Glas iz Koroške. »Učiteljski Tovariš« je že večkrat pisal o raznierah, v katerih živimo mi — koroški Slovenci. Vsi članki so nam jako ugajali, zakaj resnično je bil v njih naslikan naš položaj. Toda vseh krivic slovenska javnost ne pozna, ker dandanes stvari že tako stoje, da se resnice ne sme objaviti. Oode se nam take gorostasne krivice, da bi moral človek, ki poseduje količkaj pameti v glavi inopazuje te razmere, zakričati na glas, da bi sMšali vsi trpeči koroški Slovenci: »Trpini, vstanite in izpreglejte!« Kdaj se bo to zgodilo, kdaj bomo izpregledali koroški Slovenci? Če pojde tako naprej — nikdar. Koroško slovensko ljudstvo je silno zanemarjeno. Otroke zastrupljajo v šolah, v takozvanih utrakvističnih. Ko izstopi deček iz šole, se gre ueit v mesto obrti, trgovine, ali pa ostane dorna. Če ostane doma, nima nič drugega v glavi kakor neumnosti, ki se jih je naučil v ntrakvističnih šolah, ki otroke polieumnjujejo s pomočjo nemško-nacionalnega duha; slovenskega jezika se otrok v teh šolah niti toliko ne niore naučiti, da bi znal vsaj deloma pisati in čitati v svojem materinem jeziku. Ker se Slovenec v teh šolah nemščirie tudi ne nauči, ostane ko izstopi iz šole, res strašno zateleban; samo nekaj nemčurskega duha ima v sebi, ki se z njim baha. Ni nam pa še posebe treba poudarjati, da je izgubljen vsak, ki se poda v mesto služit ali pa učit. To so res peklenske razrnere! In koliko nadarjenih učencev je rned slovenskim narodom na Koroškem, to se vidi n. pr. prav jasno pri tistih dijakih, ki študirajo tam na Kranjskem v slovenskih gimnazijah ali na drugih šolah. Kdor ima priliko, se priučiti slovenskemu jeziku, ta postane že kaj več. Vse te talente ubijejo nemški nacionalci s pomočjo vlade, ki jim gre pri tem barbarskem činu na roko. Nam se dozdeva, da nas drži kdo za vrat, da ne moremo skoraj dihati. Večkrat sem že premišljeval, kako urediti, da bi se obrnilo na bolje. Prišel sem do zaključka, da bi bilo najbolje širiti napredne liste med ljudistvom. Tega dela sem se tudi poprijel. Agitiral sem za take liste s prepričanjem, da bodio zrevolucio- nirali ta ubogi, ta zatirani narod. Toda agitacija je tu težka, kakor morda nikjer drugje, vehka večina ne zna čitati slovenskega jezika — kar sem že omenil zgoraj. Dcsedaj so biii navajeni koroški Slovenci samo na »Mir« in »Korošca«, ki sta oba tednika. Pa še ta lista silno m;alo čitajo. Delati hočenro torej po svojih močeh zato, da se bo napredno časopisje razširilo po Koroškem. Res koristno bi bilo to, zakaj narod bi se začel polagoma dramiti, zbujati. Ce čita ljudstvo prave časopise, se mora zbuditi, mora odpreti oči. Želel bi. da bi se vsaj ta peščica inteligence, ki jo imamo na Koroškem (v BeIjaku in Celovcu) med uradništvom in učiteljstvom na deželi, čeravno ie številce majhno, vzdramila in začela gledati nato, da se napredni listi razširijo. To je naloga inteligence. Kolikor pa je drugih, bodo seveda, kolikor morejo in znajo, tudi pisali in agitirali za liste. Napeti moramo vse sile in moči, da potisnemo nemški naval nazaj, in se rešimo krutega bremena, ki nas muči. Upam, da še ni zašlo solnce za nas koroške Slovence. Naprej moramo, kakor povsod drugod. Ne več umirati, ampak se oživiti ter korakati zmerom lepšim dnem nasproti. V boj za svobodo, v boj, da se otresemo oklepov, v katere so nas vkovali tirani in nasilniki! Naj bi Jpostala slovenska Koroška zopet srečna !dežela!