18 Jaša Drnovšek Škofjeloška bratovšcina sv. Rešnjega telesa med utrjevanjem vere in skrbjo za onostranstvo Andraž Arko Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Matija Ogrin Pasijonska pesem iz Kokrskega rokopisa Helena Janežic Slovenski pasijon v Clevelandu Vincencij Demšar Postaje križevega pota in cerkev na Hribcu v Puštalu 2023 br. Jožko Smukavec Dragi brat, draga sestra Marko Jerman Križevpotni venec Ana Kocjancic O scenografiji pasijonskih iger med obema vojnama Herta Maurer-Lausegger Drabosnjakova pasijonska igra na Koroškem in casopis Mir (1882–1920) PASIJONSKI DONESKI Doneski 44 Memorabilia Locopolitana 37 KULTURNO-ZGODOVINSKO DRUŠTVO LONKA STARA LOKA Loški razgledi Doneski 44 Lonka Memorabilia Locopolitana 37 PASIJONSKI DONESKI 2023/18 Uredniški odbor: Alojzij Pavel Florjancic, Helena Janežic (glavna urednica), Blaž Karlin, mag. Hiacinta Klemencic, dr. Matija Ogrin, mag. Andreja Ravnihar Megušar, br. Jože Smukavec Fotografije: avtorji navedeni pri fotografijah Jezikovni pregled: mag. Alenka Klemenc Prevodi: Janja Korošec Oblikovanje in priprava za tisk: Jože Šenk, Salve d.o.o. Ljubljana Oblikovanje naslovnice: Studio Miklavc, zanj Barbara Šušteršic Slika na naslovnici: Marko Jerman Naklada: 300 izvodov Izdala: Muzejsko društvo Škofja Loka (www.mdloka.si) zanj predsednica, Helena Janežic; Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka (www.staraloka.si) zanj predsednik, Mihael Habicht Založila: Obcina Škofja Loka, zanjo župan, Tine Radinja Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. ISSN 2232-2965 OBCINA ŠKOFJA LOKA Muzejsko društvo Škofja Loka & Kulturno-zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka Škofja Loka, Stara Loka 2023 PASIJONSKI DONESKI 2023 KAZALO UVODNIK br. Jožko Smukavc DRAGI BRAT, DRAGA SESTRA ...........................................................................................7 PASIJONSKI DONESKI dr. Matija Ogrin PESEM OD GORE KALVARIJE V ROKOPISU IZ KOKRE........................................11 mag. Ana Kocjancic O SCENOGRAFIJI PASIJONSKIH IGER MED OBEMA VOJNAMA...................... 17 dr. Jaša Drnovšek ŠKOFJELOŠKA BRATOVŠCINA SV. REŠNJEGA TELESA MED UTRJEVANJEM VERE IN SKRBJO ZA ONOSTRANSTVO ........................... 37 dr. Herta Maurer-Lausegger DRABOSNJAKOVA PASIJONSKA IGRA NA KOROŠKEM IN CASOPIS MIR (1882–1920)................................................................................................. 51 Helena Janežic SLOVENSKI PASIJON V CLEVELANDU........................................................................ 67 p. dr. Andraž Arko PASIJON V ZADNJEM OBDOBJU NEMEGA FILMA................................................. 87 Vincencij Demšar POSTAJE KRIŽEVEGA POTA IN CERKEV NA HRIBCU V PUŠTALU PRI ŠKOFJI LOKI.................................................................................................................. 113 PASIJONSKI RAZGLEDI Ema Nunar DNEVI ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2022 ................................................................. 141 dr. Urška Florjancic ŠKOFJELOŠKI PASIJON V RISBI JANEZA PLESTENJAKA .................................... 145 dr. Urška Florjancic PASIJONSKE REMINISCENCE........................................................................................ 149 Rafal Kedzierski LOGAŠKI PASIJON 2022 ................................................................................................... 153 Alojzij Pavel Florjancic PASIJONSKI ROMANJI IZ ŽIROVSKEGA VRHA V LOGATEC LETA 2017 IN 2022..................................................................................................................................... 159 MEDNARODNA INTERDISCIPLINARNA DELAVNICA COMMUNITY THEATRE: FOLK AND PASSION PLAYS IN EUROPE AND BEYOND............... 167 Blaž Karlin PASIJONKE 2022 .................................................................................................................. 169 Jakob Vrhovec PASIJONSKA RAZSTAVA 2023........................................................................................ 179 mag. Aleksander Iglicar LETNO SRECANJE ZDRUŽENJA EUROPASSION V KATALONSKI ESPARREGUERI ................................................................................................................... 183 mag. Andreja Ravnihar Megušar PREMIERNA UPRIZORITEV PASIJONA V OBERAMMERGAU ......................... 190 PASIJONSKE BESEDE IN PODOBE dr. Verena Koršic - Zorn KRIŽEVPOTNI VENEC MARKA JERMANA .............................................................. 195 Blaž Karlin O AVTORJU VITRAJEV ..................................................................................................... 197 Marko Jerman KRIŽEVPOTNI VENEC ..................................................................................................... 199 DRAGI BRAT, DRAGA SESTRA Ko razmišljam, kaj nam prinaša to leto v življenje v naši Škofji Loki, se mi vse skupaj zdi obicajno, navadno: isti cas in kraj, isti župan, isti župnik, isti bratje kapucini … zato je mogoce dobro, da pogledava v zgodovino, reciva leto nazaj, da bova lahko videla, kako smo sedaj in kako bomo šli naprej. A nevarno je, ce v preteklost gledam le s svojim pogledom (saj nisem zgodo­vinar in zelo razumski clovek). S svojim cutnim pogledom bom lahko zelo su­bjektiven in pristranski, celo nevaren. Zato se bom skušal na preteklo leto 2022 ozreti s pogledom vecnosti – s pogledom Boga. Kaj se ob tem zgodi? Rešeni smo vsi, ker se s tem rešim sodb, meril … Posta­ne mi jasno, da se uresniceni in neuresniceni dogodki niso zgodili zaradi samih sebe, ampak zaradi in za cloveka. Zakaj? Mislimo, da moramo na nek dogodek in žal nam je, ker nam ni uspelo … Kaj je tu pomembno? Lahko sem malo pro­vokativen in recem, da je vsak dogodek zgolj zvijaca, da se ljudje srecajo, da se Bog po cloveku razodene, da Bog, kjer sta zbrana dva ali trije, postane ŽIV. Kaj praviš na to? Velika odgovornost nam je podarjena, veliko nam je zaupano, da bo naša Loka res tako mesto, kjer je lepo živeti in bo zares tudi od vsakega od nas. Božje lastnosti so po Tomažu Akvinskem ENO, RESNICNO, DOBRO, LEPO. A slutiva dragi brat, draga sestra, da je sedanjost res lepa? Leto 2023 ima v sebi skrito jubilejno obletnico. Ti kaj pomeni obletnica 1050? Ti kaj pove dejstvo, da so bili naši kraji prvic omenjeni v darilni listini leta 973, in sicer s pripadajocimi kraji Suha, Žabnica, Lonka (Stara Loka) in Selca? Proti vecnosti je to malo, »zakaj v tvojih oceh je tisoc let kakor vcerajšnji dan, ki je mi­nil« (Ps 90,4). A vendar sva, dragi brat, draga sestra, tu, da narediva ta trenutek posvecen Lepemu, Dobremu, Enemu, Resnicnemu, ker to bo res ostalo trdno, privlacno in obcudovano. To bo tudi smer, kamor greva naprej – skupaj. Nic hudega, ce boš pocasnejši od mene ali celo hitrejši. Štartamo skupaj, na cilj pa lahko pridemo razlicno (ce pogledam npr. škofjeloški Tek 4 mostov), a vsak tek­movalec je dragocen. Zato odkrivajva, kaj imava in kaj je v drugem dragoceno. br. Jožko Smukavec Pasijonske jaslice avtorja Matjaža Bitenca iz Litije. Foto Martin Janežic. PASIJONSKI DONESKI Pesem od gore Kalovarije v Rokopisu iz Kokre. Rok Valjavec, Kokra. Foto Matija Ogrin. dr. Matija Ogrin PESEM OD GORE KALVARIJE V ROKOPISU IZ KOKRE Ob vijugavem toku reke Kokre je v tesni dolini pod pobocji Grintovca in Koc­ne tekla ena najstarejših poti med Kranjsko in Koroško. Ob tej poti je že v sre­dnjem veku nastala vas samotnih kmetij, razloženih po bregeh, ki ji je reka Kokra dala svoje ime. Že Jezersko je sodilo k zgodovinski deželi Koroški, na drugi strani Jezerskega vrha pa se cesta v strmih kljucih spušca proti Kapli, danes Železni Ka­pli. Kokra torej izvira tako rekoc na Koroškem. Tam je bil na severni strani hri­bov doma znameniti Kapelski pasijon, obsežna pasijonska igra iz treh predstav, ki je nastala v daljšem loku casa, od 17. do konca 18. stoletja. Ko se s Koroške in Jezerskega spušcamo skozi tésen reke Kokre proti Kranjski, se nam pri Pred­dvoru pogled odpre v vedre širjave Kranjsko­Sorškega polja. Tam, v Preddvoru, je bil doma bukovnik, pravcati vedež ­ samouk Matija Naglic (1799–1854), ki je ustvaril izjemno obsežen opus prepisov starejših slovenskih barocnih besedil in izpiskov iz njih, ki bi bili lahko cenjen študijski pripomocek tedanjega ucenjaka. V okolici Preddvora je živelo vec rodov Valjavcev, med njimi pesnik in jezikoslo­vec Matija Valjavec (1831–1897). Še pred njim je tu živel bukovnik Janez Valja­vec, o katerem imamo le en, toda pomemben podatek: pri njem se je ohranil in se po njem tudi imenuje eden od prepisov rokopisa o Antikristu, ki naj bi ga leta 1767 po nemški predlogi priredil in poslovenil koroški bukovnik Matija Žegar (1734–1798). Valjavcev rokopis Antikrista je verjetno najstarejši izmed ohranje­nih, vsekakor izvira s Koroške in je bržcas najbolj pristen ohranjen prepis prvo­tnega Žegarjevega rokopisa. Hrani ga Arhiv Republike Slovenije, podrobneje je opisan v Registru rokopisov slovenskega slovstva na spletu (Ms 38). Na eni strani je torej Koroška s Kaplo, na drugi strani Kranjska s Preddvorom; na obeh straneh množica slovenskih rokopisnih besedil 18. stoletja. Vmes med obema – reka Kokra in vas Kokra s srednjeveško, zdaj barocno cerkvijo Marije Brezmadežne. Ni cudno, da se je prav v Kokri, v kraju, skozi katerega so potovala številna slovenska besedila, ohranil vsaj en rokopis. To je pesmarica ali pesemska zbirka iz leta 1834. Imenujemo ga Rokopis iz Kokre, kjer ga je sedanji lastnik našel v zabojniku z gradbenimi odpadki ob rušenju neke stare hiše. Tako je rokopis rešil dobesedno z odpada. Toda z njim ni rešil le starega zvezka iz 52 listov; rešil je neki svet: PASIJONSKI DONESKI 2023 ohranil je duhovno izkustvo nekega rodu ali vec rodov ob božicnih praznikih, ob Marijinih godovnih dneh in božjih poteh, ob Svetem telesu. Tudi ta rokopis je podrobneje opisan v omenjenem Registru rokopisov (rrss.manuscripta.zrc­sazu. si, Ms 120). Nekaj zacetnih strani je izgubljenih. Prvi del rokopisa na 23 listih hrani 16 božicnih pesmi. Je celo datiran: božicni del je bil dokoncan 4. septembra 1834, podpisal ga je J. K., dijak 2. letnika filozofije, tj. humanitetnih predmetov na lju­bljanskem liceju, mladenic torej, ki je obiskoval licej dobro desetletje za Prešer­nom in Slomškom. Ta dijak je napisal nato še drugi del rokopisa, v njem je 23 pesmi na 29 ohra­njenih listih, vrstijo se velikonocne, pasijonske in kateheticne pesmi, najvec je evharisticnih in Marijinih. Njegova urejena pisava že nakazuje resnega odraslega moža; površen pogled bi zato ocenil rokopis kot enega znacilnih besedil stroge postjožefinske ere s primesmi suhega moralnega rigorizma, ki je zatrla barocno kulturo in vecino njenih slovenskih besedil. Vendar ni tako. Že v prvem delu rokopisa izmed 16 daljših božicnih pesmi vsaj nekatere izvirajo iz barocne dobe, cetudi so bile pozneje predelane. Nekaj je napisanih celo v dramatizirani obliki, tako da po eno kitico kot dramsko repliko izmenjaje govorijo sv. Jožef, Marija ali pastirci. Nekatere od teh dramskih prizo­rov, ki bi sodili tudi v zgodovino slovenske dramatike, odlikuje prisrcna toplina, ki je v hladno 19. stoletje zelo verjetno prisijala iz barocnega obdobja. Podobno smemo sklepati za nekatere Marijine pesmi v tem rokopisu. Med njimi je božjepotna pesem za romanje na Šmarno goro v vodiški župniji pri Lju­bljani, ki se zdi precej poškodovana, verjetno zaradi pogostega prepisovanja, toda iz nje izvemo, da so jo peli clani rožnovenske bratovšcine, torej izvira iz 17. ali 18. stoletja. Morda najlepša med marijanskimi pesmimi tega rokopisa je Pesem od Marije Divice, ki v petih sedemvrsticnih kiticah razvija srednjeveški topos Marije kot rože v nebeškem vrtu. Pesem je zelo liricna in s pesniškim po­dobjem upesnjuje Marijino povezanost s Sveto Trojico: Maria žlahtna gartroža iz nébeškiga gartelna, Bog Oca te je vsadu, Sveti Duh je gartnar biv, Sveti Duh obsencu te, iz tebe Bog Sin cveté iz tebe Bog Sin cveté. Takšna globlja doživljajska razsežnost spremlja tudi pasijonsko Pesem od gore Kalovarije, kot se glasi naslov 16 kitic dolge pesmi iz rimanih štirivrsticnic. Njena resnobna varcnost, njen redkobesedni slog že sam nakazuje, da prihaja iz zgodnejših obdobij. Strnjenost in drasticna kratkost v izražanju 3., 4. in 5. kitice nedvomno izhajajo iz neokrnjenega starega izrocila. In res, ta pasijonska pesem je imela dolgo življenje, razprostranjeno po šir­nem slovenskem prostoru. Prvi jo je v tisku objavil Matija Majar dobro desetletje po nastanku našega rokopisa (Pesmarica cerkevna, 1846, str. 69), kjer pravi, da mu je ta pesem znana »iz Rožeka in iz Radiš na Koroškim; od sv. Jošta [pri Kra­nju] in iz Ribnice na Krajnskim; iz Kastanjevice [pri Gorici] in iz nemških Rutov na Goriškim«. Že z evidenco, ki je nastala iz Majarjevih pocitniških popotovanj in je bila torej omejena, je Majar lahko pokazal, da je bila pesem tedaj znana v obširnem slovenskem prostoru Koroške, Kranjske in Goriške. Karel Štrekelj je pozneje v Slovenskih narodnih pesmih to pesem objavil z uredniškim naslovom »Jezus križan« v dveh inacicah: prva je prevzeta po Majarju, drugo je dobil iz »ribniške doline« (SNP 3, št. 6440, 6441), v opombah navaja še dve inacici z Oblok v Baški dolini pri Tolminu. Ena od njiju ima prav to nenavadno obliko krajevnega imena, kakor naša: Kalovarija. Lahko je nastala kot popacenje pre­prostim ljudem neznanega krajevnega imena; lahko pa se je »o« vrinil tudi kot sredstvo verzno­ritmicnega oblikovanja v nam neznanem napevu te pesmi. Pesem je v ljudskih inacicah krajša: v Majarjevi ima 9 kitic, Štrekljeva ribniška inacica, ki je bolj poškodovana, ima 7 kitic. Nekatera mesta so v Majarjevi inacici ohranjena v bolj cisti obliki, kakor ta z drasticno primero o križu kot Jezusovi postelji z dvema nežnima pomanjševalnicama, ki le stopnjujeta krutost prizora: Njegova smrtna postelca Je tram križa težkega, Njegova pa zaglavšnica Je bla nja desna ramica. Majarjeva inacica se konca tam, kjer se v naši inacici iz Kokre konca 14. kiti­ca – z jokom ustvarjenih bitij ob Stvarnikovi smrti. Tam je resnicni konec stare ljudske pesmi. Naša inacica ima nato še dve kitici, dodani brez dvoma šele v 19. stoletju; toda služita nam lahko le kot dober primer, da verska kultura racionali­sticne dobe ni bila enakovreden sopotnik izrocilu prejšnjih stoletij. Kakor koli, Rokopis iz Kokre nam z najlepšimi kiticami Pesmi od gore Kalova­rije prinaša iz daljne preteklosti kristale vzvišene kulture slovenske besede, ki je bila zmožna z najvecjo jedrnatostjo združiti drasticen opis trpljenja in milosrcno socustvovanje z Jezusovo bolecino. Nekaterih teh najlepših kitic druge inacice PASIJONSKI DONESKI 2023 nimajo. V jedrnatosti njihovega sloga sta posebna slovesnost in vzvišenost sta­rosvetne lepote te pasijonske pesmi. Ne vemo, iz katerega casa natanko prihaja k nam; toda vemo, da je namenjena dalec. PESEM OD GORE KALOVARIJE1 1 Pojmo pogledat mi, en cudu se godi, na hrib Kalovariji, kaj tam gori gledajo. 2 Tam en velik križ stoji, en clovek na njemu visi, trnovo krono ima, mi prašajmo, kdo je ta. 3 Njegove svete roke so perbite iz žebli, noge so tudi tako na križ perbite trdo. 4 Njegove svete oci so zalite od krvi, obraz ima zapluvan, gvantec je od njega pobran. 5 Ves izgajžlan ima žvot, Judje se delajo špot. Mesu visi od kosti, use je plavu od krvi. 1 Na podlagi diplomaticnega prepisa Neže Gacnik kriticno redakcijo pripravil M. O. 6 Ali še ti tega na veš? To je Jezus iz nebes, Sin Oceta nebeškiga, ker trpi za grešnika. 7 O grešnik, poglej ga ti, kaj on zdej za te trpi; na stran je nagnu glavó, krona ga vbode v ramó. 8 On na svetu vse stvari lepo cira [krasi] inu živi; ociran je zdej lepo is svojo rudeco krvjo. 9 On vpije, žejen sem, o moj grešnek, pojdi sem, kaj ti mene zapustiš, men’ tako žejo sturiš. 10 Njega smrtna postlja je ta tram tega križa; za pijaco mo dado žolc inu jeseh zmešano. 11 Predem s tega sveta gre prosi za sovražnike: Oca odpusti jem, to, kaj delajo, na vedo. PASIJONSKI DONESKI 2023 12 Milo štimo ven spusti, še k Ocetu govori, kaj me zapustiš toku, sej je vse dopolnenu. 13 Mat pod križam stoji, Joanesu jo izroci; umrje z nagneno glavo, kdo bo zgruntou žalost to? 14 Strila se je trda tema, stresla se je ta zemlja, trde skale pokajo, vse stvari se jokajo. 15 Jezus na križu mrtu, vender usmilenu odperu je svoje svetu srce, nej le grešnek noter gre. 16 Rezpete roke drži, grešnek, tebe objeti želi; ce se ti k njemo spustiš, vso pregreho zapustiš. Amen. mag. Ana Kocjancic O SCENOGRAFIJI PASIJONSKIH IGER MED OBEMA VOJNAMA Prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo Škofjeloški pasijon (Instructio Pro Processione Locopolitana in die Parasceves) iz leta 1721 sodi v cas, ko zac­nemo slediti skromni kontinuiteti gledališkega uprizarjanja na Slovenskem.2 Do danes je bilo vec kot 300 let staro dramsko besedilo predmet številnih literarnih, teatroloških in zgodovinskih študij, hkrati pa je bilo po prvi rekonstrukciji v so­dobnem casu na ulicah starega loškega jedra leta 1999 tudi veckrat prakticno preskušeno. Prav njegove ponovne postavitve na prostem v letih 1999–2015 so pokazale vso kompleksnost uprizoritve tega dela. Z vizualno podobo Loškega pasijona so se zaceli gledališki teoretiki ukvarjati po 2. svetovni vojni, med njimi prvi Filip Kalan.3 Njegova razprava iz leta 1967 sovpada s prvo ponovno uprizoritvijo Škofjeloškega pasijona v priredbi režiser­ja Mirka Mahnica (1919–2018) na odru Slovenskega gledališca v Trstu (1965). Mahnic je s svojo režijo sprožil nove razprave strokovnjakov o besedilu in nje­govi uprizorljivosti, ne le na prostem, temvec tudi v gledališki dvorani. Tako je Filip Kalan poleg metodološke možnosti zgodovinske razlage nastanka procesije iz kulturnozgodovinskega vidika v enaki meri kot jezikovne upošteval tudi avdi­ovizualne znacilnosti besedila.4 O scenskem ozadju je leta 1987 pisal tudi Marko Marin,5 ki je Škofjeloški pasijon primerjal z ostalimi socasnimi duhovnimi igrami na prostem ter dodal nekaj pomembnih podatkov o scenografiji pri postavitvah liturgicnih iger 18. stoletja na Slovenskem. Oba sta menila, da scensko ozadje za pasijonsko uprizoritev ni nujno, je pa dobra vizualna opora gledalcem in sodi tako k procesijam kot tudi v interier. Marin je popolnost gledaliških postavitev pasijonskih iger videl ravno v povezavi odra in avditorija.6 Romualdovo besedilo je v tridesetih letih 20. stoletja dobilo dve novi inter­pretaciji in uprizoritvi. Leta 1932 je pasijon v modernem jeziku na ljudskem odru v Kranju uprizoril Niko Kuret (1906–1995). Leta 1936 sta ga na dvorišcu 2 Kocjancic, Prostor v prostoru, 28. 3 Kalan, Gledališki znacaj, 208–231. 4 Marin, Škofjeloški pasijon, 193. 5 Prav tam, 192–207. 6 Prav tam, 199: »Povezava odra in avditorija ni bila nikoli v zgodovini gledališca tako popolna kakor prav pri pasijonskih igrah.« PASIJONSKI DONESKI 2023 škofjeloške gimnazije na odru s kulisami slikarke Bare Remec (1910–1991) v av­tenticnem jeziku priredila Tine Debeljak (1903–1989) in režiser Pavel Okorn. Oba medvojna primera in prva uprizoritev besedila po 2. svetovni vojni na odru Slovenskega gledališca v Trstu v režiji Mirka Mahnica in scenografiji Viktorja Molke (1923–2010) bodo služili za oris okvirih smernic scenografskih podob, ne le Škofjeloškega pasijona, ampak tudi ostalih pasijonov, ki so jih postavili na slovenskih odrih v casu med obema vojnama. Za njimi so namrec poleg pisnih ostale tudi likovne sledi, v obliki scenskih osnutkov in fotografij predstav. SCENSKO OZADJE ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA V 18. STOLETJU Za pasijonske procesije je znano, da so potekale na prostem, v obliki sprevoda z živimi slikami ali igralnimi prizori na vozovih, nosilnih odrih ali na konjih, in so prikazovale Kristusovo trpljenje. Za osnovno scensko ozadje so služile fasade mestnih hiš. Bistvo so bili podobe in igra igralcev ter interpretirano besedilo. Prirejali so jih na veliki cetrtek ali na veliki petek, z zacetkom ob 16. uri. Trajale so dolgo v noc, zato so organizatorji prebivalce prosili, da ob veceru prižgejo svece na oknih hiš. Ta osvetljava je, skupaj z osvetljavo, ki so jo nosili udeleženci procesij in tisto na odrih, procesijam dajala posebno vzdušje. Mešcanom me­sta je bilo naroceno, naj ocistijo ulice in trge ter razsvetlijo okna pri hišah, kjer bo šel sprevod.7 Pripravo in izvedbo so po navadi prevzele v ta namen posebej ustanovljene bratovšcine. Mešcani in okoliški prebivalci so sodelovali kot igralci, izdelovalci kostumov, rekvizitov in scenskih elementov.8 Tudi procesija v Škofji Loki je krenila po ulicah starega mestnega jedra z zacetkom ob štirih popoldne9 in imela podobno preprosto scenografijo. Tudi tu so za ozadje stojecih in premicnih odrov služila procelja hiš.10 Sprevod so poleg svec na oknih hiš osvetljevale tudi lanterne oziroma svetilke, ki so bile zava­rovane pred vetrom in so kljub vetru gorele.11 Škofjeloški pasijon se je dogajal simultano, na razlicnih odrih se je odvijalo vec prizorov hkrati. V besedilu so na­vedeni številni rekviziti, prek katerih so gledalci razpoznavali svete osebe. Opi­sani so tudi barviti kostumi12 in celo seznam oblacil, po katerem lahko prešteje­ 7 Pismo neznanega voditelja ljubljanske procesije, 312: »Taiste hišne gospodarje tudi naprošamo, da po ustaljeni navadi razsvetlijo okna, ki gledajo na ulice, po katerih poteka procesija. Prav tako naj poskrbijo, da se mestne ulice ocistijo.« 8 Kocjancic, Prostor v prostoru, 36–38. 9 Tocna ura je zapisana v virih. Glej: Pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713, 300. 10 Marin, Škofjeloški pasijon, str. 204, predvideva: »... da so bile scenske kompozicije pasijonske igre sestavljene iz nošenih, vozecih in stalnih odrov, ki so jim služile za ozadje slikovite fasade škofjeloških mestnih hiš Zgornjega in Spodnjega trga.« 11 Povabilno pismo brata Ferdinanda, 310. 12 Škofjeloški pasijon, 13: »Red procesije z igralci: Prvic, na celu gre voditelj v rdeci kuti, v roki nosi palico in zvezdo.« ali str.19: »Zdaj sledijo Adamovi otroci v belih srajcah in prepasani, s palicami mo število igralcev procesije.13 Ob branju Romualdovega zapisa ugotovimo, da je v njem le malo podatkov o scenskih elementih. Teh morda res ni bilo ali pa bodo zaradi pomanjkanja pisnih virov ostali skrivnost. Nekaj omemb v originalu na­mrec vendarle kaže, da so morali obstajati. V napotkih o organizaciji prireditve z naslovom Pred procesijo je treba vedeti je med delavci naveden tudi podobar, ki bi mu morali o delu izdati pisno potrdilo.14 Placani podobar je morda oblikoval kak rekvizit, kip, steber ali manjšo dekoracijo. V didaskalijah je ob podobi Krvavi pot omenjena Oljska gora, ki pa ni opisana.15 Pri tem nas seveda zanima, ali je bila morda naslikana na kak scenski element, kuliso, praktikabel … Izpricano je, da so bili premikajoci se odri sami po sebi težki, zato so jih nosili možje. Ohranilo se je tudi pricevanje, da naj bi na premikajocih odrih recitirali besedilo majhni otroci, prav zato, ker so bili lahki.16 Odri so bili torej dovolj ob­teženi z nastopajocimi v kostumih, zato na njih ni moglo biti prav veliko težkih dekoracij ali kulis, saj bi težo še povecale. Drugace je verjetno veljalo za stojece odre. Ko se je oder ustavil na dolocenem mestu, so nanj lahko dodatno namestili scenski element. Povzamemo torej lahko, da so ob dekorativnih fasadah škofjeloških hiš ustvarjalci škofjeloškega pasijona prizorišce prepustili domišljiji gledalca in ce­lotno zgodbo popestrili z uporabo rekvizitov, manjših scenskih elementov, živo pisanih in pomensko polnih kostumov in glasbe. Že samo živa slika dolocene­ga ikonografskega motiva je v pozornemu gledalcu pasijona 18. stoletja lahko vzbudila zgodbo, obcutja in kontemplacijo. Repertoar podob pasijona so gledal­ci dobro poznali iz miljeja srednjeveških poslikav okoliških cerkva. Vizualizaci­ja biblicnih motivov je v zgodovini cloveštva veckrat pomembno nadomestila besedo, ali, kot je zapisal Federico Zeri: »Tisto, do kamor ni mogla seci beseda, so v razlicnih civilizacijah pogosto izrazili vidno v skladu z okusi, nagnjenji in natancnimi simbolicnimi in ikonografskimi pravili …«17 Škofjeloški pasijon je bil sicer igran, a vendar je šlo bolj za dogodek procesije, za »pobožno šego«, ki jo je vsekakor, kot piše Niko Kuret, treba »ocenjevati z drugacnimi merili kakor umetniško gledališce«.18 v rokah.« 13 Seznam oblacil za procesijo, 171. 14 Škofjeloški pasijon, 7. 15 Prav tam, 59. 16 Pismo provinciala Jožefa, 307–308. 17 Zeri, Za podobo, 15–16. 18 Kuret, Praznicno leto Slovencev I, 187. PASIJONSKI DONESKI 2023 SCENSKE POSTAVITVE FINŽGARJEVEGA IN GREGORINOVEGA PASIJONA NA POKLICNIH ODRIH MED OBEMA VOJNAMA Cas med obema vojnama je bil posebej bogat pri razvoju likovne in gledališke umetnosti. Z novimi gledališkimi praksami so se rodili tudi nove vizualni kon­cepti gledališko uprizorljivih pasijonov. Ob velikonocnih praznikih so bile po številnih mestih še vedno prisotne razlicne pasijonske procesije, ki so se držale tradicionalnih pravil, v kino dvoranah so predvajali tuje filme s pasijonsko vsebi­no. Leta 1930 so prirejeno besedilo Škofjeloškega pasijona Nika Kureta predva­jali tudi po ljubljanskem radiu, zato so se pojavile želje, da bi razlicna pasijonska besedila zaceli uprizarjati tudi na slovenskih gledaliških odrih in hkrati, da bi Škofjeloški pasijon spet uprizorili na prostem, cemur je sledil Debeljakov poskus uprizoritve pasijona na stojecem odru na dvorišcu gimnazije v Škofji Loki leta 1936. Tudi na poklicnih odrih se je po 1. svetovni vojni zvrstilo nekaj uprizori­tev dramatiziranih pasijonskih besedil, med njimi morda najvidnejše stvaritve igralca Edvarda Gregorina in uprizoritve pasijona Nikolausa Deutscha v prired­bi Frana Saleškega Finžgarja. Na repertoar slovenskih medvojnih poklicnih in polpoklicnih dramskih odrov so bila v velikonocnem casu uvršcena tudi dru­ga dela z religiozno, duhovno vsebino, na primer v ljubljanski Drami Golgota Srdana Tucica v sezoni 1919/1920, v casu obiskanja Edvarda Gregorina v sezoni 1934/1935 in Gregorinov Kralj z neba v sezoni 1935/1936. Slovensko gledališce se je dolgi tradiciji uprizarjanja duhovnih dram, katerih vrhunca sta bila Drabosnjakov pasijon in Škofjeloški pasijon, poklonilo ob koncu 19. stoletja, ko je Franc Saleški Finžgar (1871–1962) dobil od slovenskega Dežel­nega gledališca v Ljubljani narocilo za pasijon. V Pasijonskih doneskih Alojz Pa­vel Florjancic piše, da sta bila oba ohranjena pasijona neprimerna za uprizoritev na odru. Drabosnjakov pasijon se je zdel le »bukovniški« in ni ustrezal tedanjem ljubljanskem mešcanskem okusu, Škofjeloški pa ni bil dramatiziran za gledališki oder, temvec je bil ustvarjen za procesijo na prostem.19 Finžgar je bil kot avtor pasijona primeren in izbran tudi zato, ker je bil hkrati obetajoci pisatelj in po izobrazbi teolog.20 Finžgarjev pasijon, ki je po vsej verjetnosti priredba nekega nemškega besedila v Repertoarjih slovenskih gledališc, vodenega pod avtorjem Nikolausem Deutschem,21 ima 11 prizorov in traja približno dve uri. V casu med 19 Florjancic, Finžgarjev pasijon, 137. 20 Prav tam. 21 Florjancic omenja, da je predloga za Finžgarjev pasijon delo neznanega avtorja, saj imena Niko­ lausa Deutscha, vcasih na gledališke liste zapisanega tudi kot L. Deutsch, ni zaslediti v nemški literature niti pod tem imenom kot pisca duhovnih iger. Zato Florjancic domneva, da je prišlo do napake pri zapisu v repertoar. Glej: Florjancic, Finžgarjev pasijon, 139. Glede na tocno ime­ novanje avtorja Finžgarja pri vseh drugih njegovih uprizorjenih delih v Repertoarju slovenskih obema vojnama so ga zelo radi igrali, saj že Florjancic našteva nekaj uprizoritev na predvsem ljudskih odrih.22 Hkrati je bil Finžgarjev pasijon v casu med obe­ma vojnama veckrat uprizorjen predvsem na štajerskih odrih. Na odru maribor­ske drame so ga igrali v sezoni 1913/1914 kot Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa, v sezoni 1919/1920 kot Kristovo dramo, v režiji Hinka Nucica (kot navaja tudi Florjancic),23 v sezoni 1926/1927 kot Pasijon in 1927/1928 kot Pasijon, trpljenje Kristusovo, obakrat v režiji Rada Železnika (drugic je šlo najbrž za ponovitev). Režiser in scenograf Valo Bratina je Deutsch­Finžgarjev Pasion uprizoril v se­zoni 1927/1928 v Mestnem gledališcu v Celju in leto prej v Mestnem gledališcu Ptuj, kjer ga je v sezoni 1932/1933 ponovno uprizoril režiser Mirko Kaukler. O uprizoritvah, ki jih našteva repertoar, se je ohranilo malo opisov, predvsem pa premalo podatkov, da bi lahko ocenili scenska ozadja in jih med seboj pri­merjali. Še najvec lahko razberemo iz zapušcine scenskih osnutkov scenografa in režiserja Vala Bratine (1887–1954), ki jo hrani SLOGI—Gledališki muzej. Žal njegovo ohranjeno scenografsko gradivo še ni popolnoma identificirano oziro­ma povezano s posameznimi predstavami. Zato lahko z gotovostjo le na splošno opišemo stil njegovih scenskih postavitev. Sodec po nekaterih identificiranih scenskih osnutkih (na primer za Hlapca Jerneja (premiera 17. 2. 1926, SNG Dra­ma Maribor) ali za celjske postavitve Hlapcev v sezoni 1927/1928) je Bratina prizorišca gradil s kulisnimi stenami in zavesami, a je ravno v dvajsetih letih 20. stoletja zacel z novim nacinom odrske postavitve. Kvadratne ali pravokotne škatlaste prostore, ki jih je formiral na odru, je zasukal za 45 stopinj in jim dodal zavese. S tem je dinamiziral odrsko prizorišce in dobil poudarjeno osno perspek­tivo, ki je dala ekspresionisticno ostrino. Za Bratinove scenografije je veljalo, da so »temeljile na dokaj širokih, dasi neizpremenjenih zakonih prostorskega oblikovanja in so zato v prenekaterih izdelavah dosegale svoj namen«.24 Primer­jalno bi morda lahko upoštevali še njegove scenske osnutke za Božjo pot, ki jo je verjetno uprizoril na delavskih ali ljudskih odrih po 2. svetovni vojni. Tu zvesto, v realisticnem stilu, sledi postajam križevega pota in se drži prej opisanega pro­storskega koncepta. Bratinov scenografski vpliv se kaže tudi na ohranjeni foto­grafiji Deutsch­Finžgarjevega Pasiona na ptujskem odru v sezoni 1932/1933.25 gledališc lahko sklepamo, da je moral biti Pasijon oziroma njegove ponovne uprizoritve pod drugimi imeni vendarle osnovan na tej nemški predlogi, saj tudi casopisni viri navajajo, da je šlo le za Finžgarjevo priredbo Deutschevega pasijona, na primer glej: Kristova drama, 3. 22 Florjancic omenja, da so pasijon igrali v sezoni 1919/1920 v Mariboru, leta 1921 v Novem mes­tu, leta 1924 na Jesenicah, leta 1927 na Ptuju, leta 1930 v Mengšu ter leta 1938 v Kamniku; predvideva celo, da tudi v Ameriki. Glej: Florjancic, Finžgarjev pasijon, str.140. 23 Florjancic, Finžgarjev pasijon, 140. 24 Traven, Valo Bratina, 122. 25 Glej: Si gledal: https://repertoar.sigledal.org/predmet/img:1782 (preverjeno 12. 2. 2023). PASIJONSKI DONESKI 2023 Bolj znana je scenografija za Gregorin ­Tomincevega pasijon I.N.R.I (1. 4. 1928), ki je bil uprizorjen na odru Narodnega gledališca v Ljubljani (danes SNG Drama Ljubljana) v režiji Osipa Šesta (1893–1962) in scenografiji Ivana Vavpo­tica (1877–1943). Uprizoritev je veljala za najbolj spektakularno in obsežno na gledaliških odrih medvojnega casa. Ohranili so se Vavpoticevi scenski osnutki in fotografije predstave, ki so pomemben vir, ne le za interpretacijo scenografije poklicnih odrov poznih dvajsetih let 20. stoletja, ko nanje še ni vplival scenograf­ski kanon konstruktivista Avgusta Cernigoja (1898–1985) in sodobnih avantgar­dnih režijskih prijemov Ferda Delaka (1905–1968), temvec tudi kot upodobitve­na vzporednica Kuretovem pasijonu na kranjskem ljudskem odru. Vavpotic je delo postavil v škatlast prostor, oblikovan s poslikanimi kulisami. Odlocil se je za odrsko podobo, osnovano na barocnem principu ulic, v katerem so se menjavala številna prizorišca. Ta so na primer kazala notranjšcino palace s pogledom na mesto Jeruzalem, notranjšcino palace s postavitvijo Zadnje vecerje, zasnovano po slavni podobi Leonarda da Vincija (1452–1519), Golgoto s križi in druge. Za­nimivo je, da je Leonardov motiv za prizor Zadnje vecerje izbral tudi Kuret v Kranju in ga opisal kot kuliso z arkadnimi okni.26 Pri tem sta se oba ustvarjalca Ivan Vavpotic: scenski osnutek, 16,7 x 22,1 cm, svincnik, podpisano levo spodaj, hrani Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. R. Tominec - E. Gregorin: INRI, Drama Narodnega gledališca v Ljubljani, 1927/28. 26 Kuret, Slovenski pasijon, 60. ognila domacemu repertoarju srednjeveških stenskih in štafelajnih podob istega motiva. Iz Vavpoticevih scenskih osnutkov je celo razvidno, da je v želji po ka­kovosti posnel italijansko renesancno perspektivo in iluzijo slikanih prostorov. Tudi stebrišcna dvorana je kazala na dobro poznavanje perspektive. Ivan Vavpotic: scenski osnutek, 16,7 x 22,1 cm, svincnik, podpisano levo spodaj, hrani Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej. R. Tominec - E. Gregorin: INRI, Drama Narodnega gledališca v Ljubljani, 1927/28. Kljub tehnicni dovršenosti je v sezoni 1926/1927 ta nacin scenske upodobitve pomenil že rahlo preživeto scenografsko in tehnicno rešitev. Leto kasneje so se namrec na edinem scenografskem natecaju med obema vojnama za Kogojevo opero Crne maske (uprizorjeno 1929) z Vavpoticem mladi scenografi Ferdo De­lak, Avgust Cernigoj, Ivo Spincic (1903–1985) ter Edvard Stepancic (1908–1991) spopadli z že prej dognanimi avantgardnimi rešitvami moderne umetnosti kon­struktivizma, kubizma in futurizma. Ceprav je zmagal Vavpotic z ekspresioni­sticnimi scenskimi osnutki, je prihod mladih ustvarjalcev na odre slovenskih gle­dališc v tridesetih letih 20. stoletja moderniziral in tehnicno posodobil vizualno podobo predstav. PASIJONSKI DONESKI 2023 NIKO KURET IN LJUDSKI ODER – PREDLOG ZA POPOLNO SCENSKO ODRSKO POSTAVITEV PASIJONA V tridesetih letih 20. stoletja je posebno pozornost Škofjeloškemu pasijonu in njegovi ponovni uprizoritvi namenil dr. Niko Kuret. Po radijski priredbi Romual­dovega besedila v sodoben slovenski jezik, z novim naslovom Slovenski pasijon, se je lotil še njegove priredbe za gledališki oder, pri tem pa naletel na številne re­žijske ter tudi scenografske izzive. Ko je gledal nazaj, k nacinom upodobitve pasi­jonov v 18. stoletju, je zapisal: »Iz opisa stare škofjeloške procesije je pac razvidno, da priredba za odre ni bila ravno lahka rec. Kratkim prizorom, ki so se odigravali na vozovih, je bilo treba najti enotno odrsko crto. Marsikaj je moralo izpasti.«27 Prav tako je ugotovil, da se mora odpovedati realisticnim scenskim podobam, saj bi s tem nacinom »[…] razbil vtisk Pasijona, ker se mu ta nacin ne le ne prile­ga, ampak je njegovemu znacaju docela nasproten.«28 V mislih je imel predvsem tehnicne zmogljivosti naših gledališc, kjer so zaradi predolge in tehnicno zapletene menjave prizorišc ustavljali predstave, delali pre­dolge premore ter s hrupom in šumi, ki so nastajali ob premiku kulis med tekoco igro na odru, motili njen potek.29 Kuret je želel, da bi Slovenski pasijon, ne glede na gledališko postavitev na nepremicnem odru, ohranil pretocnost prizorov procesije. Niko Kuret: Pogled na odprti oder in nacrt odra za uprizoritev Slovenskega pasijona, risba, objavljena v knjigi Kuret, Niko, Slovenski pasijon: prolog, predigra, štirinajst slik in zakljucni zbor: po rokopisu škofjeloške pasijonske procesije iz leta Gospodovega 1721, Kranj 1934, str. 59. 27 Prav tam, 8. 28 Prav tam, 58. 29 Kocjancic, Prostor v prostoru, 20. Krstna predstava Slovenskega pasijona je bila leta 1932 na odru Ljudskega doma v Kranju, zaradi izrednega obiska publike je doživela še štiri ponovitve. Celotno režijsko in scenografsko zamisel prve odrske upodobitve Škofjeloške­ga pasijona je Kuret predstavil v knjižici, namenjeni ljudskim odrom, kjer je ob­javil tudi tlorisni nacrt in fotografije predstave.30 Iz nacrta vidimo, da je osnovni nacin scenske postavitve dokaj preprost: na sredini odra predvideva stopnišcni praktikabelski del in zavese. V izcrpnem zapisu, namenjen scenski postavitvi, je ustvarjalcem svetoval tri osnovne scenografske poti: scensko ozadje po zgle­du scenografij za Shakespearova dela v Narodnem gledališcu v Ljubljani, sce­nografijo z uporabo projekcij in navadno zastorno sceno. Vse tri scenografske možnosti je crpal iz socasnih predstav na poklicnih odrih, zato so njegovi opisi treh razlicnih scenskih postavitev tudi odlicen vpogled v scenografske prakse na slovenskih odrih v tridesetih letih 20. stoletja. Pri prvem nacinu scenske postavitve poleg uporabe zaves in stopnišc svetu­je še nespremenljivi horizont v svetlomodri ali sivi barvi in premicne scenske elemente pred njim: »Vsega skupaj torej potrebujete najvec tri premicne dele in nekaj (najvec štiri) kulis (okna rimskih oz. judovskih soban, morda stebrišce, ampak samo v obrisih). Zavese so seveda neobhodno potrebne. Glejte, da se bogato gubajo.«31 Za scenske dodatke svetuje obrise mestnih hiš (za prizor pri­hoda v Jeruzalem in nekatere druge prizore), ciprese (za prizor Križevega pota, Oljske gore …), posebno kuliso z obrisi gora (za prizora Križanje in Juda z Judi) in posebno kuliso z arkadnimi okni (za prizore Zadnje vecerje, pri Kajfi in pri Pilatu). Za drugi scenografski nacin je ustvarjalcem predlagal uporabo projekcij s skioptikonom, ki jo je tudi sam preskusil in uporabil pri kranjski odrski uprizo­ritvi. Svetoval je, da namesto navadnega horizonta: »[…]uporabite (lahko tudi) navadno belo platno, ki seveda tudi ne sme delati gub. Za tem platnom posta­vite v primerni daljavi skioptikon […]. Namesto naslikanih premicnih delov se poslužite iz lepenke izrezanih obrisov (mesta, cipres, gora), ki jih postavite med skioptikon in platno […]. Ce zagrnete leco skioptikona s svilenim papir­jem rdece, modre, rumene ali zelene barve, dobite hkrati s sencno sliko obri­sov tudi sijajno pobarvan horizont in s tem neverjetno lepe efekte. – Ce tega nocete, si poišcete za skioptikon primernih diapozitivov in jih projicirate na platno. – Ce diapozitivov ne morete dobiti, a imate primerne slike, zamenjajte skioptikon z epidiaskopom.«32 Ta drugi predlog kaže, da je bil Niko Kuret tudi 30 Kuret, Slovenski pasijon. 31 Prav tam, 58. 32 Prav tam, 60. PASIJONSKI DONESKI 2023 odlicen poznavalec in zagovornik sodobne tehnologije.33 Do sedaj je bilo na­mrec znano, da je skioptikon kot aparat za projekcijo pri predstavah tega casa uporabljal le režiser Ferdo Delak, sprva na Delavskem odru v Ljubljani, nato na poklicnih odrih.34 Ob tem je Kuret poleg projekcij uporabil tudi sencno gle­dališce. S tem je ustvaril novo vizualno odrsko rešitev, ki se je premišljeno pri­lagodila sodobnemu casu in gledalcem, ki so poznali socasne filmske izvedbe pasijonov. Projekcije in vložki sencnega gledališca so mu omogocile simbolno pomensko, neslišno ter hitro menjavo scenskega ozadja, s cimer je dobil skoraj filmsko gibljivost prizorov. Za locnico med prizorišci je uporabljal glasbo, ki jo je prav za to priložnost spisal slovenski skladatelj Slavko Premrl (1880–1965). Vizualizaciji pasijonskega okolja je pomagala tudi pravilna osvetlitev prizorišc. Tudi tu je bil Kuret med inovatorji, svetloba mu je služila kot eden od scenskih elementov. Osnovnemu odrskemu elementu stopnišca, ki je bil v vseh prizorih, je v prizoru bicanja kot samostojen vizualni scenski element dodal obarvan ho­rizont: »[…] ki ga rdece osvetlite, prednji del odra pa osvetlite temnozeleno«.35 Tudi za projekcije je svetoval pazljivo izbiro osvetlitve: »V vsakem primeru bo­ste morali paziti, kako boste uredili razsvetljavo v prednjem delu odra, da slika na platnu prevec ne obledi.«36 Uprizoritev Nika Kureta prav zato lahko uvrstimo med izvirnejše primere socasne režije in scenografije. 33 Da je Niko Kuret razmišljal in zagovarjal tehnicne novosti za vsakdanjo rabo, kaže tudi njegov clanek Modernizacija pouka, 1-2., kjer v podnaslovu napiše: »Šola mora korakati vzporedno z novimi tehniškimi iznajdbami,« Predlaga uporabo novosti za podajanje snovi v šolah, med njimi projekcijo s skioptikonom. 34 Kocjancic, Prostor v prostoru, 79. 35 Kuret, Slovenski pasijon, 60. 36 Prav tam, 61. Prizori s prve uprizoritve Slovenskega pasijona v Kranju 1932, fotografija, objavljena v knjigi Kuret, Niko, Slovenski pasijon: prolog, predigra, štirinajst slik in zakljucni zbor: po rokopisu škofjeloške pasijonske procesije iz leta Gospodovega 1721, Kranj 1934, str. 57 Tretji scenografski nacin, ki ga je Kuret predlagal, je bil cenovno najbolj ugo­den, vkljuceval je le pravilne premike zaves in premišljeno izbiro osvetlitve po­membnejših dramaticnih trenutkov.37 Stopnišcni praktikabel, postavljen na odr­sko sredino, je bil pri tem še vedno osnova za vsa prizorišca in je omogocal vsaj premikanje igralcev gor in dol po odrskem prostoru. Besedilo, ki ga je Kuret smatral kot prirocnik manj vešcim odrskim ustvarjal­cem, je danes izcrpen in pomemben dokument o smereh slovenske scenografije 37 Prav tam. PASIJONSKI DONESKI 2023 tridesetih let 20. stoletja. Pove nam veliko o nacinih postavitve kulis in zastorov, osvetlitvah prizorišc, pravilni rabi horizonta ter projekcij. UPRIZORITEV ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA NA DVORIŠCU GIMNAZIJE V ŠKOFJI LOKI LETA 1936 Po Kuretovi postavitvi priredbe Škofjeloškega pasijona na kranjskem ljud­skem odru se je porodila želja, da bi ga cimbolj avtenticno uprizorili še na mestu njegovega nastanka. V Škofji Loki je tako leta 1936 na dvorišcu mešcanske šole, v priredbi Tineta Debeljaka in režiji Pavla Okrona, na enem samem odru, ki je služil vsem prizorišcem, ponovno zaživelo Romualdovo besedilo. Na odru so bile postavljene kulise, ki jih je s podobo znamenitih hiš škofjeloškega mestnega trga poslikala Bara Remec. Dogajanje na odru ter razlicna vzdušja so obarvali re­flektorji. 38 Ohranjenih je vec opisov scenografije, med njimi tudi zelo natancno pricevanje: »Spredaj je postavljen mogocen oder s površino 200 m2. Kulise, delo akademske slikarice Bare Remceve, predstavljajo najznacilnejše starinske loške hiše. Tu vidiš stari rotovž, s »kolesom srece« nad vežnimi vrati. Tudi Homano­vo hišo takoj spoznaš, saj je še danes ravno taka kakor v 16. stoletju, ko je bila sezidana. Oder ti torej predstavlja stari mestni trg. Na sredi odra se v stopnicah dviga še poseben oder, na katerem se bodo vršili glavni prizori.