Jezik in slovstvo, letnik 67 (2022), št. 1–2 Nina Horvat UDK 27-475Horvat J.«1905«:81'373.45 Oddelek za slovanske jezike in književnosti DOI: 10.4312/JiS.67.1-2.3-26 Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru KROATIZMI V JEZIKU PRIDIGARJA JOŽEFA HORVATA Prispevek obravnava jezik šestnajstih pridig iz leta 1905, ki so nastale v Župniji Črenšovci izpod peresa Jožefa Horvata, takratnega tamkajšnjega kaplana (1905–1912), po izvoru gradiščanskega Hrvata iz Velike Narde. Gre za njegove prve pridige, ki jih je pisal oz. skušal pisati v prekmurskem (knjižnem) jeziku, v njih pa se v veliki meri kažejo elementi njegovega maternega jezika, tj. gradiščanske hrvašči- ne, ki temelji na čakavski hrvaščini, vendar ima tudi štokavske in kajkavske poteze. Jezik je analiziran na glasoslovni, oblikoslovni in besedni ravni, pri čemer se osredinjam na tiste elemente, ki niso skupni prekmurskemu in hrvaškemu jezikovnemu prostoru. Ključne besede: gradiščanskohrvaški jezik, gradiščanski Hrvati, Štoji, štokavščina, čakavščina, kajkav ščina, prekmurščina, pridigar Jožef Horvat, Črenšovci, jezikovna analiza, kroatizmi 1 Uvod1 V preteklih stoletjih so v Prekmurje iz že dobro znanih zgodovinskih razlogov (Novak 1972: 95; Zelko 1972: 10–11) prihajali duhovniki iz Hrvaške, v cerkvah pa so bili dolgo v rabi kajkavski lekcionarji, zaradi česar je v prekmurskih nabo- žnih besedilih najti številne hrvaške jezikovne prvine. Novak (1972: 95) navaja, da so hrvaški in domači duhovniki v času pripadnosti dolnjih prekmurskih župnij zagrebški nadškofiji »docela prepojili verski, cerkveni – in s tem tudi ostali ljud- ski – jezik s kajkavskimi besedami in oblikami«. Nekatere kajkavske besede so se po njegovem mnenju v Prekmurju tako udomačile, da so jih pisci vzeli za svoje 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književ- nost in poučevanje slovenščine – vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 3 2. 07. 2022 09:47:39 4 Nina Horvat oz. jih niso več občutili kot tujih; tako se za marsikatero ne ve natančno, ali je bila prej prekmurska ali kajkavska. Kajkavščina in prekmurščina sicer kot različna južnoslovanska jezika »imata skupno panonsko bazo, zato je med njima veliko stičnega« (Jesenšek 2013: 25). Tudi v črenšovski župniji2 se je zvrstilo kar nekaj hrvaških duhovnikov, deni- mo Jakob Sabar iz Hrvatskega Židana (Horvátzsidány; žup. 1859–1863), Marko Kovačič iz Hrastovice (Harasztifalu; žup. 1864–1877), Boltižar Vugrinčič iz Sv. Jurja v Medžimurju (žup. 1878–1914), v obdobju od 16. marca 1905 do 29. fe- bruarja 1912 pa je tam kaplanoval Jožef Horvat, ki je bil nedavno prepoznan kot avtor 531 rokopisnih pridig,3 od tega 528 prekmurskih in 3 madžarskih (Horvat 2020: 61). Po rodu je bil gradiščanski Hrvat4 iz Velike Narde (Nagynarda) na Ogr- skem, ki je del južnega Gradišča, h kateremu uvrščamo še naselja Mala Narda (Kisnarda),5 Petrovo Selo (Szentpéterfa), Gornji Čatar (Felsőcsatár) in Hrvatske Šice (Horvátlövő) (Lončarević 1983: 379). Lončarić (2012: 1) omenjeno skupino naselij in govorov imenuje Štoji.6 Gre za govore, ki imajo za vprašalni zaimek 'kaj' što. Neweklowsky (2008)7 Štoje uvršča med čakavce, saj imajo v narečju vse pomembnejše čakavske značilnosti z izjemo zaimka što; za Lončarića in Šoja- ta (1980: 312) so to štokavsko-čakavski prehodni govori, Lisac (2009: 79) pa je govore omenjenih naselij natančneje uvrstil pod južnočakavsko narečje, katerega glavna značilnost je ikavski refleks jata. 2 Vasi Črenšovci, Trnje, Žižki ter Dolnja, Srednja in Gornja Bistrica, ki danes spadajo pod Župnijo Črenšovci, so bile prvotno del pražupnije Turnišče. V drugi polovici 18. stoletja so bile tri Bistrice pridružene novoustanovljeni beltinski župniji (1760), ob ustanovitvi Župnije Črenšovci l. 1807 (Zel- ko 1996: 293) pa so pripadle le-tej. Cerkvenoupravno je črenšovska župnija (takrat še pod turniško) skupaj z ostalimi župnijami dolnjega Prekmurja (Dolnja Lendava, Dobrovnik, Bogojina in od 1760 Beltinci) več stoletij pripadala zagrebški škofiji (1094–1777), medtem ko so bile župnije gornjega Prekmurja del gjurske škofije s središčem v Győru. Ob ustanovitvi sombotelske škofije l. 1777 so bile tako župnije gornjega kot dolnjega Prekmurja ponovno združene v isto cerkvenoupravno enoto. Po pričevanju Ivana Zelka (1996: 294) je bila črenšovska župnija kljub madžarski oblasti zmeraj slovensko zavedna, zlasti zaradi vpliva narodnega buditelja Jožefa Klekla st., ki je tam kaplanoval in kasneje preživljal pokoj. 3 Več o raziskovanju, ki je bilo opravljeno v namen odkritja avtorja prekmurskih pridig iz zapuščine Andreja Berdena, gl. Horvat (2021: 89–92). 4 Termin »Gradišče« oz. »Burgenland« se je prvič pojavil leta 1921 kot ime za novonastalo avstrij- sko pokrajino, izraz »gradiščanskohrvaški« pa se je v jezikoslovju udomačil šele v 2. polovici 20. stoletja. Gre za idiom, ki se je razvil iz severozahodnih hrvaških narečij 15.–17. stoletja. V širšem smislu naziv gradiščanski Hrvati zajema Hrvate z območja Avstrije (55 naselij v Gradišču), Za- hodne Madžarske (19 naselij) in južne Slovaške (6 naselij). Znatno število gradiščanskih Hrvatov živi še na Dunaju (približno 19.000) in okrog 1000 na Češkem (Kinda-Berlaković 2011: 377). V novi domovini so si gradiščanski Hrvati ustvarili lastno kulturno dediščino, pismenost, literaturo, šolstvo, znanost, knjižni jezik, tradicijo in vero (Hrvatska enciklopedija, na spletu). O odnosih med prekmurskimi Slovenci in gradiščanskimi Hrvati gl. Kuzmič (Vezi med Gradiščanskim in Prekmur- jem, na spletu). Za pričujoči prispevek je relevanten naslednji citat: »Slovanska jezikovna osnova je botrovala, da je sombotelska škofija po zgledu zagrebške nastavljala na Gradiščanskem prekmurske duhovnike, v Prekmurju pa tudi duhovnike z Gradiščanskega, ki so bili znani kot „beli Hrvati“.« (Kuzmič, Vezi med Gradiščanskim in Prekmurjem). 5 Mala in Velika Narda sta se združili leta 1950 (Horváth 2002: 200). 6 Neweklowsky dvomi o pripadnosti Hrvatskih Šic in Petrovega Sela govoru Štojev (Lončarić 2012: 4). 7 Spletni vir: Gradišćansko-hrvatski jezik kao sistem. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 4 2. 07. 2022 09:47:40 5Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata Gradiščanska hrvaščina ni enoten jezik. V nekaterih pogledih je zelo podobna slo- venščini, kar so ugotavljali že starejši pisci.8 Hamm (1974: 49) zagovarja tezo, da je genetično izpeljana iz severozahodnih hrvaških narečij 15.–17. stoletja (ča- kavščine, kajkavščine, čakavsko-kajkavskega narečja, štokavščine). Najbolj za- stopano narečje med gradiščanskimi Hrvati je čakavsko, ki z nekaj štokavskimi in kajkavskimi potezami ter s tujejezičnimi vplivi, zlasti nemščino in madžaršči- no, predstavlja osnovo njihovega knjižnega jezika že od 16. stoletja naprej (Šojat 1980: 305).9 V 17. in 18. stoletju se je gradiščanskohrvaški knjižni jezik začel naslanjati na kajkavsko nabožno književnost, kar je najbolje izraženo v leksiki pa tudi v skladnji in oblikoslovju (Kinda-Berlaković 2011: 379). Omenjena dejstva moramo upoštevati pri analizi jezika Jožefa Horvata, sprva neveščega uporabnika pisne (in govorne) prekmurščine,10 ki si je vse obdobje kaplanovanja v črenšovski župniji prizadeval, da faranom nudi božjo besedo v njihovem domačem jeziku. Analizirala sem šestnajst njegovih pridig, ki so nastale v letu 1905, ko je prišel z Ogrskega kaplanovat v Župnijo Črenšovci, kjer se (je) govori(lo) dólinsko prekmursko narečje.11 Trinajst pridig je popolnih, zapisanih na povprečno sedmih straneh,12 tri so nepopolne (od tega so vse neda- tirane, a brez dvoma nastale v letu 1905): ena obsega tri strani (oznaka NPr7), druga 4,5 strani (oznaka NPr1), tretja obsega le pol strani v prekmurščini, na drugi strani pole pa se nadaljuje v madžarščini – oznaka NPr5). Jezik je analizi- ran na glasoslovni, oblikoslovni in besedni ravni. Vse jezikovne značilnosti so podkrepljene z zgledi iz pridig, pri čemer so z DPa označene pridige, ki jih je datiral avtor, z NPr pa tiste, katerih datacijo sem rekonstruirala avtorica članka. Mesto, kjer je bil najden posamezni primer, je označeno z oznako pridige, za vejico pa stoji številka strani pridižne pole, npr.: NPr1, 4 = nedatirana pridiga 1 (datacija je rekonstruirana), stran 4. Več podatkov o analiziranih pridigah prika- zuje tabela na naslednji strani. 