovih pridig, je res kakor seme, ki pade na kamen in ostane brez sadu." Drejče je z očitkom v očeh pogledal Matijca kot učitelj nepazljivega šolarja. Potem pa je vzel svoj vrček. eloboko potegnil in si obrisal nato pene raz košate brke. Zaupno se je nagnil k Šimeju, da bi mu nekaj povedal, a ta se je brž umaknil in si z roko zavaroval glavo. Užalien je vprašal Drejče: ,,Kaj pa imaš, Šimej? Saj nisem nalezljiv!" „Vem, da nisi. A z glavo ne bi rad treščil v bruno v tvojem očesu," je odvrnil ta z dobrovoljnim nasmehom. Vsi okoli mize so se zakrohotali. „Šimei, ne vem, kaj misliš. Res, da sem malo velik in neroden, pa z brunom še nisem nikogar," se je branil Drejče, že malo jezen. „Ravno to je, Drejče, tako hudo, da še sam nisi zapazil, da nosiš bruno v očesu," se je spet oglasil šimej. Nehote se je Drejče potipal po obrazu. „Saj ne mislim tako," je nadaljeval Šimej," tega bruna ne moreš kar tako obrisati. Veš, ti si Matijcu njegovo spanje očital. A tudi tvoje poslušanje med pridigo ni bogve kaj vredno. Danes namreč župnik ni pridigal o semenu na skali, ampak o brunu v lastnem očesu." Zdaj se je Drejčetu posvetilo. Kar vroče mu je postalo, da si je moral odpeti suknjič. Saj res ni vedel, kaj je župnik pridigal. Z enim ušesom je poslušal drnjohanje Matijčevo tam v spovednici in z drugim ... No z drugim pa tudi ni poslušal pridige. Pa se ni jezil. Smejal se je z drugimi vred in sklenil, da bo v bodoče bolj poslušal pridigo in ne bo več spal z odprtimi očmi. Tudi Matijec se je sklenil poboljšati: ,,Da bom videl, če boš res besedo držal, Dreiče, tudi jaz obljubim, da bom budno gledal odslej naprej med pridigo." Od tistega časa ni župnik nič več pridigal gluhim ušesom ... Dafca pridiga Na prvo adventno nedeljo leta 1704, torej pred 250 leti, je znani in strogo neiz;-prosni pridigar Janez Krstnik Massillen kot novoimenovani dvorni pridigar prvič nastopil pred kraljem in vsem dvorom. Po končani božji službi je stopil k njemu kralj Ludvik XIV. in ga nagovoril: „Prečastiti oče! Že veliko znamenitih pridigarjev sem poslušal v tej kapeli in vselej sem bil zadovoljen .. . To je pa danes prvič, da nisem bil zadovoljen ..." „Nezadovoljno je vaše veličanstvo?" je vprašal Massillen prizadet. „Da, nezadovoljen ... in sicer s samim seboj," je odvrnil kralj. Gotovo je bil to najlepši uspeh tega pridigarja, zakaj ni bilo tako lahko ganiti „sončnega kralja" Ludvika XIV., ki je bil v svoji oblasti in moči ves napuhnjen in ošaben, ter z vsem zadovoljen, kar si je sam izmislil in storil. Vsaka pridiga ima ta namen, da nas opozori na napake in nas napravi nezadovoljne s samim seboj. Če smo tolikokrat nezadovoljni s preprosto, predolgo pridigo, je to pač le zato, ker ne znamo prav poslušati in svoje nezadovoljnosti ne obrniti v pravo stran. Resnična zgodba izza »železne zavese" V Drtini, majhni moravski vasi, so inspi-cirali gasilne naprave. Ko je inšpektor pregledal brizgalno, je takoj rekel: „To briz-galno je treba popraviti." Predsednik krajevnega ljudskega odbora Jan Bohuš, ki je bil za gasilstvo odgovoren, je bil v izvrševanju svojih dolžnosti vedno zelo natančen. Takoj se je peljal v glavno mesto okraja na okrajni ljudski odbor. Pristojni funkcionar, kateremu je stvar razložil, je rekel: „V redu! Pojdite h kaki rododelski zadrugi. Tam vam napravijo proračun. Takoj potem vam bomo nakazali denar." Jan Bohuš je šel ves vesel v zadrugo mehanikov. Tam mu je veselo razpoloženje takoj prešlo. Mehaniki so škodo strokov-njaško ocenili na 'šest tisoč kron. Rekli so tudi, da bodo delo izvršili v treh mesecih. Bohuš se je ustrašil in v tem strahu je takoj šel nazaj na okrajni odbor. „Ali ne bi brizgalne lahko popravil An-tonin Plojhar?" „Plojhar? Kdo je to?" „To je naš kovač." „Ne!" je rekel funkcionar. „To pa žal ne gre. Privatni rokodelec lahko izvrši delo samo, če zadruga pismeno izjavi, da ga ona ne prevzame." Ubogi predsednik ljudskega odbora! Kaj naj napravi! Zadruga mehanikov mu take izjave ne bo dala, saj je vendar pripravljena izvršiti popravilo za 6000 kron. Seveda ne prej kot čez tri mesece, če pa medtem v Drtini izbruhne ogenj! Če pogorijo vse hiše, hlevi in prosvetni dom? Koga bodo klicali na odgovor, ako ne predsednika ljudskega odbora? Bohuš je hodil ves obupan po ulicah okrajnega mesta. Tedaj mu je pogled obstal na velikem napisu: Zadruga čevljarjev. Prebral je samo besedo „zadruga" in brž planil čez prag. „Ali bi bili, tovariši, tako dobri in bi prevzeli popravo gasilske brizgalne?" „Kaj pa mislite?" so se mu zarežali, „mi smo čevljarji in ne mehaniki." „Seveda," je dejal predsednik, „na to pa nisem pomislil." V tistem hipu pa mu je šinila v glavo odlična misel. „Morda pa bi mi lahko pismeno potrdili, da tega dela rte morete prevzeti?" „Tisto pa že! Zakaj pa ne?" so se smejali čevljarji in mu takoj napisali na lep list pa-pirja: „Spodaj podpisana zadruga izjavlja, da ne more prevzeti popravila gasilske brizgalne v Drtini." In še pečat so pritisnili. Predsednik Bohuš je bil presrečen. Poslal je izjavo na okrajni ljudski odbor. Tam so rekli, da je vse v redu, kajti uradni dokument s pečatom in podpisom da je treba upoštevati. Dali so dovoljenje in denar in tako je gasilsko brizgalno v vasi Dr-tina lahko popravil kovač Plojhar. Delo je opravil v dveh dneh in računal je dvesto kron. OfLa pokopalneu V zaton počasi sonce se pomika, obzorje v rdeči zarji se svetlika; še božjo njivo njen je svit pozlatil — za hip, da ne bi mrtvim spanja kratil. Ob grobu tu stojim in tiho plakam. Kaj boš povedal, dragi, tiho čakam. Joj, kaj že let molči beseda tvoja ... Joj, kaj že let te kličem brez pokoja... Tu vsak trenutek misel te poišče, tu moje bolno te srce obišče, ko v dolgem čakanju trepečeš zanj. Cipres poslušam tiho šepetanje in mislim na prelepe dni nekdanje — na srečo najinih mladostnih sanj... LJUBKA ŠORLI c Anton hitro ponuK/a Konec šolskega leta . . . Profesor je povedal, da bo naslednji dan šolski izlet v Dubrovnik. Vsakega učen ca bo stala vožnja 40 dinarjev. Za trenutek je vse tiho. Žepi so bili namreč prazni, a pisati po denar je prepozno. Med prizadetimi je bila tudi Bosiljka. A znala si je pomagati. Po materinem nasvetu se je v vsaki stiski in potrebi zatekla v cerkev k oltarju svetega Antona. Tako tudi tisto popoldne. Pokleknila je in postavila šolsko torbo na pol odprto k svetnikovim nogam. Tako goreče in zaupno še ni nikdar prosila: „Sveti Anton, stori čudež! Vrzi mi v torbo 40 dinarjev ali pa daj, prosim, da bi kak bogatin izgubil toliko denarja in jaz bi ga našla!" Tisto popoldne so temeljito snažili mo-starsko cerkev. Preprosti frančiškanski brat je videl deklico, ki je bila v svoji molitvi tako rekoč svetu odmaknjena. Lahno jo potegne za rokav: „Ali si se že .namolila? Star sem in se ne upam na lestvo. Ti, ki si že velika, bi lahko opravila to delo namesto mene?" „Rada, rada, samo če imate lestvo." „Lestva je tu in šestmetrsko omelo tudi!" Brez bojazni je splezala deklica na lestvo in skrbno ometala po vseh kotih in špranjah. Tedaj je prišel v cerkev samostanski predstojnik. Na smeh mu je šlo, ko je videl pogumno deklico, kako se suče na lestvi z omelom. Najbolj je ometala stene ob oltarju svetega Antona in mu nemo dopovedovala, da druge svetnike spoštuje, njega pa ima resnično rada. Z lestve je stopila vsa zaprašena in skuštrana, da je zbujala sočutje. Dobrohotni gvardijan je stopil k njej, jo pohvalil in ji stisnil v roko 50 dinarjev. Vesela Bosiljka ni vedela, kaj bi počela. Iskreno se je zahvaljevala predstojniku, še bolj. pa svetniku, za tako nepričakovano pomoč. Ostala je zvesta častilka svetega Antona. Pohvala patra gvardijana, da ni bila mo-starska cerkev nikoli tako lepo ometena, je Bosiljki še danes v živem spominu. Še zdaj ima občutek, da je le ona za tako delo najbolj sposobna in uporabna. HERCEGOVKA Llspa.va.nka. Aj tutaja, dete moje, zunaj le se večeri. Trudna so očesca tvoja, dete zlato, le zaspi! Aj tutaja, duša moja, kmalu pride atek tvoj. Bdi pri tebi mati tvoja, spančkaj, zlatolašček moj! Kodrolalček, sin ljubezni, zvezda mojega neba, v sanje sladke se pogrezni! Angel varuh se smehlja. TUGOMER Denar - žena - dobra dela (Grof Lev Tolstoj) Živel je mož, ki je imel tri prijatelje: denar, ženo in dobra dela. Ko je na smrt zbolel, je vse tri poklical k sebi,- da bi se od njih poslovil. Denarju je rekel: „Na svidenje! Sedaj umiram." Denar je odvrnil: „Na svidenje! Ko boš umrl, ti oskrbim svečo in jo bom prižgal za tvoj dušni mir." Prišla je žena. Poslovil se je mož od nje in žena mu je obljubila, da ga bo spremljala po smrti prav do groba. Nazadnje so prišla še dobra dela. „Umi-ram," je šepetal bolnik že v zadnjih zdih-ljajih. „Na svidenje!" „Ne, ne, nikakor ne na svidenje!" so rekla dobra dela. „Nikoli te ne bomo zapustila. Dokler živiš, živimo tudi me ob tebi. Ko boš pa umrl, bomo šla s tabo." Mož je umrl. Denar mu je oskrbel svečo, žena ga je spremljala na zadnji poti prav do groba, a njegova dobra dela so mu sledila v večnost. Vxl ftasiU IZSELJENCIH v žapadhi Svetili V pozdrav zapišemo te vrstice! V pozdrav vsem Mohorjanom po Zapadni Evropi, vsem slovenskim izseljencem po Nemčiji, Holandiji, Belgiji, Franciji, Angliji... V pozdrav ob novem letu in v veselje. Slovenska knjiga te naše ljudi še vedno razveseli. Da bi čuli lepo slovensko pesem, bi vse dali! Da, vsaka slovenska beseda je nekaj ljubkega, četudi je izgovorjena sto in sto metrov pod zemljo, kjer si naš rudar na tujem služi grenki kruh. Začnimo v Westfaliji. Tam ob Renu. tam v PORURJU so še naši ljudje. V začetku tega stoletja se je vsul ogromen plaz iz domovine v tiste kraje. Zaslužka so šli ljudje iskat, ker ga je bilo doma premalo. Zvabili so jih tja in tam so mnogi ostali. Še