VERA BRNČIČ (ZAPIS OB Š E S T D E S E T L E T N I C I ]
Naglo in kar preveč nezavedno nam minevajo leta našega življenja in še bolj leta naših znancev; enako nezapaženo gre, žal, mimo nas tudi njihovo delovanje, čigar plodove že preveč samoumevno sprejemamo ali pa jih prepogosto spregledamo, ne da bi se zavedali njih pravega pomena in prave cene. Zato je morda prav, da še obstaja spoštovanje do jubilejev: za odkrivanje prezrtega, za premagovanje sa-moljubja. — Vrednote so tudi okoli nas! Mnogo dragocenega je slovenski kulturi dalo tudi živo in vsestransko delovanje sedanje požrtvovalne predstojnice slavističnega oddelka ljubljanske iilozoiske fakultete — višje univ. predavateljice Vere Brnčič.
Vera Brnčič, roj. 2. julija 1913 v Orlu (SZ), je izšla iz tiste generacije marksistično usmerjene slovenske inteligence, ki je v predvojnem obdobju, v času narodnoosvobodilnega boja in v letih povojne socialistične graditve morala mnogokrat nasilno zavirati svoja intimna nagnjenja in se žrtvovati zahtevam skupnega boja. Ta boj je Vero Brnčič premetaval od predvojne Makedonije in Srbije, kjer je po končanem študiju romanistike in delovanju v naprednih študentskih organizacijah na ljubljanski univerzi (1934— 1939) službovala kot profesor v Stipu in Kraljevu (1940—1941), od okupirane Hrvaške, kjer je bila aktivistka osvobodilne fronte, do osvobojene Ljubljane, kjer je najprej poučevala na gimnaziji (1945—^947^, potem predavala rusko književnost na VPS (1947— 1950), ruski jezik na ekonomski fakulteti (1948—1950) in nazadnje nastopila na filozofski fakulteti (1950). Tu je bila leta 1958 izvoljena za lektorja in leta 1963 je poslala višja univ. predavateljica za rusko književnost.
Predavateljski in literarnokritični dejavnosti se je Vera Brnčič posvetila že
v študentskih letih. Prve prevode je objavila v Ljubljanskem zvonu fJV. ßahtin, A. Lunačarski) in v študentskem glasilu ljubljanske univerze 1551 (M. Gorki, R. Rolland). Prvi literarnokritični študiji sta izšli v Ljubljanskem zvonu (Romain Rolland, 1938; Andre Malraux, 1939). Obe študiji sta bili plod avtoričinega romanističnega študija in zanimanja za napredno, družbeno angažirano »literarno misel«, ki jo je Vera Brnčič sprejem.ala kot kritično spremljevalko »družbenih in idejnih nasprotij« in kot vodnico v predvojnem kriznem obdobju, »ko je postala jasna življenjska opredelitev neogibna nujnost« (iz študije o Ro-mainu RoUandu).
Po vojni se je V. Brnčič še naprej intenzivno ukvarjala s pedagoškim in družbenopolitičnim delovanjem, svoje literarnokritične, prevajalske in znanstvene ambicije pa je v teh letih preusmerila na področje »svoje največje ljubezni« — ruske in še posebej ruske sovjetske književnosti. Na tem področju se je uvrstila kot prevajalka in literarna zgodovinarka med najpomembnejše kritične posrednike ruske kulture na Slovenskem. Prevajala je ruske klasike (L. Tolstoj, F. Dostojevski idr.) in s posebno vnemo predstavnike sovjetskega obdobja (M. Gorki, V. Katajev, J. Tinjanov, A. Tolstoj, K. Fedin idr.). Kot razgledana strokovnjakinja je v mnogih sestavkih, objavljenih v številnih periodikah in drugih objavah, seznanjala slovenskega bralca s takimi ustvarjalci, kot so npr. 1. Turgenjev, Saltikov-Sčedrin, I. Bunin, B. Pasternak ter kritik Dobroljubov (knj. 1956). Kako se je V. Brnčič zavedala pomembnosti poslanstva kulturnega posredništva, dokazuje tudi njeno sodelovanje pri tako pomembnih zbirkah, namenjenih najširšemu krogu bralcev, kot so »Klasje«, »Kozmos«, »Kondor« in »Sto romanov«. In najbrž
57
ni naključje, da sta doslej najpomembnejši deli V. Brnčič »Ruska sovjetska književnost« (1962) in »Ruska književnost do Gogolja« (1966) izšli prav v zbirki »Kozmos« in da je svojo nekoliko tradicionalno historično, na biograf iki, sociologiji in psihologiji temelječo raziskovalno metodo najbolj opazno oplemenitila s prvinami slogovne interpretacije v esejih k romanoma »Soborjani« N. Leskova in »Mojser in Margareta« N. Bulgakova, objavljenima v zbirki »Sto romanov« (1970, 1971). Vse to dokazuje intenziv-
no prisotnost Vere Brnčič v slovenski slavistiki in nas obvezuje, da ji ob jubileju poleg zahvale za njeno dosedanje delo zaželimo novih ustvarjalnih uspehov. — Med njimi pričakujemo najprej izid »Ruske književnosti od Gogolja do leta 1971«, ki naj bi zaključil avtoričin pregled ruske književno-nosti, in objavo krepko zastavljenih, a žal še neizdanih raziskav s področja lusko-slovenskih stikov.
Aleksander   S k az a Filozofska fakulteta v Ljubljani
58