8 Npr. Matija Slavič (1924: 2) je v časopisu Amerikanszki Szlovenczov glász dejal: »Nyihov jezik je szpodobnejsi, po mojem mnejnyi, szlovenscsini, kak horvatscsini; ali szamí sze racsunajo k-Hor- vátom, tak ji imenüjejo officiálno.« 9 V različnih zgodovinskih obdobjih je mogoče v eni diaspori uresničiti več knjižnih jezikov. Hrvati so se denimo izražali v jeziku, kakršnega najdemo v stari čakavski, štokavski, ijekavski in ikavski ter kajkavski književnosti, tudi v tistem, ki se uresničuje v gradiščanskohrvaški književnosti (Šojat 1980: 308). 10 Pred prihodom v Črenšovce je opravljal kaplansko službo le v Szepetneku na Madžarskem, zato izkušenj s prekmurščino ni imel – gotovo pa jo je slišal na sombotelski kraljevi katoliški gimnaziji, ki jo je obiskoval v obdobju 1892–1900, saj so bili po podatkih gimnazijskih letopisov, hranjenih v sombotelskem škofijskem arhivu (SZEL), v njegovem razredu tudi 3 »Vendi«, torej študentje prekmurskega porekla. Več podatkov o Horvatovem kasnejšem delovanju navaja Horvat (2022: 99–102). 11 Opis glasoslovja govora Črenšovcev je podala Mihaela Koletnik (2008: 13–16). 12 Velikost ene strani znaša 21 cm x 17 cm (Horvat 2020: 52). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 5 2. 07. 2022 09:47:40 6 Nina Horvat Oznaka Datum13 Kraj branja pridige, če je naveden Praznik/maša Svetopisemski citat14 Opomba NPr1 20. 4. Veliki četrtek / Nepopolna pridiga, manjka začetni del. Nedatirana. DPa2 21. 4. Črenšovci Veliki petek Prvo Petrovo pismo 1,18 NPr3 24. 4. Črenšovci Velikonočni ponedeljek Luka 24,29 Nedatirana. DPa4 28. 5. Črenšovci 5. nedelja po Veliki noči Janez 16,23 NPr5 13. 6. Proščenje sv. Antona Padovanskega Prvo pismo Korinčanom 4,9 Nedatirana. Pol strani pridige v prekmurščini, nadaljevanje v madžarščini. DPa6 13. 6. Turnišče Proščenje sv. Antona Padovanskega Prvo pismo Korinčanom 4,9 NPr7 27. 8. 11. nedelja po binkoštih Marko 7,34 Nedatirana, nepopolna. DPa8 27. 8. 11. nedelja po binkoštih Prvo pismo Korinčanom 2,9 Letnica in priložnost sta zapisani s svinčnikom. DPa9 12. 9. Črenšovci Praznik Marijinega imena Pregovori 8,20–21 DPa10 5. 11. Črenšovci 21. nedelja po binkoštih Matej 18,27 DPa11 12. 11. Črenšovci Praznik posvetitve cerkve (22. nedelja po binkoštih) Prva Mojzesova knjiga 28,17 DPa12 19. 11. Črenšovci 23. nedelja po binkoštih Filipljanom 3,18–19 DPa13 3. 12. Črenšovci 1. adventna nedelja Luka 21,26–27 DPa14 3. 12. Črenšovci 1. adventna nedelja, popoldan Razodetje 3,20 DPa15 17. 12. Črenšovci 3. adventna nedelja Janez 1,23 DPa16 25. 12. Črenšovci Božič Luka 2,7 Tabela 1: Osnovni podatki o analiziranih pridigah in njihove oznake 13 Za pomoč pri datiranju pridig in ugotavljanju avtorstva se iskreno zahvaljujem pokojnemu maribor- skemu pomožnemu škofu msgr. dr. Jožefu Smeju. 14 Pridige so običajno opremljene s svetopisemskim citatom in navedbo njegovega mesta v Svetem pis- mu (Horvat 2020: 52), saj so vsebinsko vezane na določen evangeljski ali svetopisemski odlomek. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 6 2. 07. 2022 09:47:40 7Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata Črkopis v pridigah je madžarski oz. prekmurski,15 po Jesenšku (2018: 17) prekmu- rica: = /c/, = /č/, = /lj/, = /nj/, = s, = /š/, = /ž/. 2 Glasoslovje 2.1 Samoglasniki Ikavski refleks jata: jil 'jedel' (NPr1, 1); ricsi Imn (DPa2, 1, 4), zetimi ricsi Omn (DPa2, 2), Bozsju rics Ted (DPa2, 2) – rics je Horvat v naštetih sklonih z i-jem zapisoval samo v 2. pridigi, nadalje dosledno z e (v 4. pridigi (DPa4, 1) je 2-krat še zaslediti popravek ricsi v recsi); szvitloszt (NPr3, 2), lejpi piszmi Tmn (popra- vil v lejpe pejszme; DPa6, 4); piszmi szpejvajocs Tmn (DPa9, 4; v Dpa11, 8 že pejszme); od szi dob Rmn 'vseh' (NPr1, 4); od Nyegovi vszi csinov Rmn (DPa10, 3); ki je meszto vszi apostolov Jézusa za Sziná Bózsega vadlüvao (DPa10, 7); vszim Dmn (DPa8, 3; NPr7, 2; DPa13, 3); z vszimi Omn (DPa13, 5); ztim 's tem' (DPa4, 2; DPa12, 4); Na zadnye sze k-vszim oberné (popravil v k-vszem; DPa8, 1); med vszin sztvoréjnyen (DPa2, 2); najlipsa (DPa2, 2), najlipse (DPa8, 6); bili (gvant) (DPa2, 2); mriti 'umreti' (DPa2, 3, 5; DPa8, 2, 3; DPa9, 2; v DPa8, 2 po- pravil v mrejti, kakor je dosledno od 10. pridige dalje); minyati (DPa2, 5); szpiva 'poje' (DPa4, 5); sze od dobricsinyev szviti (DPa8, 5; popravil v szvejti); miszto (DPa2, 3 v pomenu 'namesto'; v NPr3, 1 in DPa9, 4 'mesto'); odjimle grejhe szvejta 'odjemlje' (DPa9, 1); je nej szmio 'ni smel' (DPa12, 5); stili 'hoteli' (DPa13, 2, 6); ne szmimo (DPa14, 6); bi szido 'sedel' (DPa16, 5); vrime odide 'čas' (DPa9, 4); Olivetanszki brig, brigi (DPa10, 5, 6; v DPa15, 4 brigi popravljeno v bregi); sznig (DPa14, 1); kriposzt (NPr7, 2); szvitli dén (DPa9, 4); bilon gvanti Med (DPa10, 9; DPa13, 5); vu szvitszkom deli (DPa11, 8); na livo roko; na livoj roki (DPa13, 5); tak bila nasztane 'bela' (DPa14, 1); do nimi sztvari 'nemih' (DPa15, 3); dvi 'dve' (DPa6, 6; DPa12, 1; DPa14, 3); pod dvimi (DPa12, 1) – tudi a-jevski refleks: Gde szo vküp dvama ali trimi vu nyihovon iméni (DPa4, 6). Sicer pa za jat prevladujejo refleksi ej (npr. dejte, tejlon, nevrejdno, szvejti, prejk), e (npr. telovnoszt, na levoj, celoj, szvet) in é (npr. dévle, vövlékeo, je méla, odszékane). V prekmurščini se je »/s/talno dolgi ě (staro- in novocirkumflektirani, novoakutirani in sekundarno akcentuirani v tipu zvézda) razvil v dvoglasnik« (Ramovš 1935: 184), v nenagla- šenih pozicijah pa v i (npr. divica). Za primer nenaglašenega i iz jata navajam: je vu szerczi Jezusa gorila (DPa6, 6; Horvat popravil v gorela). Refleks a za polglasnik je značilen za jezik gradiščanskih Hrvatov (Šojat 1980: 313; Neweklowsky 2008; Kinda-Berlaković 2011: 379). V naglašeni poziciji: taj- dan 'teden' (DPa2, 4; DPa4, 1, 4); tamano 'temno' (DPa2, 1); zemalyszki/-a/-o/-imi (NPr3, 6; DPa4, 3, 4, 5; DPa12, 1); vasz szvejt 'ves' (DPa2, 4; DPa12, 2; DPa13, 4, 7; DPa16, 1, 2), vasz kvar (DPa2, 4); v nenaglašeni poziciji: polag 'poleg' (NPr3, 2 – spremenil v poleg; NPr3, 3); konacz (NPr3, 4, 5; v nadaljevanju konec(z)), rózsni vénacz (DPa6, 7; spremenil v venecz); fundamenat (DPa6, 4; popravil v 15 Poimenovanje prekmurski črkopis je predlagal Előd Dudás (2012: 149). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 7 2. 07. 2022 09:47:40 8 Nina Horvat fundamentum), mladénacz (DPa8, 1), najam (NPr1, 4; DPa6, 3; DPa9, 7; DPa12, 3); szpodoban (NPr3, 1); csemeran (DPa11, 6); zadohvolan (NPr5, 7). Redka iz- jema je npr. prislov denas, iz katerega je izpeljan pridevnik denašnji, ki ga je zapisoval tudi Horvat (18-krat v 1905). Refleks u za o (< ǫ) je skupen štokavcem in gradiščanskim čakavcem (Neweklowsky 2008a: 51): duga na firmamenti 'mavrica' (DPa2, 2); zubi skri- panye Rmn (DPa8, 6); sztupi 3. os. ed. (NPr1, 1; DPa4, 5); nuter (NPr3, 4; DPa4, 4; DPa8, 1); sze more tuzsiti (NPr1, 1, 3), nyoj potuzsi (NPr1, 2), sze Bóg tuzsi16 (DPa13, 2), tuzsite sze (DPa14, 1), sze je tuzso (DPa16, 4); razlücsiti17 scsé 'raz- ločiti' (DPa13, 5). Refleks u za novoakutirani o: pri szvétom grubi (DPa2, 5; u naknadno spremenil v o); mudre Ted (NPr3, 2). Opazno je nepoznavanje rabe prekmurskega glasu ü in hrvaškega u. Kjer je namreč predviden ü, Horvat zapiše u (zgubila (DPa2, 5), bicsuüvamo18 (NPr1, 1), Vu drugom (DPa4, 3), Plug (DPa4, 5), vuzsgala (DPa15, 8)), in obratno, namesto pričakovanega u se pojavlja ü (sze tak tüzsi more tuzsiti (NPr1, 1), dügo (DPa4, 3), zdignütim (DPa4, 5 – pravilno pkm. je sicer zdignjenim/-n), vüu – predl. 'v' (DPa6, 7)). Preglas na u avtor umešča tudi v hrvaško besedje, za katero sprva še ne pozna prekmurskih ustreznic: düracsega 'trajajočega' (DPa2, 4), düra 'traja' (DPa2, 5), razlücsiti (DPa13, 5). 2.2 Soglasniki Premena končnega -m v -n19 v orodniku ednine samostalnikov: − moškega spola: z necsisztocse grejhon (NPr1, 1); z szakse felé grejhon (NPr1, 2); padajócsin krühon (NPr1, 3); Szinon (NPr3, 6); nad sziromakon (DPa6, 3); z-poszton (DPa6, 5); pod szvojin gvanton (DPa6, 5); za tvojin Odküpitelon (DPa6, 6); z-szvojim Zvelicsitelon (DPa6, 6); z-szlabejsim glászon (DPa8, 3); z-szvojin angelon csuváron (DPa8, 3); pred trónon (DPa8, 6); Z-kaksin skérin20 (DPa9, 3); pred nyénin kejpon ali oltaron (DPa9, 5) z-intereson (DPa10, 1); z-Ocson pa Szv. Dühon (DPa10, 2; DPa11, 3, 5; DPa16, 4); pred Nyegovim namesztnikon (DPa10, 2); z-onim trüdon (DPa10, 2); z-küson (DPa10, 5); z-Jezuson (DPa10, 7); z-miloszerdnim poglédon (DPa10, 7, 8); pred trónuson (DPa10, 9); pred Bogon i Agnyeczon (DPa10, 9); z-Jakob patriarkon (DPa11, 1); pod 16 Glagol tužiti se 'pritoževati se, objokovati' najdemo tudi v Juričičevi Postilli iz 1578 (Fran; pomen preverjen v Ponsu), ki so jo v prekmurskih cerkvah po Košičevih navedbah uporabljali do 18. stoletja (Jesenšek 2013: 218). 