Ivan Vajkhard Valvazor. Životopisna črtica. Spisal prof. Makso Pirnat. Za Kranjo premožen, za Kranjo ubožen, za Kranjo tičen, za Kranjo rojen. Dr. Jakob Žufan. [^ajhna je naša kranjska dežela. A ta majhen kosec sveta, ki ga za-vzernlje, se odlikuje po svoji prirodni krasoti, po svojih prirodnih čudesih. Na skromnem prostoru kranjske dežele najdemo zbrane take prirodne lepote, s katerimi je priroda le posamezno ob-darila druge zemlje. Na Gorenjskem zro ponosni gorski orjaki, z večnim snegom na svojih temenih, pod sabo doli v rodovitne doline, v romantične soteske, na mirno Bohinjsko in mladeniško živahno Blejsko jezero. Na Dolenjskem vabijo bele zidanice, postavljene po rodovitnih vinorodnih brdih, domačina in tujca, da se okrepča z zdravo, domačo vinsko kap-ljico. Notranjska stran je sicer pusta po svoji zunanji podobi, a v svojem osrčju hrani nešteto jam s svetovnoznaaimi kapniki. Notranjska se ponaša tudi s čudovitim Cerkniškem jezerom. Pač resnične so besede pesnika Ivana Vesela-Koseskega, s katerimi opeva lepoto našega sveta: Več lepega naše domovje ima kot celega sveta države: bogastvo neskončno v naročju gora, na vidu cvetoče planjave. In vendar je bila ta lepa zemlja dolga stoletja pozabljena. Brigali se niso zanjo domačini, in tujci so imeli v nji po navadi napačne pojme in so bili v njenih prirodnih zanimivostih slabo ali celo nič poučeni. Lepota kranjske dežeie bi bila brez dvoma ostala še nadalje neodkrita, da se ni pred več nego dvesto Ieti narodil na Kranjskem mož, ves vnet za rodno zemljo in njen kras, ki jc šele pravzaprav domači in tuji svet opozoril na pozabljeno kranjsko deželo, na neštete prirodne bisere, nahajajoče se v nji, in ki je obenem tudi zanimivo opisal zgodovino te dežele. Ta mož je bil Ivan Vajkhard Valvazor. ->i 10 hL- Valvazorji so bili lombardska rodovina. Na Kranjskem so se naselili začetkom 16. stoletja in si ondi ter na Štajerskem pridobili več lepih posestev. lvan Vajkhard Valvazor se je narodi) 28. maja 1. 1641. v Ljubljani na se-danjem Starem trgu št. 4. Oče mu je bil Jernej Valvazor, mati pa Marija pl. Ravbar. Šole je pohajal Valvazor v Ljubljani pri očetih jczuitih. Med Valvazorjevimi učitelji je posebno slovel lvan Ludovlk SchiSnleben, ki je znan kot kranjski zgodopisec in ki je tudi v mladem Valvazorju zanetil veselje in Ijubezen do domače zgodovine. i Bila je tedaj navada, da so plemenitaški sinovi na potovanju izpo-polnjevali svojo izobrazbo. Tudi Valvazor se je zgodaj napotil v tuji svet, da si ondi izbistri svoj um, razširi svoje znanje in duševno obzorje. Kot osemnajstleten mladenič poseti Valvazor 1. 1659. mesto Bamberg na Nemškem. L. 1666. si ogleda natančno Dunaj in se ondi seznani z umet-nostjo, kako se dela zlato. Kmalu nato prepotuje južno in severno Nemško. L. 1669. obišče tedaj sila mogočne Benetke in od tam nastopi preko Sredozemskega morja pot proli Afriki. Potovanje po Sredozemskem morju je bilo tiste čase jako nevarno, a vedoželjni Valvazor se ni strašil nobene i nevarnosti; bilo mu je le na tem, da si ogleda več sveta. lz Afrike se odpelje proti Francoski in se izkrca v Tulonu. Na Fran-cosketn si ogleda mesta Lijon, Marsej, Boker, Avinjon in končno Pariz. 