Jasmin Čaušević

	POL SRCA



	Avtor: Jasmin Čaušević

	Lektorirala: Nataša Koražija

	Grafična obdelava: Sebastjan Auser

	Fotografije: Jasmin Čaušević

	Naslovnica: Jasmin Čaušević

	Izdal: Jasmin Čaušević, Velenje

	Izdaja: 2022, 1. Elektronska Izdaja



	©2022, Jasmin Čaušević



	Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti repruduciran, kopiran, shranjen ali

	prepisan v kateri koli obliki brez pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI-ID 129385731

	ISBN 978-961-07-1368-5 (ePUB)





	POGLAVJE I.

	Čudovito zgrajena jadrnica, zavidljive dolžine okoli dvajset metrov, je počasi plula proti marini Izola. Bilo je lepo pomladno jutro, sonce je posijalo na vodno gladino in po njej poplesavalo v nešteto plesnih odsevih. V tej dopoldanski sončni svetlobi se je to turistično mesto kopalo v prijetnem dnevu, ki se je šele dobro začel. Nad mestom, ki so ga obkrožale številne hiše in vile, ki so se šopirile v svoji barvitosti, so bile zgrajene na bregu nad morjem. Bil je to prekrasen pogled, kjer sta se umetnost človeka in narave pomešala, saj sta se v vseh teh desetletjih uskladila. Zdelo se je, da arhitekti niso pokvarili osnove, vsaj tako je bilo videti iz okna odvetniške hiše. Iz razmišljanja in pogleda na ta čudoviti pejsaž me je predramil od preveč pokajenih cigar hrapavi glas odvetnika Romana.

	»Jan, zdi se mi, da je tu vse v redu,« je rekel Roman in zložil papirje, ki jih je nato dvignil iz mahagonijeve mize ter mi jih podal čez mizo, kjer sem sedel jaz.

	»Mogoče bom vesel, ko se bo vse to enkrat končalo.«

	Vedel sem, da bi tudi sam rad to čim prej končal, saj je bil primer nenavaden in se je zapletel na najbolj nepričakovane načine. Ugovor na ugovor, taksa na takso, dokler ena od strank ne bo izgubila. Verjamem, da smo že vsi utrujeni od tega. Papirje sem pospravil v kuverto in jih z olajšanjem potisnil v predal svoje torbe.

	»Mislim, da bo s tem zdaj le konec,« sem rekel. »Ne vem, kaj se lahko še zgodi. Pravzaprav pa pri tem nikoli ne veš. Vse je odvisno od sodnika.«

	»Da,« se je strinjal tudi sam. »Tudi jaz tako mislim. Kaj pa papirji v zadevi druge pritožbe, so že pripravljeni?«

	»Ne še. Pripravljeni bodo v nekaj naslednjih dneh. Takoj ko jih zberem, ti jih prinesem ali pošljem,« sem rekel.

	»No, saj ni tako nujno. Ti še lahko počakajo,« je rekel in pogledal na svojo drago uro, ki jo je dobil ob okrogli obletnici. »Počasi bom moral oditi v Ljubljano.«

	»V Ljubljano?«

	»Da. Vem, da je zame neprijeten čas, da odidem, toda zaroko moram izpeljati, kot sem obljubil. Si slišal govorice o Dušanu Traku?«

	»Nekaj sem že moral,« sem rekel. »Zdi se, da se imena spomnim. Ni tako navadno, a mi je vseeno znano.«

	»Dušan je posebnež, ampak res v pravem pomenu. Je pa res, da je eden od mojih najboljših prijateljev še od študentskih dni. Med nama je nastala naklonjenost, ki se je s časom vedno bolj in bolj krepila. Bil je tudi predstavnik vseh študentov v zadnjem letniku. Vse to pa samo zato, ker je bil izbran za najbolj priljubljenega študenta na fakulteti. Takoj ko je diplomiral, je prišel v Ljubljano in dobil dobro delovno mesto v gradbenem podjetju. Večkrat sva se srečevala na tenisu, ki je bil takrat še moderen, zato sem ga povabil tudi k sebi na dom. Odzval se je in k meni prihajal na vrt kadit cigare, rad je spil kakšen dober konjak. Moram priznati, da je zelo družaben človek in moja žena je vedno rekla, da bi on znal narediti vsako žensko srečno in veselo.

	Presenečen sem bil, ko mi je pred mesecem dni poslal vabilo po pošti, v katerem naju je vabil na svojo zaroko. Veš, prav radoveden sem, kakšno žensko si je našel, saj so bili njegovi pogledi na idealno žensko precej visoki. Vedno sem mu rekel, da če bo tako mislil, se ne bo nikoli poročil. Sit sem že bil njegovih kratkotrajnih zvez in avantur.«

	Poslušal sem ga z zanimanjem, saj sem se zdaj spomnil, da sem že kar nekaj slišal o njem. Zanimiva mi je bila tudi Romanova razlaga, s katero je znal prav lepo opisati tega človeka.

	»Spomnim se, da je bilo lani, zdaj se ne spomnim več, ali je bilo konec poletja, morda pa je bila že jesen, prišel nekega večera k družini Šmon. Bila nas je manjša, a prijetna družba, kateri člani smo se vsaj vsak mesec enkrat srečevali, največkrat kar na vrtu pri Šmonovih. Takrat se je skoraj osmešil pred vsemi, ko je pogovor nanesel nanj in na ženske. Rekel je, da je zanj idealna ženska tista, ki bi lahko omrežila njega in osvojila njegovo srce. Seveda je takoj dodal, da bi takšna ženska morala biti duhovita, tudi svetovljanka, ki pozna svet in kulturo. Morala bi biti pametna in posledično intelektualni sopotnik svojega moža. Vsi smo se debelo pogledali in vem, da ga je nekdo vprašal: »Kaj pa, če malo zanemarimo notranjost tega tvojega ideala? Kakšna bi morala biti od zunaj, tako po videzu mislim?«

	»No, če kaj hodite v gledališče ali pa če gledate stare filme, bi morala biti lepa ko glavna igralka. Še kot otrok se spomnim lepe Sofije Loren.«

	»Ampak Dušan, verjemi mi, da lepe ženske nikoli niso bile intelektualke v takšnem pomenu, kot si ga ti močno želiš,« sem na vse to dodal še sam.

	»Mislim, da je tvoj prijatelj kar preveč mačističen in samovšečen,« sem pripomnil. »Oprosti, ampak ima res visoka merila za svojo sanjsko žensko. Potem sploh ni čudno, da je ostal tako dolgo sam.«

	Roman se je moji opazki nasmehnil, pogledal še sam skozi okno in se potem obrnil k meni.

	»Pa je on res tako popoln, da bo ekvivalenten tej svoji izbrani dami?«

	»Težko bi to ocenil. Vseeno je moj prijatelj in jaz ga sprejemam takšnega, kot je,« je rekel Roman. »Če je že našel takšno žensko, kot je očitno razbrati iz vabila na zaroko, potem jo je, zato menim, da bi morala biti podobna želja po izbiri iz obeh strani. Če pa sem iskren, je videti res fit, fizično je res eden lepših moških pri nas in leta se mu ne poznajo kot ostalim. Ženske pravijo, da je vsako leto še lepši. Kar se intelekta tiče, pa moram priznati, da je v poslu zelo dober. In če je povsod takšen, potem je res idealen.«

	 »Očitno je, da takšne ženske le obstajajo in da je od nekod izkopal svetega grala v ženski obliki,« sem hudomušno pripomnil.

	»No, nisem ti povedal, da je z vabilom na zaroko prispela tudi fotografija obeh. Ko sem zagledal njegovo zaročenko, sem lahko samo zavzdihnil, kot bi mi vzelo sapo. Verjemi mi, da je podobna Sofiji Loren v najboljših letih. Mojstrovina od lepote! Mislim, da sta en kot drugi, s tem, ko sta se našla, ujela največ, kar se ujeti da. Moja žena je še dodala, da si lahko samo zamisli, kako lepi bodo šele njuni otroci.«

	»Ja hudiča, kje pa jo je potem našel? Ne morem verjeti, da bi lahko takšna lepota tavala po naši lepi Sloveniji, a da se zanjo, ne bi še nihče ogrel.«

	»Vidiš, ravno to sem tudi sam rekel. Potem pa sem ga poklical in mu čestital ter se zahvalil za prejeto vabilo. Seveda nisem mogel mimo tega, da bi ga vprašal, kje je našel ta biser.«

	»Ne reci mi, da je ona našla njega,« sem dejal po tem, ko je sam malo zastal s pripovedovanjem.

	»Zamejka je, Slovenka in ves čas je živela čez mejo. Tam jo je tudi našel.«

	»Ne morem verjeti, da je takšna mojstrovina od ženske, kot jo ti opisuješ, ni mogla najti moškega z modro krvjo ali vsaj kakšnega bogatega 'fabrikanta'.«

	»Tudi na to sem še sam pomislil, dragi moj Jan. Po lepoti bi lahko bila vrhunska manekenka, hollywoodska igralka, ali pa morda celo princesa. In veš, kako lepo je govoril o njej! Na koncu je še dodal, da je njegovo življenje z njo dobilo smisel in da so bili njegovi dnevi do sedaj brez sonca in noči brez lune.«

	»Roko na srce, kakšna ženska bi se še stopila ob takšni izjavi, jaz pa bom rekel, pa ne ljubosumno, da je pravi nakladač, pa čeprav ga osebno ne poznam.«

	»Jan, ljubezen je strast, resnična stvar, o kateri pesniki pišejo in vsem se zdi neresnična in redka. Pa saj če se ne motim, si tudi ti izbirčen pri ženskah. Odkar si se razvezal z ženo, si imel kar nekaj žensk, s katerimi si poskusil živeti.«

	»Jaz nisem ne lep ne pameten, pač neko slovensko povprečje. Ženske so poglavje zase. Očitno nisem tako lep in bogat, da bi katera ostala dlje časa ob meni. So kot leta v letnih časih. Vsako poletje je druga na moji barki.«

	»Torej je nekaj z njimi narobe?«

	»Ne, to ne, le jaz nimam sreče z njimi. Saj poznaš star pregovor, ki pravi, da so tiste najboljše že poročene.«

	»Čisto tako tudi ni, sicer si Dušan ne bi našel svoje šele zdaj, tako pozno.«

	 »In kdaj bo potem njuna poroka? Se že kaj ve?«

	»Kolikor vem, datum še ni določen, a verjamem, da bo kmalu.«

	»Predvidevam, da boš tudi ti na poroki prisoten, morda celo kot poročna priča, če sta že tako dobra prijatelja.«

	»Upam, da ne, a tudi če bo tako, kot ti praviš, mu tega res ne bi odklonil. Nič, zdaj pa bom moral iti, zaroka me čaka. In hvala tebi, da sva lahko malo poklepetala, tako brez poslovnosti.«

	Podal mi je roko v pozdrav, mi jo srčno stisnil in se nasmehnil. Vzel sem svojo poslovno torbo in odšel skozi hodnik, do izhoda iz njegove odvetniške pisarne. Odpravil sem se proti obali, proti morju, saj sem pogrešal svojo barko, za katero ta trenutek, res nimam časa. Kar nekaj stvari moram opraviti in jih ne morem preložiti. Vikend se je začel, jaz pa, namesto da bi plul, sem moral domov, nazaj v Ljubljano. A vseeno si bom vzel toliko časa, da na obali spijem kozarec vina in si privoščim vsaj prigrizek, če ne že kosilo.

	Sedel sem na gostinski vrt ob morju in se zagledal v del ribiškega mandrača, na katerem je bila privezana velika ribiška ladja. Za njo so bile še tri druge, manjše. Kako mirno in spokojno so bile videti v tem dnevu. Na eni od njih, največji, so ribiči pospravljali plastične zaboje, in ko je nekaj kovinskega padlo po tleh kovinske ribiške barke, je to zadonelo kot pok, ki se je slišal skozi zaliv in je odmeval čez hrib.

	Takoj ob moji mizi je sedel starejši možakar, verjetno ribič, ki je s svinčnikom pisal v notesnik in si verjetno zapisoval pomembne stvari, kot si jih mi danes pišemo v računalnik. Iz zatopljenosti v delo ga je presenetil ta pok, da se je obrnil, v roke prijel pipo, ki ji je tobak že zdavnaj dogorel, in z odprtimi usti strmel v smer, iz katere je prihajal ta pok. Že naslednji trenutek je bila pipa v njegovih ustih, nato je pogledal mene, pokimal v pozdrav, njegov pogled pa je zašel nad strehe starih mestnih hiš.

	Ravno ob tem času se je med nama in obalo sprehajala mlada ženska; kakšnih trideset pomladi ali malo več je štela. Oba sva usmerila pogled proti njej in slišal sem, kako je dejal: »O, bog, zakaj mi nisi naklonjen in mi v mladosti nisi dal takšne ženske? Vse bi dal za takšno lepotico, ki bi mi jo vsi zavidali.« Nato je z dlanjo udaril po mizi, da je prazna skodelica od kave poletela nekaj milimetrov višje in se z zvokom keramike ob keramiko ustavila na podstavku. Pogledal je proti meni in v natakarja, ki je ravno ob tem času prišel do moje mize. Naročil sem mu ribjo juho in kozarec rdečega vina.

	Pozvonil mi je telefon. Klical je moj dobri prijatelj Igor. Bil je mlajši od mene, visok štiridesetletnik, dober, prijazen, priljubljen, a osamljen, če je popularnega moškega mogoče opisati kot osamljenega; a takšni moški v resnici to so. Malo prej sem izvedel in skozi besede opisa spoznal še enega. Ta moj je bil res bogat, rekreativni športnik in poslovnež. Ukvarjal se je s športnimi rekviziti, ki jih je prodajal fitnes klubom vsaj v desetih državah po Evropi. Po meni sodeč, bi moral biti srečen človek. Pravzaprav je na videz bil, toda za nasmejanim obrazom je stala drugačna maska in v prsih je bilo nesrečno srce. V njegovem primeru ne bi bilo ravno tako, če se na njegova pleča ne bi naslonila nesreča. Imel je pozlačeno življenjsko pot, ki mu je bila v zibelko položena že ob rojstvu. Zdaj pa se je nanj vrgla črna senca, ki je to pot spremenila in poglobila v brazde, ki jih orje življenje.

	»Zdravo, Jan, boš imel kaj časa?«

	»Zdravo, Igor, nekaj časa se za dobre prijatelje vedno najde, a spet je odvisno, če se bova lahko uskladila. Kaj bo novega?«

	»Menjal bi barko in v Italiji, v Monfalconu, imam zagledan en dober komad. Samo pogledal bi jo skupaj z mano. Saj veš, da dvoje oči vidijo več in zaznajo več napak, kar pa pripomore k nižji ceni.«

	»Saj dobro veš, da jaz nisem ekspert za motorne jahte. Za

	pol denarja, ki si ga namenil za to jahto, bi dobil lepotico med jadrnicami. In ti kot športnik bi lahko jadral, ne pa da za gorivo zmečeš cele samokolnice denarja v morje. A kako naj te spreobrnem, če si tega ne želiš? Nisem tip moškega, ki bi spreobrnil jahtaša, kot lahko posebna ženska spreobrne še tako vernega župnika, da zapusti župnišče in se poroči z njo.«

	Slišal sem ga, kako se je s srcem nasmejal, nato pa je rekel: »Ko mi bo šlo slabo, se bom spreobrnil v rjuharja in kupil si bom jadrnico. Saj veš, da jaz potrebujem močno dozo hitrosti. In kje si danes? Zdi se mi, kot da slišim morje v ozadju.«

	»Res je, v Izoli sem in trenutno na kosilu. Nič posebnega, le ribja juha in kozarec rdečega.«

	»Jan, potem te ne bom motil in dober tek ti želim. Javi se kaj, pa greva pogledat, kakšne barke prodajajo v Italiji.«

	Odzdravil sem mu, nato sem se lotil že malo hladne ribje juhe, ki pa mi takšna ni več teknila. Odrinil sem jo od sebe in odlomil kos kruha ter ga dal v usta. Kruh in vino sta mi vedno teknila. Spomnil sem se starejšega Igorjevega brata Jureta, ki je bil drugačne narave, prenagljen, svojeglav, na trenutke tudi nemaren. Popolnoma drugačen od Igorja, a kljub temu sta bila brata zelo navezana drug na drugega. Med njima je bilo sedem let razlike in posledično je Igor gledal na Jureta kot na svojega zaščitnika. Kasneje, ko si je Jure našel žensko in je več časa prebil z njo kot z njim, je bil ta ljubosumen. Začel se je prepirati z Juretom in sploh ni čutil ter razumel, da gre za življenjsko izbiro. Potem se je zgodila prometna nesreča. Juretova takrat že poročena žena se je utrujena vračala iz Italije v Ajdovščino, kjer je vsa družina stanovala. Juretova Ivana je umrla na kraju nesreče in ta je doživel takšen šok, ki ga ni nikoli prebolel. Živel je kot živa razvalina človeka, dokler nekega lepega dne ni umrl. Enostavno se zjutraj ni več prebudil. Njun oče, bolehen in star, ki je že pred leti izgubil ženo zaradi raka, je od žalosti umrl komaj tri dni za Juretom. Tako je Igor podedoval tudi posel od brata, ki ga je ta podedoval od svojega očeta.



	POGLAVJE II.

	Kar nekaj tednov je minilo od takrat, ko sem bil pri odvetniku Romanu Petrnelu v Izoli, in zdelo se mi je, da se mi je delo kopičilo še hitreje kot običajno. Dejstvo, da tudi ta teden ne bom odšel na svojo barko v Rovinj, me je zaradi tega še bolj žalostilo. Pogledal sem skozi okno, kot bi zaradi spoznanega dejstva želel zajeti še več svežega zraka. Pomislil sem na Romana in se vprašal, kaj počne. Pomislil sem, da bo morda kmalu na poroki. Dušan se bo moral prav dobro potruditi in pohiteti s poroko, da si njegova zaročenka ne premisli. Vseeno sem sedel za mizo, odprl prenosnik, da bi pisal, a sem moral kaj kmalu vstati, saj je pri vratih zazvonil zvonec. Odprl sem vrata in zagledal našega poštarja.

	»Podpisati morate, priporočeno pismo je.«

	Podpisal sem, prevzel pismo in še nekaj druge pošte, za katero sem predvideval, da so več ali manj mesečni računi in položnice. Spet sem sedel za mizo in s pisemskim nožkom odprl svetlo rjavo kuverto. Pogledal sem na papir in na najem je bilo natisnjenih samo nekaj besed:



	'Zdravo, Jan,

	nisem te želel klicati po mobilnem telefonu, ravno tako ti tudi nisem želel poslati elektronske pošte. Ne vem, zakaj, a zadeva je preveč delikatna, da si tega ne upam.

	Ubral sem staro pot, pismo. Zato te prosim, če lahko ta petek prideš do mene v Izolo, skupaj pa bova odšla v Portorož. Prosim te, da se res zglasiš, ker potrebujem tebe in tvoj nasvet.

	Tvoj prijatelj Roman'



	Najbolj nisem razumel te vsebine, sploh pa ne, zakaj je bilo potrebno to pismo, saj živimo v elektronski dobi in imamo na razpolago mobilno telefonijo. A šele zdaj mi je kanilo v glavo, da je petek že jutri. Ni kaj, če me tako skrivnostno prosi, potem že mora biti nekaj na tem, da se bom moral zglasiti pri njem.

	Zjutraj sem samo nekaj pojedel, za vsak primer sem si spakiral manjši kovček in vanj zložil nekaj oblačil in dodal še osebno kozmetiko. Odpeljal sem se do Izole, a ko sem prispel do njegove pisarne, mi je tajnica povedala, da je Roman doma. Odpeljal sem se do njegove vile; upal sem, da bom srečno prišel na cilj po tej vijugasti in zapleteni cesti. Kadar sem šel k njemu na dom, sem imel v navigaciji vedno vpisan njegov naslov. A tudi brez usmerjanja prijaznega ženskega glasu iz navigacije sem prispel do velike bele hiše. Vedno sem pravil, da so odvetniki kot pijavke in da so njihove storitve precenjene. Avto sem parkiral na dovozu, ko so se odprla vrata in proti meni je že prihajal Roman. Stopil sem iz avta, ga počakal na mestu, nato pa mu ponudil roko v pozdrav. Srčno mi jo je stisnil kot vedno, nato me je povabil v hišo.

	»Prišel sem, kot si mi pisal. Že od včeraj se sprašujem, kaj je tako skrivnostno, da si mi pisal pismo. Če je kaj posebnega, bi me lahko poklical iz kakšnega poceni telefona, ki ga skupaj z mobilno številko lahko kupiš brez osebne izkaznice, v vsakem večjem trgovskem centru.«

	»Res je, Jan, a sem naredil to, kar se mi zdi v tem trenutku najbolj varno. Pojdiva v hišo, da ti nalijem konjak. Vem, da ga imaš rad. Imam nekaj novega, pa bi rad, da poskusiš, nato pa se bova pogovorila. Trenutno sem še sam doma in tako bo lažje za naju.«

	V roke sem prijel hruškasti kozarec, v katerega je Roman nalil za dober prst zlato rjave tekočine. Pomešal sem tekočino in jo povonjal. Omamno je dišala in verjamem, da bo še bolj omamno dobra. Roman je dvignil čašo, nazdravila sva na daleč, brez trkanja in iz kozarca sem srknil del tega napoja. Nekaj časa sem ga zadržal v ustih, da sem na nebu začutil pekočo bolečino, ki je le malo za tem stekla po grlu in naprej do želodca. V trenutku me je pogrelo, saj nisem kaj dosti jedel in za alkohol je bilo še veliko prezgodaj. Sploh ne vem, če sem kdaj pil alkoholno pijačo v dopoldanskem času.