17 U je prilagojen prekmurskemu glasoslovju (> ü). 18 Kar je prečrtano v zgledih, je prečrtano tudi v izvirnem besedilu. 19 Vsi primeri niso navedeni, saj gre za pogost pojav, značilen tudi za prekmurščino. Starejši prekmurski pisci so ga po vzoru kajkavskih knjig zapisovali kot -m (Novak 1972: 95–103). 20 V samostalniku, ki je sicer ženskega spola, spremljamo pojav maskulinizacije. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 8 2. 07. 2022 09:47:40 9Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata krüha i vina kejpon (DPa11, 3); z-velikin sztrahon (DPa11, 4); pred tvojin Bogon (DPa11, 4); pred tisztin cslovekon (DPa11, 4); zétin grehsnikon (DPa11, 6); z-szmertnim grehon (DPa12, 1); z-potopon; z-gorucsin descson (DPa12, 5); z-velikin szramon (DPa12, 5); pod kejpon (DPa12, 5); z-krotkin glaszon (DPa12, 6); pred tvojim szodnim trónuson (DPa13, 2); pred satanon, pred Lucziferon (DPa13, 2); pred vszem szvejton (DPa13, 4; DPa13, 8); z-Bógon (DPa13, 7; DPa13, 8); z-szerditin glaszon (DPa13, 8); z-grehon (DPa15, 4); pred cslovekon (DPa16, 1); pred bózsin szinekon (DPa16, 3); z-krizson (DPa16, 7); z-betegon (DPa16, 7); pred Jézuson (DPa16, 8); vendar z-szmertnim grejhom (NPr1, 2), pred grehsnikom (NPr1, 4), z-Bogom (DPa2, 1; DPa11, 2; DPa16, 4), zgrejhom (DPa2, 3), pod krüha kejpom (NPr3, 3), bodócsin Jezusom (NPr3, 3), z Jezusom (NPr3, 6), pred Bogom (DPa4, 1), pred szinom Bozsjim (DPa4, 3), z-poszebnim talom (DPa6, 2; DPa10, 7; DPa11, 2); za Jezusom (DPa6, 5), cslovekom (DPa6, 6; NPr7, 3; DPa16, 3, 4, 5), pred Bogom (DPa9, 6; DPa11, 5), nad onim szlugom (DPa10, 1), z-meszon punim loneczom (DPa15, 5); − srednjega spola: szvojin Bozsansztvon, szvojin cslovecsansztvon (NPr1, 1); z piansztvon (NPr1, 1); med telikin bantüvanyen (NPr1, 2); z mojin tejlon (NPr1, 3); pozsalüvanyen (NPr1, 4); z-csisztin szerczon (NPr1, 4); Z-vüpanyen (NPr1, 4); med vszin sztvoréjnyen (DPa2, 2); z-nasim narodjényen (NPr3, 1); zvojim gorisztanyényen (NPr3, 2); vcsinyényen naimre zderzsanyen (NPr3, 4); po potüvanyen (NPr3, 6); zdignyenom szerczon (DPa4, 5); z veksin vüpanyem (DPa4, 6); z pobózsnim ponasanyen (DPa4, 6); z-czejlim szerczon (DPa6, 2); z-tejlon (DPa6, 6); z tisztin blaton (NPr7, 1); z-veszéljon (DPa8, 6; DPa16, 1) z-vüpanyen (DPa9, 3); z-priszéganyen (DPa10, 2); szvojin tejlon (DPa11, 3); z-grehsnim zsivlényon (DPa12, 2); z-velikin radüvanyon (DPa12, 3); z-tejlon (DPa13, 4); z-grehsnim zsivlényon (DPa14, 1); med ogovarjanyen, med ogrizavanyen (DPa15, 8); z radüvanyen (DPa16, 1); z-ternyen (DPa16, 5); z-szvojin na szvejt narodjenyén (DPa16, 8); vendar z szvojim szvétim tejlom (NPr1, 1), zterplyényem (DPa2, 2), z-djanyom (DPa6, 7), z-pominyavanyom (DPa6, 8), z-velkin veszéljonm (DPa8, 3), zderzsavanyom (DPa8, 5, 6); − ženskega spola: z-najvécson nezahvalnostjon (NPr1, 1); z-takson nezahvalnosztjon (NPr1, 3); z-pokoron (NPr1, 4); z-Bózsjom ricsón (DPa2, 3); pod predgon (NPr3, 3); Zcslovicsanszkon mocsón (NPr3, 5); z Bozsjom pomocson, z Bozsjom miloscson (NPr3, 5; v DPa6, 8 in DPa9, 3 sprememba v živo narečno obliko z-Bózsov miloscsov); Z-Pomocson, zmiloscson Bozsjom (NPr3, 6); Pred szakson csüdon (DPa4, 2); szvojón példon pa szvojón zapovedon (DPa4, 4); Z proczesion (DPa4, 5); pod zemlon (DPa4, 5); z pokoron (DPa4, 6); z-Bozson pomocson (DPa6, 2); z-molitvon (DPa6, 5); z-kakson neszrecson (DPa6, 5); z szvojón rodbinon (DPa8, 5); z-glavon (DPa10, 8); z-szpovedon (DPa10, 9); pod szvéton meson (DPa11, 3); Pod zasztavon (DPa12, 1, 2, 4, 5, 6, 7, 8); z-velikon JIS_1-2_2022-FINAL.indd 9 2. 07. 2022 09:47:40 10 Nina Horvat zsalosztjon (DPa12, 5); z-Nyegovon pomocson (DPa12, 7); pred materon (DPa12, 8); pred vecserniczon (DPa13, 2); z-düson (DPa13, 4); z-palmon (DPa13, 5); pod vecserniczon (DPa13, 6; 14, 4); med szvojón lasztivnom, zakonszkon detczon (DPa13, 7); z-hüdobon (DPa14, 1); z-csiszton düsnom vejszton (DPa14, 2); z-molitvon (DPa14, 3); pod szpovidon (DPa14, 5); z-velikon mukon (DPa15, 4); z-skrinyon (DPa15, 4); vendar pred szvétom szpovidom (DPa2, 3), zjednom ricsóm (DPa2, 3), zmarlyivosztjom (DPa2, 4), zvojom szmertjom (NPr3, 2), pred jesztvinom (DPa6, 7), z-velikom jakosztjom (DPa13, 5), z-velikom zmozsnosztjom i dikov21 (DPa16, 5). Končni -m prehaja v -n tudi v dajalniku množine m. spola: rodjakon (NPr3, 2), k szvojim rodjakon (NPr3, 3), angelon i lüdén (NPr5, 1), lüdén (DPa6, 1), mnogo sziromakon (DPa6, 3), szvojin sztarison (DPa11, 2), apostolon (DPa10, 4), szvojin sztarison (DPa11, 2), vszim narodon (DPa13, 3), szvojim apostolon i vu nyi nyihovin naszlednikon (DPa14, 2), pasztiron (DPa16, 4); vendar: nasim bratom (NPr3, 2), vucsenikom (DPa4, 3; DPa10, 4), szvojim apostolom (DPa4, 3), lüdénm (DPa6, 1), angelonm (DPa6, 1), poganonm (DPa6, 2). Zaslediti je epentetični lj za ustničnikom v besedi zdravlye (DPa2, 4; DPa4, 3; DPa9, 4, 5), ki je v hrvaščini še danes prisoten. Zapisovanje izglasnega konzonanta -l za vokalom pri deležnikih -l moške- ga spola: bi mal 'imel' (DPa2, 1, 2), nij zbantüval (DPa2, 1), (v)csinyil (NPr1, 1; DPa2, 1; kasneje csino), tocsil, gucsal, prolél 'prelil', viszil, oddisal 'izdihnil' (DPa2, 1), govoril (popravil v odgovoro; DPa2, 2), dahnul je (DPa2, 2), oblikal (DPa2, 2), odperl (NPr3, 2; popravil v odpro), vendar vmer (DPa2, 1; v isti pridigi tudi mro). V 6. pridigi je skoraj dosledno popravljano v prekmurske oblike: je stil (DPa6, 2; spremenil v steo), lübil > lübo (2, 4, 6, 7),22 mogal > mogeo (2), glaszil > glaszo (3), predgal > predgao (3), zversil > szpuno (3, 5) oz. vcsino (6), dobil > dobo (5), Razmil je > Zarazmo je (5), je nikaj nej jél > jo (5), zsivil > zsiveo (7). M. Orožen (2010: 473) je v zapisovanju izglasnega -l v Dajnkovem prevodu Zgodb Svetega pisma prepoznala avtorjevo zavestno odločitev za knjižni jezik, saj zapis ni prilagojen izgovarjavi glasu. Podobno je v Horvatovem primeru, le da moramo pojav prenesti na starejšo gradiščanskohrvaško književnost, za katero je znano, da se je izglasni -l v pisavi uresničeval do leta 1948 (Benčić, Csenar-Schuster idr. 2003: 64). Vlahi so ga zamenjali z izglasnim vokalom -a oz. -ja (npr. zapra, rodi- ja – 3. os. ed. m. sp.), kar je izpričano tudi pri Horvatu; v DPa2 najdemo bi moga 'mogel' (1), je gucsa (1). V DPa15 (7) zasledimo tudi glagol zatajiti v 3. os. ed., ki 21 Nekajkrat je v samostalnikih ženskega spola i-sklanjatve v Oed zaslediti tudi živo narečno končnico -ov: npr. z-boleznosztjov, z zsalosztjov (NPr1, 1), szvojov szvétoj kervjov (NPr1, 1), Z-pobozsnosztjov (NPr1, 2), pod nébov (NPr3, 2), szvojov példov (DPa4, 3; 6, 5), szvojov recsjov (DPa4, 3), med Bozsjom miloszerdnosztjov (DPa4, 4), szvojóv molitvov (DPa9, 5), z-Bózsov miloscsov (DPa10, 2), z-tvojóv szv. miloscsov (DPa11, 2), z-dikov (DPa13, 5); v samostalniških zaimkih: nad/za/z menov (NPr1, 1; DPa2, 4; DPa6, 5), szebov (NPr3, 5; DPa12, 6). Vidno je kolebanje med končnicama -ov in -om/-on: z-Bozsonv pomocsonjov (DPa6, 2), za menovm (DPa6, 5). 22 V oklepajih so zapisane številke strani. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 10 2. 07. 