ŠTEVILKA 1. JANUAR 1926 LETWK IV. VSEBINA 1. ŠTEVILKE: St OBRAZI IN DUŠE. XXX. - LEA FATURJEVA. - (P. Hočevarjeva.) POVEST MALE DORE. - (France Bevk.)........... NARODNA. — Pesem. — (Maksa Samsova.)......... KO IZ TUIEOA SE KRAJA VRAČAM. - Pesem. - (Maksa Samsova.) IZ ZBIRKE „VEČNA PLAMENICA". — Pesem. — (Karlo Kocjančič.) IZ SPOMINOV TOLSTOJEVE HČERE TATJANE. - (Priredil Ivan Vouk.) . SLOVANSKE UMETNICE: POLONICA JUVANOVA. — (Manica Romanova.) MOJ KOLEDARČEK. - (Francka Zupančičeva.)........... PRAKTIČNI POMEN VNANJIH VPLIVOV NA DEFORMACIJE NAŠE NOGE IN NJIH PROFILAKSA. - (Dr. Minäf Fran.)............ ROBINJA - CARICA. - (A. O.).................. KAZEN KOT VZGOJNO SREDSTVO. - (Gizela F.).......... IZVESTJA: Ob novem letu. — Po ženskem svetu. — Materinstvo. — Kuhinja. — Književna poročila......Stran 28, 29. 30, 31, 32. PRILOGA ZA ROČNA DELA. ŽENSKI SVET ' vsakega meseca. - Za ] u g o s 1 a v i j o lelna --naročnina: Din. 64 (s krojno prilogo); polletna: Din. 32, Mdroala in naročnino je nasloviti na upravo .Ženskega Sveta', Ljubljana, Karlovška cesta 20. Uredništva in uprava: Trst, posla centrale, poštni predal štev. 384. ~ fedaja „Žensko dobrodelno udruženje v Trstu«. Tiska .Tiskarna Edinost" v Trstu, Via S. Francesco 20. Upiavništvo v Trstu, ulica Torre bianca štv. 39/1. NajviiJe odlikovanje gre gospodinji, ki je prišla do tega prepričanja, da je najbolje izbrati si za dobavitelja raznih potrebščin tako trgovino, ki nudi toliko panog, da ji ni treba lioditi za raznimi stvarmi po več trgovinah. — Najbolj dobrodošla je našim gospodinjam tvrdka DRAQO mmi Ljubljana ki more s svojo zalogo preskrbeti z oblačili vso obitelj, tako moške, kakor ženske člane. Oblačil za gospode in dečke, izvrstnega blaga in kroja je vedno dovolj v zalogi, in to vse v lastnem izdelku. Izgotavlja se po meri. Zaloga finega, direktno iz Anglije uvoženega sukna, slovi kot najboljša v Ljubljani. Za cenj. dame je na razpolago damski salon, ki izgotavlja damske kostume, plašče in krila iz blaga, ki je le prvovrstne kakovosti in v krasnih vzorcih. Zaloga prvovrstnega perila in vseh modnih potrebščin. Uspešno gospodinjstvo je brez cenenih dobavnih virov nemogoče. Priporočamo najtopleje tvrdko DRAGO SMB. Ljubljana ŽENSKI SV Obrazi in duše. XXX. Lea Fatüvjeva. Pravijo, da je dom zrcalo ženine duše... Ko sem stopila črez prag Leje Faturjeve, se mi oko ni utegnilo ustaviti na temotnih stenah, nego se je nehote zazrlo nazaj, v daljino, v dom Zofke Kvedrove. Njena soba je pravo skladišče dbševnega blaga: miza preobložena, police prenapolnjene, omare prenatlačene: sama knjiga, sam list, samo pismo. Od vsepovsod beseda duše in razuma, s sten pa govor narave in človeškega telesa, prepojen in doživet v duši znanih umetnikov. Ob stranski steni se igra v otroški posteljici ljubka deklica, ne s punčko ali medvedkom, ne, to bi bil skoro disakord v celotnem vtisu ambijenta — dete pregleduje ilustrirano knjigo! Ob nasprotni steni pa sedi pri preobloženi pisalni mizi ona sama. Velika je, močna in sveža. Vse na njej priča, da sta si ona in dom v medsebojnem soglasju in dopolnjevanju, da je Zofka ustvarila to sobo, a da so tudi stvari te sobe rodile njo... Ves svet je tu, pisatelji vseh straj in dob, beseda vseh jezikov, programi neštetih strank, dopisi učenih in slavnih znancev, pa tudi tihi listi tajnih srčnih vezi... vse je tu, karkoli je v življenj'u videla, slišala, vživala in trpela. In vsega tega je bilo mnogo, mnogo ., prebogata je vsebina njenega žitja in bitja. Kajti Zofka je živela življenje STRAN 2. ŽENSKI SVE'r LETNIK lil. umetnice in žene, življenje solnca in sence. Ni čutila strahu pred življenjem, kljubovala mu je in zmagovala. In dela njena so zrcalo resničnih življenskih potov, povečini njenih lastnih, trnjevih in belih. Ko sem jo gledala, vso v harmoniji s svojo okolico, se mi je vendar tajno v duši zasmilila: vsekakor je to preveč zate, saj si vendar žena! V domu Leje Faturjeve pa ni burnega sveta, ni samozavesti c/use, ni razpetih kril, ni misterijev žene... Njena oseba, krotaka in priprosta, pa je tudi kakor v polnem soglasju in dopolnjevanju s svojo okolico. In ko sem uzrla Lejo Faturjevo, skromno in ponižno sredi njenega doma, še skromnejšega in ponižnejšega, me je tajno v duši zabolela misel: vsekakor je to premalo zate, saj si vendar žena! Kje so odsevi njene življenske poti? So li tudi njena dela zrcalo resničnega doživetja, sledovi njenih lastnih življenskih stopinj? Lea Faturjeva je kakor Zofka preživela prvo detinsho dobo sredi otroških iger na vasi. Kraševka je, iz Zagorja ob Pivki. Tam se je sama od sebe učila citati in pisati, v vsakem listu tiskanega papirja si je našla duševni vžitek. Že kot mlada deklica je prečitala nešteto knjig, izpoznala v njih nebroj življenskih poti, a nobena ni bila tako zapeljiva, da bi jo bila izvabila v širni svet kakor Zofko. Tri leta je preživela na Reki v šoli pri Uršulinkah. Najbrže se je že takrat naslajala njena mlada duša ob lepoti tamkajšnje prirode, ob romantično divji zgodovini samozavestnih Uskokov, kajti idealizem, v katerem je zasnovana njena poznejša povest «Za Adrijoy>, se ni mogel rodili v petdesetih letih njenega življenja, nego je moral pognati korenine v duši mladostnega zanosa. Rada bi bila učiteljica, a stariši so želeli, naj bi bila šivilja, pa se je poprijela šivanke, čeprav brez veselja, Z očetom-ielezničarjem /e mnogo prepotovala, a njenega srca se ni mogla polastiti pestrost sveta. Stariši so jo pozneje poslali iJ Ljubljano, naj gospodinji svojim bratom, hi so se fam šolali. In šla je in ostala tam do danes. Nehala je biti bratom sestra, postala jim jg mati. Z materinsko vestnostjo je skrbela tudi za drage difake, ki so stanovali pri njej. Črez nekaj let so prišli k njej še slariši, hčerka je postalu mati lastnim roditeljem! Nad osemdeset let sta imela starčka; v bolezni in bedi ju je negovala tako ustrajno in požrtvovalno, kakor neguje le mati svojega dojenčka. Tekom tega časa pa je neprestano živela tudi v svojem dašetmem ^leln. Mnogo je čitala, poglabljala se o zgodovino, naučila ss nemščme, italijanščine, francoščine in skoro vseh slovanskih jezikoo. Od šestnajstega Ma dalje je pisala, mnogo objavila, mnogo uničila- Večkrat so ji zaoračali spise, zanikali pisateljsko zmainost, Zofka pa ji je pregnala nmlođiišje in /o 60-ifrih nci poti, katera jo je kmalu prh'edla do stopnje prvih nttših pisaleljie. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 15. V novembru minulega leta so se spomnili listi njene šesfdesetletnice. V vrstah, polnih priznanja in vvaževanja, omenjajo lepo število njenih književnih del. Sodelovala je pri Slovenskem Gospodarju, Domačem Pi-tjaielju, Laibacher Zeitung, Domu in Svetu, Slovencu, Ilustrouanem Glasniku, Slovenski Gospodinji, Mohorjevi družbi i. dr. V svojem šestdesetem letu pa je sotrudnica Mladike in našega lista, kamor pošilja večinoma praktične sestavke. A pravijo, da ima v delu še razne leposlovne spise in da ji duša ustvarja še vedno nove zasnove. «Črni vitez in hudi grof» je bila nje prva povest; daljše in obenem najlepše stvari pa je objavila v Domu in Svetu: Vilemir, Biseri, V žaru juga. Za Adrijo, Iz naših dni, Komisarjeva hči. Tudi v njenih delih se zrcali življenje, a ne tisto, ki ga je doživela resnično v svetu, nego le ono, ki ga je doživljala njena duša, zamaknjena v romantiko minulosti, prepojena z idealizmom in požrtvovalnostjo. Saj pa tudi njeno življenje ni imelo nič burnega, malo solnca in zato tudi malo sence. Hodila je po poti, katero so ji predpisovali drugi. Njena duša si je najbrže iskala drugih smeri, ali mehki značaj se je uklanjal volji drugih. Niso ji dolgo razjedali duše dvomi; nekaj časa je bila pod močnim vplivom svobodomiselne struje; zbala se je viharjev vesti in zatekla se zopet v okrilje katoliške cerkve. Kakor vsaka Evina hči je tudi ona čutila v sebi dvojno prirodo svojega spola: ženo in mater. In kako jo je udejstvila? Lepo, enostavno, kakor ji je bilo usojeno že ob rojstvu in ji prirojeno v temperamentu. V praktičnem življenju je bila mati, odrekala se vsema, živela za druge, pozabljala nase in se žrtvovala za blagor drugih., V umetnosti pa je izživljala ženo: tam si je ustvarjala ideale, prevare, hodila preko življenskih brezden, se borila in zmagovala. In vendar ne predstavlja njena osebnost dualizma prirode, kajti v njej sta hodili žena in mati i to pot, pot ljubezni in požrtvovalnosti, pot duše in ne telesa. Malo je tako izvoljenih, in Lea Faturjeva je med njimi. Ta temeljna lastnost njenega značaja je tudi značilna poteza njene umetnosti, in kjer je ni, tam je delo nepopolno, nedovršeno, slabo. Njeni nravi se krasno prilegajo zgodovinski junaki in junakinje. Oddaljena nam je njih doba, bolj poznamo njih dejanja nego njih duše, zato jih pisateljica lahko vodi po svojih potih, jim vdihava svojo dušf), katere ideali se tako krasno krijejo s povodi in posledicami zgodovinskih dejanj. V mislih imam predvsem povest «Za Adrijo», ki se odlikuje po lepi tehniki, zanimivem pripovedovanju, napetem razvoju, globokem poznavanju zgodovine in jugoslovanske etnografije, po veliki meri idealizma ter proroškem zaključku. Pisateljica se najbrže ni nikjer tako izživela kot tu, nikjer drugje ni tako odprla svoje duše in ji dala tako izrazitega razmaha. V tej povesti je dala duška svojemu sentimentalizmu; vsakemu pozitivnemu značaju je podelila zakon svojega življenskega evangelija: STRAN 4._ŽENSKI SVE'r LETNIK lil. — Delo, delo! Blagoslovljeno delo. Ono podi od nas vse muke. Življenja neizprosne potrebe nam ne puste, da se potapljamo v boli. fS ^ä « — A ko prideš, deklica, v moja leta, tedaj spoznaš, da je življenje večna ločitev. Tu se ti priljubi ta duša — tam ona. Ti bi se hotela ustaviti, ostati pri nji. Pa življenje je večna ločitev. Ne navezuj si srca na črne, ne na modre oči, deklica, ker mine, hiti naprej vse... ^C — Kaj jima pa morejo? Pogineš tako ali tako. s;: w — Le v ponižnosti, vdanosti je ženska lepota. Lepa si, ko klečiš, glavo zavito v belo rižo, pred altarjem, ko moJiš za brata. Lepa nisi zdaj, ko se poteguješ za strastne zahteve svojega mladega srca. s « S! — Sreča stanuje za gorami, za sinjim morjem. Pogumni, krepki jo dosežejo. Ne od žalosti za bratom oslabljena, ne od ozirov, od tesnih mej vezana, malodušna deklica. Kjer pa zajema pisateljica snov «iz naUh dnii>, tam se ji pero izpodtika, ?nisel izpodtakne. Ona je doma le v zgodovinski povesti, realno življenje ni zanjo. Ni ga živiela sama, zmisel za opazovanje ji ni razvit. Njena duša ne zna junaka naslikati po naravi, ne zna mu prodreti v dušo, nego ga le ustvarja po lastni zasnovi.-Kako prisiljena je povest «Iz naših dViiy>! Ni je živela, ni je občutila, nego jo je samo slišala. Zato jo tudi čitatelj le čita, ne živi, ne čuti... Kajti le malokateremu pisatelju je dana taka zmožnost introspekcije, da do dna pojmuje dejanje in nehanje sveta, ne da bi se ga sam udeleževal. Čim bolj se bliža dejanje Lejine ponesli naši dobi, tem manj se ji delo posreči; «Komisarjeva hči^ zaostaja «Za Adrijo». Pu tudi racionalistični Napoleonov duh sam ne more najti v duši pisateljice onega odmeva kakor juna ški, za ideale se boreči Uskoki. Lea Fatarjeva ima krasen jezik, slog je čudovito dramatičen in pride seveda do veljave le v zgodovinski povesti; dejanju in dogodku «iz naših dni:i, se ne prilegajo kratki jekleni stavki, zanosno deklamatorične besedne sestave. Globoko zasnovana in poča i dozorevajoča misel ter spontani izbruhi strasti današnjega človeka zahtevajo pač drugo zunanjo oblikio nego dejanski, pod pritiskom razmer se razvijajoči zgodovinski dogodki. Vsekakor pa je Lea Faturjeva dostojna, resna predstavnica naše književnosti. V današnjih dneh, ko davi blazirani človek zmago nizkih strasti in materijalističnega pehanja, opaja njen idealizem utrujeno in strto dušo kakor slavčev glas v otožnem pomladnem večeru. In take hrane še potrebuje zlasti naša dozorevajoča mladina! P- lločevarjeva. LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 15. Povest male Dore. (France Devk.) j udje ste smešni. Samo sebe poznale in mislite, da ,bi solnce padlo z neba, če bi vas ne bilo. Verujete v sebe bolj nego v Boga in ste prepričani, da so romani vašega življenja najzanimivejši in da so samo vaše drame zapiskov vredne. To ste ljudje, oblagodarjeni z močnimi čuvstvi, grehi ali čednostmi. Kolikokrat ste že vzkliknili; Škoda, da nisem pisatelj! Moje življenje bi bilo roman brez primere! Pa zakaj ravno tvoje življenje? Vsak človek ima življenje, romana vredno. Ne bogatost dogodkov, nekaj drugega je, kar daje romanu vsebino. Tisto, kar še vsakemu pisatelju ni znano in se le izpod peruti genija odkriva in kaže svetu. Kaj pa mislite o mali Dori? Čudna ženska je. Danes je sicer že dama, tudi otroke že ima, ali majhna je vseeno. Pa še manjša bi bila, Tistikrat, ko je pričela spoznavati življenje, bi jo bil z nogo pohodil, če bi ne bila bežala kot podlasica in se ogibala kot živo srebro. Ravno tistikrat, ko se je smejala najbolj, je imela najtežje ure in se jih še zavedala ni. Borila se je nagonsko proti njim in se rinila skozi ironijo, ki ji je ime življenje. Vse od prve zavesti pa do tistega dne, da je izvedela, odkod pridejo otroci. In še dalje. Toda tu je zaključena važna dioba njenega življenja in ni da bi posegali dalje. Ni ji prišlo na misel, da bi smatrala vsaj ta del življenja za zapiske vreden, Počemu, ko so veliki možje na svetu, ki še niso opisali svojih lažnih življenjepisov? Ne ve pa, da teh življenjepisov ne maramo, ker imamo radi ljudi in ne polbogove, kakor Bismarck in morilec žensk Landrii, Le ker se mala Dora tega ni zavedala, je s sramežljivostjo in solzo v očeh pričakovala. Ta solza pa je veljala bolj žalosti in lepoti spomina kot zadregi. Čemu naj bo v zadregi nad svojim življenjem, saj ima dva otroka. Njeno poislanstvo je s tem dopolnjeno. 