Listek.                                                                 445
»Črte o magnetizmu in elektricitetu« ; prof. Valla »Povjest srednjega vieka« do Karla Velikega kot nadaljevanje obče zgodovine; za prvi zvezek zbirke »Slike iz svjetske književnosti« so napisali profesorji Adamovič, Martinolič in Srcpel razprave o književnem delovanji Byrona, Puškina, Mickiewicza, Viktorja Hugona, Jana KoMra in Leopardija; Rade Lopašič je spisal prvi zvezek »Životopisa glasovitih Hrvata*. Ker sedanji rod ne poznd starejših hrvaških pisateljev, zlasti iz ilirske dobe, in jih niti ne more dobiti, zato" bode »Matica hrvaška« po malem izdajala vse boljše spise tedanje. Za letos je namenila izdati Demetrovo »Teuto« in »Grobničko polje« s kritiško oceno prof. dra. F. Mar-kovica in pisateljevim životopisom V. Mazuraniča. Razven imenovanih knjig dobe" matičarji za 1891. leto Kozarčevo pripovedko »U Žabarskom boku«, Lepušičeve »Slike iz Bosne« ter po jedno pripovedko prvih sedanjih romanopiscev Evgena KumiBča in San-dora-Gjalskega. V svoji zalogi, a udom »Matice« po znižani ceni, izdd »Matica» »Cesa-rove komentare o galskom i gradjauskom ratu« v prevodu prof. Petra Markoviča; prvi del »Povjesti grčke književnosti« prof. dra. Musiča, in če bode mogla, tudi zvezek »Plutarbovih biografij«, ki jih prevaja prof. Senc. Iz raznih ustanov v podporo pisateljem je nagradila »Matica« že omenjeno Musičevo »povjest grčke književnosti«, Lepušičeve »Slike iz Bosne« in prof- dra. Maretiča prevod Mickievviczevega eposa »Pan Tadeusz«, o katerem še ni dognano, kakd in kdaj ga izda »Matica«. V svoji zalogi izda »Matica« letos tudi »Hrvatsku pjesmaricu«, za katero je prof. Klaič nabral in za jeden glas uredil nad sto najlepših popevk, starejših in novejših, ki so se nekdaj navdušeno prepevale po vseh hrvaških krajih , toda se sedaj pozabile , ker so jih izpodrinile nove umetne pesmi za več glasov. Dobro došla tudi nam Slovencem! Ker bode leta 1892. »Matica Hrvaška« slavila svojo petdesetletnico, premišlja odbor že sedaj, kako bi čim dostojneje praznoval ta god. Med drugim upa, da izide tedaj 1. zvezek »Sbornika hrvatskih narodnih pje-sama«, ki ga že delj časa ureduje prof. dr.. Broz. Delo je težavnejše, nego bi kdo mislil. Vseh pesmij je za kakih petdeset debelih knjig, toda izmed teh izbrati le naj-najboljše in najlepše ter jih urediti za deset knjig, to daje uredniku truda za več let. — — Udov je štela »Matica Hrvaška« 1890 leta 7.787, torej za 579 več nego prejšnje leto in več, nego kdaj prej. Dohodkov je imela 26.753 gld , od katerih je 22.539 gld. potrosila za knjige, 4.088 priložila glavnici, a 121 gld. vzela na račun za leto 1891. Vsega imenja ima »Matica Hrvaška« 140.619 gld., in sicer je vredna hiša 60.000 gld., zaloga še nerazprodanih raznih knjig in muzikalij 14,500 gld., a 66.119 g^. ima v gotovini in državnih obveznicah. Od nabranih prineskov za Šenoin grobni spomenik je ostalo 538 gld., za katere bode umetnik Rendic še letos izklesal Šenoino poprsje od marmorja, cla se postavi na odličnem mestu v Zagrebu. Letos »Matica« tudi dozida svojo hišo in je v ta namen določila 24.000 gld. — V odbor so izvoljeni vsi dosedanji odborniki,  katerim je obči zbor izrekel svoje popolno  zaupanje.
»Miroslav i Bogoljuba.« — Kot XXIII. zvezek »Knjižnice za učitelje« je izdal »Hrvatski pedagogijsko-književni Sbor« prvi del klasiške povesti Pestalozzijeve »Lienhard und Gertrud«, katero je za narod hrvaški priredil Konstantin Milan Harambašid. Da je izšel jedino prvi del, prihaja od tod, ker so drugi deli iz večine prepleteni z refleksijami in izgubljajo značaj pesniškega umotvora, zato jih nimajo niti mnoge nemške izdaje. Pe-stalozzijeva povest je izborna knjiga za preprosto ljudstvo, in hvalno bi bilo, ako bi izšla tudi v slovenskem jeziku, recimo med knjigami družbe sv. Mohorja Seveda bi jo bilo treba semtertja nekoliko izpremeiiiti in prikrojiti našim potrebam, kakor jo je priredil tudi g. Harambašič glede na hrvaško razmerje hi sedanjo dobo, zakaj povest je v marsičem zastarela. Učitelji hrvaški bodo izvestno radi sezali po nji, priporočamo jo pa tudi našemu   učiteljstvu.    Pisana je toli preprosto,  da  jo  iz lahka umeje   vsak   izobraženi   Slo-.