11 L. 1670. ostavi, Pariz in se vrne v Lijon, kjer se marljivo peča z zgodovino, s starinoslovjem in s prirodoslovjem. Iz Lijona se napoti domov preko Švice in si spotoma ogleda sloveči Renov vodopad pri Schaffhausnu. Zadnje svoje potovanje nastopi 1. 1685. Ob tej priliki se seznani z uče-njakom Erazmom Franciscijem, ki mu je pozneje pomagal pri njegovih delih, in poseti mesto Norimberk. L. 1672. se Valvazor poroči z Ano Rozino pl. Grafemvegovo in kupi romantično stoječi grad Bogenšperk nad Litijo. Skoro izpremeni Valvazor ta svoj novi dom v svetišče znanosti in umetnosti. Nabavi si najprej pre-krasno knjižnico z nad 10.000 zvezki. Napravi si znamenito zbirko starih denarjev, zlasti rimskih in grških penezov. Nakupi in nabere lepo zbirko rudnin in matematiškofiziških orodij. V svojem gradu ustanovi tudi lepo urejeno bakroreznico, prvo na Kranjskem, in pokliče k sebi več umetnikov bakrorezcev, risarjev i. t. d. Z veliko marljivostjo nabere nad 2023 starih grbov, poleg tega tudi lepo število lesorezov, bakrorezov in risb od naj-različnejših uraetnikov iz vseh dežel. Že ob svojem potovanju po Francoskem izda Valvazor nek prevod iz francoščine. Vsebina tega prevoda, žal, ni znana. Posebno plodovilo in mnogostransko pisateljsko delovanje razvije Valvazor, ko se ustanovi na Bogenšperku in ko si preskrbi vseh mogočih sredstev in pripomočkov, ki naj bi mu pomagala kot pisatelju. Prva knjiga, ki jo je izdal, bivajoč v domovini, je bila ^Pasijonska knjiga" s slikami. Temu proizvodu nabožne vsebine so potem sledila dela krajepisne stroke; in v teh delih je šele pravzaprav začel Valvazor obde-lavati tisti predmet, v katerem je bil takorekoč doma in v katerem se je pokazal pravega veščaka. Tako izda Valvazor »Krajepis Kranjske" z naslovno podobo in 316 slikami kranjskih niest, trgov, samostanov in gradov. Kmalu nato izide njegov »Krajepis gradov Lambergove rodovine" z mnogimi barvotiski. Na isti način kakor krajepis Kranjske obdela tudi »Krajepis Koroške" s sli-kami mest, trgov, samostanov in gradov po Koroškem in »Krajepis Solno-graške". Poleg tega izdela tudi zemljevide Koroškega, Kranjskega in Hrvaškega in doda že prej izdanemu ,,Krajepisu Koroške" 1. 1688. tudi na-tančen opis Koroške. V Valvazorjevi založbi izide tudi bajesloven spis rimskega pesnika Ovidija nMetamorfoze" in pa knjiga nTodtentanz" (Mrtvaški ples ali gledališče človeške smrti); obe ti knjigi okrasi Valvazor z lifnimi bakrotiski. Vsa našteta zemljepisna dela Valvazorjeva pa so bila le nekaka pri-prava za njegovo največje delo, ki ga je nosil Valvazor že dolga leta na svojem srcu. Potujoč po tujem svetu je namreč spoznal, da je njegova rojstna dežela Kranjska v inozemstvu popolnoma nepoznana; le tuintam so mu vedeli tujci kaj povedati o Kranjski, a še to je bilo pogosto na-pačno. Izkušnja ga je pa tudi učila, da celo domačini sami le malo vedo o kranjski domovini. Na drugi strani pa je videl na svojih potovanjih, Mlada stara mamica. -x 14 .