2022 09:47:40 11Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata izpričuje zapolnitev hiata v poudarjeni skupini -il z j-jem: raj je mró, kak Jézusa zatajijo. Podobni primeri se pojavljajo tudi v pridigah, nastalih po letu 1905, npr. protüjo 'protivil', potijo 'potil', Razveszelijo, szedio, zsalosztijo, vmorijo itd. Glagolska končnica -al/-ao za deležnike -l moškega spola pri glagolih na -eti: mal 'imel' (DPa2, 1, 2); mogal (NPr3, 6), mogao (DPa4, 4); odisao (DPa4, 6; DPa9, 4; DPa10, 6; DPa11, 4); tekao (DPa15, 4). Oblike mogao, odisao in tekao sicer najdemo tudi pri starejših prekmurskih piscih, npr. pri obeh Küzmičih in Ko- šiču (SSKP), vendar so na njihovo prisotnost gotovo vplivale kajkavske nabožne knjige. Parazitski j- v vzglasju v primerih jed(i)ni/-a/-o; jedna szmert i jedna düsa (DPa2, 4), jedinorodjenoga szina. Prisoten je tudi v prislovu jednók (DPa2, 4). Horvat ga je zapisoval še v svojih najmlajših pridigah, nastalih v 20. letih 20. stoletja. Ni znano, kako je pridevnik jedini naglašal; v hrvaškem jeziku je naglas na e (Snoj, Slovenski etimološki slovar – SES), v prekmurskem narečju na i (SSKP). Vzglasni v- je nadomeščen z u- v besedi uzroki Imn (DPa4, 2). Mesto naglasa ni nakazano, a je sklepati, da je Horvat poudarjal u, kakor je normirano v hrvaščini (ùzrok). Vzglasni v- tudi onemi: od szi dob Rmn 'vseh' (NPr1, 4); dovicza ‘vdova' (DPa9, 5).23 Podobno kot v prekmurščini je prisoten protetični v- pred vzglasnim u- oz. ü-: vüpanye, vüha, vüszta, vucsenik.24 Odraz za praslovanski *dj je na Gradiščanskem večinoma dj, redkeje j (Lisac 2009a: 101). Pri Horvatu najdemo dj v naslednjih primerih: rodjakon Dmn (NPr3, 3); jedinorodjenoga Ted (NPr3, 4; DPa11, 6; DPa16, 1, 2), radjak (< radjati se; naknadno popravljeno v rodjak (NPr3, 2)). To je prepalatalni zaporni glas, izpri- čan tudi v goričkih in ravenskih govorih (Ramovš 1935: 189). Lončarić (2012: 5) namiguje, da bi lahko šlo pri ohranitvi tega glasu za vpliv madžarskega jezika. Metateza v sav, sve, sva ni izpričana, kar sovpada z jezikom gradiščanskih što- kavcev, ki govorijo vas, se, sa (Lisac 2009: 80; Neweklowsky 2008a: 51): vasz szvejt 'ves' (DPa2, 4; DPa12, 2; DPa13, 4, 7; DPa16, 1, 2), vasz kvar (DPa2, 4). 3 Oblikoslovje 3.1 Samostalniška beseda Končnica -u (< ǫ) v samostalniških zvezah ž. sp. v Ted:25 vszu naturu (DPa2, 1); nasu düsu (DPa2, 2, 3, 4; NPr3, 4, 6); szvoju jedinu, neumrécsu düsu (DPa2, 2); 23 V prekmurščini je enako; samostalnik dovica je izpričan pri Jožefu Košiču, Miklošu Küzmiču, Mihalu Bakošu, pri Števanu Küzmiču tudi z ohranjenim vzglasnim v- (SSKP). 24 Našteti primeri so v pridigah številni, zato njihovih mest posebej ne navajam. 25 Zaradi številčne rabe niso izpisani vsi primeri. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 11 2. 07. 2022 09:47:40 12 Nina Horvat lejpotu (DPa2, 2, 3); za etu düsu (DPa2, 3); znicsi nasu hizsu (DPa2, 3); jedinu, neumrécsu düsu (DPa2, 3); neszrecsu za manyu navcsinyu (DPa2, 3); djati priliku (DPa2, 4); ni dén niti vöru (DPa2, 4); Bozsju rics (DPa2, 4); vsterimu szvoju csisztocsu, szvoju nekrivnoszt i zetim szvoju düsu zgübiju (DPa2, 4); na prodaju (DPa2, 4); na kocku (DPa2, 4); nejszte zgübili poszvecsenu miloscsu (DPa2, 5); vöru (NPr3, 3, 6); nasu düsu (NPr3, 4); szvojega Goszpoda volu (NPr3, 4); szlobodnu volu (NPr3, 4); mi hasznüjemo molitvu, poszlüsamo pobózsno szvétu mesu (NPr3, 5); na zemlu szpadajocs (DPa4, 2); moju düsu (DPa4, 2); molitvu (DPa4, 1, 2, 3, 6); je molo czejlu nócs (DPa4, 2); nam példu da (DPa4, 2); szvoju miloscsu (DPa4, 4); szo priliku dale (DPa4, 5); szvoju detczu (DPa4, 5); szo odvernole Bozsju kastigu (DPa4, 5). Posamezne sestavine samostalniške zveze izkazujejo korekture končnic, ki niso nujno avtorske: szvojuo miloscso (NPr1, 4), etuo düsu (DPa2, 3), mater Bozsuo (DPa6, 7). Končnice sestavin ene samostalniške zveze se lahko tudi medsebojno razlikujejo: jednu düso (DPa2, 3), naso düsu (DPa2, 4), eto prosnyu (DPa4, 3), bogsu domovino (DPa4, 5). Od 6. pridige dalje začne prevladovati končnica -o. Končnico -u v samostalniških zvezah m. sp. v Ded pripisujem vplivu štokavskega jezika (Neweklowsky 2008: 53), saj v prekmurščini namesto nje nastopa končnica -i: Bogu, tvojemu Odküpitelu (DPa2, 3); najvecsemu nepriatelu, szamomu vragu (DPa2, 3); Jezusu (DPa2, 3); vragu (DPa2, 5; NPr3, 4); nasemu sztvoritelu (DPa2, 5); csloviku (NPr3, 4); szvejtu (DPa6, 1); v samostalnikih m. sp. v Med: na bregu (DPa2, 2); na szvejtu (DPa2, 2); po vasem jeziku (DPa2, 2); na kraju (DPa2, 3); vu sterom gvantu (DPa2, 3); na eton szvejtu (NPr3, 1); vu vekivecsnom Emmauszu (NPr3, 1); po etom zsitku (NPr3, 2); Na Olivszkon brejgu (DPa4, 3). Končnica je lahko tudi mešana: vszakomi csloviku Ded (DPa2, 1); pri krizsu Jezusovomi Med (DPa2, 2). Končnica -u v samostalnikih s. sp. v Med: na padavon zlatu, ali szrebru (DPa2, 1); Po sztvorényu (DPa2, 2); po pricsescsavanyu (DPa2, 5); vu zderzsavanyu (NPr3, 3); vu vekivecsnom blazsensztvu (NPr3, 2); vu oltarszkom szvejsztvu (NPr3, 3); vu szerczu (NPr3, 4); vu nasem szerczu (NPr3, 6). Pri tem je treba poudariti, da se je Horvat zavedal »pravilne«, prekmurske končnice -i, ki v njegovih pridigah postane dosledna od 6. pridige dalje, ni pa se mogel takoj nanjo navaditi. Na to opozarjajo preoblikovanja končnic, npr. vu szvétom piszmui (DPa2, 2), proti grehui (NPr3, 1), szvejtui (NPr5, 1), vu nasem kratkom zsitkui (NPr3, 2), na Olivszkon brejgui (DPa4, 2), na szvejtui (DPa6, 1), vu nyihovon zsitkoi (DPa6, 1), Na oltaroi (DPa6, 1). Samostalnik molitva v Ied je Horvat (sprva) verjetno naglašal na prvem zlogu, skladno s hrvaško akcentuacijo: molitva Ied (DPa4, 1, 2, 3, 6 – 2-krat popravil v molitev); molitve Red (DPa4, 1, 2, 3); molitvu Ted (NPr3, 5; DPa4, 1, 2, 3, 4); med molitvon Oed (DPa4, 3), z molitvon Oed (DPa6, 5; DPa14, 3; v DPa9, 5 tudi szvojóv molitvov, kakor je v pkm.). V navedeni imenovalniški obliki je samostalnik sicer prisoten tudi v prekmurskem narečju, vendar avtorjeve korekture in sklanjatvene oblike, normirane v hrvaškem knjižnem jeziku (molitva -e -i -u -i -o (vok.) -om), pričajo v prid tezi, da gre verjetneje za vpliv Horvatovega maternega jezika. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 12 2. 07. 2022 09:47:40 13Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata Sklanjatev množinskega samostalnika oči se danes v gradiščanski hrvaščini sklanja takole: óči, očìju, očìma, óči, óči (vok.), očìma, očìma (Benčić, Csenar- Schuster idr. 2003: 108). Navedene oblike najdemo tudi v Horvatovih pridigah: vu ócsija tiraju Tmn (DPa2, 4); nogé pa ocsia Imn (NPr3, 4); vöre ocsia pa dobricsinyev Rmn (NPr3, 4); pred nasa ocsia Tmn (NPr5, 1); pred vasimi ocsii (DPa6, 2); pred vasa ocsia Tmn (DPa6, 8; DPa8, 6); Ocsia szo nej vidila Imn (DPa8, 1); ocsia szo zmutjena Imn (DPa8, 2); z-nyegovi ocsiov Rmn (DPa8, 2; popravil v ocsíh); gorodpré szvoja ocsija (DPa8, 2). V 10. pridigi so v rabi že oblike, značilne za pkm., npr. nyim pred ocsi posztavi, kraj obrném moje ocsi od vasz Tmn, od moji ocsi Rmn. V oblikah množinskega samostalnika ljudje so uresničene hrvaške končnice, otrdeli palatalni l' in samoglasnik ü pa sta prilagojena prekmurskemu narečju: lüdé vu vöri ojacsa Tmn (v hrv. ljude; DPa6, 3 – naknadno popravljeno v lüdsztvo); Drügi bogati lüdi Imn (DPa9, 4; hrv. ljudi); Navcsite lüdé Tmn (DPa12, 6); ka lüdjé szodi; pozivati lüdjé; ka vsze lüdjé Tmn (DPa13, 3). V drugi in tretji pridigi (DPa2, 2; NPr3, 3, 5) avtor rabi samostalniški osebni zaimek ja 'jaz', od 4. pridige dalje pa dosledno zaimek jasz. Hrvaški je tudi oziralni zaimek ko 'ki, kar': Eto veszélje, ko Jezusi napravimo 'ki ga' (NPr1, 4); vörvati moramo vsze ono, ko je Jezus vcsio (NPr3, 6); dobémo vsze ono, ko vu nyihovon iméni bodemo Ocso proszili (DPa4, 1); vcsinimo vsze ono, ko je mogocse (DPa4, 4); mnogi prosnya nebi dobila, ko sze dobiti more (DPa4, 6); zdaj nasz tüdi lübi, ko nam szvedocsi 'kar' (DPa6, 6). Avtor izraža svojilni zaimek za 3. os. ž. sp. ed. z nesklonljivim zaimkom v ro- dilniku nje: za nyé lejpotu (DPa2, 2); nyé lejpota (DPa2, 2); po nyé példi zsivi (DPa6, 7); nyé rózsni vénacz moliti (DPa6, 7). Po Neweklowskem (2008a: 51) je to značilnost gradiščanskih štokavcev. Ramovš (1952: 94) sicer potrjuje živo rabo svojilnega rodilnika v slovenščini, vendar bi se težko strinjala, da je na Horvatov jezik tako hitro vplivala slovenščina – bolj verjetno se zdi, da gre za hrvaške inter- ference. V mlajših pridigah iz 1905 začne pridigar dosledno rabiti svojilni zaimek njen z ustreznimi sklanjatvenimi oblikami, npr. vu nyéno lübav (DPa6, 8), kerv nyénoga szv. szina (DPa8, 4), nyéna detcza, nyéno molitev (DPa9, 1), z-nyénoj pomocsjóv (DPa9, 2). V zadnjem navedenem primeru je uporabil končnico -oj, ki je sicer tipična za jugovzhodni del Prlekije (pri Središču) (Ramovš 1935: 181), osrednjo štajerščino in zagorsko kajkavščino. Po Greenbergu (2002: 50) gre za kasnejšo inovacijo. 3.2 Pridevniška beseda Tudi stopnjevanje pridevnika potrjuje, da je Horvat v začetku izhajal iz svojega maternega jezika: lejpota bi manya bila (DPa2, 2); neszrecsu za manyu navcsinyu JIS_1-2_2022-FINAL.indd 13 2. 07. 