«39 Oder s stopnišcnim praktikablom je omogocal tekoce menjavanje prizorišc in igralcev. V osnovi je bil torej zasnovan podobno kot v Kranju, le da so pro­jekcije in zavese nadomestile poslikane kulise s škofjeloško mestno veduto in je zaradi postavitve na šolskem dvorišcu omogocal tudi uporabo dela dvorišca za krajše procesijske dele,40 ki si jih Kuret v zaprti škatli majhnega odra ni mogel privošciti. Scenografska postavitev Bare Remec je bila dopolnjena varianta pre­dlaganih Kuretovih ozadij. S kulisno podobo mešcanskih hiš je združila realistic­no podobo fasad pri pasijonskih procesijah s preprosto, minimalisticno odrsko postavitvijo stopnišcnega dela, ki je pri nepremicni odrski zasnovi omogocal uporabo odrskega prostora vsaj v višino. Predstava je navdušila obcinstvo in so jo v naslednjem letu veckrat ponovili.41 38 Demšar, Škofjeloški pasijon, 221. 39 P. F., Škofjeloški pasijon, 222. 40 Prav tam, 226. 41 Prav tam, 222. Fotografije uprizoritve Škofjeloškega pasijona leta 1936 hrani Loški muzej. PASIJONSKI DONESKI 2023 UPRIZORITEV VELIKEGA SLOVENSKEGA PASIJONA SLOVENSKEGA GLEDALIŠCA V TRSTU LETA 1965 Režiser Mirko Mahnic je s scenografom Viktorjem Molko na odru novo odpr­te dvorane Kulturnega doma v Trstu postavil Veliki slovenski pasijon, ki je bil se­stavljen iz treh besedil: Soldaški mizerere, Kmecki rekvijem in Škofjeloški pasijon (premiera 11. 4. 1965). Slovensko gledališce v Trstu se je odlocilo za uprizori­tev verskih besedil, ker so svoje poslanstvo videli v zadovoljitvi vseh gledalcev: »Zato so vodstveni organi od leta 1945 dalje pri repertoarnih izbirah upoštevali ne le heterogenost publike, temvec tudi ideološko pluralnost, seveda ob jasnem izhodišcu, da je bila OF na strani zaveznikov in zmagovalka v vojni. Repertoarji so bili sestavljeni po kriteriju: iz slovenske (sodobne in domacijsko­ljudske), ita­lijanske in svetovne dramatike, tako da so klasiko dopolnjevale novosti.«42 Veliki slovenski pasijon (Soldaški mizerere, Kmecki rekvijem, Škofjeloški pasijon), režiser Mirko Mahnic, scenograf Viktor Molka, Slovensko gledališce v Trstu, premiera 11. 4. 1965. Molka si je zamisli scenografijo, ki je ustrezala vsem trem besedilnim predlo­gam. Na odru so izmenicno ali skupaj stali dva do trije visoki stopnišcni nastavki, ki so ustrezali posamicnim prizorom, omogocali simultanost prizorišc in hkrati razlicno postavljeni v globino in višino odrskega prostora tudi krajše procesijske 42 Kravos, Tržaška uprizoritev, 50. dele. Pri Škofjeloškem pasijonu je bil na primer lektorij uporabljen v prizoru Kri­stusa na križu, visoki podest s stopnišcem pa za Kalvarijo. Predstava je uspela, o njej je kritika zapisala, da je »zrcalila resnicno ljudsko dušo«.43 V Pasijonskih doneskih je teatrologinja Bogomila Kravos zapisala, da se je Molkova scenografija stilno odlicno ujemala s kostumi Alenke Bartl (1930–2018) in glasbo Marijana Vodopivca (1920–1977).44 Hkrati je oder novega Kulturnega doma omogocal nenavadne, velikopotezne scenske rešitve prav zaradi neobi­cajne višine in globine.45 Tako je oznacila njegovo sceno za »monumentalno«, a hkrati »špartansko, tako da je v vseh ozirih odpirala prostor«.46 Prostoren in visok odrski prostor Kulturnega doma je omogocal, da je Molka upošteval tudi idejo tekstovne zasnove s silnicami, ki so kazale pot od zemeljskosti k nebu. Kra­vosova piše: »V Pasijonu so podobe ostajale iste kot v procesiji in tudi prirejeno besedilo je v zasnovi ustrezalo sprevodu s postajami, na katerih prisotni molijo pred prizorišcem/ pildkom. V odrski izvedbi so se podobe in postaje spremenile v prizore, ki jim je sledilo udobno sedece obcinstvo.«47 S podobnimi scenskimi elementi sta leto kasneje Mahnic in Molka na istem odru uprizorila še Mahnicevo Vinsko žalostno alelujo (premiera 3. 4. 1966). VPLIV REŽIJSKIH IN SCENOGRAFSKIH PRVIN PASIJONSKIH PROCESIJ V POSTDRAMSKEM GLEDALIŠCU Procesijski del pasijonskega izrocila se je podzavestno, kot nacin gledališke postavitve na prostem, prenesel v prakse postdramskega gledališca. Scenografija pasijonov je s premicnimi odri in enostavnostjo scenskih ozadij aktivno vkljucila spremljajoce vernike (gledalce). Prav k aktivnemu vkljucevanju gledalcev v pred­stave je težilo postdramsko gledališce, ki je v ta namen razširilo svoje delovanje izven gledaliških poslopij, tudi na prosto, ter zacelo ustvarjati na vec odrih in simultano na vec prizorišcih. Pri nas je take predstave prvi predstavil Ljubiša Ri­stic (1947) v sklopu repertoarja Slovenskega mladinskega gledališca v Ljubljani. Že pri Missa in a minor (premiera 21. 12. 1980, režija D. Ristic, scena L. Ristic) je igralni prostor z odra dvorane selil v njen avditorij in tako aktivno vkljucil gle­dalce. Tak nacin je poimenovan »retorika prostora«.48 Ristic je ostale predstave, na primer Romeo in Julija: Komentarji (premiera 16. 2. 1983) postavil v skoraj vseh razpoložljivih gledaliških in negledaliških (tudi nedokoncanih) prostorih 43 Peterlin,. Slovensko tržaško gledališce 1945–1975, 170. 44 Kravos, Tržaška uprizoritev, 46. 45 Prav tam. 46 Prav tam. 47 Prav tam, 47. 48 Toporišic, Medmedijsko in medkulturno nomadstvo, 107. PASIJONSKI DONESKI 2023 Plecnikovega Baragovega semenišca v Ljubljani. Gledalci so morali v »procesiji« hoditi za predstavo po »prostorih brez meja«.49 Prav tako so gledališki ustvarjalci zaceli postavljati predstave na prostem in kot scenska ozadja uporabljali podobo hišnih procelij in miljeja okolice. Pri Don Kihotu Bulgakova (premiera 3. 7. 1984, PDG v Novi Gorici, režija: Z. Šedlbauer) je scenograf Vojteh Ravnikar (1943–2010) za scensko ozadje uporabil veduto Kanala ob Soci, ki se je »tako rekoc brez razpoke« zlil z ambientom, da si pred­stave na kakem drugem kraju ni bilo mogoce predstavljati.50 Procesija igralcev in obcinstva se je sprehodila po ozki ulici navzdol proti Soci, kjer so na obeh bregovih zakurili kres. Sceno je spet nadomestila arhitekturna podoba kraja, z malo popravki scenografa. Sodobni cas je k nam zanesel tudi postmoderne gledališke performanse v he­terotipicnih prostorih, med katere je sodila tudi tuja predstava Na tvojem mestu (premiera 20. 4. 1990, You- the city), ki jo je napisala in režirala Fiona Templeton. Pri uprizoritvi je bil poudarek prav na aktivnem vkljucevanju gledalca v igro in njegovem soigranju z igralci, ki so ga cakali in z njim improvizacijsko ustvarjali predstavo, hodec od postaje do postaje. Ta tip novodobnega intimnega »urbane­ga« pasijona se je odvijal od zasliševalne sobe na policijski postaji, prek intimne sobice v hotelu, sprehoda ob Ljubljanici do gledališca Glej in gostišca Mrak, kjer je igralka z gledališkim listom presenetila gledalca in mu sporocila, da je pasijon koncan.51 SCENSKA PODOBA OD PASIJONA DO PASIJONA V prispevku smo orisali razlicne tipe gledaliških postavitev Škofjeloškega in ostalih pasijonov v casu do leta 1965 ter vpliv procesijske oblike prvotnih po­stavitev na prostem na uprizoritvene prakse postdramskega gledališca. Dobro znanim pasijonskim procesijam na prostem se je v casu med obema vojnama pridružila tudi gledališka oblika znotraj gledališke stavbe, ki so jo ustvarjalci s pomocjo razlicnih dramatiziranih predlog skušali prilagoditi prostoru zaprte odrske škatle. Prvo uprizoritev gledališko prirejenega Škofjeloškega pasijona je osnoval Niko Kuret znotraj Kulturnega doma v Kranju. V knjižnem zapisu pred­stave je v poglavju Pozorišce52 opisal in podal tudi vse nacine pasijonske sceno­grafije, ki so jih nato, najbrž po spontani presoji, uporabili vsi ostali obravnavani ustvarjalci. Za tip »realisticnega« scenskega ozadja, ki ga je Kuret ovrgel kot ne­primernega, saj bi bili zaradi tehnicne zahtevnosti scenske postavitve »[…] »od­ 49 Prav tam. 50 Inkret, Andrej, Za Hekubo. 202. 51 Smasek, Igra kot skrivanje in odkrivanje, 336. 52 Kuret, Slovenski pasijon, 58–61. mori daljši kakor pa prizori«,53 scena bi tudi unicila bistvo pasijona,54 bi lahko opredelili Vavpoticevo zamisel Gregorinovega I.N.R.I. ter Bratinove uprizoritve Finžgarjevega pasijona. Kuret si je za kranjsko uprizoritev izbral preprosto odr­sko zasnovo s stopnišcnim nastavkom in zastori, ki so s premikanjem dolocali prizore. Kot scenski dodatek se je odlocil za povsem sodobno tehniško rešitev, uporabo projekcij, barvne osvetlitve in sencnega gledališca. Ob postavitvi ško­fjeloškega pasijonskega besedila na nepremicnem odru loškega gimnazijskega dvorišca je scenografka Bara Remec uporabila vmesno varianto scenografije, z realizmom mestnih fasad na kulisah in na odru postavljenega stopnišcnega na­stavka. Prostor dvorišca je omogocal tudi krajše procesijske dele. Vse te med­vojne postavitve so se zvrstile v casu, ko so na slovenske poklicne odre prihajale nove avantgardne gledališke prakse v obliki prostorskih, trodimenzionalnih sce­nografij v predstavah režiserjev Ferda Delaka, Bratka Krefta in Bojana Stupice. Scenografi so gradili prizorišca z odri na razlicnih višinah in globinah odrskega prostora, svetlobnimi efekti in likovnimi, svetlobnimi in besednimi projekcija­mi. Uvedli so hitro, neslišno menjavo prizorišc, pri cemer so jim pomagale tako nove tehnicne naprave ter nastavljivi vrtljivi odri, želeli so si aktivnejše vkljucitve gledalcev v predstavo. Prav zato je bila Kureta postavitev kranjske uprizoritve pasijona leta 1932 zelo sodobna za svoj cas. Celo bolj od Vavpoticeve zamisli I.N.R.I.­ja na odru osrednjega gledališca na slovenskih tleh. Hkrati je Kuretu kot prvemu gledališkemu snovalcu pasijona uspelo, da je obdržal pomembne lastnosti pretocnosti prizorišc pasijona, kot je zapisal socasni gledalec predsta­ve: »Na odru seveda ni mogel obdržati znacaja procesije, temvec je dobil obliko zaporednih živih slik, ki se spreminjajo v temi ali za zastorom in jih poživljajo Premrlovi glasbeni vložki.«55 Prvi gledališki pasijon po 2. svetovni vojni je skupaj s scenografom Viktorjem Molko osnoval režiser Mirko Mahnic na odru slovenskega tržaškega gledališca. Scenografsko bolj ustrezno rešitev na nepremicnem odru, ki je lahko vkljucevala tudi krajši procesijski del med tremi nastavljenimi stopnišcnimi scenskimi ele­menti, sta jima omogocila predvsem velikost in globina novega odra v Kultur­nem domu v Trstu. Ne glede na scenografsko primerne rešitve je v vseh primerih prav zaradi ne­premicnosti gledališkega odra odpadla kljucna znacilnost procesij, to so gledalci, ki so vsa dogajanja sede spremljali iz avditorija. 53 Prav tam, 58. 54 Prav tam. 55 P., F., Škofjeloški pasijon, 226. PASIJONSKI DONESKI 2023 Literatura Demšar, Viktorijan. Izbral Goran Schmidt, Škofjeloški pasijon (signum temporis), Oce Ro­muald – Lovrenc Marušic. Škofjeloški pasijon, Ljubljana 1987, Zbirka Kondor, zv. 238. (Demšar, Škofjeloški pasijon). Florjancic, Alojzij Pavel. Finžgarjev pasijon in duhovna drama pri Slovencih v 19. stoletju, Pasijonski doneski, Škofja Loka 2011, 6. (Florjancic, Finžgarjev pasijon). Inkret, Andrej. Za Hekubo. Gledališka porocila 1987–1999, Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 2000. Kalan, Filip. Gledališki znacaj škofjeloškega pasijona, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, Ljubljana 1967 (Kalan, Gledališki znacaj). Kocjancic, Ana. Prostor v prostoru, Scenografija na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991. Vol. I. Ljubljana : Slovenski gledališki inštitut, 2018. Kravos, Bogomila. Tržaška uprizoritev Škofjeloškega pasijona 1965, Pasijonski doneski, 1, Škofja Loka 2006. (Kravos, Tržaška uprizoritev). Kristova drama na mariborskem odru, Kulturni pregled. Jutro: dnevnik za gospodarstvo, pro­sveto in politiko, 8. 85 (9. 4. 1927). (Kristova drama). Kuret, Niko. Modernizacija pouka z modernimi tehniškimi sredstvi, Uciteljski tovariš, 71.17 (8. 5. 1931). (Kuret, Modernizacija pouka). Kuret, Niko. Praznicno leto Slovencev I, Celje 1965. Kuret, Niko. Slovenski pasijon : prolog, predigra, štirinajst slik in zakljucni zbor : po rokopisu škofjeloške pasijonske procesije iz leta Gospodovega 1721, Kranj 1934. Marin, Marko. Škofjeloški pasijon (signum temporis), Oce Romuald – Lovrenc Marušic. Škofjeloški pasijon, Ljubljana 1987, Zbirka Kondor, zv. 238. (Marin, Škofjeloški pasijon). P., F. Škofjeloški pasijon, Izbral Goran Schmidt, Škofjeloški pasijon (signum temporis), Oce Romuald – Lovrenc Marušic. Škofjeloški pasijon, Ljubljana 1987, Zbirka Kondor, zv. 238. (P., F., Škofjeloški pasijon). Peterlin, Jože. Slovensko tržaško gledališce 1945–1975. Trst 1990. Pismo neznanega voditelja loške procesije iz leta 1713, Oce Romuald, Škofjeloški pasijon, Znanstveno kriticna izdaja, Celje 2009. (Pismo neznanega voditelja loške procesije). Pismo provinciala Jožefa o sklepih definitorija v Beljaku z dne 30. avgusta 1765, Oce Romuald Škofjeloški pasijon, Znanstveno kriticna izdaja, Celje 2009. (Pismo provinciala Jožefa). Povabilno pismo brata Ferdinanda, Oce Romuald, Škofjeloški pasijon, Znanstveno kriticna izdaja, Celje 2009. (Povabilno pismo brata Ferdinanda). Repertoar slovenskih gledališc 1867–1967 (ur. Nevenka Gostiševa et al.). Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967. Seznam oblacil za procesijo na veliki petek v Škofji Loki, Oce Romuald – Lovrenc Marušic. Škofjeloški pasijon, Ljubljana 1987, Zbirka Kondor, zv. 238. (Seznam oblacil za procesijo). SiGledal: https://repertoar.sigledal.org/predmet/img:1782 (preverjeno 12. 2. 2023). Smasek, Lojze. Igra kot skrivanje in odkrivanje, Post scriptum. Izbrane gledališke kritike (ur. Ana Perne), Ljubljana: Slovenski gledališki inštitut, 2017. (Smasek, Igra kot skrivanje in odkrivanje). Škofjeloški pasijon, Oce Romuald – Lovrenc Marušic. Škofjeloški pasijon, Ljubljana 1987, Zbirka Kondor, zv. 238. (Škofjeloški pasijon). Toporišic, Tomaž. Medmedijsko in medkulturno nomadstvo. O vezljivosti medijev in kultur v sodobnih uprizoritvenih praksah. Ljubljana 2018. Traven, Janko. Valo Bratina, slovenski igralec, režiser, scenograf in gledališki organizator (1887–1954), GL SNG Drama Ljubljana, 34. 5 (1954/55). (Traven, Valo Bratina). Zeri, Federico. Za podobo, Pogovori o umetnosti branja umetnosti, Ljubljana 1994. Povzetek Do danes je bila zgodovina uprizarjanja pasijonov na Slovenskem znanstveno dobro raziskana, manj pa njihov vizualni, scenografski del. V prispevku bom zato predstavila razlicne scenografske postavitve Škofjeloškega in ostalih pasi­jonov. V casu med obema vojnama se je pasijonskim procesijam na prostem pridružil tudi nacin uprizoritve znotraj gledališke stavbe, ki je poleg novega re­žijskega zahteval tudi nov scenografski pristop. Prvo uprizoritev gledališko pri­rejenega Škofjeloškega pasijona je leta 1934 osnoval Niko Kuret na odru Kultur­nega doma v Kranju. V prispevku se bomo sprehodili med razlicnimi scenskimi postavitvami pasijonov in jih med seboj primerjali ter premislili vpliv procesijske oblike prvotnih postavitev na prostem na uprizoritvene prakse postdramskega gledališca. Abstract ON THE SCENOGRAPHY OF THE PASSION PLAYS BETWEEN THE TWO WORLD WARS Until now, the history of the staging of Passions in Slovenia has been scien­tifically well studied, but less their visual, scenographic aspect. Therefore, the paper presents different scenographic settings of the Škofja Loka Passion and of other Passions. Between the two World Wars, the open­air passion proces­sion was added by its performance in the theatre building, which, in addition to a new directorial approach, required a new scenographic approach. The first performance of the theatrical adaptation of the Škofja Loka Passion was staged by Niko Kuret at the Kranj Cultural House in 1934. The paper presents different stage settings of the Passions, and compares them to each other. It also reflects the influence of the procession forms of the original outdoor staging on perfor­mance practices of the post­dramatic theatre. Pasijonske jaslice avtorja Matjaža Bitenca iz Litije. Foto Martin Janežic. dr. Jaša Drnovšek Clanek je bil prvic objavljen v reviji Bogoslovni vestnik 82, 2021, št. 1, str. 137­147. ŠKOFJELOŠKA BRATOVŠCINA SV. REŠNJEGA TELESA MED UTRJEVANJEM VERE IN SKRBJO ZA ONOSTRANSTVO UVOD Bratovšcine so pojav z dolgo, vec kot petstoletno zgodovino.56 Medtem ko njihovi zacetki segajo v visoki srednji vek – v italijanskem govornem prostoru in južnofrancoski pokrajini Languedoc jih srecamo že v 12. stoletju (Davis 1974, 316) –,57 so od takrat nastajale in se širile v vec valovih (316; Blasting 1989, 3; Schneider 1994, 65; 69; Bonin 2011, 23). Do konca 18. stoletja, ko so jih razsve­tljenske oblasti postopoma odpravile,58 so obstajale na obmocju vse katoliške Evrope, zato jih lahko – celostno gledano – oznacimo za mednarodno ustanovo. Po drugi strani pa je za clane bratovšcin59 znacilno, da so vecinoma delovali le v svojih domacih, praviloma urbanih okoljih (Schneider 1994, 66; 69; Klieber 1999, 13).60 56 Predhodnike bratovšcin vidi Zdenka Bonin sicer že pri Judih (združenja farizejev, samarijanov in nazarencev), Rimljanih (sodalitates, collegia) in v kristjanih, ki so se skrivali po katakombah in drugje v Rimu (2011, 21). 57 Srednjeveška družba je bila nagnjena k združevanju, za ljudi tega obdobja pa znacilno, da so hkrati pripadali vec združbam. Posameznik ni smel ostati sam, saj bi kot tak lahko delal le zlo, kar je greh (Bonin 2011, 24). 58 V Svetem rimskem cesarstvu na primer sta cesarica Marija Terezija (1717–1780) in cesar Jožef II. (1741–1790) že 17. avgusta 1771 za vse avstrijske dedne dežele izdala odlok, s katerim sta prepovedala ustanavljanje novih bratovšcin in odredila temeljito preiskavo obstojecih (HkkG, 2:82–83). Po vec nadaljnjih odlokih, ki so izražali še vecji dvom v njihovo družbeno koristnost, jih je Jožef II. leta 1783 povsem ukinil. V prihodnje so se lahko njihovi clani pridružili kvecjemu na novo ustanovljenemu Združenju iz ljubezni do bližnjega, ki so ga upravljali župniki (HkkG, 1:247–264). Z dvornim odlokom (27. 11. 1783) je vse premoženje bratovšcin prešlo prav na to ustanovo za revne (HkkG, 2:406–407). 59 Poudariti velja, da so clani bratovšcin izhajali iz vseh družbenih slojev (Mitterwieser 1930, 57; Tanzer 1992, 85; Malesevic 2022, 77). Poleg tega so lahko v bratovšcinah delovale tudi ženske, ki so skupaj pogosto predstavljale vecino clanstva (Schneider 1994, 72). 60 Do obnavljanja bratovšcin je znova prišlo v 19. stoletju (za vpliv manjših bratov na ta pojav v slovenskem prostoru gl. Kolar 2019, 950–951). Še leta 1917 jih podrobno opredeljuje Zakonik PASIJONSKI DONESKI 2023 Carlo Schanzer meni, da lahko locimo med cerkvenimi in laicnimi bratovšci­nami. Prve potrjuje papež ali škof, druge pa eventualno posvetna oblast. Locu­jemo lahko še med cistimi verskimi in mešanimi bratovšcinami – prve zazna­mujejo verska opravila, druge pa zlasti dobrodelnost; med javnimi in zasebnimi bratovšcinami; ter med bratovšcinami z lastnim premoženjem in takšnimi brez njega (1899, 6–10). Najpozneje po koncu tridentinskega koncila so bratovšcine postale eno od sredstev Cerkve za lastno prenovo (Schneider 1994, 83–84).61 Med njihovimi številnimi dejavnostmi62 je doslej še najmanj raziskano izdajanje knjig (Ogrin 2016, 55). Za slovenski prostor v obdobju baroka je okvirni pregled tovrstnih publikacij opravil Matija Ogrin. Ugotavlja, da so bratovšcine na omenjenem po­drocju nastopale v treh vlogah, ki sestavljajo skoraj celoten literarni sistem: kot avtorji besedil, njihovi posredniki (izdajatelji oziroma založniki) in hkrati bralci (81). Ob tem gre poudariti, da izmed vseh ohranjenih virov o bratovšcinah prav knjige, ki so jih izdajale in ki vsebujejo njihove statute, nudijo najcelovitejši uvid v njihovo delovanje. V nadaljevanju si bomo to ogledali ob predstavitvi in analizi Loškega nebeškega kruha, dela, ki ga je leta 1713 izdala bratovšcina sv. Rešnjega telesa iz Škofje Loke.63 Glavno zgodnjenovoveško združenje s tem imenom je leta 1538 pri cerkvi sv. Marije nad Minervo v Rimu ustanovil dominikanec in poznejši koprski škof Tommaso Stella (–1566), leta 1539 pa potrdil papež Pa­vel III. (1468–1549) (1860). Osrednji cilj omenjene bratovšcine je bilo izražanje temeljne katoliške dogme – resnicne navzocnosti Jezusa Kristusa v evharistiji – ob napadih protestantov (Tingle 2016, 89). Škofjeloška bratovšcina, nekakšna cerkvenega prava, ki bratovšcine ob tretjem redu za svetne ljudi in pobožnih zvezah uvršca med cerkvena združenja (associationes) (Ušenicnik 1940, 497–507; Ambrožic 2015, 533). V trenutno veljavnem Zakoniku cerkvenega prava iz leta 1983 bratovšcine niso izrecno omenjene (ZCP, 149–161). 61 Tridentinski koncil je na svoji 22. seji v zvezi z bratovšcinami izdal dva kanona. Prvi škofom podeljuje pravico do vizitacij bratovšcin, drugi bratovšcinam nalaga, da ordinarijem vsako leto porocajo o svojem poslovanju (Das Konzil von Trient 2002, 740). V skladu z zadnjim kanonom, pozneje pa tudi z bulo Quaecumque a Sede Apostolica, ki jo je 7. decembra 1604 izdal papež Kle­men VIII. (1536–1605), so morale bratovšcine škofom v potrditev predložiti tudi svoje statute (1867, 140). 62 Martin Scheutz bratovšcine oznacuje za »vecfunkcijske ponudnike storitev« (2013). Prevodi iz besedil, ob katerih v Referencah na koncu clanka prevajalec ni naveden, so avtorjevo delo. 63 Na splošno so bratovšcine sv. Rešnjega telesa najvecji razmah doživele na prehodu iz 14. v 15. stoletje. Skrbele so za pripravo telovskih teoforicnih procesij, spremljale duhovnike s sv. popot­nico k bolnikom, poživljale molitev in gojile evharisticno pobožnost z daritvijo sv. maše (Am­brožic 2015, 542–543). podružnica64 in eno izmed številnih tovrstnih združenj v slovenskem prostoru,65 je danes znana po tem, da je bila pokroviteljica Škofjeloškega pasijona – kapu­cinske procesije, ki je od leta 2016 pod zašcito Unesca in so jo prvic dokazano uprizorili leta 1721.66 O siceršnjem delovanju bratovšcine imamo za zdaj na vo­ljo naslednje podatke: da je kot imetnica manjše posesti, združene s starološko župnijsko cerkvijo, obstajala že leta 1555 (Blaznik 1973, 242); da je bila pri cer­kvi sv. Jakoba znova ustanovljena leta 1634 (338); da je bila leta 1699 narocni­ca oltarja za omenjeno cerkev (Lavric 2017, 16–18); da je bila ob koncu 17. ali v zacetku 18. stoletja verjetno narocnica slike z motivom Kristusa v stiskalnici (25–26); da je po viru iz leta 1727 loškemu ucitelju, ki je s pevci izmed ucencev sodeloval pri bogoslužju, na leto za to placevala 10 goldinarjev (Blaznik 1973, 310); da je imela v lasti nekaj desetin v Polhograjskem gospostvu in bila dokaj premožna, saj je na primer leta 1730 posojala vec kot 12.000 goldinarjev kranjske veljave, s cimer je letno zaslužila vec kot 600 goldinarjev obresti (338); da je po viru, ki je domnevno iz leta 1778, loškemu ucitelju letno placevala 4 goldinarje in 15 krajcarjev, organistu v Loki 12 goldinarjev (Demšar 2005, 184), cerkovniku v cerkvi sv. Jakoba 8 goldinarjev in 40 krajcarjev ter Pavlu Pecniku kot cerkovniku in bratovšcinskemu glasniku67 8 goldinarjev in 30 krajcarjev (185); da je leta 1781 64 Ob potrditvi rimske bratovšcine sv. Rešnjega telesa je Pavel III. sklenil, da bodo vse druge bra­tovšcine, ki bodo ustanovljene pod istim imenom, deležne odpustkov in privilegijev glavne bra­tovšcine v Rimu, ne da bi bila za to potrebna formalna pridružitev (Pavel III. 1860, 279; Ušenic­nik 1940, 504–505). Po Pavlu III. so odpustke rimski bratovšcini podeljevali tudi papeži Pavel V. (1552–1621), Klemen X. (1649–1721) in Benedikt XIV. (1675–1758) (Pavel V. 1713; Klemen X. 1857; Bouvier 1844, 326–332). 65 Za zgodnjenovoveške bratovšcine sv. Rešnjega telesa v slovenskem prostoru gl. zlasti Bonin 2011; Dolinar 2011; 2012; Lavric 2013; Ambrožic 2015; 2015a; Ogrin 2016; Lavric 2017. Med­tem ko je na primer ljubljanski škof Jožef Rabatta (1620–1683) leta 1667 Svetemu sedežu poro­cal, da bratovšcine sv. Rešnjega telesa obstajajo skoraj v vseh župnijskih cerkvah (Dolinar 2011, 168), so ljubljanski škofje Viljem Leslie (1650–1727), Leopold Jožef Petazzi (1703–1772) in Karel Janez Herberstein (1719–1787) v letih 1723, 1764 in 1778 porocali, da v njihovi škofiji prakticno ni cerkve, pri kateri tovrstne bratovšcine ne bi imeli (Dolinar 2012, 57; 87; 94). Matjaž Ambrožic je na primer zgolj na slovenskem Štajerskem evidentiral 51 bratovšcin sv. Rešnjega telesa, ki so delovale od konca 14. stoletja pa do njihove ukinitve (2015, 547). 66 V letnih porocilih iz 1727 in 1728, ki sta del kodeksa Škofjeloškega pasijona, piše, da je bratovšci­na sv. Rešnjega telesa procesijo v tem casu »vneto varovala« (ŠP, 142). Za kakšno varovanje gre, natancneje opredeljujeta dva druga dokumenta iz kodeksa. V zapisu »V vednost prihodnji dobi o procesiji na veliki petek« tako beremo, da je procesija leta 1721 »prišla slovesno na svetlo / …/ na stroške dobrotne bratovšcine presvetega Rešnjega telesa« (171); v zapisu »Pred procesijo je treba vedeti«, ki je tako kot dramski tekst nastal v letih 1725–1727 (Ogrin 2009), pa je navedena vsota, ki naj bi jo bratovšcina za procesijo namenjala: »Na konventu bratovšcine, ki je obravnaval procesijo, je bilo enkrat za vselej sklenjeno, da se daje za pripravo procesije petdeset goldinarjev nemške veljave in ne vec.« (ŠP, 172) Prav financna podpora bratovšcine je najbrž prispevala, da je omenjena kot »[u]stanoviteljica in ohranjevalka / …/ procesije« (172). 67 »Bratovšcinski glasnik« (nem. »Bruderschaftsansager«) je glasnik, ki je moral posameznim clanom bratovšcine prinesti vabilo na srecanje ali sv. mašo (Sanford 1975, 16). PASIJONSKI DONESKI 2023 prispevala del sredstev za placo loškega ucitelja (Blaznik 1973, 399–400). Kako pa dosedanjo vednost o delovanju škofjeloške bratovšcine sv. Rešnjega telesa do­polnjuje knjiga Loški nebeški kruh? LOŠKI NEBEŠKI KRUH Loški nebeški kruh iz leta 1713, ki je ohranjen le v dveh javno znanih izvodih,68 predstavlja tretjo izdajo tega dela (LH, 8; 10). Edini izvod druge izdaje knjige iz leta 1708, znan šele od predlani, je v zasebni lasti (Somer 2020). Prvic je knjiga, pisana v nemškem jeziku, izšla kmalu po ustanovitvi bratovšcine leta 1634 (LH, 5);69 iz te izdaje se, kot kaže, ni ohranil noben izvod.70 Kot pove že podnaslov Loškega nebeškega kruha – Pravila in odpustki hvalevredne bratovšcine presve­tega Kristusovega telesa v mestu Škofja Loka, sta najpomembnejša dela name­njena pravilom, ki naj bi jim clani bratovšcine sledili, in papeškim odpustkom, ki so jih clani lahko pod izrecno dolocenimi pogoji prejeli.71 V tem smislu gre za znacilno »bratovšcinsko knjigo«, ki jo Gerald Hirtner – v kontekstu drugih bratovšcinskih dokumentov – opredeljuje takole: »Naceloma razlikujemo med vezanimi in nevezanimi tiskanimi deli. Na podrocju vezanih tiskov se srecujemo z bratovšcinskimi, darilnimi in nabožnimi knjigami. Prve vsebujejo podatke o zgodovini, statutih, nalogah etc. zadevne bratovšcine. Ne smemo jih zamenjati z rokopisnimi vpisnimi knjigami (seznami clanov).« (Hirtner 2018, 160) Ker tretji (zadnji in najobsežnejši) del Loškega nebeškega kruha vsebuje pretežno moli­tve, litanije in opis duhovnih vaj za vredno prejemanje najsvetejšega zakramenta (LH, 1), se zastavlja vprašanje, ali ga ne bi bilo mogoce oznaciti tudi za »nabožno knjigo«. Ce sledimo Hirtnerju, je odgovor nikalen, kajti sam nedvoumno pravi: »Nabožne knjige vsebujejo – kot pove že ime – izkljucno nabožna in molitvena besedila.« (2018, 160). Podobno meni Irene Rabl, ki loci med »bratovšcinskimi knjigami s statuti, molitvami in spevi« na eni ter »nabožnimi knjigami« (2018, 68 En izvod hrani Narodna in univerzitetna knjižnica, drugega pa Kapucinski samostan Škofja Loka. 69 O zacetkih delovanja bratovšcine lahko beremo v letopisu kolegija ljubljanske Družbe Jezusove za omenjeno leto: »Šli smo pomagat v Loko, kjer se je zacela Bratovšcina svetega Rešnjega tele­sa.« (Baraga 2003, 117) 70 Da je med izidom prve in druge izdaje Loškega nebeškega kruha minilo vsaj 74 let, med izidom druge in tretje izdaje pa le pet, kaže na to, da je bila bratovšcina v prvi polovici 18. stoletja bis­tveno bolj dejavna kot pol stoletja pred tem. 71 Po nauku Katoliške cerkve je odpustek odpušcanje casne kazni pred Bogom za grehe, pri katerih je krivda že odpušcena. Vernik ga prejme pod dolocenimi pogoji ob pomoci Cerkve, ki v službi odre­šenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zadostitve Kristusa in svetnikov. Odpustek je delen ali popoln v smislu, da prejemnika delno ali popolnoma reši casnih kazni, ki jih slednji za grehe dol­guje (KKC, 389). V katoliškem pobožnem življenju je imel odpustek pomembno vlogo v poznem srednjem veku in potridentinskem katolištvu vse do prve polovice 20. stoletja (Kasper 1993, 53). Za clane bratovšcin je bilo njegovo prejemanje osrednja duhovna dobrina (Ambrožic 2015, 537). 397) na drugi strani. Loški nebeški kruh potemtakem ni nabožna knjiga, temvec ima kvecjemu mocan nabožen znacaj. Služil naj bi zlasti clanom bratovšcine, sicer pa, kot še pred tem piše na naslovni strani, »ljudem vseh stanov« (LH, 1). S tem – v skladu s stanovsko odprtostjo bratovšcin – nagovarja kar najširši (v tem primeru nemško govoreci) krog bralstva. V kratkem predgovoru knjige, ki ga kot pomocnika predstojnika bratovšci­ne, glavarja Loškega gospostva Antona Eckherja von Kapfing und Liechteneck (1685–1727),72 podpisujeta Janez Jakob Kos, sodni pisar in protipisar Loškega gospostva in Škofje Loke, ter Peter Anton Zanetti, ne gre spregledati mest, ki zacetek delovanja združenja zgodovinsko uokvirjata. Beremo, da so »pobožni kristjani to hvalevredno bratovšcino ustanovili po popolnem iztrebljenju lute­ranstva« (5), pa tudi, da je Loški nebeški kruh izšel zato, »da bi zanetil pobožnost / …/: custva pobožnih kršcanskih duš je to podžgalo do te mere, da je iz tedanje male pešcice nastala velika množica pridruženih tovarišev« (6). Ocitno je torej, da bratovšcine ni mogoce ustrezno razumeti zunaj procesa protireformacije in katoliške prenove.73 Vecina od devetih pravil, ki urejajo delovanje bratovšcine sv. Rešnjega telesa in skupaj predstavljajo njen statut, se nanaša na dejanja in opravila, ki izkazujejo vero in pobožnost. Prvo pravilo doloca, da mora vsak, ki se želi bratovšcini pri­družiti, ob vstopu vanjo ali pa v mesecu dni po njem – in »po predhodnem pre­mišljevanju svojih grehov, resnicnem kesanju in spovedi« (11) – prejeti obhajilo. Po drugem pravilu se morajo clani bratovšcine vsako prvo nedeljo po telovem udeležiti sv. maše ter »v Božjo hvalo in za širjenje casti najsvetejšega Rešnjega telesa Jezusa Kristusa« (12) z gorecimi svecami prisostvovati procesiji.74 Tretje pravilo doloca, da morajo clani bratovšcine »v cast in za najponižnejše premi­šljevanje petih Kristusovih ran«, pa tudi za »uspešnejše pridobivanje drugih cla­nov za molitev in dobra dela« vsaj enkrat mesecno zmoliti pet ocenašev, pet zdravamarij in apostolsko vero. Oziroma za zahtevnejše clane: »Ce pa bi kdo želel še bolj izkazati svojo vnemo in namesto pravkar omenjene kratke molitve 72 Eckher je bil loški glavar med letoma 1713 in 1727 (Blaznik 1973, 451). Na ta položaj ga je imenoval njegov stric, freisinški knezoškof Johann Franz Eckher von Kapfing und Liechteneck (1649–1727) (Hubensteiner 1954, 60; 282–283). 73 V tretjem delu Loškega nebeškega kruha prica o tem tudi Kratki obrazec splošne izpovedi kato­liške vere, s katerim so morali clani bratovšcine priseci, da bodo »edino zvelicavno rimokato­liško vero branil[i] in šcitil[i] do zadnjega diha svojega življenja« (LH, 29–30). Obrazec se bere kot priznanje sklepov tridentinskega koncila: »Jaz, N.N., javno izpovedujem edino zvelicavno rimokatoliško vero, spoštujem in trdno verujem v vse, kar je proti raznim krivoverstvom, ki se pojavljajo v sedanjih casih, sklenil in dolocil sveti tridentinski koncil.« (29) 74 Presenetljivo ni v Loškem nebeškem kruhu niti z besedo omenjena procesija velikega petka, da­nes znana kot Škofjeloški pasijon. Domnevamo lahko, da gre pri tem za tradicijo, ki je bila precej mlajša od tradicije telovskih procesij v Škofji Loki. PASIJONSKI DONESKI 2023 zmoliti rožni venec, ali ce bi tisti, ki znajo brati, radi zmolili oficij sv. Rešnjega telesa, je to prepušceno volji in pobožnosti vsakega posameznika.« (14) Zadnji navedek kaže, da vsi clani bratovšcine niso bili pismeni – in hkrati njihovo druž­beno razslojenost. Po cetrtem pravilu se morajo »bratje in sestre« (14), ki so doma in imajo cas, vsak prvi cetrtek v mesecu v cerkvi sv. Jakoba udeležiti sv. maše za žive in pokojne soclane, peti pred bratovšcinskim oltarjem75 in priso­stvovati procesiji s hostijo, ki poteka v cerkvi ali okoli nje. To pravilo kot clane bratovšcine prvic izrecno omenja ženske, poleg tega prica o tem, da je bila cer­kev sv. Jakoba maticna cerkev bratovšcine. Peto pravilo doloca, da morajo clani vsak teden tudi zasebno moliti za žive in pokojne soclane. Prepušceno jim je sicer, kaj in koliko bodo molili, zato pa morajo pri vsakomesecnih sv. mašah za žive in pokojne soclane zmoliti tri ocenaše in tri zdravamarije. Po šestem pravilu morajo clani bratovšcine vsak dan zjutraj, pa tudi zvecer pred spanjem, potem ko so se priporocili Bogu, Mariji, svojemu angelu varuhu in zavetniku ter opravi­li obicajno molitev, zmoliti še ocenaš in zdravamarijo »v cast sv. Trojice, za obco Katoliško cerkev, našega deželnega kneza in našo deželo« (18). Sedmo pravilo je o sv. popotnici in doloca, naj se v primeru, ko mora duhovnik v mestu ali pred­mestju obiskati bolnika, clani bratovšcine po zvonjenju v kar najvecjem številu zberejo v cerkvi sv. Jakoba, od koder bodo duhovnika s prižganimi lucmi spremi­li k bolniku in nazaj. Za njegovo zdravje naj zmolijo ocenaš in angelski pozdrav, pri cemer lahko tisti, ki se sprevoda ne morejo udeležiti, to storijo doma. Po tem pravilu morajo clani soclana, ki umre, »pospremiti k vecnemu pocitku in mu izkazati zadnje delo usmiljenja tega kraja« (20). Osmo pravilo doloca, da se mo­rajo na poziv predstojnika bratovšcine in njegovih pomocnikov nujnih srecanj udeležiti vsi clani, ki le lahko. Po zadnjem (devetem) pravilu morajo clani brato­všcine podpirati vse, kar je »v hvalo in cast / …/ svetega Rešnjega telesa Jezusa Kristusa« (22). Prizadevati si morajo za tako življenje, da bo vsem jasno, da so »služabniki in služabnice, vredni najsvetejšega zakramenta« (22). Kot že receno, nudi vpogled v delovanje škofjeloške bratovšcine sv. Rešnjega telesa tudi drugi del Loškega nebeškega kruha. Pri tem gre za breve s papeškimi odpustki Urbana VIII. (1568–1644), ki je datiran z 21. junijem 1634, podpisu­je pa ga papežev tajnik Marco Aurelio Maraldi (1565–1651). Odpustki naj bi pomagali, »da bi / …/ bratovšcina dnevno rasla« (24), namenjeni pa so »vsem kristjanom, moškim in ženskam, ki vstopajo v / …/ bratovšcino« (24). Popolni odpustek je tako za nove clane predviden že prvi dan ob vstopu, »po opravljeni spovedi in prejetju najsvetejšega zakramenta« (24). Prav tako so do popolnega odpustka upraviceni clani bratovšcine, ki »ob smrtni uri opravijo spoved in po­ 75 Za opis bratovšcinskega oltarja gl. Lavric 2017, 16–18. užijejo sv. obhajilo« (23–24) ali – ce tega niso zmožni – »ob resnicnem kesanju z usti / …/ ali pa v srcu pobožno klicejo Jezusovo ime« (23). Nenazadnje je po­polni odpustek predviden za clane, ki »na nedeljo v osmini sv. Rešnjega telesa, po opravljeni spovedi in obhajilu, v casu med prvimi vecernicami in soncnim zahodom, pobožno obišcejo cerkev ali kapelo, v kateri ima / …/ bratovšcina du­hovne vaje, in tam vneto molijo za enotnost kršcanskih knezov, iztrebljenje kri­voverstva in povzdignjenje Katoliške cerkve« (23–24). Ob pogojih za prejem popolnega odpustka papeški breve navaja tudi takšne, ki zadošcajo za prejem delnih odpustkov. Do odpustka v trajanju sedmih let in sed­mih kvadragen so tako upraviceni clani bratovšcine, ki »cerkev ali kapelo obišcejo in v njej molijo na dan Kristusovega rojstva ali vnebohoda ter na dan Marijinega spocetja ali vnebovzetja« (24). Odpustek v trajanju 60 dni po opravljeni pokori pa je predviden v naslednjih primerih: ce se clani »pojavijo pri maši / …/ ali na javnih in zasebnih srecanjih bratovšcine«, ce »nudijo zatocišce revežem, pomirijo sovražnike ali pomagajo pri pomiritvi« (24), ce »se udeležijo pogreba vernikov, procesije, ki jo dopusti ordinarij in v kateri se v dolžno cast ali k bolnemu nosi sveti zakrament (tisti pa, ki so zadržani, po slišanem zvonjenju zmolijo ocenaš in angelski pozdrav)« (24–25), ce clani »za duše pokojnih sobratov in sosester zmo­lijo pet ocenašev in angelski pozdrav« (25), ce »spravijo koga na pot blagrov« ali »poucijo nevedne o upoštevanju Božjih zapovedi in tem, kaj sodi k blaženosti« (25); ali ce tudi »sicer izkažejo kakšno delo pobožnosti ali ljubezni« (25). Ce prvi in drugi del Loškega nebeškega kruha obravnavamo skupaj, ob vpra­šanju o delovanju bratovšcine sv. Rešnjega telesa izstopa zlasti dvoje. Po eni strani dejanja, ki jih clanom nalaga njihov statut in/ali za katera so predvideni odpustki, pogosto v znamenju evharistije; najveckrat gre za prejem obhajila (ob vstopu v bratovšcino, pred smrtjo in na nedeljo v osmini sv. Rešnjega telesa) ali pa udeležbo v teoforicni procesiji (na telovo, po vsakomesecni sv. maši za žive in pokojne soclane in ob obisku bolnikov). Takšni poudarki so v skladu z ime­nom bratovšcine, ki lahko kaže tudi na potridentinsko krepitev evharisticnega kulta76 (Lobenwein 2018, 193–194) oziroma – širše – na že omenjeno vpetost bratovšcine v proces protireformacije in katoliške prenove. Toda po drugi strani statut in odpustki, navedeni v Loškem nebeškem kruhu, skoraj enako pogosto zadevajo dejanja, ki so konstitutivna za najzgodnejše bratovšcine in povezana z vsemi tremi temeljnimi podrocji skrbi za posmrtno življenje njihovih clanov: 1) spremljanjem umirajocih, 2) pripravo pogreba in 3) ohranjanjem spomina na pokojne (Schneider 1994, 66; 77; Lobenwein 2018, 195). Konkretno gre za ude­ležbo pri vsakomesecni sv. maši za žive in pokojne soclane, tedensko zasebno 76 Za dekret o evharistiji, izdan na 13. seji tridentinskega koncila, gl. Das Konzil von Trient 2002, 693–697. PASIJONSKI DONESKI 2023 molitev zanje, sodelovanje pri sv. popotnici za umirajoce soclane, spremljanje pokojnih soclanov h grobu in njihov pogreb. Ce sv. Rešnje telo pojmujemo v kontekstu sv. popotnice, lahko recemo, da so v imenu bratovšcine zajeti tudi ti zadnji poudarki (Lobenwein 2018, 193). PRIMERJAVA LOŠKEGA NEBEŠKEGA KRUHA S PRAVILI IN ODPUSTKI IZBRANIH SLOVENSKIH ZGODNJENOVOVEŠKIH BRATOVŠCIN SV. REŠNJEGA TELESA Zastavlja se vprašanje o morebitni izjemnosti škofjeloške bratovšcine sv. Rešnjega telesa glede na pravila in odpustke, ki so bili predvideni za druga to­vrstna zgodnjenovoveška združenja v slovenskem prostoru. Dokoncen odgovor bi terjal obsežnejšo raziskavo, pregled doslej znanih podatkov – gre za pravila oziroma odpustke bratovšcin sv. Rešnjega telesa, ki so bile v 17. in 18. stoletju ustanovljene pri cerkvah sv. Nikolaja v Ljubljani (Dolinar 1998), sv. Urha škofa v Dolini pri Trstu (Rupel 1954), Marijinega rojstva na Homcu pri Mengšu77 (Mr­kun 1914) in sv. Martina v Kamnici pri Mariboru (Ambrožic 2015a) – in njiho­va primerjava s podatki iz Loškega nebeškega kruha pa kažeta, da obravnavana škofjeloška bratovšcina v svojem delovanju ni bistveno odstopala od drugih. Po­nazorimo to s konkretnimi primeri. Ce so se morali clani škofjeloške bratovšcine vsako prvo nedeljo po telovem z gorecimi svecami udeležiti procesije, so bili clani ljubljanske bratovšcine dolžni z gorecimi svecami prisostvovati procesiji na osmino tega praznika. Kot so morali clani škofjeloške bratovšcine za ponižno premišljevanje Kristusovih ran najmanj enkrat mesecno zmoliti pet ocenašev, pet zdravamarij in apostolsko vero, so se bili clani ljubljanske bratovšcine pobožnosti, namenjene cašcenju Kristusovih ran, dolžni udeležiti vsak petek. Kot so morali clani škofjeloške bratovšcine vsak prvi cetrtek v mesecu obiskati sv. mašo, ki se je darovala tudi za pokojne soclane, so bili clani ljubljanske bratovšcine k molitvi za pokojne soclane dolžni prihajati na ponedeljek po kvatrni nedelji. Kot so morali clani škofjeloške bratovšcine s priž­ganimi svecami spremljati duhovnika s sv. popotnico k bolniku ter zanj zmoliti ocenaš in angelski pozdrav, so bili clani ljubljanske bratovšcine tudi dolžni spre­mljati duhovnika s sv. popotnico in moliti za bolnike. Tako clani škofjeloške kot ljubljanske bratovšcine so morali soclane, ki so umrli, pokopati (Dolinar 1998, 8). Kar zadeva podatke o odpustkih, je bil tako v škofjeloški bratovšcini sv. Re­šnjega telesa kot v bratovšcinah, ustanovljenih pri cerkvah sv. Urha škofa v Doli­ni, Marijinega rojstva na Homcu in sv. Martina v Kamnici, za clane ob njihovem vstopu v bratovšcino, natancneje po spovedi in obhajilu, predviden popolni od­ 77 Za homško cerkev gl. Lavric in Resman 2019, 7–65. pustek (Dolinar 1998, 8; Rupel 1954, 180; Mrkun 1914, 97; Ambrožic 2015a, 44). V škofjeloški in homški bratovšcini so bili do popolnega odpustka upraviceni tudi clani, ki so ob smrtni uri – ce se niso mogli spovedati in prejeti obhajila – klicali Jezusovo ime (Mrkun 1914, 97). Tako v škofjeloški kot kamniški bratovšci­ni je bil popolni odpustek za clane predviden, ce so na nedeljo v osmini telovega opravili spoved, prejeli obhajilo in v domaci cerkvi ali kapeli molili za iztrebljenje krivoverstva in povzdignjenje Katoliške cerkve (Ambrožic 2015a, 44); clani do­linske in homške bratovšcine pa so bili do popolnega odpustka upraviceni, ce so se spovedali in obhajilo prejeli na telovo (Rupel 1954, 180; Mrkun 1914, 97). Primerjajmo še podatke o delnih odpustkih. Podobno kot je bil za clane ško­fjeloške bratovšcine, ki so v domaci cerkvi ali kapeli molili na božicni dan, pred­viden odpustek v trajanju sedmih let in sedmih kvadragen, so bili clani homške bratovšcine do tolikšnega odpustka upraviceni, ce so na božicni dan opravili spoved in prejeli obhajilo (Mrkun 1914, 97). V škofjeloški, dolinski in kamniški bratovšcini je bil za clane, ki so posredovali med sprtimi, predviden odpustek v trajanju 60 dni (Rupel 1954, 180; Ambrožic 2015a, 44), clani homške bratovšcine pa so bili za isto dejanje upraviceni do 100 dni odpustka (Mrkun 1914, 97). Za clane škofjeloške, dolinske in kamniške bratovšcine, ki so se udeležili pogreba, je bil predviden odpustek v trajanju 60 dni (Rupel 1954, 180; Ambrožic 2015a, 44), clani homške bratovšcine pa so bili za to upraviceni do 100 dni odpustka (Mrkun 1914, 97). V škofjeloški, dolinski in kamniški bratovšcini je bil za clane, ki so se udeležili teoforicne procesije, predviden odpustek v dolžini 60 dni. Enako je ve­ljalo, ce so clani teh bratovšcin ucili nevedne (Rupel 1954, 180; Ambrožic 2015a, 44). Tako v škofjeloški kot tudi v dolinski bratovšcini so bili clani ob molitvi za duše pokojnih soclanov upraviceni do 60 dni odpustka. Enako je veljalo ob nu­denju zatocišca revežem (Rupel 1954, 180). Nenazadnje je bil tako v škofjeloški kot kamniški bratovšcini za obisk sv. maše predviden odpustek v trajanju 60 dni. Enako je veljalo za obisk javnih ali zasebnih bratovšcinskih srecanj, ce so clani povedli koga na pot zvelicanja ali so se izkazali s kakšnim drugim delom pobo­žnosti ali ljubezni (Ambrožic 2015a, 44). SKLEP Škofjeloška bratovšcina sv. Rešnjega telesa je v bratovšcinski knjigi Loški nebe­ški kruh prikazana kot sestavni del procesa protireformacije in katoliške prenove. Izid knjige je sicer narekovala želja po spodbujanju pobožnosti, zato je tako v pr­vem kot drugem delu opisana vrsta dejanj, ki naj bi pobožnost pomagala utrjevati. Da se pravila in odpustki, namenjeni clanom bratovšcine, v veliki meri nanašajo tudi na dejanja, ki so povezana s skrbjo za onostranstvo, ustreza tezam, po katerih je izvorni, visokosrednjeveški motiv delovanja bratovšcin tudi po tridentinskem PASIJONSKI DONESKI 2023 koncilu ostal tako rekoc neokrnjen (Schneider 1994, 77; Klieber 2018, 108; 111). Primerjava Loškega nebeškega kruha s podatki, zajetimi iz doslej znanih pravil in odpustkov, povezanih z bratovšcinami sv. Rešnjega telesa, ki so bile v 17. in 18. stoletju ustanovljene v slovenskem prostoru, kaže, da škofjeloška bratovšcina v svojem delovanju od drugih tovrstnih združenj ni bistveno odstopala. Clanek je nastal v okviru programske skupine PODOBA – BESEDA – ZNA­NJE. Življenje idej v prostoru med vzhodnimi Alpami in severnim Jadranom 1400–1800 (P6­0437), ki jo iz državnega proracuna sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Krajšave HkkG – Kropatschek 1785–1790 [Handbuch der k. k. Gesetze]. KKC – 1993 [Katekizem katoliške Cerkve]. LH – [Bruderschafft sanctissimi corporis Christi] 1713 [Lagkherisches HimmelBrod]. ŠP – Romuald 2009 [Škofjeloški pasijon]. ZCP – 1999 [Zakonik cerkvenega prava]. Literatura Ambrožic, Matjaž. 