20 Intervju: KATJA POBOLJŠAJ Katja Poboljšaj je znana predvsem kot začetnica sodobne herpetolo- gije v Sloveniji. Z dvoživkami se je profesionalno začela ukvarjati takoj po diplomi na Oddelku za biologi- jo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1996 je bila glavna pobudnica ustanovitve Herpetolo- škega društva – Societas herpetolo- gica Slovenica, kjer je ostala aktivna vse do današnjih dni. Prvi del svoje poklicne poti je preživela v Prirodo- slovnem muzeju Slovenije, kjer se je prvič srečala s presojami vplivov na okolje pri večjih infrastrukturnih projektih. To področje dela jo spre- mlja tudi na Centru za kartografijo favne in flore, kjer je danes zaposle- na kot namestnica direktorja. Med ljubitelji narave je Katja znana pred- vsem preko svoje dolgoletne aktiv- nosti na področju reševanja proble- matike dvoživk in cest. Poleg vsega naštetega je tudi odlična poznavalka naravovarstvene in okoljevarstvene problematike v Sloveniji in v Evropi, saj je njeno delo v veliki meri vezano na področja Nature 2000. Katja, kdaj si ujela svojo prvo dvoživko oz. si se z njimi začela ukvarjati bolj strokovno in zakaj si se poklicno zače- la ukvarjati ravno s to skupino živali? Ne bi znala povedati, kdaj točno se je to zgodilo. Verjetno že precej zgodaj, saj me živalski svet zanima že od majh- nega, zaradi česar sem se že v petem razredu osnovne šole odločila, da bom postala biologinja. Z dvoživkami kot raziskovalnim objektom sem se srečala na srednješolskih in študentskih biolo- ških raziskovalnih taborih. Na taborih takrat sicer še ni bilo skupin za herpe- tologijo kot tudi ne večine drugih dana- šnjih taborskih skupin. Ponavadi sem sodelovala v skupinah, ki so pokrivale živali, razen ptic. Strokovno sem se z dvoživkami in herpetologijo prvič sre- čala v tretjem letniku študija, ko sem iz- birala temo diplomske naloge. Takrat je bila moja glavna želja obiskati čim več terena in raziskovati kakšno bolj vodno skupino živali. Dvoživke so se mi za- zdele pravilna odločitev, čeprav je bila herpetologija pri nas v tistem času zelo slabo razvita. Za diplomsko nalogo sem tako pripravila pregled dvoživk Sloven- skega primorja. Herpetološko društvo je svoje kore- nine leta 1996 pognalo tudi skupaj s tabo. Kako to, da ste se takrat odloči- li za ustanovitev društva? Po diplomi sem se z dvoživkami začela aktivno ukvarjati tudi tako, da sem na bioloških taborih sodelovala kot men- torica herpetološke skupine. Na taborih se je hitro izoblikovala manjša skupina študentov, pravzaprav študentk, ki jih je zanimala herpetologija. Kmalu so po- kazale interes, da bi se tudi same lotile kakšnega herpetološkega projekta. Da bi lahko nudili bolj učinkovito podporo takim projektom in da bi zagnali razvoj herpetologije, smo se odločili za bolj formalno obliko organizacije. Za izva- janje projektov smo namreč potrebo- vali tudi finance, za te pa smo se lahko potegovali kot nevladna organizacija. Poleg tega smo skozi društvo lažje iz- polnjevali izobraževalno in ozavešče- valno poslanstvo. Podporo pri ustano- vitvi herpetološkega društva smo dobili tudi od starejših biologov: dr. Francija Potočnika, dr. Borisa Sketa in dr. Mar- ka Aljančiča, pri čemer sta se predvsem slednja s herpetologijo srečevala pred- vsem preko močerila. Ideje o društvu so se sicer porajale že v preteklosti, sre- di devetdesetih let pa je prišlo tudi do dovolj velikega števila zainteresiranih ljudi. To so bila tudi leta, ko je bila usta- novljena večina bioloških društev, ki so sedaj