drugi so šli za njimi. Tamkajšnja duhovščina se je iz ljubezni do njih duš učila slovenski in z njeno pomočjo so si ustanovili cvetoča društva. Pred vojno in med vojno so težke, Slovencem nasprotne razmere ta društva onemogočile. Danes se je prvi rod že močno postaral. A kljub vsemu še v mnogih srcih gori svetla luč, ki so jo pi.nesli iz domo- Pevski zbor v Gladbecku (Nemčija). vine, luč zvestobe slovenski zemlji in katoliški veri. Koliko dobrega bi mogel med njimi še storiti slovenski duhovnik, če bi kateri prišel mednje! Saj od drugih le še veliki prijatelj Slovencev č. g. Božidar Tensundern utegne najti kakšno popoldne zanje, da se z njimi porazgovori in porazveseli. V lanskem avgustu je Društvo sv. Barbare v Gladbecku skupno z drugimi rojaki iz Porurja in s holandskimi Slovenci proslavilo pri Mariji v Kevelaerju 20-letnico velikega izseljenskega romanja pod vodstvom mariborskega škofa dr. T o m a ž i č a. • Slovenci v Nemčiji so dali rojakom po drugih državah zgled, kako se medsebojno Zastave slovenskih rudarjev v Franciji v Habster-dicku 1. maja 1954. (V sredi msgr. Rupp, zastopnik francoskih škofov za dušnopastirsko delo med izseljenci.) povezati v pomoč in razvedrilo. Ko so se nekateri preselili iz "VVestfalije v FRANCIJO, so prinesli s seboj tudi idejo „Bratov-ščine živega rožnega venca", ki je storila toliko dobrega med našimi ženami in družinami sploh. Tudi po Franciji in drugod so se zasejala slovenska katoliška rudarska društva sv. Barbare. S svojimi Zvezami, igralskimi in pevskimi odseki in prireditvami so ta društva opravila tako delo, da bo moral vsak pošten zgodovinar našega izseljenstva zapisati posebno poglavje njim v čast. Ko je prišel čas, da bi se ta društva po zadnji svetovni vojni vihri vzbudila k življenju, so planili po njih tisti, ki so hoteli izrabiti izseljence v svoje sebične politične namene. Ljudi so vabili domov in mnoge tudi spravili, vse pa silili v nova društva, ki so si vzela za simbol ne križ, ampak rdečo zvezdo. Vsa čast možem in fantom in ženam, ki so ostali zvesti svoji pameti in svoji veri in se niso dali zvabiti ne sladkim, pa tudi ne grozečim besedam! V Parizu je slovenska katoliška misija, ki jo vodi g. N a c e č r e t n i k. Slovenci z njegovega področja se zbirajo k službam božjim v Parizu, rojaki ob Marne v Ro-migny, oni iz Loiret pa v Bougy in Oison. A je še drugod mnogo naših ljudi, celo v Normandiji! V Severni Franciji, kjer boš v vsakem ru- ne igralce. Mašuje pa jim in očetovsko skrbi zanje že četrt stoletja msgr. Valentin Zupančič. V Lotaringiji, kjer je tekla Maginotova črta, so bolj na severu Slovenci, ki delajo v železnih rudnikih. Tam je Aumetz, Au-dun, Tucquegnieux, Hayange. Na Marine stanuje bivši izseljenski učitelj g. Janko vič. Ob sarski meji, v Merlebachu, Freymingu, Creutzwaldu, so premogovniki, v katerih naši kopljejo črni premog. Njihov dušni pastir je msgr. Stanko G r i m s , Slovenci iz Pas-de-Calais (Francija) na božji poti v Lurdu s svojim priljubljenim dušnim pastirjem msgr. Val. Zupančičem. darskem kraju dobil rojake, je letos slavilo Društvo sv. Barbare v Lievinu 30-letnico. To društvo je povezano z drugimi v Bruay, Sallaumines-Mericourt v Zvezo še izpred vojne. Imajo več pevskih zborov in odlič- Del romarjev pred podobo Brezjanske Marije Pomagaj v Habsterdicku (Francija) 1. maja 1954. Slovenke iz Tucquegnieux-a (Francija) plešejo kozaški ples. ■ki zbere vsako leto rojake pri oltarju Marije Pomagaj v Habsterdick na veliko romanje. Pomaga mu cerkveni pevski zbor »Slomšek". Slovenci imajo tam okoli tri pevska in podporna društva: „Triglav", „Sava" in „Slomšek", iki lepo delujejo. V Je-anne d'A r c so pogumno obnovili Društvo sv. Barbare, ki ima zelo lepo zastavo. Če bi šli od tam v LUKSEMBURG, majhno državico, a vendar samostojno, 'bi tudi tam lahko pozdravili slovenskega človeka. V sosednji BELGIJI je še nekaj rojakov okoli mesta Mons in Charleroi. K službam božjim jih zbira izseljenski duhovnik č. g. Z d r a v k o Reven. Pri tem mu pomaga tudi slovenski pevski Zbor. Mnogo je tamkaj Slovencev iz Italije, zlasti iz Beneške Slovenije, ki prihajajo tja služit kruh. Med Slovenci v okolici Liege pa deluje č. g. Vinko Ž a k e 1 j , ki ima službe božje tudi v belgijskem Limburgu, v krasnem „cite-ju" Eisdenu in v Waterschei. Rojaki v Eisdenu slavijo letos 25 let njihovega dela v Društvu sv. Barbare, ki ima odličen pevski zbor. Nedavno so tudi Slovenci iz Waterscheja, Zwartberga, Winterslaga in drugod ustanovili društvo „Slavček", ki je že lepo nastopilo s petjem in igrami. # Pojdimo s čolnom preko reke Maas in smo v holandskem Limburgu. Slovenci v HOLANDIJI ne morejo pozabiti rajnega p. T e o t i m a , ki se je zaradi njih naučil slovenščine in jim je bil dolgo let dušni pastir ter duhovni vodja njihovih cvetočih društev. V Heerlerheide imajo pevsko društvo „Zvon", v Eygelshovenu pa „Škrjan- ^ ček". Nedavno je slavilo- Društvo sv. Barbare v Hoensbroeku 25 let delovanja. To društvo kot ostala v Lindenheuvelu, Eygels-hovenu in Heerlerheide-Brunssumu so v zadnjih letih izvedla v okviru svoje Zveze odlične prireditve in sijajne pevske in igralske nastope pod vodstvom č. g. Nandeta B a b -n i k a. Pri tem ne smemo pozabiti o-meniti lepega delovanja tamkajšnje slovenske mladine, kar se je posebej pokazalo na razstavi in proslavi v Heer-lenu lansko leto. V ANGLIJI je bilo pred zadnjo vojno bolj malo Slovencev. Po vojni jih je pa prišlo precej. Imajo svoje Slovensko društvo, ki od časa do časa razvedri in razveseli rojake z igro in petjem. Pastiruje jim č. g. Ignacij K u n s t e 1 j in jim pomaga. V Londonu so nedavno odprli „Slovensko sobo". Lani sredi leta pa so se odločili, da si postavijo svoj skupni dom, ki naj bi se imenoval „Naš dom", in so takoj pričeli z zbiranjem prispevkov. * Tako smo končali naš pregled, ki je nepopoln in bi kdo od naših bralcev gotovo vedel še kaj več povedati in dostaviti. Presenečen je človek nad gostoljubnostjo, s katero sprejmejo slovenskega človeka naši izseljenci. Radi te povabijo v hišo. Veselo ti prinesejo domačega jabolčnika ali pa postavijo predte slovensko potico. Kajti slovenska kuhinja je med našimi ljudmi še vedno najbolj čislana. Zadnje leto je uspelo mnogim predvojnim izseljencem obiskati domače kraje. Spet so se prepričali, da je domači zrak, domači pršut in domače vino še vedno boljše od drugih po svetu. Tako so se na lastne oči in ušesa mogli tudi prepričati, kako morajo njih domači živeti v rdeči diktaturi, ki raja na zemlji še ni ustvarila, čeprav ga že vsa ta leta sem neprestano obeta. Videli so, kako naš narod še vedno ostaja zvest Bogu in Mariji, čeprav je uspelo ibrez- Slovenski fantje in dekleta v Holandiji božnim oblastem mladino v marsičem pokvariti in odvrniti od Boga. Videli so, da je moderno preganjanje Cerkve čisto drugačno od nekdanjega. Je bolj zvito, bolj pretkano, bolj hinavsko kot včasih, da moraš dobro pogledati, če hočeš spoznati in presoditi usodne posledice ter strahotno moralno razdejanje, ki ga sejejo med mlade, ko gradijo domovino brez Boga. Pri tem so se lotili sedaj še tistih izseljencev, ki jih pred letom 1948 niso mogli zaslepiti in vpreči v svoj voz. Iznašli so sedaj nov „voziček", katerega vajeti so manj vidne in katerega kolesa lepo tečejo. Ustanovili so ..Izseljensko matico", ki naj bi privabila domov na obisk čim več rojakov, da bi z njihovim denarjem dobili čim več deviz; skrbi naj tudi, da bodo vzljubili rde- čo ureditev rodne grude in da bodo o njej raznašali hvalo po tujini. Upamo pa, da bodo naši dragi izseljenci že znali ločiti zrna od plevela. Ljubezen do domače grude je eno, ljubezen do rdečega režima pa drugo! Ostanite zvesti, dragi rojaki, vsemu dobremu, kar ste ponesli iz domovine v tujino. Veselite se vsega dobrega v naši domovini, odklanjajte vse lažno in malovredno! Bodite zvesti Bogu in veri svojih očetov! Ostanite pa tudi zvesti svojemu narodu. Širite dober glas o Sloveniji med tujci in z zgledom še naprej kazite lepe lastnosti poštenega, delavnega in nepodkupljivega Slovenca! P- J- spomnimo se naših klikih tll&z! MATIJA ČOP (120-letnica smrti) Kadar govorimo o Prešernu, se nehote spomnimo tudi na Matijo Čopa. Bila sta neločljiva prijatelja, oba izredna moža: Prešeren kralj pevcev, čop »velikan učenosti". Čop se je rodil v Žirovnici na Gorenjskem 26. januarja 1797. leta. Prvi pouk mu je dal upokojeni župnik Pogačar. Ko je imel deset let, ga je poslal oče v Ljubljano. Tu je dovršil tri razrede glavne (osnovne) šole, štiri razrede gimnazije in prva dva letnika filozofije. Tretji letnik filozofije je dokončal na Dunaju, kjer se je seznanil s Kopitarjem. V šoli je bil vsa leta odličnjak. V jeseni 1817 je stopil v ljubljansko bogoslovje, sproti pa se je pripravljal za profesorja. Po dveh letih je napravil profesorski izpit, zapustil bogoslovje in odšel v službo na reško gimnazijo. Na Reki je ostal kot profesor dve leti, v Lvovu na Poljskem pa pet. Leta 1827 se je vrnil v Ljubljano. Ker ga profesorska služba ni veselila, je postal knjižničar ljubljanske lieejske knjižnice. Vročega 6. julija 1835 se je šel s prijateljem Miho Kastelicem kopat v Savo pod Toma-čevim pri Ljubljani in je utonil. Čop je bil izredno nadarjen za jezike. Že v mladih letih se je naučil vseh glavnih evropskih jezikov — sedemnajst po številu. Naučil se jih je zato, da je lahko v izvirniku bral slovstvene umetnine raznih narodov. Prešeren je o njem zapisal, da je „dihur, ki noč in dan žre knjige". Čop je sam malo napisal. Za Šafarikovo „Zgodo-vino slovanskega jezika in književnosti" je pripravil gradivo za slovenski del. Sestavek je izšel šele po Čopovi smrti. Na prigovarjanje prijateljev, zlasti Prešerna, je posegel v