<- kako lepa dela imajo Francozi in Nemci v svojih deželah. Vsa ta raz-motrivanja so ga nagnila, da je sklenil natančno popisati Kranjsko v kraje-pisnem, v prirodoslovnem, v narodopisnem in v zgodovinskem oziru. Težko breme si je naložil Valvazor na svoja ramena. A bil je mož, ki je bil vsestransko kos stavljeni si nalogi. Dičila ga je visoka omika, ki si jo je prisvojil v tujini; v tujini se je izuril tudi v vestnega, razboritega opazovalca, ki mu ne uide nobena malenkost. Čuli smo že, kako vneto . se je vadil v zgodovini, starinoslovju in v zemliepisju. Da, Valvazor je bil kakor poklican za zgodovinopisca in zemljepisca rojstne dežele. ] Preden se Valvazor loti tega velikega dela, se vestno pripravlja nanje. Ker dobro ve, da se more kaka stvar le tedaj dobro popisati, ako jo človek natančno pozna, zato neutrudno prepotuje Kranjsko in nje obmejne po-krajine. Nobena gora mu ni previsoka, da ne bi splezal nanjo in ne pre-meril nje višine, nobena jama, nobeno brezno pregloboko, da se ne bi spustil vanje in ga pregledal in preiskal. Natančno si ogleda vsa mesta, trge, gradove, samostane, važnejše cerkve in stavbe, starinske spomenike in jih nariše. Povsod pobira stare denarje in določuje njih starost. Z trudoljubivo marljivostjo preišče vse dostopne knjižnice in arhive, v ka-terih upa najti le najmanjšo zanimivost, tičočo se kranjske dežele. Na vse strani pošilja poslance do graščakov in posestnikov arhivov ter jih prosi, naj mu opišejo zgodovino svojih gradov, ali pa naj mu vsaj prepuste dotične listine v uporabo. Večina graščakov se še ne zmeni ne za to in mu niti ne odgovori; drugi so celo tako ozkosrčni, da mu nečejo odpreti svojih arhivov. To so bile bridke izkušnje za Valvazorja. Pa. nje-gova trdna volja je premagala take in enake ovire, in tolažila ga je zavest, da je še vendar nekaj mož, ki so uvideli važnost njegovega nameravanega podjetja in mu dobrohotno segli pod ramo. Tako mu je da! na raz-polago svoj arhiv Volk Engelbert grof Auersperg kakor tudi zatiški opat pl. Raumbschtissel; podpirala sta ga tudi zgodopisca SchSnleben in Thal-nitscher (Dolničar). V vzpodbudo mu je bilo tudi pismeno občevanje z angleškimi, francoskimi in nemškimi učenjaki. Tako naposled zagleda I. 1689. beli dan po mnogih trudih in naporih Valvazorjevo znamenito delo: ,,Ehre des Herzogtums Krain" (Slava vojvo-dine kranjske), posvečeno kranjskim stanovom. Delo obsega štiri debele zvezke, katerih I. ima L + 696, II. 836, III. 1126, IV. 610 + 62 str., skupaj 3320 str. in 533 podob. Vsa tvarina pa je razdeljena v petnajst knjig. Prva knjiga razpravlja o imenih tistih Ijudstev, ki so prebivala v najstarejših časih na Kranjskem; spisal je to knjigo že prej imenovani Erasmus Francisci. Druga knjiga podaja kratek zemljepis Kranjske. V tretji knjigi se popisujejo natanko go-rovja, reke, podnebje, viharji in važnejše rastline, živali in rudnine. Poleg tega beremo v tretji knjigi zanimive stvari o starih kranjskih rudnikih; zlasti natančno je tu opisan idrijski rudnik. Četrta knjiga nas seznanja s prirodnimi posebnostmi Kranjske, tako s podzemeljskimi votlinami in vodami, ¦* 15 *¦ in nam podaja jasno sliko o čudovitem cerkniškem jezeru. Peta knjiga, ki