1. Mala Dora se ni spominjala, kje se je rodila, povedal ji pa tega ni nihče. Ko je brala čudežne zgodbe, ki so ji kratile spanje, si je radi romantičnosti celo želela, da bi jo bili cigani prinesli in ukradli bogve kje na ta način in da bi bili njeni pravi stariši celo neznani. Njej bi bilo to pač vseeno. Vendar pa je bilo čisto nemogoče, zakaj imela je mater, kateri je bila zelo, zelo podobna, da so dejali gosti vsakokrat, kadar so jo pobožali po licih; «Ti si pa cela mati.» Po vseh okoliščinah je Dora sodila, da ni bila rojena v tistem kraju, v katerem je preživela mladost. Bržkone njeni materi to rojstvo ni bilo po stran 6. ženski svet letnik 111. šibka in neznatna izvila iz krepkega materinega telesa, je moralo biti očitno, da jo je prikrivala pred svetom, še predno je zaživela v nji in še pozneje. Mati je gotovo imela svoje nečimerne vzroke zato. Iz tega je tudi mogoče sklepati, da mati ni preležala svoje otroške postelje doma in se je umaknila nekaj dni radi «oprawkov» na deželo, odkoder se je vrnila bolelina, bleda in utrujena. « : Dora pa jie ostala na deželi, majhna, cmerava in pila kravje mleko do ogabnosti, brez materinih uspavank. Morda je bila pod skorjo materinega srca tiha želja, da naj bi otrok umrl. Ta želja ni prišla v besedo. Kmečka ženica, ki je prejemala denar za rejo, se je bala izgubiti zaslužka in je storila za črvička, kot je imenovala Dioro, vse. Črviček je bljuval mleko, a je pričel gledati bistro, polagoma se je zganil in pokazal trdovratno voljo do življenja. Ko je prišla mati, je videla iz plenic samo dvoje rok in dvoje oči. Teh dvoje rok in dvoje oči jo je presunilo. Poljubila jih je in je odšla. Ko se je zopet vrnila, je Dora že letala po sobi, zamazana, raztrgana, suhotna a žilava, njene ,oči so pričevale o življijnju. Ko se je mati nagnila k nji, je pocenila in položila roke v naročje. Njene oči so jo gledale nepremično, usta so bila odprta, lica so sijala. Mati in hči sta strmeli druga v drugo. V prsih žene se je že davno na tiho porojeno čuvstvo predrlo in premagalo vse obzire ljudi. Njena svilena bluza se je ostro odbijala od strgane oblekce tega deteta. In to je njena hči! Ta umazan, zdrav obrazek je kri njene krvi! Solza se je pokazala v očeh, veliko čuvstvo je dvignilo besedo; «Dorica, jaz sem tvoja mati?» In Dorica je zresnila oči in lica še bolj, mali možgani so previdno premislili vprašanje in, vajena, je dejala; «Ne!» «Kdo pa je tvoja mati?» Pokazala je molče na postarno kmetico z ogromnini zapestji, ki je stala poleg in smehljajoče zrlaiv skrbi, da se ne zameri. Kmetica se je smehljala; pol negotoivosti in pol zadovoljstva je bilo v tem smehu. «Saj ji ni zameriti.» Gospa se je dvignila. Grenkost ji je za hip stisnila grloi in ko se je osvobodila, je dejala: «S seboj jo vzamem,» «Moj Bog, kaj smo se vam zamerili?» je vzkliknila kmetica. «Nič. Hvala vam. Le pri meni ostane. Saj vam vse povrnemo.»--- Tako je Dorica naenkrat prišla v mesto. Bila je še zelo majhna in če bi morala povedati za svojo starost, se je ne spominja natančno. Vendar je bil to tako velik dogodek za njeno življenje, da si je zapiommila celo podrobnosti. Ve natančno, da so jo pripeljali v veliko hišo, ki je imela nešteto sob. V pritličju so bile tri velike izbe, klet, kuJiinja in vrt, V kuhinji so cel dan kuhali in pekli jedi, ki jih Dorica ni poznala in katerih bi se bila tako zelo LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 15. najedla, če bi ji bilo dovoiljeno. Ti duhovi po dobrih jedeh so jo vznemirjali še dolgo v noč z glasovi ljudi, ki so prihajali iz treh velikih izb v pritličju. Tja so namreč zahajali ljudje cel dan, pili in jedli in. zopet odhajali, Dorici so odkazali posebno sobico, ki je bila poleg materine spalnice. V tej sobici ni bilo toliko' lepega pohištva kot v materini sobi, ali stene so bile poslikane z zajčki in deteljo in v kotu je stala velika, ograjena postelja, poleg nje pa miza in stol. V tej postelji je morala ležati od prvega mraka do Ledaj, da je posijalo solnce skozi okno. Mnogo prej so odpirali vrata v hiši in so vozniki tolkli z biči po ulici, ona pa se je morala tiščati pod odejo, zakaj zdelo se ji je neprestano, da prihaja iz mraka materine sobe nekaj temnega in se blešči v prebujajoči se dan. Mater je imela najrajše. Tako je zdaj naziivala visoko, plečato, lepo žensko, ki jo je pripeljala v mesto in ji kupila mnogo slaščic. Ta je imela poleg vseh ljudi, ki se jih je učila spoznavati, najljubše oči in najslajši glas. Bilo ji je res čudno pri srcu, ko je zapustila prejšnjo mater, in celo solze je imela na licih, a kaj, ko ji je ta mati dajala boljših reči. - Druga ženska, ki jo je videla najpogosteje, je bila. nižja in dokaj zajetnejša od matere. Mati je dejala, da naj ji pravi teta. To ji je bilo po volji, zakaj tete prej ni imela. Ta ženska jo je vzela v naročje in jo je vščipnila v lica. «Kako ti jc ime?» Ne, tete pa ne! Predno je šla spat, jo je spoznala do dobra in se je oklenila matere, Saj je še gledala ni lepo, če bi ji tudi odpustila besede; «Ogibali se je bomo!» ki so zadele mater in rodile ostre besede. Vse to je opazila Dora v enem dnevu. Pisano in mnogoivrstno se je odfiiralo novo življenje pred njo. Vendar je bila v splošnem vrvenju gostilne skoro pozabljena. V novi oblekci se je stisnila v ta ali oni kot in je z žemljo v roki zajemala nove doznatke. Tu ni bilo zajčkov, ne krav, niti kokoši niti trate, po kateri bi se valjala. Njen svet je bil njena sobica, hodnik, ki se je krivo zavijal na desno in na levo z velikim številom vrat in pari čevljev pred vrati; naio stopnice v pritličje, kuhinja, veža in dvorišče. Vse to je bilo ozko in temno, zanimivo le radi prihajajočih in odhajajioćih ljudi. Te pa je gledala rada. Kadar se je zjutraj izpraznil lonček, ki je tičal med kolenci, se je izmuznila s kosom kruha iz kuhinje. Pri vratih, ki so vodile v klet, je bil kotiček, ki ga ni bilo lahko opaziti, a se je prilegal njenemu telescu. Od tam je bilo mogoče videti prihajajoče in odhajajoče goste. Kadar so jo pogrešili, je zaslišala materin glas: «Kje je Dorica?» Dorice ni bilo. Dorica je molčala. V množini dela je tudi materina skrb umolknila. Postala je neredko za cele ure pozabljena, dokler je ni zagledal kateri izmed stalnih gostov, del svojo roko na njeno glavico, ki je postajala od dne dO' dne debelejša, in spregovoril: «Čigava pa si ti?» STRAN 8. ŽENSKI SVET tETNItC lit. Gledala ga je kot nekdaj svojo mater in ni spregovorila. «Čigav pa je ta otrok?» Teta je prišla mimo, se ozrla in jo šele zdaj zagledala. «Mi jo pa iščemo», je dejala in še