Jaša L. Zlobec
Spomin na mesto
Nevarnost
vogali so daleč in tuji ne maram jih in bi rad da bi ostali tam nekje proč pa se vseeno bližajo
ker ne morem
pogledati svoji ljubezni v oči
in ji reči
daj
kaj ko bi raje zavila za vogal
Srčna stran
stopiva v senco mi rečeš tam je hladno
tam bo senca najinih obrazov
pa se spomnim ulice vse se je dogajalo v senci grožnje in udarci
tihe grožnje nikomur ne povej sicer nikdar več
nikdar več ne bo blaga senca podpirala mojega telesa v opoldanskem soncu ne bo je več sence ne zame ne zate
Dvorišče
mrzel kamen bel
oster prereže kožo
na otroški dlani ko ga stisne
topel kamen v pesti
razseka kožo na sencih
pade po prašnih tleh sam si je kriv
zakaj je tam stal
ravno na robu
pobegnem za hišo in hlipam te najdem v drugem življenju
prepozno
samo odmev ni ga mogoče prijeti ni ga mogoče objeti vanj zahlipati
črni oblak kamnov otroške duše so jih metale tekla je temna kri gosta sladka in zavezana
zmerom kadar dam dlan nate
me ta davna kri oblije
Vrata
vrata so zaprta obrvi so dvignjene in hlad zadovoljno pogrinja bele rjuhe
življenje nič več ne velja
vrata stojijo s koreninami do pekla
z zidom zlepljena
brez oken brez ene same najožje line nič razpok vse reže zazidane
in midva greva mimo kar tako ker sva midva po ulici čez toplo mestno trato slepa vrata hudobna vrata čakajo
in potem slepa okna slepe line
slepe razpoke in slepe reže vse slepo kam sploh lahko greva
na ulico in v mesto seveda
treba bo zavihati rokave si strgati srajco s prsi in si obrisati solze z lic
Gozd
saj se sliši kot da ni mogoče verjeti čakal sem te sredi mesta
ko sem krompir okopaval in seno kopičil grozdje trgal seno kopičil
in sem stopal po cestah čakal pred semaforji stiskal zobe pred miličniki zavijal mimo knjižnic tja v gozd na hrib nad mestom
pa sem hodil in hodil
vsak dan v gozd čisto sam
brodil po praproti plezal po kostanjih
in nisem vedel zakaj
dokler te nisem srečal in sem te srečal in vse in vse kar sem dotlej noro počel se je odprlo in razpočilo in mi vzelo sapo
kot bi objestni otrok z vrha smreke zviška padel na trda gozdna tla
zgodilo se je čakal sem te in prišla si mesto se je dopolnilo
Konec
za vsakim drevesom stoji nova cesta za vsako hišo preži nov pes za vsako ograjo zeleni nova trata za vsako hišo za vsako hišo
ne ustraši se mojih svetlih oči mirno me primi okoli ramen umolkni in prisluhni strah te bo postalo kako gluha so drevesa in ceste in trate in hiše
naslonila se boš name hvala bogu tudi v mestu bova preživela
treba bo
in psi bodo lajali in otroci bodo jokali in hiše bodo stale in stale