slovensko abecedno vojsko, ki jo je povzročil Fran Metelko, ki je izdal 1825 slovnico z novo abecedo. Čop je novi črkopis odklonil v znameniti razpravi »Slovenska abecedna vojska". Prešeren in Čop sta se seznanila že kot dijaka. Pravo prijateljstvo pa se je razvilo med njima po Čopovi stalni naselitvi v Ljubljani. Čopovo izredno znanje je bilo za Prešerna prava visoka šola za znanstvena, estetska in filozofska vprašanja, čop je Prešerna poučil o antični in romanski metriki, o baladah, romancah, tercinah, stan-cah, sonetih, glosah in drugih pesniških oblikah, ki jih je ta vpeljal v slovensko pesništvo. Za Prešernovo pesniško mnogovrstnost se moramo zahvaliti Čopu. Čop je pomagal tudi pri ..Kranjski Čbelici", v kateri so izhajale Prešernove pesmi. Kako je Prešerna zadela nenadna Čopova smrt, vidimo iz tega, da mu je zapel pretresljivo žalostinko in mu posvetil „Krst pri Savici", eno svojih najlepših pesnitev. »VAJE" (Stoletnica dijaškega lista.) Dijaška mladina je bila v vseh časih no-siteljica napredka in novih hotenj. Svoje SIMON JENKO (rojen 1835 - umrl 1869) FRAN ERJAVEC (rojen 1834 - umrl 1887) ideje in ustvaritve je priobčevala v rokopisnih dijaških listih, ki jih poznamo v slovenski literarni zgodovini celo vrsto. Med prve po času in pomenu štejemo „Vaje", ki so jih v šolskem letu 1854/55 ustanovili ljubljanski osmošolci: Vaclav Bril, Fran Erjavec, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik. Vsi ti so bili literarno nadarjeni, zreli in razgledani preko svoje starosti ter goreči domoljubi. Vzornik jim je bil Levstik, ki je prav tedaj izdal svoje „Pesmi"\ Kaj, je povzročilo, da so se odločili vajevci za lastno glasilo, ni popolnoma jasno. Fran Leveč misli, da jih je razgibal katehet Glo-bočnik, ki jim menda na neki proslavi oktobra 1854 ni pustil peti slovenskih pesmi. Anton Slodnjak pa trdi, da so že maja istega leta izdali prvi zvezek „Vaj". Pred samostojnim nastopom so se obrnili na Karla Dežmana, muzejskega varuha in pisatelja, ter ga prosili, naj začne izdajati slovenski leposlovni list. Dežman je obljubil, a pozneje se je začel izgovarjati, da ima v muzeju preveč dela. Tedaj je zbral podjetni Jenko svoje sošolce v literarni krožek in začel z delom. Ob nedeljah so se shajali na Mandelčevem stanovanju ter prebirali in ocenjevali, kar so med tednom napisali. Kar se jim je zdelo zrelo, so zapisali v zvezek, ki so mu dali naslov „Vaje". Izšli so menda trije obširni zvezki. V „Vajah" je priobčil Jenko nekaj svojih najlepših pesmi, kot so: Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Angel tužnih, Pobratimija. Erjavec je objavil spise: Žaba, Črtica iz življenja Schnackschnep-perleina in črtico Avguštin Ocepek. Man-delc je napisal dve črtici iz dijaškega življenja. Ostali so prispevali manjše stvari. Popolne slike njihovega dela danes ne moremo obnoviti, ker se je en zvezek Vaj izgubil. Tudi po maturi so ostali vajevci združeni in so pridno sodelovali pri Jane-žičevem »Slovenskem Glasniku." Erjavec in Jenko sta postala priznana pisatelja, ostali so pisateljevanje počasi opustili: Bril je mlad umrl, Tušek je pisal prirodo-pisne knjige, Zamik pa se je posvetil politiki. JANEZ TRDINA (50-letnica smrti) Janez Trdina (1830-1905) je v slovenskem slovstvu predstavnik narodopisne smeri. Izšel je iz narodnih pesmi in pripovedk. že v gimnaziji jih je začel skrbno zbirati, a ni imel namena, da bi jih izdal take, kot so bile, ampak da bi jih dopolnil, razložil in napolnil s svojim duhom. Ko jih je začel priobčevati, so bili v njih samo posamezni motivi, vse drugo si je izmislil Trdina sam. Ker pa je dobro poznal ljudstvo, jim je znal vdihniti čar pradavnine. Trdinovo književno delo delimo v dve dobi: v mlajšo, ki obsega njegova dijaška leta do 1852, in v starejšo, ki sega od 1881 do smrti 1905. Najzanimivejše delo iz Trdinove prve dobe je Pripovedka od Glasan-Boga ali poskus narodne epopeje Slovencev. V njej je nanizal več narodnih pripovedk o Kralju Matjažu, Pegamu in Lambergarju, Rav-barju, psoglavcih itd. Hotel je ustvariti slovenski ep, kar je bila želja mnogih tedanjih pesnikov, a delo je zelo fantastično in nedograjeno. Mnogo boljša je novela Arov in Zman. Snov je vzel iz narodnih pripovedk o turških bojih okrog Kamnika, jedro pa je ljubezen med krščanskim junakom, ki pride v turško ječo, in turško deklico, ki junaka reši, a sama izgubi glavo. Ko je postal Trdina profesor v Varaždi-nu in pozneje na Reki, je prenehal s pisanjem. Oglasil se je šele leta 1881, ko se je po prezgodnji upokojitvi naselil v Bršljinu pri Novem mestu. Kot upokojenec je prehodil vso Dolenjsko ter proučeval navade in značaj Dolenjcev. Zlasti rad je hodil na Gorjance, o katerih je krožilo med ljudstvom polno resničnih in izmišljenih zgodb, pripovedk in bajk. Med ljudstvom nabrano gradivo je Trdina po svoje umetniško preoblikoval in ga napol: iil s svojimi mislimi in spoznanji. Tako so nastale njegove znamenite Verske bajke na Dolenjskem ter Bajke in povesti o Gorjancih, ki so osem let izhajale v ..Ljubljanskem Zvonu." Med njimi so še danes najboljše slovenske legende, bajke in pripovedke, kot so n. pr.: Cvetnik, Gospodična, Velikani, Volkodlak, Ptica Zlatoper, Vile, Divji mož, Gluha loža in druge. Istočasno je Trdina opisal svoje življenje in spomine v treh avtobiografskih spisih: Spomini, Hrvaški spomini ter Bachovi huzarji in Iliri. V njih je z neizprosno odkritostjo razgrnil svoje in tuje napake in tedanje žalostne kulturne in politične razmere. Trdina je zajemal snov iz ljudstva in pisal za ljudstvo. Hotel ga je vzgajati in krepiti v narodni zavesti, ker je bil sam navdušen narodnjak. Njegov jezik je tako lep, da ga je občudoval celo Cankar, ki je znan po najboljši slovenščini. JANEZ EVANGELIST KREK (90-letnica rojstva) „Mož, preprost in dober kakor vsakdanji kruh, genij ne za luksus, temveč za potrebo, genij širokih mas..." S temi ibesedami je označil pesnik Župančič Janeza Evangelista Kreka, največjega slovenskega sociologa, politika, organizatorja, pisatelja in časnikarja. Ta izredni mož se je rodil 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico na Dolenjskem, kjer je bil njegov oče učitelj. Gimnazijo in bogoslovje je dovršil v Ljubljani, bogoslovne študije pa je nadaljeval na Dunaju. Postal je stolni vikar v Ljubljani in profesor v bogoslovju. Takoj je začel tudi javno delovati. Njegovo delovanje je bilo tako vsestransko in plodovito, da še do danes ni v celoti raziskano. Oglejmo si: samo nekaj polj njegovega delovanja. Socialno delo. — „Ločitve ne, zdaj združenja so časi!" to je bilo Krekovo geslo. Zavedal se je, da je slovenski duševni in gmotni napredek odvisen predvsem od kulturnih in gospodarskih organizacij. Zato je povsod ustanavljal organizacije, kamor je prišel. Najprej so se začeli pri njem zbirati dijaki. Poučeval jih je v filozofiji, apolo-getiki in slovanskih jezikih, zlasti v češčini, poljščini in ukrajinščini. K njemu sta zahajala tudi Oton Župančič in Ivan Cankar, čeprav je šolska oblast zbiranje prepovedala. Kadar je bil Krek na Dunaju, je zaha- jal v akademsko društvo „Danica" in vodil tam poučne tečaje o filozofiji in sociologiji. Od 1. 1906 dalje je zbiral vsako leto okrog sebe pri Sv. Joštu nad Kranjem abiturien-te in visokošolce na poučne tečaje, ki so obsegali predavanja iz sociologije, apologeti-ke in politike. Na tečaje so prihajali tudi Hrvatje. Ko je študiral na Dunaju teologijo, je proučeval dunajsko krščansko-socialno gibanje! Že tedaj si je napravil načrt za bodočo gospodarsko, politično in prosvetno organizacijo Slovencev. Prva organizacija te vrste je bilo „Slovensko katoliško delavsko društvo" iz leta 1894. Iz te centrale so pognala podobna društva po vseh večjih slovenskih industrijskih krajih. Ustanovljena je bila tudi dolga vrsta konsumnih društev z lastnimi prodajalnami. Istega leta je ustanovil Krek »Katoliško društvo za delavke", ki je prirejalo poleg predavanj, iger in petja tudi tečaje za gospodinjstvo in šivanje. Mnogo truda je posvečal Slovenskemu delavskemu stavbenemu društvu, ki je zgradilo pod njegovim vodstvom 103 delavske hiše v Ljubljani in okolici. Posamezna delavska društva je Krek leta 1897 povezal v „Slov. krščanski socialni zvezi" (SKSZ), kateri je bil od leta 1900 do smrti predsednik. V okviru SKSZ je bil 1906 ustanovljen odsek „Orel". Delavsko organizacijo je Krek pozneje izpopolnil z ustanovitvijo .Jugoslovanske strokovne zveze". Krek je organiziral tudi kmečko ljudstvo. Sodeloval je pri ustanovitvi „Zveze kranjskih posojilnic" in »Gospodarske zveze". Gospodarska zveza je polagoma postala centrala vsega kat. zadružništva na Kranjskem. Pri njej so bile včlanjene posojilnice, iz svojega osrednjega blagovnega skladišča pa je zalagala gospodarske zadruge. Zaradi lažjega dela se je 1903 od Gospodarske zveze odcepila „Zadružna zveza". Gospodarska zveza je dbdržala trgovske posle, Zadružna pa zadruge in njihovo poslovanje. Krek je bil predsednik obema centralama. Po njegovi zaslugi je dobila skoraj vsaka slovenska župnija svojo hranilnico in posojilnico ter zadružno trgovino, s čimer je bilo ljudstvo rešeno raznih oderuhov in verižnikov. Da bi dobili sposobne voditelje zadrug, so na Krekov predlog leta 1908 ustanovili v Ljubljani Zadružno šolo, ki je bila prva te vrste v Avstriji in druga v Evropi. Po Krekovi zaslugi so odprli še Slovensko trgovsko šolo (1908), Gospodarsko šolo (1913), Krekovo gospodinjsko šolo pri uršulinkah v Ljubljani in uvedli gospodinjske tečaje po deželi. Politik. — Krek je bil državni poslanec od 1897-1900 in od 1907 do smrti 1917. Večkrat je nastopil kot govornik in so ga šteli med najboljše govornike dunajske zibornice. šuklje pravi o Kreku kot članu dunajskega