združena okoli Trdoživa. Društvo se je sprva imenovalo Societas herpetologica Slovenica – Društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev, danes pa se imenuje Herpetološko društvo – Societas herpetologica Slovenica. Zakaj izbira takega imena oz. imen? Ko smo društvo ustanavljali, smo se zgledovali po tujih herpetoloških dru- štvih in po evropskem herpetološkem združenju. V Italiji namreč deluje So- cietas Herpetologica Italica, evropsko združenje pa se imenuje Societas Eu- ropea Herpetologica (SEH). Pri zadnji spremembi imena društva smo stremeli predvsem k skrajšanju imena društva. Zakaj ste se odločili za ustanovitev sa- mostojnega herpetološkega društva in zakaj se raje niste organizirali zno- traj kakšne obstoječe organizacije? Edina organizacija, znotraj katere bi se takrat lahko poizkusili organizirati, je bilo Prirodoslovno društvo Slovenije, ki Pogovarjal se je David Stanković Katja Poboljšaj. (foto: Melita Vamberger) Kali na Krasu so pomemben habitat dvoživk. (foto: Branka Trčak) 21 pa je imelo precej okostenelo strukturo, znotraj katere se aktivni biologi nismo videli. Glavnina njihovih aktivnosti se je namreč vrtela okoli revije Proteus, niso pa organizirali terenov, taborov ali drugih dejavnosti, ki bi pritegnile aktivne študente, vključno s herpeto- logi. Med nami je vladal nek prepad v dojemanju tega, kakšne aktivnosti naj bi taka društva izvajala. Za ustanovitev samostojnega društva in ne za pove- zovanje s sorodnimi društvi, recimo z odonatološkim, pa smo se odločili, ker so biološka društva nastajala predvsem glede na skupne raziskovalne interese. Kako gledaš na tako razdrobljenost danes? Se ti zdi, da manjka profesio- nalna centralna nevladna naravovar- stvena organizacija? Kar se tiče organiziranosti nevladnega sektorja, je v Sloveniji situacija nekoli- ko specifična. V devetdesetih letih, ko se je vzhodna Evropa začela približeva- ti Evropski uniji, je zahod (in zahodne nevladne organizacije) namenjal ogro- mno finančnih sredstev za razvoj nevla- dnih organizacij na vzhodu. Tam so se na ta način razvile nekatere pomembne naravovarstvene organizacije, ki danes delujejo profesionalno in izvajajo tudi velike naravovarstvene oz. okoljevar- stvene projekte, upravljajo z zemljišči in podobno. V Sloveniji pa do tega ni prišlo, saj je bila v devetdesetih letih gospodarska situacija veliko boljša kot v drugih državah bivšega vzhodnega bloka, zaradi česar so bili ljudje red- ko pripravljeni zapustiti varna zavetja javnih in drugih služb, da bi se tudi po- klicno poizkusili v nevladnih organiza- cijah. Sama sodim med izjeme, saj smo se s skupino kolegov na samem začetku poklicne poti odločili za delo v nevla- dnem sektorju in ustanovili zasebni zavod Center za kartografijo favne in flore (CKFF), ki je predvsem strokovna organizacija. Že od samega nastanka društev smo se tudi pogovarjali o bolj formalnem povezovanju bioloških dru- štev z možnostjo ustanovitve nekakšne centralne nevladne naravovarstvene organizacije, a dlje od pogovorov žal ni nikoli prišlo. Sama predvsem pogrešam nekakšen forum oz. redna srečanja bio- loških društev, kjer bi oblikovali skupne ideje in strategije za skupne nastope pri vročih problematikah na področju na- ravovarstva. Pa vendar biološka društva danes pripravljajo skupne akcije in redno sodelujejo pri izpeljavi dijaškega ta- bora. Tudi Trdoživ je plod takega so- delovanja. Ne smete me razumeti narobe. Obstaja veliko sodelovanja, ampak pogosto se mi zdi, da vse poteka po neki