Janko Kos, Romantika
(Literarni leksikon. Študije, šesti zvezek. Državna založba Slovenije 1980, 87 strani.)
Pojem romantike je v slovenski literarni vedi po zaslugi Prešerna in obširnega prešernoslovja najbrž precej bolj natančno in enoznačno določen kot na primer kategorije baroka, klasicizma ali predromantike. Vendar pa se kljub temu pojavljajo zadrege, zlasti pri periodizaciji njenega konca v zvezi s pojavi, pri katerih se je težko odločiti, ali so romantika ali pa nemara že realizem, in so zato deležni dvoumnih in meglenih oznak.
Kosova študija ima zato precejšnjo vrednost, saj problematiko zastavlja široko in obenem precizno (bibUografija obsega prek 130 naslovov!). V osredju je duhovnozgodovinski pristop, ki ga Kos v glavnem izpeljuje iz Heglove Estetike in ki nudi možnost za deduktivno preverjanje empiričnega gradiva. To pomeni, da se iz »definicije«, kaj je romantika v svojem bistvu, lahko v enoto zvaja sicer raznorodno gradivo. Ta uvid Kos osvetli še s sociološkim in generacijsko-periodiza-cijskim pristopom in povsod smiselno vklaplja slovensko problematiko v evropski kontekst Za romantiko, ki je s Prešernom tudi pri nas razvit in visoko artističen pojav, je duhovnozgodovinski pristop vsekakor ustreznejši kot pa npr. znotraj problematike slovenskega razsvetljenstva in predromantike, kjer se na račun blokiranosti in enovitosti duhovnozgodovinske strukture ne-opravično izgubi specifika različnih poetik, različne »hterarnosti« tekstov. Odprto je še obsežno področje raziskovanja, ki bi ob bok duhovni zgodovini postavilo še diahrono poetiko.
Knjižica je razdeljena na štiri dele: Izvor in razvoj pojma (str. 5-26). Pojem romantika v današnji literarni vedi (26-52), Sociološki pogledi na ro-
mantiko (53-63) in Periodizacija romantike pri Slovencih in v Evropi (64-73).
V prvem delu avtor uporabi svoj ustaljeni in koristni metodološki prijemi diahrono skuša prikazati spremembe znotraj semantičnega polja pojma in s tem osvetliti, da zgolj intuitivna, enkratno impresionistična »definicija« oziroma iz nje izpeljane lastnosti niso zadostne in tudi ne znanstvene. Obeležja, ki jih neki pojem dobiva, so namreč zgodovinska in so tudi prikazana v perspektivi historičnega materializma.
Avtor ugotavlja, da se je termin »romantika« v literarni zgodovini in teoriji kot izrazito znanstven pojem uveljavil šele v drugi polovici 19. stoletja, se pravi »a posteriori«. Do tega pomena se je vsebina oblikovala v štirih osnovnih stopnjah:
1. Pridevniška raba kot »romanski« (iz adverba vulgarne latinščine »romanice«, ki po 1. 1000 označuje novi jezik, ki se razlikuje od klasične latinščine).
2. Kot izraz »roman« (starofrancosko »romanz«, ki v 12. in 13. stoletju pomeni srednjeveški viteški roman s pustolovsko, spiritualno krščansko in pravljično - mitsko vsebino).
3. V novi pridevniški obliki »romantičen« (ok. 1600 v oblikah »romanesque« in »romanesco«). Ta oblika pojma se ohrani vse do substantiviza-cije v 19. stoletju, pri tem pa se njegova semantična in zlasti vrednostna obeležja močno spreminjajo.
4. Kot samostalnik »romantika«. Substantiviza-cija se pojavi verjetno prvič pri Novalisu (»Romantik«, »Romantiker«), vendar še v zvezi s pojmoma roman in romanca Nato se obliki »roman-
144
tičen« in »romantika« v 19. stoletju pri samih teoretikih in ustvarjalcih romantičnega oMobja bistveno poglobita.
V poglavju Pojem romantika v današnji literarni vedi izgradi Kos svojo opredelitev obdobja na osnovi Wellekove kritike delnih, zunanjih, zgolj nacionalnih obeležij pojma. Velika disparatnost in raznorodnost pojava je zlasti A. Lovejoya vodila v načelen dvom, če je sploh možna znanstvena, enovita oznaka. Zoper ta dvom je Wel-lek postavil svoj poskus opredelitve obdobja. Kos dopolnjuje njegovo kritiko. Romantike namreč ni mogoče enačiti z ljubeznijo do srednjega veka, z naklonjenostjo ljudskemu pesništvu, tudi ne s iantastiko ali religioznostjo, ali s pojmovanji samih romantikov. Wellek je orisal tele najbolj splošne in abstraktne poteze evropske romantične hterature: vera v odločilno vlogo domišljije v pesništvu in umetniškem ustvarjanju, nazor o poduhovljeni, estetski in s človekom organsko enoviti naravi, poudarjanje pomena simbolov in mitov kot temeljnih sestavin hterarnega ustvarjanja, kot tudi grajenja pogleda na svet in naravo. Pozneje je Wellek te ugotovitve dopolnil s spekulativno vsebino: razkol m^d subjektivnostjo in objektivnostjo se v romantiki skuša premagati s pomočjo poezije.