parlamenta: „Smelo trdim, da med mnogimi talenti, ki jih je še imela avstrijska poslanska zbornica, ne najdem, iz-vzemši vodjo avstrijske socialne demokracije dr. Viktorja Adlerja in zgodovinsko prikazen Tomaža Masaryka, nikogar, ki bi ga mogel postaviti v isto vrsto s Krekom." Krekovo delo je majniška deklaracija z dne 30. maja 1917. Koliko je storil kot poslanec za- vojne .begunce, je med drugim razvidno tudi iz tega, da so sklenili med vojno begunci iz vseh krajev Primorske, da bodo po vrnitvi domov delovali na to, da bodo imenovale vse prizadete občine — slovenske in italijanske oziroma furlanske — iz hvaležnosti „očeta dr. Kreka" za častnega občana (KGMD 1928). Krek je bil zelo delaven tudi v kranjskem deželnem zboru, čigar član je bil od 1901 do smrti. Pod njegovim vodstvom je dosegla Slovenska ljudska stranka volilno reformo. Povzročil je odhod Slovencem sovražnega deželnega predsednika barona Heina. Boril se je za enakopravnost slovenščine in za gospodarski in kulturni napredek svojega naroda. Bil je pravi ljudski tribun, ki je znal poslušalce elektrizirati. Ni poznal strahu ali popuščanja, bil je do skrajnosti nesebičen, požrtvovalen, podjeten in pošten. Slovstveno in časnikarsko delo. — Slovstveno delo je bilo Kreku večinoma samo pripomoček pri izvrševanju socialnega, političnega in organizatoričnega dela. Pisati je začel že kot tretješolec v alojzijeviški dijaški list „Domače vaje", kjer je priobčil nekaj pesmi in črtic. Pokazal je toliko nadarjenosti, da bi postal dober pisatelj, če bi se bil temu poklicu ves predal. A ko je s 26 leti kot mlad doktor bogoslovja stopil v javno življenje, se je najprej posvetil čas- nikarstvu in znanosti. Mnogo let je sodeloval pri dnevniku „Slovenec". V njem je leta 1895 priobčil znamenite „Črne bukve kmečkega stanu", ki so izšle nato kot prva Krekova samostojna knjiga. V „Domu in svetu" je izdal 1893 obširno tendenčno povest Iz nove dobe, kjer slika delavsko življenje na Dunaju v dobi prvega razmaha socialne demokracije. Ta povest je po snovi predhodnica Finžgarjevega romana „Iz modernega sveta". Z delavskimi razmerami se je odslej Krek stalno bavil. Največje njegovo delo je »Socializem" (1901), ki obsega na 600 straneh osnovne pojme o družbi in zgodovino socializma do konca 19. stoletja. To delo je prvo te vrste v slovenščini. Urejal in pisal je „Glasnik" slov. kat. delavskega društva, pisal uvodnike v Domoljuba, v Naši moči pa je pisal članke in jo zalagal s prevodi. V Katoliškem obzorniku in Času je priobčil toliko razprav, da bi dale debelo knjigo. Po Lampetovi smrti je prevzel Krek nadaljevanje Zgodb sv. pisma za Mohorjevo družbo. Dokončal je stari in novi zakon, skupno 1164 strani. Kot predsednik SKSZ je ustanovil Vestnik SKSZ, ki je prinašal načrte za predavanja in navodila za delo v izobraževalnih društvih. Sodeloval je še pri celi vrsti časopisov. Kljub temu delu pa je napisal vsako leto tudi kaj leposlovnega. Samo ljudskih iger je spisal sedem. Najbolj uspele so „Tri sestre", ki so doživele lepo število uprizoritev. Nekaj Krekovih pesmi je tudi uglasbenih. Krek je bil delaven kakor mravlja. Strokovnjaki sodijo, da je njegovih govorov 3000, število člankov pa dvakrat toliko. Kot človek je bil silno dober. Siromake je podpiral z obema rokama. V najtežjih trenutkih je bil poln dovtipov in dobre volje. MATIJA PRELESNIK (50-letnica smrti) Matija Prelesnik, s pisateljskim imenom Bogdan Vened, spada med slovenske pisatelje, ki jim je smrt prej iztrgala pero iz rok, preden so se mogli do kraja razviti. Rodil se je leta 1873 na Cesti pri Dobre-polju, umrl pa je že 1905 kot študijski pre-fekt in podravnatelj v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. 10 145 Prelesnik se je oglasil s pesmijo in prozo že v alojzijeviških „Domačih vajah", pozneje v bogoslovnih „Pomladnih glasih", od koder je prešel v „Dom in svet", ki mu je ostal zvest do smrti. Njegove lirske pesmi so večinoma otožnega značaja. Kmalu se je oklenil epskih pesmi. V njih se je naslonil na klasicizem in epigonstvo zadnjih desetletij prejšnjega stoletja ter na narodno pesem. Najrajši je obravnaval slovensko starodavnost oib času pokristjanjevanja. Taka dela so: Ingov pir, Ženitev Ferdulfa vojvode, zgodba o trenju med Slovenci in Furlani v prvih časih po naselitvi, ter Slavna zmaga Gojnika vojnika. Najbolj je Prelesnik uspel v pripovedništvu. Najprej je napisal dolenjsko povest Nesrečno zlato, nato je posegel v zgodovino polalbskih Slovanov. Napisal je obširno trilogijo: Naš stari greh, V smrtni senci in Vineta (samo začetek). Za to delo je temeljito preštudiral 'zgodovino polabskih Slovanov in njihove krvave boje za obstanek in svobodo s sosedi vil. stoletju. Zato je zgodovinsko ozadje romanov bogato in zanesljivo, v prvem romanu ga je celo preveč, da trpi zgodba. Drugi roman, ki je nadaljevanje prvega, je umetniško veliko boljši. Zgodba je napeta, osebe žive in dovršene. Tretji roman je ostal zaradi prezgodnje pisateljeve smrti nedovršen. Prof. Slodnjak pravi o teh romanih: „Prelesnik je bil najboljši pripovednik med drugo dominsvetovsko generacijo; kot rojenemu Dolenjcu mu je bilo pripovedovanje prirojeno, zlasti lep in ibogat je njegov jezik. Nad njegovimi zgodovinskimi romani je razlit čar preteklosti." Na Prelesnika smo v zadnjih desetletjih po krivici preveč pozabili. MARTIN JEVNIKAR (Siftlf)ft(t (Ob 110-letnici rojstva) Opeval mater domovino, vdovo zapuščeno, bila ni žalost manjša od Jeremije, domoljubnega preroka, povzdignil pesem naroda si do nebeškega oboka, proslavljal Sočo reko kot slovenski svet zeleno. Le eno devo ljubil si, Slovenijo, preognjeno, ob vzorih vzgajal si slovenske hčere, sine, da bodo majke Slave čast in slava domovine, z besedo tvojo, od nebeške glor'je orošeno . .. S krvjo je tvojo vsa slovenska domovina poškropljena. Kdaj se dvigne spet iz razvalin, pepela? Ob tebi pesem iz gomile vre Zamejskega in Srečka Kosovela. „0, domovina, vdova tožna, zapuščena!" Junaške si oblikoval bojevnike Balkana, Hajdukovo zapustil „oporoko", a oljko nudil vsemu svetu v spravo si, slovensko roko; — s strunami najbolj celi se slovenska in svetovna rana. ESEN DVA VELIKA SINOVA KMEČKE HISE Mogočna nisi, ne prostorna in stavil te umetnik ni; bolj ko bogata si uborna, preprosta selska hiša ti! Simon Gregorčič NADŠKOF DR. FRANČIŠEK SEDEJ (Stoletnica rojstva) Dr. Frančišek Borgia Sedej, deseti v vrsti goriških nadškofov, je zagledal luč sveta v Cerknem pod kmečko streho dne 10. oktobra 1954. Lani smo torej obhajali stoletnico njegovega rojstva. Mlada leta nadškofova so bila taka kakor njegovih vrstnikov, kmečkih sinov, ki žive za Boga iz domače grude. Ker je bil mladi Frančišek v domači šoli zelo nadarjen in priden, se je oče po dolgem Oklevanju odločil, da ga pošlje v goriške šole. Ko- je dokončal normalko, je stopil v goriško gimnazijo. Ko bi bil višjegimnazijec Sedej leta 1874 moral na nabor, je brž naredil maturo na Kostanjevici pri Gorici, kjer so imeli očetje frančiškani svojo gimnazijo s pravico javnosti. Maturo je napravil z odliko. Nato je stopil v goriško semenišče, kjer je pridno študiral, dokler ni 27. avgusta 1877 pel novo mašo v Cerknem. Njegova prva služba je bila kaplanska pod dekanom Jeramom v Cerknem. Tu pa je ostal samo eno leto. Nadškof Gollmayr ga je poslal na Dunaj v „Augustineum", da postane na tamkajšnji univerzi doktor bogoslovja. Ko se je vrnil z Dunaja kot mlad doktor, je bil nekaj časa kaplan na Travniku. Leta 1883 je umrl učeni profesor Štefan Kocjančič. Tedaj je mladi in učeni doktor France Sedej zasedel stolico biblične vede za stari zakon. Obenem je učil koralno petje v „malem semenišču". Istočasno je vodil pevski zbor na Kostanjevici. Za glasbo se je zelo zanimal; ustanovil j,e Cecilijansko društvo v Gorici. Sredi obilnega dela so leta 1889 Sedeja poklicali na Dunaj za ravnatelja v „Augu-stineum". Tu se je še bolj poglobil v svoje študije. Prepotoval je Balkan, Italijo, Francijo in Nemčijo ter spisal veliko bogoslovnih razprav v latinskem, slovenskem in nemškem jeziku. Tedaj so se širile tudi govorice, da postane škof na Krku. Pa božji načrti so bili drugačni. Leta 1898 je postal goriški nadškof poznejši kardinal Missia. Novi nadškof je potreboval krepkih sodelavcev, zato je pozval našega Sedeja še isto leto z Dunaja v Gorico in ga imenoval za stolnega kanonika in župnika. Učil je v semenišču novi zakon, bil je član deželnega šolskega sveta in nadškofijski nadzornik slovenskih in nemških šol. Kljub obilnemu delu ni opustil petja. Kot dušni pastir je bil zlata duša. V uradnih poslih strogo natančen se je pa v družbi razgibal ter postal živahen in duhovit. Že po smrti kardinala Missia leta 1902 so nekateri mislili na Sedeja kot nadškofa. Vendar se je to dejstvo izpolnilo šele leta 1906. Dne 21. februarja leta 1906 ga je papež potrdil za goriškega nadškofa in 25. 3. 