jo je tudi najbrž spisal Francisci, popisuje narode, ki so gospodarili po Kranjskem, dokler ni prišlo pod francosko oblast. V dodatku k tej knjigi riše Valvazor ona mesta, ki so bila na Kranjskem za Rimljanov. Prezanimiva je šesta knjiga. Tu slika Valvazor v posameznih delih dežele običajni jezik, narečja, nošo, šege in navade. O plemenitaših govori le ob kratkem, češ, ti imajo vedno kaj posebnega na sebi. Valvazor se zlasti tu kaže bistrega opazovalca; njegova slika o tedanjih kranjskih kmetih je tako natančna, da se človeku zdi, kakor bi živel za dvesto let nazaj, kadar čita ta popis. Šesti knjigi je pridejan imenik vseh važnejših kranjskih pisateljev; ob koncu na-števa Francisci tudi Valvazorjeva dela. Sedma knjiga se bavi z vero. V nji zvemo zanimive podatke o poganskih bogovih, o pokristjanjenju Slo-vencev, o lutrski veri in kako je ta zopet podlegla krščanstvu. V dostavku govori pisatelj o bogoslužnih navadah Slovencev, o praznoverju in posebno obširno o čarovnicah. Osma knjiga se bavi s svetniki, patriarhi, škofi, re-dovi, župnijami, podružnicami in cerkvcnimi igrami. — V deveti knjigi po-pisuje Valvazor ustavo in upravo Kranjske, razpravlja o sodnijstvu, o sta-novih in o kranjskem plemstvu in našteva končno v alfabetiškem rcdu plemenitaške rodovine kranjske. Deseta knjiga obsega zgodovino knezov in deželnih gospodarjev, ki so vladali Kranjski od rimskih časov sem. V cnajsti knjigi popisuje Valvazor mesta, trge, gradove in samostane na Kranjskem. Vsak kraj, grad ali samostan je popisan na isti način. Najprcj sc bavi pisatelj z izvirom nemškega in slovenskega imena, potem poroča o leži gradu, pri trgih omenja rodovitnost zemlje v okolici. Nato našteva ro-dove, ki so bili posestniki gradu, in omenja zgodovinskih dogodkov, ki so v zvezi z dotičnimi rodovi. Natančno riše zgodovino mest. Pri mestih opiše naj-prvo cerkve in druge važne stavbe, nato govori o pravicah, ki si jih je pri-dobilo mesto tekom časa, ter omenja trgovino in promet; naposled pripoveduje o dogodkih, ki so se zgodili v dotičnem mestu. Posebno vrednost imajo Val-vazorjeve zgodovinske pripomnje o mestih, gradovih, trgih in saniostanih za-raditega, ker jih je večirioma zajel iz dotlej neporabljenih listin in ker se pečajo večkrat te vesti z dogodki, ki segajo nazaj v X. in XI. stoletje. Dvanajsta knjiga poroča o hrvaški in morski obmejni pokrajini, ter posebno obširno o turških mejnih trdnjavah. Trinajsta knjiga se bavi s prazgodovino Kranjske. V štiri-najsti in petnajsti knjigi nadaljuje deželno zgodovino; začetek habsburške vlade tvori mejo med obema knjigama. Vsebina je tu jako pisana: poleg dednih prepirov poroča pisatelj o potresih in drugih podeželnih nesrečah , poleg turških vojsk popisuje lakoto, kugo in nenavadna nebeška znamenja. S tem velikim delom je proslavil Valvazor sebe in svojo rojstvo deželo. Nihče. pred njim in tudi nihče za njim ni izdal dela o Kranjski, ki bi se moglo meriti z Valvazorjevo nSlavo vojvodine Kranjske". Za vsakega, ki se peča z zgodovino Kranjske, je Valvazor še danes najvažnejši vir. Iz Valvazorja so dosle] zajemali vsi, ki so pisali o