	Sedla sva in potem sem ga vprašal: »No, kaj bo tako posebnega?«

	»Jan, malo mi je težko, a moram ti povedati, ker potrebujem tvoje mnenje. Morda boš zdaj spremenil mnenje o meni, a verjemi, da sem kljub vsemu dober in pošten človek.«

	Spraševal sem se, zakaj je potreboval mojo pomoč, ko je bil sam tako jasnoviden, tako razsoden in tako previden. Kaj le je bil ta osupljivi dogodek, s katerim se je soočil, ta kriza, ki je bila tako nujna in preobremenjena, da ga je tako pretresla in najverjetneje tudi prestrašila? Že samo meni poslano pismo je bilo dokaz njegove zadrege, njegove težave. Nisem razumel, zakaj se je povezal z mano in kako mu lahko jaz pomagam. In zdaj, ko sem ga gledal, kako si živčno mane roke in čaka, kako bom reagiral, sem čutil, da je res nekaj hudo narobe.

	»Roman, mi boš zdaj povedal, kako ti lahko pomagam?«

	»Veš, da je naš posel težak in tudi zahteven. Včasih tudi ne gre vse po črti zakona in saj veš, da smo zaradi denarja pripravljeni marsikaj storiti.«

	»Roman, zate bi rekel, da ti teh problemov nimaš.«

	»Morda nimam posredno, a neposredno sem tudi jaz vpleten v malo nerodne zadeve.«

	»Kakšne?« sem vprašal.

	»Z denarjem. Saj sem ti povedal.«

	»Roman, ne razumem, kaj se je zgodilo, saj mi nič ne poveš.«

	»Omenjal sem ti Dušana, z njim sem delal. On je preko njihovega gradbenega podjetja jemal provizije, sklepal čudne posle s sumljivimi ljudmi v sosednji Italiji in si v tem času nagrabil zajetno vsoto denarja. Zdaj pa je šlo očitno nekaj narobe in ti ljudje so prišli po svoje.«

	Še vedno je stiskal roko, enkrat eno, drugič drugo. Obe dlani in prste je imel že rdeči in na nartu so se videle nabrekle žile. Zdi se mi, da je bila njegova koža v trenutku videti starikava in grda hkrati. Pogled je bil še vedno usmerjen v tla, kot bi želel prešteti deščice lamelnega parketa.

	»Ne razumem, kaj si imel ti s tem. In zakaj potem takšna čudna skrivnost o tem dogodku?«

	»Jaz sem pisal in urejal pogodbe za podjetje, v katerem je delal Dušan. Tako sem pogodbe priredil, da sem bil za vse jaz kontaktna oseba. Če je izvajalec zamujal, sem izvajalca izsilil, da je moral plačati pogodbene kazni. Včasih je šlo z odvetniškimi dopisi, včasih tudi s tožbami preko sodišča. Ves denar, ki smo ga dobili, je moral romati najprej k meni, na moj račun, da sem imel evidenco nad vsem. Od zneska sem odštel svoj delež in z Dušanom sva imela dogovor, da denar za nekaj dni nakažem njemu, nato pa ga bo on nakazal podjetju. A tega ni nikoli naredil. Denar je zadržal zase. Nekaj tednov, preden se je zaročil, si je kupil manjšo, a lepo hišo v Portorožu. Da ne bi bilo preveč sumljivo, si je na banki najel celo stanovanjski kredit. Ko sta se s Patricijo zaročila, je ta prišla za nekaj časa živet k njemu v Portorož. Potem pa je pred dvema dnevoma kar na lepem izginila. Skoraj nisem mogel verjeti, kar mi je povedal. Rekel mi je samo, da je dobil sporočilo, naj vrne denar, sicer bo nekaj njegovega zamenjal za njegov dolg.«

	»Kolikor te zdaj razumem, je to vse stvar policije in kriminalistov. Ne vem, kaj imam jaz pri tem.«

	»Še nekaj je tu, neka jahta. Jan, najbolje je, da greva do njega, tam se bomo lahko v miru pogovorili in tam boš izvedel več. Tudi to, zakaj sem te poklical.«

	Pokimal sem in vstal. Iz kozarca sem popil še preostanek konjaka, kozarec pa položil na mizo. Odšla sva iz hiše, sedla vsak v svoj avto, se zapeljala skozi strunjanski drevored in se povzpela na klanec. Od tu se je že lepo videlo morje in del hrvaške Istre. Roman je zavil v stransko ulico in pripeljala sva se pred belo hišo s svetlo sivimi obrobami okoli oken in pompoznimi belimi vrati na vhodu. Pozvonila sva in odprl nama je moški, za katerega sem takoj domneval, da je Dušan. Odšli smo v dnevno sobo, ki je imela odprta panoramska vrata in od tam sem videl Portorož kot na dlani. Hiša res ni bila velika, a imela je strateško lokacijo in verjamem, da je bila kljub svoji majhnosti zelo draga.

	Najprej me je Roman spoznal z Dušanom, nato pa sem kar obstal pri panoramskih vratih in čez teraso zrl na morje, kjer sta se dve jadrnici s svojimi belimi jadri šopirili na tem rahlem opoldanskem burinu.

	»Viski? Konjak? Jamajški rum? Kaj lahko ponudim?« je vprašal Dušan.

	»Ne, hvala, vodo bi, če jo lahko dobim. Prezgodaj mi je, da bi pil alkohol. Pravzaprav sem ga že pri Romanu, a mi zdaj ni dobro v želodcu.«

	»Jaz moram, upam, da vas ne moti, če bom jaz spil malo viskija, da se pomirim. Celo noč nisem očesa zatisnil.«

	»Ne, nič nimam proti, vi kar, če vam to odgovarja,« sem rekel in se spet zazrl na kratko, proti dvema belima jadrnicama, nato pa sem se obrnil in odšel do mize, kjer je že sedel Roman. Sedel sem poleg njega in Dušan mi je prinesel ustekleničeno vodo in kozarec, nato pa je sebi in Romanu nalil viski. Še sam je sedel za mizo in kar nekaj trenutkov je prevladovala tišina.

	Gledal sem v lice Dušana, in čeprav ‒ kot sam pravi ‒ ni spal celo noč, se mu premalo spanca ni poznalo na licu. Že ko sem se rokoval z njim, sem si ga na hitro podrobno ogledal in lahko rečem, da je Romanov opis popolnoma ustrezal temu moškemu. Lahko bi se pridružil njegovemu mnenju in tudi sam rekel, da še nikoli nisem videl lepšega ali privlačnejšega moškega. Nekdo je moral prekiniti tišino, zato sem rekel: »Roman me je pripeljal k vam, nekaj malega mi je sicer že povedal, a v resnici še nisem dojel, kako vama lahko jaz pomagam.«

	Dušan je srknil nekaj tekočine iz svojega kozarca, nato pa me pogledal in rekel: »Ne vem, koliko vam je že bilo povedanega.«

	»Poznam le gola dejstva. Vem, da ste se zaročili, da je izginila zaročenka in vem, da ste izvajali finančne mahinacije. Ker ne vem, kje vidite mojo vlogo, bi rad vedel za vse podrobnosti te zgodbe.«

	»No, torej, nekaj opornih točk že imate, gospod Jan. Vse ostalo vam na hitro razložim in jih tako povežem. Predvsem vas prosim, da to ostane pri vas, kajti najlažje je poklicati policijo in detektive, a potem sledi izpraševanje, brskanje in razkrivanje. Nočem, da zadeva pride v javnost, ker še ne vem, zakaj se je to zgodilo.«

	»Seveda, gospod Dušan.«

	»Najtežje je to, ker je moja Patricija izginila,« je rekel, takoj nato pa zajokal in v njegovem tonu je bilo čutiti žalost.

	Za trenutek se je ustavil, da bi se vsaj malo spet zbral, in v tem trenutku sem imel priložnost, da si ga natančneje ogledam. Njegov obraz ni bil samo lep, deloval je močno in markantno. Njegovi črni lasje in oči ustvarjajo močan temperament, tri dni stara brada je še bolj poudarila drobne linije ust in brade. Na obrazu ni bilo odvečne maščobe, bila je le zdrava koža, katera se je sovpadala z njegovo vitkostjo, bila je že malo porjavela zaradi izpostavljenosti vetru in soncu. Moje oči so pritegnile zlasti njegove dlani, bile so nežne z rahlo zoženimi prsti. Te roke še nikoli niso začutile trdega dela. Na sredincu je nosil pečatni prstan s svojimi začetnicami imena in priimka. Spraševal sem se, ali se to še v tem današnjem svetu nosi.

	»Res vam lahko povem vse, a se bojim, da bo tega zelo malo. Morda manj, kot pričakujete,« je končno rekel. Njegov glas se je slišal pridušeno, nato se je ustavil, kot da ne bi več mogel nadaljevati najinega pogovora. In potem je spet začel: »Ko sem se v sredo zjutraj vrnil s sprehoda, sem mislil, da Patricija še spi. Bil sem tudi v pekarni in kupil sveže žemljice. Pripravil sem zajtrk na mizo in čakal. Ob enajsti uri sem potrkal na vrata spalnice in vstopil, ker sem jo želel prebuditi. Postelja je bila prazna in razmetana. Njen telefon je ostal na nočni omarici. Mislil sem, da je v kopalnici, zato sem preiskal celo hišo, a je tam nisem našel. Pomislil sem že, da je odšla na sprehod za mano. Takrat je zazvonil moj telefon in iz skrite številke mi je nekdo v polomljeni slovenščini, v kateri se je začutil kanček italijanskega dialekta, rekel, da je Patricija pri njih in da naj počakam na navodila. Hotel sem še nekaj vprašati, a je bila telefonska zveza že prekinjena.«

	Tudi sam sem med pogovorom napolnil kozarec z vodo in spil dva požirka, saj se mi je zdelo, da me v grlu nekaj tišči. In če sem imel še od prejšnjega srečanja z Romanom svoje mnenje, da je gospod pred mano bahav, sem zdaj moral popraviti svoje mnenje o njem – to zagotovo ni bil.

	»Veste, Jan, takoj sem vedel, za kaj gre. Na to so me že ves čas opozarjali.«

	»Kdo vas je opozarjal? Ne razumem.«

	 »Opozarjali so me tisti, s katerimi sem prišel v verbalni konflikt. Povedali so, da bodo nekega dne prešli iz verbalnega v fizično nasilje. Mislim, da se je to ravno zdaj tudi zgodilo. Le da ne morem verjeti, da so se spravili nad Patricijo, ki ni ničesar kriva. Bil sem tako srečen, ker sem jo končno našel, ljubezen mojega življenja. In bila je tako dobra do mene, boljša, kot sem si lahko mislil in kot si zaslužim. Pred dvema tednoma mi je obljubila, da bo postala moja žena. Zdaj pa se je vse to podrlo. Mi bo sploh lahko kdaj to odpustila?«

	Sedel je sklonjene glave in nato se je z obema rokama prijel zanjo, malo počakal, kot da ne bi mogel nadaljevati. A potem je spustil roki in nadaljeval: »Bila sva srečna, vem, da je tudi ona bila presrečna z mano.« Naslednji trenutek je zajokal in med jokom rekel: »Bila sva kot na oblaku, tako popolno je vse bilo. Preveč popolno za ta kruti svet. Slišal sem, da popolne stvari dolgo ne trajajo. Ampak tega res ne razumem, ne morem razumeti.«

	»Po čem sklepate, da so se spravili nadnjo?« sem ga začudeno vprašal. »Saj nismo prepričani, da so jo ugrabili.«

	»Kaj vam je, Jan? Imel sem občutek, da mi lahko pomagate, ko mi vas je Roman priporočil. Zdaj pa se mi zdi, da z vami izgubljam čas!« je že skoraj s povišanim tonom rekel in me gledal naravnost v oči.

	Nisem želel prerekati njegovega mnenja, kajti vedel sem, da me ni razumel. A važno je, da sem jaz razumel njega.

	»Ne razburjaj se, Dušan. Zdi se mi, da se nista razumela. Nadaljuj in vse mu povej,« je tiho povedal Roman, ki je bil v tem trenutku zelo umirjen in zbran.

	Dušan je stopil do bara in zdaj že s tresočima rokama komaj dolil nekaj viskija v kozarec. Verjetno ga je razburilo vse skupaj in niti predstavljati si nisem mogel, kaj doživlja. Po drugi strani pa sem še vedno čakal na svoje vprašanje, kakšno vlogo imam pri tem dejanju še jaz.

	»Povem vam, da so jo oni odpeljali, da bi jim vrnil del denarja, ki bi ga morali prejeti od mene.«

	»Kakšen denar? Ste si izposodili?« sem vprašal.

	»Niste v tem poslu, zato tega ne razumete. Roman dela za naše podjetje kot zunanji sodelavec in kot že veste, opravlja pravne posle za nas. Tako nam po naročilu sestavi končno pogodbo in razne anekse, seveda po našem predhodnem vzorcu. Tako je vse pravno zavezujoče, vendar sva se midva in določeni izvajalčevi ljudje medsebojno dogovorili, da sami napišemo še dodatne posebne pogodbe ali anekse k pogodbam. Te so napisane brez vednosti našega podjetja kot naročnika del in izvajalec v nobenem primeru ne bi zmogel pravočasno opraviti teh del. Zato bi bil izvajalec s strani Romanove odvetniške pisarne tožen in bi to tožbo zaradi določenih klavzul v pogodbi tudi izgubil. Ampak poglejmo to z drugega zornega kota. Če bi mu naše podjetje napisalo račun za t. i. penale, bi ta denar ob morebitnem izvajalčevem plačilu pristal na računu našega podjetja in bi se mi vsi skupaj lahko požvižgali na ta denar, ker ga nikoli ne bi mogli prenesti na svoje račune. Tako pa so to izgubljene tožbe, od katerih ves denar pristane na računu Romanove odvetniške pisarne. Tako ta t. i. črni denar, seveda zmanjšan za Romanov del zneska, nakaže Roman na moj račun, jaz pa določen znesek dvignem v nekaj dvigih, da to ni sumljivo. Največkrat to opravim tako, da grem v igralnico, kupim igralne žetone s kartico, nato pa igram zelo malo in v dveh delih žetone zamenjam za gotovino. Tako na enostaven in zelo legalen način operem denar, da pridem do gotovine.«

	Ko mi je to razlagal, sem komaj registriral te transakcije in se čudil človeški iznajdljivosti. A po drugi strani sem se spraševal, kako se naši finančni upravi ni posvetila lučka, ki bi nakazovala na prevaro z velikimi pretoki črnega denarja. Kot bi se dogovorili, smo v istem trenutku vsi spili nekaj tekočine iz svojih kozarcev, kot bi imeli vsi suho grlo.

	»Kot razumem, ste vsi skupaj imeli dobro razdelan načrt. Vendar ne razumem, kje se je zataknilo,« sem postal radoveden.

	»Zataknilo? Pri meni se je zataknilo. Kot veste, imam v Ljubljani luksuzno stanovanje, ki sem ga zastavil banki, da sem lahko najel posojilo za to hišo. Seveda je zdaj tudi ta pod hipoteko, ker stanovanje ni toliko vredno, kot sem potreboval kredita. Nekaj denarja sem porabil za vložek pri nakupu hiše, kakor tudi pri notranji adaptaciji le-te, kasneje pa še pri nakupu pohištva in druge opreme.«

	»Torej njihovega deleža v gotovini nimate.«

	»Seveda ga nimam, pravzaprav razlike nimam. Saj jim ne dolgujem celotnega zneska. Zato sem se hotel dogovoriti, da naredimo med sabo še eno pogodbo, s katero bi pri vloženi in dobljeni tožbi iztržili še nekaj denarja. S tem svojim delom bi potem lahko to v celoti, ali vsaj delno manjkajoči znesek tudi pokril. Vse bi se izšlo, če bi bili na drugi strani razumevajoči in strpni.«

	»Dušan, bili so, sam veš, da so bili. Če ne bi izgubljal v igralnici, do tega ne bi prišlo,« je že besno skozi svoje zobe dejal Roman. Videlo se je, da je tudi sam jezen nanj.

	»Roman, sam veš, da bi jim dal ves denar in igralnica res ni kriva za vse to,« je obupano dodal Dušan.

	»Ste večino denarja izgubili v igralnici?« sem presenečeno vprašal.

	»Nikakor ne večino, nekaj malega pa že. Vi tega ne razumete, človeka enostavno potegne in vse postane kot droga.«

	Za nekaj trenutkov je zavladala tišina. V prostoru se je čutila napetost in kljub odprti panoramski stekleni steni se mi je zdelo, da primanjkuje zraka.

	 »Edino, kar sem imel in bi lahko takoj prodal, je bila jahta. A tudi to so mi odpeljali.«

	»Kdo vam je odpeljal jahto?« sem skočil Dušanu v besedo.

	»Oni.«

	»Kako so vam odpeljali jahto in kakšno ste imeli? Pa saj to ni igrača, da bi se dala kar odpeljati.«

	»Lepo. Odvezali so jo v marini tukaj spodaj in odpluli v neznano.«

	Začudeno sem ga pogledal, kot da nisem mogel verjeti njegovim besedam. »Je bila jahta kupljena na leasing in so vam jo zaradi neplačila odpeljali?«

	»Ne, Jan. Jahta je moja last, plačana z gotovino, a so vedeli, da jo imam in so jo odpeljali. Verjetno jo bodo prodali in nekaj stotakov iztržili za njo.«

	»Še zdaj ne vem, za kakšno plovilo gre. Nekaj stotakov? Sto evrov ali sto tisoč evrov?« Zdaj sem bil že jaz začuden in presenečen. Ne vem, ali smo govorili o jahti ali večjem gliserju. Prav izgubil sem se med temi podatki. Ta lepotec mi je bil iz trenutka v trenutek bolj in bolj skrivnosten, a kot sem videl, tudi pretkan.

	»Nekaj sto tisoč evrov, sem mislil. Menda se spoznate na plovila, torej veste, koliko stane osem let star Azimut 55.«

	Namerno je malo zastal, kot da bi želel videti, kako bom odreagiral. In verjamem, da je dobil zadoščenje, kajti toliko se že spoznam, da vem, kaj pomeni imeti takšno jahto, čeprav točne cene nisem poznal. Vem, kaj je Azimut, in vem, da to ni ravno poceni plovilo.

	»Vem, kakšno povilo je Azimut, in vem, da je za nakup takšnega plovila potreben precejšen finančni vložek. Sicer ne vem, koliko bi takšna motorna jahta stala v tem trenutku, a zagotovo vem, da to ni malo denarja.«

	»Sedemsto tisoč je vredna na trgu. Sedemsto tisočakov! Jebemti, to ni malo denarja!«

	»In če si lahko dovolim vprašati, koliko pa jim potem dolgujete?«

	»Zdaj bo že skoraj milijon,« je odgovoril in pogledal proti baru. To o milijonu je rekel tako enostavno, kot bi se jaz pogovarjal o znesku svoje mesečne plače. Nato je spet vstal, stopil do bara in odprl vrata omare. Odprl si je hladilnik in iz njega je potegnil Coca Colo. Obrnil se je proti nama, dvignil steklenico v višino glave in vprašal: »Bi še kdo? Jaz moram zaužiti nekaj kofeina.«

	Odprl je steklenico in si nalil tekočino v kozarec, ki jo je skupaj s peno, ki se mu je naredila zaradi hitrega nalivanja, izlil v svoja usta. Spet je nalil preostanek tekočine v kozarec in sedel.

	»So imeli ključe od jahte, da so lahko vanjo vstopili in potem tudi zagnali motorje? Kaj pa dokumenti? So bili na jahti?« Vse me je zanimalo.