1906 je bil ponižni, delavni, učeni in pobožni sin cerknske matere vstoličen na prestol kneza in nadškofa goriškega. Ta dan je bil tudi vobče pomemben, kajti v goriški stolnici so bili tisti dan zbrani poleg drugih škofov trije največji slovenski škofje: Jeglič, Mahnič, Sedej. Za nadškofa Sedej a so se začeli radostni, pa tudi težki dnevi pastirja goriške nad-škofije. Okrog zlate mitre se je začel viti trnjev venec, ki ga je Bog naklonil tistim, ki hodijo po stezah njegove pravičnosti. Vse nadpastirsko delo nadškofa Sedeja se je vršilo v duhu ibesed velikega Pavla: „Tukaj ni več ne Grka ne Juda ne Scita ne sužnja ne svobodnega, ampak je vse in v vsem Kristusi" Leto za letom je pošiljal med svoje vernike lepa in aktualna pastirska pisma. Petkrat je na svojih vizitacijah prehodil vso svojo nadškofijo. Posvetil je 184 novomaš-nikov in dva nova škofa. Posvetil je 25 novih cerkva in nad 200 novih oltarjev ter 250 novih zvonov. Kje je še škof, ki bi se lahko ponašal s takim delom? Dvakrat je pozidal velikansko^ „malo semenišče", enkrat »veliko semenišče" in svojo rezidenco. Grozna vihra prve svetovne vojne je uničila materialno in duhovno skorodane vso nadškofijo. Nadškof sam je bil begunec v Stični, kamor je prenesel svoje centralno semenišče. Duhovščina je bila razkropljena skoro po vsej Evropi, verniki pa po raznih taboriščih Avstrije in Italije. In tako je šlo mimo leto 1915, za njim 1916, za njim 1917, in 1918. Šele po tem letu se začne doba duhovne in materialne obnove za nadškofijo in težko, najtežje breme za nadškofa Sedeja. Še posebno je moralo krvaveti njegovo srce ob pogledu na razdejanje njegovega najlepšega življenjskega spomenika: velikanskega malega semenišča. Malo semenišče v Gorici je sicer ustanovil že nadškof Gollmayr, toda semenišče ni bilo malo samo po imenu temveč tudi, po dejanskem obsegu. Komaj je nadškof Sedej nastopil svojo službo, je začel z delom za novo semenišče. Štiri leta so zidali; jeseni leta 1912 je bil novi zavod blagoslovljen in otvorjen. Leta 1923 pa je blagi nadškof že drugič otvoril isti zavod, katerega je bila razdejala vojna. Okrog leta 1927 je bilo približno in v gflavnem vse obnovitveno delo končano: povsod nove cerkve, povsod veliki misijo-ni, nova »Katoliška tiskarna", lastna Mohorjeva družba, živahna Prosvetna zveza, katere delo je segalo do zadnje gorske vasice, močna Zadružna zveza, škofijsko bogoslovje in lastna škofijska gimnazija itd. * Človek bi pričakoval, da bodo pač vsaj, poslednji dnevi sivolasega nadškofa mirni in srečni. Pa tudi to mu ni bilo dodeljeno. Pač je praznoval še svojo zlato mašo v Cerknem, obdan in češčen, in nato še svojo škofovsko petindvajsetletnico. Toda to so bili le svetli trenutki v temi fašistične dobe, katera je v svetem škofu gledala le slovanskega eksponenta in sovražnika Italije. Bridko je moralo biti to za starega svetega moža, ki je ljubil pravičnost in učil krščansko ljubezen. K vsemu je pristopila še bolezen, ki ga je nagnila, da je kot nadškof odstopil; toda svojega odstopa ni preživel za dolgo. Svoje trudne oči je zatisnil dne 28. novembra leta 1931. Tisoči in tisoči so pomolili ob njegovem mrtvem truplu. Svoj grob si je izvolil na Sveti gori pri Gorici. Slovenski možje in fantje so že v Solkanu vzeli težko rakev z voza in nosili izmenoma svojega škofa vso dolgo pot do vrha na ramenih. Ta čudovit sprevod je privabil marsikomu bridko solzo na lice. Ob stoletnici njegovega rojstva pa prosimo Boga, naj pokojni nadpastir mirno počiva ob vnožju Marijinega prestola in njegovi veliki duši naj sveti večna luč! Velikega škofa spomin pa naj vekomaj živi! STANKO STANIČ Matematik DR. FRANC MOČNIK (Stoštiridesetletnica rojstva) Lani je bila 140-letnica rojstva slavnega matematika dr. Franca Močnika, ki je bil velik znanstvenik in še večji šolnik. S svojo razgledanostjo na šolskem polju je poskrbel za bolj urejen pouk v šolah. Mnogo je tudi pripomogel, da so slovenski otroci dobili pouk v materinščini. Rodil se je v Cerknem na Notranjskem kot sin preprostega kmeta dne 1. oktobra 1814. Oče ga je poslal v osnovno šolo v Idrijo. Gimnazijo in licej je obiskoval v Ljubljani. Nato je ikot 18-leten mladenič vstopil v centralno semenišče v Gorici, katero je dovršil 1836. Bilo mu je 22 let; ker je ibil torej premlad, ga niso mogli posvetiti v duhovnika. A tudi pozneje ni postal duhovnik. Brž po dovršenih bogoslovnih naukih je dobil službo učitelja na goriški normalki ( to je bila nekakšna meščanska šola). Tu je služboval polnih deset let. Medtem je pridno študiral in postal doktor filozofije na univerzi v Gradcu. Leta 1846 je bil premeščen v Lvov v Galiciji za profesorja na tamkajšnji tehnični akademiji za osnovno matematiko in trgovsko računstvo. Tri leta pozneje so ga poslali na vseučilišče v Olomuc za profesorja matematike. Tega vseučilišča danes ni več. A tu ni ostal dolgo, kajti prosvetni minister grof Thurn ga je kmalu pozval, naj z novim letom 1851 prevzame mesto šolskega svetnika in nadzornika za osnovne šole v Ljubljani. Tu je ostal spet deset let. Leta 1860 so ga poslali v Gradec in mu poverili nadzorstvo osnovnih šol in realk za vso Štajersko in Koroško. Leta 1871 je stopil v pokoj. Umrl je v Gradcu 30. novembra 1892. Za matematiko se je Močnik začel zanimati že na liceju v Ljubljani. Imel je sijajnega profesorja Leopolda Schulza pl. Strassnitzkega, ki ga je vpeljal v skrivnosti višje matematike. Že kot 25-leten mladenič je napisal v nemščini tehtno razpravo o teoriji enačb (1839). Z njo si je pridobil dober sloves pri strokovnjakih in pri višjih šolskih oblasteh. Pri dolgoletnem po- učevanju se je dr. Močnik prepričal, da je pouk računstva zelo pomanjkljiv zlasti zato, ker je preveč mehaničen. Začel je premišljevati o uspešnejši metodi. Svoje zaključke je objavil v nemški knjižici o metodi računskega pouka (1840). Trdil je, da mora učenec tvarino razumeti in da ni dovolj, ako se nauči na pamet raznih pravil in formul. Učenec se mora naučiti samostojno delati; le tako mu bo računstvo pomagalo, da se bo naučil resno misliti in se jasno izražati. Tako se je začelo Močnikovo plodonosno in obširno pisateljsko delovanje, ko mu je .bilo komaj — 25 let. Pozneje je napisal še okoli dvajset raču-nic, knjig o računstvu in logaritmičnih tabel. Njegove knjige so prevedli v vse jezike avstro-ogrske monarhije. Izšle so večinoma v državni založbi na Dunaju. Nekatere so samo v nemščini doživele do trideset izdaj. Lahko se reče, da so se vsi avstrijski šolarji od Bukovine do Dalmacije — slovenski, nemški, češki, italijanski, poljski — več kot pol stoletja učili iz njegovih knjig. Sestavil je tudi načrt za pouk računstva. Ko je bil šolski nadzornik na Kranjskem, je sestavil učni načrt za glavne šole (1851). Vpeljal je osem ur pouka slovenščine v prvem razredu. To je bilo za tisti čas velikanska pridobitev. Dal je sestaviti abecednike in prva berila za osnovne šole; tudi sam je krepko pomagal pri tem delu. S tem je bil napravljen prvi korak do popolnega poslovanja tedanjih osnovnih šol. čuteče srce je imel za gmotne potrebe učiteljev. Ker niti učitelji vaških osnovnih šol (tako imenovanih trivialk) niti njihove vdove in otroci niso imeli pravice do pokojnine, je Močnik dal pobudo za ustanovitev ,,Društva v podporo vdov in sirot kranjskih učiteljev". Sestavil je pravila in poskrbel za ustanovno denarno glavnico 6000 goldinarjev, da je društvo lahko začelo delovati (1860). ■ Močnik je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja eden najbolj znanih in zaslužnih avstrijskih šolnikov. Po. smrti so na njegovi rojstni hiši vzidali spominsko ploščo. Nanj smo vsi Slovenci, zlasti pa Goričani upravičeno lahko zelo ponosni. Dr. Fr. M. še dve obletnici i V decembru 1954 je preteklo deset let, kar so goriški Slovenci izgubili dva nenadomestljiva javna delavca, ki sta umrla le dva dni drug za drugim. To sta bila prof. Jožko Rratuž in dr. Janko Kralj. Oba sta bila do skrajnosti nesebična, idealna človeka; žrtvovala sta vse svoje moči za ohranitev in napredek živega slovenstva na Goriškem. Prof. Bratuž je dvema rodovoma slovenskih študentov alojzijeviščnikov dal tako Prof. JOŽKO BRATUŽ di če je kateri med njimi danes v kritičnem položaju ali če se je oddaljil od vira resni-trdno vzgojo, da ne morejo čisto iz nje, tu- Pogreb dr. J. KRALJA v Rimu (30. XXI. 1944). ce. Tudi s svojo pesmijo je gospod Jožko vnemal srca po deželi. Kamor je prišel, ga je vse zamaknjeno poslušalo. Pa Janko Kralj, v katerem je živel tisti najvišji tip politika, o katerem je rekel Ma-saryk, da je hkrati tudi umetnik. Politiko je pojmoval res kot skrb za javno blaginjo. Bil je vedno jasnih načel, z majhnimi osebnimi potrebami, cel katoličan. Skoda samo, da se je vseh petindvajset let svojega javnega dela moral boriti proti nasilju, zlasti proti totalitarizmom raznih odtenkov. Ozke razmere, v katerih je delal, niso pustile, da bi se njegov politični, da, državniški talent razmahnil in rodil sad. Oba, Jožko in Janko sta izšla iz preprostih delavskih družin; bila sta socialno globoko čuteča, vsa prepojena s krščansko ljubeznijo do bližnjega in do naroda, brez katere noben socialni in socialistični družbeni red ne more uspevati. Neobjavljeno pismo Davorina Trstenjaka Davorin Trstenjak je bil pesnik, pisatelj, zgodovinar, jezikoslovec in narodni ibudi-telj na Štajerskem. Rodil se je 8. novembra 1817 v Kraljevcih (župnija Sv. Jurij ob Ščavnici). Gimnazijo je dovršil v Mariboru. Nato se je vpisal na filozofsko fakulteto v Gradcu (1836). čez tri leta se je preselil v Zagreb (1839), da bi tam končal modro-s lovne nauke. A že 1840 se je vrnil v Gra- dec, vstopil v bogoslovje in pel novo mašo 1844. Potem so ga imenovali za kaplana v Slivnici p. Mariboru. L. 1850 je postal gimnazijski učitelj v Mariboru za verouk, slovenščino, zgodovino in zemljepis. 