Kos sprejme WeUekov nastavek, a ga kritično revidira (tako nasprotje je obstajalo že v renesansi, baroku, klasicizmu, razsvetljenstvu in predro-mantiki). Opredelitev romantike je za avtorja potrebno iskati v skupni osnovi, v katero poleg literarno-estetskih spadajo predvsem (I) globlji, duhovnozgodovinski temelji, ki so predpostavke za nastajanje romantičnih literarnih tvorb. Eden tovrstnih poskusov je bil v literarni in umetnostni vedi abstraktno-tipološki vidik (že pri Schil-lerju, potem pri H. Wölfflinu, F. Strichu in D. Či-ževskem), ki pa ga Kos zavrne, ker gre za shematično, ahistorično, empiričnemu materialu neustrezno in enostransko abstrakcijo. Na bistvo romantike je treba gledati s stališča dialektike in procesualnosti, ki sta jo vpeljala Hegel in marksizem. Romantika se tako pokaže kot faza v razvoju evropske duhovnosti, umetnosti in tudi hterarnega življenja od renesanse do danes. Takšno genezo romantike je zastavil že F. Schlegel, ki je 1.1800 (implicite) podal troje izvorov romantičnega gibanja, s katerimi je mogoče razumeti njeno bistvo in značilnosti:
1. Francoska revolucija (princip svobode).
2. Nemška idealistična filozofija uveljavlja novi princip subjektivnosti, avtonomne zavesti, ki se poveže s principom dejavne svobode.
3. Weimarska klasika, po kateri so romantiki sprejeli prepričanje o avtonomnosti estetskega v umetnosti in v življenju. Estetsko romantikom pomeni najvišjo in absolutno vrednoto ustvarjanja.
Ti trije izvori so le troje različnih plati istega teženja, ki se je izobhkovalo skozi duhovno zgodo-
vino novega veka. Kos ga na kratko in koncizno označi (s kategorijami subjekta, objekta, imanen-ce in transcendence itd.). Proces, ki je razvil renesančno, baročno, razsvetljensko in predro-mantično duhovnozgodovinsko strukturo, vsebuje že nekatere predpostavke za romantiko, ki jih bodisi sprejme, bodisi zavrne, oziroma drugače postavi.
Kos postavlja zdaj tipično romantično duhovnozgodovinsko strukturo, ki je, kot meni, sicer shematična, a gibljiva in ustrezna gradivu:
1. V središču je človek, ki hoče biti avtonomni ali celo absolutni subjekt samega sebe zgolj iz svoje subjektivnosti, domišljije in čustva (čustvujem, torej sem).
2. Estetska subjektivnost je tudi estetsko ustvarjalna in je tako lahko sama sebi ideal. Estetsko je glavni princip človekovega in umetniškega sa-movrednotenja.
3. Transcendenca je romantičnemu človeku imanentna v njegovih čustvih, domišljiji in razpoloženjih.
4. Svet in jaz sta dualistično razcepljena. Svet se pojavlja kot ovira za subjektovo samorealizacijo. Možno je več načinov preseganja tega nasprotja (svetobolje, imaginiranje višje metafizične in religiozne realnosti boga, kozmosa ali narave, umik iz stvarnosti v drugo zgodovinsko ali geografsko razsežnost, oziroma v utopijo ali nacionalni projekt, kult poezije in pesnika).
V vsakem romantičnem avtorju in njegovem delu se te antropološke in duhovnozgodovinske podmene drugače povezujejo, kar pojasnjuje tudi raznohkost evropske romantike, ki se jo da po gornjih kriterijih razdehti na več skupin.
Kos se »literarnega«, se pravi poetološkega vidika romantične strukture tudi dotakne. Znotraj romantične estetike je možno več tipov estetskega (od »klasičnega« do »pitoresknega«), vendar je lepota vedno najvišje merilo, tudi za območje resničnega in moralnega. Najtesneje z duhov-nozgodovinskim bistvom romantike je tudi njeno razmerje do Uterarnih vrst (zvrsti), zvrsti (vrst) in obhk. Na prvem mestu je lirika, ki je romantikom najustreznejša za izražanje subjektivnosti, ostale vrste (zvrsti) pa se lirizirajo in pride do novih, tipično romantičnih žanrov (epsko-lir-ska poema, poetični in celo verzni roman, lirska drama ipd.). Razširjena sta tudi pravljica in roman. Torej se tudi v poetiki žanrov uveljavlja načelo svobodne, spontane in neomejene ustvarjalnosti.
Romantika pa je v svojih skrajnostih daljnosežno razvila tudi izročilo za neoromantiko in modernizme 20. stoletja (»nihihzem« in »romantična ironija«).