	 »Dokumente sem vedno puščal na barki, kot jih verjetno pušča vsak, ki ima svoje plovilo. Odpluli so iz marine, kot da sem bil jaz na njej, in odšli so neznano kam.«

	»Torej je to ukradel nekdo, ki je znal pluti s tako veliko jahto. To ni avto na štirih kolesih, ki ga zna vsako ženšče peljati.«

	»Ne vem, kdo jo je upravljal, vem pa, da je jahta izginila.« Nato je pogledal na uro in rekel: »Zdaj sem pa že lačen. Iz hiše ne grem, zato bom poklical Bojana v Kantino, naj nam prinese nekaj ribe s prilogo. Saj jeste ribo, gospod Jan?«

	»Jem ribo, seveda jem. Bi lahko predlagal, ker sem starejši, da bi se tikala? Lažje bi nama bilo.«

	»Seveda, preidiva na ti, res je lažje.«

	Z mize je dvignil mobilni telefon, kateri za čuda v vsem tem času ni niti enkrat zazvonil. Res čudno za takšnega podjetnika. Mislil bi si, da pri takšnih ljudeh telefon neprestano zvoni. Nato je poklical v restavracijo in naročil nekaj ribe, nekaj kalamarov in krompirja. Očitno je poznal restavracijo in tudi zaposlene v njej. Ko je končal s telefoniranjem, sem ga zopet vprašal: »In zakaj sem jaz tukaj?«

	»Roman mi je rekel, da ste vi, no, ti, saj se zdaj tikava, da si poznavalec za plovila, da si novinar, specializiran več ali manj za navtiko in da dobro poznaš to področje. Zdelo se nama je logično, da bi ti morda vedel, kje in na kakšen način se da ta takšno plovilo prodati. Sploh kam bi jo lahko skrili do prodaje. Če bi našli Azimuta, bi našli tudi Patricijo.«

	»Ne vem, ali sem jaz ravno pravi naslov za to, niti se nikoli nisem ukvarjal s takšno ali podobno nelegalno prodajo. Presenečen sem nad vsem, kar sem izvedel danes. Če sem iskren, se mi vse skupaj zdi, kot da sodelujem v akcijskem filmu. Do sedaj sem mislil, da se to pri nas ne dogaja. Kljub vsemu je dejstvo to, da se lahko tvoja jahta proda tudi brez lastnika. Poznam takšen primer, le dokumenti morajo biti narejeni tako, da ni nič sumljivo. Torej pogodba, po možnosti overjena pri notarju ali na upravni enoti. Z malo poznanstva se da tudi to urediti. Novi lastnik si s takšnimi dokumenti brez problemov uredi registracijo plovila drugje. Če so ti že ukradli jahto, se bodo brez problemov znašli še za prepis in za registracijo, ki jo bodo opravili v kakšni drugi državi. Kar pa se plovila tiče, pa je zdaj že kje na Hrvaškem in zdaj že spada v pristojnost hrvaške policije in kapitanije.«

	Pri vratih je pozvonilo. Dušan je vstal in odšel pogledat, kdo zvoni. Bila je dostava iz restavracije, zato je prinesel velik ovalen pladenj na teraso in ga postavil na mizo.

	»Pridita za mizo, jaz grem v kuhinjo po krožnike in pribor.«

	Minuto za tem je prinesel krožnike, pribor in že smo lahko jedli v senci tega lepega dne. Po kosilu smo se še kakšnih deset minut pogovarjali, dokler nisem opazil, da je Dušan zaspal kar za mizo. Seveda, neprespana noč, utrujenost, alkohol in sedaj še poln želodec s hrano. Vse to je dobra kombinacija za popoldansko spanje. Roman ga je prebudil in nato sva se poslovila, njega pa je prosil, naj gre spat in naj se spočije. Odšla sva do avta in takrat mi je Roman dejal: »Kaj zdaj misliš, bi mu ti lahko pomagal? Če mu bodo oni prodali barko, bodo rekli, da so za njo dobili polovično ceno od realne vrednosti in Dušanu bo za tak znesek odpisan samo ta del dolga. Če bi jo sam prodal, pa bi bil njegov dolg zmanjšan skoraj za tri četrtine, kar bi mu olajšalo življenje.«

	Za trenutek sem molčal, kot bi izbiral besede, nato pa rekel: »Ja, prepričan sem, da mu bom pomagal, a še sam ne vem, kako in kje naj začnem. Nisem detektiv. Vse skupaj se mi zdi skrivnostno. Roman resno, ti pravim. Tu nekaj ni tako, kot mi je povedal Dušan. Ali sem jaz malo nor ali pa bo za to zadevo potreben bistroumnejši človek od mene.«

	»Hvala ti, prijatelj, tisočkrat hvala! Tudi jaz sem tu vmešan in bojim se, da se bodo spravili tudi nadme.«

	»Ne vem, Roman, kaj bo. Jaz vem, da se z avtom zapeljem do obale in se sprehodim do marine. Ostaneva na vezi, velja?« Podal sem mu roko in takoj za tem sva sedla vsak v svoj avto. Odpeljal sem se do prvega parkirišča ob morju in tam pustil avto. Plačal sem parkirnino in se sprehodil do marine. Med sprehodom sem razmišljal, kako je Dušana bolj skrbelo za jahto kot za zaročenko. In da bi nekdo ugrabil žensko? Tu v Sloveniji? Vse skupaj se mi je zdelo za lase privlečeno in mejilo mi je na kriminalno fikcijo. Ta zgodba je bila tako slaba, da ni pila vode. A nekje je treba začeti in najbolje je, da se o jahti pozanimam kar v marini.

	Vedel sem, na katerem pomolu je imela jahta privez, zato sem se odpravil tja. Imel sem srečo, da je ravno v tistem trenutku, ko sem stal pri vhodnih vratih na pomol, iz pomola odšel mlad par. Tako sem lahko vstopil skozi po navadi zaklenjena vrata in se sprehodil do praznega priveza. Ničesar spornega nisem mogel ugotoviti. Dve plovili stran je stal privezan meni vedno drag Menorquin. Na njem je bil starejši gospod.

	»Dober dan, gospod! Dušana iščem, vašega soseda, tega, ki ima Azimuta. Ste videli, kdaj je izplul?«

	Možakar je imel hrapav rdeč obraz, obrvi so se v neprekinjeni črti prekrivale nad parom rjavih oči, vrat in prsi so bili delno razgaljeni, sive dlake so mu prekrivale prsi in srajca mu je bila vsaj za številko ali dve prevelika. Pogledal me je, dvignil roko nad oči, kot bi si želel oči zaščititi pred soncem.

	»Nič ne vem, jaz sem prišel šele danes in jahte že zjutraj ni bilo tu. Verjetno je kam izplul. Pa tudi ne poznam tega gospoda najbolje. Nikoli se ni družil z nikomer iz te marine.« Nato je spustil roko z obraza in se obrnil stran od mene, kar je pomenilo, da sva končala s pogovorom.

	Razumel sem ga, zato sem se samo zahvalil za odgovor in odšel skozi vrata ter zapustil pomol.

	Potreben sem bil dobre kave, zato sem se sprehodil do restavracije v marini ter sedel za eno od praznih miz. V tem letnem času ni bilo pretirane gneče, a ker je danes petek, verjamem, da glavnina ljudi še pride.

	Ob kavi sem razmišljal o dogodkih tega dneva, čeprav teh dogodkov nisem znal povezati s sabo. Bil sem zelo zmeden in današnji dan mi je pokvaril načrte za delo, ki me je še čakalo doma. Začel sem razmišljati, kaj naj naredim. Naj grem nazaj v Ljubljano ali naj grem v Rovinj na barko? Torbo z nekaj obleke imam s sabo in trenutno sem nekje na sredini poti.



	POGLAVJE III.

	Dolgo sem stal, še sam ne vem koliko časa, v preddverju morda druge največje družbe za gradnjo v naši državi. Nato je do mene prišla receptorka in spoštljivo rekla: »Gospod Leon je končal s sestankom in vas pričakuje v svoji pisarni. Ste že bili pri njem?«

	»Ne. Prvič sem tu,« sem rekel.

	»Z dvigalom pojdite v četrto nadstropje in po hodniku levo.«

	Zahvalil sem se, nato pa sem stopil do dvigala. Pred njim je že stalo nekaj ljudi, verjetno zaposlenih v tej družbi, saj so imeli vsi okoli vratu pripete kartice za odpiranje vrat in verjetno za odčitavanje prisotnosti v času službe. Bil je ponedeljek in prvi dan v delovnem tednu. Videl sem, da nekateri strmijo vame, verjetno zato, ker me prvič vidijo. Nisem spadal med njih, lepo oblečene poslovne ljudi, saj sem bil v hlačah iz jeansa, polo majici in tanki vetrovki. Skrenil sem pogled in se skozi steklo zagledal na cesto. Zunaj je bilo hladno, skoraj temno, na kar je vplivala nenavadna nizka oblačnost tega pozno pomladnega dne. Kmalu so se odprla vrata dvigala in vstopili smo. Zdi se mi, da če bi vstopila še ena oseba, se dvigalo ne bi več dvignilo. V četrtem nadstropju je izstopila večina oseb in jaz z njimi. Odšel sem na levo po res dolgem hodniku in iskal Leonovo pisarno, ki sem jo kaj kmalu tudi našel. Leon je bil direktor enega od mnogih sektorjev v tem gradbenem podjetju. Potrkal sem na vrata in spet me je pričakal varuh v ženskem krilu. Za dolgo mizo je sedela prijetna dama srednjih let, Leonova tajnica.

	»Dober dan. K Leonu sem prišel.«

	»Sta dogovorjena?«

	»Ve, da pridem.«

	»Vaše ime pa je?«

	»Jan je moje ime, prijatelja sva.«

	»Razumem,« je ob nasmehu dejala in dvignila telefonsko slušalko, odtipkala nekaj po tipkovnici, nato pa dejala: »Direktor, gospod Jan bi rad prišel k vam. Seveda.«

	Odložila je slušalko, ta čas pa so se odprla vrata njegove pisarne in pred mano je stal petdesetletnik z gosto brado, na nekaterih delih sivo, drugje pa še vedno malo rjavo, kot so bili rjavi, za njegova leta veliko predolgi lasje. Poznalo se mu je, da je bil v študentskih letih otrok cvetja in miru. Oblečen je bil v črno obleko, belo srajco in črtasto kravato. Le ceneni in že zdavnaj shojeni čevlji so izstopali od oblačila.

	»Pridi, Jan, izvoli. Boš kavo? Sok, morda vodo?«

	»Lahko kozarec soka, ker te ne mislim dolgo zadrževati.«

	Tajnici je naročil sok zame in zanj skodelico metinega čaja. Vstopil sem in zaprl vrata. Njegova pisarna je odsevala v sijaju, kakršen je bil sam. Bila je razmetana, s kupi papirja in kartonskih zvitkov ter dolgočasna s starim in že obrabljenim pohištvom.

	»Sedi. Kaj te je dobrega prineslo?«

	»Imam eno vprašanje, a bi rad, da to ostane med nama. Zanimam se za eno osebo in potrebujem nekaj informacij.«

	Leon se je z roko pogladil po bradi, nato pa na pol v smehu dejal: »Kolikor te poznam, te verjetno zanima ženska. Dela pri nas?«

	Nasmehnil sem se, in če ne bi skozi vrata vstopila tajnica s pladnjem, bi se glasno nasmejal. Na njenem licu sem videl nasmešek, kar je pomenilo, da je slišala njegovo zadnje vprašanje. Tako me je spravil v nelagoden položaj zaradi zadnje opazke.

	»Ne, ne. Ne bo to. Potrebujem informacijo, če morda poznaš kolega iz iste branže, kot si ti, le da dela pri konkurenci. Dušan Trak.«

	»Seveda ga poznam, lepotca in playboya. Ti je speljal kakšno žensko, da se zanimaš zanj?«

	»Nikakor ne, me pa zanima kot osebnost. Imava skupnega prijatelja, pa se mi zdi, da ta možakar ni ravno vreden nekega zaupanja.«

	»No, toliko ga ne poznam. Včasih ga srečam na kakšnem sestanku, na odpiranju ponudbene dokumentacije ali pa enostavno v kakšnem lokalu. Saj Ljubljana ni Pariz, da bi imela nešteto lokalov, kjer se ne bi mogla srečati. Če me spomin ne vara, se mi zdi, da sem slišal, da se je zaročil z neko manekenko.«

	»Ja, res je, tudi jaz sem to izvedel od svojega prijatelja. Morda veš, kako pa je pozicioniran v službi?«

	»Glej, Jan, kot sem ti omenil, poznam ga le površno. Vem, da je v službi visoko na položaju, menda je bil kot študent garač in to mu je ostalo še v službi. Vem tudi, da je zelo težek pogajalec in da je babjek. Sebe ima za nekega lepotca in obnaša se kot playboy. Denarja ima verjetno dovolj, če se vozi v takšnem avtu, kajti dvomim, da je avto služben. Slišal sem tudi, da je dober v golfu, saj nekateri moji sodelavci igrajo z njim. Česa drugega pa ne vem, lahko pa povprašam.«

	»Ni treba, že to je dovolj, kar si mi povedal. Samo zanimalo me je, kaj ti veš o njem. Saj veš, da se v istem krogu marsikaj izve. A očitno je brez madeža.«

	»Ja, kar se posla v njihovi firmi tiče, ja, kar pa se žensk tiče, pa sem slišal, da je poln madežev in marsikatera še poročena je skočila v njegovo posteljo, se zaradi njega ločila in v tem času postopka njene ločitve je bil on že z drugo ali tretjo. Očitno tukaj ni mož beseda, kar pomeni, da rad obljublja, dokler ne dobi svoje. Ta te pa prekaša v ženskah.«

	Spet sem se nasmehnil njegovi opazki, nato pa sem spil sok do dna in rekel: »Ne bom te več zadrževal, vem, da imaš veliko dela. Nekaj malega sem vseeno izvedel o njem.«

	»Počakaj, greva skupaj. Tudi sam moram iz hiše na drug sestanek.«

	Odšla sva k dvigalu in tokrat sva se peljala sama. V veliki avli sva se poslovila. Jaz sem moral na parkirišče za stranke, on pa se je odpeljal z dvigalom v klet, kjer je imel garažo. Sedel sem v avto in se odpeljal proti domu. Med potjo sem se spraševal, kaj se dogaja v Portorožu pri Dušanu Traku.

	Bilo je že pozno, skoraj štiri popoldan. Odložil sem ključe v skodelico, se slekel, odšel do omare, kjer sem vzel hruškast kozarec in si vanj nalil konjak. Današnje vreme in razni razgovori so me tako utrudili, da bi zdaj, ko sem se umiril, najraje zaspal. Telo me je bolelo od utrujenosti, oči so bile težke in boleče v vdolbinicah, usta pa suha od prekomernega govorjenja. Ne vem, zakaj imam že ves čas od samega začetka občutek, da ta zgodba z ugrabitvijo ne drži vode. Sam nase sem bil jezen, ker nisem znal odklopiti tega primera. Le kdo sem jaz, da bi ga lahko rešil? Že skoraj besen nase sem nagnil kozarec proti ustom in srknil nekaj konjaka. Takoj sem začutil toploto, tam, kjer je stekla ta tekočina. Res me je dobro pogrelo in v trenutku sem čutil, da se je moje telo še bolj sprostilo. Sedel sem in zrl pred sabo v oljno sliko ter se prepuščal nekakšnemu meditativnemu obupu. Po moji presoji se je Dušan skotalil v veliko črno jamo laži in obupa. Pogledal sem proti oknu, saj mi je močan veter preusmeril misli. Ko sem se prej vračal domov, je še samo rosilo, zdaj pa se je začel pravi naliv. Vstal sem in do konca zaprl okno. Deževalo je, kot bi nekdo polival z gasilsko cevjo, in pri sosednji hiši se je iz žlebov zlivala voda, kot bi po njih tekli hudourniki. Vsaj prah mi bo dobro spralo z avta. Še sem gledal skozi okno, na katerem je bilo polno kapljic od dežja, in je bilo videti, kot bi jokalo. Kjer je dež padal na trdo podlago, se je slišalo rahlo bobnenje.

	Zjutraj je posijalo sonce in ni bilo ne duha ne sluha o včerajšnjem neurju. Le luže na nekaterih mestih so kazale, da je bilo včeraj drugače kot danes. V roke sem vzel telefon in poklical Romana. Odločil sem se, da grem na Obalo in ga povabim na kavo, ob kateri lahko spregovoriva nekaj besed. Na srečo je bil Roman dopoldan prost, kar pa ne pomeni, da je bil brez dela. 'Odvetniki imamo vedno delo,' mi je rad govoril. Sedel sem v avto in se zapeljal na avtocesto in zdaj je meni zazvonil telefon. Bil je Igor.

	»Dobro jutro, Igor! Kako si?«

	»Dobro jutro, Jan, kličem te, da mi poveš, kdaj bi imel čas. Malo se mi že mudi in bojim se, da bodo barko prodali.«

	»Kdaj pa si mislil, da bi šla?«

	»Čim prej, tem bolje.«

	»Igor, zdaj se peljem na Obalo in imam še za kakšni dobri dve uri obveznosti. Ura je zdaj pol devet. Menim, da bom okoli enajstih končal, morda še prej. Kaj pa, če se ob dvanajstih dobiva nekje pred Monfalconom. Jaz bi prišel iz koprske strani, ti pa verjetno iz goriške.«

	»Ja, to bi bilo fino. Dogovorjeno.«

	»Igor, a vseeno se dogovoriva, da se ne loviva čisto na minuto, saj veš, lahko se za pol ure zavleče meni ali tebi. Kdor bo prvi, naj počaka drugega.«

	»Hvala ti, Jan, torej ob dvanajstih,« in že je prekinil zvezo.

	Kaj kmalu sem se pripeljal iz zadnjega predora primorske avtoceste; pred mano se je razprostrl čudovit razgled na Koper in morje. Ne vem, zakaj, a mene vedno oblije občutek sreče, ko vidim to sliko in se spomnim na svoja otroška leta, ko sta me starša peljala na morje. Vedno smo tekmovali, kdo bo prvi videl morje, in ob pogledu nanj sem vedno kričal od veselja. Seveda sem ga vedno jaz prvi zagledal in tako tudi zmagal. Lepo se je spomniti takšnih dogodkov, od katerih ti poleg sonca, ki sveti naravnost v vetrobransko steklo in nato še vame, pogreje telo. Čez čas sem se pripeljal v belo Izolo in avto parkiral na parkirišču, kjer je delal Roman. Nisem se želel povzpeti v pisarno, zato sem svoj prihod najavil kar po domofonu, čeprav sem prepričan, da so me že vsi videli preko nadzornih kamer. Kmalu se je pred mano pojavil Roman. Pozdravila sva se in moram priznati, da je bil danes videti veliko bolje kot v petek. Sprehodila sva se do prijetne kavarne in sedla kar za najbližjo mizo ob steklu, da sva lahko začutila sonce in ob enem videla življenje ob obali.

	»Je kaj novega v Dušanovi zadevi?« sem ga vprašal.

	»Ničesar ne vem. Tudi govorila nisva nič več, kar tudi mene v tej zgodbi bega.«

	»Tudi tebe?« sem vprašal in na široko odprl oči kot potrditev, da sem enakega mišljenja.

	»Veš, Jan, v sredo, ko se je to vse skupaj zgodilo, ko me je Dušan poklical in mi povedal vso štorijo, sem najprej doživel šok, nato pa me je prevzel strah. Morda ravno zato, ker sem podobno zgodbo poznal iz obravnave na sodišču, le da tu ni šlo za takšne posle, ampak za drogo. In to se ni dogajalo leta nazaj, ampak šele pred nekaj meseci. V meni je bilo še vse sveže in nisem se mogel otresti občutka, da se lahko tudi meni in moji družini zgodi kaj podobnega. Seveda nisem direktno vpleten, a sem indirektno. Samo pomisli, kakšen škandal bi to bil, če bi se to izvedelo.«

	»Razumem te, Roman, verjemi mi, da te. A želel bi, da mi malo več poveš, kaj te bega. Ne verjameš njegovi zgodbi?«

	»Ne. Zgodba ima več lukenj kot cedilo za solato. Tu nekaj ne pije vode. Ves čas se ubadam z vprašanji, ki so jih že ti zadnjič zastavil. Poleg tega nekaj ni v redu s to ugrabitvijo. Patricija ni kar izpuhtela. To ni plišasta lutka, ki jo lahko daš v cekar in potem je ne vidiš več. Verjamem, da on pozna drugačno zgodbo, a jo skriva tudi pred mano. Alora, tudi prepis bi morali narediti s ponarejenimi spremnimi dokumenti. Če bi Dušan res želel vrniti denar, bi plovilo že zdavnaj prodal in tako vsaj delno poplačal svoj dolg. Zato verjamem, da bi ga Italijani počakali.«

	»Italijani? Je vpletena tu italijanska združba?« sem ga zaprepadeno vprašal.

	»Seveda, kaj pa si mislil. V gradbeništvu so izvajalci ali podizvajalci večinoma italijanska podjetja, katere niti vodi mafijska združba. To, kar vidiš v filmu, se danes še vedno dogaja.«

	»Ne morem verjeti. Potem to ni tako nedolžno, kot sem sam mislil.«

	»Jan, kaj pa vem, še sam nisem pameten. In potem, če vse dobro premislim, moram priznati, da če je to drugače, kot je prikazano, potem je res dober igralec.«

	»Veš, tudi sam sem na to pomislil, poleg tega pa me najbolj bega, da ne pokliče policije.«

	»Tu te moram prekiniti, Jan. Pri Italijanih se ni za zafrkavati in verjamem, da tudi on ve, česa vse so sposobni. Tudi sam ne bi takoj poklical policije, kajti s tem si zagotovo skopljem grob, tako ali drugače.«

	»Kako to misliš? Bi ga ubili?«

	»Mrtev bi bil v vsakem primeru. Če ga ne bi oni, bi se verjetno sam, kajti ko bi se razvedelo za vse malverzacije, ki jih je počel v škodo svojega podjetja in marsikaj v dobro sebe, dvomim, da bi mu preostalo še kaj drugega. Vidiš, tudi tega se sam najbolj bojim. Poleg tega si slišal, da jim dolguje najmanj milijon evrov. Halo, to ni majhen denar niti zanje!«

	V prostor je stopil prijeten starejši možakar, in ko je šel mimo najine mize, je v pozdrav snel klobuk z glave in pozdravil Romana z res gosposko gesto. Obenem ga je ogovoril in izmenjala sta nekaj vljudnostnih besed. Ravno dovolj, da sem se zazrl skozi okno in v galebe, ki so stali na robu ceste ob obali. Ko je prijeten gospod odšel naprej, sva nadaljevala pogovor. Popila sva kavo, in preden sva odšla, sem ga še vprašal: »Da ne pozabim … Bi mi lahko poslal na telefon kakšno fotografijo ali več njih od Patricije in plovila? Tudi ime plovila in registracijo bi potreboval.«

	»Seveda lahko. Mislim, da imam kar nekaj slik na računalniku, ki jih je Dušan pošiljal po e-pošti. On je rad fotografiral s telefonom, potem pa je izbrane cvetke z naših dogodkov še isti večer pošiljal na spletno pošto.«

	»No, daj, bom vesel, če jih bom dobil. Pa na ime jahte ne pozabi.«

	Vstala sva, Roman je pustil bankovec na mizi in odšla sva nazaj proti njegovi pisarni. Jaz sem tam sedel v avto in se počasi odpeljal proti Trstu in od tam naprej po avtocesti proti Monfalconu. V avtu sem razmišljal o vsem mogočem in verjamem, da splet okoliščin ni običajen. Nisem bil prepričan, ali naj obsojam tudi Romana. S svojimi odvetniškimi posli je že od nekdaj dobro služil. Zato ne vem, zakaj mu je bilo tega treba, da se je zapletel z Dušanom. Želel sem se postaviti na njegovo mesto in sem se vprašal, kako bi jaz ravnal v podobnih okoliščinah, a nisem našel odgovora. Pozvonil mi je telefon in klical me je Igor.