1861 je dobil župnijo Sv. Jurij ob južni železnici; od tam je 1868 šel na Ponikvo in potem 1879 v Stari trg pri Slovenjem Gradcu, kjer je umrl 2. februarja 1890. DAVORIN TRSTENJAK Bil je markantna osebnost slovenskega preporoda v 19. stoletju. Pisal je slovenske in hrvatske pesmi, povesti, drame, podpise, celo besedilo za opero, jezikoslovne in zgodovinske razprave, slovenske, hrvatske in nemške politične članke. Sodeloval je pri vseh slovenskih političnih, strokovnih in znanstvenih listih svoje dobe. Ustanovil je mariborsko „Zoro", časopis za zabavo, znanost in umetnost (1872 do 1878) in pomagal je ustanoviti „Kres" (1881 do 1886), ki je izhajal v Celovcu kot bogoslovni in potem znanstveni mesečnik. Trstenjaka je odlikovala velika ljubezen do slovenstva in slovanstva sploh (ta ga je včasih zapeljala do trditev, ki se znanstveno niso dale podpreti). * V knjižnici bivšega goriškega centralnega semenišča sem našel v tamkajšnjem izvodu tretje Trstenjakove razprave o jeziku Venetov1 sledeče njegovo lastnoročno pismo (— navedeno točno po izvirniku!): Reverendissime et celsissime Domine Princeps Episcope! Iz; milostivega odpisa spoznam, da bi smel malo upanja imeti Raubarjev bene-ficij dobiti. Rad bi našel mesto, na katerem bi imel dovolj časa svoje spise zbirati, ko-rigovati in skupno izdati, ali nevsmiljena osoda mi tacega mesta ne da najti. Ker meni se ne bo posrečilo Tuskula dobiti, priporočam Vam milostivi Gospodi-ne druzega slov. pisatelja g. Parapata, on bode kompetiral, in je mene prosil, naj govorim besedo podpornico pri Vas. Malo imamo delovnih močij, posebno v stroki stroge znanosti, g. Parapat žertvuje mnogo za domačo slovstvo, in zasluži priznanja. Pošlem Vam v znamenje svojega spoštovanja mojo III. razpravo o jeziku Venetov. Primite moje slabo delce z ono ljubavjo, s ktero sem jaz je pisal. Ako bi imel obil-niše literarne pomočke, bi delo bilo še iz-vrstniše. Eden konipetentnih kritikov je obžaloval, da morem na deželi živeti, občuduje mojo energio, in reče, dasiravno kot samouk včasih zagazim, me vendar imenuje znamenitega i učenega filo in mytho-loga2, in reče, da se iz mojih spisov lehko nauči mnogo poteznega. Naj zarod one ob-sojuje, kateri bi mi lehko pripravili bili ugodniši položaj. Med te jaz Vas premilo-stivi Gospodine ne štejem, ker dobro spoznam in pregledam Vaše težavno stanje, ki ga imate med svojim okornim duhovni-štvom, pač pa škofa Slomšeka in Stepišni-ika. Nemški Rauscher, ki me je bil na gym-nazij postavil, mi je več dobrote skazal, nego moja dva slovenska škofa. Bog Vam daj ljubo zdravje, ohranite mi staro prijaznost, čeravno mi nemorete pomagati bi Vas ipak rad imel za svojega prijatelja. Z nar globlje jim spoštovanjem Vaše knezošk. milosti ponižni sluga Terstenjak. Festo s. Pentecost. "876T Pismo nima naslovnikovega imena. Po vsebini se da sklepati, da je bilo namenjeno tedanjemu ljubljanskemu škofu dr. Janezu Zl. Pogačarju. To je pravzaprav že drugo Trstenjakovo pismo v isti zadevi, odgovor na škofov „milostivi odpis". Da gre za dr. Pogačarja, dokazuje tudi lastnoročno Trstenjakovo posvetilo na drugi strani platnic prvega snopiča »Slovanskih elementov v venetščini" (poseben odtis iz »Letopisa Matice slovenske" za leto 1874, str. 74), ki je v isti knjižnici. Posvetilo se glasi: Visokočestitemu gospodu stolnemu proštu Dr. I. Pogačarju v znamenje globokega poštovanja Davorin Terstenjak Pogačar je bil imenovan za škofa šele naslednje leto (1875). Kako sta oba posebna odtisa s posvetilom in pismom prišla v Gorico, se niti doumevati ne da. Trstenjak je takrat služboval na Ponikvi ob južni železnici v lavantinski škofiji. Iz pisma je razvidno, da se je potegoval za Rauberjev beneficij v Ljubljani, katerega pa ni dobil, kot ga ni dobil njegov prijatelj Parapat3, ki je tedaj župnikoval v Vranji peči. Pač pa ga je dobil v juliju 1867 Karel Klun4. Proti njegovemu imenovanju pa je ugovarjala deželna vlada; zato je bil investiran šele 18775. Iz pisma zveni neka zagrenjenost Trste-njakova, nezadovoljstvo zaradi neuslišanih prošenj. Razmerje med njim in škofoma Slomškom in Stepišnikom, ki je bil Slomškov naslednik, ni bilo nič kaj prisrčno. Iz virov, ki so tu na razpolago, ni mogoče dognati vzroke nesoglasja. Pri Slomšku težko da gre za kako politično nasprotovanje. Trstenjak ie bil res znan kot »mladosloven-ski" duhovnik, to je kot duhovnik naprednega političnega mišljenja. Toda Slomšek je umrl že 1862, ko je liberalnp mladoslo-venstvo sicer že brstelo, a še ni bilo prišlo do javnega nastopa in razmaha. Morda Slomšek in Stepišnik nista mogla ustreči Trstenjaku, ko je prosil za kako dušnopa-stirsko mesto, na katerem bi se lahko bavil tudi s svojimi priljubljenimi zgodovinskimi nauki. Trstenjak se z večjo hvaležnostjo spominja Rauscherja6, ki ga je bil leta 1850 imenoval za poučevanje verouka na mariborski gimnaziji7. Eden od kompetentnih kritikov bi utegnil biti V. Jagič, poznejši veliki slavist, ki je Trstenjaku svetoval, naj „mozeg svojih raziskovanj" priobči v nemščini in naj stvar da v pretres I. Ascoliju, profesorju v Milanu8. OPOMBE: 1) Davorin Trstenjak: ..Slovenski elementi v Ve-netščini". Založila Matica slovenska. Ljubljana, 1876. Natisnili Jožef Blaznikovi dediči. Str. 91. — Poseben odtis iz ..Letopisa Matice slovenske" 1867. (To je tretji snopič.) 2) „filo in mytolog": filolog — jezikoslovec; mito-log — raziskovalec bajeslovja. 3) Parapat Janez, rojen 9. decembra 1838 v Ljubljani; umrl 7. aprila 1879 v Zagradcu na Dolenjskem. Bil je duhovnik, pisec nabožnih knjig, prevajalec in zgodovinar. 4) Karel Klun, rojen 15. oktobra 1841 v okolici Ribnice; umrl 8. junija (I. Lončar) ali julija (Slov. biogr. leksikon) 1896 v Budimpešti. Bil je duhovnik in eden vodilnih politikov katoliškega tabora tedanje dobe. 5) „Novice", 24. januarja 1877; 31. januarja 1877; 25. julija 1877. 6) Othomar von Rauscher, nekdanji sekovski škof in poznejši dunajski kardinal. 7) Wurzbach, „Biographisches ■ Lexikon des Kai-serthumes Oesterreich", XLIV, str. 11. 8) »Ljubljanski Zvon" 1890, str. 166-174. - Ascoli je bil doma iz Gorice. MILKO RENER PROSVETNO DELO NA QORI§KEM Tudi v preteklem letu je bilo naše prosvetno delo zelo razgibano. Prav gotovo so mnogi pričakovali veliko več. Pa le ta, ki. je pri takem delu, pozna in ve za vse težkoče in ovire, !ki nasprotujejo še večjemu razmahu. In teh ni malo. Kljub temu ne primanjkuje poguma in prav to je ono — želja po ohranitvi naše lepe slovenske besede ter želja po izobrazbi duha in srca —, kar nam pomaga premagati vse ovire. Za boljši pregled in pravo ocenitev dela je prav, da zberemo raztresene ude v celo- to in jih prikažemo v letošnjem »Koledarju"- Poglejmo najprej v naše okoliške vaši, tja, kamor je prodrlo prosvetno delovanje! Povsod se že kažejo vidni in lepi uspehi, čeprav se to delo vrši v še neorganiziranih prosvetnih društvih. Pravi pomen takega društva so spoznali v STEVERJANU, ko so 7. marca 1954 ustanovili „Slovensko katoliško prosvetno društvo". Mladino so navdušile besede č. g. župnika, ko jim je vedno polagal na srce: »Delajte vi, mladi, kakor so delali vaši stari". — Želeti bi bilo, da bi prodrl ta duh v sleherno našo vasico in bi prosvetno življenje povsod zaživelo. Društvo v ŠTEVERJANU je šlo na delo in napovedalo že za 1. maj „Praznik češenj". Zaradi slabega vremena je bila ta prireditev 6. junija. Nastopili so pevski zbori iz Steverjana, Pevme in Rupe ter nam s svojimi posrečenimi točkami pokazali lepoto naše pesmi. Dekliški krožek iz Sovo-denj je pokazal šaljivi prizor „Katrica" in spravil gledalce v dobro voljo. Prireditev je zaključila igralska družina Slovenskega katoliškega prosvetnega društva (SKPD) iz Gorice. Pokazala nam je A. P. Čehova „Snubača". Občinstvo se je do solz nasmejalo in dalo s tem igralski skupini najlepše priznanje. — Pričeli so tudi s kulturnimi večeri. Na prvem takem večeru se je predavatelj č. g. Mazora spomnil slovenskega misijonarja Friderika Barage. — Marijin vrtec je pripravil prvoobhajancem akademijo in med drugim prikazal S. Gregorca igrico „Nočni obisk". Zelo delavni so bili v DOBERDOBU. Šolska mladina je poskrbela za božično razpoloženje; ob koncu šolskega leta pa je pripravila akademijo. — Dekliški krožek je pripravil pustni smeh v obliki narodno-zabavnih pesmi ter enodejanki „Strahovi" in „Prvo povabilo". — Cerkveni pevski zbor pa je nastopil z „Rokovnjači". Razgibano prosvetno delovanje je bilo tudi v PODGORI. K temu je mnogo pripomogel dekliški in fantovski krožek. Za pust je pripravil mnogo smeha s pesmimi in veseloigrami: »Kaznovana nečimrnost", „čarodejna brivnica" in „Ančka moja dra- ga". Pri kulturnem večeru so proslavili škofa Barago. V JAMLJAH je dekliški krožek skupno z Marijinim vrtcem lepo proslavil materinski dan. Na programu so imeli petje, de-klamacije ter igri ,,Poboljšana trmoglavka" in „Rožna kraljica". — Cerkveni pevski zbor pa je že toliko napredoval, da je nastopil v tržaškem radiu. Pri Devici Mariji v DOLU se je v preteklem letu vršil shod Marijinih vrtcev. Prihiteli so otroci iz različnih vasi. Doljan-ski otroci so jih presenetili z igrico „Slepi Tonček". SOVODENJSKI dekliški krožek je ponovil v Gorici v Marijinem domu dramo »Ljudmila". Nastopil je tudi v Steverjanu. Cerkveni pevski zbor iz RUPE srno tudi v preteklem letu slišali po tržaškem radiu z njegovim pevskim sporedom. Dekleta večernega tečaja so pripravila svojim vašča-nom in okolici lepo podano trodejanko „Varvara", ki so jo ponovile v Doberdobu. V ŠTANDREŽU je pripravilo Kat. prosvetno društvo iz Gorice skupno z zbori iz Jamelj, Doberdoba, Steverjana, Pevme, Rupe in Podgore »Praznik slovenske pesmi in besede". V okviru recitacij pesmi Ljubke Šorlijeve: „Jesen na Krasu", »Naša Brda" in »Pogled na goriški grad" se je razvijal celotni spored. Za veselo razpoloženje je poskrbel dramski odsek SKPD iz Gorice z A. P. Čehova enodejanko „Medved". Kot zaključek so nam združeni zbori zapeli, pod vodstvom prof. M. Fileja dve narodni pesmi. Ogledali smo si goriško okolico; stopimo pa še v Gorico samo. Kot vstop v Marijino leto so nam združeni zbori iz Podgore, Pevme, Steverjana, Rupe ter zbor SKPD iz Gorice, skupno z zborom dekliške Marijine družbe, prikazali Marijo v božični pesmi. — Kakor vedno, je bila tudi v preteklem letu zelo delavna Marijina družba ter nas večkrat priklicala v Marijin dom. Dramski odsek je nastopil pri misijonski prireditvi z igro „Roksana". Ponovitev te