inerciji, brez strategije in konstruktivnega so- delovanja ter vizije na področju nara- vovarstva. Na nacionalnem nivoju nas z redkimi izjemami namreč skorajda ni. Menim, da bi morali na podoben način, kot se je vzpostavila koalicija za Volov- jo reber zaradi konkretnega problema, vzpostaviti neko »koalicijo varstva na- rave« na nacionalnem nivoju, ki bi mo- rala delovati predvsem na profesional- nem nivoju. Danes si v herpetološkem društvu še ve- dno aktivna. Kakšne naloge opravljaš? V društvu razen tega, da sem bila taj- nica, nikoli nisem prevzela nekih vod- stvenih funkcij, saj nekako nisem želela mešati svojega poklicnega dela s politi- ko društva. Sem pa kljub temu ves čas ostala aktivna članica. Danes predse- dujem društvenemu odboru za varstvo narave, saj to področje dobro poznam in mi je zelo blizu. Sem pa na področju varstva narave aktivna kot članica od- bora za varstvo narave pri Societas Eu- ropea Herpetologica (SEH Conservation Comittee). Kakšen je namen tega odbora? Odbor, ki je pričel delovati že leta 1981, smo po krajšem premoru leta 2007 obu- dili na Evropskem herpetološkem kon- gresu v Portu na Portugalskem. Takrat sem tudi postala njegova članica. Že naslednje leto smo organizirali sreča- nje v Sloveniji. V odboru pripravljamo redna srečanja, na katerih usklajujemo svoje delovanje in se opredeljujemo do raznih naravovarstvenih vprašanj. Na- ša najpomembnejša vloga je promocija varstva evropske herpetofavne. Odbor tudi predstavlja SEH v Evropskem ha- bitatnem forumu (EHF), mreži nevla- dnih organizacij, ki Evropski komisiji v Generalnem direktoratu za okolje in evropskim direktorjem za naravo nudi podporo in svetovanje predvsem pri implementaciji direktiv o habitatih in pticah. V sklopu EHF sem predstavnica odbora v delovni skupini za upravljanje Nature 2000. V odboru lahko torej po- sredno vplivamo na postopke, vezane na varovanje narave na nivoju EU. Poleg tega ima odbor tudi vlogo strokovnjaka za herpetofavno pri Bernski konvenciji. Tako so s pomočjo odbora nastali tudi vsi akcijski načrti pri Bernski konvenci- ji za herpetofavno. Vrniva se nazaj na tvojo poklicno pot. Po diplomi si se zaposlila v Prirodo- slovnem muzeju Slovenije. Je bilo tvoje tamkajšnje delo vezano na dvoživke? Imela sem srečo, da sem po diplomi dobila možnost opravljanja enoletnega pripravništva v muzeju, nato pa sem na- domeščala knjižničarko. To so bili tudi časi, ko se je ustanavljal COBISS, zato sem obiskovala raznorazne bibliotekar- ske sestanke in seminarje. V tem času sem v okviru predavanj prof. Gogale podiplomskim študentom predstavljala tudi uporabo interneta in elektronske pošte, saj se je splet takrat ravno začel razvijati. Muzej je bil med prvimi dobro tehnološko opremljenimi organizaci- jami v Sloveniji. Takrat so obstajali še zunanji modemi, povezave so bile zelo počasne, na splet si se moral povezati iz operacijskega sistema DOS. Pravi pi- onirski časi interneta! Poleg tega sem se med pripravništvom ukvarjala tudi z dvoživkami Ljubljanskega barja. Če sem čisto iskrena, sem bila takrat še malo zgubljena in nisem najbolje vedela, ka- ko naj izvajam svoje strokovne naloge v muzeju. Lahko bi bila veliko več na terenu, vendar sem imela občutek, da je to nagrada za opravljeno delo in ne delo samo. Vse se je korenito spremenilo, ko je ta- kratni zavod za varstvo narave naročil obširno raziskavo vpliva gradnje av- tocest na dvoživke. Ker sem bila prva diplomantka s področja dvoživk, so se name obrnili za izvedbo tega projek- ta. Zaključila