	»Si že krenil iz Kopra?«

	»Sem in sem že na pol poti. Ti?« nisem mu želel povedati, da sem bil v Izoli, sploh pa ne, zakaj sem bil tam.

	»Seveda, tudi jaz sem nekje na pol poti. Se dobiva kar tam, pred marino Lepante. Na parkirišču marine lahko pustiva avta, potem pa bom poklical posrednika in se dobimo kar na plovilu ali v restavraciji.«

	»Dogovorjeno. Se vidiva tam,« sem rekel in izklopil telefon. Na navigaciji sem poiskal marino Lepante in od tu naprej bom vozil po navodilih prijetnega ženskega glasu, ki je bil skrit nekje v notranjosti navigacije. Vedno sem se spraševal, zakaj imajo vse navigacije prijeten ženski glas, ki daje prometna navodila.

	V slabih dvajsetih minutah sem bil na cilju in že sem zagledal Igorjev službeni avto, ki je bil označen z nalepkami oz. oznakami njegovega podjetja. Stopil sem do avta in v njem videl Igorja, ki je telefoniral. Videl me je in s kretnjo roke pozdravil. Pogledal sem proti marini in spremnim objektom. Marina je delovala mondeno in moderno. Če ne bi bila tako globoko v kanalu, bi bila še bolj zanimiva. A marsikoga je poleg cene marine odvrnil res plitek in dolg kanal, povezan z morjem. Z avtoceste si zelo hitro v marini, kajti ne vem, če sem prevozil slaba dva kilometra do nje. Na plavajočih pontonih v marini je bilo privezanih kar nekaj plovil, kar je pomenilo, da ima kar dobro zasedenost. Najbolj me je presenetilo, ker ima marina ob sebi tudi navtične delavnice za popravilo plovil in tudi suhi privez, na katerem se bohoti veliko dvigalo za dvig tudi večjih plovil. Okolica je lepo urejena in sam objekt marine z bazenom je za nekaj kategorij višji, kot je to videti na hrvaški in slovenski obali. Čez dobro minuto je iz avta prišel Igor. Nasmehnil se mi je, me res srčno objel in me s tem pozdravil kot pravega prijatelja. Odšla sva do restavracije in sedla za prazno mizo. Sonce je imelo svojo moč in dan je bil res pravi za uživanje ob morju. Dobila sva pijačo in čakala na posrednika, ki je prodajal plovilo, ki je bilo Igorju všeč.

	»Vidiš, takšen bazen bi jaz potreboval v poletnih mesecih pred hišo. Da bi lahko vsako jutro plaval.«

	Nasmehnil sem se njegovi izjavi, kajti vem, da je njegova hiša videti res lepa in pravkar sem se sam v sebi vprašal, kam bi ga lahko postavil, kajti živel je več ali manj v bregu. Njegov dom je bila tipična več družinska hiša, ne pretirano velika, ampak mirna, udobna, dobro urejena in je stala na ne tako strmem pobočju. Za hišo so stala drevesa, pred hišo pa je bila manjša terasa, ki je stala na umetno zgrajeni ravnini. Na levi strani je bil objekt, ki je včasih služil za delavnico in skladišče, zdaj pa je tam le veliko skladišče in razstavni prostor za stranke. Na desni je stal raven odsek trate, nato pa je bil strm naklon do glavne ceste. Igor je bil bogat človek, ne vem pa, ali je bil srečen in zadovoljen s tem svojim življenjem.

	»Zdaj verjetno razmišljaš o jahti z bazenom, zato ne boš potreboval še bazena pred hišo. Pravzaprav pa sploh ne vem, kdaj bi imel čas za plavanje, saj po moje delaš tudi v sanjah, ko spiš.«

	»Vidiš, Jan, ravno v tem je problem. Rad bi malo izpregel in si našel pravo žensko. Nočem lepotice, ne želim si niti mestne frajle. Morda kakšno pridno žensko, ki bi znala ceniti vse, kar bi z mano dobila.«

	»Tukaj na Primorskem je ogromno takšnih žensk, ki bi te želele za moža.«

	»Ravno v tem je problem, ker vse vidijo le štal'co. Za krav'co pa ne bi bile. Samo uživale bi in šopingirale.«

	»Igor, morda pa krav'co s sabo pripelje, da se tebi ne bo treba mučiti še s tem.«

	»Samo tega mi je še treba. Rad bi imel svoje otroke in zdaj je zadnji čas, da se malo umirim. Kaj mi bo denar, če ga nimam komu zapustiti.«

	»Če imaš s tem problem, ga zapusti meni,« sem rekel in se dobrodušno nasmejal.

	»Kaj bo tebi, starejši si od mene, kar pomeni, da boš verjetno prej v zemljici kot jaz. In potem bi me spet klicali na zapuščinsko in bi dobil tisto, kar sem ti že enkrat dal.«

	Oba sva se nasmehnila tej njegovi izjavi in ravno v tem času smeha, nama je izza hrbta prišel posrednik. Igor je vstal, mu ponudil roko, me predstavil in ko ga je Igor povabil, da bi spil kavo ali kaj podobnega, je ta odklonil.

	»Pogovarjala sta se v italijanščini, ki pa je jaz ne razumem. Potem smo vsi skupaj odšli proti enemu od mnogih pontonov, kjer naj bi stalo plovilo, ki se prodaja. V vsej tej naglici in ob skrbeh z ljudmi z Obale sem Igorja pozabil vprašati, kaj sploh kupuje. A kaj kmalu sem videl lepo belo plovilo z modrim trupom.

	»Cranchi Mediterranee 47 kupuješ?«

	»Ja, ta mi je všeč. Italijani so dobri pri notranjem in zunanjem dizajnu. Tudi cena jim v šestih letih ekstremno pade, potem pa se jim ta lepo obdrži. Ti je všeč?«

	»Saj veš, da jaz nisem za takšna plovila, ki nimajo jader. Poleg tega ima takšno plovilo tako velik tank za gorivo, da jaz za znesek polnega tanka živim dva meseca na jadrnici.«

	Ogledali smo si plovilo od zunaj in znotraj. Moram priznati, da imajo Italijani dovršen okus za notranjo opremo. Vse je bilo lepo in čisto, vse se je svetilo, kot da ne bi nihče v teh osmih letih bival na njem. No ja, tudi cena ni bila majhna in za takšno ceno bi jaz raje kupil hišo nekje na Primorskem. Našla sva nekaj manjših napak, a še vedno premalo, da bi ceno iz slabih tristo tisočakov zbila na dvesto šestdeset tisoč evrov, kolikor je bil sodeč iz pogovora pripravljen plačati Igor. Svoj Monte Carlo 37 bi prodal, še nekaj malega dodal in že bi lahko kupil to 14 metrov dolgo puščico. Posrednik je prižgal oba motorja in odpluli smo na testno vožnjo. Počasna vožnja do izhoda iz kanala je bila res mučna. Na odprtem je hitro zglisiral in Igorju se je na licu narisal nasmeh. Ni mogel skriti, da mu je to plovilo všeč. Ko smo se vračali nazaj proti marini, sem stal na levem boku ob ograjici in gledal plovila, ki so stala privezana, skoraj ob celi plovbi po kanalu. Ko smo prišli nekaj sto metrov pred marino, so bili na naši levi strani okrogli bazeni ribogojnice. Na desni, pred veliko sivo halo, je bila na dok privezana velika bela jahta. Bila je sama, osamljena, kot bi čakala na popravilo ali na nekoga, ki jo bo popeljal po morski gladini. Ker sva se s posrednikom že prej pogovarjala v angleščini, sem ga zato zdaj vprašal, ali ve, katero plovilo je to.

	»Azimut je in mislim, da je 55 ali 58-čeveljski, nisem ravno prepričan.«

	»Je pokvarjen, da stoji pred halo ali delavnico, kar pač tam že je?«

	»Mislim, da ne, kajti pri nas v marini ni prostora za takšna plovila niti na zunanjem delu pontona, zato je tu. Videti je, da je samo začasno tukaj, ne vem. Lahko pa se pozanimam. Ste kupec takšnega plovila?«

	»Ne, ne. Ni treba, kar tako sprašujem. Hvala!«

	Pripluli smo na privez in privezali barko, nato pa sta ona dva odšla v restavracijo, jaz pa sem si želel ogledati tega Azimuta, vendar je bila okolica hale zamrežena in nisem mogel priti bližje. Edina možnost je bila z morja, a zdaj sem prepozen za to. Prej, ko smo se peljali ob njem, bi ga lahko videl iz neposredne bližine. Vseeno sem odšel ob ograji do konca, ko se je končala celina in začelo se je morje, da bi vsaj s strani slikal plovilo. Dvomim, da je bilo to Dušanovo plovilo, a vseeno sem si ga želel fotografirati. Že prej bi ga lahko slikal in imel bi vsaj registracijo na fotografiji, morda je bila slovenska.

	Vrnil sem se do restavracije in tudi ona dva sta pravkar končala s pogovori. Sprehodila sva se do avta in Igor mi je povedal, da gresta s posrednikom v četrtek do Pule, kjer ima Igor privezano svoje plovilo. Morda bi vseeno lahko našla kakšen kompromis in bi ga posrednik vzel v račun. Igor me je še povabil na kosilo, a sem mu to povabilo velikodušno zavrnil. Ta je dolgo vztrajal, zato sva se le zapeljala kakšnih petsto metrov nižje po cesti do Japonske restavracije Yuxi. Če bi današnje kosilo izpustil, bi mi bilo res žal. Naročila sva mešano ploščo, kjer je bilo vsega po malo in prvič v življenju sem jedel uramaki, hosomaki in nigri. Do sedaj sem poznal le sushi.

	Ko sva pojedla, je Igor plačal za pultom, zato nisem videl zneska, a takšno kosilo verjetno ni bilo ravno poceni. Zunaj sem se mu zahvalil, nato pa sva se peljala drug za drugim vsak proti svojemu domu.

	Zvečer mi ni dalo miru, zato sem spet Romanu poslal sporočilo in se za naslednji dan najavil na kavo.



	POGLAVJE IV.

	Še pred osmo zjutraj sem bil v Izoli in z Romanom sva odšla na hitro kavo, kajti ob deveti uri je imel sestanek s stranko.

	»Roman, mi lahko urediš sestanek z Dušanom?«

	»Poslal mu bom sporočilo na telefon. Najbolje, da kar takoj.«

	Po poslanem sporočilu sva se še nekaj pogovarjala in malo za tem je prejel SMS, v katerem piše, da je danes v Ljubljani in da do štirih popoldne ni na voljo, potem pa ima čas.

	»Sporoči mu, da bi se rad sestal z njim na kavi ob štirih v Ljubljani kar v hotelu Lev. Ta mu je blizu in vem, da Dušan pozna to lokacijo, saj ima ta hotel tudi igralnico.«

	Takoj je dobil pozitivno povratno sporočilo, in ko sva spila kavo, sem sem se odpeljal nazaj v Ljubljano. Moral sem še oditi v trgovino, na pošto in potem sem se spomnil, da bi bilo dobro, če bi si še kje kupil papir za tiskalnik. Počasi mi ga bo zmanjkalo, a rad imam, da je ta vedno na zalogi. Čas je hitro minil in zapeljal sem se do Tivolija, kjer sem pustil avto na parkirnem prostoru, sam pa sem se sprehodil do hotela. Sedel sem v bar pri recepciji in počakal na Dušana. Ta je na sestanek z mano za nekaj minut zamudil, a je vseeno prišel.

	»Pojdiva raje v restavracijo in bova nekaj pojedla. Povem ti, da še danes nisem nič jedel. Živci in ta služba me bosta še v grob pripeljala,« je rekel Dušan, takoj ko sva se pozdravila. »Je kaj novega pri tebi? Si kaj našel?«

	»Ne, ničesar, bi ti pa rad postavil nekaj vprašanj.«

	»Seveda, ti kar daj. Če bom znal nanje odgovoriti, ti vse povem,« je rekel, vzel od natakarja ponujen jedilni list in v skoraj istem trenutku že naročil izbrano jed.

	»Boš ti enako?« me je vprašal.

	»Ja, lahko.«

	Ko je natakar odšel, nama je nekaj minut za tem drugi natakar prinesel vino in vodo. Nazdravila sva in potem sem ga vprašal: »Dušan,« sem začel, »ali se ti je že javila Patricija ali kdo drug v zvezi z njo?«

	»Ne,« je odgovoril hitro in s poudarkom, ki me je kar presenetil.

	»Morda bo moje vprašanje na podlagi vsega, kar že vem, slišati bizarno, a vseeno te bom vprašal: ti Patricija res ni pustila nobenega sporočila?«

	»Niti besede. Kot sem ti že rekel, enostavno je izginila.«

	»Je možno, da bi Patricija odšla sama zaradi nečesa drugega? Je morda kaj izvedela in naslednje jutro, ko te ni bilo, kar sama odšla in te zapustila?«

	»Zapustila, da bi me?« je ponovil in se obrnil k meni, me pogledal v oči in spet rekel: »Ne! Tega ne bi nikoli naredila!«

	»Sumiš, da je kaj drugega narobe? Morda kakšna malenkost, ki bi lahko bila pomembna.«

	»Niti za trenutek ne bi posumil na kaj drugega. Kaj pa bi bilo lahko drugega. Točno vem, kaj se je zgodilo, in to sem ti že povedal.«

	»Je morda ona kaj vedela o teh poslih, ki jih imaš z Italijani in o denarju, ki jim ga dolguješ? Si ji kaj zaupal, kar ji ne bi bilo všeč, kar bi ji nagnalo strah v kosti ali dvome? Morda to, da si izgubil nekaj denarja v igralnicah?«

	»Tudi sam sem si zastavil isto vprašanje. A nanj ne morem odgovoriti, ker ne najdem povezave. Verjetno kaj malega ve, a to ni omembe vredno. Saj veš, da je bila zadnji mesec dni ves čas ob meni in verjetno je slišala kakšno besedo iz telefonskih pogovorov.«

	»Bi bilo mogoče, da bi ona imela kakšne težave, za katere ti nisi vedel? Je imela partnerja pred tabo?«

	»Seveda ga je imela, bila je razvezana in med njima ni bilo nič več. Med nama je vladalo popolno zaupanje.«

	»Kaj pa, če je vseeno kaj prikrivala?«

	»Ničesar ni prikrivala!« je protestiral Dušan. »Tega mi ni mogla prikriti, vsaj ne za ta čas, ko je bila pri meni, tudi če bi si to želela. Ko sem jo nazadnje videl, ni bilo nič narobe.«

	»In kdaj naj bi to bilo, da si jo nazadnje videl?«

	»Zvečer, preden sva odšla spat, in potem zjutraj, ko je še spala, jaz pa sem odšel na sprehod in v pekarno. Ko sem se vrnil, je že ni bilo več. Izginila je, kot bi se pogreznila v zemljo.« Za trenutek je stisnil ustnice tako močno skupaj, da so v trenutku pomodrele. »Najini dnevi, odkar sva skupaj, so bili povsem običajni, kar je za zaljubljence običajno. Vem, da je bila srečna z mano, in jaz sem bil srečen z njo. Samo popolna sreča lahko ženski daje tako lepoto. Spomnim se, kako sem bil ponosen, ko mi je rekla, kako je zdaj srečna, kako je vesela, da je našla moškega, ki ga bo lahko ljubila do konca svojega življenja.«

	»Verjamem ti, Dušan, a vseeno mi karte ne gredo skupaj. Nekako slabo premešane se mi zdijo.«

	»V karte in čarovnice s kartami se ne razumem,« je rekel.

	»Dušan, še to mi razloži: zakaj misliš in verjameš, da je tvoja zaročenka ugrabljena?«

	Pogledal me je iz svoje zaspanosti in svojega sveta, v katerem je še malo prej bil in se zastrmel vame, kot da bi me ne razumel, kaj sem ga vprašal.

	»Zakaj?« je ne nazadnje vprašal tudi sam. »Kaj jebemti pa bi lahko bilo drugega? Točno vem, da so bili to oni!«

	»Oni? In kljub vsemu misliš, da ni šla po svoji volji?«

	»Jan, zakaj me sprašuješ te bedarije, ki mejijo že na norost?«

	»Zato, ker komaj verjamem, da bi jo lahko sredi belega dne ugrabili in odnesli iz hiše v gosto naseljenem turističnem kraju. Kolikor sem lahko videl Patricijo na fotografijah v tvoji hiši, se mi zdi, da je kljub svoji krhki in manekenski postavi močna ženska, ki bi se znala znajti v takšnem položaju. In samo en krik bi lahko vznemiril bližnje sosede.«

	»To je vse res,« se je strinjal tudi Dušan.

	»Bi bilo možno, da je ljudi, za katere ti praviš, da so ugrabitelji, ona poznala?«

	»Morda njih ne, vsekakor pa vem, da pozna nekoga drugega,« je zdaj že zasikal skozi zobe. Stisnil je pest in jo nato, ko je bila vsa brez krvi, zopet zaprl.

	»Nekoga drugega? Kdo je ta drugi?« sem zdaj še začudeno vprašal. Malo je skrenil drugam in to več ni bilo tisto, kar je še maloprej govoril.

	»Ne vem. Kar tako sem rekel. Morda pač koga pozna.«

	»Dušan, zberi se, da se še bolj ne zavozlaš. S takšnimi odgovori na policiji bi te ujeli na laži v treh minutah in pol.«

	Sekundo ali dve je bil tiho, kot bi se nekaj zlomilo v njem, nato pa je nadaljeval: »Jan, morda je bila napaka, da te je Roman povabil k tej zadevi. Ti nisi policist, nisi detektiv, in kot vem, si le navaden časopisni pisunček. Ne vem, če si sploh raziskovalni novinar in če znaš najti nit, ki bi jo potem zapeljal v šivankino uho. Da te je Roman pripeljal, sem pristal bolj iz razloga zaradi jahte, a tudi tu se sprašujem, zakaj. Lahko ti le povem, da sem bil danes na banki in morda mi uspe dobiti nekaj denarja z zastavitvijo svojih delnic, naj prodajo plovilo in se še iz tega poplačajo. Kar pa bo manjkalo, bom prosil Romana, naj mi posodi. Samo da se moja Patricija vrne nazaj.«

	»Seveda, prav imaš. Nisem nič od naštetega, razen to, da sem navaden pisun. S tem se strinjam. Kakršni koli so že moji dvomi, tudi sam menim, da trenutno očitno ni mogoče nadaljevati te zgodbe ali ‒ kot bi rekli policisti ‒ preiskave. Jaz nisem ustrezna in nikakor ne usposobljena oseba za to,« sem tiho dejal in to sem tudi resno mislil.

	Zdelo se mi je, da sem prišel v slepo ulico, nekakšno zaprto pot, ki je ovirala in zavirala nadaljnje napredovanje te zadeve. Verjamem v svoj občutek, zato čutim, da je v notranjosti tega lepotca gnilo jajce, ki bo slej ko prej zasmrdelo. Odločil sem se, da bom pojedel pravkar prineseno hrano in molčal ter vsaj ta trenutek ne bom več razmišljal o tej zadevi. Morda je Dušan stiskal fige v žepu ali pa je držal ključ od Pandorine skrinjice in bi lahko vse skupaj imelo negativne posledice. Ko sem ga tako izpod čela pogledal, je bil pogreznjen v svoj svet, morda v tihe sanje in njegove ustnice so se občasno premikale, kot da se sam pogovarja s sabo. Ob tem se mi je zdel še bolj skrivnosten in nenavaden, kot bi sam pričakoval, da se bo ta zadeva rešila kar sama od sebe. Morda je le vedel, kje je Patricija, in morda v resnici sploh ni bila ugrabljena. Vse bolj je kazalo na to. Zato se mi je zdelo vse bolj mogoče, da je za njenim izginotjem stal ravno on, Dušan. Pojedla sva do konca, spila še en kozarec vina, nato pa se je Dušanu kar naenkrat mudilo. Podala sva si roki, in ko sva še tako stala pred hotelom, mi je še rekel: »Upam, Jan, da vse, kar veš, ostane med nami. Prosil bi te, da nič ne pišeš o tem, kajti menim, da to ni za v časopis. Poleg tega pa, če ti kaj dolgujem ali če si imel stroške, bi ti rad to poplačal.«

	»Ničesar mi ne dolguješ. Hvala, vse je v redu. In ne boj se, tvoja zgodba ne bo nikjer objavljena. Upam, da vse dobro urediš in se izmažeš iz tega dreka, v katerega si se sam pahnil.«

	Dušan se je sarkastično nasmehnil: »Morda imaš prav. Ne vem. Ne bom razpravljal o etičnosti moje situacije, ne glede na to, ali je vse skupaj prav ali narobe. Važno je, da sva se dogovorila. Zdaj moram iti. Nasvidenje!«

	Strmel je vame in čakal, če bom še kaj rekel. Oči so se mu bleščale, kot se blešči svetloba v petrolejki, in v njihovi globini sem videl, da se ga loteva nek strah. Če sem jaz spoznal, da tu nekaj ni tako, kot bi moralo biti, potem bi služba, ki se s tem ukvarja, prišla temu še hitreje do konca. Obrnil se je in odšel proti glavni cesti. Ker sem šel sam v isto smer, sem počakal na zeleno luč za pešce in na prehodu odšel na drugo stran cestišča, vse do Tivolija, kjer sem imel parkiran avto.

