Kako nastaja zemlja
Ni lažje naloge kakor je ta. Zem-Ija nastaja ua veČ načinov. Kjer je že zeralja, tam ne nastaja več, ampak nova prihaja zraven. Ktlor še ne vc, temu po-vera: zemlja nastaja tako, da rijejo krti pod zeraljo ter jo spravljajo navzgor, kjer narede velikc krtine.
Pod največjo krtiuo iina krt svoje mlade. Mladi krti Še ne rijejo, ker bi preveč kihali. Zato jih stari krt uazcne spat, kadar rije ter vlači zeraljo na vrh. Ko je krt uarcdil že dovolj krtin, vzame moj oče graliljc iu poravna vse krtine. Tako nastaja zemlja ua našem travnikn.
Pri sosedu Gašparju pa je aastala zemlja na drug uačin, Sosed Gašper jc vozil namreč zemljo na svoj vrt iz ob-činske gniajne. Na giuajni se je kup zem-lje vedno manjšal, na vrtu pa rastel. Gašparjev vrt je nastal torej iz občin-ske ginajne.
\ Šoli smo se učili, da je aastala zemlja tako, da so potoki pohasali ua hribih prst ter jo zauesli v dolino. To ne bo držalo. Ravno v šoli sem
videl, kako so vozili za šolski vrt obcestne kupe, ki jih je nagrabil cestar. Potok se Še zmenil ni, da bi basal cestno zemljo in jo nosil k Šoii.
Pač pa si je nesramni potok zmislil letos nekaj drugega. Po velikem nalivu je poleti narastel ter jo ucvrl, tebi nič meni nič, kar mimo šole in preko gred. Debelo je gledal drugi dan naŠ gospod učitelj, ko je opazil, da mu je odnesel potok vso zemljo, le kamenje rau je pustil za spomin.
Tedaj sem pristopil jaz, da bi ga tolažil.
»Vidite, gospod ucitelj,« sein rekel, »da ne prinaša potok zemlje, ampak ravno nasprotno — krade jo! ParaetnejŠe bo, ako zasadite na vrt raje krte, pa vam bodo takoj narili velike kupe zeralje, kanienje pa za-vlekli v svoje rove, da ne bodo mogle miši za njirai. To bi bilo eno. Ali pa pooakajte, gospod ucitelj, mogoce si zmisli potok kdaj, pa jo udari po isti poti nazaj kakor je prišel, Takrat ga zgrabite za ušesa, da vam pri-nese zemljo nazaj! To bi bilo drugo!«
Ali gospod učitelj se ni strinjal z mojimi predlogi. Zmajal je z glavo ter mi dejal:
»Jurek, ne bodi vedno tak Durekl Pojdi raje delat luknje v vodo in potem jih preŠtej! Da se pa ne boš kje zmotil, vtakni v vsako svoj nos in štej glasno!«
Take naloge še nisem dobil nikoli. Stopim k vodi ter napravim prvo luknjo. Lahko je šlo. Toda, ko sem botel vtakniti vanjo svoj nos, ni bilo iuknje nikjer. Šel sem domov in prosi! očeta, naj mi pomaga.
»OČka,  ti delaj   luknje  in vtikaj  vanje  svoj nos,  jaz bom pa štel!«
»Buiec,« mi reče oče, >taka reč ni za sedaj! Počakaj na zimo, ko bo voda zmiznila. Takrat lahko napraviš lukenj za celo šolo in bo lahko vsak vtaknil svoj nos v svojo luknjo. Ti jih pa štejlc
»Dobro,« si mislim. Drugi dan povem gospoda učitelju takole:
»Domače Daloge, ki ste mi jo dali včeraj, nisem narediL Bom jo Šele pozimi. Sedaj ni čas za to. Takrat pa bom naiedil za vsakega učenca eno luknjo tako veliko, da bo lahko vtaknil vanjo svoj nos. Za vas, gospod učitelj, pa bom naredil tako veliko luknjo, da boste lahko porioili v njo celo svojo glavo. Ko bo torej vsak tičal v svoji luknji, bom pričel šteti!«
Ker smo se ucili v Šoli, da nastajn zemlja tudi iz poginulih živali, ki trohne v zemlji, sem prinesel s seboj mrtvega škorca, ki 8em ga uaŠel na cesti. Ponudil sem ga gospodu ucitelju iu dejal:
»Tegale mrtveca pokopljite na svojem vrtu, pa boste imeli zemlje na pretekk