pristavila z zaničljivim nasmehom v obrazu, «Naše Ivanke je.» Gost je prijel Dorico za roko in joi je potegnil iz kota. Ni se branila. Ali greš z menoj?» Šla je. V sobi stalnih pivcev jo je posadil na kolena in ji dal vina. Pijača se ji je zdela dobra in pila je. Smejali sa se ji, «Kje si pa dobil to?» «Hišna je. Potem je tudi naša, saj smo bolj tu doma kot kje drugje,» • «Regimentstochter!» je dejal nekdo v zabavo; neznan smeh je udaril po sobi. V tem je vstopila mati. Ko je zagledala hčer na kolenih enega izmed pivcev, je obstala. Ni hotela tajiti hčere, hotela je, da gre življenje brez spodtike dalje tako, kakršno je. Čutila je, da je krohot ob vstopu veljal nji. Pogledala je otroka in poostrila oči; «Dorica, kdo ti je to ukazal?» «Pustite jo!» «Kaj je res vaša? Mi še vedeli nismo.» «Kje pa imate očeta? Ali hočete mene?» Dovtipi bi je morda drugikrat ne bili zadeli tako v živo. Zdaj je občutila rezek bič v svoje meso. Otrdca je vzela in ga posadila na tla, sama se je vzravnala in v ošabnem ponosu pokazala vso svojo zrelo lepoto pred temi moškimi, njene oči sa blisknile: «Ali sem komu kaj dolžna? Vi pa ste meni!» Nato je šla z otrokom v sobo in se ta večer ni prikazala več. Dorica ni smela doJgo več h gostom. Tudi vi kot ob vhodu v klet ne. Izgubila se je na dvorišče in prebila v lopi za pivo po cele ure ter skrivaj opazovala keglanje. Vendar pa jo je mati vzela po parkrat na teden v kočijo in se peljala ž njo na izprehod. Dasi ni puščala dekleta v sobo za stalne goste pod bič njih dvoumnih pogledov, je Dorico še bolj vzljubila. Ni se je sramovala pred nikomur več. Dekletce se je ob hrani razvilo, kosti, ki so se odražale izpod koiže, so izginile, lica so se napela. Življenje je planilo v oči, beseda je šla na jezik. V odkritosti, ki je bila že v njeni naturi, v razposajeni ekstremnosti, v trmici, joku in smehu je bilo toliko pristne otroške ljubkosti, da je prirastla k materinemu srcu z vso silo. Ljudje so se ozirali z zavidanjem nanjo. Teta je nehala z očitki in neredko je izražala njena beseda hvalo o Doričini lepoti, «Ne hvali otroka!» je dejala mati, «Ničesar ne smem,» LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 15. Dedinji velikega premoženja sla se redkokdaj sprli; edini sta si bili celo v tem, da se ne porcčila. Prvi kamen spora je bilo nepoklicano dete Dorica. Le očem, ki so čudno ,cidkrito gledale, in ustam, ki so naglo in z dovtipom odgqvarjala, re je moralo dekletce zahvaliti, da njeno detinstvo ni bilo zagrenjeno. Če bi bila Dorica fakrat razumna dovolj, bi bila razumela pogovor med materjo in teto, ki ga je spremljala samo z očmi, "Ti — ki imaš otroka», je dejala teta, in našobila ustnice v zaničljiv izraz. Mati pa se je dvignila kot neštetokrat in vzravnala glavo in prsi; «Ponosna sem nanj. In ti?» «Kaj jaz?» sta si stali sestri nasproti, «Ti imaš ljubčka, jaz ga danes nimam,» ■ «Kaj naj to pomeni?» «Tvoj del dobita,_ mojega naj dobi moja hči,» Bilo je zgolj očitanje, ali moralo je biti utemeljeno. Zakaj na te besede je teta pobledela in z materjo dolgo časa ni govorila, še manj da bi Dorico pobažala, Dorica je spoznala, da teta ni prijazna materi in se je nagonsko zavzela za tisto, katero je bolj ljubila. Pokazala je teti jezik. Čudno in krivično jo je zadelo, ko je bila radi tega tepena in zaprta v svojo sobo. Ko je nekoč zopet sedela z materjo vi kočiji in je videla prihajati drugo kočijo nasproti, je pokazala mati s prstom; «Poglej gospoda v kočiji,» «Vidim, mama,» «To je tvoj ata,» Kočiji sta se mejtem približali, mati je gledala v nasprotno stran. Dorica je motrila goispoda, ki je bil močan, zaripel v obraz in je kadil cigaro. Njegove neznansko velike oči so se uprle hipno v mater, nato v Dorico... Ko je šla kočija mimo, se je Dorica ozrla. Mati jo je prijela za roko; «Ne oziraj se!» To je bilo prvič in zadnjič, da je Dorica videla svojega očeta. Brala je pozneje še enkrat o njem, ko je obhajal obletnico' svojega rojstva in so mu kot spoštovanemu meščanu, veteranu mnogih narodnih društev ter družinskemu oćetu številnih cidrastlih otrok, priredili svečanost. Ko je videla očeta iz kočije, ni napravilo nanjo posebnega vtisa. Kvečjemu je bila to zanjo novost, da ima tudi ona očeta, ki ga ni čisto nič pogrešala. Mati ji je dala vsega in saj ni bila samo ona, da ni imela očeta; v družini na drugi strani ulice celo matere niso imeli, kar mora biti nercidnejše, ko ni nikogar, da bi otroke umival in jim kuhal. STRAN 10. ŽENSKI SVE'r LETNIK lil. 2e je razmislila, da bo razpletla z malo Micko, ki se je ukradla slednji dan od sosedov na njih dvorišče, sledeči razgovor, ki se je ponovil že nekaterikrat, «Pa zakaj imaš očeta, Micka?» «Da prinese denar in da se ga bojim.» Radi te definicije očetovskih dolžnosti je imela Dorica pred očeti neznan strah. Spreletelo jo je še v kočiji; Ali je tudi moj oče tak? «Pa zakaj se ga bojite?» «Tepe nas.» Mene ne more tepsti, ker ga ni doma — si je mislila Dorica in pristavila v sebi; Saj bi mama tega ne pustila. «Kje imaš pa ti očeta?» Dorica je vselej odgovorila; «Umrl je!» po zgledu otrok čez ulico, če jih je povprašala po materi. Zdaj bi se zravnala in dejala; «Moj oče je v kočiji.» Predno je otroška glavica razmislila novi razgovor, ji je mati podrla vse, kar je mo^gla imeti od očeta. Nagnila se je k nji in dejala: «Ne povej nikomur, da si videla očeta!» Dorica ni vedela, zakaj to. Komaj ga ji pokažejo, že ji ga prepovedo. Pa nič! Stisnila se je v kot kočije in gledala v bežeče hiše ob potu; mater pa je imela vseeno rada. (Dalje.) Narodna. (MaUsa Samsova.) So mi očka moj dejali; Na vse hribe in poljane „V zimi bomo svaiovali!" pale že so mrzle slane; Sam sem rekel in dejal, a za njimi sneg je bel da si ženko bom izbral. zmrzlo zemljo v plašč odel. Dekle drugega ljubila, drugega,zdaj poročila... Šla bo zima, jaz bom sam nanjo mislil slednji dan ... ®©®e®® Ko iz tujega se kraja vračam. (Maksa samsova.) Ko iz lujega se kraja vračam Kdo bo takrat mi odprl vrata, v noči proti domu vsa vesela, ko pri. Svetem'Petru boš ji, mati, me pozdravljajo iz dalje okna svetla, kadar mrtev bo obraz tvoj zlati ? ... a za njimi, vem, me mati čaka... ^ , , - , . Pot do doma^temna bo m pusia. Čaka name, srčno me pozdravlja, okna temna, soba zapuščena, ko prestopim dragi prag domači... ko pri Svetem Petru boš ti, mali... ®®®®®® LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 15. Iz zbirke „Večna plamenica*'. (Kano Kodamn.) 