	Doma sem si natočil viski, v skodelico nasul nekaj prigrizkov in sedel za pisalno mizo. Odločil sem se, da si vseeno zapišem nekaj stavkov o tej zadevi. Morda že zato, da mi ostane vsaj nekje zapisano, kajti vem, da mi čez čas vse le ne bo ostalo v spominu. Pisal sem in pisal, čeprav sem mislil napisati samo nekaj stavkov. Očitno moja profesionalna žilica ni dala miru, zato sem napisal kar nekaj svojih opazk, in to je obsegalo kar nekaj popisanih strani. Naj mi ostane za takrat, ko bom to potreboval, seveda če sploh kdaj bom.

	Preden sem odšel pod tuš in nato v posteljo, sem preveril še elektronsko pošto. Tam me je čakalo Romanovo sporočilo; poslal mi je nekaj slik. Opazil sem nekaj zanimivih podrobnosti na plovilu, prav tako sem dobil ime in registracijo. Podrobno sem si ogledal slike, na katerih je bila tudi Patricija. Čeprav ni bila nobena od teh namenjena samo njej, je povsod izstopala iz družbe. Res je bila lepa in delovala je odprto, svetlo, z eno besedo famozno. Vse sem si shranil še na telefon in legel v posteljo.

	Pogled skozi okno mi je narisal nasmeh. Jutro, že sončno in prijetno toplo. Naredil sem si mlečni zajtrk, nato sem si pristavil za kavo, ki pa je zaradi pravkar utrnjene misli nisem skuhal. Grem nazaj do marine Lepante, sem si rekel. Preveč me je vleklo, da bi videl tisto jahto, privezano ob sivo zgradbo. In kaj, če to ni ta? Nič hudega, bom imel vsaj zadoščenje v duši in lep izlet. Pred mano je samo dobrih sto deset kilometrov in to bom po avtocesti prevozil v dobri uri in četrt.

	Naredil se je lep dan, brez gneče na cesti, in ob desetih se je marina kopala v soncu. Bilo je že toplo, zato sem ostal le v kratkih rokavih in si nataknil sončna očala z dioptrijo. Počasi sem se odpravil do marine in iskal njihovega oskrbnika. Ko sem ga našel, sem ga v angleščini vprašal, ali bi mi lahko naredil uslugo, a me ta ni razumel. Trudil sem se mu dopovedati, da bi potreboval prevoz s čolnom samo za petnajst minut in da mu plačam za to uslugo, a bilo je vse zaman. Odšel sem do pisarne v marini in pred njo srečal posrednika za plovila, ki se je ravno pogovarjal z nekim moškim. Naredil sem se neumnega in na oglasni deski začel brati vremensko napoved. Tako bom počakal, da možakar konča pogovor in bom njega povprašal za možnost najema čolna. Takoj ko sta se razšla, sem stopil do njega in ga ogovoril. Ko sem mu povedal, kaj si želim, mi je povedal, da on čolna nima, zato pa je ogovoril moškega, s katerim se je še pred slabo minuto pogovarjal. Tako sem izvedel, da je temu moškemu ime Pietro in da lahko z njim komuniciram v angleščini. Povedal sem mu, kaj želim, in tudi njemu sem ponudil denar za to uslugo. Rekel mi je, da to ne bo problem, saj da ima gumenjaka z motorjem na pontonu, ker z njim občasno lovi ribe. Na vprašanje, zakaj bi rad videl to plovilo, sem mu povedal, da mu to zaupam kasneje. Odšla sva do gumenjaka in zaplula proti jahti. Od daleč sem opazoval, ali je kdo na njej, a zdelo se mi je, da ne vidim nikogar. V varni razdalji sva zaplula mimo plovila in zavila na levo v rokav, kjer sem Pietra prosil, da obrne in da se vrneva, a tokrat naj bi plul malo bližje ob plovilu. Ta je tako nespretno obračal svojega gumenjaka, da sva skoraj zadela v drug čoln, ki nama je prihajal nasproti. Počakala sva, da se je morje umirilo od valov, nato pa sva odplula za njim. Ko sva zavila nazaj v glavni kanal, sem bil presenečen, ker sem opazil, da je čoln, ki sva ga malo prej srečala, bil sedaj manj kot sto metrov pred nama in je že zavijal proti jahti. Zato sem prosil Pietra, naj pluje počasi in ne preveč blizu, da si vse to ogledam. Prikimal je z glavo, nekaj zamomljal, a tega momljanja nisem razumel. Počasi sva plula le nekaj metrov od plovila. Ljudje s čolna so izginili v notranjost belega plovila. Jahta je vsekakor bila Azimut 55, le da na krmi ni bilo napisa, ki je s črno nalepko označeval ime 'Belleza', kar je v španščini pomenilo 'Lepotica'. Očitno je Dušan kupil rabljeno plovilo, verjetno nekje v Španiji, vsaj domneval sem tako. Tudi nalepk registracije ni bilo na premcu, zato sem počasi izključil možnost, da je to jahta, ki bi jo želel najti. Takšnih jaht je veliko na Jadranu, zato sem vedel, da iščem šivanko v kopici sena, čeprav ta kopica res ni velika. Razočaran sem prosil Pietra, naj zavije proti marini in mu pojasnil, da sva zaključila plovbo.

	Na pomolu sem mu ponudil dvajset evrov, ki jih ni želel sprejeti, zato sem ga povabil v restavracijo, kjer sva spila pivo. Zapletla sva se v pogovor in tako sem izvedel, da na barki živi že mesec in pol, odkar ga je žena spodila od doma, ker je izvedela, da jo je varal z mlajšo žensko. »Kaj naj, staro imam doma in ta praktikantka iz naše pisarne je sama rinila vame. Jaz sem kriv le toliko, da nisem znal reči ne. Čakam, da se bo moja Izabell ohladila in spoznala, da ne more živeti brez mene.«

	Ko sem ga tako poslušal, sem zavijal s svojimi očmi, v glavi pa sem si mislil svoje, kajti Pietro je izkazoval samozavest, ki je presegala tudi mojo domišljijo.

	»Pa ti? Boš povedal, zakaj si si želel videti to jahto?«

	Spravil me je v zadrego. Če rečem, da kupujem takšno plovilo, potem lahko brcnem v meglo, kajti Pietro tukaj živi in lahko sreča koga s te jahte ter reče, da pozna kupca. Tega si res ne bi želel. V tem trenutku sem se spomnil druge zgodbe, zato sem mu rekel: »Imel sem žensko, lepo, visoko in pametno. Od mene je bila mlajša več kot deset let in očitno jo je zvabil denar, morda tudi mlajši moški. Izvedel sem, da se zdaj druži z lastnikom takšne jahte. Zaželel sem si samo, da bi jo videl, zato sem tukaj.«

	Upal sem, da bo sogovornik ugriznil v mojo izmišljeno zgodbo, kar se je tudi uresničilo.

	»Zdi se mi, da sem ravno eno takšno videl proti večeru na jahti. Ne vem, ali je bilo včeraj ali dan prej. Čeprav je bilo že malo mračno, je imela na glavi ruto in sončna očala. Bila je visoka in vitka. Bilo je od daleč, zato si je nisem tako dobro ogledal. Imela je družbo še treh moških, od katerih sta dva čistila jahto, tretji, tudi s sončnimi očali in s cigareto v ustih, pa se je pogovarjal z njo na premcu.«

	Zdaj sem bil jaz presenečen in v meni se je prebudil žarek upanja, da sem našel to, kar iščem. In zdaj se mi je naenkrat pokazala priložnost, da najdem kar obe iskani zadevi. V roke sem vzel telefon, na njem poiskal najlepšo sliko Patricije in obrnil ekran proti njemu.

	»Je morda to ta ženska?«

	Pietro je vzel telefon v svoje roke, z drugo roko je z nosa dvignil svoja sončna očala in jih zataknil v svoje, kot oglje črne lase. Pogledal je na sliko in opazil sem, da ni najbolj prepričan.

	»Ne vem, tukaj ima razpuščene lase, smeji se, in če sliko povečam, ni več tako bistra. Kot sem ti povedal, sem žensko videl od daleč, in še to v ruti in sončnih očalih.«

	Občutil sem, da mi je v trenutku padlo vse navdušenje in razočaranost mi je spet umirila srčni utrip. Še malo prej sem mislil, da sem na pravi poti, morda tudi na cilju. Razočaran sem vzel telefon in mu pokazal še nekaj slik, ali bi morda spoznal koga iz njih. Pietro je na vseh odmahnil z glavo in zdelo se mi je, da so se nekatere želje postavile le v moji glavi, a so se pravkar razblinile. Prosil sem ga, naj današnji izlet in pogovor zadrži zase. Preden sem odšel, sem mu dal še svojo vizitko in ga prosil, če bo videl kaj nenavadnega, naj me pokliče.

	Odšel sem do avta, se zapeljal v mesto in se ustavil v prvi samopostrežni trgovini. Kupil sem si veliko štručko, nekaj salam in sira ter si v avtu naredil sendvič. Bil sem lačen. Ni me mikalo, da bi odšel v japonsko restavracijo, čeprav sem zadnjič tam res dobro jedel. Verjetno bi bilo predrago za moj žep in mojemu obroku z velikim sendvičem za samo štiri evre ni nič manjkalo. Sendvič sem pojedel kar na parkirnem prostoru pred avtom in ob tem opazoval ljudi, ki so prihajali ali odhajali v ta supermarket. Človek ob tem marsikaj vidi ali opazi.



	POGLAVJE V.

	V Ljubljani sem imel nekaj nujnih opravkov. Bil je četrtek in zadnja dva dni sem bil res priden. Naredil sem več, kot bi si lahko sam zadal dela. Moral sem in nič kaj drugega mi ni preostalo. Odprl sem vrata hladilnika in spoznal, da je skoraj prazen, zato sem moral v trgovino. Zapeljal sem se na parkirišče in skoraj obstal od presenečenja. Iz stavbe trgovskega centra je izstopila ona. Njena lepota me je prikovala na sedež, da sem pozabil, da moram zaviti na desno, kjer je bilo prosto mesto za parkiranje. Obstal sem in gledal to fascinantno žensko, ki so se ji odpirala vsa vrata tega sveta. Tudi ta na vhodu so se ji odprla, čeprav so bila avtomatska in narejena na senzor. Njeno lepoto in dojemanje le-te, bi lahko opredelil kot nekaj subjektivnega, nek element, ki bi ga moralo imeti vsako bitje na tem planetu. Fizično lepoto zazna človeški um skupaj s čutili, in če je ta v skladu z našimi lepotnimi merili, je to točno tisto, kar lahko sanjamo in redko dobimo. Zdaj sem jo spet zagledal, čeprav sem vedel, da živi v Ljubljani. Bila je moja nekdanja velika ljubezen, ženska, ki sem jo imel neizmerno rad. Nekaj let je že nisem videl in nekako sem pozabil nanjo. Zdaj pa mi je srce igralo, kot bi v meni igral cel orkester.

	Za mano se je slišalo hupanje avtomobila in predramil sem se iz zasanjanih misli. Še vedno v transu sem zapeljal na prosto parkirno mesto in ugasnil motor. Iskal sem jo s pogledom na mestu, kjer sem jo videl nazadnje. A ni je bilo. V paniki in želji po njej sem se obračal, da bi jo morda zagledal. Tako močno sem si jo želel srečati, a je pajčevina časa njo in vse, kar je bilo povezano z njo, prekrila in skrila v skriti kotiček mojega srca. Preklinjal sem avto za mano, zaradi katerega sem jo izgubil iz svojega vidnega polja. Stopil sem iz avta in najraje bi stopil na njegovo streho, da bi bil višje in jo tako lažje zagledal med to pločevino in ljudmi. Nisem je več videl, bilo je, kot bi se udrla v zemljo. Vem, da je bila samo zame tako lepa, za druge ni bila in ni mogla biti, kajti jaz sem jo gledal drugače, kot so jo gledali drugi. Imel sem jo rad. Ne, ljubil sem jo! Ja, ljubil sem jo!

	Ni mi preostalo drugega, kot da na vse skupaj pozabim in vstopim v trgovino. Najraje bi tistega, ki je hupal za mano, poiskal in ga z vso silo treščil v obraz. Če si je že kdo to zaslužil, si je zagotovo to on. Ženske tega že ne bi naredila, le moški kretenizem je sposoben uničiti pogled na takšno lepoto. Kreten!

	Vedel sem, da je ni več v moji bližini, a sem jo ves čas iskal tudi med svojim nakupom, med policami, ki so bile dobro založene. Med njimi sem iskal izdelke, ki sva jih včasih skupaj nakupovala, in si želel priklicati vsaj spomin nanjo. Toliko tega se je zgodilo v nekaj minutah, in to samo zaradi nje.

	Po nakupu sem žalosten odšel domov in nakupljene stvari spravil na svoje mesto. V kozarec sem si nalil močno pijačo in sedel za računalnik. Kot da se pripravljam na tekmovanje v hitrostnem tipkanju, sem prepletel prste obeh rok in jih upognil, skoraj do bolečine. Nato sem izpil nekaj tekočine iz kozarca in na računalniku poiskal mesto, kjer sem imel shranjene njene slike in pisma. Dolgo jih že nisem odprl, celo večnost, a zdaj sem si zaželel, da bi jo zopet začutil. Našel sem, kar sem iskal, in na vrhu, prav na vrhu je bilo njeno zadnje pismo, ki sem ga prejel kar po elektronski pošti. Bilo je kratko, vsebovalo je samo nekaj vrstic, a bilo jih je dovolj, da je še dolgo bolelo. Bral sem:

	'Najdražji moj,

	ne morem biti več tvoja, ne morem biti več s tabo, dragi Jan. Ne vem, kako naj to napišem drugače, ker biti še naprej s tabo je povsem nemogoče. Verjemi mi, moj najdražji, nič drugega kot negotovost pred tistim, kar sem včeraj začutila, me ne bi mogla zadržati ob tebi. Bežim, ne vidim se več ob tebi in moram se skriti pred tabo in tudi pred sabo. Za moje dejanje ni nobene posebne razlage, ne krivi me zaradi tega, le oditi sem morala. Vedno te bom ljubila in vedno boš v meni, moj, moj. Prosim te le, da mi ne poskušaš slediti in me iskati, to bi za oba pomenilo le žalost in bolečino. Morda se še srečava, nekega dne, ko bo čas zacelil rane in bo obema lažje.

	 Tvoje vse.'



	Njen podpis na koncu je povedal veliko. Res mi je bila vse. Za trenutek sem sedel napol omamljen, z osupljivo in prazno bolečino v prsih. Potem sem besedilo še enkrat prebral, kot bi si želel, da bi tokrat zvenelo drugače, z več naklonjenosti. A napisano je samo potrdilo dvoje: da se je s temi besedami res poslovila od mene in da me je še vedno ljubila. Skoraj na glas sem izrekel vprašanje, zakaj je potem pobegnila. Se je kaj zgodilo, česar nisem vedel, morda nisem videl? Nekaj se je moralo zgoditi, da je prišla do nenadnega in osupljivega spoznanja, da me je lahko tako zapustila. Kaj se je to zgodilo včeraj? Izdala je mene in najino ljubezen. Toda to je bilo tako obupno početje, tako sebično, zame nerazumljivo. Zakaj bi tako ljubljena ženska zavrgla svojo srečo, o kateri je ves čas govorila?

	Spomnil sem se tistega dne, tistega jesenskega, že mrzlega večera. Gledal sem za njo, ne vedoč, da jo gledam zadnjič. Mislil sem, da je odšla k prijateljici, s katero je še maloprej govorila po telefonu. Pogledal sem na ekran, nato pa v kozarec, ki sem ga že naslednji trenutek dvignil in tekočino iz njega izpil na dušek. Kot bi želel iz sebe izprati vse te spomine, a mi je to povzročilo le pekočo bolečino. Dolgo sem se spraševal, če je zdaj srečna z nekom drugim. Danes sva se videla skoraj iz oči v oči in dejstvo je, da ne vem, ali je srečna. Se je morda že v tem času poročila?

	Ta večer sem še dolgo gledal njene slike in pil. Ne vem, koliko sem spil, vem le, da sem se pijan zleknil na posteljo in v solzah, ki so mi polzele po licih, zaspal.

	Zjutraj sem se zbudil oblečen, še včerajšnji. Na meni je bilo vse tako, kot je bilo sinoči. Edina novost, ki je nisem videl, a sem jo začutil, je bil strahoten glavobol. Še vedno pod vplivom velike količine alkohola, ki je mejila na zastrupljenost z njim, sem se odmajal do kuhinje in iz omarice vzel dve tableti proti bolečinam. Upal sem, da mi bosta njuna vsebina in moč paracetamola pomagala ubiti ali pa vsaj omiliti bolečino. Odšel sem še na stranišče, da izpraznim mehur. Ko sem se videl v ogledalu, sem mislil, da me je povozil vlak. Odšel sem nazaj v posteljo, se pokril in spet tako oblečen zaspal. Ne vem, koliko časa sem še spal, vem le, da me je zbudilo zvonjenje in trkanje na vhodnih vratih. Vstal sem in skozi kukalo pogledal, kdo stoji pred vrati. Odklenil sem jih, odprl in na pragu v poltemi hodnika zagledal starejšo žensko, ki je v starem predpasniku skoraj mrliških barv in čudnega vzorca stala pred mano. Zdelo se mi je, da sem slišal tih dih olajšanja moje sosede gospe Marjete, ker me je videla živega. Prisrčna ženica, vdova, me je imela rada. Včasih sem ji pomagal pri kakšni domači zadevi ali pa sem ji enostavno odšel v trgovino in ji prinesel, kar je potrebovala. S svojimi belimi lasmi me je spominjala na mojo mamo.

	»Jan, oprosti, ker sem prišla na vrata, a bila sem v skrbeh. Sinoči sem te slišala še dolgo peti ob glasni, srce parajoči glasbi, in vedela sem, da si pil. Cel dan te ni bilo ne slišati ne videti, zato sem se ustrašila, da je s tabo kaj narobe. In ko te sedaj ob tej slabi svetlobi gledam, tako bledega in nezdravega, ne vem, kaj naj si mislim.« V rokah je držala manjši lonec, ki mi ga je porinila v roke. »Izvoli piščančjo juho, malo si jo pogrej in jo pojej. Teknila ti bo in predvsem te bo pozdravila. Le kaj delaš iz sebe?«

	Vzel sem lonec in se ji zahvalil. Postavil sem ga na pult in odšel v kopalnico pod tuš. Zatem sem še gol odšel do omare, si oblekel sveže perilo in obleko ter na stežaj odprl okno, saj je bil zrak v stanovanju res slab. V njem je bilo čutiti hlape izdihanega alkohola in mislim, da bi se ob vdihavanju tega lahko spet napil. Pogrel sem si juho, jo s težavo pojedel, nato pa sem s postelje umaknil posteljnino, čez posteljo pogrnil le svežo rjuho in zopet oblečen zaspal.

	Jutranje sonce je posijalo na moj obraz in me požgečkalo, kot bi mi želelo reči, da je čas, da se prebudim. Odprl sem oči in se vprašal, ali sem še živ. Prijetna stvar je bila ta, da nisem več čutil glavobola, torej se bom danes počutil le bolje kot včeraj. Vstal sem in se pogledal, kje in kakšen sem zaspal. Obup od človeka! Ko sem se oprhal in preoblekel, sem pospravil posteljo, preoblekel vso posteljnino in dal prati umazano perilo. Stopil sem do okna, zajel svež zrak, čeprav se zavedam, da ljubljanski zrak ni najbolj zdrav. A spremeniti tega ne morem, tu živim. Pogledal sem še na mizo in poleg prenosnika našel dve steklenici: eno prazno, v kateri je bila prava pleterska viljamovka, in drugo napol prazno z viskijem. Spraševal sem se, kam sem zlil toliko alkohola, kajti dvomim, da bi ga lahko sam toliko zaužil. Pospravil sem mizo, prazno steklenico pa odvrgel v koš za smeti. Pogled mi je obstal na posodi v kuhinjskem koritu. Spomnil sem se sosede, kako mi je sinoči prinesla najboljšo piščančjo juho v življenju. Ta me je ozdravila in zdaj se nisem več čudil tem starim mamam, ki so vedno govorile, da bo vsako novopečeno mamo po porodu dvignila le domača kurja juha. Stare mame imajo prav, zdaj je to tudi pri meni preverjeno!