sem ga zelo uspešno. Pri terenskem delu so mi veliko pomagali Ekskurzija ob zaključku posveta Varstvo dvo- živk v regiji Alpe-Jadran v Radencih junija 2007. (foto: Aleksandra Lešnik) Varovalne ograje za dvoživke na avtocestnem odseku Cogetinci–Vučja vas leta 2008. (foto: Ka- tja Poboljšaj) 22 tudi študenti, s katerimi smo nato sku- paj ustanovili herpetološko društvo. V tistih časih v Sloveniji herpetološka li- teratura skorajda ni bila na razpolago, strokovnega znanja pa je bilo tudi bolj malo. Tako sem se povezala predvsem s tujimi strokovnjaki, ki sem jih spozna- la na herpetoloških kongresih. Takrat sem v kontakt stopila predvsem s švi- carskimi kolegi, ki so bili na tem podro- čju najnaprednejši v Evropi, še posebej Kurt Grossenbacher, starosta evropske herpetologije. Kmalu za tem si se zaposlila na CKFF. Kakšne so tu tvoje delovne zaposli- tve in koliko je tvoje delo danes še povezano z dvoživkami? Uspešno izvedena raziskava o vplivu gradnje avtocest mi je odprla možnost nadaljnjega dela na tem področju, ta- ko da sem začela delati predvsem na presojah vplivov na okolje kot vodja za naravo. Organizirala sem celotno ekipo biologov, tako da smo s svojim delom postavljali tudi standarde dela pri pre- sojah, ki so danes sami po sebi umevni. V muzeju sem tudi imela za tiste čase zanimiv status, saj sem imela pogodbo za določen čas, denar za svojo plačo pa sem v veliki meri sama zaslužila s presojami, saj nisem imela sistemizi- ranega delovnega mesta. Prava javno- -zasebna dvoživka! Ker pa muzej ni bil najbolj primerna institucija za aplika- tivne projekte, sem se 1999 priključi- la ekipi CKFF, ki smo ga ustanovili leta 1996. Mladen Kotarac kot direktor je bil v začetku edini zaposleni, leta 1999 pa smo ekipo razširili, tako da sem po- stala namestnica direktorja. Z razvojem CKFF smo v naši organizaciji zaposlili še druge herpetologe, ki so v zadnjih letih tudi prevzeli večino terenskega dela in projekte, neposredno vezane na dvoživke. Sama se vse več ukvarjam z vodenjem in pridobivanjem projektov, presoj vplivov pri raznih infrastruktur- nih projektih (plinovodi, avtoceste ...) na eni strani, medtem ko na drugi stra- ni v službi pokrivam tudi delo, vezano na Naturo 2000. Čeprav so dvoživke še vedno moja prva ljubezen, življenje pač pelje svojo pot, zato se tej skupini več ne morem posvečati toliko, kot bi si že- lela. Večina naših bralcev Center za karto- grafijo favne in flore pozna predvsem po izdajah atlasov favne in flore. Kaj CKFF sploh je, kaj delate tam in kje najdete čas, sredstva in voljo za izda- janje atlasov? CKFF je neprofitni zasebni zavod in kot tak denar pridobiva na trgu preko raznih projektov in naročil. Usmerjeni smo predvsem v izdelave strokovnih podlag za varstvo narave, v izdelave presoj vplivov na okolje in inventariza- cijo biotske pestrosti. Sodelujemo tudi pri raznih evropskih raziskovalnih pro- jektih. Odkar je bil CKFF ustanovljen, je bila v ospredju predvsem vizija, da bi vzpostavili centralno podatkovno zbir- ko za področje biotske pestrosti v Slo- veniji. Potreba po takšni zbirki je bila na državnem nivoju od nekdaj prisotna, a se pred nami tega ni lotil še nihče. Mreže sodelavcev in partnerskih insti- tucij nam ni bilo težko ustanoviti, saj sami izhajamo iz različnih društev oz. institucij. V začetku je bil naš največji problem vzpostavljanje zaupanja, pred- vsem pri starejših kolegih. Pred nami še ni bilo takšnih zasebnih bioloških insti- tucij, zaradi česar so nekateri kolegi bi- li previdni in