446
Listek.
venec, mimo tega ji cena ni visoka ; broširan izvod namreč velj^i 90 kr., vezan I gld. Dobiva se pri  »Hrvatskem pedagogijsko-književnem   Sboru«   v Zagrebu.
Slepar Valvasor. — Veliko ime nepozabnega našega zgodovinarja Valvasorja je nekoliko let po njega smrti zlorabil slepar, ki se je potikal po nekaterih nemških mestih in napdsled različnim dvorom razkrival dozdevne zarote. O početji tega sleparja, kateri si je poleg imena »Valvasor« nadeval tudi ime »Premegg« —¦ pravega imena ni moči določiti — pripoveduje nam prav tako zanimiva kakor redka knjiga »Die Euro-paeische Farna«, velik zbornik, kateri je izšel na Nemškem v minulem stoletji. Poročilo navedene knjige slove v nje XVII.  delu na strani 262. i.  si.  doslovno tako-le:
¦»Valvasor, ein Betriiger, welcher zu Breslau 1714 im Arrest gesessen, sich aber gehends (rasch) Franz Antoni Premegg von Lemburg einen Edelman aus Krain genennet. Dieser schrieb den 10. August 1714 zwei Schreiben aus Wien nach Hannover, ob (als) hatten zwei fingirte Franzosen St. Clou und St. Martin, einen gottlosen Anschlag ge-fasst, den damaligen Churfiirsten zu Hannover, nunmehrigen Konig von Grossbrittanien mit Gift aus dem Wege zu raumen.«
»Hievon gab dieser Lemburg dem Hofe im ersten Schreiben Nachricht und in einem anderen Briefe sendete er selbst das Gift hinach, um seine Delation desto glaub-wiirdiger zu machen, und mit solcher Entdeckung ein grosses Gratial (Belohnung) zu verdienen. Allein dieser erste Anschlag schlug fehl, weil man dem Liigner nicht glaubte oder doch ohne seinen Beitrag sich in Sicherheit zu halten getraute«.
»Solchem nach gieng der Lemburg iiber Frankfurt a. M. nach Breslau, nahm daselbst das Prddikat (den Beinamen) Valvasor an und schrieb sub dato den 3. Dezember 1714 an Konigliche Majestdt in Polen, ivelchergestalt (dass) 2 Schwedische Oftiziere Cron-stiern und Donstall den Anschlag mit Gift wider S. Majestat concertiret. Weil nun sein Brief am polnischen Hofe mehr Argvvohn erweckte, musste der Obrist und General-adjutant von Gfug in Breslau nachforschen und bei solchem Zustand kam der sogenannte Valvasor den 20. Dezember 1714 in Arrest, worhvnen er i1^ Jahre zubrachte und ihm (sich) selbst das grosste Ungliick iiber Hals gezogen. Man hielt ihn in Verdacht, ob er etwann von Fraukreich oder den englischeu Kronpratendenten oder denen Schweden subornirt (angestiftet) ware und liess ihn behorigermassen examiniren. Er leugnete aber, dass er animum insidiandi gehabt, bekannte, dass er nur damit betteln wollen und schickte an beyde hohe Potentaten (den Churfiirsten von Hannover und den Konig von Polen) ein Deprecations (Abbitte)-Schreiben, hatte auch das Gliick den I. Februar 1715 aus der Gefangniss zu entkommen«.
»Jedoch bekam man ihn wieder beim Kopfe und da ist er am 20. Juli 1716 auf Allerhochsten Kavserlichen Befehl nach Wien abgefiihrt worden, um kiiuftig auf den Galeeren zu dienen, wohin sich solche Betriiger am besten schicken. Wiewol der Ruf erschollen, dass er untervvegs Mittel gefunden nebst einer Kuppel anderer Galeerenbuben sich der Fessel zu entschlagen und nochmalen  davonzukommen«.
»Sonsten hat er sich vor (fiir) einen kaiserlicheu Vasallen aus Krain ausgegeben, der unter dem jungen Prinzen Vaudemont als Feldjager drei Jahre gelebt, nach dessen Tod unter seinem Regiment als Cornett und hierauf in Ungarn wider die Rebellen, unter dem Steinville'schen Ciirassierregiment als Lieutenaut und Generaladjutant gegen vier Jahr gedienet, er sei auch 1710 im April vom Rdmischen Kavser Joseph durch den damaligeii Fiirsten von Lamberg mit einer besonderen Depesche ganz allein nach Barcellona (zum Konige Kari von Spanien, nachherigen Kaiser Kari VI.) geschickt und ihm hievor durch den commandirenden General Graf Guido von Starhemberg und durch den Grafen   von   Herberstein   Kayserlicheu    Vice-Kriegsprrisidenten,   alle   Gnade   versprochen