2015. Kanonski in teološki vidiki bratovšcin z ozirom na slovensko Šta­jersko. V: Ana Lavric, Franci Lazarini in Barbara Murovec, ur. Patriae et orbi. Študije o srednjeevropski umetnosti, 529–550. Ljubljana: Založba ZRC. – – – 2015a. Zanimivosti iz delovanja predjožefinskih bratovšcin na slovenskem Štajerskem. Arhivi 38, št. 1: 35–75. Baraga, France, ur. 2003. Letopis Ljubljanskega kolegija Družbe Jezusove (1596–1691). Prev. Marija Kiauta. Ljubljana: Družina, Provincialat Družbe Jezusove. Blasting, Ralph. 1989. The German Bruderschaften as Producers of late Medieval vernacular religious drama. Renaissance and Reformation 25, št. 1: 1–14. Blaznik, Pavle. 1973. Škofja Loka in loško gospostvo. 973–1803. Škofja Loka: Muzejsko društvo. Bonin, Zdenka. 2011. Bratovšcine v severozahodni Istri v obdobju Beneške republike. Koper: Pokrajinski arhiv. Bouvier, Jean Baptiste. 1844. Ueber den Ablaß, die Bruderschaften und das Jubiläum. Aachen: Verlag der Cremerschen Buchhandlung. [Bruderschafft sanctissimi corporis Christi]. 1713. Lagkherisches HimmelBrod. Regulen und Indulgentz der löbl. Bruderschafft sanctissimi corporis Christi in der Stadt Bischoflagkh. Ljubljana: Mayr. Das Konzil von Trient. 1545–1563. 2002. V: Josef Wohlmuth, ur. Dekrete der ökumenischen Konzilien. Zv. 3, 657–799. München: Schöning. Davis Zemon, Natalie. 1974. Some tasks and themes in the study of popular religion. V: Heiko A. Oberman in Charles Trinkaus, ur. The pursuit of holiness in late medieval and renais­sance religion. Papers from the University of Michigan conference, 307–336. Leiden: Brill. Demšar, Vincencij. 2005. Ustanovitev mestne župnije sv. Jakoba 1804 v Škofji Loki. V: Matjaž Bi­zjak, ur. Blaznikov zbornik. In memoriam Pavle Blaznik, 177–191. Ljubljana: Založba ZRC. Dolinar, France Martin. 1998. Bratovšcina svetega Rešnjega telesa v ljubljanski stolnici. Naša luc (Ljubljana), april, 8. – – – 2011. Porocila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina). 1. del: 1589–1675. Ljubljana: Teološka fakulteta. – – – 2012. Porocila ljubljanskih škofov v Rim o stanju v škofiji (Relationes ad Limina). 2. del: 1685–1943. Ljubljana: Teološka fakulteta. Hirtner, Gerald. 2018. Bruderschaften als Auftraggeber von Druckerzeugnissen am Beispiel von Salzburger Bruderschaftsbriefen. Mit einem Verzeichnis von Bruderschaftsbriefen der Erzabtei St. Peter. V: Elisabeth Lobenwein, Martin Scheutz in Alfred Stefan Weiß, ur. Bruderschaften als multifunktionale Dienstleister der Frühen Neuzeit in Zentraleuropa, 159–187. Dunaj: Böhlau. Hubensteiner, Benno. 1954. Die geistliche Stadt. Welt und Leben des Johann Franz Eckher von Kapfing und Liechteneck, Fürstbischofs von Freising. München: Pflaum. Kasper, Walter, ur. 1993. Lexikon für Theologie und Kirche. Zv. 1., Basel: Herder. Katekizem katoliške Cerkve. 1993. Ljubljana: Slovenska škofovska konferenca. Klemen VIII. 1867. Quaecumque a Sede Apostolica. V: Bullarium diplomatum et privilegio­rum Sanctorum Romanorum Pontificum. Zv. 11, 138–143. Torino: Vecco. Klemen X. 1857. Ex commisae nobis caelitus. V: Bullarium diplomatum et privilegiorum Sanctorum Romanorum Pontificum. Zv. 18, 386–387. Torino: Vecco. Klieber, Rupert. 1999. Bruderschaften und Liebesbünde nach Trient. Ihr Totendienst, Zu­spruch und Stellenwert im kirchlichen und gesellschaftlichen Leben am Beispiel Salzburg 1600–1950. Frankfurt na Majni: Lang. – – – 2018. Die vielen Bruderschaften und der Organisationstypus »Fraternität«. Angebo­te zur Aufschlüsselung eines bedeutenden Sektors religiöser Dienstleistung. V: Elisabeth Lobenwein, Martin Scheutz in Alfred Stefan Weiß, ur. Bruderschaften als multifunktio­nale Dienstleister der Frühen Neuzeit in Zentraleuropa, 107–116. Dunaj: Böhlau. Kolar, Bogdan. 2019. Novi izzivi za redovništvo v 19. stoletju in posebej za manjše brate. Bo­goslovni vestnik 79, št. 4: 937–954. Kropatschek, Joseph, ur. 1785–1790. Handbuch aller unter der Regierung des Kaisers Joseph des II. für die K. K. Erbländer ergangenen Verordnungen und Gesetze in einer Sistemati­schen Verbindung. 18 zv. Dunaj: Moesle. Lavric, Ana. 2013. Bratovšcine v ljubljanskih škofijskih protokolih 17. in 18. stoletja. Arhivi 36, št. 1: 25–44. – – – 2014. Bratovšcine na Kranjskem leta 1773. Arhivi 37, št. 1: 109–142. – – – 2017. Bratovšcine sv. Rešnjega telesa na Slovenskem. Predstavitev ikonografije z izbra­nimi primeri. AHAS 22, št. 1: 7–43. Lavric, Ana, in Blaž Resman. 2019. Cerkvi na Homcu in v Šmarci. Ljubljana: Založba ZRC. Lobenwein, Elisabeth. 2018. Spätmittelalterliche und frühneuzeitliche Bruderschaften und ihr Totendienst. V: Elisabeth Lobenwein, Martin Scheutz in Alfred Stefan Weiß, ur. Bru­derschaften als multifunktionale Dienstleister der Frühen Neuzeit in Zentraleuropa, 189– 205. Dunaj: Böhlau. PASIJONSKI DONESKI 2023 Malesevic, Filip. 2022. Kardinal Cesare Baronio und das Kurienzeremoniell des posttriden­tinischen Pasttums. Ein Beitrag zur Geschichte der römischen Kurie während der zweiten Hälfte des Cinquecento. Berlin: de Gruyter. Mitterwieser, Alois. 1930. Geschichte der Fronleichnamsprozession in Bayern. München: Knorr und Hirth. Mrkun, Anton. 1914. Bratovšcina sv. R. T. na Homcu iz l. 1661. Carniola 5, št. 1/2: 96–98. Ogrin, Matija. 2009. Tradicija in datacija ‚Škofjeloškega pasijona‘. Ekdoticna perspektiva. V: Romuald, oce: Škofjeloški pasijon. Znanstvenokriticna izdaja, 343–365. Celje: Celjska Mohorjeva družba. – – – 2016. Bratovšcinske iskre. Duhovna besedila barocnih bratovšcin na Slovenskem. Acta historiae artis Slovenica 21, št. 2: 55–88. Pavel III. 1860. Dominus noster. V: Bullarium diplomatum et privilegiorum Sanctorum Ro­manorum Pontificum. Zv. 6, 275–280. Torino: Franco in Dalmazzo. Pavel V. 1713. Cum certas unicuique. V: Regole ed istruzioni che si devono osservare nell‘ ac­compagnamento del ss. Viatico, 83–88. Rim: Guiducci in Franchi. Rabl, Irene. 2018. Kloster und Bruderschaft – Leitung und Mitglieder. Die Lilienfelder Jo­sephbruderschaft im Vergleich mit einer jesuitischen Sodalität und drei marianischen Kongregationen in Wien und Graz. V: Elisabeth Lobenwein, Martin Scheutz in Alfred Stefan Weiß, ur. Bruderschaften als multifunktionale Dienstleister der Frühen Neuzeit in Zentraleuropa, 397–418. Dunaj: Böhlau. Romuald, oce. 2009. Škofjeloški pasijon. Znanstvenokriticna izdaja. Ur. Matija Ogrin. Prev. Primož Simoniti, Matija Ogrin in Monika Deželak Trojar. Celje: Celjska Mohorjeva družba. Rupel, Mirko. 1954. Prispevki k protireformacijski dobi. Slavisticna revija 7, št. 1: 178–194. Sanford, Gerlinde. 1975. Wörterbuch von Berufsbezeichnungen aus dem siebzehnten Jahr­hundert. Gesammelt aus den Wiener Totenprotokollen der Jahre 1648–1668 und einigen weiteren Quellen. Frankfurt na Majni: Lang. Schanzer, Carlo. 1899. La transformazione delle Confraternite nel diritto pubblico italiano. Rim: F.lli Capaccini editori. Schneider, Bernhard. 1994. Wandel und Beharrung. Bruderschaften und Frömmigkeit in Spätmittelalter und Früher Neuzeit. V: Hansgeorg Molitor in Heribert Smolinsky, ur. Volksfrömmigkeit in der Frühen Neuzeit, 65–87. Münster: Aschendorff. Scheutz, Martin. 2013. Bruderschaften als multifunktionale Dienstleister der Fruhen Neu­zeit. Das Beispiel der vereinigten Barbara­ und Christenlehrbruderschaft Herzogenburg (1637/1677–1784). V: Gunter Katzler in Victoria Zimmerl­Panagl, ur. 900 Jahre Stift Herzogenburg. Aufbruche – Umbruche – Kontinuitat, 283–315. Bozen: Studien. Somer, Andrej. 2020. Knjiga Loški nebeški kruh. Zgodovina na dlani, 2. septembra. Https://zgo­dovinanadlani.si/iz­zasebne­zbirke­knjiga­loski­nebeski­kruh (pridobljeno 20. marca 2022). Tanzer, Gerhard. 1992. Spectacle müssen seyn. Die Freizeit der Wiener im 18. Jahrhundert. Köln: Böhlau. Tingle, Elizabeth C. 2016. Indulgences after Luther. Pardons in counter-Reformation France. London: Routledge. Ušenicnik, Franc. 1940. Pastoralno bogoslovje. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. Zakonik cerkvenega prava. Razglašen z oblastjo papeža Janeza Pavla II. 2. izd. 1999. Ljublja­na: Družina. Povzetek Prispevek obravnava delovanje zgodnjenovoveške bratovšcine sv. Rešnjega telesa iz Škofje Loke, kot se kaže v njeni publikaciji Lagkherisches HimmelBrod [Loški nebeški kruh] iz leta 1713. Po opredelitvi, da gre za tako imenovano »bra­tovšcinsko knjigo«, predstavlja in analizira njena dva najpomembnejša dela: pra­vila, ki naj bi jim clani bratovšcine sledili, in dejanja, za katera je bil predviden prejem papeških odpustkov. Avtor meni, da je bratovšcina v knjigi po eni strani prikazana kot tipicno potridentinsko združenje. Hkrati ugotavlja, da se je pri svojem delu skoraj prav tako zavzeto kot utrjevanju vere tudi še v 18. stoletju posvecala skrbi za posmrtno življenje svojih clanov, znacilni za najzgodnejše, vi­sokosrednjeveške bratovšcine. Primerjava z drugimi bratovšcinami sv. Rešnjega telesa kaže, da škofjeloška bratovšcina v svojem delovanju od drugih tovrstnih združenj ni bistveno odstopala. Kljucne besede: bratovšcine / bratovšcinske knjige / sv. Rešnje telo / Škofja Loka / zgodnji novi vek / tridentinski koncil Abstract THE ŠKOFJA LOKA CONFRATERNITY OF CORPUS CHRISTI BETWEEN STRENGTHENING THE FAITH AND PROVIDING FOR THE AFTERLIFE The author examines the workings of the Early Modern Corpus Christi con­fraternity of Škofja Loka as presented in its own publication Lagkherisches Him­melBrod [The Loka Bread from Heaven] from 1713. After defining the work as a so­called »confraternity book«, the author presents and analyses two of its most important parts: the rules which were to be followed by members of the confra­ternity, and the deeds for which papal indulgences were foreseen. The author holds that on the one hand, the confraternity in the book is depicted as a typical post­Tridentine organization, and on the other, he asserts that the confraterni­ty’s work went beyond consolidating faith. As late as the 18th century, its dedica­tion to strengthening faith was almost matched by its endeavour to provide for the afterlife of its members, a characteristic typical of the earliest, high medieval confraternities. A comparison with some other Corpus Christi confraternities in the Slovenian lands shows that the confraternity of Škofja Loka did not differ significantly from other associations of the same kind in its activities. Keywords: confraternities / confraternity books / Corpus Christi / Škofja Loka / early modern period / Council of Trent Pasijonske jaslice avtorja Matjaža Bitenca iz Litije. Foto Martin Janežic. dr. Herta Maurer-Lausegger DRABOSNJAKOVA PASIJONSKA IGRA NA KOROŠKEM IN CASOPIS MIR (1882–1920) UVOD Uprizoritve Drabosnjakovega pasijona so bili kulturnozgodovinsko po­membni dogodki, ki so imeli kulturni in religiozni namen, skrbeli so tudi za stik s slovenskim jezikom in kontinuiteto slovenske besede Koroškem. V letih 1842, 1862 in 1888 so bile ustanovljene tri koroške slovenske igralske družbe, ki so uprizarjale pasijonsko igro Andreja Schusterja Drabosnjaka (1768–1825). Ljud­ski ustvarjalec iz Zgornjih jezerc pri Kostanjah je deloval v casu klasicnega bu­kovništva. Njegov opus sestavljajo trije žanri: ljudska dramatika (verske ljudske igre), ljudsko slovstvo (apokrifni molitveniki, ljudske knjige) in ljudsko pesništvo (verzifikacije, pesnitev) idr. Besedila so ohranjena bodisi rokopisno ali v tisku, nekaj se jih je izgubilo. Igra o izgubljenem sinu, dve razlicici pastirske igre in trije apokrifni molitveniki (sešitek treh apokrifnih bukvic) so bili leta 1992 strokovno potrjeni kot Drabosnjakovi avtografi.78 Izvirnik pasijonske igre ni ohranjen, ob­stajajo mlajši prepisi oz. priredbe.79 Premalo je raziskano, kdaj, kje in v kakšnih okolišcinah so ljudske igralske družbe v 19. in v zacetnem obdobju 20. stoletja uprizarjale Drabosnjakov pa­sijon, še manj so nam v zavesti odmevi na prireditve v javnih obcilih. Kulturno življenje koroških Slovencev je bilo nenehno pod vplivom germanizacije. Slo­vensko katoliško izobraževalno društvo s Kostanj leta 1908 poroca o mocnem pritisku s strani nemških liberalcev. Glavni vodja »freigeistov« je bil priseljeni nemškonacionalni naducitelj, ki so se ga ljudje bali in hodili »za njim kot bicej za soljo«.80 V teku desetih let so liberalci s Kostanj pregnali »tri lastne dušne pastir­je in zanicevali dva druga, ki sta župnijo oskrbovala; vidi se torej, da so kostanjski naprednjaki v tej zadevi res strokovnjaki. Komaj smo dobili lastnega dušnega pastirja, že jim ni vec po volji«81, piše v Miru. 78 Prim. Maurer-Lausegger (1992, 2018). Nahajajo se v Kotnikovi zbirki Koroške osrednje knjižni­ ce dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem. 79 Vec o Drabosnjaku in njegovem opusu prim. Maurer-Lausegger (2022). 80 Prim. Mir (18. 1. 1908) 27, št. 3, str. 18. Bicej = ovcica. 81 Mir (21. 3. 1908) 27, št. 12, str. 75. PASIJONSKI DONESKI 2023 Kostanjško izobraževalno društvo je bilo tudi pod mocnim politicnim priti­skom, kar nam razodeva društveno porocilo iz leta 1909: »Z ogorcenjem je obcni zbor vzel na znanje, da ima društvo v našem županstvu nasprotnika, ki skuša naše društvo pred c. kr. politicno oblastjo spraviti v slabo luc. Od druge strani pa nas tlaci c. k. financna oblast z globami [...].«82 Županstvo je bilo takrat v liberal­nih rokah in je veljalo za vzorno, saj sta ga šcitila »slavna c. kr. politicna oblast in deželni odbor.«83 Društveno delovanje je potekalo v težkih okolišcinah in deloma na skrivaj. Ponovno so društvo na Kostanjah oživili 29. marca 1925. Imelo je 60 udov, ki so v tem tihem casu »precitali 657 knjig«.84 V Lipi nad Vrbo in Štebnu pri Malošcah so bile razmere za igralsko dejavnost ugodnejše, kar se je kazalo v številu in pogostnosti pasijonskih prireditev. V tem prispevku se omejujemo na porocanje o uprizarjanju Drabosnjakovega pasijona v casopisu Mir: glasilo koroških Slovencev (1882–1920).85 RAZLICICE DRABOSNJAKOVEGA PASIJONA IZ 19. STOLETJA Ohranjenih je vec rokopisnih razlicic oz. priredb Drabosnjakove pasijonske igre, ki so nastale v 19. stoletju.86 Izvirnik (z letnico 1818) velja za izgubljenega, obstaja pa nepopolna, prav tako z letnico 1818 datirana razlicica. Avtorica tega prispevka si je leta 2019 v Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani podrobneje ogledala nepopolni, deloma poškodovani koroški sloven­ski rokopis z naslovom Komedja od zaliga grenkjeiga terplenja inv Smerti Jesusa Kri.tu.a na.hjga luvbesnjveiga Go.puda inv odre.henika. 1818. Skrajšani naslov, manjkajoci predgovor, ožje regionalne/lokalne narecne znacilnosti, graficna po­doba, podcrtana imena nastopajocih in podcrtane didaskalije potrjujejo, da gre za rokopisno razlicico pasijonske igre Andreja Schusterja Drabosnjaka neznane roke. Ime zapisovalca ni zabeleženo. Dokument je oblikovan tako, kot je skrajša­na, prav tako neobjavljena razlicica izvirne Drabosnjakove pastirske igre Giertn Shpil, t. i. Singerjev izvod. Oba rokopisa – pasijon in izvod pastirske igre – sta skrajšani razlicici Drabosnjakovih iger in slonita na obstojecih, obsežnejših Dra­bosnjakovih igrskih besedilih.87 82 Mir (20. 2. 1909) 28, št. 8, str. 47. 83 Mir (27. 2. 1909) 28, št. 9, str. 53. 84 Koroški Slovenec (8. 4. 1925) 5, št. 14, str. 2. 85 Tematika Drabosnjakov pasijon in glasilo Koroški Slovenec : list za politiko, gospodarstvo in prosveto (1921–1941) bo obravnavana v naslednji številki. 86 Kulturno zgodovino ljudske igre obravnava Kuret (1958). Drabosnjakove pasijonske igre ne smemo zamenjati z njegovim Marijinim pasijonom, ki ni ljudska igra. Prim. Lausegger (1990). Pripombe glede neupoštevane literature o ljudskem gledališcu v knjižni oceni ne bi bile potreb­ ne (prim. Fikfak 1991: 228). 87 Prim. Maurer-Lausegger (2022: 403). Komedja od zaliga grenkjeiga terplenja inv Smerti Jesusa Kri.stu.a na.higa lvbesnjveiga Go.puda inv odre.henika 1818. Faksimile – rokopis pasijona 1818. Vir: Rokopisni oddelek NUK Ljubljana, signatura Ms 1813. Najstarejši, neokrnjeni primerek pasijonske igre Andreja Schusterja Drabo­snjaka Komedija od zeliga grenkiga terplenja ino smerti Jesu.a Kri.tusa na.higa lubiga Go.puda. Popi.ano od Andreja Drabo.njaka eniga paura v Korantane, is nemzhiga v koroshko .hpraho v rajme napraulano v letu 1818. je popisano od leta 1841, datiran z letnico 1841.88 Kot prepisovalec je podpisan Josef Schöffmann, po katerem je rokopis poimenovan Schöffmannov rokopis. Jezikovna podoba igre je Drabosnjakova, v grafijo je posegla roka prireditelja oz. prepisovalca. Igra visokega formata (36 cm x 21,8 cm) vsebuje 81 rokopisnih strani.89 Nadalje Ko­tnik navaja izvod z naslovom Komedija od zeliga grenkiga terplenja ino .merti Jesu.a Kri.tu.a na.higa ljubiga .hpraho v rajme napravlano v letu 1818. Doli 88 Prim. Kotnik (1907: st. 38). 89 Dimenzije po fotokopiji rokopisa. Na naslovnici spodaj je naknadno dodano »45 Blätter«, tj. 45 listov. PASIJONSKI DONESKI 2023 pi.ano od Anton Unikarja eniga kai.hlarja St. Ruprati per Zilovzi v lete 1854, ki ga je leta 1854 prepisal »Anton Unikar, kajžlar iz Šentruperta pri Celovcu«. Grafija se razlikuje od razlicice iz leta 1841, a je bližja Drabosnjakovemu nacinu zapisovanja. V razlicici z letnico 1881 je podpisan Janez Tepan s Kostanj: Kome­dia od Terplejnja našiga Gospuda Jezusa Kristusa. Prepisane so bile te bukve na Gozdanjah u letu 1881 od Janeza Tepan.90 Vsi trije rokopisi so velikega visokega formata, med seboj se razlikujejo. Nahajajo se v zapušcini Vatroslava Oblaka, hrani jo Strokovna knjižnica za vzhodnoevropsko zgodovino in slavistiko du­najske univerze.91 Schöffmannov (1841) in Unikarjev rokopis (1854) vsebujeta predgovor, Tepanov (1881) ga nima. Drabosnjakov pasijon je bil prisoten med koroškim ljudstvom. Trstenjak piše, da mu je prof. Josip Lendovšek iz Beljaka poslal »cetiri rokopise, takozvane 'ko­medije od zeliga grenkiga terplenja ino smerti Jezusa Kristusa'«92. Navaja ome­njene tri rokopise in prepis Tomaža Aichholzerja (1888): »Prvi je to komedijo prepisal J. Š. (Josef Schöfman) leta 1841, drugi prepisovatelj je Anton Unikar, kajžlar pri Sv. Rupertu l. 1854, tretji prepisovatelj je Janez Tepan na Gozdanjih z leta 1881 in konecno cetrti prepisovatelj je Tomaž Aichholzer z leta 1888. Ti pre­pisi so torej iz raznih dob in nam pricajo, da koroški naši kmetje radi prepisujejo Drabošnjakovo komedijo.«93 IGRALSKE DRUŽBE IN DRABOSNJAKOV PASIJON: 19. STOLETJE IN CAS DO 1920 Uprizoritve Drabosnjakove pasijonske igre, pri kateri je sodelovalo mnogo domacinov in ljudi iz bližnje okolice, so zahtevale temeljite priprave, za katere so skrbele igralske družbe. Najstarejša, maticna, je zacela delovati na Kostanjah, kasneje sta se ji pridružili še igralski družbi v Štebnu pri Bekštanju in Lipi nad Vrbo. Igralska družba na Kostanjah Igralska družba na Kostanjah je bila po Kotniku ustanovljena pred letom 1842. Na pobocju pri Žvanu je imela lastno leseno zgradbo v ugodni legi, pred­vsem, kadar so uprizarjali pasijonsko igro.94 V tej bajtici je imela »spravljene vse priprave: oder, križ, obleko in dr.«.95 Po Zablatniku je še pred poldrugim desetle­tjem pri Žvanu v Crezpolju pri Kostanjah stal »nekdanji oder za Drabosnjakov 90 Prim. Kotnik (1907: 38–39). 91 Prim. Kotnik (1910: 6). 92 Trstenjak (1892: 194). 93 Trstenjak (1892: 195). 94 Prim. Kotnik (1907: st. 151 in st. 143–144). 95 Trstenjak (1892: 196). Vec rokopisov na tem mestu ne moremo omeniti. pasijon, poseben skedenj z odprtim gumnom, ki so mu pravili 'pinja' (po nemški besedi Bühne).«96 Podatki o zacetkih uprizarjanja pasijona na Kostanjah v literaturi niso enotni. Trstenjak navaja, da so Kostanjcani zaceli »Drabosnjakovo komedijo« uprizar­jati okoli leta 1842, nato pa vsako sedmo ali deseto leto.97 Pri Kotniku prebere­mo, da pasijona niso igrali le vsako sedmo ali deseto leto, ampak pogosteje.98 Po Zablatniku so Drabosnjakov pasijon iz leta 1818 »uprizorili na Kostanjah prvic leta 1826, eno leto po Drabosnjakovi smrti. Od tedaj pa so ga Kostanjcani igrali v rednih presledkih vec kot sto let, do leta 1933, po veckrat v postnem casu ne samo doma, ampak tudi drugod – na Gurah, v Rožu, Podjuni, pri Zilji in celó v Kanalski dolini«.99 Po Kotniku so igralci leta 1842 na Kostanjah uprizorili Drabosnjakov pasijon, pri katerem so sodelovali kmetje in njihovi sinovi ter preužitkarji. Zato Kotnik domneva, da je navedeni rokopis iz leta 1841 (tj. Schöffmannov rokopis) nastal v ta namen.100 V Miru so bila marca 1886 najavljene uprizoritve Drabosnjakovega pasijona na Kostanjah: »Na Gozdanjah nad Vrbo (Köstenberg), bo letos 'Igra Kristusovega trpljenja' 25. in 28. marca in 4., 11. in 18. aprila, vselej od ˝ 2. do 6. ure popoldne. Slovenci! pridite pridno gledat!«101 Po pripovedovanju župnika Antona Oblaka Trstenjak potek pasijonske igre na Kostanjah opiše takole: »Gospod župnik Anton Oblak videl jih je igrati in pravi, da so nekateri prav izvrstno igrali, tako n. pr [sic!] Gregor Vakonik, po domace Pek iz Crešnje (Kristus), Andrej Käfer, po domace Šober iz Crešnje (Peter), Jurij Lepušic, po domace Soncnik na Korenu (Judež). [...]. Grozovit je sprevod na Kalvarijo. Velikaši vsi na konjih — okoli 10 do 12 — spremljajo ob­sojenega Kristusa na Kalvarijo. Stotnik zaklice: 'Ali ste kristijani, odkrijte se' i. t. d. [...]. Igralci govoré v narecju, kostume imajo malo cudne in starikave, tako da so mešcanom, ki hodijo gledat te igre, bolj smešne, izimši nekoliko prizorov, za kmete pa imajo globok pomen, ker se udeležujo igre s pobožnim duhom in veliko radovednostjo.«102 Dalje navaja, da je bilo igralcev okoli 40, nekateri so predstavljali vec oseb. Pasijon so si ogledali gledalci, ki so prišli od vseh krajev. Vstopnina je obicajno znašala 20 krajcerjev. Predstave so bile dobro obiskovane, 96 Zablatnik 1984: 102. 97 Prim. Trstenjak (1892: 196). 98 Prim. Kotnik (1907: st. 142). 99 Zablatnik (1984: 101–102). Podrobnosti bi bilo treba še raziskati. 100 Prim. Kotnik (1907: st. 141); Kotnik še omenja, da so po Vatroslavu Oblaku v Svecah v Rožu pasijon uprizorili že leta 1840. 101 Mir (25. 3. 1886), 5, št. 6, str. 48. 102 Trstenjak (1892: 196). PASIJONSKI DONESKI 2023 saj je bilo vsakic od 200 do 300 goldinarjev dohodkov. Denar so namenili cerkve­nim potrebam (gradbena dela ali popravljanje domace cerkve).103 Igralska družba v Štebnu pri Bekštanju Po Zablatniku so v Malošcah [danes Bekštanj] Drabosnjakov pasijon zaceli igrati okoli leta 1860.104 Tamkajšnja igralska družba je bila po Kotniku ustano­vljena leta 1862.105 Uprizoritve pasijona so bile sprva na Škocijanski gori, kjer je stal velik lesen oder,106 pozneje v Štebnu pri Bekštanju. V pismu, ki ga je župnik Jurij Jerman iz Štebna pri Bekštanju »13. svecana 1906« naslovil na Kotnika, je zabeleženo, da so se v župniji pasijonske igre »igrale gotovo že pred 50 leti, in si­cer na St. Kocijanski gori, kjer je bil nalašc za igro pripravljen oder ali ‚pinja‘, ka­kor so tukaj rekli – precej velika stavba s streho.«107 Igralska skupina je s pasijon­sko igro gostovala tudi »na Ziljski Bistrici, v Žabnicah in Št. Jakobu v Rožu.«108 Da so v Štebnu pogosto uprizarjali pasijon, pricata najavi iger v Miru leta 1905 in 1911: »Predstava trpljenja Jezusa Kristusa, katero priredi vsako drugo ali tretje leto naša požarna bramba v Štebnu, katere doneski se porabijo za po­žarno orodje in nekaj tudi za cerkev, se bo predstavljala na cvetno nedeljo in velikonocni ponedeljek ob 3. uri popoldne v Štebnu pri Bekštanju.«109 Za redno uprizarjanje pasijona v Štebnu so skrbeli gasilci. Štebencani so leta 1911 v Miru ponovno vabili na uprizoritev: »Pasijonska igra. Po presledku petih let se bo zopet predstavila igra 'Trpljenje in smrt Jezusa Kristusa' v Štebnu na tistem me­stu kakor prejšnja leta 1. na cvetno nedeljo, 2. velikonocni pondeljek, 3. na belo nedeljo; zacetek ob 2. uri popoldne. Železnicna postaja Št. Štefan­Malošce. Cisti dobicek se da za gasilno orodje in cerkvi.«110 Porocanja o štebenskih pasijonskih uprizoritvah v gasilu Mir nismo zasledili.111 Igralska družba v Lipi nad Vrbo S Kostanj se je nekaj Kostanjcanov preselilo v župnijo Lipa nad Vrbo,112 kjer je leta 1888 v Tmari vasi zacela delovati tretja – lipška igralska družba.113 Uprizo­ritve pasijona v Tmari vasi so bile najavljene v Miru: »Naznanilo. V Tmarej vesi 103 Prim. Trstenjak (1892: 196). 104 Prim. Zablatnik (1984: 103). 105 Prim. Kotnik (1907: st. 151). 106 Prim. Kotnik (1907: st. 144). 107 Jerman (1906). Pismo se nahaja v Kotnikovi zbirki na Ravnah na Koroškem. 108 Zablatnik (1984: 103). Podrobnosti bi bilo treba raziskati. 109 Mir (10. 4. 1905) 24, št. 15, str. 90. 110 Mir (1. 4. 1911) 30, št. 13, str. 88. 111 Vec o pasijonskih igrah v Štebnu prim. Ruhdorfer 2007. 112 Prim. Trstenjak (1892: 196). 113 Prim. Zablatnik (1984: 103). Lipovske fare pri Rožece se bo v slovenskem jeziku igralo 'Kristusovo trpljenje' v dneh 11., 18., 19. in 25. marca. Igralo bo 34 oseb. Predstava traja tri ure in se zac­ne vselej ob pol dveh popoldne. Ustopnina je 10 kr. Cisti dohodek je namenjen za cerkvi Lipovsko in Šmešvavsko. Slovenci pridite gledat in poslušat! Igralni odbor.«114 Lipška družba je razvila mocno kulturno dejavnost in je s pasijonsko igro slovela dalec po Koroškem. Nastopala je tudi v drugih krajih, npr. 24. in 25. marca 1889 v Goricah pri Borovljah, kjer je igra pritegnila mnogo obiskovalcev in pridobila 500 forintov cistega dobicka.115 Istega leta je bilo še pet uprizoritev v Tmari vasi pri Rožeku, in sicer 31. marca ter 7., 14., 21. in 25. aprila. Vabila so bila objavljena v dveh zaporednih številkah Mira:116 Vabilo. Kristusovo trpljenje, Gorice pri Borovljah inTmara vas pri Rožeku, 1889. Faksimile vabila (Gorice, Tmara vas). Vir: Mir (10. 3. 1889) 8, št. 5, str. 42. Vabilo. Kristusovo trpljenje, Tmara vas pri Rožeku, 1889. Faksimile vabila (Tmara vas). Vir: Mir (25. 3. 1889) 8, št. 6, str. 54. 114 Mir (10. 3. 1888), 7, št. 5, str. 40. 115 Prim. Kotnik (1907: st. 146–147). 116 Prim. Mir (10. 3. 1888), 7, št. 5, str. 40; Mir (25. 3. 1889) 8, št. 6, str. 54. PASIJONSKI DONESKI 2023 Lipška igralska družba je leta 1890 pasijonsko igro uprizorila po dvakrat v Podturju in v Cacah v Ziljski dolini. Najavo prireditev najdemo v Miru: »Ozna­nilo. Od znane družbe Lipške se bo igralo Kristusovo trpljenje Podturjem v Zilski dolini IV. postno nedeljo 16. marca in na god sv. Jožefa ali 19. marca. V Cacah na tiho ali V. postno nedeljo 23. marca in na god Marijinega oznanjenja 25. marca. Povsod se zecne igra o 2. uri popoludne. Odrašceni placajo vsak po 20 kr., otroci 10 kr.«117 O dogodku v Podturju je v Miru objavljeno obširno porocilo: »Na cetrto po­stno nedeljo predstavljala je v naši vasi pri g. Orašu znana Lipška družba Kri­stusovo trpljenje. Ta družba ima 32 udov in vsi so jako dobro izurjeni igralci.«118 Porocilo povzema vsebinska težišca Kristusovega trpljenja, poudarja pa tudi po­ucni, kršcanski namen razmišljanja o Kristusovem trpljenju: »Postni cas je sveta cerkev odlocila, da premišljujemo trpljenje Kristusovo in si iz njega posnemamo potrebne nauke. Kdor se je pri tej predstavi spominjal, da je tako grozne in stra­šne muke nekdaj res trpeti moral naš Zvelicar sam, da bi nas rešil greha in nam zopet pridobil milost božjo, ta je pac cutil, kako veliko hvalo smo dolžni našemu Gospodu in da pac nimamo uzroka biti nezadovoljni, ako pridejo tudi cez nas razni križi in težave.«119 Ker je igra poucna, bi bilo želeti, »da bi se Kristusovo trpljenje predstavljajo po vsem Slovenskem, in da bi se teh predstav udeleževa­li Slovenci radi in v spomin pobožnim namenom«,120 beremo v porocilu. Pisec navaja, da je poizvedel, da je »besede za to predstavo« (prepis je imel v rokah) sestavil »neki preprost kmet v Malošcah pred kakimi 30 ali 40 leti. Pisana je igra v narecji, kakor se govori okoli Blaškega jezera in ob Dravi; nahaja se pa v njej tudi mnogo nemških in precej robatih izrazov. Ti bi se morali na vsak nacin od­straniti in z lepimi slovenskimi nadomestiti in sploh vsa igra preložiti na jezik, kakor se nahaja v knjigah.«121 V tem primeru zagotovo ne gre za besedilo kmeta iz Malošc, temvec za priredbo oz. razlicico Drabosnjakovega pasijona. Kotnik navaja, da v Lipi nad Vrbo in v okolici Bekštanja pasijon še uprizarjajo, v obeh krajih je ohranjenih vec prepisov.122 Marca 1892 je lipška igralska družba s pasijonom gostovala v Tinjah. Prire­ditev je bila najavljena v Miru. Glasilo poroca, da je lipška igralska družba 25. in 27. marca v Tinjah uprizorila »igro Kristusovega trpljenja«. Nekatere ženske iz tinjske okolice so se igri posmehovale in se nevljudno vedle: »Grajati pa moram nektere ženske iz Tinjske okolice, ki so se pri celej igri smejale in tako nespodob­ 117 Mir (10. 3.1890) 9, št. 5, str. 45. 118 Mir (25. 3. 1890) 9, št. 6, str. 49. 119 Mir (25. 3. 1890) 9, št. 6, str. 50. 120 Mir (25. 3. 1890) 9, št. 6, str. 50. 121 Mir (25. 3. 1890) 9, št. 6, str. 50. 122 Prim. Kotnik (1907: st. 38). no obnašale, kakor da bi bile v gledišcu. Taki ljudje bi bili seveda rajši na plesišcu in pri posvetnih veselicah, kakor pri resnobni, pobožni igri.«123 Pisec obžaluje, da je prišlo manj ljudi kot, je bilo pricakovano, mnogo ljudi pa si je igro ogledalo od dalec, da jim ni bilo treba placati vstopnine. Piše: »Tudi se je veliko število gle­dalcev iznebilo majhnega placila 10 ali 20 kr. s tem, da so si igro od dalec, zunaj igrališca ogledovali. Igralci imajo tudi svoje stroške za pot, igralna oblacila, živež itd. Žalostno je, in znamenje mrzlega srca in posvetnega duha, da imajo ljudje denarje za ošabno obleko, posvetne in zapeljive veselice in druge nepotrebne reci, a za pobožne reci se jim denarja škoda zdi. Zategadelj se nam ni cuditi, da so vrli igralci svojo nevoljo ocitno na znanje dali.«124 Nastop igralcev pa je ocenjen pohvalno: »Igralci iz Lipške fare nad Vrbo, ki so že dalec po slovenskem Koroškem znani, izvršili so svojo nalogo izvrstno. Posebno Kristus je vse hvale vreden. S svojo resnostjo je ganil srca gledalcev. [...] Igrali so tako lepo in ginljivo, da si videl marsikoga solznih ocij, ako je premišljeval, kako grozovito je moral naš Odrešenik šele v resnici trpeti.«125 Marca 1893 so lipški igralci Krisusovo trpljenje uprizorili v Škocijanu v Pod­juni. Igra je bila najavljena v Miru: »Kristusovo trpljenje se bo v dneh 25. in 26. sušca predstavljalo v Št. Kancijanu v Podjunski dolini. Zacetek ob 2. uri popo­ludne. Igralci pridejo iz Lipe nad Vrbo, ki so že na raznih krajih pokazali svojo spretnost. Placajo odrašceni po 20 kr., otroci po 10 kr. Igralni odbor Slovence uljudno vabi, naj pridejo od blizu in dalec gledat to lepo igro. Igralni odbor.«126 Že leto kasneje, marca 1894, so lipški igralci vabili na uprizoritev pasijona v Ko­žentavri: »Kristusovo trpljenje se bo predstavljalo dné 18. in 19. sušca ob 2. uri popoludne (ce bo lepo vreme) v Košentavri v Rožni dolini. Odrašceni placajo 20 kr., otroci po 10 kr. Igralci iz Lipe nad Vrbo.«127 V letih od 1895 do 1904 v Miru nismo zasledili porocil o uprizoritvah pasijona, vendar je v aprilski številki Mira leta 1905 omejeno, da je družba leta 1904 »po preteku 7 let« zopet igrala«.128 Leta 1905 je lipška igralska družba v Miru ponovno vabila na uprizoritev pa­sijona v Tmari vasi: »Vodja igre 'Jezusovo trpljenje' v Lipi nad Vrbo naznanja, da se bo ista postna igra predstavljala v Tomarivasi [sic!] dné 9. in 16. mal. travna t. l. vedno ob 2. uri popoldne.«129 O dogodku je porocal Mir: »Lipa nad Vrbo. (Pasijonska igra.) Preteklo nedeljo, dne 16. aprila, so igrali v Otmari­vasi [sic!] zopet pasijonsko igro. Reci moramo, da smo se cudili spretnosti igralcev, ki so 123 Mir (20. 4.1892) 9, št. 11, str. 52. 124 Mir (20. 4. 1892) 9, št. 11, str. 52. 125 Mir (20. 4. 1892) 9, št. 11, str. 52. 126 Mir (20. 3. 1893) 12, št. 8, str. 34. 127 Mir (10. 3. 1894) 13, št. 7. str. 34. 128 Mir (20. 4. 1905) 24, št. 16, str. 97. 129 Mir (13. 4.1905) 24, št. 15, str. 92. PASIJONSKI DONESKI 2023 jako imenitno nastopali […]. Igra se vrši ravno tako, kakor je popisano v sv. pi­smu. Igrajo v lastni hiši. Pot na Kalvarijo se vrši na bližnji gric, kjer stojijo trije leseni križi. Nekateri jahajo na Kalvarijo. Zaradi slabega vremena je v nedeljo pot na Kalvarijo izostal. Igrali bodo letos še enkrat in sicer na velikonocni ponede­ljek. Igra dela veliko cast koroškim Slovencem.«130 Prispevek vsebuje tudi nekaj podatkov o uprizoritvah pasijona lipških igralcev v drugih krajih: »L. 1889. so igrali v Borovljah, kjer je bilo prav veliko ljudstva navzocega, l. 1890. v Zakamnu pri Celovcu; 1891. l. v Timenici, 1892. l. v Tinjah, 1893. l. pa v Škocijanu. Igra je pisana v verzih. Sedaj je malo predelana, ker se je nahajalo v rokopisu precej robatih besed.«131 SKIOPTICNA PREDSTAVA IN KINOMATOGRAFSKE PRIREDITVE Neugodne razmere na prelomnici stoletja in cas 1. svetovne vojne so pasi­jonsko gledališko dejavnost na Koroškem, z redkimi izjemami, za mnoga leta zaustavili. Pasijonsko igro na Kostanjah je npr. marca 1907 nadomestila skiop­ticna predstava – slike iz Kristusovega trpljenja. Vabilo je bilo objavljeno v Miru: »Gozdanje. Dne 22. marca zvecer ob pol 8. uri se priredi na Gozdanjah skiop­ticna predstava: Slike iz Kristusovega trpljenja!«132 Marca 1917 in marca 1918 je »H. Prechtlov Celovški kinematograf« v Miru vabil na kinematografske predsta­ve »velike pasijonske igre (življenje Jezusa Kristusa)« v Prechtlovem reformkinu v Celovcu, Schulhausgasse 25:133 130 Mir (20. 4. 1905) 24, št. 16, str. 97. 131 Mir (20. 4.1905) 24, št. 16, str. 97. 132 Prim. Mir (16. 3. 1907) 26, št.16, str. 70. 133 Prim. Mir (23. 3. 1917), 36, št. 12, str. 48; Mir (15. 3. 1918), 37, št. 11, str. 58. Velike pasijonske igre – Življenje Jezusa Kristusa, H. Prechtlov Celovški kinematograf, 1917. Vir: Mir (23. 3. 1917) 36, št. 11, str. 48. PASIJONSKI DONESKI 2023 Velike pasijonske igre – Življenje Jezusa Kristusa, H. Prechtlov Celovški kinematograf, 1918. Vir: Mir (15. 3. 1918) 37, št. 11, str. 58. »Pozor! Na mnogostransko zahtevo ! . Od pondeljka dne 18. marca do cvetne nedelje dne 24. marca 1918 velike pasijonske igre (življenje Jezusa Kristusa). Pre­krasna kolorirana kinematografska uprizoritev mladostne dobe, javnega življe­nja in trpljenja Jezusa Kristusa z vlogami iz Zgodb sv. pisma. Slike so napravljene v Jeruzalemu in na svetih mestih v Palestini. Predstave se vršijo: Ob delavnikih samo ob 3. uri popoldne, na praznik sv. Jožefa in na cvetno nedeljo ob 2. uri popoldne in ob 6. uri zvecer . samo pasijonske igre . brez drugega sporeda. –– Ob delavnikih ob 3. uri popoldne in ob 8. uri zvecer ter na praznik sv. Jožefa in na cvetno nedeljo ob 4. uri popoldne in ob 8. uri zvecer se vršijo samo predstave z navadnim sporedom brez pasijonskih iger.«134 Podobnih najav v letih 1919 in 1920 v Miru ni bilo, saj se je v tem casu porocanje osredinjalo predvsem na politicna vprašanja. ZAKLJUCEK Uprizoritve Drabosnjakovega pasijona v postnem casu so bile v drugi polo­vici 19. in v zacetku 20. stoletja pomemben del slovenskega kulturnega življenja na Koroškem. Igralske družbe na Kostanjah, v Štebnu pri Bekštanju in Lipi nad 134 Mir (15. 3. 1918), 37, št. 11, str. 58. Vrbo so omogocale stik s slovenskim jezikom, hkrati pa prispevale k duhovni prenovi in poglabljanju v Kristusovo trpljenje. Politicni pritisk s strani liberalno usmerjenih lokalnih in višjih oblasti ter uciteljstva, gonja proti slovenskim žup­nikom in nenehna prizadevanja za napredovanje germanizacije (primer Kostan­je) so kulturnikom in igralcem pasijona otežkocala delo ali ga celo onemogocali. V prispevek je vkljucenih mnogo navedkov iz glasila koroških Slovencev Mir, kjer so podani izvirni podatki o krajih in casih nastopov posameznih igralskih skupin ter pogostnosti uprizarjanja Drabosnjakove pasijonske igre nasploh. Najave dogodkov v glasilu Mir so nepogrešljiv vir za preucevanje pasijonskih iger na Koroškem. V literaturi mnogokrat manjkajo tocni podatki o uporabljanih virih, marsikaj je posplošeno, prevzeto, nepopolno ali nejasno. Zato prispevek zavestno posega po izvirnih virih, zapisanih v casu, s katerim se ukvarja. Zbrani podatki iz Miru ne zajemajo celote, zapolnjujejo le del vrzeli na podrocju razis­kovanja slovenskega ljudskega gledališca na Koroškem ter služijo kot podlaga za nadgradnjo in nadaljnje raziskovanje. Dvojezicni seznam krajev: Bekšanj – Finkenstein¦ Borovlje – Ferlach¦ Cace – Saak¦ Crešnje – Kerschdorf ¦ Dob – Aich ¦ Gorice – Görtschach¦ Koren – Wurzen ¦ Kostanje, Gozdanje (zast.) – Köstenberg ¦ Kožentavra – Kirschenthe­uer ¦ Lipa nad Vrbo – Lind ob Velden¦ Loga vas – Augsdorf ¦ Malošce – Malle­stig¦ Podturje – Neuhaus an der Gail¦ Rožek – Rosegg¦ Škocijan – St. Kanzian ¦Škocijanski hrib – Kanzianiberg¦ Štefan – St. Stefan ¦ Timenica – Timentiz ¦ Tinje – Tainach ¦ Tmara vas – Emmersdorf ¦ Zgornje jezerce – Oberjeserz ¦ Zakamen – Stein. Literatura Fikfak, Jurij (ocena, 1991). Andrej Šušter Drabosnjak, Zbrana bukovniška besedila I. Marijin pasijon 1811, Izdajo zasnovala in uredila Herta Lausegger, Mohorjeva družba v Celovcu 1990. Traditiones 20, 227–228. Koroški Slovenec: list za politiko, gospodarstvo in prosveto. Dostopno na: https://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:spr­24O2ENAK (pridobljeno 10. 2. 2023). Kotnik, Franz, (1907). Andreas Schuster – Drabosnjak. Sein Leben und Wirken. Graz, Phil. Diss. Kotnik, Franz (1910). Beiträge zur Volksliteratur Kärntens. 60. Programm des Staats-Ober­gymnasiums zu Klagenfurt, 3–22. Kuret, Niko (1958). Ljudsko gledališce pri Slovencih. Za 190­letnico rojstva Andreja Šusterja Drabosnjaka (* 6. maja 1768). Slovenski etnograf 11, 11–48. Lausegger, Herta (1990). Koroško bukovništvo in Drabosnjakov Marijin Pasijon. Andrej Šu­ster Drabosnjak. Zbrana bukovniška besedila I. Marijin Pasijon 1811. (Faksimile po izvo­du dv. sv. dr. Pavleta Zablatnika v Celovcu z dodano precrkovano priredbo istega besedi­la). Ur. Herta Lausegger, (Zbrana bukovniška besedila 1). Celovec: Mohorjeva založba, VII–XXI. PASIJONSKI DONESKI 2023 Maurer­Lausegger, Herta (1992). Drabosnjakovi igri: Pastirska igra in Izgubljeni sin. An­drej Šuster Drabosnjak. Zbrana bukovniška besedila II. Pastirska igra in Izgubljeni sin. Po izvirnih rokopisih s precrkovano priredbo istih besedil. Ur. Herta Maurer­Lausegger (Zbrana bukovniška besedila 2). Celovec/Ljubljana/Dunaj: Mohorjeva družba/Kršcanska kulturna zveza, V–XVII. ­­­­­­ (2018): Avtografi Andreja Schusterja – Drabosnjaka, eniga pavra v Korotane. Starejši mediji slovenske književnosti: Rokopisi in tiski = Slovene Literature in Old Media: Manu­scripts and Printed Material. Ur. Urška Perenic in Aleksander Bjelcevic (Obdobja 37). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 45–53. ­­­­­­ (2022): Ustvarjalni opus koroškega bukovnika Andreja Šusterja Drabosnjaka (1768– 1825). Tra ricerca sul campo e studio a tavolino. Contributi per i cento anni dalla nascita dell’accademico Milko Maticetov = Med terenom in kabinetom. Ob 100. obletnici rojstva akademika Milka Maticetovega. A cura di/ur. Marija Stanonik in Han Steenwijk. Padova: Cleup sc »Coop. Libraria Editrice Universitŕ di Padova«, 393–414. Mir: glasilo koroških Slovencev (1882–1920). Dostopno na: http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:spr­PR3X7K41 (pridobljeno 10. 2. 2023). Ruhdorfer, Luise Maria (2007). Das Passionsspiel »Terplenje in smrt Jezusa Kristusa«, St. Ste­fan bei Finkenstein, 1931. Klagenfurt/Laibach/Wien: Hermagoras = Celovec/Lubljana/ Dunaj: Mohorjeva, cop. Trstenjak, Anton (1892). Slovensko gledališce : zgodovina gledaliških predstav in dramaticne književnosti slovenske. V Ljubljani: Dramaticno društvo. Dostopno na: https://www.dlib. si/details/URN:NBN:SI:DOC­PGK6BXDE (pridobljeno 10. 2. 