'tMoj črni sin, iz mojega telesa pruorojeno spočetje,^ mi je dejala maii, «ne veš, kako sem te k Devici Materi nosila na Sveto goro?» Še si bil skoraj otrplo zrno v brazdi maternice, ko sem te prvikrat nosila k Bogodojilki, da ti z enim toplim žarkom milostnih oči spečo skrivnost življenja k rasti prebudi, moj otrok. In si bil komaj živ črviček, tako majhen črviček, ko sem te vzela, na roke in zopet romala na božjo pot. Bila sem še slabotna od krvi, ki sem ob tvojem rojstva jo prelila. Pa sem te vendar dvignila v naročje svoje, po velikih stopnicah sem šla, da pokleknem pred Njo, ki je brezmadežno spočela Sina človekovega in božjega. In so mi rekli: Uboga gospa, pretežko je to breme vašim očem; dajte, mi ga ponesemo prav do oltarja. — Pa kako bi te mogla izročiti usmiljenim tujim ljudem, ko je bila ljubezen moja in sočutje do tebe kakor val krvi, pretivajoče se iz drugega kakor v enem bitju! Čim težja pot, tem lažje peresce si mi bil v naročju. In sem se zgrudila v omotični breztežnosti pred Nje prestol. Goreča prošnja moja ji je obkrožila ko dim daritve prebele lilije na licu. Tedaj, sin moj, sem videla natančno, kako ji je nasmeh prebele lilije spremenil v rdečih vrtnic vrt in da je Sin nad mano sklonil zlatolas pogled. Šla sem in vem, da je še ena Mati šla z menoj, da čuva tebe..." «O mati,y: sem -.jaječal, «kako mi tvoja neusmiljeno trdna vera reže v meso/» Neizmerna je tvoja ljubezen in s svojimi šibkimi močmi ti je nisem povračal. O da si takrat po kamnatem stopnišču me nagnala, naj se zdrobim, namesto da si prosila za to moje topoglavo življenje: kako bi ti mogel šele to največjo ljubezen povrniti z ljubeznijo!» «Vem,» odgovori mi s trpko resnobo', «vem, da mi ljubezni nisi vračal z desno roko in da je tvoje srce' le premnogokrat preslišalo moj klic.» «Ne, mati,» sem dejal, «mi, ki blodimo samotni in zakrknjeni po brezdnih življenja, ml nismo nezmožni, občutiti ljubezen. Če bi ti vedela, kako se včasih lomijo iz naših prepadov strahotni kriki, da stopimo iz teme med ljudi in jih ozdravimo s presilnim čustvom našimi Če bi ti vedela, kako nas same žeja v gorečem peska naših mimohodov po hladnih studencih srca, iz katerih vi opajate življenja svoja! O te strašne suhote zgrizenih ustnic! A nikoli ni prestanka našim bolečinam in ni nam miru v iskanju. Vedi pa, da ni trpljenje sposobno nepomešane ljubezni. Tako smo kakor zapuščeni koli, v vrtne snege zasajeni, in čakamo, kdaj nas pomlad s svežim zelenjem ovije. A kdaj bo ta pomlad?» «Moj sin,-tudi tebi zatopli pomlad in te obvije s cvetočimi soki. Glej, nečesa sem se spomnila: Nemara ko sem te takrat tako nosila pod nebeške vrhe, je v tebi zdramilo to bolno strast do vedno višje hoje, do otrovanega iskanja. Toda, sin, meniš, da je ta križna pot brez poveličanja na koncu? Hodi in zaupaj!» Tako mi je dejala mati. STRAN 12. ŽENSKI SVE'r LETNIK lil. Iz spominov Tolstojeve hčere Tatjane. (Priredil: Ivan Vouk.) Turgenjev in Tolstoj sta bila za deset let narazen v starosti. Targenjev je bil rojen 1. 1818., Tolstoj 1828- Turgenjev je najodličnejši predstavnik ruskih realističnih pripovedovalcev. Njegovi romani in njegove povesti so po pravici vzbudili pozornost tudi na zapadu in zlasti Francozi so jih navdušeno brali. Med znanimi njegovimi deli naj omenim «Lovčeve zapiske», «Očete in sinove», «Rudina», znamenito novelo «Prva ljubezen^, sicer pa je število njegovih del izredno veliko. Ivan Sergejevič Turgenjev slika v svojih povestih večinoma življenje ruskih plemičev iz prve polovice devetnajstega stoletja. Sam je bil ruski plemič, toda razmere doma in ruske razmere sploh so mu tako malo ugajale, da je živel povečini v inozemstvu. Umrl je tudi v Parizu 1. 1883. Njegove ostanke so prenesli v Leningrad, kjer so jih pokopali na Volkovem pokopališču. ' • ' '' ^ Turgenjev je ustvaril v svojih delih več idealnih tipov ruskih žena. Zato ni čuda, da so ga nazivali «pesnika ljubeznim; kakor nobeden njegovih vrstnikov je znal on opisati nežno čuvstvovanje, trpljenje in ljubezen ruske žene. Turgenjev je bil vnet zagovornik slovstvene umetnosti, kateri je posvetil vse življenje in ji tudi ostal zvest do smrti. Pri Tolstoju pa se je izvršil silen preobrat. V drugi polovici svofega življenja se je začel v njem boj med dvema stremljenjema. Po naravi je bil Tolstoj obdarovan s silnim umetniškim talentom, a njegov etični čut ga je naganjal iskati samo dobro. Tako je Tolstoj strogo ločil dobro od lepega. Preklel je vsako umetnost, ker da kvari človeško srce, kakor ga kvari kultura sploh. Začel je propovedovati ljubezen do bližnjega, hotel je oživiti Kristusov nauk. S svojim vzgledom je hotel dokazati, da resno misli, zato je nameraval razdeliti svoje imetje med kmete in ubožce, sam pa romati po Rusiji in propovedovati edini in večni nauk: ljubi svojega bližnjega. Prišel je s svojimi v navzkrižje, vendar pa je izvršil ta sklep, četudi v svojem 83. letu, ko je pobegnil iz kroga svoje družine, da se posveti samotarstvu in spokornemu življenju. Toda smrt ga je dohitela nekaj dni po begu z doma. Umrl je v prostovoljnem begunstvu na postaji Astapom v novembru 1910. Iz povedanega je razumljivo, če se glede umetnosti nista strinjala s Turgenjevim. O odnošajih med tema dvema slavnima ruskima možema nam poroča njegova hči Tatjana, omožena Suhotinova. Njene objave so zelo zanimive, zato mislim, da bo ustreženo cenjenim bralkam «Ženskega svetax, če jih priobčimo. Pred kratkim je izšla knjiga o spominih na Tolstoja, ki jih je zbrala in deloma sama napisala druga Tolstojeva hči Aleksandra. Iz teh spominov dobimo vpogled v zasebno življenje slavnega umetnika in filozofa z Jasne LETNIK III._ ŽENSKI SVET_STRAN 15. Poljane. Iz te knjige pripravljam za bodoče številke nekaji prezanimivih izvlečkov. Dasiravno je Tolstoj glavna osebnost, o kateri se y teh spominih govori, vendar bomo slišali toliko novega in zanimivega o Tolstojevi ženi Sofji Andrejevni, o družinskem življenju na Jasni Poljani, o Tolstojevih hčerah itd., da se nam tudi te po Tolstoju znamenite ruske žene pokazujejo v novi luči. Za danes pa naj govori Tatjana Sahotin - Tolstojeva. ..t. ti: t V mojih mladih lelih mi je bil Turgenjev najljubši med pisatelji. Takrat je še pisal, in kadarkoli je izšel kakšen njegov roman, je bil to za vso čitajočo mladež izreden dogodek. Njegova dela so bralci prav požirali. Z vnemo so razpravljali o značajih junakov in junakinj in so se tako vživeli v roman, da je tvoril del življenja mladine, Dclgo časa so bili v rabi razni izreki iz njegovih novih romanov in mnogi bralci so si prizadevali posnemati njegove romane, marsikdo je postal tudi nehote podcben Turgenjevim junakom. Znanje z Ivanom Sergejevičem smo smatrali mi za veliko srečo, zlasti ker smo kot otroci pisatelja imeli več možnosti in tudi pravico priti v dotik z njim. Toda zaradi nekega spora, ki je pred davnimi leti nastal med mojim očetom in Turgenjevim, smo se morali odreči temu veselju. Vzrok spora nam ni bil znan, samo to smo vedeli, da je oče pozval Turgenjeva na dvoboj, ki pa ga je Tur-genjev odklonil. V moji takrat še napol otročji duši ni bilo prostora za krivični predsodek, da je. treba žalitev oprati s krvjo, S svojim čuvstvom sem bila