v strahu pred morebitnim izkoriščanjem ter izrabljanjem podat- kov. Kar nekaj let smo se trudili, da smo s korektnim delom uspeli preseči zače- tna nezaupanja. Na podlagi povezovanj in sodelovanj so nastale tudi pobude za izdelave atlasov, najprej Atlasa za kačje pastirje, potem gradiva za Atlas flore Slovenije itd. Izdajanje atlasov je torej nekakšna dodana vrednost sodelovanj. Zanje nimamo na razpolago nekih po- sebnih finančnih virov, kar pomeni, da je tempo izdaje atlasov odvisen pred- vsem od prostovoljnega vložka in časa sodelujočih. Tudi zaradi tega je kljub dolgoletnim obljubam atlas za dvoživke še vedno v nastajanju. Vrniva se še na področje varovanja na- rave. Kakšno se ti zdi stanje varovanja narave v Sloveniji danes in kako to lah- ko primerjaš s stanjem v preteklosti? Se razmere izboljšujejo, slabšajo? Odkar smo pristopili v EU, se je spre- menil celoten sistem varstva narave. Z vstopom v EU smo namreč dobili moč- no zakonodajno podlago, ki omogoča implementacijo varstva narave tudi v ostale sektorje. Vzporedno se je razvila in implementirala mreža Natura 2000 z Direktivo o habitatih in Direktivo o pticah, med približevanjem EU pa so se odprle tudi možnosti za financiranje naravovarstvenih projektov. V Sloveniji je posledično naraslo število upravlja- nih zavarovanih območij; do takrat je namreč obstajal le Triglavski narodni park. Zaradi obvez do obeh direktiv se je pričelo tudi načrtno financiranje raz- iskav na temo biotske pestrosti, kar je zelo pomembno tudi za biološko stroko in njen razvoj. Kar se tiče nevladnih or- ganizacij, je verjetno najbolj vidna po- sledica spremembe sistema varstva na- rave to, da se nevladne naravovarstvene organizacije kot stranke v javnem inte- resu lahko vključujejo v razne postopke priprave razvojnih načrtov, prostorskih planov in drugih postopkov že od same- ga začetka naprej. Žal pa pride na tem mestu do izraza podhranjenost društev, predvsem s stališča financ in profesio- nalizma, saj vključevanje v te postopke ni delo, ki ga lahko opravljaš v popol- danskem času. Kot sem povedala že prej, pogrešam predvsem profesionalno centralno nevladno organizacijo za var- stvo narave, ki bi bila podprta s strani društev, posameznikov in države. Še najbližje temu je skozi svoje delovanje postalo Društvo za opazovanje in pro- tučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki se prvenstveno vseeno ukvarja s ptiči. Mi- slim, da bi se, tako kot se je skozi okolj- ski center izoblikovala okoljska sfera, nekaj podobnega moralo zgoditi tudi z društvi, ki se ukvarjajo z varstvom Člani odbora za varstvo narave pri Societas Europea Herpetologica (SEH Conservation Comittee) na srečanju v Škocjanskih jamah leta 2008. 23 narave na državnem nivoju. S strani države namreč očitno obstaja želja po komunikaciji z eno samo organizacijo, ki bi zastopala vsa društva. Čigava naloga je po tvojem mnenju va- rovanje narave? Varovanje narave je naloga države in nas vseh. Država naravo varuje direktno in z implementacijo ustrezne zakonodaje, medtem ko je vloga nevladnikov, da so pes čuvaj, ki državo opozarja na njene napake in nadzira procese, ki potekajo. Se ti zdi, da je v Sloveniji naravo mo- žno in izvedljivo varovati preko pri- tiska nevladnih organizacij na drža- vo, da bo ta nekaj drugače regulirala, uzakonila ipd.? Ali je edini možni na- čin spremembe od zgoraj navzdol, to je s strani nadnacionalnih zavezujočih institucij, torej s strani EU na državo? Pri nas imamo vse od črnega do bele- ga, saj je vse