2023). Arhivski vir Jerman, Jurij (1906): Pismo, naslovljeno na Franca Kotnika, 13. svecana 1906. Koroška osre­dnja knjižnica dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem. Kotnikova zbirka. Povzetek Uprizoritve pasijonske igre koroškega slovenskega ljudskega dramatika, po­eta in bukovnika Andreja Schusterja Drabosnjaka (1768–1825) iz Zgornjih je­zerc pri Kostanjah so bile pomemben del kulturnega življenja v 19. stoletju in na zacetku 20. stoletja. V drugi polovici 19. stoletja so bile ustanovljene tri koro­ške slovenske igralske družbe: Kostanje (pred letom 1842), Šteben pri Bekštanju (1862) in Lipa nad Vrbo (1888). Igralske skupine so v prispevku obravnavanem obdobju uprizarjale pasijon v mnogih krajih na Koroškem ter tudi v sosednji Kanalski dolini. Dogodki so prebivalstvu omogocali kulturo v slovenšcini, kar je zagotovilo njeno kontinuiteto na Koroškem. Igre so potekale v postnem casu, prispevale so k duhovni prenovi in bile pojmovane tudi kot poglabljanje v Kri­stusovo trpljenje. Prizadevanja za germanizacijo s strani liberalno mislecih in politicni pritisk (naducitelj, županstvo, c. k. oblast) ter gonja proti slovenskim duhovnikom in njihov izgon iz župnije (primer Kostanje) so povzrocili, da je bilo na Kostanjah delo Slovenskega katoliškega izobraževalnega društva oteženo, slovenska pasi­jonska dejavnost se je za dolgo let zaustavila. Igralci v Lipi nad Vrbo in v Štebnu pri Bekštanju so lahko igrali pod ugodnejšimi pogoji, kar se je odražalo v pogo­stnih domacih nastopih in gostovanjih v drugih krajih. Porocanje o Drabosnjakovem pasijonu v glasilu Mir: glasilo koroških Sloven­cev (1882–1920) je v središcu zanimanja tega prispevka. Vkljuceni citati – ob­vestila o dogodkih in izvlecki iz porocil o dogodkih – odsevajo duh casa, dajejo informacije o pogostnosti nastopov, krajih nastopov in terminih posameznih igralskih skupin, omogocajo pa tudi vpogled v njihov specificni položaj. Napo­vedi prireditev in porocanje v Miru se ob številnih drugih virih izkažejo za ne­pogrešljive pri raziskovanju slovenske pasijonske dejavnosti na Koroškem. Pri­spevek zapolnjuje del vrzeli na podrocju raziskovanja verske ljudske dramatike na Koroškem in je podlaga za nadaljnje raziskave. Resümee DRABOSNJAKS PASSIONSSPIEL IN KÄRNTEN UND DIE ZEITSCHRIFT »MIR« (1882–1920) Aufführungen des Passionsspieles des Kärntner slowenischen Volksdrama­tikers, ­poeten und »bukovnik« Andreas Schuster Drabosnjak (1768–1825) aus Oberjeserz/Zgornje jezerce bei Köstenberg/Kostanje waren ein wichtiger Teil des kulturellen Lebens in Kärnten im 19. und beginnenden 20. Jahrhundert. In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts wurden drei Kärntner slowenische Laientheatergruppen gegründet: Köstenberg/Kostanje (vor 1842), St. Stefan bei Finkenstein/Šteben pri Bekštanju (1862) und Lind ob Velden/Lipa nad Vrbo (1888). Die Spielgruppen führten in dem im Beitrag behandelten Zeitraum in vielen Orten Kärntens, aber auch im benachbarten Kanaltal, Passionsspiele auf. Die Veranstaltungen ermöglichten der Bevölkerung Zugang zur slowenischen Sprache, womit auch die Kontinuität des Slowenischen in Kärnten gewährleistet blieb. Die Spiele fanden in der Fastenzeit statt, trugen zu spiritueller Erneuerung bei und verstanden sich auch als Vertiefung in die Leidensgeschichte Christi. Germanisierungsbestrebungen seitens liberal Gesinnter und der politische Druck (Oberlehrer, Gemeinde­, und k. k. Behörde) sowie Verhetzungen gegen slowenische Priester und deren Vertreibungen aus der Pfarre (Beispiel Kösten­berg) erschwerten die Arbeit des Slowenischen katholischen Bildungsvereins in Köstenberg »Slovensko katoliško izobraževalno društvo«, sodass hier die slo­wenische Passionsspieltätigkeit für viele Jahre zum Stillstand kam. Die Spiel­gruppen in Lind ob Velden und in St. Stefan bei Finkenstein konnten ihre Spiel­ PASIJONSKI DONESKI 2023 tätigkeit unter günstigeren Bedingungen ausüben, was sich in der Häufigkeit der Aufführungen vor Ort und in Gastaufführungen auswärts niederschlug. Die Berichterstattung über Drabosnjaks Passionspiele im Kärntner slowe­nischen Organ »Mir : glasilo koroških Slovencev« (1882–1920) steht im Fokus des vorliegenden Beitrags. Die eingebrachten Zitate – Veranstaltungskündigun­gen und Auszüge aus Berichten über die Veranstaltungen – widerspiegeln den Zeitgeist, geben Aufschluss über Aufführungshäufigkeit, Aufführungsorte und ­zeiten der einzelnen Spielgruppen, lassen aber auch auf ihre spezifische Situa­tion schließen. Die Veranstaltungsankündigungen und die Berichterstattung im »Mir« erweisen sich, neben vielen anderen Quellen, zur Erforschung der slo­wenischen Passionsspieltätitkeit in Kärnten als unverzichtbar. Der vorliegende Beitrag deckt einen Teil des Desideratums im Bereich der Erforschung religiöser Volkssschauspiele in Kärnten ab und soll zu weiterer Forschungsarbeit dienen. Helena Janežic SLOVENSKI PASIJON V CLEVELANDU SLOVENCI V CLEVELANDU Cleveland, mesto ob jezeru Erie v zvezni državi Ohio, velja za kraj, kjer živi najštevilcnejša slovenska skupnost v Združenih državah Amerike (ZDA). Izse­ljevanje cez ocean v Severno Ameriko se je zacelo že v 19. stoletju, v nekoliko manjšem številu se je nadaljevalo tudi po 1. in 2. svetovni vojni. Danes po ocenah v ZDA živi okoli 350 000 oseb slovenskega rodu, kar tri cetrtine v zvezni državi Ohio. To so predvsem Slovenci tretje in cetrte generacije priseljencev, od katerih mnogi ne govorijo vec slovensko, vendar pa cutijo veliko povezanost z domovi­no svojih prednikov. Po nekaterih najbolj optimisticnih podatkih naj bi v Cleve­landu in širši okolici živelo okoli 80 000 Slovencev oziroma njihovih potomcev, po uradnih podatkih naj bi bilo v Ohiu okoli 50 000 ljudi slovenskega porekla.135 V mestu danes deluje šest narodnih domov, dve župniji, ki imata tudi sobotni šoli, štirje rekreacijski centri, vec medijev, Slovenski muzej in arhiv ter tudi edini muzej polke na svetu. Ko so Slovenci konec 19. in v zacetku 20. stoletja prihajali v nove domovine, so želeli ohranjati slovensko kulturo, jezik, navade in se družiti z rojaki. S svojimi rokami so gradili narodne domove, cerkve in središca ob njih, ustanavljali caso­pise, društva, pevske zbore, folklorne in gledališke skupine … Dramske skupine med slovenskimi priseljenci so se praviloma razvile iz pevskih društev; nekatera so hitro ugasnila, druga so bila bolj trdoživa, praviloma tam, kjer je bilo zaledje mocnejše.136 Najbolj živahno je bilo v 20. in 30. letih preteklega stoletja, takrat so bila ustanovljena tudi dramska društva, ki so obstajala najdlje in so predstavljala kakovostni vrh slovenske dramatike v ZDA. V Clevelandu in okolici so delovale številne dramske skupine, ki so pripravile po vec ducatov predstav.137 135 Podatki so pridobljeni s spletne strani Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. https://www.gov.si/teme/slovenci-v-severni-ameriki/ (pridobljeno 19. 2. 2023). 136 Petric J. Slovensko gledališce v Clevelandu: zacetki, razcvet in konec. v: Dve domovini 14, 2001, str. 111–117. 137 Grill, V. Med dvema svetovoma. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979, str. 426. PASIJONSKI DONESKI 2023 CLEVELANDSKO DRUŠTVO KRISTUSA KRALJA KSKJ ŠT. 226 Eno od dejavnejših društev je bilo Društvo Kristusa Kralja št. 226 KSKJ138 Ustanovil ga je Jože Grdina139 22. januarja 1928, bil je tudi njegov prvi tajnik. Glasilo KSKJ ga predstavi kot dobro znanega in delovnega clana. Ustanovni se­stanek je sklical na svojem domu, verjetno kar v knjigarni na »slovenski« ulici St. Clair Avenue, katere lastnik je bil.140 Društvo je zacelo z odmevnimi in dobro obiskanimi dramskimi predstavami že leto dni po ustanovitvi, v tretjem letu obstoja se je na pobudo Louisa Oblaka141 »poprijelo velikega dela, uprizoritve ‚Pasijona‘142«. Za tako zahtevno dramsko delo in uprizoritev z amaterskimi igralci je bilo potrebno vložiti izredno veliko naporov in tudi financnih sredstev, kar je predstavljalo velik zalogaj za mlado društvo. Uprizoritve Pasijona pa so se izkazale za pravi triumf in zaradi odmev­nih predstav je Društvo Kristusa Kralja postalo eno najbolj znanih društev KSKJ, ne samo v Clevelandu, ampak tudi v vseh Združenih državah Amerike. SLOVENSKI (FINŽGARJEV) PASIJON143 V CLEVELANDU 1930 IN 1931 Clani društva Kristusa Kralja št. 226 so na glavni seji 8. decembra 1929 z veliko vecino glasov odlocili, da bodo v letu 1930 uprizorili pasijon, in sicer Pasijon Fra­ 138 Kranjska slovenska katoliška jednota (dalje KSKJ) je bila leta 1894 v najvecji meri ustanovljena kot zavarovalna družba za primer bolezni in smrti. Organizirana je bila kot zveza vec kot 250 lokalnih društev, ki so imela razlicna imena. Povezovale so jih le zaporedne številke, ki so jih društva dobila ob ustanovitvi. 139 Jože (Josip, Joseph, Joe) Grdina (1892–1974) se je rodil v Prevaljah na Koroškem. 20-leten je odšel v Ameriko k stricu, se v zacetku leta 1914 vrnil domov in moral k vojakom. V Galiciji so ga ujeli Rusi, svoje ujetniške doživljaje, razmere in dogodke velike ruske revolucije ter težavno vrnitev v Jugoslavijo je najprej objavil v ameriškem Glasilu KSKJ (1921–1924), kasneje je za­pis z dodanim pregledom zgodovine ruskega naroda izšel v knjižni obliki z naslovom Štiri leta v ruskem ujetništvu (1925). Je tudi avtor knjig Po širokem svetu (1938), Po vzhodu in zapadu (1955) ter Po severu in jugu (1963). Iz Jugoslavije se je vrnil nazaj v Ameriko in se udejstvoval kot organizator kulturnega življenja ameriških Slovencev. V clevelandski naselbini Westpark je ustanovil Slovensko katoliško podporno društvo presvetega Srca Jezusovega, ki je uprizorilo številne igre. Preselil se je na St. Clair Avenue – slovensko ulico v Clevelandu in tam ustanovil Društvo Kristusa Kralja, z namenom uprizarjanja iger. Tudi financno je pomagal, da je društvo pred slovensko javnostjo uprizorilo Finžgarjev Pasijon. 140 Ustanovitev in delovanje Društva Kristusa Kralja v letih 1928– 1945 je v knjigi Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote natancno popisal Andrej Vovko. 141 Louis Oblak je bil, sodec po zapisu v brošuri, ki so jo pripravili ob prvi uprizoritvi Finžgarjevega Pasijona, »mlad, poln idealov in energicnega dela […] in se je že v domovini udejstvoval pri kulturnih društvih […], pravi sin slovenske matere, ki ljubi vse, kar je slovenskega in je vedno nastopal v slovenski narodni noši, ki jo je prinesel s seboj v Ameriko«. 142 Podatki so iz knjižice Pasijon priredi Društvo Kristusa Kralja v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu aprila 13.–19. 1930 (dalje Pasijon, 1930). 143 Finžgarjev Pasijon je bil pravzaprav priredba pasijona Nikolausa Deutscha. na Saleškega Finžgarja.144 Ta je bil v 20. in 30. letih 20. stoletja pogosto uprizarjan tudi v domovini. Finžgar je narocilo s strani Deželnega gledališca v Ljubljani za njegovo izdelavo dobil že leta 1896, ko je kot kaplan služboval na Jesenicah. V svojih spominih Leta mojega popotovanja145 pravi, da je ob narocilu prejel tudi nemško knjigo o pasijonih, ki mu je pomagala pri pisanju. Njegov Pasijon ima 11 dejanj oziroma postaj, predstava ni daljša od dveh ur. Zapiše, da ga sam »ni nikoli videl, da pa so ga pogosto uprizarjali, tudi v Ameriki«.146 Finžgarjev Pasijon je bil sploh prvi slovenski pasijon, odigran v Združenih državah Amerike. Pobudnik uprizoritve v Clevelandu je bil Louis Oblak, ki je bil tudi režiser predstave. V stari domovini je že petkrat igral v pasijonu, zato mu je odbor za pripravo dodelil to zahtevno vlogo z besedami, da mu »kot izvedencu v tej igri lahko zaupamo«.147 Predsednik prvega odbora za pripravo je bil Jože Grdina, podpredsednik Anton Plut in blagajnik Josip Jemc. V tehnicnem odboru so bili Anton Plut kot mojster za scenografijo in napise, Frank Tekavec kot moj­ster elektricnih naprav, Ignac Slapnik kot cvetlicni dekorater, Anton Gregorac in Ignac Slapnik sta bila nabiralca oglasov. Glavne vloge v prvi, lahko bi rekli kar zgodovinski, uprizoritvi so bile razde­ljene takole: Jezus – Louis Oblak Marija, Jezusova mati – (tudi režiser predstave) Mary Smerdel Janez – John Skrabec Veronika – Anna Junkar Marija Magdalena – Peter – Frank Hochevar Anna Zavašnik Judež – Josip Grdina Jakob – Anton Perovšek Simon iz Cirene – Ivan Petric Kajfež – Erazem Gorshe Pilat – Anton Pluth Herod – Josip Grdina Nikodim – Frank Kosten Jožef iz Arimateje – Frank Perme Jakim – John Kavcic 144 Florjancic, A. P. Finžgarjev pasijon in duhovna drama pri Slovencih v 19. stoletju. v: Pasijonski doneski, letn. 6, 2011, str. 138–141. 145 Finžgar, F. S. Leta mojega popotovanja. Celje: Mohorjeva družba, 1957. 146 Prav tam. str. 93. 147 Vovko, A. Pregled delovanja clevelandskega Društva Kristusa Kralja KSKJ, št. 226, v letih 1928– 1945. (dalje: Vovko A. Pregled delovanja) v: Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote. Izseljensko društvo Slovenija v svetu: Ljubljana, 1996, str. 202. PASIJONSKI DONESKI 2023 V knjižici, ki je izšla ob prvi uprizoritvi leta 1930, se je predstavil programski odbor Pasijona. Fotografije glavnih igralcev iz knjižice Pasijon priredi Društvo Kristusa Kralja v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu aprila 13.–19. 1930. Najvecji financni vložek predstave, ki se ga sprva niso prav dobro zavedali, so bili kostumi. Po srecnem nakljucju so jih nazadnje odkupili od bavarskega pasijonskega društva, prav tako scenografijo, ki so jo predelali za uporabo v Slo­venskem narodnem domu. Ker je imelo društvo med clani tudi zelo pišoce ljudi, so že priprave na izvedbo in predstave odmevale v clevelandskem ter drugem slovenskem casopisju. Pojavljali pa so se tudi zapisi o tem, da si je društvo na­prtilo zelo zahtevno in veliko delo, saj bo uprizorilo najvecjo dramo vseh casov. »Okrog 120 oseb bo nastopilo na odru pri tej uprizoritvi, kakršne še ne pomni naša ameriška Slovenija.«148 Pred prvo predstavo so v Glasilu KSKJ napovedo­vali »120 oseb v krasnih kostumih … slikovito scenerijo, krasno dekoracijo, ca­robno razsvetljavo, tehnicne priprave za proizvajanje bliska, groma, potresa in oblakov, kar bo vse omogocilo sijajen uspeh velicastne prireditve«.149 Vstopnice so prodajali v Slovenski knjigarni Jožeta Grdine in Slovenskem narodnem domu na St. Clair Avenue, kjer so se predstave tudi odvile. Njihova cena je bila 3, 2, 1,75 in 1,5 dolarja. Za Pasijon je vladalo veliko zanimanje tudi v okoliških naseljih in med pripadniki drugih narodnosti.150 Z velikim zanosom je predstavo slab mesec pred prvo uprizoritvijo v Ame­riški domovini napovedal igralec Frank Kosten: »Najvecja drama kršcanstva, ki se je bistveno odigrala pred 1900 leti in ki se ponavlja dnevno pri sv. mašah, to je življenje in bridka smrt Kristusa, se bo predstavljala na odru Slovenskega narodnega doma na St. Clair Ave. na Cvetno nedeljo, to je 13. aprila, letos. Igra, oziroma drama se imenuje PASIJON, ali trpljenje Kristusovo. Pasijon je delo slavnega slovenskega pisatelja F. Finžgarja, ki je prestavil dramo iz nemšcine. Pasijon bo predstavljalo društvo Kristusa Kralja, št. 226 KSKJ in sicer nastopi v predstavi do 120 oseb. Obleke in kulise za igro so delali najboljši mojstri in sicer so bile narejene nalašc za to igro. Ta pasijonska igra bo prvic igrana v sloven­skem jeziku v Ameriki. Vloge so se razdelile med najboljše igralce, in pri izbiri se ni gledalo na prijateljstvo, ali prepricanje, ampak samo na zmožnost. Že sedaj se kaže veliko zanimanje za to pasijonsko predstavo, ker ljudje že pridno segajo po vstopnicah. Gredo izpod rok, kakor sneg pod solncnimi žarki. Kdor hoce dobiti dober sedež pri tej predstavi, naj si kupi vstopnico pravocasno. Veliko vstopnic so kupili tudi drugorodci, ki hocejo videti to strašno dramo kršcanstva. Vstopnice se dobe v predprodaji pri Jos. Grdina, 6121 St. Clair Ave. Tukaj, v beli Ljubljani, jih pa lahko dobite pri spodaj podpisanem. Pozdrav vsem citateljem in na svidenje na Cvetno nedeljo.«151 148 Glasilo KSKJ, 11. 2. 1930, str. 1. 149 Glasilo KSKJ, 25. 3. 1930, str. 1. 150 Vovko, A. Pregled delovanja, str. 203. 151 Ameriška domovina, 14. 3. 1930, str. 2. PASIJONSKI DONESKI 2023 Prva predstava se je torej odvila na cvetno nedeljo, ki je bila 13. aprila 1930. V Ameriški domovini so porocali o uspehu in že vabili na ponovitev, ki so jo pred­videli na veliko soboto, 19. aprila: »‘Pasijon‘ smo videli. Precejšnje število ljudi iz našega dela tega širnega mesta je bilo v nedeljo na St. Clair, da vidijo prvi „Pa­sijon“ v slovenskem jeziku, igran tukaj v Ameriki. Reci se mora, da je bil uspeh od strani igravcev, kakor od strani udeležencev, nepricakovan, šel sem prejšnji teden gledat tudi „Freiburg“ igravce pasijona v mesto. Nic kaj mi ni dopadel. Še najmanj pa mi je bil po volji njih „Kristus.“ A z najvecjim veseljem pa trdim, da je bil ‚slovenski pasijon‘ igran tako vrlo in dostojno, da bi se težko dalo igravce kritizirati drugace, kakor s pohvalo. Njih kretnje in govorjenje so bile naravnost obcudovanja vredne. Njih „Kristus“ je bil v obnašanju, kakor v besedah in po maski tak, da je cloveku predstavil vsaj nekaj tega, kar si naš ideal predstavlja o Kristusu, našem Izvelicarju. V soboto zvecer bodo igrali zopet. Vsem, ki niso videli v nedeljo te pretresljive drame priporocamo, da je prav gotovo ne zamude. Kaj takega se vidi poredko, zato ne odlašajte, ampak pojdite, ne bo vam žal. Ne bojte se. Vaši ideali niso v nevarnosti tukaj. Samo eno vas prosim: Pri taki igri, kot je pasijon, se ne ploska. Dajte vaše priznanje za dobro izvršene vloge s tihim, spoštljivim, mirnim zadržanjem vsaj za minuto potem, ko zagrinjalo pade. Plo­ska se le tedaj, ce se je clovek dobro zabaval. Pasijon pa ni zabava.«152 Po ocenah v casopisju je predstava trajala šest ur, gledalci so jo opisovali v presežnikih, nekaj kritik se je pojavilo le na racun predolgih presledkov med posameznimi postajami. Društvo Kristusa Kralja je ob uprizoritvi pripravilo tudi posebno knjižico z naslovom Pasijon153, naslovnico je v tehniki linoreza oblikoval Božidar Jakac.154 Na 52 straneh, v formatu A4, so najprej predstavljeni odborniki, režiser in pred­sednik pasijona ter Finžgar, avtor besedila. Sledijo predstavitve igralcev v glav­nih vlogah. Na vsaki lihi strani so objavljeni oglasi podjetij in posameznikov, ki so financno omogocili izvedbo Pasijona. Na zadnji strani sledijo zahvale posa­meznikom, društvom, casopisom in vsem oglaševalcem, posebej pa Božidarju Jakcu za »kompozicijo procelne slike, ki krasi program. Ostala nam bo v spo­minu na njega – umetnika, sina slovenske matere«.155 Med zahvalami najdemo še zanimiv zapis: »Slovenci, kupujmo pri slovenskih trgovcih; le oni podpirajo 152 Ameriška domovina, 18. 4. 1930, str. 4. 153 Knjižico hrani Arhiv Republike Slovenije (SI AS 1996 Zbirka Inštituta za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, 1890–1995, šk. 4 Dramska društva). 154 Slikar Božidar Jakac (1899–1989) je med leti 1929 in 1931 potoval po Združenih državah Ame­rike in obiskal vse vecje slovenske naselbine v Severni Ameriki, slikal, priredil vec razstav in so­deloval z rojaki. Najzanimivejše podobe iz dveh ameriških let je konec septembra 1931 razstavil v ljubljanskem Jakopicevem paviljonu. 155 Pasijon, 1930, str. 50. naše ustanove, le ce bomo podpirali svoji svoje, bomo gospodarsko mocni in kulturno napredovali.«156 Naslovnico knjižice Pasijon iz leta 1930 je v tehniki linoreza oblikoval Božidar Jakac, ki se je v tem letu mudil med ameriškimi Slovenci. Zaradi velikega uspeha so Pasijon sklenili ponoviti tudi v letu 1931. Že v bo­žicnem casu konec leta 1930 so zaceli z najavo uprizoritev, januarja pa je kot napoved v Ameriški domovini s podpisom Marije Hochevar, tajnice Pasijona, izšel prispevek, ki napoveduje, da »ne bo dolgo, pa bo nastopil cas pokore, cas premišljevanja o trpljenju našega Zvelicarja, namrec postni cas. Lansko leto se je društvo Kristusa Kralja, št. 226 K. S. K. Jednote, s pomocjo še drugih Jednotarjev in Slovencev zavzelo in z velikimi stroški ter velikimi težavami na Cvetno nedeljo in Veliko soboto uprizorilo casu primerno, pomembno, globoko v srce segajoco, veliko, naravnost ogromno dramo ‚Pasijon‘, v kateri se je pokazalo, vsaj v nekoliki 156 Pasijon, 1930, str. 50. PASIJONSKI DONESKI 2023 meri, trpIjenje Jezusovo za nas vse. Mislim, da sleherni, ki se je udeležil te drame, je šel domov z vecjo ljubeznijo v svojem srcu do Kristusa, ki je moral toliko pre­trpeti zaradi grehov sveta«.157 Marija Hochevar je doživeto in iz prve roke opisala vse postaje: »Prva slika ‚Cvetna nedelja‘ je bila lepa in živahna. Navzoci so videli, kako je množica kli­cala cast in slavo Jezusu iz Nazareta. V tej prvi sliki sodeluje nad 130 oseb. Vsi so obleceni v tako slikovite obleke, da clovek, ki zre na to sliko, res misli, da se nahaja v Jeruzalemu. Odrasli mahajo s palmovimi vejami, otrocici pa potresajo cvetje pred Njim, ki prihaja z dvanajsterimi apostoli. Druga slika ‚Zadnja vecerja‘. V tej sliki se pa že vidi, da apostoli obcutijo neko žalost, kakor da slutijo, da se bo nekaj strašnega zgodilo. Jezus jih ljubeznivo poucuje in jim pripoveduje, da bo moral priceti s svojim trpljenjem; umiva jim noge, in kako ostrme, ko jim Jezus pravi: ‚Eden izmed vas me bo izdal.‘ V tej sliki je videti, kako je bil postavljen zakrament sv. Evharistije. Ta prizor je tako do dna duše segajoc, da ne bi smelo biti Slovenca in Slovenke, kateremu je le kolickaj mogoce, da ne bi te slike videl. Tretja slika ‚Posvetovanje Kajfe in velikih duhovnov‘. Tu se pokaže zavist ve­likih duhovnov in Kajfeža in vidi se, kako so delovali proti Jezusu. Naposled so premamili Judeža, katerega so poznali, da je pohlepen na denar, in ga nagovorili, da jim je prodal Jezusa za trideset srebrnikov. Cetrta slika ‚Oljska gora.‘ Ta slika je — po mojem mnenju — slika, ki se je ne da izbrisati iz spomina, ako se jo vidi. Tu se vidi, kako pride Jezus z enajsterimi apostoli (Judež ga je bil že zapustil), po hribcku navzdol. Osem apostolov pusti bolj v ozadju, tri: Petra, Janeza in Jakoba, pa vzame seboj, da bi ž Njim molili. A ti trije niso mogli cuti ž Njim; vsakokrat jih je premagal spanec. Tudi Jezus je bil žalosten in potrt, dokler Ga ni angel prišel tolažit. Nato pripelje Judež vojake in s poljubom izda svojega Ucenika; vojaki Ga zgrabijo, zvežejo in Ga vlecejo pred veliki zbor. Peta Slika ‚Jezus pred velikim zborom.‘ Ta slika predstavlja, kako dolže Jezusa, kako prisegajo po krivem zoper Njega, in koncno ga z velikim hrupom odpeljejo pred Pilata, da ga obsodi. Šesta slika ‚Jezus pred Pilatom obtožen.‘ Tu se vidi, kako podivjana množica, z velikimi duhovni na celu, krici in vpije ter toži Jezusa Pilatu; zahtevajo, naj ga da križati. Vse Pilatovo prizadevanje, da bi se izognil izreku obsodbe nad Jezusom, ker ni mogel najti krivice nad Njim, so zaman. Razburjeno ljudstvo le vpije: ‚Kri­žaj ga! Križaj ga!‘ Ko pa Pilat izve, da je Jezus Galilejec, Ga pošlje h kralju Herodu, da Ga ta sodil. 157 Ameriška domovina, 10. 1. 1930, str. 3. Sedma slika ‚Jezus pred Herodom.‘ Herod se je nadejal, da bo Jezus napravil kak cudež, in velika radovednost, da vidi cudodelnika, ga je pripravila do tega, da ga je sprejel. Kako pa ostrmi, ko vidi, da mu Jezus sploh ne odgovarja. Dal Ga je obleci v belo oblacilo in ogrniti Ga s škrlatnim plašcem in takega je poslal nazaj k Pilatu. Osma slika ‚Pilat potrdi obsodbo.‘ V tej sliki je videti, kako divje je cloveško bitje. Ljudje so divjali hujše od zveri ter zahtevali za Jezusa smrt na križu. Pilat jim je dal na izbiro za velikonocne praznike: osvoboditev hudodelca Barabe ali pa Jezusa. In vsi krice: ‚Barabo hocemo!‘ Pilat jim izpusti Barabo, Jezusa pa da bicati, mislec, da bo s tem zadošceno ljudski krvolocnosti. Toda Judje se niso dali s tem odpraviti. Divjali so toliko casa, da je Pilat proglasil smrtno obsodbo. Deveta in deseta slika ‚Križev pot.‘ Tukaj vidimo pravo predstavljanje križe­vega pota. Kako grozno je videti, ko nalože na Njegove razmesarjene rame težki križ! Kako neusmiljeno Ga vojaki sujejo in bijejo, zasmehujejo in vlacijo sem in tja! Ko pade pod težo križa, Ga suroveži zopet surovo vzdignejo in Ga tirajo na­prej. In ko se srecata Mati in Sin! Oh, kako je neizreceno žalostna Mati, ko vidi svojega edinega Sina s težkim križem na rami, že vsega krvavega in razbitega, za njim pa drhal divjih vojakov in ljudstva! Tega prizora ni mogoce popisati. Privabil je iz oci marsikatero solzo navzocih. Nato sreca Jezusa Veronika, ki Mu poda potni prt, s katerim si otare obraz in na katerem ostane Njegovo oblicje. Srecajo Ga jeruzalemske žene, katere On tolaži, in slednjic Simon iz Cirene, ki Mu pomaga nositi križ. Enajsta slika ‚Križanje.‘ Glede te slike bi clovek ne verjel, da se jo more upri­zoriti, toda uprizorjena je bila tako resnicno, da je navzoce spreletel nekak strah. Jezus visi na križu med dvema razbojnikoma, med nebom in zemljo, in še tukaj ne neha divja množica s svojim divjanjem, še sedaj Ga zasramujejo, pljujejo vanj in Ga trpincijo, kolikor morejo. Grozno je moralo biti tisti cas, ko je Jezus na križu umrl, ker že v predstavi cloveka obide groza, ko zacno med bliskom in gro­mom skale pokati. „Tega ne bom pozabil svoj živ dan!“ se je izrazil eden navzocih pri lanski prireditvi. Enajsta slika ‚Vstajenje.‘ V tej sliki pa vidimo, kako krasen je naš Zvelicar, kot zmagovalec groba in smrti. To sliko bi pa clovek gledal kar ves dan, zatopljen v lepoto Njega, ki je toliko pretrpel za nas in naše. Kar nekakšen mir se razlije v naših srcih, ko gledamo ta velicastni prizor. Grob odprt, angel sedec na odvalje­nem kamnu, Jezus pa stoji v vsej svoji lepoti ob odprtem grobu … Vsak se je cutil olajšanega, ko je videl, da je On zmagal nad grehom in smrtjo, in vsak si je želel, da bi tudi on enkrat vstal kot zmagovalec nad grehom na sodni dan.«158 158 Ameriška domovina, 10. 1. 1930, str. 3. PASIJONSKI DONESKI 2023 Ceprav so se zavedali velicine projekta in težav, ki bodo ob tem nastopile, so tudi v letu 1931 predvideli dve uprizoritvi, tokrat pod pokroviteljstvom fare sv. Vida in njenega župnika rev. B. J. Ponikvarja. Imenovali so odbor z nekaterimi novimi imeni: Louis Oblak (režiser), Frank Tekautz (predsednik), Geo. Hribar (podpredsednik), Marija Hochevar (tajnica), Joseph Jemc (blagajnik), Rev. J. J. Oman, Rev. M. Slaje in Rev. M. Jager (svetovalci), J. Ponikvar, Frances Drobnic, Mary Oblak, Jemc in Mr. Ignac Slapnik (nadzorniki), Frank Hochevar in John Petric (garderoberja), Ivan Zorman (petje). Kulise za predstavo je izdelal Božidar Jakac, ki se je takrat še mudil v Severni Ameriki. Polovico izkupicka so namenili za novo cerkveno poslopje, drugo za vzdr­ževanje kostumov, kulis in ostale opreme.159 Izvedli so dve uprizoritvi, in sicer v nedeljo, 1. marca, in na cvetno nedeljo, 29. marca, obakrat ob 14. uri v Sloven­skem narodnem domu. Cene vstopnic so bile nekoliko nižje kot preteklo leto, predvsem »zaradi gospodarske krize in konkurence filmskih gledališc«160. Na ogled Pasijona – drame vseh dram – so vabili tudi ostale rojake in rojakinje, živece izven Clevelanda. Obe predstavi sta doživeli velicasten uspeh, vsi sedeži so bili razprodani. Prva je trajala pet ur, druga je bila »dovršena v rekordnem casu štirih ur in pol«.161 Obiskal jo je tudi clevelandski škof in o njej javno izrekel pohvalo. UPRIZORITVI PASIJONA LETA 1932 IN 1933 Finžgarjev Pasijon je društvo Kristusa Kralja uprizorilo tudi leta 1932, v ca­sopisju lahko od zacetka leta 1932 sledimo pozivom igralcem in ostalim sode­lavcem, ki jih režiser vabi na vaje v Slovenski narodni dom. Predstava je bila v tem letu izvedena le enkrat, na cvetno nedeljo, 20. marca 1932 ob 14. uri. Tako v društvenih knjigah kot casopisju lahko zasledimo tarnanje nad visokimi stroški: »Dasi so bile že štiri vprizoritve ‚Pasijona‘ na našem odru in dasi je bila dvorana vsakokrat nabito polna, pa so stroški s to igro tako ogromni, da še do danes ni pokrito vse, in se bo letos uprizoril ‚Pasijon‘ v namenu, da se koncno poravnajo vsi stroški, ce pomislimo, da samo za obleke igralcev je bilo treba odšteti mnogo nad tisoc dolarjev, potem lahko vemo, kakšni so stroški.«162 Ceprav je uprizo­ritev potekala kot v prejšnjih dveh letih, so bile spremembe v igralski zasedbi precej korenite. V vlogi režiserja se je tokrat pojavil Jože Grdina, ki je upodobil tudi lik Jezusa, Louisa Oblaka, režiserja in Jezusa iz let 1930 in 1931, ni bilo vec v ekipi. Jezusovo mati Marijo je upodobila Frances Kosten, Marijo Magdaleno 159 Vovko, A. Pregled delovanja, str. 213. 160 Vovko, A. Pregled delovanja, str. 213. 161 Vovko, A. Pregled delovanja, str. 213. 162 Ameriška domovina, 15. 3. 1932, str. 1. Ana Zavašnik, Heroda Avgust Plut, Pilata Anton Plut, desnega razbojnika Frank Zalar, levega Tony Lužar in Judeža John Globokar. Pomocnik režiserja je bil John Kaucic, za petje je poskrbel Peter Srnovršnik. Uprizoritve Pasijona v letih 1930, 1931 in 1932 so sicer predstavljale veli­ko proslavitev društva Kristusa Kralja KSKJ št. 226, a so bile hkrati (pre)velik financni zalogaj in so povzrocile številne odhode društvenih clanov. Da se bo uprizarjanje Pasijona preselilo v domeno drugega društva, je nakazala že igra Muceniška smrt sv. Neže, ki jo je oktobra leta 1932 v Slovenskem narodnem domu pripravil in izvedel Jugoslovanski pasijonski klub. V predstavi so sode­lovali tedanji ali pa že nekdanji clani društva Kristusa Kralja, režiser je bil Jože Grdina. Že ob napovedi uprizoritve leta 1933 so poudarjali, da »kdor si želi še enkrat videti to sijajno dramo vseh vekov, ali kdor je ni prej še videl, naj pride v nedeljo, kajti gotovo je in nepreklicno, da se ‚Pasijon‘ ne bo ponovil za dolgo vrsto let«.163 Režiser Jože Grdina je v zacetku aprila 1933 odšel v Pittsburgh in tamkajšnje Slovence povabil na ogled Pasijona s pomocjo filmskega posnetka: »Dvorana v Pittsburghu je bila polna obcinstva, ki se je cudilo slikam in skoro niso verjeli, da so slovenski igralci zmožni vprizoriti nekaj tako velicastnega. Mnogo roja­kov v Pittsburghu je takoj izjavilo, da pridejo v nedeljo, 9. aprila, prav gotovo k uprizoritvi Pasijona v Clevelandu. Poleg njih pride tudi vecja skupina naših ljudi iz Barbertona, Warrena in Girarda. Iz Youngstowna in drugih jugoslovan­skih naselbin pa pride vecja skupina bratov Hrvatov in Srbov, kot tudi seveda iz Clevelanda, tako da se pricakuje v nedeljo v resnici sijajne udeležbe, katero tako odlicna predstava kot je ‚Pasijon‘ gotovo v polni meri zasluži.«164 Ceprav so sprva napovedovali dve uprizoritvi, so odigrali le eno, in sicer 9. aprila 1933. Finžgarjev Pasijon je v Slovenskem narodnem domu tako kot prej­šnje leto režiral Jože Grdina. Ponovno je nastopil tudi v vlogi Kristusa, saj med nastopajocimi kakor prejšnje leto ni bilo Louisa Oblaka, prav tako nikogar od igralcev, ki so ostali clani društva Kristusa Kralja. Marijo je upodobila Frances Kosten, Kaifo Frank Kosten, Judo John Globokar, Heroda Avgust Plut in Pilata zdravnik James W. Mally. Predstavo so obiskali Slovenci in pripadniki drugih jugoslovanskih narodov od blizu in dalec, igralcem je posebej cestital dr. Leonid Pitamic, jugoslovanski ambasador v ZDA. SLOVENSKI PASIJON LETA 1950 PONOVNO V SLOVENSKEM NARODNEM DOMU Leta 1949 je s prihodom novega vala slovenskih naseljencev oživela tudi ideja ponovne uprizoritve Pasijona. Predlog je konec leta 1949 »na sestanku novih 163 Ameriška domovina, 8. 4. 1933, str. 1. 164 Ameriška domovina, 5. 4. 1933, str. 1. PASIJONSKI DONESKI 2023 Amerikancev«165 podal v dramatiki dobro podkovan Pavel Intihar. Njegov pre­dlog so sprejeli in se povezali z Jožetom Grdino, ki je obljubil, da bo predstavo ponovno režiral. Izvolili so odbor v sestavi: Jože Grdina (predsednik), Ivan Ovse­nik (podpredsednik), Toncka Mravlje (podpredsednica), Pavel Intihar (tajnik), Jože Likozar (zapisnikar), Joseph Ponikvar (blagajnik), Ivan Varšek, Leo Novak in Ivan Sever (nadzorni odbor) ter takoj zaceli z delom. Pri predstavi so sodelovali predstavniki predvojne emigracije ter novodobni priseljenci, ki so bili »zmožni v jeziku in preizkušani v trpljenju kot nalašc za to predstavo«.166 Glavni odborniki Pasijona 1950, iz knjižice Spominska knjiga izdana ob dvajsetletnici Slovenskega Pasijona v Ameriki, katerega priredi Pasijonski klub na cvetno nedeljo 2. aprila 1950 v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Cleveland, Ohio, 1950. Ob zavedanju, da gre za eno najbolj zahtevnih in tudi najdražjih predstav, ki se jih je kadarkoli lotila kakšna slovenska dramska skupina v Združenih državah 165 Spominska knjiga, izdana ob dvajsetletnici Slovenskega Pasijona v Ameriki, katerega priredi Pa­sijonski klub na cvetno nedeljo 2. aprila 1950 v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Cleveland, Ohio (dalje Spominska knjiga, 1950), str. 11. 166 Spominska knjiga, 1950, str. 13. Amerike, so na cvetno nedeljo 2. aprila 1950 Pasijon po dvajsetih letih ponovno uprizorili. Režiser Jože Grdina je v povabilu na ogled v Ameriški domovini zapi­sal: »Zato je iz teh in raznih razlogov to najbrže zadnji Pasijon. Ne bom trdil tega z gotovostjo, le zdi se mi tako. Da se ga je vprizorilo še enkrat, je kar na mestu: prvic, ker je Sveto leto, drugic, ker je letos ravno 20 let, ko je bil vprizorjen prvi Pasijon, tretjic pa, da se ob misli na Njega, ki je umrl na križu, spomnimo tudi našega slovenskega naroda, ki razpet na svoj težki križ trpi kot še ni trpel nikdar prej v svoji zgodovini.«167 V vlogi Jezusa je nastopil Jože Likozar, njegovo mati Marijo je upodobila Ma­rion Kuhar, Kajfo Ivan Varšek, Heroda in Judo Pavel Intihar, Pilata Franc Kolaric, Marijo Magdaleno Kristina Zimerman, Veroniko Josephine Varšek in Simona iz Cirene Jože Selan. Pasijon je ponovno doživel velik uspeh, bil je odlicno obiskan in je posloval z dobickom. Namesto za zabavo, ki so jo za igralce in sodelavce Pasijona pripravili ob prejšnjih uprizoritvah, so tokrat ves dobicek namenili za pomoc beguncem. Jože Likozar v vlogi Jezusa Kristusa leta 1950. 167 Ameriška domovina, 17. 3. 1951, str. 2. PASIJONSKI DONESKI 2023 Seznam igralcev Pasijona 1950. Naslovnica in zahvala iz knjižice Pasijon 1950. Kljub dvomom so v letu 1951 izvedli še eno uprizoritev Pasijona, prav tako na cvetno nedeljo, 18. marca. V uvodu spominske knjižice, ki je izšla ob uprizoritvi, je režiser Jože Grdina izrazil dvom, ali se bo Pasijon še kdaj priredil. »Težko je v današnjih casih spraviti skupaj toliko igralnega osobja, ki bi bili pripravljeni potrpežljivo hoditi na vaje vecer za vecerom, ko se ljudje raje drugod zabavajo, kot pa da bi hodili na vaje.«168 V knjižici so tokrat objavili le slike z zadnje upri­zoritve, ni pa oglasov, ki so polnili strani prejšnjih dveh brošur (1930 in 1950). Jezusa je tudi tokrat upodobil režiser Jože Grdina, ostali igralci so zamenjali vloge oziroma so nastopili novi: Jezusovo mati Marijo je upodobila Kristina Zimerman, Kajfo Leo Novak, Heroda Anton Zidar, Pilata Mihael Vrenko, Marijo Magdaleno Ma­rija Štefancic, Veroniko Justina Cvajnar in Simona iz Cirene Anton Hocevar. Pasijon je ponovno upravicil pricakovanja, vendar je bilo gledalcev manj kot preteklo leto. Tako skozi casopisne clanke kakor besede režiserja se cutita utrujenost in usihanje navdušenja ekipe, ki je brez dvoma opravila ogromno delo. Doživeli so številne po­hvale gledalcev pa tudi tistih, ki so videli le spominsko knjižico: »To je bila v resnici reprezentativna predstava, kakor kažejo slike; upam, da ste dali tudi celotno poteka­nje igranja posneti na kino film. Imeti morate sijajno dvorano, kajti scenerija je radi svojih silnih dimenzij v resnici velicastna. Jaz Vam samo cestitam k Vašemu uspelemu delu in obcudujem vas in igralce radi truda, ki ste ga položili v to odersko delo!«169 168 Spominska knjiga Slovenskega Pasijona v Ameriki, katerega priredi Pasijonski klub na cvetno nedeljo 18. marca 1951 v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Cleveland, Ohio (dalje Spominska knjiga, 1951), str. 5. 169 Ameriška domovina, 15. 5. 1951, str. 2. PASIJONSKI DONESKI 2023 V knjižici z zadnje uprizoritve Pasijona so objavljene fotografije vseh prizorov, posnete so bile na vaji 23. februarja 1951. Pasijona v taki obliki slovenska društva v Clevelandu poslej niso vec uprizar­jala. Kot spomin na velicastne uprizoritve, o katerih je govorila slovenska sku­pnost še dolgo potem, je ostal zabeležen v programskih knjižicah, casopisnih odmevih in ljudskem spominu. Pa tudi v besedah Jožeta Grdine, režiserja, igral­ca in pobudnika Pasijona, ki je v razmišljanju ob poslednji uprizoritvi zapisal: »Predstava Pasijona je prirejena po sv. pismu, je torej prikaz resnicne zgodbe, zato je prepricevalna. Ob njej lahko razmišljamo o strahoti in grdobiji greha, PASIJONSKI DONESKI 2023 zavoljo katerega je moral Kristus vse to trpljenje prestati, razmišljamo pa lahko tudi o nestalnosti cloveških custev in nagnjenj. Kako nestanovitni smo ljudje, kako hitro se spreminjajo naše misli in sodbe. Pomislimo samo na kratko razdo­bje od cvetne nedelje do velikega petka.«170 Literatura Amerikanski Slovenec: glasilo KSKJ = official publication of the American Slovenian Catholic Union. Chicago, 1891–1991. Ameriška domovina = American home. Cleveland, 1919–2008. Dobida, Karel. Božidar Jakac: Amerika. v: Mladika, let. 12, 1931, št. 12, str. 467–468. Finžgar, Fran Saleški. Leta mojega popotovanja. Celje: Mohorjeva družba, 1957. Florjancic, Alojzij Pavel. Finžgarjev pasijon in duhovna drama pri Slovencih v 19. stoletju. v: Pasijonski doneski, let. 6, 2011, str. 138–141. Friš, Darko, Kolar, Bogdan, Vovko, Andrej. Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote. Pregled zgodovine KSKJ 1894–1994. Grill, Vatroslav. Med dvema svetovoma. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979. Pasijon priredi Društvo Kristusa Kralja v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu aprila 13.–19. 1930, 1930. Slovenska izseljenska književnost. Severna Amerika. Ljubljana: Rokus; Ljubljana: ZRC SAZU, 1999. Spominska knjiga izdana ob dvajsetletnici Slovenskega Pasijona v Ameriki, katerega priredi Pasijonski klub na cvetno nedeljo 2. aprila 1950 v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Cleveland, Ohio, 1950. Spominska knjiga Slovenskega Pasijona v Ameriki katerega priredi Pasijonski klub na cvetno nedeljo 18. marca 1951 v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Ave. Cleveland, Ohio, 1951. Povzetek Slovenci, živeci v Clevelandu, so v 20. in 30. letih 20. stoletja delovali v šte­vilnih društvih, ki so negovala tudi dramsko umetnost. Med njimi je bilo eno najdejavnejših društvo Kristusa Kralja KSKJ št. 226, ki je leta 1930 uprizorilo dve ponovitvi Finžgarjevega Pasijona in s tem na oder postavilo prvo slovensko uprizoritev pasijona v Združenih državah Amerike. Pasijon so v okviru društva ponovili še v postnem casu v letih 1931, 1932, leta 1933 pa je uprizoritev prevzel Jugoslovanski pasijonski klub. Po drugi svetovni vojni so Finžgarjev Pasijon na pobudo in s pomocjo novih slovenskih priseljencev odigrali še leta 1950 in 1951. 170 Ameriška domovina, 16. 3. 