igre je bila na praznik Kristusa Kralja. Sledila je igra msgr. S. Gregorca ..Brezmadežna". — Skupno s sirotiščem sv. Družine je Marijina družba pripravila miklavževanje. — Prvo-obhajance je sirotišče sv. Družine razveselilo z lepo akademijo. Prizor iz Čehove veseloigre „Snubač" Nastopil je tudi »Krožek srednješolcev" in nam nudil lepo akademijo v čast Brezmadežni. Na pustno nedeljo nas je zabaval Krožek dijakinj s šaloigro »Gospa brez moža". Tudi v preteklem letu so nas obiskali koroški učiteljiščniki ter nam v okviru SKPD iz Gorice prav lepo prikazali veseloigro »Nevesta iz Amerike". Nastopili so tudi s koroško narodno pesmijo. Naše stare in lepe navade se držijo tudi goriški srednješolci. Na lep način so se oddolžili spominu pokojnega pesnika Srečka Kosovela. Na programu so bile recitacije Kosovelovih pesmi. Predavatelj prof. M. Bekar je v svojem lepem govoru prikazal pravo podobo pesnika Kosovela. — Ob zaključku šolskega leta so nam dijaki pripravili šolsko prireditev. Pri nastopu so sodelo- vale vse slovenske srednje šole. Nastopila je strokovna šola z narodnimi pesmimi" nižja srednja šola pa z burko »Privatistov izpit". Videli smo tudi balet ter simbolične vaje Fantje iz liceja in učiteljišča so se postavili s Pušinovo dramo »Skopi vitez". Kot zaključna točka sporeda je bila živa slika. Ob izvajanju lepih planinskih pesmi smo v duhu poromali na visoke planine. Preglejmo še delavnost SKPD iz GORICE. Koncert, ki je bil posvečen spominu pokojnega skladatelja Vinka Vodopivca, je pevski zbor, pod vodstvom prof. M. Fileja, ponovil 18. oktobra v Nabrežini. Isti zbor je imel tudi dva nastopa v tržaškem radiu. Že prej smo omenili, da je zbor sodeloval z božično pesmijo ob pričetku Marijinega leta; prav tako tudi v Standrežu pri »Prazniku slovenske pesmi in besede". Istotam je nastopila tudi igralska družina SKPD ter v Steverjanu ob »Prazniku češenj". — Za božični čas je pripravil dramski odsek Me-škov božični misterij ,Henrik, gobavi vitez'. Drama je žela veliko uspeha in odobravanja; igrali so jo trikrat. — Velik uspeh je imel nastop pevskega zbora SKPD na akademiji »Slovenske marijanske pesmi". Društvo je mislilo tudi na kulturne večere. Spomnilo se je kulturnega delavca pokojnega msgr. M. Brumata. Predavatelj je bil msgr. A. Novak. Zbor dekliške Marijine družbe je pa zapel nekaj pesmi pod vodstvom prof. M. Fileja. — Skupno z Marijino družbo je društvo oskrbelo za »Baragovo proslavo". Govoril je č. g. M. Mazora; govor so poživljale skioptične slike ter zborna recitacija »Naš veliki mož". Pri tej priliki so pobirali podpise za Baragovo proglasitev blaženim. Društvo je pripravilo tudi proslavo, posvečeno spominu pok. pesnika Srečka Kosovela. Predaval je dr. A. Kacin in nam v izčrpnem govoru prikazal lik pesnika. Na programu so bile deklamacije in recitacije Kosovelove proze. S tem bi bil zaključen pregled našega kulturnega dela. V prepričanju, da smo, čeprav na zelo skromen način, sodelovali pri kulturni obnovit našega ljudstva in dvigali duha do izvora vse lepote — do Boga, nas bo ta misel spremljala tudi pri bodočem delu. .. z a s .. Pravila Qoriške NAMEN BRATOVŠČINE § 1. Namen bratovščine Mohorjeve družbe je vzgajati slovensko ljudstvo, prebivajoče v Italiji, po načelih katoliške prosvete, pospeševati v njem versko in nravno življenje, sploh ohraniti in širiti v njem katoliško vero. V ta namen se bodo izdajale in razširjale dobre knjige, spisane v slovenskem jeziku v duhu katoliške vere. O PRISTOPU UDOV § 2. V to bratovščino sme vstopiti vsak katoliški kristjan katerega koli stanu ali spola, da le more ali hoče spolnjevati družbene dolžnosti. Član bratovščine postane, kdor se prijavi osebno ali pismeno pri krajevnem poverjeniku bratovščine ali pa če ga sprejme osrednji odbor, ki vpiše njegovo ime v glavno bratovsko knjigo. Kdor je v to družbo sprejet, ostane njen ud tako dolgo, dokler sam očitno ne naznani svoje volje, da stopi iz družbe, pri kakem predstojniku (poverjeniku) ali pri osrednjem odboru ali dokler ga osrednji odbor iz bratovščine ne izključi, zlasti če zanemarja bratovske (družbine) dolžnosti. DOLŽNOSTI UDOV § 3. a) Vsak ud naj vsak dan moli en očenaš, eno zdravamarijo in zraven naj pristavi besede: „Sveti Mohor, prosi Boga za nas!" z namenom, da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja. b) Udje-duhovniki naj pa vrhu tega tudi mašu-jejo za vse žive in mrtve ude, če le mogoče na praznik svetega Mohorja, to je 12. julija. c) Vsak ud plača od odbora določeno letno ud-nino, da zmore družba po svojem posebnem namenu delovati. č) Vsak ud se zaveže, da si bo po svoji moči prizadeval, da se razširijo med verniki dobre knjige. Vendar ta dolžnost ne veže pod grehom. Vestnik C/oriške Občni zbor Redni občni zbor Goriške Mohorjeve družbe se je vršil dne 16. novembra 1953 v prostorih Katoliške tiskarne v Gorici. Navzoči so bili vsi poverjeniki goriške nadškofije, 19 po številu. Občni zbor je bil torej sklepčen. Predsednik otvori občni zbor, ugotovi, da je sklepčen, in preide na dnevni red. 1. Poslovni tajnik in urednik družbenih izdaj Mohorjeve družbe KORISTI IN PRAVICE UDOV § 4. a) Ud, ki spolnjuje dolžnosti, more zadobiti nepopolne ali popolne odpustke, ki jih je naklonila sveta stoika tej bratovščini — kakor podobnim družbam. — Vsak mesec se v Gorici daruje sv. maša za žive in pokojne ude. Vrhu tega so udje deležni vseh dobrih del ter zasluženj celokupne bratovščine ter vseh udov. b) Ko ud plača udnino, dobi v dar letne knjige. c) Vsak ud ima pravico priporočiti družbenemu odboru, naj izda spise, ki se mu zdijo za ljudstvo potrebni ali koristni. VODSTVO BRATOVŠČINE § 5. Bratovščina ima svoje krajevne poverjenike, osrednji odbor in občni zbor. Krajevni poverjeniki so župniki, kurati, vikarji. V izrednih primerih odbor lahko imenuje katerokoli osebo za krajevnega poverjenika. Vsi krajevni poverjeniki-duhovniki izvolijo na občnem zboru, katerega skliče predsednik družbe, osrednji odbor in sicer predsednika in štiri člane, za dobo treh let. Osrednji odbor pa mora potrditi pristojni škof, ki je po cerkvenih postavah nadzornik bratovščine. Osrednji odbor, ki naj ima po možnosti sedež v Gorici, vodi vse posle družbe. Krajevni poverjeniki pobirajo udriino, jo pošiljajo osrednjemu odboru ter delijo udom knjige, ki jih izda bratovščina. Osrednji odbor daje udom vsako leto obračun o oskrbovanju družbinega premoženja ter o drugih poslih, ki se tičejo družbe. Pravila je odobril knezoškofijski ordinariat v Gorici dne 16. novembra 1923, št. 3994. — Spremembo pravil je potrdil goriški nadškof dne 28. marca 1953, številka 690. Mohorjeve družbe prebereta izčrpno poročilo o delu družbe od zadnjega občnega zbora dalje, to je od jeseni 1939. Najprvo se spomni odbornikov družbe, ki so medtem umrli. Msgr. Anton B e r 1 o t, po času drugi predsednik družbe, je umrl 15. aprila 1940. — Dekan Venceslav Bele, pesnik, pisatelj, zgodovinar in prvi urednik družbenih izdaj, je umrl 19. decembra 1938. — Dr. Janko Kralj, publicist, sociolog, prevajalec in politik, drugi urednik družbenih pub- likacij, je umrl 27. decembra 1944 v Rimu. — Prof. Jožko Bratuž, glasbenik, pevec, vzgojitefj, blagajnik družbe od 1. 1927, je umrl v Gorici 29. XII. 1944, dva dni za dr. Kraljem. — Msgr. Ign. Valentin { i č, kanonik in bivši generalni vikar, večkratni odbornik Družbe, je umrl v Gorici 7. VI. 1946. Vsi so bili nesebični in neutrudni delavci, ki so leta in leta posvečali družbi vse svoje moči. V tem razdobju je odšlo v večnost tudi veliko so-trudnikov pri družbenih izdajah: Jože Abram — Trentar, dr. Anton Brecelj, dr. Anton Breznik, Peter Butkovič-Domen, dr. Mirko Brumat, Polde Kem-perle, Joža Lovrenčič, Filip Terčelj, Narte Veliko-nja, Virgilij šček, Vinko Vodopivec: vsi ti so znani ne samo na Goriškem, temveč med vsemi Slovenci. Bodimo jim hvaležni za veliko delo, ki so ga izvršili, in ohranimo jih v trajnem spominu. V preteklih štirinajstih letih je družba izdala 29 knjig. Zadnje knjige pred vojno so bile: 1. Koledar za leto 1940. — 2- Napoleon. — 3. Bla-govest I. del (Kristusovo življenje, opisano z evan-geljskimi besedami). 4. Poredni Bobi. Knjiga za otroke in odrasle. Takrat je bilo število članov 11.500. Knjige so bile vse razprodane. Odbor je pripravil tudi knjige za leto 1941. Tri so bile že natisnjene: Blagovest II. del (zaplenjena dne 13. decembra 1939); — Grivški: Vozniki. Povest. (Natisnjena je bila 25. junija 1940; zaradi vojne ni izšla; zaplenjena ni bila); — prof. dr. Ivan Tul: Zvezde vodnice. Premišljevanja in molitve. (Izredna knjiga; zaplenjena 26. maja 1940). Druge od 29 knjig so izšle ob koncu vojne ali po vojni. Zaradi novih državnih mej se je pokazala potreba spremeniti pravila družbe zlasti v tistih členih, ki govorijo o volitvi novega odbora. Spremembo pravil je potrdil goriški nadškofijski ordinariat dne 28. marca 1953 pod štev. 690/53. Občni zbor je tajniško poročilo sprejel in potrdil. 2. Sledi gospodarsko poročilo, iz katerega je razvidno, da je stanje družbe dobro in da so vsi računi plačani. Občni zbor je poročilo soglasno potrdil. 3. Predsednik je ugotovil, da poslovnik, ki je veljal do 20. marca 1924, ne ustreza več potrebam družbe. Zato je odbor pripravil osnutek za nov poslovnik. Občni zbor nato pretrese posamezne člene osnutka, sprejme razne popravke in dodatke in končno soglasno potrdi novi poslovnik v celoti. 4. Nato se izvrši volitev novega odbora in revizijskega odbora. V odbor so izvoljeni: msgr. dr. Franc Močnik, predsednik; Stanko Stanič, župnik, msgr. Alojzij Novak, stolni kanonik in dekan, Butkovič Drago, profesor, Rutar Anton, župnik. — Za revizorje so bili izvoljeni: Kretič Ivan, župnik, dr. Hu-mar Kazimir, stolni vikar, Mazora Mirko, katehet. 