Pisma uredništvu Uredništvo Ljubljana, 27. 9. 1978 »SODOBNOSTI« Ljubljana Spoštovani tovariš urednik, Prosimo, da v vaši reviji priobčite integralno oceno pesniške zbirke Lojzeta Krokarja »Sporočilo«, kot jo je za oddajo »S knjižnega trga« 5. avgusta letos pripravil Iztok Saksida — Jakac. Radio je pač medij trenutnega, hipno minljivega značaja, zato naj zapisana beseda prikliče v spomin, kar je bilo izrečenega v eter, oziroma služi kot osnovna informacija v vednost bralcem Sodobnosti, ki oddaje, omenjane v Krakarjevem odprtem pismu (objavljenem v prejšnji številki) niso slišali. Dolgoletna tradicija oddaje je objavljanje recenzij in mnenj ocenjevalcev (večinoma zunanjih sodelavcev) o tekoči knjižni produkciji na Slovenskem, vendar pa velja še enkrat povedati, da ne gre za izpovedovanje stališč uredništva, temveč za osebne kritične 1028 odmeve, kar je razvidno tudi iz pričujočega zapisa. Zato menimo, da ni pravega vzroka za avtorjevo prekinjanje doslej plodnega sodelovanja z uredništvom, kaj šele s celo ustanovo. ^ pozdrav Priloga: Vlado Senica kopija ocene Urednik kulturnih in literarnih oddaj Radia Ljubljana O novi zbirki Lojzeta Krakarja Sporočilo piše Iztok Saksida-Jakac: Krakarjeva najnovejša zbirka pesmi SPOROČILO — v izdaji založbe Obzorja, 1978 — ne zarisuje novih poetskih prostorov, ki bi obljubljali na mejah še nepredvidljivega, neznanega, zato pa zapeljivega. Ostaja v mejah že znanega, vtirjena, mirna in stara. Smrt, ki jo pesnik sicer odklanja, sili na svetlo povsod tam, kjer je bil trud odklonitve največji. Nemogoče pesmi — njeno ONO, njena smrt — jo ravno zaradi statičnosti, vklenjenosti in ždenja v prostoru, ki se dozdeva usojen, edini resničen in zveličaven, onemogoči kot poetski proces, ki vodi v nove prostore, ki je žarišče in hkrati na meji, ki se ravno zato, ker je poezija, nikoli ne usmrti. Zbirka ima dva dela. Prvemu je avtor dal naslov Domovina, drugemu Druge pesmi, povezana pa sta v naslovu, posvečenem materi. Tematsko se veže na otroštvo, na vojno in osebe, ki so s temi obdobji povezane: praded, ded, oče, mati. To preteklost, že davno okamenelo v svojem času, Krakarjeva interpretacija vpiše mehko, skoraj idilično. Vse staro, umrlo je dobro, očiščeno zla in teme, složno z bogom in njegovim usmiljenjem. Niti vojna ni več strašna in nasilna in če že ni dobra, je pa vsaj znotraj meja gotovega, temeljitega in zelo urejenega sveta. Sedanjost in prihodnost sta vsa znotraj te dobre preteklosti, le prihodnost postane kdaj pa kdaj negotova in vprašljiva. To negotovost pa dovolj hitro prereže v gotovost poseg molitve, boga in z njim vzpostavljenega reda, miru, dobrega Takole pravi pesnik: ».. . in molim za veliko goščavo. / Naj zraste neskončna goščava / še okrog postelj človeških, / da bomo spet peli po slavčje. / Da bomo spet peli.. .« Ta navezanost na staro, mrtvo, ki vso preteklost preseje, vokviri in izprazni, onemogoči vsak radikalen ne ali da, tako na nivoju socialnega kot poetskega. Tak poseg Krakarju že vnaprej prilepi dobršno mero akademskega esteticizma. Kri-zemlja očetov, domovina, bog in zemlja-mati ter spone družine tesno priklenejo pesnika nase, ga trdno privežejo na svoj trebuh in pomirljivo klokotanje črnega vina, ki nadomešča kri. V zameno vedno izpraznijo komunikativni naboj, ki mu pravimo poezija. V svetu, kjer je slučaj izključen, poezija nima kaj iskati, je mrtva. Sodeluje lahko le tako, da nekje iz ozadja, za hrbtom pesnika skuša minirati ustaljeni red in disciplino. Kra-kar je tu previden in si le mukoma dovoli presenečenje. Zato je njegovo dobro brez temeljev, čeprav jih skuša nadomestiti s projekcijo že izkristalizirane preteklosti v sedanjost in prihodnost in ju ravno s tem že tudi izgubi. To zdaj in to potem sta zanj mrtva, nezadržno odtujoča se. Ko je izmaknil poezijo dialektiki zlega in dobrega in se postavil na stran dobrega, mu zato ne morem verjeti. Sumnja, nejevernost skozi moje branje odpirata vrata ravno vsemu potisnjenemu, odstranjenemu, odtujenemu, ki se vrne v skri-venčenih, zlohotnih slikah. Predvidoma v prihodnji številki Taras Kermauner, Slike, ki jih sovražim, slike, ki jih ljubim Vladimir Kocjančič, En dan Denisa Ivanoviča Peter Kolšek, Pesmi Janko Kos, Marksizem in problemi literarnega vrednotenja (IV) Edelman Jurinčič, Pesmi Vinko Moderndorfer, Pesmi Tomo Rebolj, Proza Janez Strehovec, Pesmi Pavle Zidar, Proza Jasa Zlobec, Pesmi Mirko Zupančič, Poglavje iz knjige Pogled v Ibsenovo dramatiko Nekatere novosti naših sodelavcev Tone Kuntner LEDENE R02E (pesmi) Pavle Zidar MAHATMA PANDIT (roman)