odvisno od konkretnega problema. Določene probleme se lah- ko reši hitro in učinkovito in na lokal- nem nivoju, medtem ko na drugi stra- ni obstajajo problemi, kjer sploh ni posluha za reševanje, zaradi česar so se društva že obrnila na evropske in- štitucije. Enostavnega odgovora na to vprašanje ni. Pomembno vprašanje je predvsem, ali gre za problem na lokal- nem ali na državnem nivoju in ali so na voljo društveniki, ki so v postopek reševanja problema pripravljeni vložiti veliko energije, prostega časa in pred- vsem znanja. To se je lepo pokazalo na primer pri celotnem poteku dogajanja z Volovjo rebrijo. Vedno problem poizku- siš rešiti na lokalnem nivoju; če se ne da, greš na naslednjo stopničko. In tako naprej, dokler ne uspeš oziroma dokler imaš na razpolago ljudi, znanje, čas in sredstva. Država oz. investitorji delajo pač, kot jim pustimo. Če na drugi stra- ni ni primernega sogovornika, naredijo, kakor so si zamislili. Saj obstajajo tudi državne oz. javne organizacije, ki so pristojne za var- stvo okolja – Agencija za okolje, Za- vod za varstvo narave, inšpekcijske službe itd. Da, ampak tudi te organizacije so moč- no kadrovsko in finančno podhranjene; še posebej je ta problem izpostavljen pri inšpekcijskih službah, katerih de- lovanje je omejeno. Le za vtis je treba razmisliti o tem, koliko ljudi je zapo- slenih na Zavodu za varstvo narave in koliko na Zavodu za gozdove Slovenije. Ne pravim, da te organizacije ne bi mo- gle delovati bolje tudi znotraj sedanjih okvirov, vendar pogosto na njihovo de- lovanje gledamo preveč negativno. V Sloveniji namreč zelo redko pohvalimo in prehitro pozabimo na pozitivne do- sežke. To velja tudi za te organizacije. Kaj se ti zdi danes največji izziv na področju varovanja narave? Pravzaprav se mi zdijo trenutno najbolj problematična vprašanja, povezana z upravljanjem območij Natura 2000. Postavlja se vprašanje, ali je sektorsko upravljanje, ki ga je vpeljala država, pravi način upravljanja. Ekstenzivni travniki znotraj in zunaj teh območij namreč izginjajo enako hitro. To po- meni, da je več kot očitno nekaj močno narobe z vzpostavljenim upravljanjem. Veliko vprašanje je, kaj bo država tu storila, saj zaenkrat rešitev še ni. Samih dvoživk in plazilcev se skoraj nisva dotaknila, zato me zanima, če mi za konec lahko poveš, katere vrste iz teh dveh skupin so pri nas najbolj ogrožene in ali se dela dovolj na nji- hovi zaščiti. Kar se tiče zakonodaje, so vsa orodja za ustrezno varovanje dvoživk in plazilcev pravilno nastavljena. Pri nas sta pro- blem predvsem sama implementacija zakonodaje in poznavanje primernih re- šitev za problematiko dvoživk in plazil- cev, ki jih tudi pristojne inštitucije mno- gokrat preveč poenostavijo, saj se ne zavedajo kompleksnosti problema. Ker je državni monitoring dvoživk in plazil- cev trenutno šele v fazi načrtovanja, je spremljanje trendov evropsko pomemb- nih vrst in njihovih populacij še nemo- goče. Pri raziskavah, naroče nih s strani države, pogrešam tudi re vizijo rezulta- tov izvedenih raziskav oz. projektov s strani neodvisnih strokov njakov, kar bi potrdilo ali je bilo delo dobro opravlje- no in so bile zahteve naročila izpolnje- ne. Problem je tudi, da večina denarja pri- haja le iz Life+ in drugih raznih evrop- skih programov, ki pokrivajo le kvalifi- kacijske vrste za posamezna območja Natura 2000. Pogosto se tudi zgodi, da so dvoživke v takih projektih nekako izrabljene. V sklopu nekaterih projek- tov se izvajajo ukrepi, za katere nisem prepričana, da