1951, str. 2. Abstract SLOVENIAN PASSION IN CLEVELAND In the 1920s and 1930s, Slovenes living in Cleveland participated in many associations that promoted dramatic arts as well. Among the most active was the Society of Christ the King KSKJ No. 226, which in 1930 staged two perfor­mances of Finžgar’s Passion, thus presenting the first Slovenian theatrical per­formance of the Passion in the United States. The Passion was repeated within the Society during Lent in 1931 and 1932. In 1933, the Yugoslav Club of Passion Plays took over the production. After the Second World War, Finžgar’s Passion was staged again in 1950 and 1951 on the initiative and with the support of new Slovenian immigrants. Pasijonske jaslice avtorja Matjaža Bitenca iz Litije. Foto Martin Janežic. p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma p. dr. Andraž Arko PASIJON V ZADNJEM OBDOBJU NEMEGA FILMA Že kmalu po rojstvu171 filma, so ustvarjalci zaceli kazati zanimanje tudi za Jezusovo življenje. Prvi filmi o njegovem življenju in trpljenju dejansko niso bili filmi v sodobnem pomenu besede, bili so pravzaprav le posnetki pasijonskih odrskih iger. Z razvojem filmske umetnosti se je razvijalo tudi upodabljanje Kri­stusa in pasijona. Tako v zgodovini filma obstaja vec kot sto petdeset filmov, ki tako ali drugace uprizarjajo evangelije. Režiser Albert Kirchner – Léar je leta 1897 posnel prvi svetopisemski film Kristusovo trpljenje (La Passion du Christ), ki je bil dejansko posnetek pasijonske igre s »figurami« t. i. tableaux vivants. Imel je dvanajst prizorov, trajal je le pet minut. Žal je izgubljen. Leta 1897 sta Marc Klaw in Abraham Erlanger v ceškem mestu Horice na Šumave (nemško Höritz) posnela Pasijon v Horicah (The Höritz Passion Play), ki so ga igrali v tamkajšnjem pasijonskem gledališcu. Velja za prvi filmski posnetek na Ceškem. Ohranjeni so le fragmenti filma, ki je v predzgodbi prikazoval po­snetke kraja in življenja domacinov, ki so nato nastopili v pasijonu. Kristusovo trpljenje – casopisna fotografija Šumave, zgrajenim v letih 1892–1893, ki so ga komunisti unicili leta 1959. Zaradi odmevnosti in uspešnosti, ki sta jih imela v ZDA oba predhodna fil­ma, je režiser Siegmund Lubin leta 1898 skušal rekonstruirati pasijon iz Obe­ 171 Za rojstni dan filma velja prva javna projekcija kratkih posnetkov, ki sta jih posnela brata Augu­ste in Louis Lumičre in jih predvajala 28. decembra leta 1895 v Salon Indien – kletnem prostoru Grand Caféja v Parizu. PASIJONSKI DONESKI 2023 rammergaua; naredil je svojo verzijo – Pasijonsko igro (The Passion Play). Pribli­žno šestdesetminuten film je žal izgubljen. Režiser Henry C. Vincent je istega leta skušal »ponarediti« pasijon iz Obe­rammergaua in je svoj film naslovil kar Pasijon iz Oberammergaua (The Passion Play of Oberammergau). Film je trajal pol ure, nekaj fragmentov naj bi hranil filmski arhiv George Eastman House. Najstarejši v celoti ohranjen film je Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (La vie et la passion de Jésus-Christ), ki sta ga leta 1898 posnela Louis Lumičre in Georges Hatot. Desetminutni film deluje kot posnetek amaterske gledališke igre. Verjetno je iz prvega obdobja nemega filma najbolj znano Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa (La vie et la passion de Jésus-Christ) francoske filmske družbe Pathé. Film je nastajal v štirih verzijah in skozi daljša obdobja (1899–1914), pri cemer je najboljše ohranjena in tudi najbolj razširjena verzija iz leta 1907, ki sta jo posnela režiserja Lucien Nonguet in Ferdinand Zecca. Sestavljen je iz petin­tridesetih prizorov, ki kot nekakšne oživljene ikone (na podlagi jedkanic Gustava Doréja) ali podobe iz pasijonskih iger s posebnimi filmskimi triki, prikazujejo Jezusovo življenje in trpljenje. Prva ženska režiserka in producentka Alice Guy je leta 1906 posnela Kristu­sovo rojstvo, življenje in smrt (La naissance, la vie et la mort du Christ). Režiserka se v triintridesetminutnem filmu ni usmerila izkljucno na Kristusa, ampak je dala prostor tudi ostalim likom in tako dogodek odrešenja umestila v cloveško vsakdanjost. V to obdobje spadata tudi dva božicna filma. Leta 1910 je Louis Feuillade posnel film Rojstvo (La Nativité), ki je danes edini ohranjeni del trilogije iz serije Estetski film (Le Film esthétique). p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Prvi, zares v celoti izkljucno božicni film Betlehemska zvezda (The Star of Bethlehem), je leta 1912 posnel režiser Lawrence Marston, ki pa zaradi požara žal ni v celoti ohranjen. Film se zacne z napovedjo preroka Miheja, konca s po­klonom modrih z Vzhoda. Louis Feuillade Betlehemska zvezda – plakat Prvi dolgometražni film o Jezusovem življenju Od jasli do križa (From Man­ger to Cross) je leta 1912 posnel Sidney Olcott. Temelji na evangelijih in pripo­veduje Jezusovo zgodbo, od rojstva do smrti, ne vec v slogu tableaux vivants, zato je prvi primer pravega kinematografskega evangelija, s trdno pripovedno zgradbo. Posnet je bil v Nazaretu, Betlehemu, Jeruzalemu in drugih krajih Pale­stine ter v Egiptu. Piramide – Kairo Sidney Olcott Filmska umetnost se je v obdobju nemega filma hitro razvijala. Filmski ustvar­jalci so v vsakem desetletju posneli vsaj eno pomembno pripoved o evangeliju: primitivno, a izjemno ucinkovito francosko produkcijo Življenje in trpljenje Jezusa Kristusa leta 1907, veliko naprednejši ameriški film Od jasli do križa leta 1912, sledil je italijanski Kristus iz leta 1916 in nazadnje hollywoodski Kralj kra­ljev, ki predstavlja zrelo prefinjenost ob koncu nemega obdobja. PASIJONSKI DONESKI 2023 Jeruzalem z Oljske gore Jeruzalem – damašcanska vrata KRISTUS (CHRISTUS) – 1916 Obstajajo filmi z izjemno težavno produkcijo in Kristus je gotovo eden izmed njih. Zgodba se je zacela po letu 1912, na valu navdušenja ob filmskih produk­cijah, kot je bil Olcottov Od jasli do križa. Kristus je prvi italijanski celovecerni film z versko tematiko, s katerim se je Cerkev želela zoperstaviti razmahu posve­tnega filma.172 Na posebno prošnjo režiserja, grofa Giulia Antamora, je pesnik in libretist Fausto Salvatori, ucenec Gabrieleja D‘Annunzia, napisal misticno pesni­tev Christus, ki je predstavljala osnovo za filmski scenarij in vmesne napise. Film so zaceli snemati leta 1912 v Egiptu in ga dokoncali v dveh letih. Med montažo se je izkazalo, da je bilo veliko prizorov unicenih, zlasti prizori Kristusovega poko­pa, zato so se po neskoncnih razpravah odlocili, da jih posnamejo znova, tokrat v režiji Enrica Guazzonija, ki je te prizore posnel v italijanskem Coriju. Prišlo je tudi do birokratskih sporov, saj je režiser Antamoro od producenta barona Fas­sinija zahteval pravice do filma in mu celo grozil, da bo tožil produkcijsko hišo Cinčs, vendar je bila dosežena poravnava. Kristus – plakat Giulio Antamoro 172 Decembra 1915 so film predvajali pred cenzorji – petnajstimi kardinali na Papeškem biblicnem inštitutu, verjetno zato, da bi dobili odobritev Svetega sedeža. p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Film je bil posnet na 2.279 metrih filmskega traku, dolg pa slabo uro in pol. Ponaša se z igralsko zasedbo, ki je bila v tistem casu zelo znana: Alberto Pasquali kot Jezus, Leda Gys v vlogi Marije in zelo priljubljeni Amleto Novelli v vlogi Pon­cija Pilata. Slavnostna premiera je bila 18. novembra 1916 v rimskem gledališcu Augusteo, ob navzocnosti kraljice Elene.173 Film je požel velik uspeh pri obcin­stvu, ne le v Italiji, temvec po vsem svetu, v Franciji so ga predvajali celo leto. Režiser prikazuje Jezusovo zgodbo od rojstva, njegovo otroštvo, javno de­lovanje, pasijon ter njegovo smrti in vstajenje do vnebohoda. To je eden prvih filmov, ki Jezusa Kristusa predstavi kot lik v zgodbi. Filmska fotografija je bila za tisto obdobje zelo privlacna, saj so prizorišca veliko bolj zanimiva kot pri ostalih svetopisemskih filmih iz tega casa, številni posnetki so lepo sestavljeni. Vecina prizorov je posnetih zunaj, v naravi in ne v studiu. Nekaj posnetkov je še posebej vizualno zanimivih. V enem Jezus na ramenih nosi ovco, ki ne upodablja evangeljskega dogodka, ampak se seveda nanaša na Jezusovo prispodobo o dobrem pastirju (prim. Jn 10,7–16). Zanimiv je tudi po­snetek Jožefovih sanj pred begom v Egipt, ko ob strani stojeci angel nad specim Jožefom kaže na piramido in Sfingo. Posnetek je po današnjih standardih vsak­danji, za tisti cas pa predstavlja nekaj izjemnega. Jezus – dobri pastir Jožefove sanje Zelo zanimiv je tudi prikaz hudica, ki zapeljuje Judo Iškarijota, in tudi vsi osta­li prizori, ki prikazujejo hudica, angele ali duhove. Gre za upodobitev interakcije med dvema locenima ravnema, cloveško in nadnaravno ali sanjsko. Nacin, ki ga režiser veckrat uporabi v filmu, vkljucuje tehniko prekrivanja podob, s tem doseže duhovni videz nekaterih figur. Prav tako je režiser v nekaterih sekvencah sposoben ustvariti opazne chiaroscure, mocne kontraste svetlobe in senc, ki po­udarijo moc dolocenih trenutkov, kot je na primer Lazarjevo vstajenje. Zanimiv je prizor, v katerem Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ. Zdi se, da je Mel 173 Italijanski kralj Vittorio Emanuele III. se je 1896 porocil s crnogorsko princeso Jeleno Petrovic Njegoš (1973–1952). Za kraljico Eleno v Cerkvi poteka postopek beatifikacije in je trenutno na stopnji božje služabnice. PASIJONSKI DONESKI 2023 Gibson ta prizor v še bolj dodelani simboliki uporabil v svojem Kristusovem pa­sijonu. V zadnjem prizoru vnebohoda Jezus ne izgine za oblakom, temvec se vri­še v nebeški krog, pred tem pa je naveden citat iz Dantejeve Božanske komedije, s cimer se prizor ikonografsko navezuje na jedkanico Gustava Doréja. Hudic zapeljuje Juda Iškarijota. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ. Film je bil izjemno drag, saj je med drugim v njem sodelovalo vec kot 2 000 statistov. V njem so prizori z velikimi množicnimi premiki, odlicnimi scenograf­skimi rekonstrukcijami in (za tisti cas) izvirnimi posebnimi ucinki, ki so navdu­šili obcinstvo, navajeno na nekaj povsem drugega. Za nekatere prizore so najeli celo vojake britanskega protektorata v Palestini, kar seveda ne preseneca, saj so množicni prizori res impresivni. Tako velike množice pastirjev, ki se zbere na betlehemskih poljanah, ni upodobil še noben film, prav tako tudi ne treh velikih karavan, s katerimi so se prišili poklonit modri z Vzhoda. Pastirji na betlehemskih poljanah. Karavane modrih z Vzhoda. Množica spremlja Jezusa na križevem potu. p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Množica gleda Jezusov vnebohod Dejstvo, da so film snemali v Egiptu botruje tudi temu, da so, v želji, da bi pri­kazali egipcanske arheološke ostanke, vkljucili dolocene prizore, ki so popolno­ma izmišljeni. Tako se na primer pred odhodom v pušcavo Jezus sprehaja pred Sfingo, v propilejah templja faraona Kefrena, v templju v Luksorju, nato pridiga nomadom, sedi na alabastrni Sfingi iz Memfisa in ozdravi egipcansko princeso. Jezus pred Sfingo Sfinga Jezus v Kefornovih propilejah. Kefronove propileje Jezus sedi na alabastrni sfingi v Memfisu. Alabastrna sfinga PASIJONSKI DONESKI 2023 Jezus se sprehaja po templju v Luksorju. Tempelj v Luksorju Vidimo lahko lepe posnetke starodavnih spomenikov, ki pa nimajo povezave z Jezusovim življenjem in delovanjem. Slednje je tudi prikazano brez reda in povezanosti: žena, zasacena v prešuštvu, Jezus hodi po vodi, obuditev Lazarja, podoba Jezusa kot dobrega pastirja. Vkljuceni so tudi izmišljeni dogodki, med njimi Jezus v templju zapre starozavezni tabli zapovedi in pri tem izgine izpred velikih duhovnikov, nato pa iz templja izžene farizeje in ne trgovcev! Jezus v templju zapira tabli zapovedi. Jezus iz templja izganja farizeje. Tudi ni poklicanja apostolov, ti se kar pojavijo nekje sredi filma. Prav tako se med slovesnim vhodom v Jeruzalem pojavi Juda Iškarijot, iz napisa pa izvemo, da išce priložnost, kako bo Jezusa izdal. Še posebej kaoticno je dogajanje v vrtu Getsemani, kjer Jezus najprej moli, da bi šel kelih mimo njega, nato pa pride angel in mu da piti iz keliha. Potem Jezus zbudi spece ucence ter na drugem mestu poti krvavi pot, pri tem pa se spet prikaže angel, ki ga tolaži. Problema­ticno je tudi to, da niso rimski vojaki tisti, ki zasmehujejo Jezusa, ampak vojaki velikih duhovnikov, ki ga ogrnejo v škrlatni plašc in ga kronajo s trnjem. Pri tem je vkljucen izviren in zanimiv prizor, ko se neka ženska posmehuje Jezusu tako, da oponaša grešnico, ki mu je umila noge in jih brisala z lasmi. Ob tem se zgodi cisti nesmisel, ko na steno nad Jezusom Judje sami napišejo grafit – Ave Rex Judaeorum. Ko Jezusa privedejo pred Heroda, še predno je sploh pri Pilatu, sta poleg tudi zajetna Herodiada in Saloma. Precej kaoticen je tudi prizor pred Pila­tom, ko ga žena Klavdija opozori na nevarnost, nato pa poljubi Jezusovo obleko. To izzove izjemno ogorcenje clanov velikega zbora, ki se kot ose naberejo okoli p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Pilata. Na križevem potu seveda Jezus nosi cel križ, pri cemer je napis o njegovo krivdi na tablici zapisan v treh jezikih, tako kot o tem piše evangelist Janez (Jn 19,19–20). Ob vstajenju Jezusova mati Marija, Magdalena in še ena od žena vi­dijo svetlobo Vstalega. Ko se ta Magdaleni prikaže ob grobu, se ga hoce okleniti, vendar izgine, v vrtu pa cudežno vzcvetijo rože.174 Slednjic je pri vnebohodu sprva le nekaj ucencev, nato kar cela množica! Grafit nad Jezusom Jezusova mati Marija, Marija Magdalena in še ena žena gledajo svetlobo Vstalega. Magdalena v razcvetenem vrtu Vse to kaže, da so ustvarjalci želeli predvsem posneti verski epski spektakel, ne pa dejanske zgodbe o Jezusovem življenju, kot je zapisana v evangelijih, saj gre po vecini za popolnoma nepotrebne in nepomembne poudarke, ki Jezusovo življenje prikažejo v malce drugacni luci. Na splošno film ponuja tudi zelo malo drame. Prizori so med seboj slabo povezani, zato ima, tako kot številni zgodnji nemi filmi o Jezusu, videz predstavitve, dogodki se odvijajo brez kakršnegako­li razvoja v ozadju. Ta film gre celo nekoliko globje od svojih predhodnikov in vkljucuje nekaj zamrznjenih kadrov (v slogu tableaux vivants), posebej v ikonic­nih trenutkih, kot sta zadnja vecerja in križanje, kjer se v ozadju še naprej pre­mikajo oblaki, vse ostalo pa ostaja mirno. Prav v teh in nekaterih ostalih prizorih 174 Ta prizor deluje kot aluzija na himno v hvalnicah za postni cas: »Tvoj pride dan, Gospod, tvoj dan, ko vse na novo zacvete, naj veselimo se ga mi, ker prenovljeni bomo v njem.« PASIJONSKI DONESKI 2023 film vkljucuje zanimive, nesmrtne slikarske in celo kiparske upodobitve na film­sko platno, pri cemer režiser zavestno in natancno upošteva izvirno kompozicijo slik in kipov. Tako so od zacetka do konca kljucni prizori prakticno do potan­kosti povzeti po znanih upodobitvah: Fra Angelico (bl. Janez iz Fiesole): Ozna­njenje; Antonio Allegri (Correggio): Poklon pastirjev; Pietro Perugino: Kristusov krst; Raffaello Santi: Spremenjenje; Leonardo da Vinci: Zadnja vecerja; Andrea Mantegna: Križanje; Rembrandt: Snemanje s križa; Michelangelo Buonarroti: Pietŕ in Gustave Doré: Božanska komedija – Najvišja nebesa. Oznanjenje Fra Angelico: Oznanjenje Antonio Allegri – Correggio: Poklon pastirjev Kristusov krst Pietro Perugino: Kristusov krst p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Raffaello Santi: Spremenjenje Zadnja vecerja Leonardo da Vinci: Zadnja vecerja Križanje Andrea Mantegna: Križanje Rembrandt: Snemanje s križa PASIJONSKI DONESKI 2023 Pietŕ Michelangelo Buonarroti: Pietŕ Vnebohod Gustave Doré: Božanska komedija – Najvišja nebesa Film so ostro kritizirali takratni poznavalci zgodovinskega obdobja, ki ga obravnava. Zlasti so mu ocitali pomanjkanje celovitosti. Kljub temu je postal del ljudske domišljije mnogih Italijanov. Prvotno razlicico so predvajali v župnijskih dvoranah in oratorijih ob božicu, zlasti med velikim tednom, vse do štiridesetih let 20. stoletja. Za mnoge vernike je bil ogled filma kot molitev. Zaradi tematike in kakovosti filma je bilo narejenih vec kopij in razlicic, ki so bile razposlane na najbolj oddaljene konce sveta. Po nekaterih navedbah je bil film leta 1928 prikazan celo na steni cerkve Božjega groba v Jeruzalemu. Vse obstojece fragmente, razpršene po Evropi in Južni Ameriki, je Cineteca di Bolo­gna uporabila za izdelavo kopije, zelo podobne izvirniku. Pobudnik projekta je bil producent in lastnik filmske produkcijske hiše Titanus Goffredo Lombardo, ki je uresnicil svoje sanje, da bi si lahko v celoti ogledal film, v katerem je njegova mati, znana igralka Leda Gys, igrala vlogo Marije. Zbiranje razlicnih fragmentov kopij, ki so bili raztreseni po filmskih muzejih po vsem svetu, ni bilo enostavno. Nekatere posnetke so našli v Evropi, druge celo v Južni Ameriki, vendar sta bili potrpežljivost in nenehna predanost dokumentiranju na koncu poplacani. Film je bil kot zgodovinski dokument leta 2000 predstavljen na 57. beneškem film­skem festivalu, opremljen z novo glasbo skladatelja msgr. Marca Frisine (avtorja glasbe za številne televizijske filme, med njimi Biblija, Papež Janez XXIII., Don Bosko in Janez Pavel II.), ki je nadomestila izvirno glasbo Gioconda Fina, ki je bila žal izgubljena. p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma KRALJ KRALJEV (THE KING OF KINGS) – 1927 Na nemo dobo kinematografije obicajno gledamo kot na cas zacetkov, vendar je leta 1927, ko je bil film Kralji kraljev predvajan v kinematografih, minilo že 30 let od prvega filma o Jezusu. V tistem casu je bil režiser in producent Cecil B. DeMille znan predvsem po melodramah in vesternih, danes je njegovo ime si­nonim za svetopisemske epe. Kralj kraljev je bil njegov 51. film in ceprav je pred tem posnel le en svetopisemski film, je ta postal izjemna uspešnica. Cecil B. DeMille Kralj kraljev – plakat Cecil B. DeMille se je rodil v družini dramskih ustvarjalcev. Na newyorški Akademiji dramskih umetnosti je leta 1900 debitiral na odru in bil nato dvanajst let igralec in vodja materinega gledališca. Leta 1913 so Jesse L. Lasky, Samuel Goldwyn in DeMille ustanovili Laskyjevo filmsko družbo, ki se je cez nekaj let razvila v Paramount Pictures. Naslednje leto so odšli v Kalifornijo in posneli uspešen šestdelni film The Squaw Man (1914), prvi celovecerni film, posnet v Hollywoodu. DeMillu zato pripisujejo zasluge, da je Hollywood postal svetovna prestolnica kinematografije. Produciral in režiral je vec kot 70 filmov, med njimi je bilo veliko romanticnih senzualnih komedij, saj je bil preprican, da Americane zanimata le denar in spolnost. Njegovi najbolj znani filmi pa so bili verski, sveto­pisemski epi: Deset božjih zapovedi (1923), Kralj kraljev (1927), Znamenje križa (1932), Samson in Dalila (1949) ter najbolj legendarni Deset zapovedi (1956), s Charltonom Hestonom in Yulom Brynnerjem v glavnih vlogah. DeMille je bil kriticen do tistih, ki so zagovarjali bolj umirjeno prikazovanje evangelijev. Trdil je, da bi morali evangelije brati brez obremenjenosti, ki so jo stoletja tradicije in umetniškega ustvarjanja postavila med nas in med ljudi iz mesa in krvi, ki so živeli in pisali Sveto pismo. Verjetno se je tudi zato odlocil, da na precej svojski nacin poda Jezusovo zgodbo. Na zacetku filma sam režiser v PASIJONSKI DONESKI 2023 Cecil B. DeMille in Yul Brynner med snemanjem filma Deset zapovedi. napisih poda pojasnilo: »Dogodki, prikazani v tem filmu, so se zgodili v Palestini pred 19. stoletji, ko so bili Judje pod rimskim jarmom. Celo njihovega velikega duhovnika je imenoval rimski prokurator. To je zgodba o Jezusu iz Nazareta. On sam je narocil, naj njegovo oznanilo ponesejo do skrajnih mej sveta. Naj bo ta predstavitev spoštljiv prikaz v duhu tega velikega narocila.« Prav zadnje besede – »spoštljiv prikaz« – odpirajo vprašanja o tem, ali je film res »spoštljiv prikaz« v smislu zvestobe evangelijem, ali »spoštljiv prikaz« Jezusovega življenja v interpretaciji Cecila B. DeMilla in njegove scenaristke (in ljubice) Jeanie Ma­cPherson. Ceprav zaplet gradita kot obicajno z evangeljskimi pripovedmi in tudi vecino dialogov prevzameta iz evangelijev, so vmesni napisi pogosto navede­ni iz druge evangelijske pripovedi kot tiste, ki jo film prikazuje. Za razliko od vecine filmov o Jezusu se ta ne zacne z Odrešenikovim rojstvom niti ne z nje­govim krstom oziroma zacetkom javnega delovanja, ampak takrat, ko je njego­vo delovanje že v polnem teku. Kot celota film združuje elemente vseh štirih evangelijev, ki jih navaja v razlicnih vmesnih napisih, ceprav nemalokrat divje iztrgane iz konteksta. Film se zacne z navajanjem Jezusovega narocila aposto­lom iz Matejevega evangelija, naj oznanijo evangelij vsem, nato se osredinja na prikaz Jezusa kot zdravilca iz Lukovega evangelija, medtem ko je Jezus ves cas prikazan s posebno osvetlitvijo, s cimer je poudarjena Janezova teologija, da je »luc, ki razsvetljuje vsakega cloveka« (Jn 1,9). Že kmalu na zacetku DeMille pri­kaže decka po imenu Marko, pri cimer namiguje, da bo prav on, ki je prica tem dogodkom, napisal najstarejši evangelij. Zanimivo je, kako DeMille evangelije usklajuje, združuje in tudi opušca nekatere dele v korist lastne interpretacije in ponovne kontekstualizacije. Pri tem mu je treba priznati, da ne zahaja v neke p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma svojske in izkrivljenje »umetniške« interpretacije, ampak kljub temu, da je se­stavil svoj kolaž in interpretacijo, še vedno ostaja zvest temeljnemu sporocilu evangelijev, kar je bistveno. Jezus kot lik je že popolnoma izgrajen in deluje rahlo oddaljen od ostalih. V njem lahko opazimo bolj janezovski kot pa sinopticni portret. Od štirih kljucnih evangelijskih epizod, prikazanih pred zadnjo vecerjo (žena, zasacena v prešu­štvu, obujenje Lazarja, ocišcenje templja in slovesni vhod), sta dve izkljucno iz Janezovega evangelija, drugi dve pa opišejo tudi sinoptiki. Poleg tega tudi prizori sodnega procesa vecinoma slonijo na Janezovem evangeliju, pri cemer se zdi, da je bicanje Pilatov poskus, da bi pomiril množico in hkrati rešil Jezusovo življe­nje. Nazadnje sta tudi edina prizora po Jezusovem vstajenju vzeta iz Janezovega evangelija: Magdalena, ki se sreca vstalim Jezusom, in dogodek z nejevernim Tomažem. Režiser si je privošcil eksperimentalno uporabo dvopasovne tehnike Tech­nicolor, tako da je zacetek filma in prizore vstajenja prikazal v barvah. S tem pa je povsem izmišljeno sekvenco žal postavil na enako vizualno impresivno raven kot vstajenje in tako iznicil ucinek pri najpomembnejšem dogodku. Uvodni prizor z Marijo Magdaleno v Technicolorju Prizor vstajenja – Jezus in Magdalena v Technicolorju DeMille je v uvodni sekvenci najbolj požrtvovalen, saj v celoti pokaže svojo slabost za razkošne spektakle in seksi kostumske drame, saj dekadentni zabavi predseduje nesramno cutna in napol gola Marija Magdalena (Jacqueline Logan), predstavljena kot kurtizana in ljubica Jude Iškarijota (Joseph Schildkraut).175 S tem Kralj kraljev odraža tudi DeMillovo prepricanje, da je treba gledalcem oblju­biti nekaj grehot, da bi jih privabili v kinodvorano. Magdalena je prikazana kot bogata zapeljivka, ki se igra z moškimi iz najvišjih krogov. Ponori od ljubosumja, ko izve, da jo je njen ljubimec Juda Iškarijot zapustil, ker se je pridružil ucencem tesarja iz Nazareta. Na sreco DeMille razmeroma hitro opusti ta eroticni ljube­ 175 Joseph Schildkraut je sin Rudolpha Schildkrauta, ki v filmu igra Kajfo. Joseph Schildkraut je leta 1965 nastopil kot Nikodem v še enem biblicnem filmu Najvecja zgodba vseh casov (The Greatest Story Ever Told), ki ga je režiral George Stevens, Jezusa je igral Max von Sydow. PASIJONSKI DONESKI 2023 zenski trikotnik, preostali del filma poteka v spoštljivem tonu. DeMille je eden redkih filmskih ustvarjalcev, ki Magdalene ne prikaže kot prostitutko (o cemer ni besede v evangelijih!), ampak jo po svoje ustvari kot bogato lahkoživko, nato pa sledi porocilu evangelista Luke (8,2), da jo je Jezus ocistil sedmih demonov. Ko se pripelje na svojem vozu, ki ga vlece pet zeber, okrašenih s perjem, zahteva, da vidi tega zdravilca. A takoj, ko je Marija Magdalena skupaj z Jezusom, se poniža in spreobrne; DeMille opusti svojo strast do cutnosti in ekscesa ter se od apo­krifnega prologa preusmeri k evangeljskim dogodkom. Jezus iz nje takoj izžene sedem hudih duhov – smrtnih grehov (prikazani so kot ženske – duhovi) v seriji posnetkov z veckratno osvetlitvijo, ki so impresivni tudi za današnje standarde. Izgon sedmih hudih duhov iz Magdalene. Jezusova mati Marija Mine skoraj dvajset minut filma, preden vidimo Jezusa. To srecanje režiser izpelje z izjemno dramaticno pretanjenostjo. Medtem ko Jezus uci v neki hiši, mali Marko in Jezusova mati Marija predenj privedeta slepega decka. Ne vidimo niti Jezusa niti njegovih rok, samo obraz slepega decka, za katerega je po cude­žnem ozdravljenju Jezusov obraz v avreoli svetlobe prva podoba, ki jo vidi. S to duhovno ganljivo in filmsko mocno potezo šele skozi ozdravljene deckove oci prvic zagledamo Jezusa! Ni klasicen, saj nima dolgih las, ampak je bolj na kratko ostrižen. Henry Byron Warner v vlogi Jezusa ima svoje prednosti, izžareva tiho dostojanstvo in socutje, vendar se prevec podreja podobi krotkega in blagega Jezusa, ki so jo novejši filmski ustvarjalci poskušali odpraviti. Po drugi strani pa Warner vnese tudi prebliske humorja in clovecnosti (na primer v prizoru, ko deklica Jezusu prinese lutko z zlomljeno nogo, da bi jo ozdravil), ki jih v mnogih drugih interpretacijah Odrešenika primanjkuje. Ker je bil Warner ob koncu sne­manja star že 51 let, se zdi nekoliko zrel za to vlogo, spada tudi med najstarejše igralce, ki so kdaj koli igrali Odrešenika na platnu. To sicer ni tako zelo ocitno, lahko pa bi rekli, da njegova starost izraža Jezusovo modrost in avtoriteto. Danes se nam zdi nekoliko ocetovski, vendar je bil v tistem casu veliko bolj cloveški in dostopen kot prejšnji filmski Jezusi. Poseben pristop, ki ga ubere DeMille je, da je Jezus ves cas obsijan s svetlobo, ki poudarja, da je on poseben, drugacen. p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Ironicno je, da je Warner – Jezus, kar 18 let starejši od 33­letne Dorothy Cumming, ki je odigrala njegovo mater Marijo. Njena mladost in nunska obleka sta precej v skladu z ustaljenimi upodobitvam Marije v tistem obdobju in s tem na neki nacin kažeta na njeno brezmadežnost. Cecil B. DeMille s filmom ni želel tvegati. Njegova zvezdnika Warner in Cum­mingova sta morala podpisati pogodbo, ki jima je za obdobje petih let prepove­dovala nastopanje v filmskih vlogah, ki bi lahko ogrozile njuno »sveto« podobo na platnu. DeMille jima je tudi narocil, da ju v casu snemanja filma ne smejo videti pri nobenih grešnih dejavnostih, kot so na primer obiskovanje iger z žogo, igranje kart, obiskovanje nocnih klubov, plavanje in vožnja v kabrioletih. Da bi zagotovili, da bodo igralci in ekipa spoštovali H. B. Warnerja kot Jezusa Kristusa, se nihce razen režiserja ni smel pogovarjati z njim, kadar je bil v kostumu. Ker je bil ta film za režiserja izredno pomemben, je menda vso svojo placo za snema­nje filma daroval v dobrodelne namene. Po izidu filma so ga mnogi spraševali, zakaj v film ni vkljucil Jezusovega rojstva. Pojasnil je, da se je želel osredotociti na Kristusov nauk, ki res zavzema velik del filma. Prav tako je nameraval Jezusa prikazati kot »ideal cloveka«, in sicer s ponižnostjo, junaštvom, nežnostjo, mo­cjo ter smislom za humor. Film je povzrocil nekaj polemik, vendar ne zaradi Warnerjevega pijanceva­nja. Pred DeMillovim sta bila namrec v Nemciji posneta dva filma o Jezusu. Leta 1921 je Dimitri Buchowetzki posnel 47 minut dolg film Galilejec (Der Galiläer), ki predstavlja zacetek verske smeri v nemški kinematografiji. Gre za posnetek pasijonske igre v gledališcu na prostem v kraju Freiburg im Breisgau. Leta 1923 je Robert Wiene posnel 102 minuti dolg film I.N.R.I., v katerem je pasijon, vpet v sodobno zgodbo, v kateri zaporniški duhovnik razlaga pripoved o pasijonu nekemu anarhistu, ki je zaprt zaradi poskusa atentata, in ga skuša prepricati, da je bolje žrtvovati lastno življenje kot vzeti življenje sovražniku. Okvirna zgodba, vzeta iz romana, naj bi bila namenjena temu, da bi svetopisemska zgodba dobila protiboljševiško propagandno vlogo. Ker sta oba filma demonizirala Jude kot ocitne krivce za Jezusovo smrt, so bile razlicne judovske organizacije zaskrbljene zaradi morebitnega antisemitizma v Kralju kraljev. Po nekaj razpravah je DeMil­le uvedel spremembe in se vecini teh pasti izognil tako, da je prikrojil zgodbo in se izognil obtožbam o antisemitizmu. Uvodno besedilo nas seznani z dejstvi, da so bili Judje v 1. stoletju »pod rimskim jarmom; celo njihovega velikega duhov­nika je imenoval rimski prokurator«. Ta niansiran pristop k vprašanju judovske krivde za Jezusovo smrt prikazuje poskuse judovskih voditeljev, da bi spodbudili ljudstvo, da bi zahtevalo Jezusovo kri. Jasno je prikazano, da naletijo na odpor, ko nekdo ogorceno protestira: »Ne moreš podkupiti mene, Juda, ki naj zahteval kri nedolžnega brata!« Nato ob Jezusovi smrti, ko se v templju raztrga zagrinjalo PASIJONSKI DONESKI 2023 na dvoje, DeMille prilagodi in spremeni svetopisemski odlomek (Mt 27,51) tako, da Kajfa izjavi: »O Bog, Jahve, naj tvoja jeza ne zadene izraelskega ljudstva. Edini krivec sem jaz!« Tako režiser krivdo za Jezusovo smrt izrecno pripisuje enemu samemu cloveku in ne vsem Judom, kot so si nekateri razlagali sporni stavek: »Njegova kri na nas in na naše otroke« (Mt 27,25)! Galilejec – plakat I.N.R.I. – plakat Zanimivo je, kako zelo je bilo obcutljivo podrocje morebitnih elementov an­tisemitizma, medtem kot nikogar ni vznemirjalo dejstvo, da si je režiser pri­vošcil popolnoma svojsko podajanje evangeljskih porocil, s primesmi nekaterih izmišljenih elementov, kot je že omenjena romanca med Magdaleno in Judom Iškarijotom. Vseeno pa režiser ne zaide v neko povsem svojo zgodbo, ampak skuša ohranjati duha evangelijev, pri cemer jasno sledi premisi, ki jo je zastavil z naslovom Kralj kraljev. Najprej spoznamo idejo o kralju ob Judi Iškarijotu, ki v Jezusu prepozna novega politicnega voditelja, ki bo pregnal rimske okupatorje in ponovno vzpostavil izraelsko kraljestvo. Iškarijot je bogato oblecen lepotec, ambiciozen karierist, ki caka, kdaj bo Jezus postal kralj, on pa njegova desna roka! Ko Jezus trgovce izžene iz templja, se namesto njegovega slovesnega vhoda v Jeruzalem zgodi, da pride v tempelj velika množica s palmovimi vejami in mu vzklika: »Hozana!« Jezusa množica obkroži, Juda mu želi nadeti krono. Takrat Jezus izgine (pri tem film navaja Jn 6,15) in se pojavi v tempeljskem stebrišcu, kjer mu satan pokaže vsa kraljestva sveta in njihovo slavo (Mt 4,8). Ceprav je ja­sno, da ti dogodki niso povsem tako opisani v evangelijih, se zaradi kombinacije sekvenc še bolj zavedamo zemeljske moci, ki bi jo Kristus lahko zahteval zase, a je ni. Sledi ljubek prizor, ko Jezus v narocje vzame izgubljenega jagenjcka (prim. Mt 18,12–14), ki tava po templju, kjer je malo pred tem izgnal trgovce. Z njim v narocju nagovori množico: »Ali še niste razumeli? Moje kraljestvo ni od tega sveta!« (Jn 18,36) Nato posede množico in jo zacne uciti: »Oce naš, ki si v nebe­sih, posveceno bodi tvoje ime. Pridi k nam TVOJE KRALJESTVO« (Mt 6,9–10). p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Zdi se, da množica dojame, Juda Iškarijot pa je razocaran, ker Jezus noce biti kralj, zato se s Kajfom dogovori, da ga bo izdal. Apostola Juda Iškarijot in Peter Kajfa in Juda Iškarijot Tema kralja ponovno pride v ospredje v impresivni sceni s Pilatom pod ogro­mnim kipom rimskega orla, ko Kajfa Jezusa obtoži, da je Mesija, kralj (prim. Lk 23,2). Nato se tema o kralju seveda odvrti tudi v dialogu med Pilatom in Jezusom (Jn 18,28–40). Ce je bila prej v templju iskrena želja množice, da postavi Jezusa za kralja, se v prizoru bicanja pokaže ravno nasprotno, ko si vojaki in birici dajo duška z zasmehovanjem. Sámo bicanje je prikazano na zelo uvideven nacin, saj vidimo le tistega, ki bica, in vojake, ki se posmehujejo. Jezusa vidimo le od vratu navzgor ter njegovi roki, privezani na steber. Ko se eden od pri oknu sedecih biri­cev zbode ob robido, dobi idejo, da bi kralju naredili krono. Vojaki so ocitno pijani in si z Jezusom naredijo zabavo: ogrnejo ga v raztrgano ogrinjalo, na stolcku mu napravijo »prestol«, nadenejo trnjevo krono in v roke dajo šibo kot žezlo. Nato se mu zasmehljivo priklanjajo ter vzklikajo: »Pozdravljen, Kralj kraljev« (Jn 19,1–3)! Jezus pred Pilatom Vojaki zasmehujejo Jezusa Dogajanje je prikazano kot nekaj spontanega v pijanski družbi, ne pa kot sle­denje evangeljskim porocilom. Seveda se zasmehovanje nadaljuje še pod kri­žem: »Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj« (Mt 27,42). Jasno je prikazan tudi napis v treh jezikih: Jezus Nazarecan Judovski kralj (Jn 19,19–20). »Dobri« razbojnik zatem prosi Jezusa, naj se ga spomni, ko bo prišel v svoje kraljestvo (Lk 23,42). Ocitno je izpostavljeno, da Jezus kraljuje na križu in PASIJONSKI DONESKI 2023 slednjic nad smrtjo, kot kažejo zadnji prizori vstajenja. Z vsem tem želi DeMille na svoj nacin poudariti, da je Jezus Kralj kraljev. Zanimive so nekatere ostale režiserjeve interpretacije. Odlomek Mr 9,14–29 je tematsko postavljen v popolnoma nov kontekst, ko skuša Juda Iškarijot sam ozdraviti prizadetega decka, a ne uspe. Malo zatem sledi simpaticna kompilaci­ja treh razlicnih dogodkov, znacilna za ta film, ki je bolj tematsko organiziran, kot pa dolocen s kanonicno kronologijo. Gre za placilo tempeljskega davka, za katerega Peter najde novec v ujeti ribi (Mt 17,24–27). Sledi debata s farizejem o placevanju davka cesarju (Mt 22,15–22) in poklicanost cestninarja Mateja, ki je prišel pobirat davek (Mt 9,9–13). Prizor se duhovito zakljuci z legionarjema, ki sta bila prici Petrovega ulova ribe z novcem, nato poskusita tudi sama loviti, a brez uspeha. Simpaticno ljubek in humoren je tudi prizor, ko pridejo otroci k Jezusu, Juda pa jih odganja (Mt 19,14). Deklica pove Jezusu, da ji je Marko rekel, da zna Jezus popraviti zlomljeno nogo. Na zacetku filma namrec vidimo, kako Jezus ozdravi šepajocega decka Marka, ki bo postal evangelist. Deklica nato poda Jezusu leseno figurico, ki ji je v pregibu odpadla noga. Jezus je ne popravi s cudežem, kot to pricakujejo vsi okoli njega, ampak se loti popravila kot tesar in figurici res popravi nogo. Apostol Peter najde novec v ribi. Legionarja pri ribolovu. Mocan je tudi prizor, ko pred Jezusa privedejo ženo, zasaceno v prešuštvovanju (Jn 7,53­8,11). Jezus piše po tleh v hebrejšcini, ta se spremeni v anglešcino. Zani­mivo je, da na tla piše grehe tožnikov, kar je staro izrocilu od sv. Hieronima dalje. Med zadnjo vecerjo De Mille naredi zanimive poudarke: Juda se ne obhaja z evharisticnim kruhom, ampak se samo dela, da ga je zaužil, v resnici ga spusti na mizo. Vsi ostali zaužijejo kruh kot obhajilo, Peter še prav posebej pobožno. Petrova custvena ganjenost še posebej pride do izraza, ko popije nekaj Rešnje krvi in nato kelih nežno stisne na prsi. Na koncu, ko vsi zapustijo dvorano zadnje vecerje, se prostor zatemni, kelih pa, ki je ostal na mizi, se zacne svetiti in nadenj prileti golob – Sveti Duh. S simboliko Svetega Duha (kot goloba) se DeMille po­igra tudi ob Jezusovi smrti in vstajenju, kjer je vse polno golobov. p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma V Getsemaniju prikaže režiser na zanimiv nacin, a seveda zgodovinsko po­polnoma netocno, kako si apostol Matej dela zapiske za evangelij, decek Marko pa spi pri njem. Ko res velika množica tempeljskih vojakov odvede Jezusa, se seveda apostoli razbežijo, vse to opazujeta Juda in decek Marko, za katerega se zdi, da se je pocasi odplazil za množico, kar aludira na izrocilo, da naj bi bil prav evangelist Marko tisti, ki je šel za množico, ki je odvedla Jezusa (prim. Mr 14,50–51). Golob nad kelihom po zadnji vecerji Golobi pred praznim grobom Decek Marko v Getsemaniju Cudovito je prikazana tudi Petrova zatajitev. DeMille zajame situacijo, kot jo opiše le evangelist Luka (22,54–62): vojaki vodijo Jezusa po stopnišcu v gornje prostore velikega duhovnika, Peter je med ljudmi na dvorišcu. Jezus sliši vsako Petrovo zatajitev. Ko je cisto na vrhu stopnic, sliši še tretjo in Peter ga pogleda, Jezus pa njega nazaj z usmiljenim pogledom. Kot vecina režiserjev se tudi DeMille ni mogel upreti skušnjavi in je Jezusu na rame naložil celoten križ, medtem ko je razbojnikoma dal zgolj precni tram, kar je zgodovinsko tocno. Seveda zato lahko pride do ganljivega, a napol izmišljene­ga prizora, v katerem mali Marko v solzah preprica Simona iz Cirene, da Jezusu pomaga nositi križ. Ta se sam javi, a ga potem komaj nosi. Zanimivi so tudi vložki z Jezusovo materjo Marijo. Ko Jezus in apostoli za­pustijo dvorano zadnje vecerje, jih pred vrati caka Marija, ki Jezusa objame v slovo. Mocan je tudi fiktiven prizor z Marijo, ki stoji pod Jezusovim križem, pod križ nespokorjenega razbojnika pa njegova ostarela mati prinese vodo, a jo sin s križa zmerja. Zato jo vojak odstrani, pobita pride pod Jezusov križ in Marija jo objame, s cimer aludira sicer neizreceni stavek: »Glej, tvoja mati!« (Jn 19,27) Proti koncu film je prisrcen prizor, ki je sicer nebiblicen, a zgodovinsko cisto mogoc, ko se Vstali zvelicar najprej prikaže materi Mariji, ki je z Magdaleno prišla h grobu. Ko Jezus na križu umre, se tudi Juda obesi. Ob Jezusovi smrti pride do stra­šanskega potresa. Hrib se razkolje in nastane brezno, v katerega padajo Jezusovi nasprotniki, na koncu tudi Juda z drevesom, na katerega se je obesil. Brezno, »podzemlje« torej požre nekatere zlikovce. Posnetek je bil tehnicno izjemno zahteven zaradi oblikovanja ogromnih kulis z nepozabnimi podobami in efekti. PASIJONSKI DONESKI 2023 Prav zato so tudi v napovedniku za kinematografe film oglaševali z besedami: »Prizori velicastnosti, tragedije, triumfa, orkanov, potresov in velikih množic v paniki privabljajo množice vseh starosti, okusov in nagibov.« Upamo, da je bil del privlacnosti tudi evangelij! Na koncu se nejeverni apostol Tomaž dejansko dotakne ran na rokah in na strani! Ko se v zadnjem prizoru Jezus poslovi od ucencev, ga oblije svetloba, ucenci izginejo v temi, nato pa se pod Jezusom pojavi kulisa sodobnega (ame­riškega) mesta, kar kaže na to, da je Jezus še vedno z nami. To slednjic potrjuje koncni napis: »Glejte, jaz sem z vami vse dni.« (Mt 28,20) Kralj kraljev je bil prvic predvajan 18. maja 1927 in je predstavljal srednje poglavje nekakšne neformalne biblicne trilogije, ki jo je DeMille posnel, zacen­ši z izvirno, nemo razlicico Deset zapovedi (1923) in koncal s filmom Zname­nje križa (1932), ki prikazuje Neronovo preganjanje prvih kristjanov. Ceprav je bil Kralj kraljev nemi film, je ostal priljubljen tudi v zvocni dobi. Tako zelo, da štiriintrideset let ni bil posnet noben drug vecji hollywoodski film o Kristusovem življenju, dokler ni Nicholas Ray leta 1961 posnel svojo verzijo Kralja kraljev. Prvic v zgodovini filma pa Jezus spregovori na filmskem platnu v francošcini v filmu Golgota (Golgotha), ki ga je 1935 posnel Julien Duvivier, poznan tudi po filmih o don Camillu in Peponeju. Judov samomor Križanje Kralj kraljev je bil tudi financno zelo uspešen, predvajali so ga še vrsto let. Zelo radi so ga prikazovali misijonarji, navdušeni DeMille je celo trdil, da je vec ljudi spoznalo zgodbo o Jezusu iz Nazareta prek Kralja kraljev kot prek katere­gakoli drugega dela, razen seveda Svetega pisma. Film nagovarja tudi otroke, saj vkljucuje vec prizorov, v katerih se jim zelo približa: bodoci evangelist Marko je prikazan kot decek, ki ga Jezus ozdravi ohromelosti; Jezusov obraz prvic vidimo skozi oci ozdravljenega slepega decka; zabaven in zelo prisrcen je tudi prizor, v katerem deklica vpraša Jezusa, ce lahko kot zdravilec popravi zlomljeno nogo njene lutke. p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Zdi se, da je DeMille kot napol prakticirajoci episkopalec176 z obcutljivostjo ustvaril film v duhu ekumenizma in tradicije: mednaslovi so vecinoma vzeti iz Biblije kralja Jakoba,177 obenem pa je globoko spoštljiv do katolištva pri upodo­bitvi Device Marije in postavitve evharistije pri zadnji vecerji. Film zlahka zavrnemo zaradi njegove nežne pobožnosti ali trenutkov preti­ravanja, vendar je tudi priložnost, da stvari vidimo v novi luci. Za teologe je to priložnost, da odkrivajo povezave z evangeliji, za kristjane pa, da si evangelije ogledajo s perspektive nekoga drugega in opazijo stvari, ki cloveku same po sebi morda nikoli ne bi prišle na misel. Za ljubitelje filma je Kralj kraljev priložnost, da ponovno razmislijo o nacinu pripovedovanja in motivih enega najbolj kljuc­nih filmov iz obdobja nemega filma. Ceprav je bilo pred tem že nekaj poskusov, je nemi epski film Kralj kraljev iz leta 1927 prvi resnicno velik film o Jezusu Kristusu, ki ga je od takrat presegel le malokateri. To je vzor, ki je oblikoval vse poznejše filme o Kristusovem življenju. Kralj kraljev je po skoraj sto letih od premiere še vedno izjemno svež, saj ponuja nov pogled na znane like, a obenem ni prevec obseden s tem, da bi se posve­til prav vsaki podrobnosti. Odlicen primer filma, ki je hkrati odlicna zabava in duhovna hrana. Razume se, da to ni le navaden film, temvec resnicno najvecja zgodba vseh casov. Viri in literatura Bakker, Freek L. 2009. The challenge of the silver screen. Leiden/Boston: Brill. Bastante, Jesús. ABC Play. 29. 3. 2002. Resucita »Christus«, la primera gran película religiosa del cine. Https://www.abc.es/play/cine/abci­resucita­christus­primera­gran­pelicula­re­ligiosa­cine­200203290300­88365_noticia.html (pridobljeno 17. 3. 2022). Berruti, Giulio. Corto in corto. 10. 8. 2007. Christus (1916). Http://cortoin.screenweek.it/ archivio/cronologico/2007/08/christus­1916.php (pridobljeno 16. 3. 2022). Britannica. Lumičre brothers. Https://www.britannica.com/biography/Lumiere­brothers (pridobljeno 28. 12. 2021). Chattaway, Peter. Filmchat. 29. 5. 2014. The Ascension of Christ in film: literalism, symbo­lism, etc. Https://www.patheos.com/blogs/filmchat/2014/05/the­ascension­of­christ­in­­film­literalism­symbolism­etc.html (pridobljeno 17. 3. 2022). Chattaway, Peter. Filmchat. 7. 12. 2004. Review: The King of Kings (dir. Cecil B. DeMille, 1927) Https://www.patheos.com/blogs/filmchat/2004/12/review­the­king­of­kings­dir­­cecil­b­demille­1927.html (pridobljeno 18. 3. 2022). 176 Episkopalna Cerkev spada v obcestvo anglikanskih Cerkva. Po amerški revoluciji se je odcepila od Anglikanske cerkve in prevzela ime Episkopalna Cerkev. 177 King James Bible (Biblija kralja Jakoba) je angleški prevod kršcanskega Svetega pisma za angli­kansko cerkev, ki je bil narocen leta 1604 in objavljen leta 1611, in sicer na pobudo kralja Jakoba VI. in I. PASIJONSKI DONESKI 2023 Cinekolosal. Christus. Http://www.cinekolossal.com/2/c/christus/ (pridobljeno 16. 3. 2022). Cori nel cinema. Https://www.scoprirecori.it/conosci/cori­nel­cinema/ (pridobljeno 16. 3. 2022). Decent films. The King of Kings (1927). Http://decentfilms.com/reviews/kingofkings1927 (pridobljeno 18. 3. 2022). Esvan, Yann. Christus – Giulio Antamoro, Enrico Guazzoni (1914­1916). 14. 7. 2014. Https:// emutofu.com/2014/07/14/christus­giulio­antamoro­enrico­guazzoni­1914–1916/ (pri­dobljeno 17. 3. 2022). IMDb. Christus. Https://www.imdb.com/title/tt0006511/ (pridobljeno 16. 3. 2022). IMDb. Kralj kraljev. Https://www.imdb.com/title/tt0018054/?ref_=nv_sr_srsg_3 (pridoblje­no 18. 3. 2022). Mauricio, Edgar. Stone movies spree. 2. 7. 2016. Christus (1916) ­ Giulio Antamoro. Https:// stonemoviesspree.blogspot.com/2016/07/christus­1916­giulio­antamoro.html (prido­bljeno 16. 3. 2022). Olszyk, Nick. The Catholci world report. 13. 4. 2020. The First and Everlasting King. Https:// www.catholicworldreport.com/2020/04/13/the­first­and­everlasting­king/ (pridobljeno 18. 3. 2022). Page, Matt. Bible Films Blog. 15. 4. 2019. An Introduction to The King of Kings. Https://bi­blefilms.blogspot.com/2019/04/an­introduction­to­king­of­kings.html (pridobljeno 18. 3. 2022). Page, Matt. Bible Films Blog. 11. 1. 2007. Christus (1916). Https://biblefilms.blogspot. com/2007/01/christus­1914.html (pridobljeno 16. 3. 2022). Page, Matt. Bible Films Blog. 11. 8. 2006. First Feature Length Film. Https://biblefilms.blo­gspot.com/search/label/From%20the%20Manger%20to%20the%20Cross (pridobljeno 4. 12. 2021). Page, Matt. Bible Films Blog. 26. 8. 2008. More on Cristus/Christus. Https://biblefilms.blog­spot.com/2008/08/more­on­cristuschristus.html (pridobljeno 16. 3. 2022). Page, Matt. Bible Films Blog. 12. 1. 2019. Silent Bible Film Mystery ­ #04 Untangling the Pathé Passion Plays. Https://biblefilms.blogspot.com/search?q=Silent+Bible+Film+Mystery++ %2304+Untangling+the+Path%C3%A9+Passion+Plays (pridobljeno 6. 12. 2021). Page, Matt. Bible Films Blog. 14. 7. 2006. The King of Kings (1927) ­ Scene Guide. Https:// biblefilms.blogspot.com/2006/07/king­of­kings­1927­scene­guide.html (pridobljeno 18. 3. 2022). Viganň, Dario Edoardo. 2005. Jezus in filmska kamera. Ljubljana: Župnijski zavod Dravlje. Povzetek Jezusovo življenje in trpljenje je že od rojstva filma navduševalo ustvarjalce. Prvi filmi so bili po vecni posnetki odrskih postavitev pasijona, v prvem dese­tletju po prelomu stoletja pa se je zacela vse bolj dodelana produkcija filmov; vrhunec je dosegla leta 1912, s prvim dolgometražnim filmom Od jasli do križa (From Manger to Cross). p. dr. Andraž Arko, Pasijon v zadnjem obdobju nemega filma Ta je sprožil val navdušenja in sad tega je bil prvi italijanski celovecerni film z versko tematiko Kristus (Christus) iz leta 1916. S snemanjem pod taktirko re­žiserja Giulia Antamora so zaceli že leta 1912 v Egiptu. Film je zanimiv zaradi posnetkov znamenitosti v Egiptu, a tudi zaradi vkljucitve mnogih znanih slikar­skih upodobitev, pri cemer je režiser zavestno in natancno upošteval izvirno kompozicijo. Velik uspeh je imel v Italiji in tudi po svetu. Zadnji iz obdobja nemega filma je ep Kralj kraljev (The King of Kings), po­snet leta 1927. V njem hollywoodski režiser Cecil B. DeMille po svoje kompilira vse štiri evangelije, tudi z mnogimi nesvetopisemskimi dodatki. Vendarle ostaja zvest duhu evangelijev, pri tem pa sledi ideji naslova in želi prikazati Kristusa kot kralja, tako v pogledih in pricakovanjih ljudi kot tudi v Božjem nacrtu. Izje­mno uspešen Kralj kraljev je prvi resnicno velik film o Jezusu, ki ga je presegel le malokateri, hkrati pa je postal vzor vsem poznejšim filmom o Kristusovem življenju. Abstract PASSION IN THE FINAL PERIOD OF SILENT FILM The life and passion of Jesus have fascinated filmmakers since the “birth” of cinema. The first films were mostly stage adaptations of the passion, and then in the first decade after the turn of the century, increasingly sophisticated film production began, culminating in the first full­length film, From the Manger to the Cross, in 1912. This sparked a wave of enthusiasm that led to the first Italian feature film with a religious theme, Christus, in 1916. Filming, directed by Giulio Antamoro, began as early as 1912 in Egypt. Christ is interesting for its shots of landmarks in Egypt, but also for its inclusion of many famous paintings, with the director deliberately and carefully sticking to the original composition. The film was a great success in Italy and internationally. The last film from the silent era is the 1927 epic The King of Kings, in which Hollywood director Cecil B. DeMille composes all four Gospels in his own way and incorporates many non­biblical additions. Nevertheless, he remains faithful to the spirit of the Gospels, following the idea of the title and trying to portray Christ as King, both in the views and expectations of men and in the plan of God. The hugely successful King of Kings is the first truly great film about Jesus, surpassed by few, and became the model for all subsequent films about the life of Christ. Cerkev sv. Križa na Hribcu Vincencij Demšar POSTAJE KRIŽEVEGA POTA IN CERKEV NA HRIBCU V PUŠTALU PRI ŠKOFJI LOKI UVOD O sv. križevih potih je napisano že sorazmerno veliko literature in razprav. Glavno vprašanje pri križevem potu in procesijah je naš odnos s »trpecim Kri­stusom in premišljevanje njegove bridkosti.