262 Mira: Pravijo... — Ivo Danic: Noč po sobi moji plava. „Za božjo voljo, kaj poveš!" se je začudil Poljak. „To je grozno! To ne more biti res. Jurij, ali se ti ni samo sanjalo?" „Saj ti pravim, da sem čul", mu je odgovoril Jurij. „In kaj misliš zdaj storiti?" „Sam ne vem, kaj bi storil. Ali bi stvar naznanil oblasti ali kaj?" „Ali si že komu kaj povedal o tej stvari?" „Živi duši še nisem črhnil besedice kakor zdajle tebi." „Prav si storil. Pa tudi nikomur ni treba praviti. Stvar je silno neverjetna. Kdo ti bo verjel, da si videl Maruško v skednju, ko sam praviš, da se ti je od slabosti temnilo pred očmi ? Sanjalo se ti je — poreče vsakdo." „Pa sem jo le videl — —" „Oh, kdo ti bo to verjel? In ali te ne bode sram povedati, da si ukradel jajce kakor dihur? To bo smeha, kakršnega še ne pomnimo." „Buzarada, na to pa še nisem mislil." „Da, da, tako bode. No, pa če te je prav sram ko volka, ti bodo vsi rekli, da si videl le v sanjah, kar misliš, da si videl v resnici. Poslušaj me, Jurij! Pusti vso stvar, kakor je. Primoža nobena pravica ne bo priklicala z onega sveta nazaj. Tebi je vseeno, dobička ti stvar ne prinese nobenega; le pota bi imel in sitnosti. In vnebovpijoči greh bi bil, če bi Maruško ovadil, pa če je nedolžna. Prepusti stvar meni! Jaz jo bom dalje raziskoval. Prenagliti se ne smeva. Daj mi roko, da ne boš nikomur nič pravil o stvari. Zanjo smeva vedeti za enkrat samo midva." „No, te bom pa poslušal. Tu imaš roko: jaz bom molčal ko zid." (Dalje.) Pravijo, da zorna Vesna preko gor se je vrnila, v cvetje se odela trata, kamorkoli je stopila... Pravijo... In da zemeljski otroci, ko so jo od daleč zrli, vsi so polni koprnenja srčne duri ji odprli ... Pa če res je, kar vele mi, kdo pa to mi razodeni, kaj da jasne, srečne Vesne, kaj da je ni bilo k meni? .. Pravijo, da polnih rok je sipala zlata, draguljev, sladkovonjajočih cvetov, rožnobarvenih metuljev . . Mira. !oč po sobi moji plava... JNoč po sobi moji plava, zunaj mlada noč molči, skozi noč v akordih polnih moj klavir zveni. Vsaka melodija — roža, melodije — vrt krasan, moja osamljena duša hodi šetat vanj. . V vsaki časi vsake rože moja misel spi, v vsaki časi vsake rože up moj zeleni . . . Ivo Danic.