MIHBLA LAMPE, uslužbenka : "Ni mi bilo lahko, ko sem iskaia prostor za moja otroka v vrtcih. Naposled sem ga dobila. Želela bi, da bi vsi olroci imeli zagotovljeno mesto v vrtcih, zato je prav, da jih bomo naprej gradili s samo-prispevkom. Tudi boljše domove za ostarele potrebujemo, takšne, da človeku ni nerodno, denimo če tja pošlje svoje starše. No, nič ni nepotrebnega na spisku za gradnjo s samopri-spevkom, vendar ne moremo mimo dvoma, ki me črviči, namreč, ali bo potem dovolj denarja tudi za vzdrževanje vseh teh novih objektov. S lem imamo namreč že nekaj bridkih izkušenj. Na to je treba misliti že ob načrtovanju ifi ka-sneje ob gradnji.«
ANTE PANGOS, tajnik krajevne skupnosti: »Dokončno me je o potrebnosti samoprispevka prephčala razprava na zboru krajanov, ko smo vsi skupaj ponovno ugotovili, da obeti prvega in drugega samoprispevka niso bili prazne ob-Ijube, ampak smo zares dobili 100 prepotreb-nih objektov S tem pa seveda vseh problemov še nismo rešili - in če vzamemo za primer otroško varstvo lahko rečem, da marsikdo niti ne pomisli, da je še toliko otrok brez uslrezne-ga varstva. Varstvo doma ali po v vrtcu - pre-dnost dajem vrtcu. saj se otrokova duševnost oblikujevpredšolskidobi. kojezelopomemb-no, v kakšnem okolju otrok živi in kako z njim delajo - tu pa so vrtci v veliki prednosti«
MARTINA SEDEJ, vodja vzgojnovarstvene enote: »Na roditeljskih sestankih smo se o pro-gramu samoprispevka veliko pogovarjali s star-ši tistih otrok, ki smo jih že zajeli v varstvo. Lahko rečem, da so vsi pokazali veliko razume-vanja za tiste, ki tega problema še nimajo reše-nega in predvsem upajo v samoprispevek. Mi v vrtcu dobro poznamo potrebe po otroškem varstvu, če dodamo še porodnišnico, ki je več kot potrebna, o utemeljenosti programa sko-rajda ni potrebno izbirali besed. Prav pa je, da tudi lutkovno gledališče dobi primeren prostor za svojo dejavnost, saj lutkarji nudijo malčkom prve osnove kulturnega življenja. •<
STANKO KONDA, upokojenec: -Sthnjam se s programom samoprispevka III ker bomo le II     na ta način lahko nadaljevali z gradnjo novih lf|     objeklov, ki so nam nujno potrebni. Menim, da &    je program zelo dober ter da ga sprejemajo vsi L     Ljubljančani. Sem pa za namensko koriščenje ~"|     sredstev po sprejetem programu Smatram, da |    bomo z novim samophspevkom lahko obdržali |    še vnaprej tisto stopnjo našega družbenega standarda, ki smo jo že dosegli«
TONE KRUŠIČ, komercialipt: -Vsekakor podpiram odločitev za uvedbo samoprispevka III, kot eno od oblik dejanske pripadnosti obča-na. Sam sem že občutil problem pomanjkanja prostora v vzgojnovarstveni organizaciji, ki tare predvsem mlade družine. Smatram, da je nuj-no, da se povečajo zmogljivosti vzgojnovar-stvenih ustanov, samoprispevek pa je ena od najustreznejših oblik reševanja prostorskega problema, tudi v osnovnem šolstvu, kot poro-dnišnici. •>
Odločamo se za veliko dejanje
Triinpolletnemu Mateju električni akustični amplifika-tor znamke SUVAG pomeni edini zvočni stik s svetom. Zahvaljujoč sodobni tehniki in požrtvovalni mamici Matildi Križmanovi, ki ga skoraj vsako dopoldne pripelje iz Vzgojno varstvenega zavoda Ciciban na individualne slušne in go-vorne vaje vCenterza rehabili-tacijo sluha in govora na Voj-kovi ulici, Matej že govori prve besede.