na Turgenjevi strani, ker se ni hotel biti z mojim očetom, ,in nisem mogla doumeti, zakaj so odklonitev dvoboja smatrali za sramoto. Pozneje sem zvedela, da je oče napisal Turgenjevu pismo, v katerem ga je prosil, naj pozabi, kar je bilo, in naj bi prišlo do sprave. Papa je pripovedoval, da je poslal to prvo Turgenjevu pisano pismo po nekem skupnem znancu, toda ni imelo uspeha. Ta znanec se je čudil in zelo obžaloval, da še vedno obstoja nesoglasje med Turgenjevim in mojim očetom. Tudi pozneje, v onem krasnem času njegove «duševne preroditve», kakor je oče imenoval tisto dobo svojega življenja, ko je sklenil, da bo živel po evan-geljskih naukih, se je želel spraviti z vsemi ljudmi, s katerimi je bil v sporu. Napisal je Turgenjevu drugo pismo, ki je takrat našlo odziv, Turgenjev je odgovoril očetu ljubeznivo. Pisal mu je, da ga je očetovo pismo «razveselilo in ganiloy>. «Z največjim veseljem,^ piše dalje, «sem pripravljen obnoviti najino prejšnje prijateljstvo in krepko stiskam Vašo ponuđeno mi roko.,.-» Proti koncu poletja — bilo je to leta 1878, — je imel priti iz Pariza v Rusijo in je obljubil, da nas obišče. Ne spominjam se, če nas je obiskal prav v tistem poletju ali eno, dve leti pozneje. Spominjam se, da sem bila takrat še nerazpeljano mlado dekle, a Tur-genjev že star mož. Njegovo široko obličje je bilo obdano z gostimi belimi kodri, oči so se lesketale dobrotno in ljubeznivo. Toda v njih izrazu se je videla neka utrujenost in bil je videti starejši, kot je bil v resnici. Če ga ni kaj navduševalo, je sklonil svojo silno postavo, oči so mu ugasnile in zrle brezizrazno predse. To nasprotje med njegovim veselim značajem, njegovo živahnostjo in sijajno konverzacijo ter njegovo notranjo žalostjo, ki si jo včasih začutil v njegovem govorjenju in ki je prihajala tudi v očeh do izraza, je tvorilo značilen odraz njegovega značaja. Tisto, kar je že leta 1858, pisal mojemu očetu ob zaključku pisma, dokazuje, da ni bila ta žalost zunanja, ampak da mu je tičala globoko v duši. STRAN 14. ŽENSKI SVE'r LETNIK lil. «... Ah, dragi Tolstoj,y> je pisal, «če bi vedeli, kako težko in žalostno mi je pri duši! Naj Vam bom v svarilen zgled, ne pustite, da se Vam življenje izmuzne skozi prste! Obvaruj Vas Bog tega občutka! Življenje je že šlo minio, vendar pa imaš občutek, kakor da se ni še pričelo, pred teboj pa stoji nedoločnost mladosti z brezplodno praznino starosti. Kako bi morali ukreniti, da ne doživite take zle usode, ne vem; morda pa Vam je dano, da ji ne zapadete! Sprejmite vsaj moje iskrene želje, da bi dosegli resnično srečo in urejeno življenje. To Vam želi človek, ki je globoko nesrečen in to po zasluženju...». Srečanje Turgenjeva z mojim očetom je bilo prisrčno in veselo. Kolikor se spominjam in kolikor sem mogla tedaj opazovati, sta oče in Turgenjev stopila, zopet v najbolj prijateljske, celo nežne odnošaje. Vendar pa nista govorila nič resnega in sta si prizadevala iti preko vprašanj, ki bi bila utegnila vzbujati v njiju križanje mnenj, Spominjam se, da se je Turgenjev večkrat in veliko prepiral s knezom L. D. Urusovim, ki je bil tedaj pri nas, oče pa se ni nikoli vmešaval v njune prepire. Nasprotno, spominjam se celo, da je oče knezove poskuse, izpreobrniti Turgenjeva, pobijal z dobrodušno ironijo. Urusov je bil velik prijatelj mojega očeta in je postal takoj prve dni svojega poznanja goreč pristaš očetovih nazorov. Kar je oče tedaj pisal in govoril, je našlo vedno odmev v knezovi duši, kakor da je oče natanko tisto povedal ali napisal, kar se je skladalo z njegovimi nazori in njegovim prepričanjem. Za očeta je bilo to pravo razodetje, zakaj ni mu zadostovalo veselje nad širjenjem njegovih misli, ampak je hotel tudi svojo srečo deliti z vsemi, ki so prišli z njim v dotiko. Ko se je Urusov srečal pri nas s Turgenjevim, se ni mogel umiriti, da bi ga ne skušal izpreobrniti. Toda Turgenjev ni bil pri volji, da bi se prepiral. Skušal se je otresti Urusova in čula sem, kako se je z dobrodušnim smehom potožil očetu; «Dragi prijatelj,» je rekel, «ta vaš Trubeckoj (namesto Urusov) me bo še zmešal.» Očitno je bilo, da se je Turgenjev hotel odpočiti. Hodil je rajši na izprehode, igral z mojim bratom šah, poslušal tetino petje in delal, kar se mu je zahotelo, kakor pa da bi se spuščal v reševanje filozofskih vprašanj. Spominjam se, da se je mnogo govorilo o slovstvu. Če je Turgenjev hotel preizkusiti umetniški čut katerekoli osebe, je navadno vprašal: Kateri stih v Puškinovem «Oblaku» se ni posrečil? Spominjam se, da je oče takoj pogodil oni stih: «In strašno so bliski jo ogrnili.» Gotovo — je rekel Turgenjev — kako je mogel Puškin kaj takega zapisati? Blisk ne more nič ogrniti. To nam ne vzbudi nobene predstave... Spominjam se, kako je oče koj nato isto vprašanje stavil Fetu. Fet je vstopil v sobo. Ne da bi ga pozdravil, ga je oče vprašal: No, Atanazij Atanazijevič, kateri stih v Puškinovem «Oblaku» se ni posrečil? Ne da bi se pomišljal, je Fet mirno odgovoril: «In strašno so bliski jo ogrnili...» Turgenjev je mnogo govoril o Maupassantu, navduševal se je za njegova dela in pripovedoval o njegovem življenju. Prvi je on očeta opozoril na Maupassanta, ko je bil ta šele začetnik in mlad pisatelj. Dal je očetu Maupassantov roman; «La maison Tellier» (Hiša Tellier) in mu priporočal, naj ga prebere. Toda na mojega očeta ni tedaj ona knjiga nobenega vtisa napravila. Morda zato, ker se LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 15. takrat ni več zanimal za umetnost, morda ker ga je spolzka vsebina romana odbijala — samo to vem, da ni ta knjiga prav nič nanj delovala. Nekaj let pozneje je bral knjigo «Une vie» (Eno življenje) istega pisatelja, ki pa je popolnoma drugače vplivala. Tako je bil navdušen zanjo, da jo je hotel prevesti v ruščino in pod njegovim vodstvom sem uredila prevod za «Posrednika». Spominjam se pogovorov o Garšinu. Takrat se je bil jedva pokazal na slovstvenem obzorju in Turgenjev je svetoval očetu, naj si prebere njegove povesti. Turgenjev ni hotel povedati vnaprej svojega mnenja o Maupassantovih romanih ne o Garšinovih povestih, da bi ne vplival na očetovo mnenje. Garšina je oče takoj visoko ocenil in od tedaj je vse bral, kar je Garšino-vega izšlo. Spominjam se, kako čudovito, kako plastično in zabavno je znal Turgenjev pripovedovati. Nekoč nam je pripovedoval, kako se je zanimal za neko znamenito rusko damo na neki maskeradi. Njena duhovitost, dražest in krasna postava 80 ga tako navdušile, da je Turgenjev želel takoj videti njen obraz. Seveda si ga je predstavljal tako vabljivega, kakor je bilo vse ostalo pri njej. Dolgo časa jo je prosil, naj sname masko, dolgo se je upirala. Končno se je udala in dvignila masko, «Ali si morete predstaviti, kako sem se zgrozil,» je vzkliknil Turgenjev, «ko sem zagledal namesto poetične