V poglavju Sociološki pogledi na romantiko Kos razlaga romantiko tudi iz širše vključenosti v zu-najliterarne, družbenozgodovinske procese, ki
145
njo samo presegajo, a jo hkrati določajo tudi kot del celotnega dogajanja, ki spreminja evropsko družbo. Kos tu sledi Engelsu, ki razmerja med t i. duhovno nadstavbo in bazo ne postavlja meha-nicistično (relacija odseva), ampak priznava nadstavbi imanentno logiko, ki pa je »v zadnji instanci« vendarle določena z gospodarsko bazo in družbenimi procesi.
Kos najprej obračuna z Lukacsem, ki je romantiki enostransko pripisal konservativni, restavracijski značaj. Tudi Häuser, ki problematiko zastavlja širše, je piscu študije eklektičen, protisloven in nejasen. Od štirih Hauserjevih socioloških opredehtev romantike se mu zdi vredna razmisleka zlasti in samo zadnja - da je romantika po svojem bistvu meščansko gibanje. Kos to tezo preverja predvsem s podatki o socialnem izvoru in statusu piscev. Razhke v le-tem lahko pomagajo razjasniti tudi nekatere specifične poteze posameznih nacionalnih literatur. Po pregledu nacionalnih romantik s tega vidika in po primerjavi s socialnim »ozadjem« razsvetljencev ugotavlja, da je romantika po svojem izvoru v primerjavi z razsvetljenstvom bolj plemiška (kljub temu, da je močno zastopano tudi meščanstvo, pri nas celo kmetstvo) in da je kasnejši status piscev večinoma profesionalna inteligenca, ki pa je zdiferencirana v razUčne sloje.
Sociološka dejstva nudijo avtorju možnost za razlago protimeščanskih in protlutiUtarističnih teženj romantičnega subjektivizma. V tem sledi A. W. Gouldnerju, ki je postavil tezo, da se je prvotno enoviti »tretji stan« po francoski revoluciji (torej ravno v obdobju romantike) na znotraj naglo diferenciral na pridobitne srednje in višje meščanske sloje (nosilce lastništva in moči) in na izobraženske sloje (nosilce funkcij kulture, duhovnih tradicij in izobrazbe). Med obema slojema je prišlo do trenj, v sklopu katerih je mogoče romantično gibanje razumeti tudi kot sublimacijo položaja izobraženih slojev (tudi meščanskih in kmečkih po izvoru) v izrazito protiuühtamo držo. To lahko opazimo tudi pri avtorjih, ki so po izvoru aristokrati.
Velika sprememba pa se v romantiki zgodi tudi s socialno eksistenco literature in avtorja, zlasti v povezavi s produkcijo in distribucijo literature (vidik konzumacije in recepcije literature s stališča sociologije bralca v študiji žal ostaja v ozadju). Književnik postane svobodni proizvajalec za tržišče, kjer literarno delo postane podvrženo zakonom trga (založbe, knjigotržci). Konča se tradicionalni mecenat Novi položaj je literata ločeval od neposrednega, vnaprej določenega stika z občinstvom, s tem pa tudi od apriornih socialnih norm, po katerih je prej uravnaval svoje delo. Pisec ni več vezan na tradicijo in konvencijo. To je bila pravšnja podlaga za romantični subjektivizem.
Kos v zadnjem poglavju daje trdnejšo osnovo za periodizacijo slovenske romantike. Njegovo opiranje na stopnje tega gibanja v Evropi zlasti prispeva k razumevanju naše postromantike. Pri
svoji periodizaciji evropske zgodnje, visoke in pozne romantike ter postromantike upošteva generacijski vidik. Pri tem je važnejša letnica rojstva kot čas zrelosti in vstopa v javnost Generacijski ritem tako dopolnjuje intervale v periodizaciji. Avtor ugotavlja, da itahjanska, še posebno pa slovanske romantike s svojimi stopnjami zaostajajo za nemško in angleško vsaj za dvajset let Slovensko romantiko pisec študije periodizi-ra takole: 1830 - začetek (prve Prešernove pesmi v KČ), 1830-36 - pri Prešernu preplet sestavin zgodnje romantike, ki že zorijo v visoko, po 1835 - Prešeren se obrne k spodbudam in vplivom mlajše nemške romantične šole in njenih naslednikov; visoka romantika se že preveša v pozno, 1840-46 - pozna romantika, 1848 - konec (objava zadnjih Prešernovih pesmi v KČ). Delovanje Vraza bi lahko periodizacijo še dodatno osvetlilo, zlasti ker je Vraz iz deset let mlajše generacije. Ostali pisci obdobja pa se gibljejo še v svetu preživelega 18. stoletja; zvečine v predromantič-nem sentimentalizmu.
Najvzpodbudnejša pa se zdi Kosova ugotovitev, da se povsod, kjer romantika uplahne, a je ne nadomesti takojšen razmah realizma, zasnuje na njenih ostalinah dolgo obdobje postromantike. Le-to gradi iz posameznih sestavin romantične idejnosti, motivike, poetike in estetike, a ne ustvari več globinskih romantičnih struktur, ampak jih sestavlja po drugačnih vidikih. To ugotovitev, kakor seveda tudi celotno študijo Janka Kosa, bo treba pri nadaljnjih raziskavah 19. stoletja nujno upoštevati.
Marko Juvan Ljubljana
146