2022 09:47:41 14 Nina Horvat (DPa2, 3; v DPa10, 4 zapiše že pkm. od najménsi grehov); najvecsemu Ded (DPa2, 3).26 Presežnika najpotrebnija (popravljeno v najbole potrebna) in naj zadnyije delo (popravljeno v po zadnyejse; NPr5, 4), iz mlajših pridig še najvrednia in najmodrija, prav tako izkazujejo vpliv štokavščine, v kateri se presežniki tvorijo z morfemom -ij- (Klinčić 2015: 65). Na besedni ravni izstopa presežnik najruzsnéjse (DPa12, 2; < hrv. ružan). Sklanjatev števnika: Tri mislényi Ied (Dpa2, 4); Gde szo vküp dvama ali trimi vu nyihovon iméni (Dpa4, 6); Escse dvi jakosztje vidimo (popravil v dvej; NPr5, 6); dvi zasztave (Dpa12, 1, 8); pod dvimi zasztavami (Dpa12, 1); dvi szvesztvi prelomimo (Dpa14, 3). 3.3 Glagol Glagolska končnica -ju v sed. 3. os. mn.: moreju (NPr1, 1; NPr5, 1; DPa6, 1); verzseju (NPr1, 1); zemeju (NPr1, 4); nasz braniju (DPa2, 3); zgübiju (DPa2, 4); tiraju (DPa2, 4); szu ju pitali (DPa2, 4); (ki nasz) braniju (DPa2, 3); milosztivni lyüdih nasz pomazseju i neszrecsu za manyu navcsinyu (DPa2, 3); szvoju düsu zgübiju (DPa2, 4); vu ócsija tiraju (DPa2, 4); nej maju pamet, zversiju zakon (NPr3, 4); ki sze Boga boju, i ki po nyihovon potu ideju (NPr3, 5); ki sze plakaju (NPr3, 5); na vekivecsen zsitek zderzsaju (NPr3, 6); pozivaju (DPa4, 2); nevéju, ka vcsinyiju (DPa4, 2); szv. Ocsi praviju (DPa4, 4); zaosztaneju (DPa4, 5); naj pokoru processie derzséju i tak Boga pomiriju (DPa4, 5); nosziju (DPa4, 5). Mestoma je končnica -ju popravljena v -jo (dajuo (NPr1, 1), morejuo (DPa6, 1)), ki jo Horvat dosledno uporablja od 6. pridige dalje. Zaslediti je tudi osamljeni primer končnice -mu v sed. 1. os. mn., vendar jo je Horvat nadomestil z -mo: csi mi nej molimuo rado (DPa2, 5). Pojavlja se nedoločniška pripona -nu- pri glagolih II. vrste:27 dahnul je na nyihov obraz (DPa2, 2); doli posiknuti (DPa2, 3); je vszigdar k-Bogi podignul szvoje szercze (DPa4, 2); zdignütim (popravil v zdignyenom) szerczon Oed (DPa4, 5); raj bi osztanulo vu grobi (DPa13, 4); gor szo sztanule (DPa15, 1). Ista pripona je tudi v pridevnikih, tvorjenih iz tovrstnih glagolov: gorisztanutoga Jézusa Ted (NPr3, 1; na 2. strani iste pridige je pridevnik preoblikovan skladno s prekmurskim narečjem: gorisztanyenoga Jezusa); gorisztanuti Jezus (NPr3, 2); gorisztanuton Szinon Bozsjin Oed (NPr3, 6); je Bog nagnut bio (DPa11, 1). V pridigah je sicer pogostejša značilna prekmurska pripona -no-. Nekaj primerov: szkaline szo poknole (DPa2, 1); gori podignoti (DPa4, 5); szam nasztanol (DPa6, 1); kradnol je (DPa10, 5); ka je eden zsmeten kamen dolszpadnol (DPa11, 6); v pekeo je dolszpadnol (DPa12, 2). 26 Presežnik najveći (DPa2, 3) je nastal iz psl. osnove *vęt, ki je v štokavščini dala vet-j-i > veći, v kajkavščini pa *vęt-š-i > vekši (Klinčić 2011: 432). 27 V ghr. jeziku je več glagolov s sufiksom -nuti, npr. kapnuti, mahnuti, mignuti, pljunuti, kriknuti, rinuti (Benčić, Csenar-Schuster idr. 2003: 368). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 14 2. 07. 2022 09:47:41 15Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata Izražanje prihodnjika (futur I) s pomožnim glagolom htiti (csu (1. os. ed.) oz. cse (3. os. ed.), zgolj v DPa2): Od etoga csu vam dnyesz predgati (DPa2, 2); da je vidil keliko lyüdih cse biti (DPa2, 4). Izpričan je tudi glagol htiti – je stil /…/ glasziti (DPa6, 2), szo je stili /…/ nazajdrzsati (DPa13, 6) –, pri čemer je konzonantska skupina ht- prilagojena prekmurskemu narečju, ki pozna prehod ht- > št-. Glagol je po Neweklowskem (1982: 260; 2008a: 53) značilen za štokavsko-čakavsko narečje na južnem Gradiščanskem, natančneje pri Vlahih in Štojih, ter za nekatere kajkavske govore. Pojavlja se samo v l-deležniku in enklitičnih oblikah ću, ćeš. Izražanje prihodnjika (futur II) s pomožnim glagolom bude (biti) v 3. os. ed.:28 da z-czejlim szerczen29 bude mogal Bogi szlüzsiti (DPa6, 2), kar je Horvat nekoliko prilagodil: naj z-czejlim szerczon more Bogi szlüzsiti. Zanikanje z obliko nij, ki jo uporabljajo gradiščanski Hrvati (Benčić idr. 2003: 433, §1174): nigda nikoga nij zbantüval (DPa2, 1); nij taksega cslovika med vami (DPa2, 2); nij mogla razmiti (DPa2, 3); nij drügoga, steromi bi mogla moliti (DPa2, 5); ar sze nij djalo drügo imé (NPr3, 2); tü nij Jézus zvami (NPr3, 3); je nij nemogocse (NPr3, 5); szo nij zgübili (DPa6, 1); nij morgüvao (NPr7, 2). Deležja na -uč: Szvéta Katharina radoszti Jezusa premislavajucs, nij mogla razmiti (DPa2, 3); na kocku verzsemo vekivecsno blazsensztvo pozablyejucs ete ricsi (DPa2, 4); Eto znajucs je tak moral zdühati (DPa2, 4); eto znajucs pa kak bi mogli zagrehsiti (NPr3, 4); cslovik od Boga csaka vsze znajucs (DPa4, 5); da poznajucs ete bodete je vi tüdi mogli vu vasem zsitko zversiti (NPr5, 2; spremenil v naj poznavsi); Jezus znajucs Judasa nakanénye (DPa10, 3); Judas znajucs, ka na Olivetanszkon brigi je Jézus mnogo krat mogeo Boga moliti (DPa10, 6); niti ednoga ne szmimo znajucs zamucsati (DPa14, 6). Prisotna so tudi deležja na -oč: na zemlu szpadajocs (DPa4, 2); proti nébi gledócs (DPa4, 5); piszmi szpevajocs (DPa9, 4); z-szvojimi vucseniki szpevajócs i Bogi hvalo davajócs (DPa10, 6); ki trepetajócs csakajo szvój szod (DPa13, 8). Izražanje velelnosti s členkom neka: taksi cslovik sze neka pascsi (DPa2, 5); neka nasz pomazse (NPr3, 6; neka popravil v naj). V velelnih glagolih je izpričana redukcija pripone -i-, značilna za prekmurščino, pa tudi za pogovorno gradiščansko hrvaščino (Benčić, Csenar-Schuster idr. 2003: 202): hodmo (DPa11, 8; DPa15, 7; DPa16, 2), Lübte (DPa6, 7), pokazste (DPa6, 7). Negacija velelnika: nekajmo ju minyati za veszélje (DPa2, 5); nekajte zadovolni biti szamo z-pominyavanyon (NPr5, 8); nekajmo mi Judasa példo naszledüvati, 28 Spregatev glagola bude v ghr.: budem, budeš, bude, budemo, budete, budu (Benčić, Csenar-Schuster idr. 2003: 201). 29 V primeru szerczen (Oed) izstopa splošnojužnoslovanski preglas za c, ki za prekmurščino ni znači- len. V DPa4, 5 in DPa6, 2 ga je Horvat popravil v szerczon. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 15 2. 07. 2022 09:47:41 16 Nina Horvat nekajmo mi miloszerdnoszt, miloscso Boga od nasz kraj szünoti (DPa10, 6); Nekajte czérkev zaversti za veszélja szvejta (DPa11, 8); to nekajte praviti (DPa12, 3); nekajmo trdokorni glühi biti (DPa14, 7); Nekajte tak gucsati vasoj detczi; Nekajte sze bojati (DPa15, 6). 3.4 Prislov Izpričano je stopnjevanje s hrvaškim obrazilom -ije: zsmetnije 'težje' (NPr3, 6); Kesznije (DPa4, 5 – najprej zapis z a-jevski odrazom, Kasznije; DPa10, 9). Priso- ten je tudi prislov manje 'manj', ki se pojavlja tudi pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja (B16), vendar je bolj verjetno, da ga je Horvat prenesel iz svo- jega maternega jezika. 3.5 Povedkovnik Povedkovnik rad izkazuje neujemalnost s spolom in številom samostalnika: Je- zus je ete zsalosztje rado vu szvoje szercze szranyil (NPr1, 1); Csi je Goszpon Jézus Kr. tak rado mal (DPa2, 2); Vszaki cslovik rado ma lejpo blago (DPa2, 2); nejli moramo rado mati nasu düsu (DPa2, 2); Rado maromo mati nasu düsu (DPa2, 2); csi rado mamo Jezusa Krisztusa (DPa2, 4); i mi rado molimo (DPa4, 2); pobózsno i rado moremo Boga moliti (DPa4, 4); Csi rado más, da te drügi dicsijo (NPr5, 4); po Marii bi rado cslovecsanszki narod vu vekivecsen zsitek pripelati (DPa9, 3). Povedkovnik se tudi v hrvaškem knjižnem jeziku ne ujema s samostalnikom. 4 Besedje Neweklowsky (2008, na spletu) o besedju gradiščanskohrvaškega jezika trdi, da je zelo odprto; v preteklosti ga je največ sprejemal iz nemščine in madžarščine – predvsem kalkov –, danes pa iz hrvaškega knjižnega jezika. Gradiščansko be- sedje je zelo podobno čakavskemu in kajkavskemu, pogosto tudi slovenskemu. V nadaljevanju ga prečrkovanega v slovenico in postavljenega v nevtralno ob- liko razvrščam po abecednem vrstnem redu in posameznih besednih vrstah, ne glede na to, iz katerega jezika je prevzeto. Izpis ni popoln, saj zaradi prostorske omejenosti namenjam pozornost zgolj besedju, ki je – vsaj s sinhronega vidika – značilnejše za hrvaški kot za prekmurski prostor. Pomen besedja je preverjen v več slovarjih: Gradišćanskohrvatski rječnik (GHR), Rječnik hrvatskoga kaj- kavskoga književnog jezika (RHKKJ), Rječnik pomurskih Hrvata (RPH), Slovar stare knjižne prekmurščine (SSKP), Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (PS); izvor pa v Snojevem Slovenskem etimološkem slovarju (SES), Bezlajevem Eti- mološkem slovarju slovenskega jezika (ESSJ) in na Hrvatskem jezičnem portalu (HJP; na spletu). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 16 2. 07. 2022 09:47:41 17Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata 4.1 Samostalniki čavel 'žebelj' (DPa2, 1): v sbh. čavao. Samostalnik je izpričan že v Dalmatinu (zhauli). Izposojen je iz it. chiavo 'žebelj' oz. manjšalnice chiavello (Bezlaj 1976: 75). V SSKJ2 ima iztočnica čavelj kvalifikator »starinsko«; črlenost 'rdečost, rdečina' (DPa2, 2): gre za tvorjenko iz pridevnika črljen, ki po- meni 'rdeč'. Po Lončariću (2012: 4) je pridevnik ena izmed posebnosti, ki Štoje loči od Vlahov: Vlahi namreč imajo crᶅen, Štoji pa črᶅen. Iztočnico črleni najdemo tudi v RPH (2009: 56). Prva izpričba pridevnika na Slovenskem se pojavi že pri Trubarju (zherlen; Bezlaj 1976: 89); duga 'mavrica' (DPa2, 2): sbh. dúga < psl. dǫga (HSJ); pomen izhaja iz prvotnega *‛lok, krivina’ (SES). Zveza boža doga 'mavrica' je še danes znana v prekmurskem narečju; Gospon '1. gospod, 2. Bog' (DPa2, 2, 4; DPa4, 3): gre za obliko iz stare kajkavske obredne tradicije (Orožen 1991: 148; 2010: 458), ki je po Bezlaju (1976: 164) nastala po haplologiji. RPH (2009: 91) izkazuje, da se samostalnika Gospodin in Gospon na območju JZ Madžarske, kjer živijo Hrvati, pomensko razlikujeta: za pomen 'Bog' se rabi samo prvi, medtem ko se z drugim spoštljivo naslavlja odra- slega moškega; hasan 'korist' (samo v DPa2, 2, dalje haszek): gre za samostalnik madžarskega izvora (haszon), ki ima v ghr. enako obliko kot v prvih Horvatovih pridigah. Iz njega so tvorjene številne izpeljanke: hasnüvati, hasniti, hasnovit, brezhasnoviti, hasnovitnost, hasnüvanje; kopča 'zaponka' (NPr3, 2; DPa4, 4): sbh. prav tako kopča, v madž. kapocs 'vez'. Beseda je prevzeta iz turš. kopҫa (Bezlaj 1982: 65). Danes je v več govorih pre- kmurskega narečja, zlasti na Dolinskem, razširjen samostalnik kapča, ki je mdr. evidentiran v Pleteršnikovem slovarju; pinezi Imn 'denar' (DPa2, 4; NPr3, 6; NPr7, 2): samostalnik, izposojen iz srvn. phenni(n)c, je prisoten v več slovanskih jezikih, npr. hrvaščini (pjenez), ukrajin- ščini (pinjaz), češčini (peniz), slovaščini (peniaz). Iz slovanskih jezikov je preš- la v madžarščino oblika pénz 'denar, novec' (Bezlaj 1995: 24–25). Oblika pine- zi, evidentirana pri Horvatu, je po Meršiću (1972: 27) značilna za gradiščansko hrvaščino; stela 'postelja' (DPa8, 2, 3): iz psl. *stèl'a s prvotnim pomenom *‛kar se nastelje, položi’ (SES). Oblika je izpričana tudi v GHR, kar pomeni, da je v gradiščanski hrvaščini še živa; tivaruš (DPa12, 5; DPa13, 5, 7, 8): Snoj (SES) predpostavlja, da je slovanska zloženka *tova̋rišь izposojena iz turškega jezika. Po Neweklowskem (1985: 187) je za gradiščanskohrvaške govore tipična oblika tovaruš, zapis v Horvatovih pridi- gah pa je zaradi reduciranega i-ja bolj prilagojen prekmurski obliki tivariš (Novak 1978: 35). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 17 2. 07. 2022 09:47:41 18 Nina Horvat 4.2 Pridevniki lakomišljen (DPa2, 3): gre za glasovno različico sln. besede 'lahkomiseln'. Pri- devnik je evidentiran v GHR v pomenu 'leichtfertig' = 'lahkomiseln'; zali düh 'hudi duh' (NPr3, 1; NPr5, 3): pridevnik je v 16. in 17. stoletju pomenil 'hud, zloben', medtem ko se je pozneje specializiral v pomenu 'lep, postaven'. Gra- diščanska hrvaščina ga pozna v pomenu 'böse', torej 'zloben, hud' – v tem konte- kstu se pojavlja tudi pri Horvatu –, v posamostaljeni obliki pa nastopa v pomenu 'satan' (GHR); zapretan 'naklonjen' (molitva zapretna bode pred Bogom (DPa4, 1)): pridevnik je evidentiran le v GHR; žuhak 'grenak, bridek' (zsuhko vrastvo (NPr7, 3)): samostalnik žuhkost 'grenkoba, bridkost' najdemo pri več prekmurskih piscih (Miklošu Küzmiču, Mihalu Bakošu, Števanu Sijartu, Aleksandru Terplanu in Janošu Kardošu), medtem ko je pridevnik žuhak, iz katerega je izpeljan, izpričan le v Küzmičevi Knigi molitveni (1783) in ABC kni'siczi (1790) (SSKP). Neweklowsky (2008, spletni vir) pridevnik žukak omenja kot značilno gradiščanskohrvaško besedo. 4.3 Glagoli V spodnjem seznamu navajam glagole, prisotne v Horvatovih pridigah in evi- dentirane v GHR, in dodajam zglede njihove rabe. Med navedenimi je kar nekaj takšnih, ki so prisotni tudi v SSKP (2014) (npr. voliti, stvoriti, habati se, oslobodi- ti) in so se v prekmurskem narečju ohranili do današnjih dni (stvoriti, dojti 'dovolj biti'). Nekateri so bili nekoč celo del slovenskega knjižnega jezika, na kar opozarja njihova prisotnost v B16 (dojti, habati, osloboditi, plakati se, slati), v SSKJ2 pa opremljenost s kvalifikatorjem »zastarelo« (donesti, ostaviti, brojiti): donesti 'prinesti': nikaj szada nescse doneszti (DPa2, 4); dojti 'priti': Disal30 szam na konecz predge (NPr3, 6); naj nam dójde napamet (DPa2, 5); durati 'trajati': hip dügo düra 'traja' (DPa2, 5); za hip düracsega veszelja 'trajajočega' (DPa2, 4); habati se 'izogibati, varovati, bati se':31 steri sze nescse szmertni grejhov habati (NPr1, 1); grejha sze moramo zato habati (DPa2, 3); grejati se 'segrevati se': Vitézi pa szluge szo sze poleg ognya grejali (DPa10, 6); 30 Oblika dišal je verjetno avtorjeva nerodno spojena beseda, kontaminacija iz prekmurskega deležnika prišeo in gradiščanskohrvaškega došao. 31 Glagol so rabili že slovenski protestanti v 16. stoletju (B16). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 18 2. 07. 2022 09:47:41 19Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata osloboditi 'odrešiti':32 Oszlobodil szam te z-Egyptoma (NPr1, 3); oszlobodimo (DPa2, 4); oszlobodi nasz Goszpodne (DPa4, 5); sze je odszlobodila (DPa8, 3); naso düso od grehov odszloboditi (DPa8, 6); a nase düse z-med grehov ternya odszlobodi (DPa14, 7); plakati (se) 'jokati (se)': plakati sze; sze moremo plakati (DPa2, 1); zakaj sze tak jako placse (DPa2, 4); sze je ednók jako plakala (DPa2, 4); ki sze plakaju (NPr3, 5); z-nyénoj miloscsov je oplakao (DPa9, 4); té je vcsaszi oplakao (DPa15, 7); pomagati:33 pomazseju 'pomagajo' (DPa2, 3); neka nasz pomozse 'naj nam pomaga' (NPr3, 6); pošiknuti 'poriniti, suniti, pahniti':34 i szvojega trónusá doli posiknuti (DPa2, 3); preporučati 'priporočati': vu tvoje roké preporucsavam35 moju düsu (DPa2, 5); slati 'poslati': tak i jasz salen vasz 'pošljem' (DPa14, 2); stvoriti 'ustvariti':36 Sztvoro je zato Bog cslovika (DPa2, 2); Sztvorimo cslovika na kejp (DPa2, 2); Bóg je nasz zato na szvejt sztvoro (DPa13, 2); ka szam nyé sztvoro (DPa15, 4); šetovati 'prihajati, iti, hiteti':37 moliti i Bogi setüvati (DPa4, 1); trsiti se 'truditi se, prizadevati si':38 da sze terszimo (DPa6, 1); upotribiti 'uporabiti': ete recsi szv. piszma upotrebi mati Cérkev (NPr1, 1); voliti 'imeti raje': i voli vragi szlüzsiti (NPr1, 2); ja bole volim tvoje zapovidi prekersiti (NPr3, 5); Apostolje szo tüdi pitali Jezusa, da gde, vu steroj hizsi zvoli vüzen poszvetiti (DPa10, 3); zahititi 'vreči, odriniti, odpraviti': mnogo lüdi zahiti Nyega (NPr1, 1); nescse zahititi, csi szmo mi Nyega z-grehón i) zahitili (NPr1, 3); hitimo od nasz vekivecsen nebészaj; Zahitim tebé i tvoj vekivecsen nebészaj (NPr3, 5); Z-lübéznoszti proti Bogi je zahitil szvoje bogatsztvo (DPa6, 2; popravljeno v zavergeo); (za)ostaviti '(za)pustiti': brezi najama osztaviti ono (NPr1, 2, 5); scsé nasz Jezus osztaviti (NPr3, 1); zaosztavis 'opustiš' (DPa4, 4); Csi nej zaosztavis molitvu; Csi pa molitvu zaosztavim (DPa4, 4); nej osztavi (DPa6, 3); Bóg szamo oné osztavi (NPr7, 3); düsa tejlo osztavi (DPa8, 3); ka szo njega osztavili 'zapustili' (DPa12, 7); 32 Zajetih je le nekaj zgledov, saj gre za zelo frekventen glagol. 33 Glagol posebej omenjam, ker se njegove spregatvene oblike v ghr. nekoliko razlikujejo od slovenskih. 34 Glagol je izpričan v Međimorskem tolnačniku, Prekmursko-slovenskem slovarju, Slovarju prleških besed (vsi so dostopni na spletu), v RPH (2009: 230) in v Mukičevem slovarju (2005: 277; palata- lizirana različica pošicniti), in v vseh ima pomen, kot je izpričan v Horvatovi pridigi in je razširjen tudi v sodobnem prekmurskem narečju. V GHR je omenjena iztočnica pošicnuti v pomenu 'poškro- piti', kar pa ni skladno z rabo pri Horvatu. Beseda šikniti je sorodna z ghr. glagolom švikati 'na roko mlatiti – žito', v hrv. pa samostalnik šikac pomeni 'udarec, tepež' (Bezlaj 2005: 43), kar je pomensko povezljivo s pošiknuti. 