	Opral sem lonec, ga obrisal in vanj postavil vrečko kave. Vesela je bo, vem. Še sam sem si skuhal močno kavo in sedel za mizo v jedilnici. Pogrešal sem telefon; ko sem ga našel, ta ni več kazal znakov življenja. Sem ga mogoče vrgel v steno? Videti je bil cel, zato sem dvomil o tem, a pri meni nikoli ne veš, kaj lahko ušpičim. Vzel sem polnilec in ga priklopil nanj. Ni kazal, da bi se polnil, torej je nekaj narobe z njim. Odložil sem ga na mizo in odšel po očala za branje, da bi pogledal, ali sem ga sploh pravilno priključil. Vzel sem ga v roke in v tistem trenutku je zasvetila rdeča lučka, kar je pomenilo, da se polni. Samo prazen je bil. Ja, saj res, današnja tehnologija ima slabe baterije in noben nov telefon ne bo prekašal stare Nokie 3310, kjer je baterija zdržala en teden in še vedno ni zahtevala polnjenja. Vklopil sem telefon in čez nekaj trenutkov je rahlo zacingljalo. Bil je to znak SMS-sporočil. Na ekranu so se pojavile še druge ikone. Pogledal sem sporočila in videl, da me je nekdo štirikrat klical iz iste številke. Številka je bila iz tujega omrežja, kar je pomenilo, da me nekdo kliče iz tujine. Številke nisem poznal in tako zgodaj še nisem bil pripravljen, da bi poklical nazaj.

	Vikend je, sobota. Odločil sem se, da grem malo v Rovinj na barko. Tako bom pozabil na zadnjih oseminštirideset ur življenja, ki sem jih enostavno izgubil. Kot da jih nikoli ni bilo. Pripravil sem si športno torbo, v katero sem dal nekaj osebnih stvari, s polnilca odklopil napol napolnjen telefon in dal posodo s kavo za sosedo Marjeto v vrečko. To sem, preden sem se odpravil iz hiše, odnesel k njej in se ji zahvalil za najboljšo juho na svetu. Le zažugala mi je s prstom in se mi nasmehnila.

	Peljal sem se po avtocesti in za mano je bila že Postojna. A preden bom zapustil Slovenijo, sem moral natočiti gorivo. Ustavil se na zeleni bencinski črpalki. Napolnil sem rezervoar, in ko sem stal v vrsti za plačilo, mi je zopet zazvonil telefon. Na ekranu je bila spet telefonska številka iz tujine. Dvignil bi in vprašal, kdo me kliče, a sem bil ravno na vrsti za plačilo. Ko sem se usedel v avto, sem le-tega prestavil na parkirišče, nato pa poklical že prej kličočo številko.

	»Prosim,« sem v angleščini rekel, ko se je na drugi strani linije odzvala moška oseba.

	»Zdravo, Jan, Pietro tukaj. Je kaj narobe, da se nisi javil na moje klice?«

	»Zdravo, Pietro, žal nisem bil pri zavesti. Tebi lahko povem, da sem se ga napil in dva dni sem bil alkoholno bolan.«

	»Zaradi tiste ženske?«

	Nisem se želel spuščati v podrobnosti, zato sem samo rekel: »Ja, zaradi nje.«

	»Veš, ne boš vesel, kar boš zdaj slišal. Zdi se mi, da sem včeraj videl tvojo žensko na jahti. Mislim, da je to res ona in pozno zvečer sta bila spet s tistim 'šminkerjem' ter še z nekima obritoglavcema v črnih oblekah na večerji v marini. Tokrat ni imela rute in ne sončnih očal, čeprav ni bila videti tako kot na sliki.«

	Težko sem doumel, kaj mi je rekel Pietro. Zaželel sem si še enkrat, da bi si v glavi previl trak, da bi slišal to, kar mislim, da sem pravkar slišal. »Si prepričan, Pietro?«

	»Seveda sem, Jan. Hotel sem še sesti poleg njih, a ni bilo proste mize, iz ustnic pa tudi ne znam brati, žal. Tako da ne vem, o čem so se pogovarjali.«

	»Je potem ona odšla nazaj na jahto?«

	»Ne, sedla sta v avto in jaz sem jima sledil do hotela Excelense v Monfalconu. Ni daleč od tu. Ona je izstopila in odšla v hotel, on pa se je odpeljal nekam naprej.«

	»Sem na poti za Obalo, počakaj me v marini, čez slabo uro bom tam in danes plačam kosilo zaradi te dobre novice.«

	Prekinil sem zvezo, se zamislil, če sploh ravnam prav, ko kljub Dušanovi prepovedi še naprej raziskujem.

	»Naj se mi usede na nekaj, jaz grem v marino Lepanto,« sem rekel na glas in zapeljal nazaj na avtocesto. V slabi uri sem bil v marini in Pietro me je čakal na parkirišču. Danes je bil podoben Italijanu in ne kot zadnjič, ko je bil bolj podoben razcapancu kot osebi, ki dela v pisarni ene večjih italijanskih zavarovalnic.

	Njegova polo majica znane blagovne majice za golf je bila čista in verjetno bolj ali manj nova. Ovratnik si je dvignil in sprednje krake zavihal navzdol. Na že porjavelem obrazu od sonca je imel bela sončna očala s steklom ogledala. Oblečene je imel oprijete hlače iz jeansa in na stopalih je imel navtične čevlje modre barve z belimi podplati. V eni roki je imel telefon in denarnico, v drugi pa ključe. Sklepal sem, da so bili ključi od barke in od avta.

	»Zdravo, Pietro, hvala, da si me poklical. Greva na pijačo?«

	»Žal zdaj ne morem in že malo zamujam. Lahko pa greva zvečer po osmi uri, ko se vrnem. Danes sem se dogovoril z Izabell, da lahko pridem po sina in grem z njim ven. Dolgo ga že nisem videl, ker mi ga ta 'vešča' ni dovolila videti. Vprašanje je, ali ne bo z nama še tašča, ker dvomim, da bi mi ona pustila otroka brez njenega nadzora. Boji se, da bi ga odpeljal in jo potem izsiljeval z njim.«

	»Pietro, pa si ti tega zmožen?«

	»Ugrabiti svojega otroka? Seveda sem, a ne zaradi tega, da bi se vrnil nazaj k njej. Ko bi ona vedela, kako lepo sva se prejšnji večer imela z mojo mlado punco. Počutil sem se kot mladenič dvajsetih let. Še sem zmožen trikrat na noč.«

	Ta človek mi je bil vedno bolj všeč. Znal me je razvedriti in nasmejati. »Dogovorjeno. Čakal te bom ob osmih zvečer, nato pa greva na večerjo. Zdaj grem tudi sam v mesto in morda najdem ta hotel, potem pa se bom malo sprehajal in mogoče jo še kje vidim.«

	Podala sva si roke in odpeljala sva se proti mestu. Kasneje je Pietro, ki je vozil pred mano, zavil levo in se izgubil v mestnem vrvežu. Pripeljal sem se do hotela Excelense, na Via Roma, in parkiral nedaleč stran od njega. Hotel je imel tri zvezdice in ni deloval tako zveneče, kot je imel zveneče ime. Sedel sem na drugi strani ceste in malo opazoval okolico, nato pa sem se odločil, da stopim vanj. Tudi če bi srečal Patricijo, to ne bi pomenilo ničesar, saj me dama ne pozna. Stopil sem v avlo hotela, se sprehodil do recepcijskega pulta, a za njim ni bilo nikogar. Na pultu je stal srebrni zvonec, namenjen strankam in tistemu, ki je za pultom delal. Ob mojem desnem komolcu je ležal star hotelski katalog in nekaj prospektov mesta Monfalcone. Odprl sem katalog in pogledal nekaj fotografij, iz katerih je bilo videti urejenost hotelskih sob. Ravno sem želel pozvoniti na zvonec, ko se je prikazal hotelski uradnik, receptor ali kar koli je že bila njegova funkcija. Pozdravil me je in se ob enem v italijanščini opravičil, ker ga ni bilo za pultom. Vsaj tako sem ga jaz razumel, čeprav nisem znal italijansko. Videti je bil kot pravi Italijan iz črno-belih filmov, majhen in suh, po glavi plešast, vsaj petnajst let starejši od mene in z obrazom, ki mi je deloval precej zlobno. Bela srajca mi je delovala precej umazano siva, sprana, kakor tudi na robovih strgane in razcvetele široke naramnice, ki so precej visoko držale njegove nekoč sive kangarnaste hlače. Pozdravil sem ga in vprašal, ali zna angleško.

	»Seveda, gospod, tudi angleško znam,« mi je odgovoril v angleščini z italijanskim akcentom.

	»Sobo bi rad, če imate kaj prosto, za noč ali dve.«

	»Za koliko zdaj potrebujete sobo, za noč ali dve?«

	»Ne vem še, prišel sem pogledat eno jadrnico v marini in ne vem, če bom vse uredil v enem dnevu ali bo to morda trajalo dva dni. Je že zdaj pomemben ta podatek, kako dolgo bom ostal?«

	»Ste sami?«

	»Sam sem, da.«

	»Potem vam lahko dam manjšo sobo in boste tudi plačali manj, razen če želite res kaj razkošnega.«

	»Vsekakor je lahko manjša,« sem odgovoril, čeprav sem v sebi razmišljal, kaj razkošnega pa bi mi lahko dal v tem tri zvezdičnem hotelu.

	»Bo za plačilo kartica ali gotovina?«

	»Gotovina,« sem rekel in iskal osebni dokument, ki ga gospod od mene sploh še ni zahteval.

	»Če plačate z gotovino, mi morate eno noč plačati vnaprej, za drugo pa bova videla jutri. In za dokument bi vas prosil.«

	Podal sem mu dokument, katerega podatke je vnesel v računalnik, nato pa mi ga je vrnil skupaj z natisnjenim računom. Pogledal sem znesek in zaznal številko devetinštirideset evrov. Podal sem mu bankovec za petdeset evrov in rekel, da mi ostanka ni treba vrniti. Kot da je to preslišal, je delal naprej in že naslednji trenutek mi je podal ključ sobe z obeskom. Obesek je bil takšne velikosti, da ključa v nobenem primeru ne morem izgubiti.

	»Soba je v drugem nadstropju, zajtrk je vključen v ceno. Tu bo, na desni,« je dejal in ob tem pokazal z desno roko na steklena vrata obedovalnice.

	»Če imate več prtljage, lahko pošljem fanta ponjo.«

	»Ne, hvala, nimam, le torbo imam, a ta je v avtu. Bi lahko dobil žeton za vstop na vaše parkirišče?«

	»Pojdite v prostor za tistimi vrati pa vam bo sobarica dala žetone. Ravno je izpraznila zaboj.«

	Odšel sem do vrat, jih odprl in stopil v prostor. V majhni sobi z majhnim oknom pod stropom je s hrbtom obrnjena proti svetlobi, stala starejša ženska v svetlo sivi uniformi. Njena silhueta je ponazarjala visoko in vitko žensko. Njen koščeni in že zguban obraz je dal vedeti, da že nekaj let trdo dela. Vsekakor že zaradi višine nisem mogel najti povezave, da bi bila z receptorjem v sorodu. V eni roki je držala likalnik in je bila nagnjena nad perilo, ki ga je likala. Ob mojem vstopu je dvignila samo svoje temne oči in me pogledala.

	»Žeton za parkiranje potrebujem,« sem na tiho rekel, kot bi se bal, da bi jo zbudil, čeprav sem videl, da lika.

	Segla je v žep, mi dala dva žetona in v polomljeni angleščini povedala, da ob vstopu potrebujem žeton za dviganje zapornice, ob izstopu pa me zazna senzor in me spusti ven. Zahvalil sem se za oba žetona, ki sta bila videti kot žetona z dvema zarezama, kakršne sem uporabljal v mladosti, ko sem se šel igrat na fliper ali namizni nogomet. Nato sem odšel v avto, sedel vanj in ga zapeljal na hotelski parkirni prostor, ki se je nahajal za hotelom. Iz avta sem vzel torbo in se odpravil do sobe. Odklenil sem vrata in vstopil. Že na prvi pogled sem videl, da so slike iz kataloga na pultu recepcije stranko resnično zavajale. Soba je bila svetla, a majhna, osvetljena z velikim oknom s pogledom na stransko ulico. Ob steni je bila zakonska postelja, tik ob njej mizica na dolgih in širokih nogah, pod njo pa je bila nočna omarica s predali. Na mizi je bila neka brošura in na steni luč. Zraven mizice je stal tudi stol, katerega slog je napeljeval k baročnemu obdobju, čeprav se je na njem videlo, da je bil navaden kitajski kič. Na drugi strani, pri vhodu za v kopalnico, je bila na steni pričvrščena manjša ploščata televizija in pod njo je bila vgradna omara. Okvir slike nad posteljo in televizor sta bila barvno in stilsko usklajena, vse ostalo pa je bilo nametano, kot da je opremljevalec te sobe, kupil pohištvo na razprodaji, na kateri je dobil le še zadnje kose. V kopalnici je bil umivalnik, manjše okroglo ogledalo in tuš kabina s plastičnimi vrati, za katere sem prepričan, da se ne dajo zapreti. Vsaj posteljnina in brisače so bile čiste in snežno bele. Torbo sem odložil na stol, nato pa odšel iz sobe. Na drugi strani je bila prijetna terasa, ki je služila kadilcem in tudi tistim, ki so na terasi želeli spiti kavo ali čaj. Sprehodil sem se po mestu, v eni od pekarn kupil četrt pice, ki je že s svojo debelino razočarala, da o okusu sploh ne govorim. Spil sem še Coca-Colo in se vrnil do avta ter se zapeljal nazaj v marino. Imel sem še veliko časa, preden se vrne Pietro.

	Da bi mi čas hitreje minil, sem se sprehodil med privezanimi plovili, si jih ogledoval in nekatere tudi občudoval. Našel sem tudi zanimiv par, Avstralca v zrelih letih, ki jadrata po svetu in sta tako tudi zašla v naš Jadran. Ogledala sta si severni del Italije, zdaj pa bosta plula južneje in obiskala ter raziskala še druge dele te države. Povabila sta me na krov njune jadrnice in mi ob čaju pripovedovala svoje jadralske dogodivščine. Še večerjo bi mi pripravila, a sem jo vljudno zavrnil, saj sem že dogovorjen s Pietrom. Povedal sem jima še za lepote Slovenije in zdaj jima je bilo žal, da sta to našo lepo deželico izpustila.

	Kot bi se dogovorila, sva s Pietrom v restavracijo prišla istočasno. Ta je bil ves vzhičen, saj je po dolgem času videl svojega otroka. Želel se je pogovoriti tudi z ženo, a jima menda ni uspelo najti kompromisa, saj ona pravi, da sta še rana in misel o prevari preveč sveža. Ob večerji in kozarcu Chiantija sem o njem in njegovi družini izvedel še marsikaj zanimivega.

	»Zdaj, ko sva pojedla, pa mi lahko poveš kaj več o tisti ženski,« sem mu rekel, saj sem želel preiti na temo, ki je zanimala mene.

	»Vse sem ti povedal, kaj več ne vem. Kakor tudi zagotovo ne morem vedeti, če je to ena in ista ženska. Mi lahko še enkrat pokažeš njene slike na telefonu?«

	»Seveda, takoj.« Pobrskal sem po mapah in našel nekaj slik, na katerih je bila Patricija.

	Gledal jih je in jih opazoval, nato se je malo zamislil in rekel: »Ne morem trditi v stoodstotno, a vseeno mislim, da je bila ona. Tukaj mi deluje malo bolj suha, čeprav mislim, da je je za odtenek malo več. Drugače pa ja, lahko bi bila ona.«

	Pospravil sem telefon v žep, da ga nisem imel na mizi, potem pa sem ga vprašal: »Pa si jo videl že kdaj prej tukaj?«

	»Ne.«

	»Danes sem se prijavil v hotelu Excelense. Upam, da je še tam in da jo bom srečal,« sem nadaljeval.

	»Lahko bi spal na moji barki, jaz bi jo malo pospravil in bi lahko bil tu. Ti ne bi bilo treba plačati hotelske sobe.«

	»Hvala, Pietro, prijazen si, vendar se mi zdi, da je tako bolje in več imam upanja, da jo srečam.«

	»Ti že veš, naredi, kot se ti zdi najboljše.«

	»Razmišljal sem, da bi moral priti nekako na jahto in poiskati, kje je odtisnjena serijska številka trupa. Vse bolj in bolj se mi dozdeva, da so z jahte sneli nalepke registracije in imena, mesto nalepk pa očistili in spolirali, da se zdaj nič ne vidi. Tako bi lahko pogledal v vpisnik slovenskih plovil in našel vse podatke, tudi brez registracije in imena jahte.«

	»To bi lahko bilo nevarno. Novi prijatelj tvoje ženske ima dva moška, ki sta ves čas na plovilu. Če bi prišel tja, bi te videli in verjamem, da bi imel nekaj težav.«

	Pietro je imel prav, preveč bi bilo sumljivo, če bi šel zvečer na barko in iskal odtis serijske številke trupa, za katero pa sploh ne vem, kje bi lahko bila odtisnjena. Lahko bi bila kjerkoli. Morda je tudi čas, da Pietru zaupam resnico o tej jahti in Patriciji. Ko sem mu povedal celotno zgodbo, sicer v skrajšani obliki, se je ta kar sesedel na stol in me vmes kar nekajkrat vprašal, ali sem detektiv ali s policije. Ni mu bilo jasno, zakaj se sam vpletam v to zgodbo, če nimam nič od nje in nikakor nisem vpleten.

	 »Se ti zavedaš, da sta s to žensko in njenim tipom večerjala dva tipa, ki sta bila gotovo iz kakšne kriminalne združbe? Mislim, da se ni dobro vpletati v to zadevo in bi bilo bolje, če bi za to poskrbela policija. Prijavi jih.«

	»Ne, ne, to res ni moja stvar. Če želijo, naj to prijavijo drugi. Jaz bi rad samo prišel do resnice, če je vse tako, kot mi je njen zaročenec povedal. Mislim, da nekaj skriva pred nami.«

	Ura je bila že deset zvečer, zato je osebje restavracije že začelo pospravljati mize in stole. Plačal sem račun in znesek je bil nižji od pričakovanega. Vsaj enkrat. Poslovila sva se in jaz sem se zapeljal do hotela. Parkiral sem avto in odšel do glavnih vrat, kjer me je za zaprtimi vrati čakal nek fant, ki so ga verjetno zaposlili lastniki, da je po deseti uri zvečer zaklepal vrata hotela in vso noč budno pazil, da so v hotelu samo njihovi gostje. Odklenil mi je vrata, jaz pa sem mu povedal, kdo sem. Pogledal je na spisek gostov in me z nasmehom ter pozdravom spustil v avlo hotela. Bila sva sama in očitno so že vsi spali, le jaz sem še kalil ta hotelski mir. Stopil je do pulta, mi podal ključ sobe ter mi zaželel mirno noč. Povzpel sem se do sobe, jo odklenil in sedel na posteljo. Prijel sem se za glavo in se ponovno vprašal, ali je to, kar počnem, prav.



	POGLAVJE VI.

	Zjutraj sem se prebudil še bolj utrujen, kot sem bil sinoči. Pa ne zaradi neudobnega spanja, ampak zaradi sanj, ki so se mi vso noč kot nekakšna mora sprehajale po glavi. Razgrnil sem zavese na oknu, da je vsaj nekaj svetlobe prišlo v sobo. Bilo je zgodnje jutro in nič ni bilo toplo. Noč je lahko še precej hladna v tem času.

	Stopil sem iz sobe in po stopnicah v avlo, nato pa zavil v jedilnico. Med peščico gostov sem najprej zagledal žensko, ki bi lahko bila Patricija. Odšel sem do mize s hrano ter si na krožnik dal maslo in med, kajti že sam pogled na narezane salame in sir me je odvrnil. Videti so bile cenene, živilsko predelane in verjetno so že kar nekaj časa ležale v hotelskem hladilniku. Tukaj ni večjega obrata gostov, zato tudi dvomim, da je hrana čisto sveža. Pri maslu in medu, ki sta pakirana v manjših količinah, pa nikakor ne morem zgrešiti. Vzel sem še kruh, ki je bil svež in dišeč, ter se napotil proti svoji mizi, ki sem jo namerno izbral tako, da se bom sprehodil mimo mize, za katero je sedela ta ženska. Tik ob njej sem namerno upočasnil korak in pogledal na rob mize, kjer sta stali dve razglednici in eno pismo. Videl se je le delček napisanega naslova, ki ga je očitno izpisala ženska roka, saj je bila pisava lepa in čitljiva. Naslovnika nisem uspel prebrati, ker sem bil brez očal skoraj slep. Nisem se mogel dolgo zadrževati ob njej, da ni bilo sumljivo. Usedel sem se za mizo ob steni, da sem jo lahko gledal v njen profil.

	K meni je prišla spet tista visoka gospa, ki je včeraj likala posteljnino. Danes je bila oblečena v črno obleko in na sebi je nosila bel predpasnik.

	»Čaj ali kavo?« me je vprašala.