res izboljšajo stanje po- pulacij dvoživk in njihovih habitatov, saj v osnovi pogosto niso bili načrtovani z dobrim razumevanjem zahtev življenja dvoživk. Namenjeni so bili namreč ne- kemu splošnemu izboljšanju stanja vo- dotokov oz. urejanju stoječih voda ali pa je bila končna izvedba preveč prilago- jena zahtevam lokalnih skupnosti, ki so bile v popolnem nasprotju s potrebami vrst. Kar se tiče ozaveščenosti javnosti o problematiki dvoživk, se mi zdi, da so dvoživke še kar dobro sprejete in pre- poznavne. To je tudi posledica aktivno- sti našega društva in CKFF predvsem na področju dvoživk in cest v zadnjih 15 le- tih. Tako smo v zadnjih letih videli pravi razcvet akcij spomladanskih reševanj dvoživk, saj je čedalje več ljudi pripra- vljenih organizirati take akcije in sode- lovati v njih. Ljudje se na splošno zave- dajo problematike, kar pa ne pomeni, da se z njo vedno tudi strinjajo – pogosto namreč slišimo: »Kaj, a žabe varujemo, ljudi pa ne?!« Res je, da sta se podoba in prepoznavnost dvoživk na svetovnem in evropskem nivoju močno popravili predvsem po zaslugi odmevnih kam- panj, saj gre za verjetno najbolj ogrože- no skupino vretenčarjev. Po drugi strani je prepoznavnost plazilcev pri nas še vedno zelo podhranjena, ampak se tudi to popravlja, še posebej odkar imamo v društvu močno skupino za plazilce. Ustanovna skupščina herpetološkega društva je potekala 27. 2. 1996 na Oddelku za biologijo BF UL. Z leve: Aleksandra Lešnik, Staša Tome, Barbara Skaberne in Katja Poboljšaj. 24 Narava Bele krajine Besedilo: Nejc Jogan Narava Bele krajine, uredila Mojmir Štangelj in Mira Ivanovič. Belokranjski muzej, Metlika, 2013. 227 str. Nedavno nas je razveselila strokovna monografija o naravi Bele krajine, tega tako posebnega kotička Slovenije, ki se nam še vedno zdi nekako oddaljen. Iz načrtovanega vodnika po razstavi, ki so jo leta 2006 postavili v Semiču, se je na- črt razbohotil do obsežne in slikovno bogate knjige, pod poglavja katere se je podpisalo 39 avtorjev, strokovnjakov za posamezne taksonomske skupine in nekatera druga pomembna področja naravoslovja. Knjigo na 227 straneh je v nakladi 1.000 izvodov izdal Belokranjski muzej, uredni- ka pa sta predstavnika novomeške enote Zavoda za varstvo narave in ljubljanskega Prirodoslovnega muzeja. Prav prek doma- če strani slednjega je knjigo za ceno 20 € mogoče tudi naročiti, lahko pa jo kupite tudi v Belokranjskem muzeju. Na http://www3.pms-lj.si/epub je na voljo tudi različica za e-bralnike (ki bi jo bilo lepo dopolniti še s prosto dostopnim do- kumentom .pdf). Izdajatelj načrtuje, da bo knjiga izšla tudi še v angleški različici. 29 poglavij knjige nas popelje od nežive narave prek naravovarstva in rastlin k ži- valskemu svetu. Posamezno poglavje ima okoli 10 strani, skoraj vsaka od njih pa je opremljena s fotografijo ali dvema. Foto- grafije so v glavnem kvalitetne (škoda, da so prav v prvem poglavju zelo neostre), a morda nekoliko prevelike, kar poveča obseg knjige. Gotovo bi vsaj pri nekaterih skupinah lahko slikovno predstavili več tipičnih vrst. Malo pogrešam pregledni zemljevid na lahko dostopnem mestu, saj marsikdo Bele krajine ne pozna tako do- bro, da bi si predstavljal lokacije navede- nih toponimov. V posameznih poglavjih lahko sicer najdemo nekaj solidnih ze- mljevidov, a gozdarski in geološki bi bila bolj uporabna, če bi ju lahko primerjali z dobro pregledno karto. In ko smo že pri zemljevidih: manjka tudi umestitev Bele krajine v širši geografski prostor (nikakor ne samo