35 Glagol preporučati je evidentiran v GHR, oblika preporucsavam, izpričana pri Horvatu, pa izkazuje oblikoslovno prilagoditev prekmurščini, ki pripono -ava- izrablja za pomen nedovršnosti glagolov. 36 Navajam le nekaj zgledov. Iz tega glagola so izpeljani tudi samostalnika stvorenje in Stvoriteo ter pridevnik stvoreni. 37 Glagol šetuvati je prisoten tako v kajkavskem kot štokavskem narečju (Šojat 1970), Horvat ga je s fonemom ü glasovno prilagodil prekmurščini. V GHR ima pomen 'pilgern', tj. 'romati'. 38 Glagol je prisoten v Pleterniškovem slovarju (2014). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 19 2. 07. 2022 09:47:41 20 Nina Horvat zažediti 'postati žejen': Kerv zsejdécs szo zsidovje na dvori Pilatusa kricsali (NPr1, 1); zbrojiti 'sešteti':39 Zbroji oh kerscsanszka düsa – gucsi Szv. Agoston – zbroji Jezusa 33 letov vsze vöre (DPa2, 1). 4.4 Prislovi Prislovi, ki so evidentirani v slovarjih gradiščanske in/ali kajkavske hrvaščine:40 − prostora: okolo (4-krat: Düsa malo okolo zglédne vu etoj novoj domovini (DPa8, 4); Ti pa gucsis, okolo glédas (DPa11, 4); Csi okolo poglédnemo po szvejti (2-krat: DPa12, 1)); − časa: opet 'spet' (35-krat), onda 'takrat' (1-krat: Onda je nyoj Bog ednu düsu pokazal (DPa2, 3)), jednók 'enkrat' (2-krat: DPa2, 4, 5), uvik 'vedno' (2-krat: vsze zapovidi uvik v vszém zsitku zderzsati (NPr3, 5) – uvik je prečrtal; uvik iscse priliku (NPr3, 6)); − načina: jako 'zelo' (29-krat), isztinsko 'resnično' (2-krat: NPr3, 2; DPa9, 6), dotle 'dotlej, do takrat' (4-krat: NPr3, 4; DPa4, 4; DPa6, 3 – popravil v te csasz; DPa8, 3); potom toga41 (3-krat: DPa10, 6, 8; DPa14, 3); slobodno (6-krat: DPa10, 9; DPa12, 2; DPa14, 2, 6; DPa16, 3); friško 'hitro' (2-krat: DPa10, 5; DPa12, 3); najružnéjše 'najgrše' (1-krat: DPa12, 2), ružno 'grdo' (2-krat: DPa13, 4); osebojno 'posebno': zakaj moremo oszebojno ete tri déne moliti (DPa4, 1); zakaj moremo eti krezsni tajdan oszebojno moliti (DPa4, 4); szv. mati Cérkev i oszebojno poszveti ete déne (DPa4, 5); nyegov szvétek oszebojno poszvetéjo (DPa6, 2). 4.5 Vezniki Veznik nego, ki je še danes v rabi v hrvaškem jeziku, v knjižni slovenščini pa ima zastareli prizvok (SSKJ2), ima dva pomena: (1) lahko izraža protivnost (npr. Ne predga pop szvoje, nego Bózse recsi 'ampak' (DPa15, 6)) (2) ali primerjavo, npr. bolye pozna vrejdnoszt düsé, nego lakomislyen cslovik (DPa2, 3); Tü na zemlyi szmo nego potniki (NPr3, 1). Zanimiv je veznik doklecs 'dokler' (DPa2, 2; NPr3, 3; DPa4, 1; DPa6, 1, 3, 5), evidentiran tudi v PS, kamor ga je dodal Oroslav Caf, ki naj bi ga slišal pri ogrskih Slovencih. Nastal bi lahko s kontaminacijo iz dveh besed: prekm. dokeč in hrv. dokle. 39 V SSKP ima glagol zbrojiti pomen 'preiskati, spoznati', zabeležen je pri Mihalu Barli v Krscsanszkih novih peszmenih knigah (1823). 40 Nekateri (npr. opet, jako, friško) so danes popolnoma udomačeni v prekmurskem okolju. 41 Prislovna zveza, v kateri je izražena trda pridevniška končnica -oga, je izpričana že v Temlinovem Malem katechismusu (1715). JIS_1-2_2022-FINAL.indd 20 2. 07. 2022 09:47:41 21Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata 4.6 Predlogi Izstopajo predvsem naslednji trije predlogi: − szuproti 'proti': eta lejpota szuproti lejpoti düsé (DPa2, 2); Bog je pa nam angelje odrédil, ki nasz braniju, szuproti szküsavanya vraga (DPa2, 3); Nej zagrehsimo szamo szuproti Bogu (NPr3, 5); Bog poniznim dja miloscso, a gizdavin pa szuproti sztane (DPa6, 4); − miszto 'namesto': nyemi szlüzsi miszto Boga (DPa2, 3); − krez 'čez, preko': Goszpon Jézus Kr. nam molitvu zapovedava krez szvoje apostole (DPa4, 3); Poniznoga cslovika molitev prejk pride krez oblake (DPa4, 6); Jaj onomi csloveki, krez steroga szpaka na szvejt pride (DPa6, 4). 4.7 Členki Hrvaške interference izkazujejo naslednji členki: − mozse biti 'morebiti': Ali mozse biti pravite (NPr3, 5); − neka 'naj': taksi cslovik sze neka pascsi (DPa2, 5); neka nasz pomazse (NPr3, 6; neka je prečrtano in nadpisano naj); − neg 'zgolj, le, samo': sztvorénya szo neg nozsna sled Boga (DPa2, 2); ar neg jednu düso mamo (DPa2, 3); steri neg hip dügo düra (DPa2, 5). V slovenskem jeziku 16. stoletja je to bil veznik s pomenom 'kakor, kot, razen, ampak' (SES). V RHKKJ (1995: 172–173) je pokazano, da ima več funkcij – lahko je npr. členica 'naj': Neg odtide, hoču domom vre derčati. V ghr. knjižnem jeziku se je ustalila pisna različica nek < neg(o) (Finka 1976: 68); − takaj 'tudi, prav tako': jasz miszlim, da vecs bode ponizni, pobozsni lyüdi, i takaj vecsi molitva jacsa bode, kak ednoga szamoga molitva (DPa4, 6). Členek je evidentiran tudi v knjigah starejših prekmurskih piscev, npr. Mihaela Severja, Števana Küzmiča, Mihala Bakoša, Janoša Kardoša in Aleksandra Terplana (SSKP). 5 Sklep Analiza jezika Horvatovih pridig iz leta 1905 je pokazala, da sploh v prvih, naj- starejših njegovih besedilih gre za prepletanje prvin več idiomov: prekmurske- ga, (južno)čakavskega, kajkavskega in štokavskega, pri čemer je zaradi skupne panonske baze posamezne jezikovne značilnosti težko pripisati izključno enemu sistemu; protetični v- pred u je npr. značilnost tako prekmurskega kot tudi kajka- vskega narečja ter nekaterih čakavskih govorov v južnem Gradišču. Podobno ni ostro določene meje med sistemi pri glasovno-oblikovnih značilnostih, kot so pre- hod končnega -m v -n, u kot odraz za zlogotvorni  (sunce), trda pridevniška dekli- nacija ( hüdoga, drügoga), predvsem pa pri skupnem besedju. Ta je rezultat vpliva JIS_1-2_2022-FINAL.indd 21 2. 07. 2022 09:47:41 22 Nina Horvat kajkavskih Hrvatov in njihove književnosti na književnost gradiščanskih Hrvatov (Hadrovics 1974), večstoletnega sobivanja prekmurščine in kajkavščine ter med- sebojnih stikov med Prekmurci in gradiščanskimi Hrvati. Gotovo je treba posame- zne skupne značilnosti pripisati tudi genetolingvistiki omenjenih idiomov.42 Po opravljeni analizi lahko sklenem, da je v Horvatovih prvih, v nekoliko okorni prekmurščini pisanih pridigah prisotnih precej kroatizmov. Tipični jezikovni ele- menti gradiščanskih Hrvatov so npr. refleks a za polglasnik (tajdan, tamano, vas ipd.), glagolska pripona -nu -, pri besedju omenjam samostalnika pinez in tovaruš (v analiziranih pridigah glasoslovno prilagojeno prekmurščini – tivaruš), pridev- nik žuhak, izražanje svojilnega zaimka njen z nesklonljivim nje. Glagol štiti oz. htiti 'hoteti' poznajo samo Vlahi in Štoji ter nekateri kajkavski govori. Ikavski refleks dolgega jata, ki je izpričan, je značilnost južnočakavskega narečja. Konč- nica -u pri samostalnikih v mestniku ednine je štokavska; čakavsko in prekmursko narečje imata na tem mestu -i, ki je pri Horvatu sčasoma prevladal. Natančna analiza je razkrila tudi dejstvo, da je v zgodnjih pridigah Jožefa Horvata na vseh jezikovnih ravninah opazna stilizacija: avtor43 je npr. samostalnik sztela nadomestil s posztela, lüde (Tmn) z lüsztvo, pridevnik zahloga (Ted) s hüdoga, stavčno zvezo nej mate vremena pa z nega vszigdar csasza, kar kaže, da se je za- vedal razlik med značilnostmi materinščine in tujega jezika – prekmurščine, ki ga je moral usvojiti v novem delovnem okolju. Z željo, da bi bil črenšovskim faranom čim hitreje in čim bolj razumljiv, se je postopoma izpopolnjeval v prekmurščini, odpravljal hrvaške prvine iz svojega jezika, jih nadomeščal s prekmurskimi ter se s tem zavestno odločil za prekmursko knjižno normo v svojih pridigah. Kratice B16 – Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja ESSJ – Etimološki slovar slovenskega jezika GHR – Gradišćanskohrvatski rječnik HJP – Hrvatski jezični portal PS – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar RPH – Rječnik pomurskih Hrvata SES – Etimološki slovar SSKP – Slovar stare knjižne prekmurščine 42 »Slovenščina in kajkavščina sta genetolingvistično gledano idioma zahodne južne slovanščine. Slo- venščina je samostojni jezik, medtem ko je kajkavščina ob čakavščini ter (zahodni in vzhodni) štokavščini (in torlaščini) ena od enot osrednje južne slovanščine (hr. srednjojužnoslavenski jezik), tj. južnoslovanskega diasistema hierarhične stopnje jezika, ki se razprostira od jezikovne meje s slovenščino do jezikovne meje z makedonščino in bolgarščino.« (Šekli 2013: 3–4) 43 Možno je tudi, da gre za korekture druge roke, kar bi pomenilo, da je bil Jožef Horvat deležen po- moči oz. nasvetov glede jezika in sloga. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 22 2. 07. 2022 09:47:41 23Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata Pogoste okrajšave ghr. – gradiščanskohrvaški hrv. – hrvaški, hrvaščina pkm. – prekmurski, prekmurščina Viri Pridige Jožefa Horvata iz leta 1905. Trenutno hrani avtorica članka. Škofijski arhiv v Sombotelu, Informationes Cleri junioris Seminarii eppalis Sabariensis 1892–1900. Literatura Ahačič, Kozma, et al., 2014: Besedje slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja (elektronski vir). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Benčić, Nikola, et al., 2003: Gramatika gradišćanskohrvatskoga jezika. Željezno: Znan- stveni inštitut Gradišćanskih Hrvatov. Bezlaj, France, 1977: Etimološki slovar slovenskega jezika I: A–J. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bezlaj, France, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika II: K–O. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bezlaj, France, 1995: Etimološki slovar slovenskega jezika III: P–S. Ljubljana: Mladinska knjiga. Bezlaj, France, 2005: Etimološki slovar slovenskega jezika IV: Š–Ž. Ljubljana: Mladinska knjiga. Blažeka, Đuro, Nyomárkay, Istvan, Rácz, Erika, 2009: Mura menti horvát tájszótár = Rječ- nik pomurskih Hrvata. Budapest: Tinta Könyvkiadó. Dudás, Előd, 2012: Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa. Jezikoslovni zapiski 18/2, 149–165. Finka, Božidar, 1976: O čakavskom dijalektu gradišćanskih Hrvata. Čakavska rič. 65–81. Gradišćanskohrvatski rječnik. Znanstveni institut Gradišćanskih Hrvatov. Na spletu. Hadrovics, László, 1974: Schrifttum und Sprache der burgenländischen Kroaten im 18. und 19. Jahrhundert: mit 12 Faksimiles. Budapest: Akadémiai. Hamm, Josip, 1974: Položaj i značaj gradišćansko-hrvatskoga jezika unutar slavenske je- zične grupe. Palkovits, Franz (ur.): Symposion Croaticon: Gradišćanski Hrvati – Die Bur- genländischen Kroaten. Wien, Stuttgart: Wilhelm Braumüller. 45–52. Horvat, Nina, 2020: Predstavitev prekmurskih rokopisnih pridig iz 1. polovice 20. stoletja. Slavia Centralis XIII/2, 50‒63. Horvat, Nina, 2021: O odkrivanju avtorstva črensovskih in martjanskih rokopisnih pridig. Stopinje 2021, letnik 50. 89–92. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 23 2. 07. 2022 09:47:41 24 Nina Horvat Horvat, Nina, 2022: Pomen Jožefa Horvata za Prekmurje. Stopinje 2022, letnik 51. 99–102. Horváth, Sandor, 2002: Narda. Budapest: Száz magyar falu könyvesháza/Knjižnjica Sto Ugarskih Sel. Hrvatska enciklopedija: spletna izdaja. Gradišćanski Hrvati. Leksikografski zavod Miro- slav Krleža. Hrvatski jezični portal. Dostop 13. 2. 2021 na https://hjp.znanje.hr/index.php?show=main. Jesenšek, Marko, 2013: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Zora, 90). Kinda-Berlaković, Zorka, 2011: Razvojni put književnog jezika Gradišćanskih Hrvata do regionalnog hrvatskog standardnog jezika. Croatica et Slavica Iadertina 7/2. 377–387. Klinčić, Ivana, 2011: Opis tvorbe komparativa u gramatikama hrvatskoga kajkavskog knji- ževnog jezika. Rasprave Instituta za hrvatski jezik i jezikoslovlje 37/2. 423–442. Klinčić, Ivana, 2015: Utjecaj kajkavske jezične tradicije na jezik Vjekoslava Babukića. Radovi Zavoda za znanstveni i umjetnički rad u Požegi 4. 59–70. Tudi na spletu. Koletnik, Mihaela, 2008: Narečna podoba Prekmurja. Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dialektološke razprave. (Zora, 60). 9–16. Kuzmič, Franc: Vezi med Gradiščanskim in Prekmurjem. Na spletu. L.Greenberg, Marc, 2002: Zgodovinsko glasoslovje slovenskega jezika. Maribor: Aristej. Lisac, Josip, 2009: Južnočakavski dijalekt i njegov leksik. Croatica et Slavica Iadertina. 79–85. Lisac, Josip, 2009a: Hrvatska dijalektologija 2. Čakavsko narječje. Golden marketing, Teh- nička knjiga, Zagreb. Lončarević, Juraj, 1983: Gradišćanski Hrvati u zapadnoj Mađarskoj. Crkva u svijetu. 377–381. Lončarić, Mijo, 2012: Uz novije istraživanje govora »Štoja«. Virtualni Časopis ZIGH. 1–11. Međimorski tolnačnik. Dostopno na https://sites.google.com/site/medjimorskitolnacnik/ home. Meršić, Martin, ml., 1972: Znameniti i zaslužni Gradišćanski Hrvati. Čakavski sabor. Neweklowsky, Gerhard, 1978: Die kroatischen Dialekte des Burgenlandes un der angren- zenden Gebiete. Wien: ÖAW. Neweklowsky, Gerhard, 1982: O kajkavskim osobinama u nekajkavskim govorima Gradi- šća. Hrvatski dijalektološki zbornik 6, 257–264. Neweklowsky, Gerhard, 1985: O štokavskim elementima u iseljeničkim hrvatskim govori- ma u Gradišću. Hrvatski dijalektološki zbornik 7, 181–190. Neweklowsky, Gerhard, 2008: Gradišćansko-hrvatski jezik kao sistem. Referat prilikom 25. obljetnice »Nimško-gradišćanskohrvatsko-hrvatskoga rječnika«. Neweklowsky, Gerhard, 2008a: O štokavskim osobinama u hrvatskim govorima Bandola i Nove Gore u južnom Gradišću. Hrvatski dijalektološki zbornik 14, 49–57. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 24 2. 07. 2022 09:47:41 25Kroatizmi v jeziku pridigarja Jožefa Horvata Neweklowsky, Gerhard, 2019: Poskus širjenja protestantizma med gradiščanskimi Hrvati: pesmarici iz leta 1609 in 1611. Slavia Centralis 12/1, 232–238. Novak, Vilko, 1972: Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavistična revija 1/20, 95–103. Novak, Vilko, 1978: O grafiki prve prekmurske knjige. Linguistica 18/1, 31–45. Novak, Vilko, 2014: Slovar stare knjižne prekmurščine (elektronski vir). Ljubljana: Založ- ba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Orožen, Martina, 1991: Fran Miklošič – raziskovalec slovanske obredne terminologije. Miklošičev zbornik. Ur. Viktor Vrbnjak. Maribor: Kulturni forum. Orožen, Martina, 2003: Pridige v knjižni prekmurščini. Studia Slavica Savariensia 1–2. 382–391. Orožen, Martina, 2010: Kulturološki pogled na razvoj slovenskega knjižnega jezika. Mari- bor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. (Zora, 74). Pleteršnik, Maks, 2014: Slovensko-nemški slovar (elektronski vir). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Prekmursko-slovenski slovar. Dostopno na http://www.pomurski-muzej.si/izobrazevanje/ gradiva-pomurja/slovar. Ramovš, Fran, 1935: Historična gramatika slovenskega jezika. VII. Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna. Ramovš, Fran, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS. Slavič, Matija, 5. 12. 1924: Prekmurje. Amerikanszki Szlovenczov glász, let. 4, št. 49. Slovar prleških besed. Portal Prlekija-on.net. Dostopno na https://www.prlekija-on.net/slo- var-prleskih-besed.html. Snoj, Marko, 2015: Slovenski etimološki slovar (elektronski vir). Ljubljana: Založba ZRC, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Šekli, Matej, 2013: Zemljepisnojezikoslovna členitev kajkavščine ter slovensko-kajkavska jezikovna meja. Slovenski jezik – Slovene linguistic studies 9. 3–53. Šojat, Antun, 1980: O jeziku i rječniku gradišćanskih Hrvata. Rasprave 6/7. 305–317. Šojat, Olga, 1970: O dvjema kajkavskim revolucionarnim pjesmama s kraja osamnaestog stoljeća. Croatica: časopis za hrvatski jezik, književnost i kulturu 1/1. 211–236. Zelko, Ivan, (Hozian, Gizella), 1972: Sad ljubezni do Boga in domovine. Murska Sobota: samozaložba. Zelko, Ivan, 1996: Fare Slovenske krajine: Črensovci. Zgodovina Prekmurja (ur. Vilko No- vak). Murska Sobota: Pomurska založba. 293–294. JIS_1-2_2022-FINAL.indd 25 2. 07. 2022 09:47:41 26 Nina Horvat Croatisms in the Language of the Preacher Jožef Horvat The article deals with the language of sixteen sermons from 1905, written in the Parish of Črenšovci by Jožef Horvat, a Burgenland Croat from Velika Narda who was the chaplain there at the time (1905– 1912). These are his first sermons, which he wrote (or attempted to write) in the Prekmurje (literary) language, and they largely show elements of his mother tongue, i.e., Burgenland Croatian, which is based on Chakavian, but also has Shtokavian and Kajkavian features. The language is analysed at the phonetic, morphological and verbal level, focusing on elements that are not common to the Prekmurje and Croatian language areas. Key words: Burgenland Croatian language, Burgenland Croats, Shtokavian, Chakavian, Kajkavian, Prekmurje language, preacher Jožef Horvat, Črenšovci, linguistic analysis, Croatisms JIS_1-2_2022-FINAL.indd 26 2. 07. 2022 09:47:42