kranjski zgodovini, pa tudi pesniki in pisatelji so našli v njem obilo snovi za svoje pesmotvore in za svoje pripovedne spise. -9" 16 K~ Namen, ki ga je imel Valvazor pri spisovanju te knjige, se mu je po-polnoma posrečil. Pokazal je Valvazor v podobi in besedi tujemu svetu kranjsko deželo, nje zgodovino, nje zemljepis, nje prirodne zanimivosti, popisa! z živo besedo nje nekdanje in sočasne prebivalce. Domačini so tudi šele po njegovi knjigi izpoznali pravo vrednost svoje rojstne dežele. Valvazorjeva navdušena beseda je netila v njihovih srcih spoštovanje in Iju-bezen do kranjske vojvodine. In beri Valvazorja danes! Čuden človek bi nioral biti, ako bi se te ne polastilo vsaj nekaj tistega domoljubnega navdušenja, ki je narekovalo pisatelju to knjigo. Razen naštetih del jih je spisal Valvazor še nekaj, ki so pa ostala ne-natisnjena. Vsega skupaj je spisal 22 knjig. Spretno je umel Valvazor sukati pero; nič manj nego peresa pa ni bil vajen tudi meča. Odlikoval se je kot hraber vojak v viharnem letu 1683. na Štajerskem, kjer so si ga dolenjske čete izvolile za svojega podpovelj-nika in kjer je z drugimi kranjskimi vitezi uspešno odganjal silovitega Turka od štajerske meje. Štajerci so tako cenili Valvazorjevo junaštvo, da so ga ob njegovem odhodu odlikovali s častnimi svetinjami. Različna književna podjetja, zlasti pa ogromni stroški, ki jih je imel s svojo »Slavo vojvodine kranjske", so popolnoma uničili lepo Valvazorjevo imetje. L. 1690. je moral prodali svojo dragoceno knjižnico, da bi se rešil iz denarnih zadreg. Ker še to ni zadostovalo, se je moral ločiti tudi od priljubljenega mu gradu Bogenšperka, kjer je živel samo za znanost in umetnost; prodal je ta grad kakor drugo svoje imetje. Za skromno vsoto, ki mu je preostala, si je začetkom 1. 1693. kupil v Krškem preprasto me-ščansko hišo. A prišel je v Krško le umret. Že 19. septembra I. 1693. je zatisnil trudne svoje oči. Pokopali so ga na gradu Mediji, ki je bil nekdaj njegova last. Zgodovina kranjska ne pozna tako plemenitega in požrtvovalnega rodo-Ijuba kakor je bil Valvazor. Daroval je vse svoje lepo imetje v čast in slavo rodne dežele. Proslavil je vojvodino Kranjsko, a pri tem sam ubožal in umrl skoro kot berač. Boljše ne moremo označiti plemenitega njegovega delovanja, kakor ga je označil dr. Jakob Župan z besedami, ki srao jih po-stavili na čelo temu sestavku. Da, Kranjski na žrtvenik je položil ves svoj imetek, iz Ijubezni do nje je prenašal uboštvo; v njeno proslavo je posvetil vse bogate zaklade izvenredne svoje nadarjenosti in učenosti. Poznim ro-dovom vstane svetal zgled prave domovinske Ijubezni, ravnajoč se po pcs-nikovih besedah: A ne iz ccnih besedi, iz del se javljaj žar strasti. Zgradil si je s svojo nSlavo vojvodine kranjske" veličasten, ncminljiv spomenik. A že pred sto leti so poudarjali rodoljubni možje, da so kranjski rojaki dolžni, svojemu Valvazorju postaviti viden spomenik v znak spošto-x vanja in hvaležnosti. Ta dolgo gojena želja se je pred kratkim izpolnila. Postavili so namreč mogočen, nadprirodno velik kip Valvazorjev v Ljubljani, in sicer pred ondotnim muzejem.