	»Čaj bi prosil.«

	Nalila mi ga je v skodelico, in še preden je odšla, mi je zaželela dober tek. Poskušal sem se obnašati čim bolj naravno, da ne bi dami, ki sem jo gledal, izdal svojega namena, zakaj sedim ravno tu, ob tem času in v tem hotelu. Čeprav je imela svoje dolge kostanjeve lase razpuščene in s tem zakrito več kot polovico svojega lica, sem lahko videl delček njenega obraza. Bila je oblečena v belo bluzo z dolgimi rokavi, ki so prekrivali komolce, a odkrivali del njenih rok. Že od tu sem videl, da je imela vitke roke, čeprav ne ravno suhe. Na eni roki je imela široko zapestnico iz rumenega zlata, na drugi pa uro s črnim usnjenim pasom in zlato obrobo okoli številčnice. Na desni roki ni imela nobenega prstana, čeprav sem si želel videti vsaj zaročni prstan. Na levo roko s tega položaja nisem najbolje videl, zato sem bil kar malo nesrečen. Oblečena je imela temno modre, že skoraj črne hlače in oprijete ob nogah. Nekaj odtenkov svetlejši so bili le njeni čevlji, balerinke, za katere bi stavil, da so bile kupljene – kot tudi vsa njena oblačila – v butiku, kakšne znane modne znamke. Drago, a vseeno ne preveč razkošno. Nisem še pojedel do konca, ko je z desno roko vzela napisano pošto, z levo ključ hotelske sobe in vstala od mize, od katere je odšla v nasprotno stran, tako da spet nisem zaznal njenega lica. Zdaj sem jo videl hoditi od zadaj in lahko rečem, da je bila še višja, kot je bila videti sede za mizo. Zapustila je jedilnico. Malo sem počakal, naredil še en grižljaj v kruh, namazan z maslom in medom, ter se nevljudno, še s polnimi usti tudi sam odpravil proti vratom jedilnice. Tam sem malo zastal, da sem se privadil na temnejšo avlo. Skrivnostna dama je dala svoj ključ sobe receptorju in ga prosila, naj ji odpošlje pošto. Mali možiček, ki je verjetno še spal v obleki, v katero je bil tudi danes enako oblečen kot včeraj, je vzel pošto in se ji vljudno, a neznatno priklonil. Nato se je na peti obrnila in odšla na teraso. Šel sem za njo in videl, kako si je ob črni kovani ograji, prižgala cigareto. Zunaj je bilo že toplo in sonce se je že dodobra prebilo skozi jutranje sive oblake. Uprl sem se skušnjavi, da bi kar direktno pristopil do nje. Zdaj se je za trenutek obrnila in lahko sem videl njen obraz. Sprva sem bolj malo videl, a dovolj, da sem opazil njene oči in okoli njih estetsko nanesena ličila. Njene z redečo šminko naličene ustnice so me fiksirale in prikovale k tlom, da nisem mogel storiti niti enega koraka. Bila je lepa ženska, voljna, z mamljivim obrazom in očmi, ki so govorile jezik neizrečene ljubezni. Tega pri njej res ni bilo težko opaziti. Nisem vedel, kako bi prišel bližje, zato sem odšel do recepcije in povprašal, ali lahko kupim zavojček cigaret.

	Receptor ga ni imel za prodajo, a je odprl predal in iz njega potegnil škatlico s cigaretami ter mi ponudil eno. Zahvalil sem se mu in mu povedal, da grem na teraso. Le prikimal mi je in ob tem je skoraj izgubil svoja očala, ki so mu spolzela po suhljatem nosu. Na terasi sem malo zastal, nato pa pristopil k tej lepi ženski.

	»Oprostite, lahko dobim malo ognja?« sem rekel v angleščini, saj italijansko nisem znal. Ob enem pa sem upal, da se mlada dama ne bo naredila gluhe.

	Pogledala me je s svojimi očmi in občutil sem, kako me je z njimi skenirala od glave do čevljev.

	»Seveda,« nato pa iz žepa potegnila vžigalnik in mi prižgala cigareto.

	»Oprostite, ne znam italijansko, zato sem upal, da vi znate angleško. Nisem vas želel zmotiti ob vašem razmišljanju in opazovanju okolice.«

	»Vsekakor znam angleško in zakaj vam ne bi ponudila ognja. Tudi meni se zgodi, da kdaj nimam vžigalnika s sabo,« ob izrečenem se je nasmehnila in ob tem je pokazala svoje snežno bele zobe. »Ste v tem hotelu nastanjeni?«

	Mislil sem, da nisem razumel vprašanja, kajti le kje drugje bi lahko bil nastanjen, če sem sedaj z njo, tukaj, na terasi.

	»Ja, tukaj sem, a le za dan ali dva,« sem rekel in že v naslednjem trenutku ji je pozvonil telefon. Pogledala je nanj, v nastavljenem pepelniku ugasnila cigareto, na kateri so bile vidne sledi rdečila in mi s kretnjo glave pokazala, da mora telefonirati. Mislil sem, da se bo umaknila na drugo stran terase, a je odšla skozi vrata v avlo hotela. Ostal sem na mestu in nisem več vlekel dima iz svoje cigarete, kajti že več let nisem kadil. Malo sem še postal in upal, da se bo skrivnostna dama vrnila nazaj. Zdaj, ko sem bil sam, sem razmišljal in spoznal, da je ta dama zagotovo Patricija, njen zaročenec Dušan pa en velik lažnivec. Le kako je mogel lagati o ugrabitvi, če sem pred nekaj trenutki stal z njo. Lahko bi ga poklical in ga okrcal z lažnivcem, a potem ne vem, če bi naredil dobro stvar. Zdaj sem bil tudi prepričan, da je tista jahta, privezana ob bok sive hale, Azimut, ki je čarobno izginil iz marine Portorož. Lahko bi poklical tudi Romana, a mi je nekaj velelo, naj še malo počakam. Minilo je že kar nekaj časa in spraševal sem se, ali dama še telefonira. Zato sem se sprehodil do vhodnih vrat terase, da bi imel kar najboljši vpogled v notranjost hotela. Nje ni bilo videti, zato sem prestopil prag in vstopil v notranjost. Res je ni bilo. Pohitel sem skozi glavna vrata hotela in se razgledal na vse strani. Dame ni bilo v vsem mojem vidnem polju. Sprehodil sem se še do parkirišča, a tudi tam ni bilo nič. Je morda v svoji sobi? Lahko bi bila in tisti klic je bil morda samo sporočilo, naj se pripravi in da nekdo pride ponjo.

	Zato sem odšel nazaj v hotel in v avli sedel na udoben fotelj. S klubske mizice sem vzel katalog hotela in si ga ogledoval. Upal sem in čakal, da se bo Patricija, če jo lahko tako že imenujem, kmalu prikazala. Čakal sem in brskal tudi po telefonu, a nje ni bilo. Po skoraj eni uri čakanja sem odšel na teraso in si naročil espresso. Iz avtomata na kavne kapsule mi je mlada in močna gospodična kakšnih dvajsetih let naredila dobro kavo. Plačal sem račun, kavo odnesel do mize s pogledom na vrata terase in delno tudi v avlo hotela. Tako je minila še ena ura in počasi sem spoznal, da mi je mlada dama ušla, še preden sem se jaz zavedal, da se nazaj na teraso ne bo več vrnila.

	Zapeljal sem se do marine in poiskal Pietrovo barko, a je bila ta zaklenjena in prazna. Verjetno je bil še v službi. Ni kaj, moral ga bom počakati. Sprehodil sem se do restavracije in tam od začudenja obstal, saj sem takoj spoznal mlado damo iz hotela. Čeprav mi je bila obrnjena s hrbtom, je res ni bilo težko prepoznati. Pogovarjala se je z moškim, ki je na trenutke več povedal z mahanjem rok kot pa s samim govorom. Sedel sem za mizo in s svojim hrbtom sem bil tudi sam obrnjen k njima. Tako me ne bosta opazila, meni pa pogled ne bo odtaval k njima in tako ne bom sumljiv. Naročil sem si sok z vodo in tu in tam preko kamere na telefonu pogledal, kaj se dogaja za njuno mizo. Čez čas sem opazil, da sta k mizi prisedla dva moška v majici in kavbojkah, za katera sem ugibal, da sta to tista dva, ki spita in delata na jahti.

	Ker je vse skupaj predolgo trajalo, sem prosil za jedilni list in takoj naročil njoke v gorgonzolni omaki z listi bazilike. Krožnik je kmalu stal pred mano, a v velikem in globokem krožniku za testenine, je bilo le za dobro pest njokov in omake. Dvomil sem, da bo to dovolj do večerje, a ko sem začel jesti, sem spoznal, da je bila jed precej nasitna.

	Ravno mi je natakar odnesel prazen krožnik, ko se je prikazal Pietro, ki je v eni roki nosil plastično vrečko, v kateri so se videle stvari, kupljene v trgovini s hrano. Prisedel je in me vprašal, zakaj sem jedel, če bi lahko on skuhal za oba.

	»Če kuham zase, potem lahko skuham še eno porcijo zate.«

	»Hvala ti, Pietro, a ti mi nisi dolžan kuhati. Veš, srečal sem tisto žensko. Prava je, zagotovo. In celo malo sem se pogovarjal z njo.«

	»Res, te ni prepoznala?«

	»Kako me naj prepozna, če me ni nikoli videla. Pa še to je trajalo samo dve ali tri minute.«

	»In kako si prišel do nje, kar ogovoril si jo?«

	»Ne, no. Stara finta, ki še vedno uspeva. Prosil sem jo za ogenj, da mi prižge cigareto.«

	»Nisi mi povedal, da kadiš.«

	»Saj ne kadim, le za njo sem potreboval cigareto.«

	»Ja, saj. Sem si kar mislil. In kaj je bilo potem?«

	 »Nič, imela je telefonski pogovor in odšla. Zdaj pa sedi za mano, a se ne obračaj proti njej.«

	»Ne sedi več, čez dve sekundi bo šla mimo naju.«

	In res, čez nekaj trenutkov se je sprehodila mimo najine mize in se po mojem verjetnostnem izračunu usmerila na parkirni prostor ob restavraciji.

	»Uf, kakšna 'bella donna',« je izustil in me pogledal.

	»Za samo eno noč z njo, ji prepišem svojo barko,« je rekel Pietro in v obraz je bil siv, kot bi videl hudiča, ne pa lepo žensko. Ob tem se mi je zdel res tisti pravi, tipični Italijan oz. nakladač z drugo besedo.

	»Pietro, mislim, da imava oba skupaj premalo bogastva za eno noč z njo. Nama je takšna ženska nedosegljiva, menim, da naju ne bi niti pogledala.«

	»Mama mia, kakšna ženska! Pa saj tebe je gledala, če sta se pogovarjala.«

	Samo nasmehnil sem se temu in mu odgovoril: »Seveda, zato pa je po eno minutni družbi z mano, odšla k tistemu, ki ima jahto, čeprav vem, da v resnici sploh ni njegova.«

	V tistem trenutku sem jo zagledal na vogalu in res z elegantno hojo, podobno tisti, ki jo vidim na televiziji, kadar kažejo manekenke hoditi po modni brvi, je prihajala proti najini mizi. Mislim, da sem izgubil vso kri iz obraza in bal sem se njene reakcije, ko me bo zagledala. Vem, da me je, a niti s kančkom svojega elegantnega in seksapilnega telesa ni nakazala, da me je prepoznala. Oddahnil sem se in kri se mi je počasi vračala v obraz, verjetno še kam drugam. Natakarju sem plačal, kar sem pojedel in spil, nato pa sem odšel s Pietrom na njegovo barko. On si bo skuhal pozno kosilo, jaz pa ob tem spijem ponujeno pivo.

	Bil je že večer, ko sem odšel od Pietra in zapustil marino. Odpeljal sem s parkirišča in se kasneje ustavil pred supermarketom. Preveč sem že zapravil denarja v teh dveh dneh in nisem si želel privoščiti še večerje. Kupil sem si nekaj za prigrizniti, da bom lahko pojedel kar v sobi. Dovolj bo za večerjo. Seveda nisem pozabil na škatlico cigaret in plastični vžigalnik. Morda ju bom jutri spet potreboval. Povzpel sem se do sobe, odložil stvari na mizo in se vrnil v avlo. Odšel sem do recepcije in pri branju časopisa prekinil možička za pultom. »Oprostite, vsaj še eno noč bom ostal, morda dve, a ne verjamem.«

	»Ni problema, ostanite, kolikor želite. Plačali mi boste zadnji dan.«

	Pospravil sem denarnico, ki sem jo trenutek prej izvlekel iz žepa, da bi plačal z gotovino še eno noč bivanja v hotelu. Verjetno jo je receptor videl, in ker sem se mu zdel pošten, je tudi rekel, da lahko vse plačam zadnji dan. Obrnil sem se, da bi se vrnil v sobo, a je za mojim hrbtom stala skrivnostna dama. Skoraj na pult me je vrglo, ker sem se je tako ustrašil. Želel sem jo pozdraviti, nekaj reči, se morda celo opravičiti zaradi svoje trenutne reakcije, vendar glasu nisem spravil iz sebe.

	»Midva pa se zdaj večkrat srečava. Je to namerno ali naključje?« me je vprašala.

	»Ja,« sem lahko samo rekel.

	»Kaj ja? Namerno ali naključje?« je rekla, ustnice pa so ji ostale v nasmehu, saj je opazila, da me je presenetila.

	»Naključje.«

	Zdaj je že opazila, da sem v tako veliki zadregi, da ne zmorem spregovoriti več kot ene besede, zato se mi zdi, da je še bolj uživala.

	»Jutri bom tudi tu. Obljubim, da bom imela s sabo ogenj,« je rekla, nato pa stopila korak stran od mene, na svojo desno, in mi s tem pustila, da sem lahko odšel naprej. Ona je pristopila k pultu in v odlični italijanščini govorila z receptorjem.

	Ko sem stopal po stopnicah, sem bil še vedno v šoku, a me je ta počasi popuščal. V sebi sem si mislil, 'ti boš meni govorila, da boš tudi jutri imela ogenj. Ne bom prosil zanj, imam svojega.' A po drugi strani sem vedel, da je ona ogenj, zaradi katerega lahko zagori vsak moški pod soncem.

	Noč je minila mirno. Zjutraj sem prišel na zajtrk, a v jedilnici sem bil tokrat sam. Nobenega gosta ni bilo v njej, tudi nje ne. Pojedel sem dva kosa kruha z medom in maslom, spil skodelico čaja in odšel iz jedilnice. V avli sem jo videl, kako prihaja po stopnicah in se odpravlja v jedilnico. Pozdravil sem jo, nato pa hitro odšel na teraso, preden bi mi rekla, da sva se spet namerno ali po naključju srečala. Sedel sem ob ograji in pil svoj espresso, medtem ko sem brskal po internetu. Videl sem jo in ona je videla mene. Prišla je do mize in vprašala:

	»Dobro jutro! Lahko prisedem?«

	»Dobro jutro, gospa! Izvolite!« Vstal sem, z roko nakazal na prost stol ob mizi in ona je sedla. Prekrižala je nogi, na katerih je danes imela jeans hlače in rdeče čevlje z ne preveč visoko peto, ki so se skladali z rdečo bluzo. Okoli vratu je nosila tanko rdečo rutko, tesno zvezano. Naslednji trenutek sem se usedel še sam in jo vprašal: »Boste morda kavo? Jaz bom še eno in lahko jo prinesem tudi vam, seveda, če želite.«

	»Sicer ne vem, kakšno kavo tukaj kuhajo, ampak morda pa bi res en macchiato.«

	»Seveda. Z veseljem.« Še isti trenutek sem vstal s stola in odšel po kavi. Ko sem se vračal k mizi, sem čutil, da se mi trese roka, v kateri sem nosil najini kavi. Položil sem skodelico pred njo in dodal z obvezno besedo 'izvolite'.

	»Hvala vam,« je dejala. »Pa saj ne vem niti, kako vam je ime.«

	 »Jan sem, Jan.«

	»Jaz sem Klara,« in mi podala svojo roko. Presenetilo me je, ker mi je povedala drugo ime, čeprav sem vedel, da je njeno pravo ime Patricija. 'Dobro, lepotica, torej bom sprejel tvojo igro in tvoje lažno ime.'

	»Vedno sem si želel, če bi imel hčerko, da bi ji bilo ime Klara. Se sploh zavedate, kako čudovito ime nosite?«

	»Mislite, Jan, da je čudovito?«

	»Ne da mislim, vem. In to ime ima močan in trden temelj. Kolikor vem, je bila Klara v krščanstvu svetnica, in če me spomin ne vara, sem bral, da je živela v samostanu, v katerem je sijala kot luč. Zato njeno ime pomeni tudi svetla, lepa in sijoča.«

	»Torej če lahko ugibam, izhajate iz krogov, kjer ste se učili krščanstva?«

	»Ne, draga gospa. Takrat, ko sem izbiral ime za svojo hčer, ki je še niti spočel nisem, sem pač raziskoval, kakšen pomen imajo določena imena. Drugače pa verujem samo v druge starorimske bogove, kot so Eol, Neptun in predvsem Kupid, bog ljubezni. Sem zadovoljil vaše zanimanje, od kod mi to znanje, draga gospa?«

	»In nisem gospa, še vedno sem gospodična,« je dejala, malo zastala in me pogledala s svojimi zelenimi očmi, nato pa nadaljevala: »Zdite se mi kot zgodovinar, saj poznate rimske bogove, česar pa vam, tako na oko, vsaj po videzu, ne bi pripisala. Pa tudi ne vidim vas v karirasti srajci, žametnem suknjiču s komolčnimi našitki in debelimi stekli na očalih ter s črnim in dolgočasnim okvirjem.«

	Nasmehnil sem se in ji odgovoril: »Hvala, prav prijetni ste. Tudi sam se ne vidim tako, čeprav priznam, da imam podoben suknjič doma. Ampak res samo podoben. Ukvarjam se z jadralstvom, jadrnicami, torej jadram, pišem, fotografiram …«

	Prižgala si je cigareto in obenem vprašala: »Vi danes ne kadite. Vam lahko ponudim?«

	»Ne bi hvala, bom svojo. Seveda kadim, res bolj malo, ker sem športnik, pa tudi svoje cigarete imam, ki mi bolj odgovarjajo. Res hvala.« Iz žepa sem vzel zavojček cigaret, iz njega vzel cigareto in jo prižgal s svojim vžigalnikom.

	»Torej športnik in jadralec. Sem vas zato videla v marini? Imate tam parkirano svojo barko?«

	Še ena koza, ki bi ji moral razložiti, da se plovilo ne parkira, ampak veže, kajti parkirajo se le avti in podobna vozila, tako kot pristaja lahko samo letalo. A ne bom se ji metal v zobe zaradi ene same opazke.

	»V marini sem bil zdaj že dva dni, ker bi rad zamenjal jadrnico. Torej, kupil bi večjo, drugačno, novejšo od sedanje.«

	»In samo jadrnico kupujete? Ne bi kupili kakšnega drugega plovila, recimo motornega?« me je vprašala, ob tem nagnila glavo postrani in na široko odprla oči, kot bi namesto ušes želela z njimi slišati, kaj bom odgovoril na njeno vprašanje.

	»O, ne, motornjaki me že nekaj časa ne zanimajo. Ne premorejo tistega čara, kot ga premore jadrnica s svojimi jadri. Kaj pa vi, tudi kaj kupujete ali že imate plovilo? Morda je že privezana v marini?«

	Sumljivo me je pogledala, zastala z odgovorom, nato pa premišljeno in z nasmeškom dejala: »Ne, tam sem bila naključno s svojim prijateljem.«

	»Torej ga ima vaš prijatelj.«

	»Ne boste verjeli, a tudi on ga nima.«

	Zdaj sem se spomnil starega reka, ki mi ga je zaupal dedek, da vsa lepa dekleta lažejo. Zabičal mi je, da jim ne smem nikoli verjeti. In to res drži. Pravkar preverjeno. Najprej ji ni ime Patricija in videl sem oba na jahti, zdaj pa nihče od njiju nima jahte. Lažnivka!

	»No, vsak je svoje sreče kovač. Nekdo je zadovoljen s stanovanjem, spet drugemu je še velika vila premajhna. Nekdo ima svoje letalo, spet drugi pa z njim še nikoli niso poleteli. Tako je pač v tem svetu, ki ga živimo.«

	»Od kod pa prihajate, Jan? Po vašem naglasu sodeč iz Italije niste, tudi iz Anglije niste, Irec niste. Hmmm, če mi poveste svoj priimek, vam iz prve roke povem, od kod ste. Velja?«

	»Moj priimek vam verjetno ne bo povedal ničesar, a pišem se Zala.«

	»Zala? Zala?« potem je zaprla oči in se naredila, kot da bi globoko premišljevala. »Slišala sem za madžarskega kiparja, ki se je pisal Zala. Ste morda Madžar?«

	»Niste ugotovili. Zdaj sem jaz na vrsti. Od kod pa ste vi?«

	»Jaz živim v Italiji in sem tukaj tudi rojena. A priimek ni tipično italijanski.«

	Zdaj sva se že igrala skrivalnice in počasi mi je ta igra ugajala, saj sem se prijetno počutil ob njej.