«178 Posamezne postaje križevega pota ponazarjajo kraje Kristusovega trpljenja v Jeruzalemu, zlasti Božji grob. Prve kapelice križevega pota po Evropi so nastajale že v 15. stoletju.179 Števi­lo postaj se je spreminjalo, od manjšega pa do vecjega, ustalilo se je pri številu 14, tudi zaradi papeževe odlocitve v 18. stoletju. Puštalske kapelice križevega pota imajo po franciscejskem katastru le 11 kapelic, veliki križ in Božji grob pod prezbiterijem cerkve sv. Križa, kar pomeni 13 postaj. Ni znano, kateri novi pri­zor križevega pota so sredi 19. stoletja umestili nekje vmes. Dodana, nova kape­lica je na vzhodni strani Hribca, saj sta na franciscejskem katastru vrisani samo dve kapelici, od sticišca nove in stare poti križevega pota do sedla na Hribcu; danes pa so v naravi tri. O križevem potu s kapelicami do same cerkve, pa tudi v njej, ostaja še vedno nekaj vprašanj, med njimi na primer, katera je bila na novo vstavljena, pozidana kapelica ob blagoslovu celotnega Puštalskega križevega pota. Pred letom 1860 jih je bilo 13, po tem letu 14. Verjetno imajo arhivi puštalskega gospostva še marsikateri odgovor, le pregledati bi jih bilo treba. O notranji opremi cerkve sv. Križa na Hribcu ne pišem veliko, ker jo je bolj 180 podrobno že opisal France Štukl v knjigi Po poti kulturne dedišcine. PRVI KRIŽEV POT NA HRIBEC V pogovoru z Gašperjem Bernikom na Hribcu, ki je bil pripravljen odpreti cerkev za ogled potrdila o blagoslovitvi sv. križevega pota, sem 14. januarja 2022 izvedel tudi naslednje: Že njegov oce mu je povedal, da je vcasih peljala pot, ali bolje steza, križevega pota na Hribc po zahodni strani hriba, od Polenceve hiše 178 Stegenšek, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota, str. 2. 179 Stegenšek, Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota, str. 9. 180 Štukl, Po poti kulturne dedišcine, str. 56–60. PASIJONSKI DONESKI 2023 v Puštalu navzgor; imela je le nekaj postaj križevega pota. Meni, da je nezazidan dostop na plato pod stopnicami na Hribcu narejen zato, ker je tam vodila pot iz Puštala.181 Mogoce se bo našel kakšen dokaz za to! Bernikovo mnenje potrjuje tudi novejša karta povojnega geodetskega merjenja geodetske uprave v Škofji Loki. Nekateri deli te steze so še danes vidni v naravi, ceprav pot ni shojena. O tem sem se tudi sam preprical, seveda brez vsakih sledi križevega pota. Ena prvih poti na Hribec oznacena z obarvano prekinjeno crto (– – ). Original: hrani Geodetska uprava v Škofji Loki. Že pogled na karto franciscejskega katastra za katastrsko obcino Puštal iz leta 1825 pove, da so kapelice križevega pota na Hribec vecinoma stale drugod kot danes. Hribec je upravno pod puštalske gospode spadal vse do zemljiške odveze leta 1848. Torej je bil tedaj, leta 1825, ko je nastal prvi kataster, še njihova last. Skoraj celoten predel Hribca je na karti tistega casa v bistvu ena sama velika parcela, porasla z redkim drevjem. Le na skrajnem severozahodu in cisto na se­verovzhodu sta dve manjši parceli z lesenima hišama in malo vrta ob vsaki hiši. 181 Gašper Bernik, Puštal, 14. januar 2022. Kapelice križevega pota v Puštalu po Franciscejskem katastru 1825. Kdaj so torej postavili zidane kapelice prvega križevega pota na Hribec? Val­vazor je v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske182 konec 17. stoletja pisno in sli­kovno predstavil tudi grad Puštal. Hribca (Kalvarienberg) in postaj križevega pota ne omenja, na sliki pa tudi ni podrocja Hribca. In kdo je bil narocnik? Po pisanju Janeza Höflerja se podružnica Sv. Križa na Hribcu omeja že leta 1684 in 1690, torej preden so Oblaki postali puštalski gospodje.183 Navaja še podatek iz vizitacije leta 1752, da ima ta podružnica že božji grob. France Štukl v knjigi Po poti kulturne dedišcine povzema podatke o nastanku podružnice na Hribcu po zgoraj omenjenemu Höflerju. V nadaljevanju zapiše: »Ustanovna listina cerkve sv. Križa na Hribcu je iz leta 1711. Leta 1738 so grašcaki dobili še dovoljenje za postavitev križevega pota.«184 Istega leta so tudi povecali dotedanjo cerkvico po nacrtih Viktorja Bernarda Florjancica.185 Marko Oblak, podjeten trgovec iz Loških hribov, je puštalsko gospostvo kupil leta 1696. Ocitno je bil zadosti peti­cen, da je lahko marsikaj na novo napravil. Štukl tudi predvideva, da sta kapelici – znamenji na levem in desnem bregu Puštalske brvi – povezani s križevem potom na Hribcu.186 Nobenega dvoma ni, da je prvotno pot Kalvarije tekla po zemljišcu puštalskega gospoda. Cesta skozi Puštal proti vzhodu v puštalskem delu še danes poteka po 182 Valvasor, J. V. Die Ehre des Herzogsthums Krain, Laibach-Nuerenberg 1689. Band 3 knjiga 11, str. 41–42, nespremenjena naklada, Rudolfswerth 1877–1879. 183 Höfler, J. Gradivo za historicno topografijo … AES 20, str. 320. 184 Štukl, F. Po poti kulturne dedišcine, str. 56. 185 Veider, J. Umetna obrt na Škofjeloškem ozemlju. v: Škofja Loka in njen okraj v luci gospodarskih in kulturnih prizadevanj, str. 26. Žal vsi avtorji, ki so o tem pisali (Veider, Šumi, Štukl) nikjer ne navajajo podatka, od kod vedenje, da je nacrte za cerkev na Hribcu naredil Florjancic. Štukl piše, da naj bi pri dataciji gradnje cerkve na Hribcu Šumija zavedli nacrti za križev pot. A ga verjetno niso; Šumi je podatke dobil pri Veidru, njegovo delo je tu navedeno. 186 O tem je Štukl veckrat govoril, zapisal pa je to tudi v knjigi Po poti kulturne dedišcine. PASIJONSKI DONESKI 2023 isti trasi kot pred 200 leti. In pod bregom, to je na desni strani te ceste, so bile postavljene prve štiri kapelice križevega pota, kakor nam kaže karta Franciscej­skega katastra. Podrobnejši prikaz kapelic po puštalski cesti. Prva kapelica se je nahajala približno 10 metrov naprej od sedanjega odcepa ceste na Hribec in nekaj metrov pred kratkim odcepom z javne poti na levo proti njivam in travniku Za Kucljam, kot se imenuje travnat svet med puštalsko cesto in Soro do suškega mostu. Kapelice so si sledile proti vzhodu v razmaku, od 20 do 25 metrov, ob vzpenjajoci se cesti. Zadnja, cetrta ob puštalski cesti, je bila tik pred prvim odcepom na desno, pred Ožboltovo hišo. Ko so kapelice zapu­stile cesto, so se nadaljevale desno navzgor, po sorazmerno široki javni poti. Na tem delu so stale tri kapelice. Peta je bila nekoliko odmaknjena od vogala lesene hiše, ki je tedaj nosila hišno številko Puštal 55, vendar je bila vzporedna s hišo. Naslednja je stala tik pred zacetkom vecjega vzpona. Pot je bila sprva položna, podobno, kot je še danes, potem pa se je strmo dvignila iz dolinice na vzhodno pobocje Hribca ter se nadaljevala po stari in tudi sedanji poti na Hribec, od ta­krat 8. postaje križevega pota naprej. V Franciscejskem katastru so pozidano stavbišce praviloma oznacili z rdeco, rumena barva je pomenila leseno stavbo. Kapelice so narisane z rdeco, torej so bile zidane. Na vsakem vrhu kapelice je narisan enak crn križ, s poudarjeno zao­kroženimi konci. O kritini ni podatka. Verjetno je bila streha sprva lesena (šinkel ali skodla), šele kasneje prekrita s kamnitimi plošcicami (škrilj). Zanimivo je, da so vse kapelice prislonjene oziroma vdelane v brežino na de­sni strani poti, ceprav bi bili lahko vsaj cetrta in peta kapelica zaradi prostora na drugi strani. Iz katastra je razvidno, da so od tu naprej na istih mesti kot danes stale še tri, vkljucno s kapelico na sedlu platoja, ki je obrnjena proti cerkvi na Hribcu. Skupaj je bilo pozidanih 11 kapelic. Po 10 postaji je v katastru vrisan križ s Kristusom, prav tam, kjer je še danes. Zelo verjetno je, da je bila položitev Kristusa v grob že prvotno pod prezbiterijem puštalske cerkve, z dostopom z zu­nanje južne strani. Sedanja poslikava Kristusovega groba je delo slikarja Janeza Šubica iz leta 1875. Kakšne so bile tedanje kapelice? Kdo je prvotne kapelice poslikal? Ali je bila njihova velikost ob puštalski cesti enaka, kot so današnje ob cesti na Hribec? Mnogo vprašanj je še odprtih. NOVA POT KALVARIJE NA HRIBEC S tako imenovano zemljiško odvezo v letu 1848 so kmetje dobili v last ze­mljo, ki so jo dotlej obdelovali. Puštalski gospod je izgubil svoje podložnike, tako kot zemljiški gospodje povsod po tedanji Avstriji. Nastane vprašanje, kdo je prevzel pobudo in uresnicitev za prestavitev sedmih kapelic križevega pota ter zgraditev ali popravilo stopnic na Hribec tik pod cerkvijo? Na to vprašanje odgovarja Štukl: »Današnjo razporeditev je dal narediti Jurij Guzelj leta 1860, ko so kapelice tudi posvetili. Takrat jih je prvic poslikal že omenjeni Anzelm Wisiak, Layerjev ucenec iz Kranja. Takrat so obnovili tudi stopnice, narejene leta 1836.«187 Zgradili so novo pot, ki se enakomerneje dviga že od zadnjih, skupaj pozidanih puštalskih hiš; zaceli so pri Polencu, kakor se tam rece po domace, danes je to Puštal 34. Sedem kapelic so prestavili na desno stran nove poti. Razdalje med kapeli­cami so do 11. postaje (Jezusa pribijejo na križ) na sedlu Hribca povsod enake, okoli 14,5 metra. Med 11. in 12. postajo (Jezus na križu) ter 13. postajo je le 10 metrov. Tloris kapelice je z obrobnim zidom širok 4,5 metra, v globino meri 2,5 metra. Celotna nova trasa poti, zgrajena pred 1860 letom, je potekala po grašcin­skem svetu in se približala 8. postaji prvotnega križevega pota oziroma prišla na staro, že zgrajeno pot. V tako imenovanem reambulancnem katastru188 je zarisana še stara trasa kri­ževega pota s kapelicami, vrisana pa je že tudi nova pot, s parcelno številko 938, tako kot se še danes pride na Hribec. Nove kapelice ob novi pot še niso vrisane. 187 Štukl F. Po poti kulturne dedišcine, str. 57. Žal pa nisem zasledil, kje je avtor dobil podatek o Juriju Guzelu, narocniku del. 188 Po prvi izmeri zemljišc okoli leta 1825 so na osnovi tozadevnega zakona iz leta 1869 (RGBl, štev. 88) naredili popravke prvih izmer in obdavcitev parcel vse tja do okoli leta 1879, ponekod še malo dlje, ter jih vnašali v t. i. reambulancni (nova, popravljena izmera) kataster. PASIJONSKI DONESKI 2023 Nova pot na Hribec še brez kapelic pred letom 1860. BLAGOSLOV SV. KRIŽEVEGA POTA LETA 1860 Original pooblastila (10. oktober 1860) in potrditev o blagoslovitvi kapelic križevega pota (14. oktober 1860), ki visi na levi strani levega oltarja v cerkvi na Hribcu. Na notranji severni steni cerkve ob oltarju sv. Franciška visi okvirjeno potr­dilo o blagoslovitvi novega križevega pota. Pooblastilo je bilo napisano v Kosta­njevici pri Gorici v latinšcini. Nekdo ga je že pred casom prevedel, natipkal ter ga priložil k originalu, ki je v okvirju pod steklom. Provincial hrvaško­slovenske province sv. Križa fr. Bartolomeu Vicerina je v samostanu na Kostanjevici pri Gorici 10. oktobra 1860 pooblastil franciškana p. Kalista Omejca,189 da na željo loškega župnika Antona Martinca blagoslovi sv. križev pot v podružni cerkvi »sv. Križa na gori Kalvariji – Burgstall«. Blagoslovil je 14 postaj križevega pota, »ki se zacenjajo s Pilatovo smrtno obsodbo in koncajo s polaganjem Kristusa v grob«. Pater Kalist je o tem, da je 14. oktobra 1860 »po obicajnem obredu blagoslovil in slovesno vzpostavil sv. križev pot« napisal potrdilo v latinšcini. S pobožnim premišljevanjem križevega pota se »zadobe, tako zase kot za rajne, odpustke, ki so dani romarjem, ki obiskujejo sveta mesta ali sv. križev pot v Jeruzalemu«. Vecji bakrotisk iz leta 1710 s prizori cudežev v Cerkvi sveta Basa v Kopru, ki visi na levi strani levega oltarja v cerkvi na Hribcu. 189 Pater Kalist Omejc, franciškan, je bil v tistem casu gvardijan in administrator franciškanske župnije Marijinega oznanjenja v Ljubljani. Bil je tudi definitor – pomocnik provinciala, minister province. V tistih letih je Omejc blagoslovil vec križevih potov. Leta 1863 ga še najdemo v Leto­pisu ljubljanske škofije, kam je odšel nato, ni znano. V letu 1864 tudi ni naveden med pokojnimi. Vir za podatek je Letopis ljubljanske škofije za leto 1860, str. 14, ter 1863 in 1864. PASIJONSKI DONESKI 2023 Prevod besedila o cudežu v slovenšcino (na levem robu bakrotiska, peti od zgoraj navzdol) je že skoraj povsem razpadel. Besedilo o cudežu PREMOŽENJE IN DOHODKI CERKVE SV. KRIŽA NA HRIBCU Od sredine 19. stoletja dalje je loški župnik po službeni dolžnosti za cerkev na Hribcu za vsako leto prijavil oz. napovedal dohodnino in popisal dohodke in izdatke, saj je z zemljiško odvezo prenehalo samoumevno vzdrževanje Hrib­ca puštalskih gospodov. Hribcu je ostal uradno samo dohodek od najemnine zemljišca, maš in drugih slovesnosti (Messen und Andachten). V napovedi za davek za leto 1851 so zapisali, da ima cerkev na Hribcu v posesti samo njivo, dva travnika in en pašnik. Tedaj so njivo v Viršku dajali v zakup Tomažu Eberlu za 20 goldinarjev. V letih od 1852 do 1858 je za to njivo dajal letne najemnine Gregor Guzelj, in sicer po 35 goldinarjev. Leta 1859 je postal nov zakupnik te njive Valentin Homan iz Puštala; dobil jo je na licitaciji, koliko je zanjo placeval, ni navedeno. Po inventarnem zapisu cerkve na Hribcu leta 1858190 je pri opisu nepremic­nin zapisano: »Njiva v Viršku je sicer lastnina Puštalskega gospostva (Gute), toda letno najemnino dobi cerkev v višini 35 gld.« Hkrati v opombi zapiše, da je to lastnina cerkve. Tu naj omenim, da je že leta 1788 pri popisu loških podružnic vikariata Sv. Jakoba med prvimi napisana prav podružnica sv. Križa na Hribcu, s soseskama Puštal in Dobrava.191 Leta 1865 po inventarnem popisu premoženja cerkve na Hribcu izvemo, da so cerkveno parcelo dali na licitacijo za 54 goldi­narjev in 60 krajcarjev, a je bila najemnina previsoka. Nihce se ni javil in Janez Macek (Loka 22) jo je dobil znižano za 45 goldinarjev in 55 krajcarjev. Sredi petdesetih let 19. stoletja izvemo, koliko maš je bilo na Hribcu in ka­kšne so bile njihove cene. Po 1 goldinar in 20 krajcarjev so bile maše na nedelje, in sicer: 1. nedeljo po novem letu, 3. nedeljo v oktobru in 3. nedeljo v adventu. Druge maše so bile po 1 goldinar, in sicer: 3. maja ter 14. in 27 septembra. Štiri maše so bile na štiri postne petke.192 Zanimiv je še podatek, da so na Hribcu leta 1854 pri cerkvenih darovanjih dobili 12 goldinarjev in 15 krajcarjev, leto kasneje (1855) pa 18 goldinarjev in 22 krajcarjev. Cerkev na Hribcu, kapelice, stopnice, obzidje in pot so veckrat popravljali. Popravila so bila vecja ali manjša. Vihar je 24. julija 1854 razbil vec oken v cerkvi. Popravilo je stalo kar 5 goldinarjev in 34 krajcarjev, za popravilo strehe je bilo treba odšteti 7 goldinarjev in 25 krajcarjev.193 NAKUP MEŽNARIJE NA HRIBCU LETA 1856194 Posestnik Luka Kalan je v testamentu 24. oktobra 1854 (umrl je 4. novembra 1854) zapustil iz svoje zapušcine (legiral) 500 goldinarjev za ureditev (postavi­tev) mežnarije na Hribcu (Errichtung einer Messnerei auf Calvarieberg in Purg­stal). NJegov denar je bil osnova za nakup mežnarjeve hiše (Messnereigebaude) 9. maja 1856, in sicer za ceno 630 goldinarjev.195 Kajžo (Kaischen) z nepremicno posestjo je prodala Mina Jugovic iz Puštala 12 podružnicni cerkvi Sv. Križa na Hribcu v last (Eigenthum), z obvezo, da ta posest služi vsakokratnemu mežnarju. Cerkveno predstojništvo je takoj placalo 550 goldinarjev. Ostanek, 80 goldinar­ 190 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 3, Inventarni popis ob prevzemu župnije sv. Jakoba po novem župniku Antonu Martincu, 17. junij 1858. Anton Martinc je bil po rojstvu Ljubljancan, roj. 1803, posvecen 1828, umrl v Škofji Loki kot župnik, 8. avgusta 1861. 191 NŠAL, Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1778. Demšar, v: Ustanovitev mestne župnije sv. Jakoba 1804 v Škofji Loki, str. 186. 192 Tudi dokument, nastal malo pred ustanovitvijo mestne župnije v Škofji Loki, omenja, da je na Hribcu letno 10 prošcenj (Paractionen). Demšar, v.: Ustanovitev mestne župnije sv. Jakoba 1804 v Škofji Loki, str. 185. 193 NŠAL ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 4, ovoj 47. 194 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 3, ovoj 24. 195 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 3, ovoj 24. PASIJONSKI DONESKI 2023 jev, so se zavezali placati v dveh letih, vendar brez obresti. Pogodbo so s cerkve­ne strani podpisali tedanji loški mestni župnik Anton Martinc in dva kljucarja: Peter Jugovic in Primož Fik. Z nakupom je cerkev na Hribcu dobila kar nekaj površin. Mežnarija (hiša) in gospodarsko poslopje je skupaj z dvorišcem merilo 277 m2. Gospodarsko poslopje je pogorelo 16. novembra leta 1970196. Vrt okoli hiše je meril 1.935 m2, travnik Viršk 8.064 m2 ter gozd v Mali Hrastnici 3741 m2. V Kurniku je bila njiva, velika skoraj pol hektarja (4.453 m2),197 na Stenu pa v velikosti 2.633 m2. Puštal s Hribcem, Stenom in Kurnikom leta 1910. Vir: Fototeka Loškega muzeja, Dostopno https://www.loski-muzej.si/skoparjeva-hisa_1/ (pridobljeno 14.12.2022). Zaradi vprašljivosti placanih prodajnih davkov (in še kaj zraven) je nastal pro­blem »njive na Sten, tudi v Kurniku imenovan«. Prodajalka Mina Jugovic naj bi imela na tej njivi samo en delež in je po mnenju nekaterih ne bi mogla prodajati, ker naj bi bila to že 30 let skupna posest mesta. Nagajanje se je vleklo kar pet let. Deželna vlada je zato 29. marca 1860 opravila cenitev celotne posesti kajže na Hribcu. Ob tej priložnosti je nastal naslednji opis:198 196 Po tedanji objavi požara v Gorenjskem glasu je poslopje župnijskega urada Škofja Loka, ki je pogorelo do tal, imel v najemu Janko Bernik. Gasiti ga je prišlo vec gasilskih društev, vendar je pogorelo z dvema bikoma, tremi tonami sena, deskami in steljo vred. Škode je bilo za 40.000 din. 197 V opombi piše, da je v bregu, vendar je iz karte razvidno, da je bila zgoraj na platoju, kjer je danes vecinoma zarašceno. 198 NŠAL, ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc 3, ovoj 24. »Hiša Puštal 12, kajža, je polovica lesena, polovica pa zidana. Krita je s slamo. Iz njene obokane vhodne veže sta na levo dve mali stanovanjski enoti (Stuben). Pod enim tem prostorom je mala, ne obokana podzemna klet. Na zahodni stra­ni kajže je zidana, ne obokana štala za živino.« Vsa poslopja so ocenili, da »so komaj v srednjem gradbenem stanju« ter vredna 300 goldinarjev. Zanimiva je zgodovina katastrske obcine Puštal, predvsem parcele 784. Pred casom je bil tu visok gozd, ko so pa cenilci prišli leta 1860, so ugotovili, da je to njiva, ki da 3 ˝ mernika žita.199 Ocenili so vse parcele in stavbi, skupaj je zneslo 590 goldinarjev. Tudi parcela št. 77 katastrske obcine Puštal je bila nekdaj visoki gozd in so jo spremenili v njivo. Zadeva se je vlekla še v leto 1861. Okrajni urad v Škofji Loki je 9. septembra 1861 vladi v Ljubljano poslal zapisnik zaslišanja treh domacinov, Puštalcev: Tomaž Rešek, star 91 let, Puštal 13; Franc Blaznik, Puštal 49, star 63 let in Janez Albreht, Puštal 14, star 50 let, so povedali: »Njiva Na stan ali Kurnik, par­celna štev. 784, je nastala z letom 1825 ali 1826, potem ko so razdelili skupno zemljišce (Gemeindegrund) Na stanu. Tedaj so celoten svet tu (Terain) razdelili. To parcelo je prej posedoval Maks Zobec, od leta 1825 oz. 1826 pa je pripa­dala kajži Puštal 12. Ti so nekaj gozda te parcele takoj spremenili v njivo in to spreminjanje tudi nadaljevali. Zato je sedaj celotna parcela njiva. Rešek je bil sosed te njive. Severno in južno od te parcele so bile njive; zahodno je bila steza (Fußgang) na Stan, tudi derzha imenovano.«200 Omenjeno naj bo, da je stavbišce s cerkvijo sv. Križa merilo 435 m2, pot na Hribec pa 1083 m2. Po popisu ob prihodu novega župnika Antona Martinca za mestnega župnika leta 1858 je bila cerkev na Hribcu zidana in obokana, imela je slab lesen zvonik. Pokrita je bila s skodlami (Dachtafeln). Pod cerkvijo sta bili dve mali kapeli, ena tlakovana z opeko, druga pa s kamnitimi plošcami. Tudi tla v cerkvi so bila iz opeke, v zidani zakristiji (sacrarium), prizidani k cerkvi, so bile kamnite plošce. Kor je bil tedaj slab, nova je bila le prižnica. STOPNICE IN OBZIDJE NA HRIBCU PRI CERKVI SV. KRIŽA Na Hribc s sedla pod cerkvijo na južni strani vodi vec nivojev stopnic. Do prvega platoja – podesta – je 13 stopnic, do naslednjega 15 in do vhoda v cerkev spet 13 stopnic. Od platoja, kjer je predzadnja podoba križevega pota (Jezusa snamejo s križa), je prvih 13 stopnic, dolgih 2,65 metra. Po krajšem podestu sledi 15 stopnic do nivoja tako imenovane Pušcavce oziroma Jezusovega groba. Obe rami teh stopnic 199 Mernik na Loškem je držal cca 20–25 kg žita. 200 NŠALJ ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 3, ovoj 24. PASIJONSKI DONESKI 2023 sta skupaj s podestom varovani s 70 centimetrov visokim in 60 centimetrov debe­lim zidom. V zacetku stopnic sta na vsako stran dekorativno postavljena stebra, stopnišce se zakljuci s kamnito kroglo in križem na vrhu. Urejanje stopnic in ob­zidja so zakljucili leta 1836, kar na vrhu stopnic izpricujeta tako na levi kot desni strani stebra vklesani letnici. Sta na enakem nivoju, kot je Kristusov grob pod cerkvijo, v tako imenovani Pušcavci. Številke letnic so visoke približno 10 cm. V kamniti steber vklesana letnica 1836. Letnica na levi ima slabo vidno številko 3, saj je zob casa naredil svoje. V drugi polovici 20. stoletja sta bila kljucarja na Hribcu Pavel Peklaj in Cene Božnar. Zaradi nevarnosti, da bi se zrušil do 70 centimetrov visok ograjni zid, ki tece po obeh straneh stopnic, od sedla do cerkve, so leta 1988 ograjni zid utrdili ter zabetonirali prvo in drugo ramo stopnic. Obzidje in stopnice Pri delih sta kljucarjema najvec pomagala Janez Stružnik in Franc Jamnik iz Puštala. Tako kažejo tudi zacetnice imen in priimkov vseh štirih, zapisane so v betonski nastavek na zunanji levi strani zacetka prvih stopnic: P. P.201, C. B.202, J. S203, F. J. 204. Škoda je le, da so tedaj odstranili kamnite držaje ob stopnicah.205 Tretja rama stopnic, od Pušcavce do vhoda v cerkev, ima prav tako 13 stopnic, ki so dolge 3,3 metra. So tudi kamnite, le s to razliko, da so slednje popravljali leta 2018 in poškodovane nadomestili s še uporabnimi kamnitimi stopnicami iz spodnjih, sedaj zabetoniranih stopnic. Delo so dokoncali leta 2020. Kdaj so na južni strani postavili tretjo ramo stopnic, od Pušcavce do nivoja vhoda v cerkev? Na nobeni starejši karti teh stopnic ni, ne na franciscejski (1825) in ne na ream­bulancni. Verjetno drži domneva, da so v cerkev prvotno lahko prihajali z vrha dvojnih stopnic po njeni vzhodni in severni strani. Z gradnjo novega zvonika leta 1863, ki so ga v širini 2,75 metra prizidali na zahodni strani ob obstojeco cerkev, so se povsem približali strmini Hribca proti Puštalu. Zato so morali na­rediti mocno in veliko obzidje na zahodni in južni strani, s cimer so pridobili plato za vhod v cerkev. Hkrati pa so verjetno tedaj po južni strani cerkve naredili enoramne stopnice, ki so jih zavarovali z dobrih 60 centimetrov debelim zidom ob strani. Prvotni dostop je bil torej po severni strani cerkve, kjer na zacetku sploh ni potreben oporni zid, pac pa so morali narediti dva oporna zidova za obzidje na severovzhodu in severozahodu. Vsak od teh dveh opornih, poševnih zidov, je širok dobra 2 metra in dolg kar 4 metre. Zanimivo je, da je zid najvišji na jugozahodu, in sicer 4,8 metra, a brez dodatnega opornega zidu. To obzidje okoli cerkve je leta 1993 obnavljalo gradbeno podjetje Tehnik iz Škofje Loke; po predracunu za jugozahodni vogal je stalo 1.540 milijona tolarjev.206 Stroške so vecinoma pokrili s cerkvenim denarjem, vec kot 160.000 slovenskih tolarjev (SIT) pa so dali darovalci iz Puštala, Hrastnice in nekaj tudi drugi.207 Ostalo ob­zidje, s stroški 1.1 milijona SIT, je poleg cerkvenih darov župne cerkve z dobrim polovicnim deležem pomagala pokriti Obcina Škofja Loka. Sorazmerno razpo­ložljivo pri pomoci sta je izkazali podjetji Termo in tudi Jelovica v Škofji Loki. Hkrati je bilo opravljenega še kar veliko razlicnega prostovoljnega dela, ki ni bilo zajeto v nobeni pogodbi208, marvec samo v zavesti in ljubezni Puštalcev do svoje cerkve in križevega pota na Hribec, predvsem pa kljucarjev iz vseh obdobij. 201 Pavel Peklaj, Puštal, kljucar na Hribcu. 202 Cene Božnar, Puštal, kljucar na Hribcu. 203 Janez Stružnik, Puštal. 204 Franc Jamnik, Puštal. 205 Gašper Bernik, Puštal 54, 14. januar 2022. 206 Pavel Lavrinec, kljucar cerkve na Hribcu, Puštal, 24. oktober 2022. 207 Arhiv Pavla Lavrinca. 208 Pavel Lavrinec, Puštal, 3. januar 2023 PASIJONSKI DONESKI 2023 POBOŽNOSTI KRIŽEVEGA POTA NA HRIBCU MED OBEMA VOJNAMA IN PO 2. SVETOVNI VOJNI V Nadškofijskem arhivu je dober zapis o obiskovanju Hribca med obema svetovnima vojnama.209 V tistih letih je bil župnik v Škofji Loki »koroški ube­žnik« dr. Janez Arnejc.210 Pred veliko nocjo leta 1925 je na ordinariat v Ljublja­ni v imenu tukajšnjih vernikov naslovil prošnjo, da bi na Hribcu v cerkvi imeli evharisticnega Kristusa (Sv. Rešnje Telo), da bi lahko vernikom podelili blago­slov z Najsvetejšim. Razlog naj bi bil velik obisk Hribca, posebno ob nedeljah in praznikih v postnem casu, ko molijo križev pot. »V noci od velike sobote do velikonocne nedelje je cerkev polna molivcev. Na samo veliko noc je iz farne cerkve k sv. Križu zaobljubljena potresna slovesnost, pri kateri bi se moralo ljud­stvu podeliti Benedicto cum Sanctissimo211, pa ni možno, ker se tam ne hrani Sv. Evharistija.« Hkrati je župnik prosil, »da bi se smela v velikem tednu v cerkvi na Hribcu hraniti sv. Evharistija, da se v kripti postavi božji grob in praznovati sv. obred velikonocnega vstajenja ob 4. uri zjutraj na Sv. Veliko noc« in doda »v tej res poeticno krasni okolici«. Na svodu kapelice so bile nekdaj obešene svetilke. Odgovor ordinariata je bil negativen, z utemeljitvijo, da to ne bi bilo v skladu z liturgicnimi predpisi. Za tako prošnjo se je župnik odlocil verjetno tudi zaradi védenja, da ima Kon­gregacija šolskih sester pisno dovoljenje ordinariata v Ljubljani z dne 6. oktobra 209 ŠAL/ Ž Škofja Loka, fasc. 394, 1920–1960, ovoj 1925. 210 Dr. Janez (Janko) Arnejc , doktor bogoslovja, rojen v Ledinicah na Koroškem, je po plebiscitu moral bežati s Koroške, ker so njemu, kot tudi drugemu beguncu iz Koroške Mateju Ražunu, ki je bil po 1. svetovni vojni kaplan v Stari Loki, grozili s smrtjo. Arnejc je bil po prihodu v Kralje­vino SHS najprej župnijski upravitelj v Gornjem Logatcu, za župnika pri sv. Jakobu v Škofji Loki je bil nastavljen 1. oktobra 1923. 211 Blagoslov z Najsvetejšim. 1923, da sme v cerkvici ubožnice in podružnice na Spodnjem trgu v Škofji Loki hraniti sveto rešnje telo.212 V zadnjih petdesetih letih je bilo slišati, kako bogate, vsebinsko bogoslužno lepe so bile slovesnosti in pobožnosti na Hribcu v cerkvi sv. Križa v prvi polovici 20. stoletja, prav gotovo pa tudi že prej.213 »Na Vel. cetrtek zvecer in v soboto ponoci se je molil križev pot.214 V cetrtek zvecer in nedeljo zjutraj je pa molil na pamet215 glasno Pušar Janez216 s spremlja­njem ljudskega petja217. Janez Pušar, Burjevcev iz Puštala, rojen 5. marca 1895, porocen na Kopališki v Škofji Loki. Partizanski likvidatorji so ga 15. marca 1944 ubili doma skupaj z ženo in vec sorodniki z lažnim izgovorom, da organizirajo domobrance. 212 ŠAL/Ž Škofja Loka, fasc. 394, ovoj 1923. 213 Podpisani živim že 50 let v mestu Škofja Loka, a v nobenih pripovedih starejših ni zaslediti po­dobnega utripa verskega življenja Locanov, kot ga predstavlja naslednji zapis, ki ga ima v svojem arhivu Pavel Lavrinec iz Puštala, ki mi je naredil kopijo tega zapisa 24. oktobra 2022. 214 Tu ni jasno, ali so bili obredi velikega cetrtka v cerkvi sv. Jakoba v mestu hkrati. 215 Kaj je molil glasno, na pamet Janez Pušar v cetrtek in nedeljo? Glede na obrede sigurno ne isto v cetrtek kot nedeljo. Janez Pušar je bil verjetno po domace Bick iz Karlovškega predmestja, sedaj Kopališka ulica, Škofja Loka. Bil je med devetimi, ki so jih partizanski likvidatorji 14. marca 1944 ubili v Bickovi hiši. Glej: Zaveza, revija Nove slovenske zaveze, letnik 18, štev. 1, marec 2009. 216 Janez Pušar, Burjevcev iz Puštala, rojen 5. marca 1895, porocen na Kopališki v Škofji Loki. Par­tizanski likvidatorji so ga ubili doma skupaj z ženo in vec sorodniki 15. marca 1944, in sicer z lažnim izgovorom, da organizirajo domobrance. 217 Po nekaterih podatkih se je ljudsko petje pri obredih pojavilo z dovoljenjem cerkvenih oblasti po letu 1933. PASIJONSKI DONESKI 2023 Leta 1935 na vel. nedeljo po križevem potu je ob 5. uri g. Tercelj Filip218 bral sv. mašo. Ljudstva je bilo toliko, da jih je bilo še zunaj pri obeh vratih polno. Ko je zapel Zvelicar naš je vstal iz groba, je bilo vse ganjeno. Tudi še vsa druga leta je Eržen Peter219 maševal na vel. nedeljo. Med vojno in po vojni se je pa vse to nehalo, ker ni bilo duhovnikov.« Da je bilo na velikonocno jutro na Hribcu po­membno vstajenjsko dogajanje, potrjujejo spomini župnika Goloba: »Na veliko noc je bila prva maša ob petih zjutraj na Hribcu, ki jo je opravil domacin dr. Peter Eržen, profesor verouka na gimnaziji v Kocevju.«220 Na istem listu je tudi kratek natipkan tekst, da se je »Pri maši ob cerkvenem žegnanju 9. 9. 1934 prvic pelo ljudsko petje, ki ga je vodila Oblak Ana.«221 »Ko pa se je leta 1956 spremenilo bogoslužje, pa je g. župnik Golob zahteval, da se morajo na vel. cetrtek vse podružne cerkve zapreti. Nekaj casa se je še mo­lilo zvecer, 222 pocasi pa je vse skupaj skoro prenehalo, le v nedeljah so še redki molili.«223 Na veliki cetrtek so še pod loškim župnikom Golobom224 v procesiji šli na Hribec s prižganimi sveckami. Pavel Lavrinec se spominja, da je kot ministrant do leta 1970 hodil ministrirat k mašam v postu vsak petek zjutraj ob 7. uri. Ali se je to nadaljevalo še kasneje, nima odgovora. Dobro pa se spominja, da je bila v zakristiji knjižica oziroma zvezek, kamor je vsak duhovnik, ki je tu maševal zapisal, da je opravil sv. mašo. Vodenje evidenc vseh tovrstnih maš je bila obveznost po cerkvenem pravu. Tako je bilo tudi drugod, na primer v Crngrobu in Suši pri Zalem logu. Imeli so še posebno knjigo za vpisovanje opravljenih ustanovnih maš za pokojne. Lavrinec se tudi spominja, da je bila v casu njegove mladosti po drugi svetovni vojni vsak torek v mesecu maju maša pri Marijinem oltarju, (leva stranska kapela) z ljud­skim petjem. Ko je za župnika v Škofjo Loko prišel g. Alfonz Grojzdek, se je nekaj še molilo križev pot ob petkih. Verjetno že pred letom 1980 pa se je cešcenje in procesija križevega pota ob kapelicah preneslo na nedeljske postne popoldneve, ki so se koncali s sveto mašo na Hribcu v cerkvi sv. Križa. Izjema je bila vsaka cetrta postna nedelja, ko je bila po križevem potu maša na Spodnjem trgu v Ško­fji Loki. Obicajno so na prvo postno nedeljo vodili procesijo križevega pota clani 218 Filip Tercelj, duhovnik, rojen 1892 v Grivcah pri Ajdovšcini, je bil 7. januarja 1946 zverinsko ubit v Davci. 219 Dr. Peter Eržen, po domace Škoparjev iz Puštala, roj. 1904, posvecen v duhovnika1928, prva leta kaplan v Sostrem pri Ljubljani, kasneje gimnazijski profesor v Kocevju. Umrl je 5. marca 1944 v Ljubljani, star 40 let. 220 Golob M. Zdrava pamet, mocna vera, str. 29. 221 Ana Oblak je bila Policarjeva iz Puštala, porocena Demšar, dolgoletna cerkvena pevka. 222 Ni jasno ali so molili križev pot ali druge molitve. 223 Celoten tekst bi potreboval temeljito vsebinsko analizo. Slovnicno je dobesedno prepisano in nic dodano ali izpušceno. Predvsem je vprašanje, kdo je to pisal. 224 Melhior Golob je bil v Škofji Loki za župnika od poletja 1945 do novembra 1968. župnijskega pastoralnega sveta, naslednje nedelje so prišli na vrsto še clani Ka­ritas, skavti, zakonci, družine in drugi. Zaradi nevarnosti okužbe s covidom so leta 2020 odpovedali procesije križevega pota za tretjo in nadaljnje nedelje. Leta 2021 je množicno spremljanje križevega pota odpadlo, pac pa so bila v postu v vsaki kapelici na kartonih natisnjene besedila za posamezno kapelico; tedensko so se besedila menjala. Leta 2022 so farani cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki na peto postno nedeljo namesto na Hribec v Puštalu poromali na križev pot v Kocevski rog. Ohranila se je tudi maša na Hribcu na cetrto postno nedeljo popoldne po 3. uri. Žal niti Melhior Golob, ki je bil župnik v Škofji Loki v letih od 1945 do 1968, niti Alfonz Grojzdek,225 župnik v Škofji Loki v letih od 1977 do 1994, v zapisanih spominih ne omenjata procesij križevega pota na loško Kalvarijo. PREMOŽENJE PODRUŽNICE SV. KRIŽA NA HRIBCU Zanimiv je podatek, da je August Wolkensperg iz Puštala leta 1917 za po­kopališko cerkev v mestu Škofja Loka posodil zvon iz Hribca z letnico 1696226. Po pogodbi za leta 1920–1925 je zahteval letno najemnino 100 din. Ohranjen je reverz, kjer tudi izvemo, da je zvon posodil, dokler župnija na župnijskem poko­pališcu ne bi imela svojega lastnega zvona. Maksimiljan Oblak, puštalski gospod, je 26. avgusta 1782 ustanovil enostaven beneficij za enkrat tedensko mašo na Hribcu in dvakrat tedensko mašo v cerkvi sv. Jakoba s kapitalom 1900 goldinarjev, ki so po 4 % dajale letno 76 goldinarjev obresti. Od teh obresti je dobil loški župnik 9 goldinarjev in 42 krajcarjev, ostalo je dobil beneficiant.227 V preglednem popisu župnij in podružnic Loškega komisariata228 iz januarja leta 1784 je tudi seznam podružnic mestnega župnijskega vikariata Škofja loka. Med trinajstimi podružnicami229 je na drugem mestu omenjena podružnica »Sv. Križa na Kalvariji (Kalvarienbergl) nad Puštalom«. Administracija fidejkomisnega gospostva Puštal (Administration des Fidei­commiss Gutes Burgstal) je v dopisu škofiji v Ljubljani leta 1840 trdila, da je pu­štalska cerkev na Hribcu in k njej pripadajoce privatna lastnina gospostva (Gute) Puštal. Hribec je po njeno povsem posvetna in ne cerkvena last. Nadalje pišejo, da je bila puštalska cerkev na Hribcu vedno brez premoženja. Cerkev je zgradilo puštalsko gospostvo, ki jo je tudi vzdrževalo in placevalo mežnarja. Nadalje je navajalo, »da je puštalski gospod – posestnik naložil kapital 271 goldinarjev, ki 225 Grojzdek A. Biserni spomini. 226 Pokorn F. Loka. v: Dom in svet, let. 7, 1894, št. 12, str. 569. Pokorn piše, da je bil zvon iz leta 1696 eden od dveh zvonov v puštalski kapeli baronov Wolkensberg. 227 NŠAL/Ž Škofja Loka, fasc. 390, ovoj 1782. 228 ŠAL, Spisi II. Koncentracija škofij 1784, fasc. 44. 229 Mestni župnijski vikariat je štet kot podružnica, ker je šele leta 1804 postal samostojna župnija. PASIJONSKI DONESKI 2023 z obrestmi služi za vpisane maše (immatrikulierte Messen), ki se berejo v tej cerkvi«. Po testamentu Franca Oblaka iz 20. aprila 1719 in poslednji volji (Will­brief) z dne 23. avgusta 1823 je bila ustanovna maša ustanovljena s 500 in 250 goldinarji kapitala. Zato se je opravljalo letno sedem maš v kapeli v puštalskem gradu.230 Škofija je temu ugovarjala leta 1840 z listino mašne ustanove iz 23. februarja 1823 Jožefa Kastelica,231 kjer je bilo izrecno receno, da je cerkev sv. Križa po­družnica (Tochterkirche). Jože Kastelic je bil uradnik verskoskladnega gospo­stva Mekinje. Pred smrtjo je legiral vec cerkvam, tudi cerkvi na Hribcu, po 100 goldinarjev za ustanovne maše. Kapital se je obrestoval po 5 %, kar je zadošcalo za eno letno mašo na Hribcu. V tej listini iz leta 1823 je Franz von Wolkensberg omenjen kot varuh (Vogther) te podružnice. Tedanji ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf je zato 31. marca 1843 pisal me­stnemu župniku Thalmeinerju v Škofjo Loko,232 naj preveri, ali je (bila) podru­žnicna cerkev na Hribcu cerkvena ali privatna lastnina puštalskega gospostva. Zbere naj vse ustrezne dokumente o tem in sporoci tudi svoj pogled na celotno zadevo. Puštal tik pred 2. svetovno vojno. Originalne Kalanove fotografske plošce so shranjene v Loškem muzeju. 230 NŠAL ŽA Škofja Loka, spisi, fasc. 3, ovoj 35: Inventar nadarbine mestne fare sv. Jakoba v Škofji Loki 14. januarja 1862, str. 7. 231 Macek J., Mašne in svetne ustanove na Kranjskem 1810–1853. Urejanje, državni nadzor in pre­moženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem od 1810–1853. Celje, Celjska Mohorjeva družba. Ljubljana, Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 573–574. 232 NŠAL/ ŽA Škofja Loka, Spisi, fasc. 4. Na stran škofije se je postavil tudi okraj (Kreisamt), ki je pisal okrajnemu ura­du v Škofjo Loko (Bezirksobrigkeit Laak), da je bila »cerkev sv. Križa zmeraj pod patronatom deželnega kneza in pripadajoca mestni župni cerkvi«. V zakljucnih racunih (fasije) loške župnije je pod 2. tocko navedena letna na­jemnina za leto 1838 za njivo v Viršku 20 goldinarjev. S tem denarjem so placane svete maše in vse drugo233 (peractionem) na tej podružnici. Svete maše so bile te­daj: v nedeljo po novem letu, tretjo nedeljo v oktobru in tretjo nedeljo v adventu. V katastrski obcini Puštal je bila v lasti podružnice na Hribcu gozdna parcela štev. 224, velika 92,79 arov, njiva 169/ 57, velika 14, 06 ara, in travnik na isti šte­vilki, velik 15,22 ara. Na natipkanem listu na dveh straneh je še nekaj drugih podatkov o tej cerkvi: jeseni 1967 se omenja zemljiški davek, leta 1969 so cerkev prebelili. To dokazuje, da je besedilo verjetno nastalo že leta 1969 ali leto kasneje. Kdo ga je zapisal? Morda eden od kljucarjev, tedaj je bil župnik pri sv. Jakobu Ivan Kos. NEKATERA DRUGA VECJA OBNOVITVENA DELA PO 2. SVETOVNI VOJNI Leta 1950 je bil unicen tako imenovani majnik pri Marijinem oltarju (slika Marije Pomocnice). Tako so imenovali zaveso iz svile, leta 1934 narejeno za ta oltar.234 Leta 1959 so napravili novo plocevinasto streho na zvoniku, ki pa so jo morali novi kljucarji leta 1971 prebarvati, naslednje barvanje je bilo leta 1982. Leta 1959 so na zvonik namestili strelovod. »V maju in juniju 1963 je slikar I. Mole235 obnovil freske na 1. in 2. postaji križevega pota. Delo pri drugih desetih postajah je nadaljeval isti slikar kasneje in koncal sredi oktobra leta 1967. Leta 1969 se je pobelila cerkev in pušcavca (znotraj) in se obnovile freske.«236 V letih 1973 do 1975 je cerkev obnavljal in restavriral rezbar Hinko Podkri­žnik: leta 1973 kip sv. Rozalije in kipe božjega groba v Pušcavci pod cerkvijo; leta 1975 so obnovili kipe v glavnem oltarju.237 Naslednje leto so obnovili okna. Avgusta leta 1977 je prišel v Škofjo Loko novi župnik Alfonz Grojzdek. V letih 1978–1980 so obnavljali zidane kapelice križevega pota.238 Najvec so pri tem so­delovali Cene Božnar st. in Pavel Peklaj, oba kljucarja cerkve sv. Križa, doma iz Puštala, mizar Pavel Kržišnik iz Puštala, pri posameznih kapelicah pa klepar (krovec z bakrom) France Kožuh iz Škofje Loke. Odstranili so strešno konstruk­ 233 Peractionen – prošcenja. 234 Pavel Lavrinec, kljucar 24. 10. 2022 235 Ivan Molč, slikar in restavrator (1927–1998). 236 Tipkopis v arhivu Pavla Lavrinca. 237 Pavel Peklaj, kljucar, porocilo o delu, glej arhivski vir 238 Pavel Peklaj, kljucar, porocilo. PASIJONSKI DONESKI 2023 cijo in kritino s škriljem239. Pavel Peklaj je naredil dva plocevinasta modela napu­šca za betonsko celo na kapelici, da je delo hitreje napredovalo. Zabetonirali so zid na vrhu sten, da so vse stene kapelice dobro povezane. Vsa zidarska in ple­skarska dela pri kapelicah je opravil Cene Božnar.240 Za vse kapelice je lesene dele ostrešja naredil Pavel Kržišnik iz Puštala 102.241 Vse lesene konstrukcije strehe je prepeljal Peklaj s kombijem na Kopališko ulico kleparju Francetu Kožuhu, ki jih je pokril z bakreno plocevino in jih potem odpeljal nazaj.242 Pri obnovi pa križev niso vec namestili na vrh kapelic, kar je bil vcasih cer­kveni predpis. Ker so tu omenjene postaje križevega pota, naj dodam, da je bil pri 12. postaji leta 1995 obnovljen križ in ponovno spet leta 2021. Leta 1987243 so fasaderska dela opravili pod vodstvom zidarja Marna iz Gorenje vasi pri Retecah in montirali nova polkna na oknih zvonika.244 V letu 2000 je kapelice zidarsko obnovil Danilo Madjar iz Papirnice.245 Obnova stopnic in obzidja okoli cerkve sv. Križa je že zgoraj omenjena in popisana. Leta 1990 so prenovili omare v zakristiji.246 Leta 2001 je Zavod za spomeniško varstvo Ljubljana dal glavne smernice za obnovo poti in kapelic križevega pota. Naslednje leto je bil na tej osnovi narejen popis del. Domacin dr. Jože Bernik iz Puštala je bil pobudnik in mentor pri po­stavitvi novega oltarja v cerkvi na Hribcu, obrnjenega proti vernikom. Leta 2002 je Tomaž Prevodnik naredil nov podstavek za novi oltar. Iz leta 2003 so svete podobe novega oltarja podobarja Janeza Ahcina iz Velikega hriba v Tuhinjski dolini. Dela okoli novega oltarja so bila dokoncana 9. marca 2003, blagoslovil ga je tedanji ljubljanski pomožni škof msgr. Andrej Glavan. Leta 2004 je podobar Ahcin dopolnil oltar z novim ambonom. Naslednje leto so obnovili in pozlatili oltarje ter jih restavrirali skupaj s sli­kami. Delo je opravil restavrator Omi Begic iz Tržica. 11. julija 2004 pa je vsa ta dela blagoslovil novomašnik Gregor Lavrinec.247 239 Valentin Jesenovec je v pisnem zapisu 14. septembra 2014 navedel, da so bile strehe lesene, Ga­ šper Bernik s Hribca pa je 14. januarja 2022 povedal, da so bile krite s škriljem. 240 Arhiv Valentina Jesenovca z datumom 14. september 2014. 241 Pavel Lavrinec, Puštal, 3. januar 2023. 242 Valentin Jesenovec, Puštal, 2. januar 2023. 243 Valentin Jesenovec ima napisano letnico 1987. Upošteval pa sem letnico iz porocila Pavla Pekla­ ja, kljucarja, ki je zapisal letnico 1986. 244 Valentin Jesenovec, Puštal, 2. januar 2023. 245 Arhiv Valentina Jesenovca. 246 Porocilo kljucarja Peklaja. 