območje Slovenije!), prav tako pa bi bila nekaterim bolje obdelanim takso- nomskim skupinam lahko priložena tudi sintetska karta gostote vrst. O strokovni kvaliteti besedil ne kaže dvomiti, saj so jih pisali izbrani strokov- njaki. Obdelanost tematik je nekoliko ne- enakomerna; fiziologijo močerila bi na primer zlahka izpustili, saj ni specifično belokranjska. Ob podvigu združevanja dela tolikšnega števila vrhunskih strokov- njakov je škoda, da so nekatere skupine, s katerimi se v Sloveniji ukvarja nekaj dobrih poznavalcev, ostale prezrte. Tako manjkajo zapisi o polžih, pajkih, stenicah, med rastlinami pa o mahovih in lišajih. Smiselno bi bilo dodati poglavje o habita- tnih tipih, ki so bili prav na območju Bele krajine kartirani med prvimi v Sloveniji. Manjka splošna speleološka predstavitev, gotovo pa bi veljalo posebno pozornost posvetiti tudi tujerodnim vrstam in nji- hovemu ogrožanju narave in življenja na območju ter nenazadnje naravovarstveno pomembnim vrstam, ki se omenjajo raz- pršeno po vsej knjigi. Naslovnica knjige. Katera naša dvoživka je tebi najbolj pri srcu in zakaj? Verjetno je to laška žaba ( Rana latastei), saj gre za evropskega endemita, prav v Sloveniji pa imamo najštevilčnejše po- pulacije. Poleg tega so raziskave celo- tnega areala pokazale, da so populacije iz Slovenije gensko najbolj pestre in da je tudi njihova odpornost na bolezni najboljša v Evropi. Naše populacije so še toliko pomembnejše, ker je bil pri nas ledenodobni refugij za to vrsto. Osebno mi je ta vrsta še toliko bolj pri srcu, saj sem tudi sama veliko prispe- vala k poznavanju njene biologije in razširjenosti. Preden smo s kolegi pri- Pri takem projektu se seveda ne da izogni- ti tudi napakam. Podrobno branje bi goto- vo razkrilo še kako, a na prvi pogled zelo neljuba napaka se je kar dvakrat zgodila na strani 104, kjer se najprej pojavi pod- vojen komentar k sliki, slika pa je napač- na, saj ne predstavlja smrdljive kukavice, ampak čebeljeliko mačje uho. Naknadno je prelepljen le eden od podvojenih napi- sov (vsaj v mojem izvodu). Vsekakor smo s pričujočo knjigo dobili solidno zaokroženo predstavitev narave tega posebnega kotička Slovenije. Upam, da se bodo uresničile želje urednika, da bi »sledile nove izdaje, v katerih bodo sodelo- vali še strokovnjaki za druge skupine živih bitij«. In tudi neživih, bi lahko dodal. stopili k raziskovanju laške žabe, je bila v Sloveniji poznana le iz gozda Panovec pri Novi Gorici, sedaj pa vemo, da nase- ljuje večji del zahodne Slovenije. Za konec me še zanima, kakšno se ti zdi stanje herpetologije v Sloveniji danes in v začetku devetdesetih let, ko si se ti prvič srečala s to vedo. Več kot dvajset let herpetoloških aktiv- nosti je zagotovo že prineslo nekaj re- zultatov. Odkar sem se začela ukvarjati s herpetologijo, sta se prepoznavnost in odnos do dvoživk in plazilcev v javnosti močno popravila. Ravno tako sta v Slo- veniji obe skupini bolje obdelani tudi z znanstvenega in strokovnega vidika, boljše je namreč poznavanje biologije, ekologije in razširjenosti posameznih vrst. Predvsem pa imamo bistveno več strokovnjakov, ki se s tem področjem ukvarjajo tudi na profesionalni in raz- iskovalni ravni, kar razvoj stroke pelje naprej. Poleg tega društvo in druge or- ganizacije, predvsem pa država izvajajo čedalje več naravovarstvenih aktivnosti za varstvo obeh skupin. Če zaključim, mislim, da je stanje bistveno boljše, skorajda neprimerljivo, nas pa kot ve- dno kljub temu v prihodnje čaka še ve- liko novih izzivov.