slike, ki so si jo moje misli izoblikovale, prav navadnega paglavca v ženski obleki.» Še eno povest Turgenjeva: Nekoč se je nekam peljal s poštno kočijo in- srečal kmeta na vozu: glava mu je visela preko voza, roke so mu mahadrale brez moči sem in tja, a v obraz je bil zaripel. Z divjim, hripavim glasom je izustil nekatere psovke... Kočijaž je pogledal kmeta, se obrnil na kozlu k Turgenjevu z opazko: «Rusko delo!» Spominjam se Turgenjeva o priliki nekega njegovih spomladanskih obiskov na lovu, skupaj z mojim očetom in materjo. Mrak. Oče stoji s puško (tedaj je še hodil na lov) na neki preseki sredi še nedorastlega smrekovega gozdiča. Nedaleč od njega mati in Ivan Sergejevič. Otroci smo nanašali suhe veje za grmado. Vsi govore s šepetom, da bi ne splašili prihajajočih kljunačev. Lov je bil uspešen. Vsak hip si čul lahen, odmevajoč žvižg kljunača in nato ono značilno grgranje. Vsi so pozorni in tihi,.. Burni se je razlegel strel... Hrt je skočil in stekel, da poišče padlo ptico... nato so zopet vsi tiho in se porazmeste na prejšnja mesta. Turgenjeva dolgočasi ta tišina in govori polglasno z materjo, V njunem pogovoru čujem besedo «ljubezen». Moje še napol otročje srce je močneje zabilo. Kaj pripoveduje ta divni starec o ljubezni? Kakšnega pomena je bila v njegovem življenju? Le nejasno mi je nekaj znano o neki znameniti pevki, kateri je bil Turgenjev dolgo in zvesto udan, predočujem si, kako izredno poetična in vzvišena je bila njuna ljubezen in kako krasno in bogato je bilo njuno življenje v Parizu, tej prestolnici vseh prestolnic. Zvečerilo se je, vlažno in temno je postalo. Kljunači se niso več glasili in vrnili smo se domov. (Konec prih.) stran 16. ženski svet LETNIK III. SLOVANSKE UMETNICE POLONICA JUVANOVA. Dne 17. nov. 1925. je praznovala priljubljena, velezasiužna in najpopularnejša igralka Narodnega gledališča v Ljubljani, gospa Polonica Jtivanova, petindvajsel-tetnico, odkar se je posvetila gledališki umetnosti. Kaj je postala jubilantka nem, je jasno pokazal njen slavnostni večer. Gledališki oder je bil spremenjen v pravcati cvetlični altar. Ko je starosta Danilo privede! slavljenko na pozorišče, jo je občinstvo sprejeJo z dolgotrajnim gromovitim ploskanjem in urnebesnimi iivijo-klici ter jo dobesedno zagrnilo s cvetjem Sledil, so nagovori zastopnikov raznih korporacij iz Ljubljane in ostale Slovenije, kakor tudi iz večjih krajev Jugoslavije, tako n. pr. iz Beograda, Zagreba i i d Med nagovori so slavijenki neprestano poklanjali prekrasne vence in šopke in druga raznovrstna bogata darila. Občinstvo pa je z vedno ponavljajočim ploskanjem m živahnim zivijo-klici dajalo duška svoji notranjosti. Jnbilantka se je zahvalila s kratkim, a iskrenim: .hvala!.. Več ni mogla. Bila je preveč ginjena' zroc pred seboj veličastne dokaze, kako je ona vsa naša in mi njeni. Polonica Juvanova se je rodila 1. 1884. v Mengšu, kot hči priprostih in uboinih starisev. N,ena prva mladost je bila zelo trnjeva. V svojem tretjem letu je 'Zgubila očeta. Pozneje je njen očim vstopil kot delavec v neko ljubljansko tovarno in tedaj se ,e preselila v Ljubljano tudi njegova žena z malo Poionico. Toda ubogo dekletce ,e tudi tu nadaljevalo svoj križev pot. Zbolela ji je za dolgotrajno bolezmio mati in revščina je na vseh koncih in krajih pritiskala na že itak siromašno družinico. In tedaj je Polonica poskrbela za kruh sebi in materi s tem. da le hodila v zgodnjih jutranjih urah v Tivolski gozd pobirat divji kostanj in ga nosila v prodajo. Znala je tudi prav lepo izdelovati umetne cvetlice ter si tudi .1 tem delom nekaj prislužila. Njena birmanska botra, tedanja sobarica pri Souvanu, je po mnogem trudu dosegla, da ,e Polonica vstopila v Uršulinsko šolo. kjer je bila vseskozi odličnja- LETNIK III. ŽENSKI SVET STRAN 15. kinja. Za nadarjeno učenko sta se začeli zanimati ter jo podpirati tudi Souvanovi gospodični, sedanja ga. Razi Bleiweisova in g.a Alma Urbančeua. Tudi ga. Franja Tavčarjeva ji je bila zelo naklonjena. Do vseh teh čuti jubilantka še sedaj globoko hvaležnost. Na gledališke deske je stopita komaj štirinajstletna mladenka in sicer kot jltistka v zboru, potem pa se je dvigala od stopnje do stopnje. Prvo večjo vlogo je zelo dobro odigrala v Fallovi opereti «Ločena žena» (v vlogi: Žena iz ljudstva.) Leta 1905. so jo preizkusili v drami. Prvo gjavno vlogo /ft presenetljivo lepo odigrala v Finžgarjevem «Divjem lovcut. (Majda) 1. 1908. Nato so jo takoj zaposlili z večjimi vlogami. Vse njene vloge so bile karakternega ali komičnega značaja. L. 1913. se je opera ukinila in tedaj se je Polonica pod ravnateljem Borštnikom popolnoma posvetila drami. Borštnik, kot učitelj in režiser, je vse vloge privatno naštudiral z njo. Njemu se ima največ zahvaliti za praktičen uspeh, L. 1918. jo je ravnatelj Nučič zopet poklical v dramo, kjer jo je z lepimi vlogami in z vzgojno natančno režijo zelo izobrazil. Seveda je marljivo skrbela tudi sama, da se je vedno izpopolnjevala. Mnogo so ji koristile predstave, katere si je ogledala na Dunaju, v Gradcu in drugih večjih mestih. Jako važno za razvoj njenih umetniških zmožnosti je bilo zlasti to, da je pripoznala tudi svoje igralske slabosti ter se istih z železno voljo skušala iznebiti. Tako n. pr. ji je nekoč rekel sedanji dramski režiser Innemann: «Saj drugače čisto dobro igrate, le nekoliko nerodni ste in jecljatey>. Polonica mu tega ni zamerila, pač pa ga je brž vprašala, kako naj se jecljanja odvadi. G. Innemann jI je svetoval, naj tiste besede, katere težko izgovarja, ponavlja toliko časa, da jih bo izgovorila gladko. Polonica vzame knjigo v roke in hajdi pod Rožnik na klopico. Tam je vse besede, katere so ji delale preglavico, ponavljala dotlej, da so ji šle gladko z jezika. In kmalu se je jecljanja popolnoma odvadila. Vseh njenih vlog tu seveda ne morem našteti, saj jih je več kot sto. Naj navedem le nekatere, v katerih se- je posebno odlikovala. Tako n. pr. v Jiraskovi «Laterni* (Klaskova), Petrovičev «Vozel» (Ranka). Šekspirjev «Othelo» (Emilija). - V Cankarjevih delih: Pohujšanje v dolini šentflorjanski (Županja), «Hlapci» (Minka). «Romantične duše» (Olga), «Kralj na Betajnovi-- fLužarca), «Za narodov blagor» (Katarina), Finžgarjev «Divji lovec» (Magda), Novi.