247 Arhiv Valentina Jesenovca. Leta 2007 je loško podjetje Obrtnik utrdilo in uredilo podstavke kapelic, sli­karka ruskega rodu Maša Bersan Mašukova je obnovila vse freske v kapelicah križevega pota na Hribec. Leta 2007 so v cerkvi obnovili prižnico.248 Ena izmed leta 2014 obnovljenih kapelic križevega pota. Foto Valentin Jesenovec. Za slikarska dela pri obnovi kapelic so leta 2013 mnogo darovali posamezniki in ustanove. Po napisih na licnih dešcicah, velikosti 22 x 13 centimetrov, so pri vsaki kapelici vidni darovalci. Prav je, da jih naštejemo: Obnovo prve kapeli­ce je omogocila Obcina Škofja Loka, za drugo kapelico je prispevala Krajevna skupnost Škofja Loka ­ Mesto. Krajani soseske Puštal so prispevali za obnovo tretje kapelice. Dr. Jože Bernik, rojen v Puštalu, je prispeval za obnovo cetrte, pete in šeste kapelice – postaje križevega pota. Obnovo petih postaj, in sicer od sedme do vkljucno enajste, so omogocili župljani iz župnije Škofja Loka. Obnovo trinajste postaje (Jezusa snamejo s križa) je omogocila družina Fojkar v spomin na pokojnega sina Andreja. Okoli leta 1995 so bile delno obnovljene kamnite stopnice ob sami cerkvici, in sicer s tistimi še dobrimi stopnicami, ki so bile odstranjene prejšnja leta na prvi in drugi rami (gledano s sedla Hribca navzgor). Urejanje stopnic so dokoncali leta 2020. To leto so tudi uredili elektronsko zvonjenje. Leta 2018 so zamenja­li dotrajano bobrovo strešno kritino, jo nadomestili z novo ter uredili fasado. Tudi streha na zvoniku, ki je bila nova leta 1959,249 je bila pod vodstvom klepar­ja Marka Kožuha iz Zminca povsem na novo postavljena in pokrita z bakrom. Pred veliko nocjo 1. aprila 2018 so okoli cerkve in zvonika postavili zidarske 248 Pavel Lavrinec, Puštal, 3. januar 2023. 249 Tipkan zapis o Hribcu v arhivu kljucarja Pavleta Lavrinca. PASIJONSKI DONESKI 2023 odre. Marko Kožuh iz Zminca je zvonik in del strehe nad ladjo, kamor pada sneg iz zvonika, na novo prekril z bakrom. Okoli leta 1970 ga je klepar Šifrer iz Novega sveta (del Škofje Loke) pokril s pocinkano plocevino. Leta 1982 je bila plocevina prebarvana250. Marko Demšar iz Biž (zaselek blizu Škofje Loke) je s pomocnikom Simonom Demšarjem prekril ostalo streho, dodal nove letve in staro kritino bobrovca zamenjal z novim. Nekaj pomožnih »ceraharskih« del, kot je spravilo opeke s strehe in cišcenje na velbu ladje, kjer je bilo polno nesna­ge (starega ometa, opeke ter veliko dracja, ki naj bi ga nanosile kavke že pred 50 in vec leti, ko podstrešje še ni bil zaprto) smo znosili na oder, do koder se je stegnila roka tovornjaka. Ta dela so, najvec povsem prostovoljno, opravili Tilen Demšar iz Poljanske ceste, župnik Matej Nastran, dva domacina, po rodu iz Bo­sne, Vincencij Demšar in Gašper Bernik, mežnar ter Marjan Bernik iz Hrastnice. Odre so, poleg omenjenih, od zadnje kapelice navzgor po stopnicah nosili tudi Valentin Jesenovec iz Puštala ter Simon Kožuh in njegov sin Damjan. Pridno so pomagali tudi ministrant in družina Tilna Demšarja. Blagoslovitev obnovljenih kapelic leta 2014. Foto Valentin Jesenovec. 250 Po opisu cerkve sv. Križa kljucarja Valentina Jesenovca, maj 2006, v arhivu kljucarja Pavleta Lavrinca. Nekaj kljucarjev v zadnjem casu na Hribcu: Oblak Lovro, Policar iz Puštala in Franc Bernik, Ožboltov iz Puštala, sta po­stala kljucarja 1. marca 1934. Po smrti Ožboltovega je decembra 1945 postal na­mesto njega kljucar Janez Gaber, tudi iz Puštala. Marca 1971 sta postala kljucarja Pavel Peklaj in Cene Božnar ter ostala v tej vlogi do 19. aprila 1999, ko sta prevze­la kljucarske obveznosti Tine Jesenovec in Pavle Lavrinec, oba iz Puštala. Prvega je po 21 letih te zahtevne službe leta 2020 nasledil Roman Bernik iz Puštala. Puštal tik pred 2. svetovno vojno. Originalne Kalanove fotografske plošce so shranjene v Loškem muzeju. PUŠTAL – ZVONOVI NA HRIBCU Po inventarnem zapisu cerkve na Hribcu, ki je nastal ob umestitvi župnika Antona Martinca v Škofji Loki 17. junija 1858, sta v zvoniku na Hribcu visela dva zvonova; vecji je tehtal štiri cente, manjši pa le dva. Ocenjena sta bila na vrednost 35 goldinarjev.251 V casu obnove cerkvene strehe na Hribcu, tako bakrene na zvoniku kot opec­ne na ladji (že prej bobrovec) leta 2018 sem si ogledal tri zvonove, saj so spomla­di tega leta rocno zvonjenje spremenili v elektricnega po programu, ki ga je na­redil Bavcon iz Cerknega. Do takrat so zvonovi viseli na treh lesenih jarmih, na enem je ohranjen v les vrezan datum 11. III. 1927, kar gotovo pomeni, da so nove zvonove obesili na ta dan. Številke, vrezane v les, kot tudi podpis, so v kapitalah, ki so visoke 5 centimetrov. Na drugi strani jarma je vrezano ime L. OBLAK, kar zagotovo pomeni nekdanjega kljucarja, znanega tesarskega mojstra Lovra 251 Stari cent je tehtal 56 kg, kar pomeni, da je vecji zvon tehtal 224 kg, manjši pa polovico manj. PASIJONSKI DONESKI 2023 Oblaka, po domace Policarja iz Puštala. Na ometanem zidu za en nivo nižje pod zvonovi je na vzhodni strani napis z rdeco ­ oker barvo: 1882 in pod njim J. C/J. A. Kapitalne crke in letnica so visoke 18 centimetrov in debele 2 centimetra. Spodnjega napisa oziroma crk v enaki velikosti, zapisanega z enako barvo, ni vec mogoce prebrati. Morda so to inicialke imen in priimkov. Vsi trije zvonovi so bili ob letošnji (op. ur. 2022) predelavi zasukani za 90o. Prva svetovna vojna je zvonove odnesla, zato so po koncani vojni namestili tri nove bronaste. Vsi imajo v elipsastem krogu – emblemu na sredini napis Livarna zvonov Maribor, ing. H. Bühl 1926. Vsi zvonovi imajo razlicne okraske. SEDANJI ZVONOVI Veliki zvon je visok 70 centimetrov in ima premer 82 centimetrov. Na spo­dnjem delu je pet robov, crt. Debelina spodnjega roba zvona je približno 5 cm. Povsem na vrhu vratu ima 13 centimetrov nastavkov, da ga je moc vpeti v jarem od zgoraj. Na vrhu teh so glavice otrok. Na sedanji jugozahodni strani ima relief­no podobo Kristusa na križu, v velikosti okoli 25 cm. Pod njim je v dveh vrsticah napis s kapitalo: v prvi vrsti PO SVETEM KRIŽU DAJ in v drugi vrsti DA PRI­DEMO V SVETI RAJ. Na sedanjem novem kemblju piše KP 1 VAR 2017. Srednji zvon je na jugozahodu. Višina nastavkov za vpenjanje v železen jarem je 11 centimetrov, pod njim so dolge prepletene vitice v višini 6,5 centimetra. Zvon je visok 54 centimetrov, premer spodaj je 66 centimetrov. Na širini 7 cen­timetrov od spodaj navzgor so plitvi robovi. Na sredini zunaj je reliefna Marija Vnebovzeta, saj je pod njo oblak, velika je 16 cm. Pod tem je napis z dva centi­metroma visokimi crkami; v prvi vrstici MATI BODI TI NAM MILA in drugi vrstici KO SVETA NAS TEPE SILA! Mali zvon je visok 48 centimetrov. Železni nastavki za vpetje jarma so visoki 9 centimetrov. Pod njimi je ornament s krogci, spodaj so 4 robovi. Rob zvona spodaj je debel 4 centimetre. Med temi robovi in ornamentom je 20 centimetrov, tu sta podobi dveh svetnikov (katerih, ne vem, op. pisca). Pod njima je napis SVETA BODITA ZDRAVNIKA, v drugi vrsti pa NAM V BOLEZNI PRIPRO­ŠNJIKA; napis je sedaj obrnjen proti jugovzhodu. Literatura Demšar, V. Ustanovitev mestne župnije sv. Jakoba 1804 v Škofji Loki. V: Blaznikov zbornik, 2005, str. 177–191, 197–216. Golob, M. Zdrava pamet , mocna vera. Ljubljana: Družina, 1999. ISBN 961­222­243­6. Höfler, J. Gradivo za historicno topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Pražu­ pniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani. V: Acta ecclesiastica Sloveniae 20, 1998, str. 305–368. Macek, J. Mašne in svetne ustanove na Kranjskem 1810–1853: Urejanje, državni nadzor in premoženje duhovnih in svetnih ustanov pri cerkvah na Kranjskem od 1810–1853. Celje: Celjska Mohorjeva družba, Ljubljana: Društvo Mohorjeva družba, 2008. ISBN 978­961­218­792­7. Pokorn, F. Loka: krajevno­zgodovinska crtica. Prenatis iz revije Dom in svet, Škofja Loka: Obmocna obrtna zbornica, 1995. Stegenšek, A. Zgodovina pobožnosti sv. križevega pota. V: Voditelj v bogoslovnih vedah 15, 1912, str. 328. Štukl, F. Po poti kulturne dedišcine: Sprehod skozi Škofjo Loko in vasi v spodnjem porecju Poljanske Sore. Škofja Loka: Obcina Škofja Loka, 2011. ISBN 978­961­93149­0­6. Veider, J. Umetna obrt na škofjeloškem ozemlju. V: Škofja loka in njen okraj v luci gospodarskih in kulturnih prizadevanj, 1936, str. 25–37. O uporabljenih arhivskih virih Pavel Peklaj Dela ki so bila opravljena v letih 1971 do 1998 pod vodstvom kljucarjev cerkve Sv. Križa. Hribec. Rokopisni kronološki seznam obnovitvenih del je v arhivu družine Peklaj. Seznam na eni strani A4 formata je Pavel Peklaj pripravil ob koncu svojega kljucarskega dela in ga zakljucil z besedami: »Brez sodelovanja in pomoci vse soseske se ta dela ne bi mogla iz­vršiti. Za zaupanje in pomoc se vsem vašcanom lepo zahvaljujem.« Za kopijo Peklajevega porocila, ki sem jo prejel 15. decembra 2022, se lepo zahvaljujem njegovi hcerki prof. dr. Cirili Peklaj. Pavel Lavrinec 1. Nedatiran tipkopis iz casa okoli 1969–1970, na obeh straneh lista. Na eni strani so po­pisane zemljiške parcele Cerkve na Hribcu, na drugi strani pa pobožnosti v tej cerkvi pred zadnjo vojno in nekaj obnovitvenih del po 2. svetovni vojni. Mogoce je to pisal kljucar Cerkve na Hribcu, ker je tudi zapisal: »Davek za leto 1969 placal župniku 2.700 st/arih/ din.« 2. Cerkev svetega Križa na Hribcu. Racunalniški izpis na dveh straneh je napisal maja 2006 Valentin Jesenovec. Na kratko je predstavljena cerkev v celoti z notranjo opremo in nekaterimi obnovitvenimi deli do maja leta 2006. Pasijonske jaslice avtorja Matjaža Bitenca iz Litije. Foto Martin Janežic. Pasijonske jaslice avtorja Matjaža Bitenca iz Litije. Foto Martin Janežic. Ema Nunar DNEVI ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA 2022 Dneve Škofjeloškega pasijona 2022, ki so potekali med 18. marcem in 23. aprilom 2022, je zaznamovalo 11 dogodkov, ki jih je skupaj z razlicnimi društvi in organizacijami koordiniral Javni zavod 973. Na Pasijonski dan je Muzejsko društvo Škofja Loka v sodelovanju s Kulturno zgodovinskim društvom Lonka Stara Loka predstavilo 17. številko Pasijonskih doneskov, ki so razdeljeni na tri dele – pasijonske doneske, pasijonske razglede in pasijonske podobe. Hkrati so v organizaciji Zavoda 973 v Sokolskem domu Škofja Loka odprli pasijonsko razstavo Jožeta Bartolja, ki je v javnosti požela ve­liko zanimanja. Avtor je na ogled postavil cikel dvanajstih pasijonskih podob ve­cjega formata. Podobe Škofjeloškega pasijona, ki jih je fotografsko dokumentiral med preteklimi uprizoritvami, je naslikal na »sto let stara vrata orgelske omare iz Preserij pod Krimom, ki so jih ob postavitvi novih orgel v cerkvi zavrgli«.252 252 Stenovec B. Ah clovek, prov tojga Odrešenika pomisli. v: Pasijonski doneski 17, 2022, str. 147– 149. PASIJONSKI DONESKI 2023 Pasijonski dan 2022. Foto Denys Shadro. Župnija Škofja Loka je za celotno obdobje Dnevov Škofjeloškega pasijona v Cerkvi Brezmadežne (Nunska cerkev) v Škofji Loki na ogled postavila pasijon­ske ali postne jaslice, ki predstavljajo prizore Jezusovega trpljenja, od slovesnega vhoda v Jeruzalem do križanja na Kalvariji in položitve v grob. Poleg razstave v Sokolskem domu je Župnijski zavod sv. Jurija Stara Loka skupaj z Župnijo Stara Loka pripravil še eno pasijonsko razstavo – Škofjeloški pasijon v risbi Janeza Plestenjaka. Na razstavljenih risbah so pred nami oživele podobe Škofjeloškega pasijona, kot jih je med uprizoritvami od leta 1999 dalje s potezo beležil škofjeloški rojak Janez Plestenjak. Razstava je bila do maja 2022 na ogled v galeriji C‘ngrobsk turn v zvoniku Crngrobske cerkve. Bratje Kapucini so nadaljevali s poglabljanjem duhovnega sporocila Škofjelo­škega pasijona. Pripravili so dogodek, na katerem so skupaj z režiserjema Marja­nom Kokaljem in Borutom Gartnerjem predstavili pasijonsko sporocilo prizora Gospodova vecerja. Dogodek je glasbeno popestril Janez Jocif. V sklopu Dnevov Škofjeloškega pasijona sta bila dva Pasijonska vecera. Kul­turno­zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka je skupaj z Župnijo Stara Loka in Župnijskim zavodom sv. Jurija Stara Loka ter Pasijonskim vetrom organizirala pasijonski vecer v Stari Loki, Kulturno društvo dr. Janez Evangelist Krek Selca pa pasijonski vecer v Selcih. Starološki domaci igralci in glasbeniki so oživili prizore iz Škofjeloškega pasijona, Selcani pa izvedli velikonocni koncert z recitalom. Prosvetno društvo Sotocje Škofja Loka je na soboto pred cvetno nedeljo na Mestnem trgu v Škofji Loki pripravilo tradicionalne pasijonske delavnice, ki so vkljucevale: izdelavo cvetnonedeljskih butaric, izdelavo rož iz krep papirja, piha­nje jajc za pirhe, rocno barvanje pirhov ter oblikovanje gline. Manjkala ni niti po­kušina postnih jedi (aleluja, loška smojka, loška medla, loška mešanica, rovtarsko zelje). Nekateri obiskovalci so tako sploh prvic okusili loške tradicionalne jedi, ki jih marsikdo sploh ne pozna vec, kaj šele, da bi jih znal pripraviti. Na Cankarje­vem trgu so medtem Loški skavti izdelali cvetnonedeljsko butaro velikanko. Glasbena šola Škofja Loka je v Cerkvi Brezmadežne (Nunska cerkev) v Ško­fji Loki organizirala pasijonski koncert z deli Johanna Sebastiana Bacha, Hen­ryja Purcella, Arcangela Corellija, Gabriela Fauréja in Andrewa Lloyda Webbra. Koncert so izvedli Saška Kolaric (mezzosopran), Rebeka Ivanušic (sopran), Kaja Klemencic (sopran) in Camerata Puštal; dirigent Tilen Draksler. Pasijonski koncert 2022. Foto Denys Shadro. Na veliki petek je v organizaciji Župnije Škofja Loka in Kapucinskega samo­stana Škofja Loka že drugic potekal križev pot po mestu, z zacetkom v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki. Vsak, ki se ga je udeležil, je bil povabljen, da s seboj prinese svoj križ (lahko od doma ali pa izdelan iz dveh palic), ki smo jih skupaj z Jezusom nosili skozi postaje našega mesta in življenja. Dnevi Škofjeloškega pasijona 2022 so se zakljucili z Romualdovim dnem, ki je potekal v Kapucinskem samostanu Škofja Loka. Na ta dan so kapucini odprli vra­ta samostana in povabili na voden ogled njihove knjižnice. Sledila je molitev, nato pa predavanje dr. Matije Ogrina in konzervatorsko­restavratorske svetnice mag. Blanke Avguštin Florjanovic. Za glasbeni del dogodka je poskrbel Janez Jocif. Hvaležni smo vsem društvom, organizacijam in prostovoljcem, ki vsako leto znova pripravljajo pasijonske dogodke in s tem skrbijo, da pasijonski duh živi tudi v casu med uprizoritvami Škofjeloškega pasijona. dr. Urška Florjancic ŠKOFJELOŠKI PASIJON V RISBI JANEZA PLESTENJAKA Po sveti maši 25. marca 2022, na praznik Marijinega oznanjenja, ki mu je posvecena romarska cerkev v Crngrobu pri Škofji Loki, smo v prvem nadstro­pju crngrobskega zvonika v galeriji C‘ngrobsk turn odprli likovno razstavo risb škofjeloškega rojaka Janeza Plestenjaka, ki je od leta 1999 upodabljal prizore z uprizoritev Škofjeloškega pasijona. Na razstavi so bile do konca maja 2022 na ogled risbe, ki prikazujejo razlicne motive škofjeloške procesije, kot so Raj, Smrt, Pekel, Vhod v Jeruzalem, Oljska gora, Bicanje, Križanje in mnogi drugi. Z risba­mi je oživel Škofjeloški pasijon, ki smo ga na škofjeloških ulicah in trgih nazadnje videli leta 2015. Nacrtovana jubilejna uprizoritev leta 2021, ob praznovanju 300. obletnice te pasijonske procesije, je zaradi covida odpadla. Odprto ostaja tudi vprašanje, kdaj se lahko nadejamo naslednje uprizoritve. Avtor risb je eden od redkih umetnikov, ki z grafitnim svincnikom ali ogljem na papirju spremlja kulturne prireditve, predvsem koncerte, in v živo upodablja dogajanje na odrih. Znanja, ki jih je osvojil med študijem veterine in slikarstva v Ljubljani, s pridom uporablja pri upodabljanju ljudi in živali v gibanju in raz­licnih pozah. Z njegovimi risbami je opremljenih vec knjig z živalsko tematiko. Svoja dela predstavlja na samostojnih in skupinskih likovnih razstavah. Je clan Združenja umetnikov Škofja Loka in sodnik Mednarodne kinološke zveze. Umetnik je razstavi dodal še dobrodelno noto. Pripravljen je bil izdelati ka­kovostne fotografske kopije svojih risb s podpisom, pri cemer je kupce povabil, da prispevek donirajo slovenski Karitas za pomoc Ukrajincem v vojni, ki divja na njihovih tleh. Ob sklepu svete maše smo se s posvetitvijo Mariji pridružili papežu Franci­šku, ki je v edinosti s škofi vsega sveta posvetil Ukrajino in Rusijo Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, s prošnjo za mir in spravo. Likovni dogodek smo pripravili v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona. Postavitev razstave: akad. slikarja Agata Pavlovec in Matej Plestenjak, sin avtorja risb Tajništvo in komunikacija, koordinacija dogodka, zloženka: Urška Florjancic PASIJONSKI DONESKI 2023 Dogodek so v sodelovanju pripravili: Župnijski zavod Sv. Jurija Stara Loka, župnija Stara Loka, Kulturno­zgodo­vinsko društvo Lonka Stara Loka, Pasijonski veter Obiskovalci razstave na dan odprtja 25. marca 2022. Foto Urška Florjancic. Janez Plestenjak z družino. Foto Urška Florjancic. Avtor risb Janez Plestenjak z vnukom. Foto Urška Florjancic. Peter Hawlina, igralec v Škofjeloškem pasijonu. Foto Urška Florjancic. Fotografije so nastale na generalki. Foto Urška Florjancic. dr. Urška Florjancic PASIJONSKE REMINISCENCE PASIJONSKI VECER 2022 V STARI LOKI Pozdravljam te, Zemlja, trpeca mati trpecih! Noci so ti jutra skrile, rane srce ti žgo, bliski, mrzli ko sonce na golih mecih, prebadajo ti telo, na tvoji pogrebni tkanini rože krvi mrjo. Neutrudno, kakor išce iskalec zlato v pešcenini, te je iskala in obiskala bridkost. Trpljenje vekov – ko biser v školjki pod vrti koral – je zdaj dozorelo v pretežko skrivnost. Severin Šali, Spev rodni zemlji PASIJONSKI DONESKI 2023 V tihem tednu, tik pred cvetno nedeljo, smo v petek, 8. aprila 2022, v Stari Loki izvedli 10. literarno ­ glasbeni recital Pasijonski vecer v Stari Loki. Potem, ko je leta 2021 odpadla jubilejna uprizoritev Škofjeloškega pasijona leta, a se ne ve, kdaj bomo spet doživeli veliko pasijonsko procesijo po škofjeloških ulicah, je v naših srcih vzniknila želja, da oživimo vsaj delcek tega velicastnega dogodka, na katerega smo Locani in mnogi Slovenci doma in po svetu zelo ponosni, saj z njim poskrbimo, da pasijonski plamen med nami ne ugasne. Pasijonski dogodek smo zaceli na prostem, pred nekdanjim župnišcem oziro­ma staro dekanijo v Stari Loki. Uvodoma je obiskovalce z oken stavbe nagovorila recitacija angelov iz prizora Oljska gora v Škofjeloškem pasijonu ter uprizoritev slike Glej clovek na pasijonskem odru, ki je bil postavljen pred stavbo. Ob sklepu prvega dela vecera so domaci igralci skupaj z obiskovalci ob spremljavi pasijon­ske glasbe, ki so jo izvajali mladi starološki glasbeniki, v sprevodu odšli do žu­pnijske cerkve sv. Jurija. Tam smo Pasijonske reminiscence nadaljevali s petjem postnih pesmi ter recitacijo verzov Severina Šalija iz pesnitve Spev rodni zemlji. Severin Šali (1911–1992) je bil pesnik, urednik, lektor in prevajalec iz cešcine, francošcine, makedonšcine, nemšcine, poljšcine, rušcine in srbohrvašcine, med 2. svetovno vojno je urejal Slovencevo knjižnico. Njegov Spev rodni zemlji, ki ga je v vojnem letu 1944 v Ljubljani izdala Zimska pomoc, je France Pibernik ozna­cil za himnicno pesem domaci zemlji v casu najvecje vojne ogroženosti. Posebno knjigo bibliofilske književne tombole je graficno opremila slikarka Bara Remec. Organizatorji pasijonskega dogodka, ki je potekal v okviru Dnevov Škofje­loškega pasijona 2022, smo z uprizoritvijo prizorov Škofjeloškega pasijona po­castili spomin na to castitljivo 300 let staro nesnovno kulturno dedišcino pod Unescovo zašcito. Z recitacijo verzov domacega pesnika, ki opeva krvaveco in trpeco rodno zemljo in njene ljudi, smo se poklonili trpljenju naših slovanskih bratov v Ukrajini, ki branijo svojo zemljo in svobodo. PROGRAM RECITALA I. ŠKOFJELOŠKI PASIJON recitacije angelov iz prizora Oljska gora in uprizoritev slike Glej clovek pred stavbo nekdanje dekanije Igralci Lucija Demšar, Larisa Demšar, Julija Demšar, Metka Oblak – angeli; Marcel Kokelj – Pilat, Jakob Kokelj – Jud, Ambrož Demšar – Jud, Andrej Tancek – farizej, Jure Jerovšek – Jezus, Marko Kranner – rimski vojak, Sebastjan Cadež – rimski vojak; Gašper Markelj – nosilec pasijonske zvezde Pasijonska glasba Janez Jesenovec, Pavel Karlin, Peter Habicht, Jernej Prevodnik (trobilni kvartet), Samo Krmelj (boben) Andrej Misson: Pasijonski preludij (2009, priredba za trobilni kvartet 2022) II. SPEV RODNI ZEMLJI Recitacija verzov in petje postnih pesmi Cerkev sv. Jurija Recitator Andrej Hřivik Petje Zbor Družinske akademije, zborovodkinja Irena Debeljak, orgle Gregor Voje Lojze Mav: Zemlja in nebo žaluje Matija Tomc: Strašno trpiš France Gacnik: Razpeli so Gospoda Mio Kekic: Tiho so Skupnost Emanuel: Jesus, adoramus te Delo z igralci in režija Marjan Kokalj Delo z glasbenikiAlojz Kompan (ucitelj trobil GŠ Škofja Loka), Vito Opeka (ucitelj tolkal GŠ Škofja Loka) PASIJONSKI DONESKI 2023 Izbor postnih pesmi Irena Debeljak Prevoz in priprava pasijonskega odra Aleš Jezeršek, Matic Jezeršek, Gregor Berce, Matjaž Košir, Jože Ravnihar, Lovro Hafner Osvetlitev Ambrož Demšar, Marcel Kokelj Izposoja reflektorjev Skavti Škofja Loka 1, Dominik Pokorn Priprava in izposoja kostumov Škofjeloškega pasijona Minka Krajnik, Ivanka Tavcar Prevoz kostumov Škofjeloškega pasijona Gregor Berce, Gregor Voje Snemanje dogodka in montaža posnetka Loški muzej Škofja Loka Koordinacija Dnevov Škofjeloškega pasijona Zavod 973 Tajništvo in komunikacija, koordinacija dogodka, zloženka Urška Florjancic V sodelovanju so dogodek pripravili Župnijski zavod Sv. Jurija Stara Loka, župnija Stara Loka, Kulturno­zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka Rafal Kedzierski253 LOGAŠKI PASIJON 2022 Na tiho nedeljo, 3. aprila 2022, so birmanci župnije Dolnji Logatec v Narod­nem domu Logatec uprizorili Jezusov pasijon. Od zacetka smo bili zelo navdu­šeni nad idejo, da bi predstavili del zgodovine cloveškega odrešenja, o katerem v cerkvi poslušamo pri bogoslužju na veliki petek. Prvi korak je bil narejen z orga­niziranjem ekipe, ki je bila odgovorna za pripravo scenarija in je vodila dramske vaje z mladimi. Glavno vlogo je imela Meta Hozjan, ki je prevzela tudi velik del organizacije. Podobno vlogo je pri vsaki vaji naših mladih igralcev prevzela Kati Dolenc, ki je z nami delila svoje dramske izkušnje. Za pomoc smo hvaležni tudi Bojanu Doljaku. Nad celotnim dogodkom sta bdela glavna režiserka Lidija Suš­nik, ki je tudi napisala scenarij, in Rafal Kedzierski. 253 Rafal Kedzierski je poljski duhovnik v Logatcu. PASIJONSKI DONESKI 2023 Vsak ponedeljek so po koncu pouka, vse od februarja pa do konca marca, mladi imeli vaje za pasijon. Priprave so bile zelo zahtevne, saj je bil scenarij na­pisan za 42 vlog, vsak od igralcev je potreboval režiserkino strokovno pomoc. Zelo smo se razveselili novice, da nam bodo obleke posodili izvajalci Ribniškega pasijona. Svoje srce je za nas odprla tudi Helena Ilc iz Ribnice, ki je pripravila vse kostume. Pri pripravi oblek nam je zelo pomagala Darija Turk. Glasbo je pripra­vil prof. Marijan Grdadolnik. Veliko nam je pomagal tudi župan Berto Menard, z njegovo pomocjo smo lahko imeli vaje ves cas v Narodnem domu. Naravnost ganjen sem bil ob dejstvu, koliko ljudi je bilo pripravljenih pomagati. Lahko bi naštel vsa imena, vec kot dvajset jih je bilo, ampak mislim, da bodo bolj veseli, ce njihovo delo ostane skrivnost, saj vedo, da bodo zanj dobili nagrado v nebesih. Prišel je dan nastopa. Med generalko so bili mladi še vedno zelo nasmeja­ni, odgovorni smo bili v skrbeh, kako bo predstava uspela. Bližala se je 17. ura, dvorana Narodnega doma se je zacela polniti. Šele takrat, ko so mladi videli, ko­liko ljudi je prišlo, so dojeli, da zdaj gre pa zares. V dvorani je nastala tišina, na oder so prišli naši mladi dramski igralci. Prvic so bili na odru v tako pomembnih vlogah – Jezus, Božja Mati Marija, apostoli, Veronika, Simon, Pilat, vojaki, angeli in drugi ... Spremenili so se v prave dramske igralce, kar nisem mogel verjeti, kako dobro so se znašli v svojih vlogah. Ganjen sem bil, solze so mi pritekle. Srecen sem bil, ker so tako cudovito predstavili Jezusov pasijon. Tudi gledalci so bili gan­jeni, kar so pokazali z glasnimi in dolgimi aplavzi. Mnogi so se nam zahvalili za uspešno predstavo in trud. Zahvale in cestitke so nam izrazili tudi predstavniki škofjeloškega in ribniškega pasijona, kar je pomenilo veliko priznanje. Marsikdo nas je vprašal, kdaj bo ponovitev; naš odgovor je bil, da bi si želeli ponovitev v naslednjih letih. Racunam na odprta srca mnogih, tako kot sem to doživel letos. Upam, da nam bo Ribniški pasijon spet lahko posodil oblacila. Verjamem, da nam bo ponovno uspelo in bo doživetje pasijona v Logatcu za mnoge mlade po­menilo dogodek, ki jih bo pomembno zaznamoval za celo življenje. Hvala vsem, ki so pomagali pri uprizoritvi, upam, da bomo z Božjo pomocjo tudi v naslednjih letih pripravili Jezusov pasijon. PASIJONSKI DONESKI 2023 PASJA 2022 W LOGATCU Na piata niedziele Wielkiego Postu, dnia 03.04.2022 r., kandydaci do sakra­mentu bierzmowania z parafii Sw. Mikolaja w Logatcu przygotowali Pasje Jezusa Chrystusa. Pasja zostala przedstawiona na scenie Domu Kultury w Logatcu. Od samego poczatku bylismy zachwyceni ideja odtworzenia czesci historii zbawie­nia ludzkosci, o której slyszymy w kosciele podczas liturgii Wielkiego Piatku. Pierwszym krokiem do realizacji tego dziela bylo utworzenie ekipy odpowie­dzialnej za napisanie scenariusza i prowadzenia prób teatralnych z mlodymi ak­torami. Najwiecej pomyslów przy realizacji Pasji miala Pani Meta Hozjan, któ­ra tez wziela na siebie wieksza czesc przygotowan. Podobne zadanie podczas kazdej próby mlodych aktorów miala równiez Pani Kati Dolenc, dzielac z nami swoje doswiadczenie teatralne. Duza pomoca byl dla nas takze Pan Bojan Dol­jak. Odpowiedzialnosc nad caloscia przygotowan mial Ksiadz Rafal Kedzierski, a przede wszystkim Pani rezyser Lidija Sušnik, która napisala scenariusz. Od poczatku miesiaca lutego do konca miesiaca marca 2022r., w kazdy poniedzialek po zakonczonych zajeciach szkolnych spotykalismy sie na scenie Domu Kultury, aby cwiczyc i przygotowywac sie do wystawienia naszego dziela. Przygotowania byly bardzo wymagajace, poniewaz scenariusz byl napisany na 42 osoby i kazdy od aktorów potrzebowal indywidualnej pracy z rezyserka. Wielka radosc sprawila nam wiadomosc o tym, ze otrzymamy profesjonalne ko­stiumy od aktorów Pasji w Rybnicy. Swoje serce otworzyla i nam pomogla Pani Helena Ilc z Rybnicy, która tez pomogla nam w doborze wszystkich strojów. Z wyciagnieta reka do pomocy przyszla takze Pani Darija Turk, która zajela sie krawieckimi poprawkami. Oprawa muzyczna zajal sie Pan Prof. Marijan Grda­dolnik. Dzieki naszemu Prezydentowi miasta Logatec, Panu Berto Menard mie­lismy zapewniona scene do cwiczen i wystepu. Bylem bardzo dotkniety dobrocia wielu ludzi, którzy nam pomogli. Móglbym wymienic wiecej niz 20 osób, które byly bezposrednio wlaczone w prace przy Pasji, ale niech ich nagroda zostanie zachowana w ukryciu, aby mogla byc odebrana w Niebie. Nadszedl dzien wystawienia Pasji w niedziele 03.04.2022 r. W czasie próby generalnej mlodzi aktorzy byli jeszcze ciagle bardziej w nastroju do zartów niz gdyby mieli powaznie traktowac swój wystep, dlatego Pani Rezyser i odpowie­dzialni bylismy zatroskani, czy wystep w ogóle sie uda. Godzina rozpoczecia (17.00) szybko sie przyblizala i miejsca na widowni zaczely sie wypelniac. Do­piero w momencie, gdy widownia zostala wypelniona po brzegi mlodzi zrozu­mieli, ze sprawa jest powazna. Na widowni zostaly wygaszone swiatla i nastala cisza. Na scene wyszli aktorzy zaczynajac od sceny Ostatniej Wieczerzy. Pierw­szy raz w zyciu byli na prawdziwej scenie w tak waznych rolach – Jezusa, Matki Bozej, Apostolów, Weroniki, Szymona, Pilata, zolnierzy, aniolów i innych..., i nasi mlodzi zamienili sie w profesjonalnych teatralnych aktorów. Z niedowierzaniem patrzylem jak wspaniale zagrali swoje role. Bylem szcze­sliwy, tak jak w najpiekniejszych momentach zycia, bo mlodzi bardzo wczuli sie w tresc Pasji Pana Jezusa i dlatego moje wzruszenie bylo do lez. Nie tylko ja bylem mocno dotkniety, ale wszyscy ogladajacy, co tez wyrazili z dlugimi i moc­nymi oklaskami. Wiele osób nam dziekowalo za przygotowanie przedstawienia i ogrom pracy, który wlozylismy w to dzielo. Gratulacje i podziekowania wyrazili nam takze glówni odpowiedzialni i przedstawiciele Pasji przedstawianej w mie­scie Škofija Loka i Ribnica. Dla nas bylo to najwieksza nagroda. Wiele osób pyta­lo mnie, czy przygotujemy Pasje Jezusa Chrystusa równiez w nastepnych latach? Mam nadzieje, ze to marzenie sie spelni, abysmy mogli równiez w przyszlosci przedstawic Pasje z mlodymi aktorami z naszej Parafii. Jestem przekonany, ze to wydarzenie zostanie w sercach mlodych ludzi do konca ich zycia. Serdecznie dziekuje wszystkim, którzy nam bezinteresownie pomagali i mam nadzieje, ze zobaczymy sie na Pasji w przyszlych latach. Foto Marko Gantar. Pasijon v Logatcu, prizor zadnje vecerje. Foto Alojzij Pavel Florjancic. Alojzij Pavel Florjancic PASIJONSKI ROMANJI IZ ŽIROVSKEGA VRHA V LOGATEC LETA 2017 IN 2022 LETO 2017 Za pasijonsko romanje v letu 2017 smo se nekateri nekdanji delavci na Ru­dniku urana Žirovski vrh odlocili na hitro, ko smo zvedeli, da bo tam 8. aprila gostoval Ribniški pasijon. Romanje je bilo namenjeno spominu na pokojne sode­lavce, kamerade in v zahvalo sveti Barbari, ker nas je obvarovala nenadne smrti, kar za delo v rudniku ni samoumevno. Ker sem se izkazal za slabega romarskega organizatorja, sem ob sedmi uri na Todražu zaman cakal ostale. Z avtom sem se odpeljal do Budlovega malna, kjer sta me Olga in Janez lepo postregla, celo s pravkar peceno potico. Malo sta me sicer pricakovala, vendar okarala, zakaj ni­sem vsaj zvecer telefoniral, da pridem. Tako sem po šilcu domacega, kavi in dveh kosih potice pogoltnil še velik pasijonski cmok, se zahvalil za gostoljubje in kon­struktivno kritiko ter se odpeljal do Podgozdnika, tam parkiral avto in se vzpel na Mrakov gric. Z razgledne tocke 4 Poti skozi Zalo sem se še enkrat ozrl nazaj na panoramsko severovzhodno pobocje Žirovskega vrha in se po zložni zgornji gozdni poti nekdanje Rupnikove ozkotirne železnice napotil proti cilju na jugu. Pogled z Mrakovega grica na Žirovski vrh nad Zalo. PASIJONSKI DONESKI 2023 Mravljišca ob gozdni cesti na Mrakovem gricu Bil je izredno lep, soncen in miren dan, tla na gosto posuta z barvitim listjem in nevsakdanje velikimi mravljišci. Torej medvedov ni, ceprav sem precil še eno turisticno, Medvedkovo pot. Kasneje, poleti, sem si jo ogledal, na cilju je bila velika, stojeca medvedka in mladicem, oba lepo obložena z mahom. Nadaljeval sem mimo vrha Zale, Golega vrha in Trcka in tam srecal na povsem novem trak­torju nekdanjega kamerada, sedaj mladega upokojenca, Franca Oblaka, Lomarja. Pomislil sem, koliko še mlajših od njega ni vec. Ob obcasnem pticjem šcebetu jih štejem: Branko je imel 29 let; Franc, Spodnji Jeran, 40 let; kadrovska Anica, 42 let; Janko K., 43 let; tehnolog Franc, Feliks, 44 let; Ivan, Kanadcan, 46 let; Tomaž, ure­dnik Uranarja, 51 let; elektronik Peter, 52 let; kemik Jože, 53 let … Za slednjega, zunanjega sodelavca z Nuklearnega inštituta Jožef Stefan, ki je bil eden kljucnih za odprtje našega rudnika, mi je pred nekaj leti soromar na Križno goro nad Lo­žem povedal, da naj bi tudi zaradi rudnika tragicno preminil. To me je pretreslo, še posebej zato, ker sva se pred casom javno razšla v sporu in jezi. Prej prijatelja, a se od tedaj nisva vec videla … Pocivaj v miru, Jože! To pot si zopet z menoj. Božjepotna barocna cerkev Marijinega oznanjenja v Smrecju Gotski sklepnik iz bližnje cerkve so ob barocni prenovi vzidali nad portal bližnje Smrekarjevega kmeckega dvorca. Tako razmišljujoc sem zgrešil nacrtovani Lavrovec in se nenadoma znašel v Smrecju. V gostilni Kasarna, ki je bila nekoc obmejna stražarnica med staro Ju­goslavijo in Italijo, sem si pretegnil noge in se okrepcal v družbi z Mladimi godci, ki so imeli zvecer koncert v bližnjem Šentjoštu. Pot me je peljala mimo cerkve in mogocne Smrekarjeve domacije, kjer imajo v sklepniku kamnitega portala gotsko Marijo z Jezušckom, ki je bila nekoc v bližnji cerkvi. Po stari italijanski cesti s kamnitimi mejniki in mimo Praprotnega Brda sem prispel v Rovte, pasijonski kraj. Ob farnih spominskih plošcah sem postal, po­molil in prebral imena 218 žrtev povojnih pobojev. Po bližnjici sem se po grapi spustil do Davcana, kjer so se mi pridružili starološki romarji Andrej, Filip, Ja­kob, Pavel in Urška. V koloni smo po bankinah zložno stopali vse do Medvedc, kjer se odpre logaško Pusto polje. Po krepkem okrepcilu na obcestnem kupu hlodov smo opravili še zadnji marš v štiri kilometre oddaljeni Dolnji Logatec. Prišli smo dve uri pred uprizoritvijo Ribniškega pasijona, ki ga je pripravilo Društvo katoliške mladine Ribnica. V logaški športni dvorani, poleg župnijske cerkve sv. Nikolaja, je bilo živahno, saj so pripravljali odrsko sceno, ozvocenje in druga potrebna opravila. V preddverju so prijazni Ribnicani in predvsem Ribnicanke pripravili prigrizke in pijaco za obiskovalce. Srecal sem se s Heleno in Nejcem Ilc, dvema pomembnima ribniškima pasijoncema. Malo pred zacet­kom so prišli še drugi loški pasijonski obiskovalci Ana, Neža, Klemen in drugi. Po uprizoritvi z geslom »Bodite pogumni« sta spregovorila ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore in logaški župan Berto Menard. Domov sta nas z avtomobilom odpeljala Klemen iz Škofje Loke in Jaril iz Malega Locnika pri Turjaku. PASIJONSKI DONESKI 2023 LETO 2022 Drugo pasijonsko romanje z Žirovskega vrha v Dolnji Logatec na tamkajšnji Logaški pasijon, ki se je odvil 3. aprila 2022 v tamkajšnjem Narodnem domu. 6.00 V kapucinski cerkvi sv. Ane v Škofji Loki smo Martina in France Temelj, pasi­jonka Hiacinta in avtor prispevka prejeli romarski blagoslov br. Bernarda. 6.30 Na Todraž nas je pripeljala mag. Hiacinta Klemencic, direktorica RŽV – Ru­dnika Žirovski vrh, javno podjetje za zapiranje rudnika urana. V CDU – Centru za dolgorocno upravljanje nam je na kratko predstavila stanje rudnika, njihovo delo ter pokazala prostore in opremo. Pred našo zavetnico sv. Barbaro, delo p. kartuzijana Wolfganga Koglerja iz Pleterij, stojeco na lesenem podstavku po­kojnega rudarja kamerada Mirana Mazzinija (1958–2002), smo se spomnili na naše pokojne sodelavce. Župnkarjeva Olga in Stane nista mogla z nami, ker sta zbolela za covidom. 7.00 Petminutni postanek v Budlovem malnu se je zaradi gostoljubne Olge ter do­brovoljnega Janeza raztegnil skoraj na eno uro (dolga kava, potica, caj in žganje). Zvedeli smo marsikaj o domacih razmerah, zacetnih delih pri raziskavah urana, delu v rudniku, se spominjali sodelavcev, seveda tudi pokojnih. Tudi Olga in Ja­nez Šubic nista mogla z nami, saj sta se cez nekaj ur odpeljala s traškimi sofarani na Križev pot v Kocevski rog. 8.00 Na Mrakovem gricu smo se poslovili od uslužne Hiacinte. Sprejela nas je žirovskarska carobna zimska pokrajina. Cez noc je zapadlo nekaj centimetrov snega, bilo je hladno, a suho in soncno. Namesto po makadamski poti na levo, po nacrtovani trasi nekdanje gozdne ozkotirne železnice, smo se spustili desno mimo Podgozdnika in nato vijugali skozi gornji tok slikovite Zale, prišli do Bu­kovca ter se za kratek cas prikljucili markirani turisticni Poti skozi Zalo. Od zu­naj smo si ogledali najvecjo utrdbo na Golem vrhu (963 m), potem gradbišce nove koce žirovskarskega planinskega društva in šli mimo vhoda v komandni bunker Rupnikovih utrdb na Žirovskem vrhu. Pridružili smo se trasi prvega po­hoda in se pri Arkarju odcepili desno proti sticišcu Rovtarskega, Polhograjskega in Škofjeloškega hribovja. Ob 11.45 smo prispeli na Lavrovec, kamor vodi markirana pot, ki si jo deli­jo Evropska pešpot št. 7, Loška planinska pot, Šentjoška planinska pot, Pot ob Rupnikovi liniji in od leta 2022 še Pasijonska romarska pot Žirovski vrh–Lo­gatec. Tam smo si nasproti lesenega turisticnega obeliska s slovensko zastavo ogledali heliograf, enega od dvaindvajsetih v Sloveniji. Pod vrhom na zahodni strani proti Trnovskem gozdu stoji žirovsko kapelica, ki jo je postavil Žirovec Janez Žakelj starejši, in sicer po nacrtih sina Janeza mlajšega, sedaj župnika v Crnomlju. Opoldne smo zmolili Angelsko cešcenje, se vpisali v knjigo pohodni­kov in se okrepili s tradicionalnimi žirovskimi makovimi blazinicami. Tako smo z njimi proslavili petletnico ponovitve prvega pasijonskega romanja v Logatec. Vesel sem bil pozornosti zakoncev Temelj, ne vedoc, kje sta zvedela za mojo šibkost do meni priljubljene makove slašcice. Sopotnika sta me z njimi prijetno presenetila in posladila naše romanje. 12.30 V Smrecju se nismo ustavili v gostilni Kasarna, ki nas spomni na staro jugo­slovansko kasarno in nekdanjo medvojno mejo med nemškim Rajhom in Kra­ljevino Italijo, pac pa pri Francetovi nekdanji sodelavki Julijani, da si ohladimo podplate, omocimo grlo in napnemo ušesa ob zgovorni gostiteljici. Ob slikoviti romarski barocni cerkvi Marijinega Vnebovzetja in mogocni Smrekarjevi kmeti­ji v njenem vznožju smo ponovno prišli na »mojo« prejšnjo traso. Na hlacastem križišcu, pred lovsko koco na levi strani pod cesto, smo izbrali novo, desno va­rianto. Kasneje smo se premislili in se vrnili na prvotno, zato smo bili nekoliko pozni. 14.00 Rovte so resnicno pasijonski kraj, na kar nas opozarja vec tamkajšnjih obele­žij, kapelice, farne plošce ter križi. Med 2. svetovno vojno in takoj po njej je bilo umorjenih okoli 90 % tukajšnjih moških, starih od 18 do 50 let. Za cerkvijo pod župnišcem smo se spustili po bližnjici do Zavcana, od tam po regionalni cesti Žiri–Logatec oziroma ob njej na zadnjo, deset kilometrsko dolinsko, nekoliko neugodno cestno etapo. Avtomobilskemu prometu smo se lahko umaknili šele sredi Pustega polja, na prijaznejšo makadamsko poljsko pot, danes oznaceno kot kolesarsko, in se na robu polja s preostalimi nezasipanimi požiralniki oziroma bruhalniki spustili do križišca pri železnem vodnjaku, na državno regionalno cesto Vrhnika–Logatec. Ob 16.45 uri smo koncno prispeli v Dolnji Logatec, kjer nas je cakal drugi del škofjeloške pasijonske avtomobilske naveze. Dvorana Narodnega doma, v kateri PASIJONSKI DONESKI 2023 smo bili po zaslugi tamkajšnje vezistke Katarine Dolenc posedeni v castno prvo vrsto z župnikom Janezom Komparetom, županom Bertom Menardom in ugle­dnimi Logatcani, je bila kmalu nabito polna. Pasijon je bil po zamisli tamkajšnje­ga kaplana Rafaela Andrzeja Kedzierskega in režiserke Lidije Cušnik domiselno in lepo izveden, tudi po zaslugi Društva katoliške mladine Ribnica, ki je logaškim pasijoncem posodilo kostume. 42­clanska ekipa, vecina birmancev tega leta, je na odru pred celostransko projekcijo jeruzalemskih Kristusovih postaj in z na­povedovalcem ustvarila v kratkih pasijonskih sekvencah, spremljanih z atraktiv­nim glasbenim zakljuckom, dogodek, ki je segel vsem do srca in bo trajno ostal v spominu ustvarjalcem in obiskovalcem. Na zakljucni agape smo stkali nove pasijonske vezi in dosedanje, tudi s pasijonci iz Ribnice, še okrepili. S prijetno mravljincastimi podplati sta nas domov na loško stran odpeljala Jaril Lavrencic z Ano, druge Locane pa Klemen Karlin. Zadnji posvet pri Olgi in Janezu v Budlovem malnu. Vhod v komandno utrdbo Rupnikove linije na Golem vrhu. Vpis v knjigo pohodnikov na Lavrovcu. Z duhovnim vodjem Logaškega pasijona 2022 gospodom Rafalom Andrzejem Kedzierskim. Avditorij v pricakovanju. Zakljucni poklon. Foto Alojzij Pavel Florjancic. Med obiskom Kapucinskega samostana Škofja Loka je predstojnik br. Jožko Smukavec gostom pokazal tudi rokopis Škofjeloškega pasijona. Foto Aleksander Iglicar. MEDNARODNA INTERDISCIPLINARNA DELAVNICA COMMUNITY THEATRE: FOLK AND PASSION PLAYS IN EUROPE AND BEYOND V Škofji Loki je med 5. in 8. aprilom 2022 potekala mednarodna interdisci­plinarna delavnica Community Theatre: Folk and Passion Plays in Europe and Beyond, na kateri so se zbrali raziskovalci pasijonskih iger in ljudskega gledališca iz Nemcije, Slovenije in Švice. Dogodek sta pripravila Toni Bernhart z Univerze v Stuttgartu in Jaša Drnovšek z Univerze v Mariboru. Poleg njiju so se delavnice udeležili še Cornelia Herberichs (Univerza v Fribourgu), Jan Mohr (Univerza Ludwiga Maximiliana v Münchnu) in Julia Stenzel (Univerza Johannesa Guten­berga v Mainzu). Srecanje je bilo v prvi vrsti namenjeno oblikovanju skupnih izhodišc za pripravo mednarodne znanstvene konference o pasijonih, udeležen­ci pa so si casu, ki so ga preživeli v Škofji Loki, poleg samega mesta ogledali še Loški muzej in kapucinski samostan s knjižnico. Zadnji dan srecanja jih je sprejel župan Tine Radinja. Od leve proti desni: Toni Bernhart, Jan Mohr, Jaša Drnovšek, Cornelia Herberichs in Julia Stenzel. Foto Urs-Beat Frei. Foto Tatjana Splichal. Blaž Karlin PASIJONKE 2022 PESMI O TRPLJENJU V VOJNI IN MIRU Bratu Tomažu (20. 1. 1977–27. 5. 2022) V mraku zadnjega petka v mesecu maju lanskega leta, 27. maja 2022, so ob starodavni romarski cerkvi Marijinega oznanjenja v Crngrobu po petih letih po­novno vzklile pasijonke, v siceršnjem hrupu sveta komaj slišne pesmi ob vznožju mogocnega svetišca, tokrat v pocastitev 100­letnice rojstva književnika in dra­matika, Prešernovega nagrajenca in akademika Zorka Simcica. Na zacetku snidenja prijateljev pesniškega recitala v cast zamolcanim pesni­kom in njihovim utišanim pesmim si ni mogel nihce niti predstavljati, da bi se lahko tako lep in spokojen vecer iztekel v globok tolmun žalosti. Ponos in trma nam preprecujeta, da nikoli zares ne verjamemo opominu z zacetka casov, da je vse ustvarjeno krhko in minljivo – rože, besede, celo clovek. Vse dokler se tudi v naši klepsidri odmerjeni cas ne iztece. Groba teža dejstev premaga naš napuh, ponižnim ostane tolažnica vera. Obcutje ob zakljucku vecera je še isto noc ena od udeleženk zaobjela z mi­slijo, da je, »ko besede Tineta Debeljaka in Zorka Simcica ter melodije pasijonk še niso povsem izzvenele, v soju strel, ki so sikale z neba, v tišino crngrobskega svetišca udarila vest o smrti. Pasijon za vse domace … V Crngrobu smo se zbrani združili v molitvi za Tomaža … Življenje mora na veliki petek v zaton, da na velikonocno jutro lahko vstane ...« Kot bi nas pesnik Tine Debeljak z ravnokar izrecenim vzklikom iz Crne maše – »tako našo muko spremeni v naš blagoslov!« – želel spomniti, da pasijonke beremo najprej zase. In kot je nekoc prosil Zorko Simcic: »Naj nas naši mrtvi cuvajo za case, ki prihajajo.