»Lani, ko je začel obiskovati center, se je samo smejal in jokal na glas,« pripoveduje mamica, »zdaj pa se že spora-zumeva tudi s sovrstniki v vrtcu«
V delovni organizaciji, kjer sem zaposlena - pri Staninve-stu na Topniški ulici - mi zelo pomagajo pri reševanju moje-ga problema. Štirikrat na te-den mi dopoldne dovolijo izhod, kupili pa so mi tudi naj-sodobnejše naprave, da se otrok lahko spozna s svetom zvoka, za katerega je po infek-cijski bolezni prikrajšan.«
Ortopedagoginja profesori-ca Marika Mihelčič, ki ima Ma-teja kar za svojega, pove, da se mora s tako majhnim otrokom neprestano pogovarjati, kot če bi normalno slišal. Sele potem začne čebljati in govoriti. Zvočne signale okoli sebe zaz-na Matej z malim okroglim vi-bratorjem, ki ga drži v roki. Na-pravica mu vsak zvočni draž-ijaj tako ojača, da z dlanjo ali
katerimkoli drugtm delom tele-sa začuti tresljaje«
»Ker pa živimo in delamo v Centru v veliki prostorski sti-ski, se letos z Matejem ne mo-reva več dobivati vsak petek kot lani,« pripoveduje tovariši-ca Marika. »Ta dan se zaradi prostorske stiske selim iz sobe v sobo in nikoli ne vem, če bo tale mali laboratorij prost aii ne. Menjavanje delovnega pro-stora za otroka seveda ni do-bro. Novega okolja še ponava-di boji in noče sodelovati«.
dostnikom, smo že zdavnaj presegli,« so povedali ortope-dagogi Centra za rehabilitacijo sluha in govora.
»Delamo v težki prostorski stiski, saj smo na primer iz ve-rande v internatu napravili dve učilnici. Posamično vadimo z otroki v sedmih avdiologoped-skih laboratorijih. Šest smo jih pridobili iz treh učilnic, ki smo jih pregradili z vmesnimi lese-nimi stenami in zato niso do-volj zvočno izolirane. En labo-ratorij pa je našel svoje mesto
Lani je Matej samo jokal in se smejal na glas, danes se že sporazumeva z vrstniki v vrtcu - je lahko še kaj lepšega?
V predšolsko vzgojo, osnov-nošolsko in srednje usmerjeno izobraževanje je v Centru za rehabilitacijo sluha in govora vključenih 220 gluhonemih otrok. Poleg njih pa obiskuje zunanjo avdiologopedsko am-bulanto še 60 otrok, ki so na-predovali ter se kljub slušnim in govornim motnjam usposo-bili za normalno delo v osnov-nih šolah. 60 otrok prihaja z govornimi motnjami, ki jih po-gojuje gluhost, 25 obiskoval-cev avdiologopedske ambu-lante pa prihaja s takimi govor-nimi motnjami, kijih ne pogo-juje sluh. Taka motnja je na primer jecljanje.
»Majhne prostorske možno-sti, ki so namenjene 250 mla-
v prehodni sobici, tako da je delo v njem pogosto moteno. Poudariti moramo, da so vrata našega Centra za rehabilitaci-jo sluha in govora na Vojkovi ulici v Ljubljani odprta tudi za otroke, ki ne živijo v internatu in za odrasle«, so pripovedo-vali ortopedagogi Bojana Auer, Jana Čepelnik, Rudi Podkrajšek, Breda Božič, Ma-rika Mihelčič in Marija Mo-škov, ki jetudi vodja avdiolo-gopedskega oddelka.
¦>Z uresničitvijo tretjega sa-moprispevka Ijubljanskih ob-čin bi v Centru za rehabilitacijo sluha in govora, ki ima širši Ijubljanski pomen, uredili na 605 kvadratnih metrih nove površine    sedem    avdiologo-
pedskih laboratorijev s tremi čakalnicami, pediatrično, av-diologopedsko in zobno am-bulanto z dvema čakalnicama in zobozdravstvenim laborato-rijem, klubski prostor za sku-pinsko terapijo, knjižnico, pro-stor za arhiv in dva mala labo-ratorija za merjenje avdio-grama.
Za novi objekt, ki bi bil pre-dvidoma zgrajen do leta 1983, bi združevale sredstva tudi mestne in republiške samou-pravne interesne skupnosti otroškega varstva, zdravstvene skupnosti ter republiška izo-braževalna skupnost.«
Kako resno se pripravljajo na tretji samoprispevek Ijub-Ijanskih občin, je povedal tudi slušno in govorno prizadeti Milan Jurša, predsednik osnovne organizacije Zveze socialistične mladine v srednji šoli usmerjenega izobraževa-nja, ki obiskuje tretji letnik av-toelektričarske usmeritve.
Na zemljevidu je pokazal, kje ležijo objekti, zgrajeni iz sred-stev prvega in drugega samo-prispevka Ijubljanskih občin in kaj nameravamo zgraditi iz sredstev zbranih s tretjim sa-moprispevkom. Vesel je, da je v ta načrt vključena tudi grad-nja novega avdiologopedske-ga oddelka, saj edino on ve, kako težko je delati v premaj-hnih in zvočno slabo izoliranih prostorih.
Odločamo se za veliko deja-nje.
VIDA PETROVČIČ