5. Slučajnosti: Občni zbor sprejme predlog, naj se ponatisne pesmarica „Svete pesmice". Izda naj se tudi kaka vzgojna knjiga. Nato novoizvoljeni predsednik zaključi občni zbor. Poslovnik Goriške Mohorjeve družbe § 1. Da družba doseže v pravilih določeni namen, bo vsako leto po možnosti izdala vsaj tri knjige in sicer: a) koledar, ki bo obsegal poleg običajne koledarske vsebine tudi razne krajše pripovedne, poučne in gospodarske spise, b) dve drugi knjigi, od katerih naj bo ena pripovedne vsebine, druga pa ali pripovedne ali nabožne ali poljudno znanstvene vsebine. Poleg teh rednih knjig bo družba po možnosti in po potrebi izdajala tudi izredne knjige. Vsi spisi, ki jih misli družba izdati, morajo biti pisani v čisti, lahko umljivi slovenščini in morajo dobiti odobrenje od kakega prečastitega škofijstva. § 2. Udje so letni in dosmrtni. Letni udje se vpišejo pri krajevnem poverjeniku družbe ali pa jih sprejme osrednji odbor. Dosmrtni ud postane, kdor plača 25.000.— (petindvajset tisoč) lir v enem ali dveh obrokih. Vsakega dosmrtnega uda mora še posebej sprejeti osrednji odbor. Dosmrtni ud ima pravico, da dobi brezplačno letne knjige. Ako se vrednost -vplačane dosmrtnine znatno zmanjša, mora dosmrtni ud doplačati znesek, ki ga določi odbor. Pravne osebe lahko postanejo le letni družbeniki. § 3. Za sprejete in natisnjene spise bo družba plačevala pisateljem ali njihovim zakonitim dedičem nagrade, katere določi odbor. § 4. Družbo vodi odbor petih članov, ki morajo biti letni ali pa dosmrtni udje Goriške Mohorjeve družbe. Odbor volijo poverjeniki-duhovniki goriške nadškofije, ki so slovenske narodnosti, za dobo treh let, in sicer ali redno na občnem zboru ali pa izredno s pismenimi izjavami. Pri rednih volitvah na občnem zboru so dovoljena pooblastila. Poverjenik lahko da pooblastilo samo duhovniku in sicer poverjeniku ali nepover-jeniku. Vsakdo ima lahko samo eno pooblastilo. Odborniki izvolijo podpredsednika, tajnika in blagajnika. Odbor nastavlja uslužbence. Odbor odloča o objavi spisov in knjig. Če med poslovno dobo kak član odbora odstopi ali kako drugače odpade, sme odbor na njegovo mesto kooptirati za ostalo poslovno dobo novega odbornika. Odbor je sklepčen, ako je navzoča nadpolovična večina članov. § 5. Predsednik družbe ali njegov namestnik skliče vsako leto občni zbor. K občnemu zboru se morajo vabiti poleg članov odbora tudi vsi dosmrtni družbeniki ter vsi poverjeniki v goriški nadškofiji. Poverjenik je, kdor nabere vsaj deset udov. Vsi povabljenci imajo pravico staviti na občnem zboru predloge, katere pa morajo vsaj štirinajst dni prej pismeno javiti odboru. Vsi povabljenci imajo tudi pravico glasovati. Kadar gre za izvolitev odbora in revizorjev, glasujejo samo pover-jeniki-duhovniki. § 6. Občni zbor je sklepčen ob vsakem številu udeležencev, razen če gre za razpust družbe. Odloča se z nadpolovično večino. § 7. Ob$ni zbor: 1. potrjuje letne račune; 2. presoja delo odbora in daje odboru razreš-nico; 3. popravlja, spreminja in, če treba, razveljavlja sklepe odbora; 4. spreminja poslovnik družbe, če glasujeta za to dve tretjini navzočih članov; 5. sklepa o razdružitvi družbe; 6. daje odboru smernice za njegovo delo; 7. voli odbor petih članov za dobo treh let; 8. voli tri revizorje za dobo enega leta. § 8. Družba ima svoj poslovnik. Spreminja ga občni zbor, če za spremembo glasujeta dve tretjini navzočih. § 9. Nadzorstvo voli iz svoje srede predsednika, podpredsednika in tajnika. Seje nadzorstva sklicuje predsednik. Ako postane kak član nadzorstva trajno zadržan, izbere nadzorstvo sporazumno z odborom novega člana do prihodnjega občnega zbora. Nadzorstvo ima pravico in dolžnost pregledati in potrditi letne račune in bilanco. § 10. članstvo ugasne: 1. s prostovoljnim izstopom; 2. s smrtjo; 3. če koga odbor izključi. Izključitev do smrtnih udov mora potrditi občni zbor; 4. če kdo ne plača udnine. § 11. Družba se razpusti po sklepu občnega zbora, na katerem so navzoče vsaj tri četrtine dosmrt- nih udov in tri četrtine poverjenikov. Za razpust morata glasovati vsaj dve tretjini vseh dosmrtnih udov in dve tretjini poverjenikov. Zadnji občni zbor določi, v katere namene naj se porabi družbeno premoženje. (Poslovnik je bil sprejet na občnem zboru dne 16. novembra 1953.) LETOŠNJI KNJIŽNI DAR Za leto 1955 so izšle sledeče knjige: 1. K o 1 e d a r za leto 1955. Ima zanimivo, pisano vsebino in mnogo slik. 2. Wallace: B e n H u r II. del. To je tretja slovenska izdaja tega odličnega zgodovinskega romana, čigar dejanje se vrši v Sveti deželi ob Kristusovem času. Roman napeto pripoveduje, a je hkrati tudi umetniško na višku. 3. Dr. R. Klinec: Marijino češčenje med goriškimi Slovenci. Z mnogimi slikami. Prispevek Mohorjeve družbe k proslavam marijanske-ga leta. NOVO ŠOLSKO POSLOPJE PRI SV. IVANU V TRSTU V januarju 1954 so se nekatere slovenske šole preselile v novo šolsko poslopje pri Sv. Ivanu v Trstu. Stavbo so zgradili zavezniki izrecno za slovenske šole. Je velika, lepa in moderna. Ima 24 lepih in zračnih učilnic in potrebne prostore za urade in kabinete. Manjka še telovadnica; graditev je že v načrtu. Tudi dvorišče je treba urediti in ograditi. V novi hiši poslujejo sedaj tele slovenske šole: otroški vrtec, osnovna šola, trgovska strokovna šola, trgovska akademija in učiteljišče, ki imajo vsi skupaj okoli 700 učencev. Vsi so veseli, da so lahko zapustili prejšnje vedno poltemne učilnice, v katerih so morali biti toliko let. Voščimo jim, naj pod novo streho razvijajo in dosežejo še lepše uspehe. DOMAČA TRGOVINA IN CEVLJARNA i6as.il Benedikt GORICA - RASTEL 1 (pri prefekturi) Gorica - Raštel 1 (pri prefekturi) - Gorica Ima vedno v zalogi prvovrstne domače delavne, smučarske in Športne čevlje. — Najboljši vsakovrstni tovarniški izdelki Sprejema naročila — Popravila — Delo dobro — Blago prvovrstno -- CENE ZELO NIZKE -- KMEČKA BANKA r. z. z o. j. V GORICA - ul. Morelli 14 tel. štev. 22-06 „c/HfLLita" trgovina čevljev GORICA - Corso Verdi 34 tel. štev. 25-17 BOGATA IZBIRA LEPIH IN DOBRIH ČEVLJEV - CENE SOLIDNE! Dr. K. RUTAR zdravnik za notranje bolezni GORICA - TRAVNIK Piazza Vittoria 32 2a doba volfr Po vlomu v neko veliko londonsko banko je neki večerni list pisal, da je vlomilec potreboval več kot štiri ure, preden je prišel do denarja. Naslednji dan je uredništvo dobilo protestno pismo od vlomilca: „Ali se ne zavedete, da z napačnimi podatki škodujete moji poklicni časti. Za vlom sem rabil samo dobre pol ure, ne pa štiri ure. Prosim, da popravite." _# _ „Ali še nisi pripravljena?" je zdravnik ves nestrpen vprašal svojo ženo. „Saj bova vse zamudila!" „Ne bodi vendar nepočakan! Saj sem ti že pred eno uro rekla, da bom v dveh minutah gotova." _ # _ „Kako ti gre v novi službi, Vinko?" „Delati moram za tri." „Revež! Ali te tako hudo priganjajo?" »Delam za tri: za ženo, za hčerko in zase." _ * _ Rudi in Polde sta sklenila, da se bosta odpovedala alkoholu. Samo za slučaj bolezni sta kupila pol litra brinjevca. Shranil ga je Rudi. Polde je vzdržal dva dni. Tretji dan je šel k Rudiju in mu rekel: „Tako sem bolan! Daj mi ga samo en požirek!" „Prepozno," pravi Rudi. „Jaz sem bil včeraj ves dan bolan." ,_# _ ..Nekateri psi so zelo inteligentni. Poznam enega, ki je pametnejši kot njegov gospodar." „Kaj bi tisto? Takega psa imam tudi jaz." _# _ Sodnik dr. Mesar vpraša obtoženca: „Kako se pišete?" „Kovač." „Kaj ste po poklicu?" „Mizar." „Čudno! Pišete se Kovač in ste mizar." „Zakaj čudno? Vi se pa pišete Mesar in ste sodnik!" _# _ „Toliko vrabcev je tukaj. Zakaj nimate v vrtu strašila, gospa Neža?" „Ni treba, gospa Tina, saj sem jaz ves dan tam." _# _ „Berto, ta pijanec, je bil sinoči tako natrkan, da je prodal tržaško glavno postajo." „To pa že ni mogoče! Le kdo jo je kupil?" „Kda? Jaz sem jo kupil in tudi plačal sem mu jo v gotovini. Popivala sva namreč skupaj." „Cujte, zakaj ne pridete, ko pozvonim? Ali niste slišali, Polona?" „Seveda sem slišala, gospod, a šele ko ste zvonili tretjič." _* _ še ena o lovu. — Jože in Miha sta se dogovorila, da pojdeta na lov. „Jaz bom skrbel za orožje," je rekel Miha, „ti pa se pobrigaj za hrano." Drugi dan je Jože prinesel dve žeinlji, dve zajetni steklenici rebule in steklenico žganja. Miha se je takoj razburil: „Saj sem vedel, da se nate ni mogoče zanesti! Le kam bova dela toliko kruha?" V VSAKO SLOVENSKO HIŠO „JCatoluki g^Lat"! T)0i)(inai p o hi s to a PRINČIČ KRMIN - CORMONS - telefon 32 Vsakovrstno pohištvo — Spalnice — Jedilnice — Kuhinje — i. t. d. Izvrši po naročilu vsako delo. TOVARNIŠKE CENE ---- DELO SOLIDNO - ---DOMAČA TVRDKA TISKARNA tJžujdiifL GORICA, Riva Piazzutta 18 - telefon 26-76 Izvršuje: tiskanje računov, raznih blokov, naslovov tvrdk na pismih in ovitkih, vizitk in sploh vseh tiskarskih del. — Tiska po naročilu: knjige in registre za trgovce in zadruge KNJIGARNA IN PAPIRNICA Vili. Totluuaio NASL. TRSTA - ULICA PAGANINI 2 - TRST Prodaja devocionalije, pisarniške potrebščine, zvezke vsake velikosti in vse predmete, ki spadajo v papirniško stroko. — Velika izbira slovenskih in italijanskih knjig. KLOBUCARNA (lastnik Jože GORKIC) GORICA - ulica Rastello 28 - GORICA Velika izbira športnih in klasičnih klobukov — čepic — dežnikov — i. t. d. STAROZNANA GOSTILNA „Pti zlalem jelenu' (lastnik A. Vida) GORICA, Pred škofijo - tel. 24-97 Pristna domača vina — Dobra kuhinja — Prenočišča — Shramba vsakovrstnih vozil TRGOVINA ČEVLJEV AND. ČOTAR GORICA - ul. Rastello 34 - GORICA DOBRO BLAGO PO NIZKIH CENAH DROGERIJA Peta" GORICA - Corso Italia 32 - tel. 26-38 Velika izbira oljnatih in navadnih barv, firnežev, droži, čopičev, kemičnih izdelkov, slikarskih potrebščin, raznih dišav itd. ZDRAVNIK Dt. jak