« PASIJONSKI DONESKI 2023 Organizator Pasijonk: Muzejsko društvo Škofja Loka, zanj predsednica Helena Janežic Idejna zasnova in Blaž Karlin uvodni nagovor: Izbor pesmi: Helena Janežic in Blaž Karlin Recitatorja: Larisa Demšar in Jakob Florjancic Bralne vaje: Marija Lebar Glasbeni program: Tara Oblak (viola) in Manca Berce (violina) Fotografija: Tatjana Splichal Ozvocenje: Marcel Kokelj Pomoc pri izvedbi in Helena Janežic, Aleksander Iglicar, Urška osebna podpora projektu: Florjancic in starološki župnik Janez Šket Materialna podpora Obcina Škofja Loka in župnija Stara Loka projektu: Spletna stran projekta: www.pasijonke.si Ob jezeru Nahuel Huapi. V meni je Samo. Izdan. V meni je Trubar. Pregnan. V meni je ves bataljon vetrinjskih vojakov cez mejo v jame poslan. In takó dolgo, vso noc, skozi temine zroc tja cez gozdic crnih brez, cez k jezeru temnemu, strmi moj pogled cakajoc — kdaj sine dan. Zorko Simcic, Noc (Iz zbirke Korenine vecnosti, 1974) UVODNI NAGOVOR Dragi prijatelji, spoštovani obiskovalci, castilci Lepote in Resnice! Po nekajletnem premoru smo se ponovno zbrali v Crngrobu, kraju »velikih gnad« – kot pravi stara romarska pesem, in kraju vélikega zlocina – kot nemo kri­cijo okoliška zasuta kraška brezna in požgana mežnarija v naši neposredni bližini. Zbrali smo se, ker želimo ohraniti živ spomin na tiste pomladne dni leta 1945, ko so šli cez slovensko zemljo mašcevalni besi in pustili za seboj krvava polja raz­clovecenih, mucenih in pobitih. Divjanje zmagovalcev ni prizaneslo niti Škofji Loki in njeni okolici, sploh pa ne Crngrobu. Zbrali smo se zaradi žrtev, njihovega dostojanstva in dostojanstva nas samih. Ce ga imamo še voljo ohraniti. Mnogi živi izgubljajo upanje, da bo kdaj drugace in bolje … mnogi – med njimi številni, ki so bili tudi sami žrtve – so se poslovili s tega sveta, ne da bi docakali, da bo demokraticna in na spoštovanju clovekovih pravic utemeljena država Republika Slovenija na najvišji ravni obsodila totalitar­ni komunisticni režim. Zbrali smo se, ker zoper nekulturo zanikanja zlocina medvojnih revolucio­narnih umorov in povojnih množicnih pobojev, zoper zmanjševanje pomena usodnosti zgodovinskega zlocina za slovenski danes in jutri, zoper vse bolj po­gosta sramotenja še tistih redkih preostalih pokoncnih posameznikov v javnem PASIJONSKI DONESKI 2023 prostoru, ki celo dobronamerne male ljudi silijo v drugorazredno podrejenost, umik in molk, ali celo strah in oportunizem, ker zoper nesankcionirano javno povelicevanje komunizma ali – nekaj nezaslišanega! – zoper politicno in sodno opravicevanje zlocinov, ker zoper vso to nekulturo Smrti in Laži trdno verjame­mo v kulturo Lepote in Resnice. Iz Crngroba rastemo in smo. Ali pa nismo in ne bomo vec. Sodelujoci pri projektu Pasijonke – recitalu poezije o trpljenju v vojni in miru – smo prepricani, da more poezija dati glas, podobo, ime, obraz, celo upanje … tudi tistim, ki jim je bilo vse to doslej odvzeto ali zanikano. V nas oživlja glas vesti o clovekovem dostojanstvu, ki je lastno vsem nam – živim in mrtvim. Tudi poezi­ ja in njeno javno branje mora prispevati svoj kamencek v mozaik sprave v narodu. Bonum – Verum – Pulchrum: prava Svoboda se uresnicuje le po Dobroti – Resnici in – Lepoti. Zato imajo pasijonke kot pesmi za razumevanje tragike narodove polpreteklosti pred drugimi zgodovinskimi dokumenti to prednost, da so vanje zajeti custvovanje, cutenje in doživljanje enkrat za vselej ohranjeno, v casu zamrznjeno.254 Pasijonke ne potrebujejo kricanja, do našega srca seže že njihovo šepetanje. Danes bomo slišali pesmi dveh avtorjev pasijonk. V branje nas bosta uvedla dva odlomka iz monumentalne Vélike crne maše za pobite Slovence izpod pe­resa Locana dr. Tineta Debeljaka. Preostale pesmi je napisal Zorko Simcic, ki je lani novembra praznoval 100 let in v cigar cast tudi prirejamo letošnji recital. O dragem Zorkotu bi mnogi izmed nocoj zbranih lahko povedali veliko le­pega. Ko mu je predsednik republike Borut Pahor lani poleti podelil državno odlikovanje srebrni red za zasluge za njegov dragocen literarni opus, ga je opisal z besedami: »Zorko Simcic piše v carobni slovenšcini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaicna, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenšcina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on.«255 Zorko Simcic, ta srcni prijatelj in kulturni ambasador Škofje Loke, je dr. De­beljaka dobro poznal. Starejši Debeljak je bil kot priznan urednik in cenjen lite­rarni kritik 18 let mlajšemu Simcicu v marsikaterem pogledu mentor in podpor­nik pri njegovem vstopanju v svet književnosti in ob zacetkih objavljanja. Zato ne cudi, s kolikšno mero iskrene hvaležnosti in globokega spoštovanja je Simcic v govoru pocastil Debeljakov spomin, ko mu je bil leta 2003 postavljen spomenik v Aleji znamenitih Locanov. 254 Marija Stanonik, Tih spomin vsem žrtvam boja: diferenciacija in interference v slovenskem pes­ njenju med drugo svetovno vojno 1941–1945, ZRC SAZU, Ljubljana 2016, str. 9. 255 Utemeljitev državnega odlikovanja Zorku Simcicu na spletni strani bivšega predsednika Re­ publike Slovenije Boruta Pahorja (https://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2012-2022/pahor-slo­ arhiv.nsf/objave/DF5517087C1F57AAC1258712003B4C4D, ponovno zajeto dne 20. 1. 2023) Na vprašanje, v kakšni državi bi si želel živeti, je Zorko Simcic pred leti odgo­voril, da »v kulturnejši, predvsem, kar se kulture srca tice«. Njegova prizadetost ob slovenski narodni razklanosti, ki sta jo za seboj pusti­la revolucija in pol stoletja komunizma, izvira tudi iz njegove osebne izkušnje. »Ne igrajmo se z mrtvimi,« pravi Simcic, ki je v casu vojne izgubil najprej enega brata – na Primorskem je kot domobranec, clan narodnega varnostnega zbora ustanavljal slovenske šole – v casu miru pa še drugega – razsodnika na domo­branskem sodišcu, ki je koncal v Hudi jami. Spoštovani, zbrali smo se na 27. maj, ta sramotni dan, ko so pred 77 leti bri­tanski zavezniki z avstrijske Koroške v Titovo Jugoslavijo – v mucenje in smrt – s prevaro poslali prve konvoje razoroženih pripadnikov narodne vojske in ci­vilistov. Pa vendar, 27. maj je tudi godovni dan – praznik – blaženega Alojzija Grozdeta, svetniške žrtve revolucije. Kako torej združiti to dvoje? Domet zgolj cloveške pameti tega ne zmore, v naših srcih moramo pripraviti prostor za poseg Božjega, da bomo zmogli tako spremenjeni potem s konkretnimi dejanji zaceti graditi novo zemeljsko skupnost duhovno svobodnih. Je imel to v mislih Tine Debeljak, ko je v Crno mašo zapisal darovanjsko pro­šnjo »našo muko spremeni v naš blagoslov«? Ali je mogoce, da bo Crngrob – in z njim vsa Slovenija – kot so nekoc že peli romarji, spet postal kraj milosti? PASIJONSKI DONESKI 2023 PREBRANE PESMI – PASIJONKE 2022 Tine Debeljak Crna maša – Košcena pišcal Crna maša – Pokropi me s hísopom Zorko Simcic Noc Dvojna zvestoba Mrtvaški boben Sporocilo nasprotnikom mrtvega oceta Dvogovor: Vrnjeni v maju govori Bogu Dvogovor: Bog govori vrnjenemu v maju In vendar – nekoc bo! Mokro odsevajo kamnite stare plošce … Pogovor z bodocim mrlicem v zrcalu Spet sem ga srecal … Sam Ne moreš vec objeti drevesa … Odhojene stopinje Desetnik o sebi in o ‚onem‘ (1. del) Desetnik o sebi in o ‚onem‘ (2. del) pod zemljó . pod zemljó . pod zemljó . »Potem je ponoci na vrata udarilo, atek je vstal, nas pokrižal po vrsti, vrata so škripnila, jaz sem za prstek odgrnil zaveso: v snegu tam, v luninem siju cakále so sence. Atek je padel med nje — potem ga nic vec ni bilo. Se skril je v gozd? Za morje odšel? Nam kopa zlató pod zemljó?« Pod zemljó . pod zemljó . pod zemljó so sence skopale mu grob. Zorko Simcic, Mrtvaški boben – Pogrebna koracnica (Iz zbirke Korenine vecnosti, 1974) Bratu Dragu ... zvezde so se ustavile v teku mesec se ujel je v vrh dreves veje so se umirile v vetru slavcu glas zamrl je v grlu glas se z molkom združil je v krog ... Ták moral biti tisti je vecer, ko v temi, zvezanih si rok, zamajal se in padal in mislil, da so streli šli drugam in videl si samo, kako zvezde so se ustavile v teku – – – mesec se ujel je v vrh dreves – – – – – veje so se umirile v vetru – – – Misel te je odrešila svoje teže, duša z mislijo je vzplula, te pustila, zgoraj te že cakal je Njegov smehljaj. Težka kri odtekla je v rodno grudo, zadnji obrok, potreben za odkup, so docakali te starci, ki njih kri si nosil – zdaj si lahák, lahák, oddal je zrnje klas. In v meni glas se z molkom združil je v krog, samo da zdaj vem, razodel je Bog: sreca je, lahák postati ob pravem casu. Živeti je lepo, a tudi mrtev biti, ne more biti težko temu, ki je navzgor in pa navzdol bil zvest. Zorko Simcic, Dvojna zvestoba (Iz zbirke Korenine vecnosti, 1974) PASIJONSKI DONESKI 2023 RAZSTAVA BEG PRED SVOBODO Potem ko so se nas ob zvokih godal dotaknili verzi dveh velikanov duha – Ti­neta Debeljaka in Zorka Simcica – smo ob verzu tretjega, s Škofjo Loko in ostalimi loškimi kraji prav tako nelocljivo povezanega misleca in pesnika Milana Komarja, da »kdor se spominja, vase se povraca … pokoj in sprava sta njegova placa …«,256 v galerijskem prostoru cerkvenega zvonika na ogled postavili še fotografsko razsta­vo Beg pred svobodo – Iz življenja v begunskih taborišcih po drugi svetovni vojni. Fotografije, ki so v hrambi Rafaelove družbe, so nam s pomocjo podob, po­gosto umetniške in ne zgolj dokumentarne vrednosti, spregovorile o casu ob koncu 2. svetovne vojne, ko so množice Slovenk in Slovencev, v strahu za svoje golo življenje, zapušcale domaco zemljo in upale, da se cez dva ali tri tedne vr­nejo domov v resnicno osvobojeno domovino. Pa se to ni zgodilo. Premnogi so bili vrnjeni s prevaro, nato muceni in pobiti, danes pa vecina njih še vedno nepokopanih leži v vec kot sedemsto prikritih morišcih širom po Sloveniji, tudi v breznih in gozdovih okrog Crngroba. Tisti srecni, ki jim je uspelo, da so se pred komunisti pravocasno umaknili in ostali na strani svobodne in demokraticne Evrope, so naslednjih nekaj let pre­živeli v begunskih taborišcih v Avstriji in Italiji. Razstava je tako prikazala del fotografskega arhiva iz prvih dni bega cez Ljubelj na Vetrinjsko polje v maju 1945 in nato življenje v dveh od vec povojnih begunskih taborišc – Lienzu in Špitalu na Dravi – preden se je vecina beguncev razselila po svetu. Razstava je navdušila z duhom globoke vere v življenje, ki veje iz teh foto­grafskih posnetkov. Preživeli se v begunskih taborišcih niso prepustili apatiji in vdanosti v usodo. V treh ali štirih letih, dokler jih tujina ni dokoncno sprejela, so v skromnih razmerah pokazali izjemno življenjsko moc in ustvarjalnost. Pre­pricali smo se lahko, kako so le nekaj dni po prihodu v taborišce že ustanovili osnovno šolo, dobra dva tedna kasneje slovensko begunsko gimnazijo. Izdajali so knjige in casopise, igrali gledališke predstave za gledalce od blizu in dalec, or­ganizirali predavanja, tecaje in imeli odlicne pevske zbore. Kakšen zgled upanja proti upanju257 tudi za nas danes! Razstavo, ki je bila na ogled do 10. julija 2023, so pripravili župnija Stara Loka, Župnijski zavod sv. Jurija Stara Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka, Rafaelova družba in Kulturno­zgodovinsko društvo Lonka Stara Loka. 256 Milan Komar, Škofjeloški sonet I – Ob tisocletnici Škofje Loke. 257 Prim. Rim 4,18: »Upal je proti upanju (tj. ocak Abraham, op. a.) in veroval, da bo postal oce mnogih narodov, kakor je bilo receno: ‚Takó bo s tvojim potomstvom.‘« Buenos Aires. Pod košatim ombújem. Spet sem ga srecal … Toda on ni od mojih, on ne roma, on beži … In vendar mi je brat. Molcala sva od jutra do vecera. Pod noc sem se poslovil, sem hotel biti sam. On pa prav iz srca: »Hvala ti za molk.« Zorko Simcic (Iz zbirke Listki iz popotnih zapiskov desetega brata, 2011) Na pokopališcu v Salti. Junija 1974. Jih bo prižigal tvoj sin, ali tvojega vnuka vnuk, toda nekoc — bo. Svecka ob svecki. Zlate jase sredi kocevskih gozdov, svetli vbodljaji obrobljenih kraških jam, bele trepetajoce groze dolenjskih dobrav — nekoc bodo zagorele svecke, sredi noci bo svetal dan od Triglava do Kolpe, od Trsta gor do Šentilja. PASIJONSKI DONESKI 2023 Ne za njih duše, ki so, kjer so, ne za njih telesa, ki jih ni, kjer so bilá, (iz korenin so znova vzklili v svet, kot rože enooke zrejo v nas, kot veje stezajo roké do nas), ne ... svecke, v zvest spomin na vsa ta dolga temna leta, ko so bili nam luc. Zorko Simcic, In vendar – nekoc bo! (Iz zbirke Korenine vecnosti, 1974) Jakob Vrhovec PASIJONSKA RAZSTAVA 2023 Ceprav med uprizoritvami Škofjeloškega pasijona pretece kar nekaj casa, ko kostumi in scenski elementi niso v uporabi, pasijonski prostovoljci ne pocivajo. S financnimi sredstvi, ki smo jih na razpisih Ministrstva za kulturo pridobili v letih 2021 in 2022, smo leta 2021 obnovili kostumografijo, leta 2022 pa scenografijo, v izvedbo smo vkljucili tudi številne prostovoljce. Obnovljene elemente in naše delo predstavljamo na pasijonski razstavi, ki bo v Sokolskem domu Škofja Loka na ogled v postnem casu leta 2023. Leta 2021 smo sredstva, pridobljena na razpisu Ministrstva za kulturo, pora­bili za obnovo kostumov in kostumskih elementov. Glavno vlogo pri obnovi so imeli Minka Krajnik, Ivanka Tavcar, Borut Gartner in Milena Dolenc. Obnovili smo naslednje elemente: z V sodelovanju s cevljarjem Romanom Zaplotnikom iz Tržica smo izdelali nove sandale rimskih vojakov, ki so bili že zelo dotrajani. z Narocili smo podsedelnice za konje, ki omogocajo direktno in stalno na­mešcanje kostumografije. z Narocili smo vecje kolicine blaga, iz katerega so pod rokami Milene Do­lenc nastajale pasijonske kute, krila angelov, kostumi vojakov in cehov, ki bodo zamenjali dotrajane. z Narocili smo tudi nove obešalnike za kostume, da bodo ti bolje organizi­rani in bo njihovo shranjevanje lažje. z Izdelali smo še nova dodatna stojala za obleke, ki omogocajo lažjo hrambo in skrbnicama oblek omogocajo boljše delo. PASIJONSKI DONESKI 2023 Glavno vlogo pri obnovi scene in scenskih elementov so imeli Matija Hirše­nfelder, Bojan Rihtaršic in Andrej Frelih, v letu 2022 pa smo obnovili naslednje scenske elemente: z Kulise: glavni scenograf Bojan Rihtaršic in akademska slikarka Agata Pa­vlovec sta naredila nacrt izvedbe kulis, razdelila delo obrtnikom, ki so na­redili okvirje, Agata jih je nato poslikala. z Bakle: povezali smo se s podjetjem Pintar B, d. o. o., skupaj z njimi smo razvili baklo, ki ima dovolj mocan plamen, a hkrati ne pušca voska. z Lesena kolesa vozov: želeli smo obnoviti celotne vozove, a za to nismo imeli dovolj sredstev, zato smo se odlocili obnoviti samo kolesa. Obnova je bila vse prej kot enostavna, saj mojstra, ki se s tem ukvarja, na loškem nismo uspeli najti. Nato smo s pomocjo Rokodelskega centra DUO Škofja Loka le našli mojstra v Kamniku, ki je bil pripravljen narediti leseni del koles. Kamniškega mojstra smo nato povezali s kovacem iz Železnikov, ki je naredil še kovinski del koles. Tako smo dobili 12 lesenih koles in z njimi opremili vozove. z Ograje: dotrajane in unicene ograje, ki obdajajo prizorišca Škofjeloškega pasijona, smo v sodelovanju s Šolskim centrom Škofja Loka popravili ter izdelali še 30 novih. Lesene ograje, ki obkrožajo celotno sceno, so prav tako del scenografije. Najbolj jih potrebujemo za zašcito gledalcev, saj v uprizoritvah sodelujejo tudi konji. Ograje so izdelali v Srednji šoli za le­sarstvo v Škofji Loki. Na ta nacin smo k projektu pritegnili še mlade, ki so svoje delo opravili v okviru prakticnega usposabljanja. PASIJONSKI DONESKI 2023 Za delo v zadnjih dveh letih se iskreno zahvaljujemo Prosvetnemu društvu Sotocje in njegovim clanicam Hiacinti Klemencic, Minki Krajnik, posebej pa preminuli Jožici Žnidaršic. Zahvala tudi ostalim prostovoljcem, Borutu Gar­tnerju, Ivanki Tavcar, Bojanu Rihtaršicu, Andreju Frelihu, Matiji Hiršenfelder­ju in Minki Krajnik. Brez njih danes ne bi imeli obnovljene scenografije, ki je pripravljena na naslednjo uprizoritev, ter delno obnovljene kostumografije, ki pri naslednji uprizoritvi potrebuje le manjše popravke. Hvala vsem in Bog po­vrni! Foto arhiv Zavoda 973. mag. Aleksander Iglicar LETNO SRECANJE ZDRUŽENJA EUROPASSION V KATALONSKI ESPARREGUERI Od petka, 4. marca, do nedelje, 6. marca 2022, je v katalonskem mestu Espar­reguera, ki se nahaja 30 km severo­zahodno od Barcelone, potekala 38. letna konferenca združenja Europassion, ki povezuje nekaj manj kot 90 pasijonskih mest in krajev iz 16. evropskih držav. Pobuda o povezovanju se je prvic obliko­vala pred 40. leti v benediktinskem samostanu Montserrat blizu Esparreguere, kjer so se leta 1982 zbrali predstavniki treh francoskih in treh katalonskih pa­sijonskih krajev. Zato je bilo srecanje Europassiona v Esparregueri prav zaradi spomina na zacetke delovanja še posebej slovesno. Udeleženci iz Slovenije (z leve): Pavle Florjancic, Andreja Ravnihar Megušar, Helena Ilc, Aleksander in Milena Iglicar, Andrej Megušar, Jakob in Urška Florjancic, Jože Štukl, Tine Radinja, Lojze Ilc in Jernej Tavcar. PASIJONSKI DONESKI 2023 Združenju Europassion se je leta 2007 pridružila tudi Obcina Škofja Loka s Ško­fjeloškim pasijonom, leta 2018 pa še pasijonsko združenje Pasijonski veter, ki vse slovenske pasijonce povezuje pod duhovnim vodstvom loških bratov kapucinov. V Esparregueri se je, po dveh odpadlih srecanjih zaradi koronavirusa co­vid­19 (v nemškemTirschenreuthu in Škofji Loki), zbralo okrog 130 udeležencev iz vec kot 30 evropskih pasijonskih krajev, med katerimi so bili tudi predstavniki Obcine Škofja Loka in predstavniki Pasijonskega vetra. Prvi dan srecanja je uradna delegacija združenja Europassion, v kateri sta bila tudi Andreja Ravnihar Megušar in Aleksander Iglicar, clana razširjenega pred­sedstva, obiskala nadškofijo Barcelona, kjer je delegacijo sprejel nadškof Joan Josep Omella. Ob zakljucku prijetnega druženja je Aleksander Iglicar v imenu ljubljanskega nadškofa Stanislava Zoreta barcelonskemu nadškofu izrocil prilo­žnostno darilo. Pozdravnih nagovor Josefa Langa nadškofu Josepu Omelli (skrajno levo). V nadaljevanju dneva so predstavniki Europassiona obiskali tudi katalonski parlament, kjer jih je nagovorila predsednica Laura Borras. V osrednji dvorani katalonskega parlamenta so poslanci pred leti sprejemali pomembne odlocitve o referendumu za samostojnost Katalonije in njeni razglasitvi, a ta žal ni uspela, saj so španske oblasti iz Madrida poskus osamosvojitve zatrle in vodilne politicne predstavnike obsodile ter poslale v zapor. Predsednik katalonske vlade Carles Puigdemont se je pred preganjanjem umaknil v tujino. Predstavniki Europassiona v osrednji dvorani katalonskega parlamenta. Drugi udeleženci srecanje so prvi dan obiskali kraj Manresa, saj smo se v letu 2022 spominjali 500­letnice spreobrnjenja svetega Ignacija Loyolskega, ki je med devetmesecnim bivanjem v tem kraju napisal znamenito besedilo Duhovne vaje. V tamkajšnji cerkvi, ki je postavljena nad votlino, v kateri je premišljeval sveti Ignacij Loyolski, je pater Marko Rupnik s sodelavci Centra Alleti marca 2021 postavil velike mozaike, v skupnem obsegu okrog 550 m2, ki imajo teološko osnovo v Ignacijevih besedilih. Del mozaika p. Marka Ivana Rupnika v cerkvi v Manresi. PASIJONSKI DONESKI 2023 V petek popoldan so si vsi udeleženci ogledali znameniti benediktinski sa­mostan Montserrat, katerega zacetki segajo v 9. stoletje. Romarje že dolga stole­tja blagoslavlja Crna Marija z detetom Jezusom v narocju, zavetnica Katalonije. V kapeli, ki je za glavnim oltarjem, na katerem je kipec Crne Marije, so Josef Lang, generalni sekretar Europassiona, in njegovi najožji sodelavci molili za mir v Ukrajini. Benediktinski samostan Montserrat V soboto dopoldan so predstavniki pasijonskih mest imeli redno letno skup­šcino združenja. Udeleženci so se seznanili s porocilom o pasijonskih dogajan­jih v posameznih državah, ki je bilo v zadnjih dveh letih zelo okrnjeno zaradi koronavirusa. Jože Štukl je predstavil Škofjeloški pasijon, poudaril njegov vpis na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva ter razloge za njegovo neizvedbo v letu 2021, ki bi bila sicer jubilejna uprizoritev ob 300. letnici in prva po vpisu na Unescov seznam. Glede na težke razmere v Ukrajini so udeleženci na pobudo Aleksandra Iglicarja sprejeli posebno izjavo v podporo ukrajinskemu narodu in jim za podporo namenili 5.000 evrov. Zvecer je bil v Pasijonskem gledališcu v Esparregueri, ki sprejme okrog 1 300 udeležencev, uprizorjen njihov pasijon La Passio d‘Esparreguera (www.lapassio. net), njegovi zacetki segajo v leto 1611. Z leti se je besedilo pasijona prenavljalo in posodabljalo, od leta 1960 se uprizarja po besedilu pesnika Ramona Torruella Satorra (1913–1968). Pasijon uprizarjajo vsako leto v postnem casu in izvedejo osem uprizoritev. V želji, da bi na ogled pasijona privabili tudi mlajše, so se v letu 2022 prvic odlocili, da štiri uprizoritve odigrajo v sodobnem jeziku, štiri pa v sta­rejši jezikovni obliki, kar je bil za nastopajoce še dodaten iziv. V pasijonu nastopa okrog 400 igralcev, spremljata jih simfonicni orkester z orglami in pevski zbor. Vsi sodelujoci so prostovoljci, kar se med pasijonsko uprizoritvijo nedvoumno kaže s srcnostjo, ki žari iz njihovih besed, glasbe in src. Pasijon se uprizarja v gledališcu, odlicno so uporabili odrsko tehniko, ki omo­goca razlicne svetlobne in tehnicne ucinke. Clani razširjenega predsedstva Europassiona (z leve): Aleksander Iglicar, Andreja Ravnihar Megušar, Thomas Hummel, Flavio Sialino, Josef Lang, Jordi Ros i Mas, Franz in Wolfgang Miehl. PASIJONSKI DONESKI 2023 Prizori iz pasijona Pred odhodom v nedeljo so se udeleženci tradicionalno zbrali pri sveti maši, ki jo je daroval krajevni škof v stolnici v Esparregueri. Na koncu maše so leseno skulpturo Marije, ki je duhovni simbol združenja Europassion in s strnjenimi rokami v obliki kroga simbolno objema vse evropske pasijonce, prevzeli pasi­jonci iz ceškega mesta Horice na Šumave, kjer bo junija 2023 že 39. redno letno srecanje združenja Europassion. Leseno skulpturo Europassiona smo 31. marca 2021 sprejeli tudi v Škofji Loki, o cemer sem obširneje pisal v Pasijonskih doneskih 17/2022. Leta 2021 bi namrec morala Škofja Loka gostiti 37. letno srecanje Europassiona, a je bilo za­radi epidemije odpovedano. Skulptura Europassiona med mašo v stolnici. PASIJONSKI DONESKI 2023 mag. Andreja Ravnihar Megušar258 PREMIERNA UPRIZORITEV PASIJONA V OBERAMMERGAU Clana razširjenega predsedstva združenja Europassion Andreja Ravnihar Megušar in Aleksander Iglicar sta si 14. maja 2022 v bavarskem mestu Oberam­mergau ogledala premiero njihovega svetovno znanega pasijona. Uprizorjena je bila 42. ponovitev Krisusovega pasijona, s prikazom njegovega javnega delova­nja, trpljenja, križanja in vstajenja. Vabilo na premiero sta prejela že leta 2020, a je Deželni svet Garmisch­Partenkirchna uprizoritve v letu 2020 zaradi epidemije covid­19 preklical. Nacrtovane so bile 103 predstave z vec kot 450 000 obiskoval­ci z vsega sveta. Oberammergau leži na višini 900 metrov, je 15 km oddaljen od bavarskega športnega središca Garmisch­Partenkirchen. Pasijon se v Oberammegau uprizarja že od leta 1634. Najprej so ga igrali na pokopališcu, nato pa zgradili namensko Pasijonsko gledališce. Leta 1840 si ga je ogledalo že 35 000 ljudi. Konec 19. stoletja so zgradili namensko Pasijonsko gledališce za 4 500 gledalcev, ki še danes gosti pasijonske uprizoritve. Prostor za gledalce je pokrit, med odrom in gledalci je odprt prostor, ki nudi pogled na bližnje hribe in okolico. Med tridesetletno vojno v 17. stoletju je 84 ljudi umrlo zaradi kuge in prebi­valci mesta so se zaobljubili, da bodo vsakih deset let uprizorili Jezusov pasijon, ce Bog odpravi epidemijo. Izrocilo pravi, da po tistem kuga v mestu ni vec terjala smrtnih žrtev. Doslej so bile pasijonske igre le dvakrat odpovedane in dvakrat prestavljene. Leta 1770 je knez Maksimiljan III. prepovedal pasijonske igre na Bavarskem. Svojo odlocitev je utemeljil s pojasnilom, da »najvecja skrivnost naše svete vere ne sodi na gledališki oder«. Leta 1940 je tradicionalno uprizoritev pre­precila 2. svetovna vojna. Leta 1920 so bili organizatorji primorani igro preložiti zaradi španske gripe, zato so jo uprizorili dve leti kasneje, torej leta 1922. Prav tako so uprizoritev iz leta 2020 zaradi coronavirusa prestavili na 2022. Režiser pasijona je od leta 1990 naprej Christian Stuckl, ki vsako leto po sta­rih predlogih nekoliko posodobi besedilo, saj ga želi približati izzivom sodobne družbe. V uprizoritvi nastopa okrog 700 nastopajocih, ob spremljavi 50­clanske­ga orkestra in 60­clanskega zbora. Sodelujoci igralci in celotno podporno osebje 258 Andreja Ravnihar Megušar je koordinatorica pasijonskega združenja Pasijonski veter in clanica razširjenega predsedstva mednarodnega združenja Europassion. so vecinoma domacini, kar je velik izziv za kraj, ki ima nekaj vec kot 5 000 pre­bivalcev. Na posameznih množicnih prizorih je na odru okrog 300 nastopajocih. Prvi del uprizoritve poteka od 14.30 do 17. ure, drugi del od 20.00 do 22.30 ure. Zgodba Kristusovega javnega delovanja in pasijona se dopolnjuje s teološko po­vezanimi podobami iz stare zaveze, ki jih uprizorijo igralci, ki so ves cas pri miru – t. i. žive slike (fr. tableuax vivants). Od zacetka maja do zacetka oktobra odigra­jo nekaj vec kot 100 predstav, ki si jih ogleda ok. 450 000 gledalcev z vsega sveta. Dr. Tine Debeljak je leta 1936 zapisal: Želimo, da bi Škofjeloški pasijon dobil v Loki svoje stalno pribežališce morda v smislu malega Oberammergaua: v Loki se je spocel, v Loki naj živi! Še kako veljajo besede Aleksandra Iglicarja v enem od njegovih prispevkov: »Veseli moramo biti, da so se Debeljakove želje uresnicile, z vpisom Škofjeloške­ga pasijona na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dedišcine cloveštva pa celo presegle, saj je Škofjeloški pasijon do sedaj edini pasijon, ki je vpisan na ta prestižni seznam.« Andrej in Andreja Megušar ter Milena in Aleksander Iglicar pred Pasijonskim gledališcem v Oberammergauu. Pasijonske jaslice avtorja Matjaža Bitenca iz Litije. Foto Martin Janežic. PASIJONSKE BESEDE IN PODOBE dr. Verena Koršic - Zorn KRIŽEVPOTNI VENEC MARKA JERMANA Besedna zveza križev pot oznacuje tako ljudsko pobožnost kot upodobitev trpljenja oziroma poti, ki jo je Kristus s križem prehodil, od Pilatove obsodbe do križanja na Kalvariji. Že v starem veku so romarji v Jeruzalemu skušali podo­življati trpljenje in sledili poti, po kateri se je Jezus vzpenjal do koncne postaje, smrti na Golgoti. Ta spontana pobožnost se je v casu križarskih vojn zacela širiti po Evropi, predvsem po zaslugi franciškanov, še posebej gorecega Leonarda Por­tomavriškega, utemeljitelja 14 postaj križevega pota. Na gricih v bližini naselij so zaceli graditi posamezna znamenja ali kapelice, kasneje so podobe, navadno s 14 prizori Kristusovega trpljenja, dobile svoje mesto tudi na stenah cerkvenih ladij. Križev pot v cerkvah nas vse leto spominja na Kristusovo krvavo žrtev ter na odrešenjsko upanje in vecno veselje pri Bogu; opominja nas tudi, da je naše življenje z vsemi radostmi in padci hoja za Kristusom: »Ce hoce kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Po­dobe Kristusovega trpljenja pridejo še posebno do izraza ob molitvi križevega pota med štiridesetdnevnim postom pred veliko nocjo. Tokratno številko zbornika krasijo podobe Marka Jermana. Naslovil jih je Kri­ževpotni venec. Izvirno zamisel je umetnik izdelal v vitraju, in sicer kot slikovno upodobitev sonetnega venca, ki si ga je zamislil in sestavil ob premišljevanju Kristusovega trpljenja. Ciklus podob ni nastal po narocilu, bil je le umetnikov izziv lastni ustvarjalnosti in je nastajal v casu, ko ni bil zaposlen z drugimi deli. Tehnika vitraja je zelo stara, ceprav so prvi vidnejši ostanki šele iz 11. stoletja, uporabljali so jo predvsem na oknih cerkvenih stavb. Ob tem se najprej spomni­mo na cudovite vitraje velikih francoskih gotskih katedral. Tudi na Slovenskem je bila v srednjeveških cerkvah marsikje taka zasteklitev, a žal se je ohranil le kak drobec. Za izdelavo vitrajev obstaja vec nacinov, najbolj klasicen je, da umetnik posamezne dele barvnega stekla, ki ga prej na podlagi šablone oblikuje v izbrani motiv in izreže, poveže s svincenimi vezmi, ki imajo v profilu obliko crke H, da lahko trdno objamejo dele stekla. Postopek je težaven, zahteva posebno obrtni­ško znanje in izurjenost. Tako tehniko je uporabil tudi Marko Jerman za svoj ori­ginalni Križevpotni venec, ki je s dodanim pesniškim besedilom verjetno unikat v svetovni umetnosti in ga uvršcamo med likovno upodobitev in pasijonsko igro. Sestavlja ga 15 postaj, v velikosti 74 ×53 cm, zadnja je dodatek za magistrale z PASIJONSKI DONESKI 2023 akrostihom SLAVIMO GOSPODA. Posamezni soneti zajemajo približno cetr­tino podobe; zapisani in vžgani so v prozorno stekleno plošco, ki je nato vžgana v odgovarjajoco postajo, 15. postaja pa je z v steklo vžganim besedilom pritrjena na betonsko podlago. Posamezni prizori izhajajo iz evangeljskih in apokrifnih porocil, umetnik se ni spušcal v pripovednost, odlocil se je za prikaz najnujnej­šega, ne da bi bili pri tem prikrajšani razpoznavnost in sporocilnost prizora. To vdihne tematiki vsesplošno vrednost, ki je iztrgana iz casovnega konteksta in povzdignjena v vecno brezcasje. Glavno težo ima Kristus, ki je veckrat edina figura na prizorišcu. Spremljajoce osebe so omejene le na zgornji del telesa ali obraz, ki nosi vso težo izraznosti. Prostor je veckrat nevtralen, le v prizorih, v katerih nastopa množica, je nakazan z barvno perspektivo ali skopimi, na po­krajino spominjajocimi detajli. Prvo postajo zaznamujejo velike Pilatove roke v ospredju kot kljucni zacetek Kristusovega zadnjega življenjskega poglavja. V nekaterih prizorih si je Marko Jerman, ne ozirajoc se na tradicijo, dovolil vec svobode: pri 11. postaji, na kateri je tradicionalno prikazano kruto pribijanje na križ, se je odlocil za dviganje križa z že pribitim Jezusom, pri 12. postaji je izpustil oba razbojnika in se osredotocil le na Kristusa, na njegov od trpljenja izmuceni obraz; 13. postaja, na kateri je obicajno Marija z mrtvim Sinom v naro­cju, prikazuje na tleh ležecega Kristusa z orodji muceništva v desnem spodnjem kotu in Marijo, ki se v nepopisni, a dostojanstveni drži sklanja nad njim; pri 14. postaji je Kristus popolnoma zavit v platneni prt, grob pa je v judovski tradiciji pokopavanja skalna votlina. Petnajsta postaja z akrostihom nas v dinamicni per­spektivi vodi iz teme proti luci, ki osvetljuje zmagoviti križ, znamenje odrešenj­skega upanja ob koncu naše sencne, s padci in vzponi tlakovane življenjske poti. Marko Jerman je izrazit figuralik, kar dokazuje tudi ta Križevpotni venec. Kljub temu lahko v njegovih dolgoletnih umetniških iskanjih zasledimo odmike od popolnoma realisticnih in pripovednih zasnov do precišcenih snovanj, ki ka­žejo nagib k vecji stilizaciji. V svojih delih želi biti cim jasnejši v prikazu motiva in njegove sporocilnosti. Izraža se predvsem v tehniki vitraja in se tako uvršca v skromnejše število slovenskih umetnikov, predvsem novejšega casa, ki so se po­svecali in se posvecajo bolj ali manj intenzivno tudi barvnim steklenim kompo­zicijam. V njegovih delih prevladujejo sakralna tematika, svetopisemski prizori, zgodbe iz Jezusovega in Marijinega življenja ter podobe apostolov in svetnikov, med katerimi pogosto srecujemo slovenske svetniške podobe. Zanimivo je, da kljub sakralni tematiki umetniku v svoje kompozicije uspe vpletati tudi drobne slovenske posebnosti (npr. slovenski nagelj), ki ga še trdneje umešcajo v ta pro­stor. Sicer pa je umetnikov delokrog zelo širok, saj so njegova dela po evropskih in prekomorskih državah. Blaž Karlin O AVTORJU VITRAJEV Marko Jerman (Marcos Luis Jerman) se je rodil 20. januarja 1957 v Barilocah (San Carlos de Bariloche) ob vznožju argentinskih Andov na obali jezera Nahuel Huapi. Njegova starša sta bila del velikega slovenskega eksodusa pred komuniz­mom, ki je domovino zajel ob koncu 2. svetovne vojne in si je cez nekaj let nov dom ustvaril v srebrni deželi pod Južnim križem: mati Lucka Kralj Jerman, pri­znana glasbenica in zborovodkinja, izhaja iz družine znamenitega primorskega voditelja dr. Janka Kralja, oce Franc (Frenk) Jerman (umrl je leta 1980) je leta 1945, ko so ga Angleži z drugimi domobranci vrnili s Koroške, veckrat uspel uiti gotovi smrti, kasneje pa je v Argentini naredil izjemno športno in alpinisticno kariero. Mladi Marko je po starših podedoval talent, tako za šport kot umetniško ustvarjanje. V teku na smuceh je tekmoval za argentinsko reprezentanco, s še dvema bratoma je pod ocetovim trenerskim vodstvom kar dvakrat nastopil tudi na zimskih olimpijskih igrah – leta 1976 v Innsbrucku in štiri leta pozneje še v Lake Placidu. Poleg tega je imel vedno veselje tudi do risanja, slikanja in rezljanja iz lesa. Že po koncani srednji šoli se je likovno izpopolnjeval pri akademskem slikar­ju in grafiku Juanu Antoniu Spotornu v Buenos Airesu, kasneje še pri akadem­skemu kiparju Rafaelu Roci v Barilocah. Po ocetovi nepricakovani smrti je opu­stil misel na nadaljevanje študija agronomije in se povsem posvetil ustvarjanju. Franciškanski pater Ludovico Bertazzo ga je navdušil za vitraje in posredoval zanj pri milanskemu slikarju in mojstru Santeju Pizzolu, da ga je leta 1981 sprejel za svojega vajenca in ga v dveh letih izucil te umetnosti. V tem casu je veckrat obiskal sorodnike v Sloveniji. Po vrnitvi v Argentino se je porocil in si ustvaril družino, postopoma je zacel ustvarjati tudi svoja prva barvna okna. Danes njegovi vitraji krasijo cerkev San Eduardo v Barilocah in mnogo drugih stavb, zlasti v Buenos Airesu. Ko ga je cez nekaj let župnik Janez Rihar iz Most v Ljubljani po obisku slovenske skupnosti v Argentini prosil za osnutke barvnih oken za novo cerkev na Fužinah, je Marko Jerman zacel ustvarjati tudi v domovini svojih staršev. Po še enem vecjem narocilu za okna v cerkvi sv. Družine v Mostah sta se z ženo leta 1991 odlocila za selitev v Slovenijo. Od leta 1996 z družino živijo v Godovicu PASIJONSKI DONESKI 2023 na robu Idrijskega hribovja, kjer ima Marko tudi svoj atelje. Z ženo Marjanko, profesorico španšcine in hcerko enega osrednjih osebnosti slovenske politicne emigracije dr. Marka Kremžarja, imata šest otrok. Mojster vitražist Marko Jerman je v dobrih treh desetletjih ustvaril že vec kot 300 barvnih oken. Njegov prepoznaven umetniški slog lahko obcudujemo v vec desetih cerkvah, drugih bogoslužnih prostorih in zasebnih stavbah širom po Sloveniji, na Hrvaškem, v Avstriji, Italiji in Argentini. Med najbolj znana dela štejemo barvna okna za cerkev v Kocevski Reki, na Loškem je z njimi opremil kapelo Jezusovih blagrov v Papirnici v župniji Stara Loka. Poleg izdelave barv­nih oken se ukvarja tudi s kiparstvom, slikanjem na platno in drugimi likovnimi tehnikami. Marko Jerman KRIŽEVPOTNI VENEC PASIJONSKI DONESKI 2023 I. Smrtni križ Jezusu Pilat dosódi, množ'ca od njega to glasnó zahteva, nahújskana, sovraštva pólna in gneva, ne utíhne dókler ji Rimljan ne ugódi. Potem pa vodo narocí opródi. da pred vsemi si roke, vest umije. Jutranje sonce Galilejca obsije, ponižan je, izdan a zvest usódi. Molcé prenaša psovke, bolecíne, biric verige z'rok mu'otrplih snáme, k mucilu téžkemu ga gróbo zrine. Poklekne, križ poljubi, ga objáme, zacuti krutega orodja ostríne, les vóljn'On sprejme, naloží prek ráme. PASIJONSKI DONESKI 2023 II. Les voljno On sprejme, naloží prek rame, iz trnja krona Ga pri tem ovira, z'glave pade - bodec odraz prezira, vso težo križa Jezus zdaj prevzáme. Klecí, a ga prisilijo, da vstáne; zlocíncema k' z Njim bosta usmrcéna, na gola pleca pritrde bremena - neizmerna krutost rabljev ne pojáme. Ko rog zatróbi - sprevod koncno krene, si strmo pot glasnik na celu vzáme, Gospod trpí, so ustnice izsušéne. Izmucen se spotika ob kamne, jame, komaj premika ude pretepene, a pade prvic - strt od teže osáme. PASIJONSKI DONESKI 2023 III. A pade prvic, strt od teže, osáme, v prahu obleži, križ se zvrne vstran, roke steza po pomoci, a zaman. Tam trpí, vsak napor mu sapo vzáme. Sprevod obtici, bes se razvnáme, brcajo, súvajo Ga kot za stavo, še enkrat s trnjem kronajo Mu glavo, zopet sveta kri Mu razmoci rame. S pomocjo nevidno Mu uspé vstati, ves drhtí, usta hrepene po vódi, a mu še požirka niso zmožni dati. Znova obtežen prav pocasi blódi, sliši jok, za trenutek mora obstati. Vidi Mater svojo, k' za Njim sólzna hodi. PASIJONSKI DONESKI 2023 IV. Vidi Mater svojo, k' za Njim sólzna hodi, bleda, objokana, v módrem plašcu ovita, z Janezom skoz' gneco k Njem' hitita, a ju stražniki ne pusté h'Gospódi. Mati Božja, mocna v svoji nezgódi, se mim' vojákov vseéno zrine, sploh ne sliši groženj, vpitja ostríne, Njen in Božji Sin ni kar kdorsibódi! K njemu prihiti, pade na koléna in neizmerna žalost jo obíde, ni še b'la tako - duša razboléna. Socutno jo pogleda in odíde, vec ne zmóre - pretežkega breména; iz gnece Simon Mu pomagat pride. PASIJONSKI DONESKI 2023 V. Iz gnece Simon Mu pomagat pride, ni želel tega, le ukaze uboga; Kdo bi mislil, da je to - castna vlóga, a od Svetega Duha dobi uvíde. Ginjenost v njem raste, vec ne zaíde. Nazarécanu pomaga vstáti, usmíljen Cirenéjec, kmet možati, naložita križ - sprevod dalje íde. Težo skoraj vso - tráma Simon nosi, pred njim hodi On - Jezus nebogljéni, omahujóc - usmíljenja ne prósi. Z znojem in krvjo zlépljeni prameni, skrivajo obraz, sijoc v potni rosi, Mu prt Verónika poda laneni. PASIJONSKI DONESKI 2023 VI. Mu prt Veronika poda laneni, prek' verige hlapcev - zdaj pred Njim kleci, njene so besede - Gospod pa molcí, a potem se ozre, da prisluhne ženi. In seže po tkanini ponujéni, z levo roko platno položí na obraz, na prt se odtísne - oblicja svet'ga odraz. Vrne ji blago - spomin dragoceni. S' pijaco za Ucenika b'lo je z njo dekle, k Njemu dvígnila vrcek je lonceni, a birici besni odgnáli so obé. Jezus bliža stopnici se kaméni, Simon ves se mocno trudi, ne uspé, On pade drugic, kljub pomóci kléni. PASIJONSKI DONESKI 2023 VII. On pade drugic, kljub pomóci kléni, stopnice niso zmogle šibke noge, so muke, bóli, tuge res premnoge, š'enkrat zruši ga tovor krut leseni. Simon hitro križ prisloni k steni, Jezusu pomaga, da bi prišel k sebi. Zlomljen, strt - kakor lílija po pozebi, lice ovelo - lasje razmršéni ... Hlapci jima spet nalože mucilo, gnev v zmérjanje in kletev preíde, udarcev bica, brc, je zdaj obílo. Pretepanju še Simon ne uíde; Ucenika pa - nekaj je ganilo-Glej! Žene zdaj uci, tolaži, odide ... PASIJONSKI DONESKI 2023 VIII. Glej! Žene zdaj uci, tolaži, odide ... Zvlecejo Ga naprej - sprevod ne sme stati, žalujocim ženam Mu uspé podati glasno jasni nauk, predno dalje íde. »Ne za Me, zase in za vse kar príde jokajte, žalujte, tócite solzé!« Za vsakega nekdaj najde se gorje, blagor tistemu, ki s poti ne zaíde. Na Kalvarijo strma pot se vzpénja, polna kámenja - ostrega drobiža na obeh straneh - zijál se vse vec drenja. Klavrni sprevod zdaj se vrhu bliža, vidno Jezusu skrita moc pojenja, omahne tretjic - vec ne zmóre križa. PASIJONSKI DONESKI 2023 IX. Omahne tretjic, vec ne zmore križa, razprostrt leži, komaj da še diha, a vseen' po Njem rábelj z bicem vdríha. Da pomagal bi Simon se približa. Stražar ga odríne, ozmerja in poniža, odžéne ga - spodí nazáj v dolíno. Jézusa privlecejo na vzpetíno; ves krvav je - Zanj ni obvez, obliža. Neprespan, izmucen, žejen tam trpí, a še hujše so duše bolecine, strašna zapušcénost Ga najbolj teži. Med rablje zbrane Ga nekdo poríne, snámejo Mu krono, odvežejo vrví, suknjo Mu vzemó, pit dado grencine. PASIJONSKI DONESKI 2023 X. Suknjo Mu vzemó, pit dado grencine, mire méšane z vinom in pelinom. Cašo odklóni - vrne jo krvnikom; stoji tam nag, ponižan sred' cistine. Ni solz v oceh, ne potu, ne v ustih sline, ves je izsušen, le z ran še tece kri in ljubezen Božja lije mu z oci. Sredi tak'ga zla - tóliko milíne! Na morišce zdaj zvlecejo Gospoda, kól'ko srda, prezíra in brezbrižja! Predno se uleže - vrž'jo Ga na hloda. Noge stegn'jo vzdólž - róke préko križa in s tremi žebljí s'polnjena je usoda! Pribit na les - se zadnja Mu ura bliža. PASIJONSKI DONESKI 2023 XI. Pribit na les - se zadnja Mu ura bliža, grozen je pogled na žeblja skoz' roké, še strašnejši pa na on'ga skoz' nogé. Rablji lot'jo se dvigovanja križa. Že stoji pokonc' súnkoma se zniža, gromko trešci, ko hlod v jámo zdrsne. Vse obmólkne - novo custvo srca zdrzne, še zakrknjeno se ta hip poníža. Trije križi. Na vecjem, med obema, umíra Kristus Kralj na vrh' vzpetíne, Dizma se kesa - Gezma ne dojéma. Le skesánemu breme grehov gíne ... dan je še - sredi dneva, trda tema okrog devete, Odrešenik premíne. PASIJONSKI DONESKI 2023 XII. Okrog devete, Odrešenik premíne, z glasnim krikom dušo izrocí Ocetu, življenje Svoje podaril je svetu, pod križem zvéste - strášna bol prešíne. Temno sonce obda se v žar rdecíne, skale pokajo - se vsa zemlja trese, tolikega zla stvarstvo ne prenese, v templju zástor - se strže prek sredíne. Sorodna srca mec bolec presúne, še stotnik se spreobrne in poniža, spoznanje polni praznih duš tolmúne. Narava se umirí, že noc se bliža, prijatelji, v soju blede lune, Devici Sina prineso dol s križa. PASIJONSKI DONESKI 2023 XIII. Devici Sina prineso dol s križa, spusté Ga v narocje hrepenece. Socutna objame Jezusa gorece, smrt ju še zadnjic na tem svetu zbliža. Kasij k Njej pristopi - vdáno glavo zníža, pred Gospó zloží - krono in žeblje tri. Mu dušo ozdravili sta voda in kri, vsegá sovraštva in zlobe se odkriža. Telo Ucenika oced'jo z vlažnim blágom, balzam natrejo v ráne, strganíne, v prt ovít'ga - naložé nosilom. Žalostni sprevod navzdól odríne, pocasi hod'jo - še bi b'li z Gospódom, a kmal' Ga položé v gróba t'mine. PASIJONSKI DONESKI 2023 XIV. A kmal' Ga položé v gróba t'mine, v votlíno v'skalo živo izklesano. Telo na kamen odložé svecano, nato nosilci pridejo iz pecine. V otožnem mraku hladne vdolbine, Mati Božja posloví se od Sina. Na vse trpljenje - še ta bolecina! Pokrov kamnit zvalé prek odprtine. Nato odidejo, a ne vsi hkrati; vojaki, ki jih Abenadar vodi, še dolgo v noc tam stražijo pred vrati. Ta križevpotni venec zgled nam bodi: Tako ravna Gospod, ko na Gabbathi smrtni križ Jezusu Pilat dosódi. PASIJONSKI DONESKI 2023 Smrtni križ Jezusu Pilat dosódi. Les voljno On sprejme, naloží prek rame. A pade prvic, strt od teže, osáme. Vidi Mater svojo, k' za Njim sólzna hodi. Iz gnece Simon mu pomagat pride. Mu prt Veronika poda laneni. On pade drugic, kljub pomóci kléni. Glej! Žene zdaj uci, tolaži, odide ... Omahne tretjic, vec ne zmore križa. Suknjo Mu vzemó, pit dado grencine. Pribit na les - se zadnja Mu ura bliža. Okrog devete, Odrešenik premíne. Devici Sina prineso dol s križa. A kmal' Ga položé v gróba t'mine.