^an: «Veleja (Veleja)» Molnar: «Gardist» (žena), «Liliom» (Muškatka), Schönherr: «Žena vrag» (žena), «Zemlja»: (Reza), Golar; «Vdova Rošlinka»: (Rošlinka) i. t. d, Jubilantka je ena izmed one vrste umetnikov, ki ti v vsem, kar ji poveriš, napravi «celega moža». Vedno živahna, vedra in povsod na svojem mestu. Danes jo vidiš v vlogi kmetskega dekleta, jutri je pobožna redovnica, potem' visoka aristokratka, nadalje spet delavčeva žena, a vse ti reši naravnost mojstrsko. In prav vsled tega je postala naša Polonica ljubljenka vseh slojev in najpopularnejša osebnost na našem odru. Našega priprostega človeka vidi jubilantka v dno duše. Fse njegovo hotenje, trpljenje in vso miselnost ima takorekoč v mezincu in zlasti v takih vlogah je nedosegljiva mojstrica. Zato ni čudo, da jo naš priprosti okoliški č^vvek naravnost obožuje in le imena «Juvanove» je treba, da pohiti v gledališče. Kljub svoji zaposlenosti jo najdeš povsod na vidiku. Pridna je kakor bučela in izredno agilna. Neprecenljive so njene zasluge za povzdigo «Ujedinjenja gled. igralcev SHS.» Zadnji dve leti vodi na svojo roko turnejo gledaliških igralcev po Sloveniji in žanje povsod najlepše uspehe. Za njene zasluge jo je kralj odlikoval z redom Sv. Save V. r. K njenemu jubileju ji vsi ljubitelji gledališke umetnosti najiskrenejše čestitamo ter ji prav od srca želimo še mnogo srečnih let in mnogo najlepših uspehov. Manica Komanova. STRAN 18. ŽENSKI SVE'r LETNIK lil. koledarček. (Francka Zupančičeva.) oledarček moj je čeden, priredila sem si ga sama. Nanj sem naslikala sličico, tako, da se nasmehneš, ako jo vidiš — ker je res tako živobarvna, pisana in vesela kot velikonočni piruhi. Med šaro sem našla konček traku. Vse barve ima: zeleno, rumeno, rdečo, plavo — tak je kot košček poletnega traivnika. Ta trak sem spela zgoraj na koledarčku v pentljo. In zdaj pravzaprav niti ne vem, kaj je dra-žestneje: sličica ali pentlja. Koledarček me je stal le 50 stotink. Bloka si namreč nisem mogla narediti sama. Kupila sem ga natančno 14 dni po novem letu. Tedaj so namreč bloki cenejši. Štirinajst dni sem bila brez koledarja — zato pa sem potem lahko utrgala kar 14 listkov naenkrat. Moj koledarček bi mogel biti pravzaprav v sobi kakega učenjaka — kjer se nabira prah svobodno in leži za prst na debelo po sitarih, obledelih stenskih obeskih. Tu šele bi prišel prav do veljave, ampak strah bi ga bilo tamkaj prav gotovo ves dan in dolgčas bi mu bilo. In vsakokrat, kadar bi stari modrijan omokrotil suh prst, hoteč nenežno utrgati list bloku, bi postal koledarček za spoznanje bledejši. O ne, moj veselo pisani koledarček ne spada in ni za takovo mračno druščino in sploh pa bi ga učenjak niti ne pustil v svojem svetišču! Mo'j koledarček je posebne vrste. Vsaka poteza čopiča, vsaka črtica ima svojo povest — ker v vsako potezo in črtico sem vlila sen. Zato je tudi koledarček tako bajno in bujno pisan. In pri vsem tem je še tako moder. Tega mu na vnanjosti niti ni videti. Na vsakem listku ima izrek globoke, globoke modrosti. Enkrat o sreči, danes o ljubavi in o rožah, ki ranijo, jutri o resnosti življenja, drugič o delu, o smrti in včasih grenke — bridke morale — brr! Res, čuditi se je treba modrosti mojega koledarčka- Ve, kdaj je dovoljeno oglasiti se velikonočnim zvonovom, ve, kdaj vzcvete jesen na grobeh in se odgrne kras krizantem, in ve, kdaj cveto na vrbju in leski' mačioe, ki se • povežejo v butare na cvetno nedeljo, ve, kdaj odlete lastavke, in ve celo, kdaj goduje mali temnooki Francek —. Nedavno pa se mi je srčno nasmehnil. In ker sem ga pogledala začudeno, mi je rekel; «Ti, danes pa goduješ ti. Včasih — ta dan,.-. Še veš?» ««Da, pač»» sem vzdihnila. ««A sedaj ni več, kot je bilo včasih, sedaj ie vse, vse drugače!»» — Tedaj me je prav resno pogledal. A takoj se je vnovič nasmehnil; «Kmalu ho prišla pomlad. In tedaj bo zopet tako lepo, lepo na tem božjem svetu Vse bo polno petja in vibriranja,» LtTNIK 111. 2ENSKI SVET STRAN 19. Nekoć pa se je vglobila v njegove smehljajoče oči mehka, sanjavoglo-boka dušica in mehko je zašepetal: «Ko bo sneg odel poljane, tedaj bo prišlo Detece iz zvezdnih višin na ubogo zemljo». Vsako jutro odtrgam list od svojega koledarčka. Potem pa si da sunek, obsto'ji pozorno: «Javljam pokorno — danes je prvi april,» ali kakršen in kateri dan ravno je. To traja vedno šest dni. Sedmi dan pa ne pride več navaden, čm listič pokorno na pozorišče, ampak svetel, rdeč. Tedaj vem:. «Danes je nedelja; danes mi je treba druge obleke » Naito obiščem Gospoda — ker njegov je dan. Gospodov dan, dan Njega, ki ni kakor osebnost, pred katero imamo vedni nemir in strah, — smo li dobrodošli ali ne? Gospod, ki je njegov ta dan — se vedno veseli našega obiska, Oj, kako dobrohotno in solnčnomilo mu sije oko! En pogled samo in prah naše vsakdanjosti izgine iz duše in v srcu nastane sveto, mimo in pokojno. Včasih pogledam vprašujoče svoj koledarček, skoro da nekam trepetaje. Tedaj mislim, moram misliti: «Vsak list je dan, en dan mojega življenja. Tako odpadajo drug za drugim. Pa bodisi, da mi je prinesel veselje ali žalost, ne ostane, ampak mine » Do konca dalje, dokler blok ni prazen. Tedaj mora moj koledarček umreti, — ker ne presega starosti enega leta nikdar. Na Silvestrovo, v tihi noči, ko plešejo na strehah snežinke v vetrovnem vrtincu in plapola ogenj v moji pečici, pogladim še enkrat, poslednjič, moj ljubi poledarček v slovo in ga položim — položim samo na vročo žerjavico. Visoko vzplamti — in moj koledarček je mrtev. Toda iz pepela se vzdigujejo pestre bajne sanje, ki švigajo neslišno ob tihih stenah semtert j a. Mnogo ljudi gre na Silvestrovo k vedeževalkam ali pa vlivajo svinec. Jaz obhajam drugače slovo in konec leta. Sedim v poltemi in prisluškujem, kaj še mi šepeče moj mrtvi koledarček... In tedaj opazim, da niso šli še vsi lističi v pozabnost. Nekaj —malenkost samo — se mi jih je s svojo resnico začrtalo v srce. Skoro bi jih ne poznala več. In to niso oni navadni črni lističi in tudi ne oni rdeči praznični. Zlati so, zlati... zlati! — Štirinajst dni po novem letu visi drugi koledarček na s leni moje kamrice. Tako gre dalje — eno leto — deset — mogoče tudi še petdeset-Hm, kdo ve? — A nekega jutra me bo moj koledarček čakal zaman; naslednjega dne tudi--in si niti mislil ne bo, zakaj me ni več k njemu.. Jim^--tETNIK II.. Praktični pomen vnanjih vplivov na de-formacije naše noge in njih profilaksa. (Dr. mrnäf Fran, primari] ortop. odel. Javne bolnice v Ljubljani) zdravila, kadar se ie zlo „.pasTol higijeno noge ^ ^P-^nju negovanja L Marsikateri bralec ironično pokima z glavo dvomeč ie H lA P.še in govori o take. prozaičnem delu na e e^nT se ft L: ki ^^ dosti vprašati,'ker 'že njih pogled Z nehotr sn i. .Božanske komedije, 'per'1 si va neSa dttf do7\" P=.dnta gente. Useiate ogni speranza, ^^tl^e^^i^.^tt; «Ta vrata vodijo na žalo cesto, v brezkončno bol, v trpljenja večno mesto, o VI, ki vstopite, vsak up pustiteK tudi meni dovoljeno, da stopim n loHl o orf / I umetniško polje, ker so že naši orednik l^'r , Poglavja „, koristnim». dobro vezati .lepo s predstavileljev klasičnega kiparska t «metnosti Michelangela in drugih velika, da 'so POcS^osS ■ ^ila tako ^Jcalo, po kateri so določevali točno dolžan ' .".atematično natančno njenih delov, kakor prstov narta in . e "n"" P-^^-nih .Siipi-Sistra. ki delf ^»X^l^.o nT'^^So'lr o^^f™ število na razsežnosti noäe S • , '