	»In kaj naj zdaj jaz ugibam, kakšen je vaš priimek?«

	»Ha, ha, ha, tako ali tako ne bi uganili. Pretežko je.«

	»Poskusite, povejte mi samo delček in morda ga uganem. Ste vedeli, da največ oseb z imenom Klara izhaja iz Avstrije. Tam je to ime celo na drugem mestu. Oziroma vsaj bilo je.«

	»Ne, res ne bi vedela. Vidim, da ste se res poglobili v to ime, razen če me zdaj ne hecate z njim. A še vedno razmišljam, od kod ste vi. Ste jud?«

	»Res je, priimek je judovski, a jaz sem ateist. Verjamem samo v tri bogove, ki sem vam jih maloprej naštel. Čeprav ko sem v stiski, znam moliti k dvanajstim drugim bogovom.«

	»In ste velikokrat v stiski?«

	»Ne, draga gospodična, to pa res ne. Le danes, ker sedim ob tako lepi in graciozni dami. Ravno zdaj se mi zdi, da me stiska. Tukaj,« in s prstom sem pokazal na prsi, tisti predel, kjer imam srce. »Boste potipali?«

	»Ha, ha, ha, res ste zanimivi gospod Jan. Morda ste Ian, če ne celo Ištvan?«

	»Samo Jan sem. Jan Zala. Jaz nimam izpeljanke kot vi. Lahko ste Klara ali Clara.«

	»Potem vem. Čeh ali Slovak ste, zato govorite samo angleško poleg materinega jezika, a ne?«

	»Ne, nisem. Iz Slovenije sem, iz Ljubljane. Nimam nobenih skrivnosti.« Zanalašč sem ji povedal za Slovenijo in čakal, če se bo tudi ona izdala, da zna slovensko.

	»Ljubljana, Bled, Portorož, lepa je ta vaša Slovenija.«

	Ja kaj pa je zdaj to, me bo vlekla še naprej za nos in me imela za norca? Če se je z Romanom pogovarjala slovensko, potem to tudi zna. Zakaj zdaj kar naenkrat noče govoriti z mano v mojem jeziku?

	»Ja, res lepi kraji. Verjamem, da jih poznate.«

	»Seveda jih poznam. Saj smo sosedje in sosedje se med seboj obiskujemo. Vi k nam, mi k vam.«

	»Ste vedeli, da imamo tudi lepe moške?«

	»V vsaki državi vas lahko najdemo,« nato pa se je nasmehnila, saj sem vedel, da je z namenom izrekla besedico 'vas'.

	Želela je še nekaj reči, a ji je zazvonil telefon. Vstala je, pokazala na telefon in se diskretno umaknila v avlo, kot je to storila včeraj. Le da se bo tokrat morala vrniti do mene, ker ji je na mizi ostala torbica. Po samo minuti pogovora se je vrnila do mene in rekla: »Lepo se je bilo pogovarjati z vami, a žal me delo kliče. Ostanete še tu ali greste domov?«

	»Ne vem še, odvisno, kako se bo dan zaključil. Pa vi?«

	»Tudi jaz ne vem. Odvisno, kako se bo dan zaključil, kot vi temu pravite.« Nato se je zopet nasmehnila, pokazala svoje snežno bele zobe in dvignila torbico ter pogledala, če je v njej res vse, kar je še maloprej imela.

	»Tukaj je moja vizitka, če se slučajno ne vidiva več. In če pridete kdaj v Ljubljano, vas povabim na dober macchiato in res dobro sladico.«

	Prijela je vizitko, pogledala, kaj na njej piše, in hudomušno dejala: »Res ste Jan Zala, a ne piše, da ste jadralec. Tukaj piše, da ste novinar.« Dvignila je obrvi in čakala, kaj bom povedal.

	»Res je, novinar za navtiko. Saj veste, testi plovil, plovila, morje, navtični sejmi … Služba kot vsaka druga, le da pri tej tudi sam uživam in izkoriščam delo s prijetnim.«

	»Velja, morda pa res kdaj. Jaz svoje vizitke nimam, ker je nikoli nisem imela. Glavno, da jo ima eden od naju. Je tako, Jan? In hvala za kavo, saj jo boste vi plačali, a ne? Lep dan vam želim!«

	Ob zadnjem mi je stisnila roko v pozdrav, se zasukala in odšla skozi vrata in najverjetneje še iz hotela. Nisem želel oditi za njo in ji slediti. Verjetno jo čaka ista oseba, kot jo je včeraj. Vrnil sem se v svojo sobo, in ko sem želel odkleniti vhodna vrata, sem spoznal, da sem na mizi pozabil ključ. Spustil sem se po stopnicah in takrat sem jo videl, Klaro ali kakor koli ji je že ime. Ob njej je stal moški v obleki, ki sem ga videl v marini, ob njegovi levi nogi je bil prislonjen manjši kovček rdeče barve. Za pultom je ob njem stala ona. Na glavi je imela zavezano ruto, kot so jo imele zvezane filmske igralke, in na očeh je kljub skoraj temačni avli nosila velika sončna očala. Gospod je ravno pospravljal kreditno kartico v listnico,verjetno je plačal račun za njeno bivanje v hotelu. Torej gre, mi je šinilo v glavo. Čeprav je vedela, mi o tem ni nič povedala, ko sva se poslovila. Malo za tem sta odšla skozi glavna vrata hotela. Odšel sem za njima do vrat in zadnji trenutek videl, da pred vrati stoji kabriolet, v katerega je pravkar sedla Klara. Moški je zapiral pokrov prtljažnika, v katerega je najverjetneje spravil njen kovček. Odprl je vrata na levi strani kabrioleta in že sta se odpeljala.

	Obrnil sem se in se sprehodil do mize, na kateri je bil še vedno ključ moje sobe. Dvignil sem ga in se napotil po stopnicah do vrat, jih odklenil in vstopil. Usedel sem se na posteljo in se vprašal, kaj naj zdaj storim. Moja raziskava je končana in tukaj res nimam več česa početi. Vidi se, da nisem strokovnjak za dogajanja, ki sem jih želel raziskati, da bi sam sebi dokazal, da imam prav. Pospravil sem svoje stvari v torbo, se spustil po stopnicah do pulta in tudi sam plačal hotelske storitve ter odšel proti avtu. Nekaj trenutkov kasneje sem se zapeljal na avtocesto, ki me vodi do doma.



	POGLAVJE VII.

	Nekaj naslednjih dni sem moral delati in vsaj nekaj zaslužiti, da bi si povrnil stroške prejšnjega vikenda. Delo mi je šlo dobro od rok, zato sem bil tudi vesel, da se znam organizirati. Lagal bi, če bi rekel, da nisem razmišljal o Klari in Pietru, pa tudi Dušan se mi je sprehajal po glavi ter s tem postavljal vprašanja, na katera nikoli nisem dobil odgovora. Prišel je petek in že dopoldne sem se odpravil na svojo barko v Rovinj. Moral se bom pogovoriti z odgovornimi v marini, kaj in kako bo, ko bodo začeli graditi novo marino. Menda bo to že čez leto ali dve. Ko se bo to zgodilo, bomo menda vsi dobili nove priveze v ACI-marinah po Jadranu. Zato se sprašujem, kje bo takrat privezana moja barka. Morda na kakšnem otoku, do katerega bom moral s trajektom, in to potem ne bo več to, kar sem si vedno želel. Zdaj imam najboljše, kar sploh lahko imam, dve uri od doma do barke in nobenega prestopa meje po morju.

	Spakiral sem si nekaj stvari, iz hladilnika sem vzel še hrano, ki jo moram porabiti v nekaj naslednjih dneh, nato pa zaklenil stanovanje in sedel v avto. Zadovoljen sem bil, ker na avtocesti še ni bilo pretirane gneče, ki bi se kot jara kača vila proti jugu. Pripeljal sem se do Kopra in pred Izolo na koncu tunela avtomatsko zapeljal na desno in se spustil proti centru. Prijetno sončno dopoldne, vonj po morju, toplo sonce in prve bele barke vseh velikosti in oblik. Le še kava ob morju mi manjka in dobil bom dnevno dozo zadoščenja. Na ulici in na vrtovih bistrojev se je že odražal začetek vikenda in gneča je le še naraščala. Opazoval sem ljudi, morje, plovila in seveda tudi osebe, ki so sedele na istem vrtu, kot sedim jaz. V roke sem vzel telefon in razmišljal, da bi poklical Romana. Morda je danes v Izoli. Čeprav sem si rekel, da tega ne bom storil, saj mu nisem želel govoriti o tem, kar se je dogajalo prejšnji vikend, sem ga kljub temu želel poklicati in se z njim dobiti na kavi ter malo poklepetati. Morda je pri njem kaj novega, morda ima nove podatke o Dušanu, za katere še jaz ne vem.

	»Zdravo, Roman, kje se nahajaš?«

	»Živijo, Jan, peljem se iz Postojne. Sem imel obravnavo.«

	»Imaš čas za kavo?«

	»Jan, moram v pisarno, potem še nekaj narediti, in preden ti prideš, bom moral že na Hrvaško.«

	»Nič ne de, Roman, jaz sem ravno v Izoli in tudi sam grem na barko v lipo našo.«

	»V Izoli si že? Potem me počakaj, čez dobrih petnajst minut bom tam. Kje pa si?«

	»Tam kot vedno, na vrtu ob morju in gledam vso lepoto, ki jo imaš ti pred nosom.«

	»Potem me počakaj.«

	Prekinil je zvezo, in dokler sem še jaz za nekaj minut brskal po telefonu, me je že potrepljal po rami in sedel poleg mene za mizo. Poklical sem natakarja, ki nama je prinesel kavo in še vsakemu po eno osvežilno pijačo. Očitno je bil Roman precej žejen, saj je svojo spil skoraj na dušek.

	»Kaj počneš ti tukaj? Saj je morje tudi v Rovinju.«

	»Res je, a ne vem, kako to; avto je kar sam zavil proti Izoli. Izola mi je bila od nekdaj všeč. Od vseh mest na slovenski obali mi je ravno ta pri srcu. Če bi kdaj imel denar, bi si ravno tu kupil stanovanje in tukaj živel do smrti.«

	»Lepo, te vsaj tako vidim. In ko sva že ravno pri pogovoru, mislim, da je prišlo nekaj s sodišča zate, verjetno odgovor na tvojo vloženo tožbo. Danes jo je tajnica odprla in zdaj jo imam že verjetno na mizi.

	Lahko greva skupaj do moje pisarne in preveriva, kaj je prišlo.«

	»Ne pokvari mi vikenda, kajti kot prijatelj mi ga v nobenem primeru ne moreš, kot odvetnik pa mi ga lahko. Prvič, kadar imaš posel z odvetnikom, to ne pomeni ničesar dobrega. Drugič, če že moraš imeti posel z odvetnikom, potem v vsakem primeru ostaneš za najmanjšo malenkost brez nekaj stotakov v svoji denarnici. In tretjič, ne poznam revnega odvetnika, ki ne bi imel dobrega avta, luksuzne hiše ali stanovanja in ne bi živel bogatega življenja.«

	 »Res imaš dobro mnenje o prijatelju.«

	»Roman, napačno sklepanje. Govoril sem o odvetnikih in ne o prijatelju.«

	Sledilo je kratko dokazovanje, da on že ni takšen kot drugi, čeprav mi je kot prijatelju zaračunaval zneske iz tarifne tabele za njihove storitve, kar pomeni, da očitno takrat nisem bil njegov prijatelj. A po drugi strani ga razumem, živeti je vseeno treba.

	»Je kaj novega pri Dušanu?«

	»Kaj naj ti povem, Jan? Vse je tako čudno, poleg tega pa se obnaša, kot da se ni nič zgodilo. Tako razdvojen sem, in ko že mislim, da sem vse videl, slišal in doživel v sodnih dvoranah, se še vedno najde kdo, ki me preseneti. Tudi Dušan me je. Veš, jaz se zanj ne bojim, ne skrbi me, kaj bo z njim. Bojim se zase, za svojo družino. Ponoči slabo spim, slišim nekakšne šume, sanjam, da je nekdo vdrl v hišo, bojim se ljudi v črnih kapucah in s kijem za baseball v rokah in še in še. Verjemi mi, da mi je zakuhal zelo vročo juho.«

	»Verjamem ti, ampak nekaj že mora biti novega. Je kaj izvedel za jahto? Se je kdo oglasil zaradi Patricije?«

	»Nič ne vem in tudi slišala se nisva ta teden. Sploh ne vem, če je tu. Morda je že spakiral kovčke in se pobral na kakšen pacifiški otok, kjer ga še nekaj časa, nihče ne bo našel.«

	»Misliš, da je odšel? Ne, verjetno govoriš o prispodobi.«

	»Ja, na to mislim.«

	»Bova še eno pijačo, da ne bova sedela ob prazni mizi?« sem ga vprašal, kajti natakar nama je pravkar odnesel kozarca in steklenički.

	»Ne, ne. Moram v pisarno,« je rekel. »Zvečer pa moram nujno na Hrvaško.«

	»Nova stranka?« sem ga vprašal.

	»Ne, dobim se s prijatelji. Tako enkrat na mesec se dobimo v eni vili pri Rovinju in potem nekaj spijemo, se kaj pogovorimo … Saj veš, malo posla in malo sprostitve.«

	»Hmmm, ti hodiš v vilo blizu Rovinja? Hodiš tja med svingerje? Roman?« potem sem ustnice razvlekel v nasmeh, čeprav sem ga še vedno direktno gledal v oči.

	»Ne, kje pa! To je neka družba, recimo temu prostozidarji, ki se dobivamo v eni elitni vili. Lastnik ima dobro vino, hrano naroči v eni od restavracij in je postrežena na mizah v obeh nadstropjih. V mansardi ima sobe in prenočišča, zunaj pa vrt. Vse skupaj je bolj na samem, sredi zagrajenega oljčnega nasada in kar stran od glavnih cest.«

	»Za nekaj podobnega sem že slišal. Ste tam vsi odvetniki?«

	 »Kje pa, iz vseh vetrov smo. Zdravniki, kirurgi, podjetniki, odvetniki, manj rangirani politiki, ni da ni. Kakšnih trideset nas je. Včasih več, včasih manj.«

	»Pa to ni zastonj, a ne da ne?« sem radovedno vprašal in morda me je že začela dražiti moja novinarska žilica, večino pa seveda radovednost.

	»Ne, žal ni, in saj veš, če upoštevaš stroške hrane, pijače, vse nekaj stane.«

	»Ja, res je, tudi če greš na večerjo, nekaj stane. Je trideset evrov dovolj?«

	»Jan, ti ne živiš v tem svetu, in če bi ti zdaj povedal, koliko to stane, bi si mislil, da sem nor.«

	»Zdaj me pa res zanima. No, koliko to stane?« sem še naprej drezal vanj.

	»Precej več. Ne bi ti tega razumel. No, tu je še kaj drugega vštetega. Ne sprašuj me o tem. Greva?«

	»Roman, nič ne greva. Zdaj bom sedel tu in vse me zanima, najprej pa cena, da vidim, če si lahko to privoščim. Vedno sem si želel biti v takšni družbi, in zanima me, kako se vi obnašate.«

	»Mi je že žal, da sem ti kaj omenil. Moral bi vedeti, da tebi tega ne smem govoriti.«

	»Ne reci mi, da je to nek kriminal. Ste morda kot sekta iz filma. Ob polnoči pripeljete devico na žrtveni kamen in jo potem ubijete, nato pa pijete njeno kri kot serum mladosti?«

	»Oh, Jan, preveč gledaš filme.«

	»Ja, kako pa? Zdaj sem radoveden. Povej mi in zadovolji mojo radovednost.«

	Nekaj časa je bil tiho, kot bi se spraševal, zakaj mi je sploh kaj omenil. Morda sem ga izzval s tisto svingersko hišo, morda s svojo radovednostjo, le kdo bi vedel.

	»Jan, res nimam časa. Obljubim ti, da ti drugič povem, res ti bom.«

	»Seveda mi boš. In kar verjeti ti moram? Saj vem, da bova oba pozabila na to in potem se bo to izgubilo s spomina. Ampak jaz ne bom! Evo, že pišem v opomnik v telefonu, da me bo vsako jutro opomnilo na to in potem ti bom težil.« Pomežiknil sem mu, poklical natakarja, plačal, nato pa sva se sprehodila do parkirišča, od koder pa sva se odpeljala vsak v svojo stran.

	V Rovinju je bil dan še lepši kot v Izoli. Kot bi se poznalo teh nekaj kilometrov proti jugu. Morda je bil občutek drugačen, ker sem bil na svoji barki, ki sem jo že nekaj tednov zapostavljal. Najprej sem jo opral, zdrgnil po palubi, nato pa sem si v senci biminija privoščil hladno pivo. Pozdravil sem še nekaj sosedov, se z nekaterimi od njih tudi malo pogovoril, nato pa sem se spravil kuhat pozno kosilo. Nisem bil še niti na polovici s kuhanjem, ko je pred barko nekaj zaropotalo in barka se je malo zanihala. Skočil sem iz notranjosti na plano in na pomolu zagledal Avstrijko Giselo, ki je imela s svojim možem v lasti motorni čoln, privezan nekaj plovil naprej od moje barke. Na tleh je ležala povešene glave in spuščenih oči. V treh korakih sem bil ob njej, in ko sem jo gledal, sem z globokim pogledom ugibal, kaj se ji je zgodilo. Zavestno se je premaknila, kot bi vedela, da je kdo ob njej. Analiziral sem jo, če se sploh lahko premika, in ugibal, ali je takšen padec pustil posledice.

	»Padla sem,« je na kratko povedala.

	»Vidim. Boš lahko vstala? Se počutiš bolje?« sem jo zaskrbljeno vprašal.

	»Mislim, da je vse v redu. Pomagaj mi malo.«

	Pomagal sem ji vstati, dokler ni ob tem na kratko vzkliknila, kot bi začutila bolečino.

	»Te kaj boli? Če želiš, se nazaj usedi.«

	V tem trenutku je do naju prišel bližnji sosed in po pomolu je že bos tekel Andreas, njen mož. Vseeno je vstala do konca in se naslonila na stebriček za elektriko in vodo. Zdaj, ko jo je že mož držal, sem jo izpustil, se za korak oddaljil od nje in z ostrim pogledom ocenjeval njeno spremembo na obrazu. Bledica je počasi izginjala in v glavo se je vračala kri, ki je pordečila njen obraz. Njene zdaj široko odprte oči so gledale v dlan, iz katerih je prikapljalo nekaj kapljic krvi. Šok je minil, dvomim pa, da je minila tudi bolečina. Zdelo se je, da je že dovolj zbrana, da je lahko sama stala. Soseda je prinesla kozarec vode, ki jo je Gisela pila počasi in previdno.

	»Zamišljena sem bila in sem se spotaknila. Oprostite mi, da sem vas vznemirila,« je tiho rekla v znak opravičila. Z možem sta se zahvalila za pomoč, nato je ob pomoči Andreasa odšepala po pomolu vse do njunega plovila. Nekaj časa smo še stali na pomolu, dokler soseda ni opazila, da se iz moje barke nekaj kadi.

	»Kosilo!« sem vzkliknil.

	Stekel sem v barko in iz posode, kjer se je še maloprej kuhal v koščkih narezan krompir, je zdaj izparela voda, krompir se je prismodil na posodo in zdaj je, kar je. Odmaknil sem posodo in počakal, da se malo shladi. Krompir je smrdel po zažganem in vedel sem, da ga bom moral zavreči. Še dobro, da nisem začel peči piščančjega zrezka, tako je vsaj ta ostal cel. Zavil sem ga nazaj v papir in postavil v hladilnik. Odprl sem še drugo okno in naredil prepih, da v barki ne bi ostal vonj po zažganem. Zazvonil je telefon in pogledal sem na ekran. Nasmehnil sem se, ko sem videl ime klicatelja.

	»Živijo, Roman. Pa ne da sem te prej razburil in si zdaj jezen name?«

	 »Nisi me, vse je v redu. Poklical sem svojega znanca in predsednika naše skupine ter ga vprašal, če lahko danes s sabo pripeljem svojega prijatelja, torej tebe. Odobril mi je pod pogojem, da zate garantiram, da si v redu in da nisi hrošč.«

	»Kakšen hrošč? Tega ne razumem.«

	»Sem malo pred Rovinjem, in če si v marini, te povabim na pijačo. Glede hrošča ti vse razložim ob kozarcu dobrega vina.«

	»Pridi. Počakal te bom na parkirišču, potem pa greva v eno od konob, te jaz povabim na kosilo, kajti meni se je pravkar moje zažgalo.«

	»Kaj pa si ušpičil, Jan? Si se predolgo pogovarjal s kakšno blondinko?«

	»Ženska je res bila, a ti povem vse kasneje. Koliko še imaš do tu?«

	»Kakšnih dvajset minut.«

	»Super, te počakam na parkirišču.«

	Pospravil sem nered v kuhinji, se malo bolje oblekel in kmalu že hodil po pomolu, nato pa sem zavil mimo stavbe na parkirišče. Čakal sem ga morda več kot dvajset minut, ali pa se je meni zdelo, da je dlje. Pripeljal se je s svojim še ne eno leto starim avtomobilom, ki je po moji oceni stal celo premoženje.

	»Kam greva, kapitan?«

	»Ko te tako vidim v obleki in srajci, si ti samo za v hotel, jaz pa za v kakšno beznico.«

	»Tako se pa ne podcenjuj, kapitan. Greva nekam, kjer bova lahko v senci vrta jedla in kjer bo dobro.« Tako sva odšla do konobe, ki je stala na manjši vzpetini in sedla v globoko senco. Naročila sva hrano in pijačo, kajti tudi Roman ni nič kaj jedel, hitel je, ker se je želel pogovoriti z mano.

	»Kot sem ti prej omenil, te lahko danes pripeljem na našo zabavo. Pogoj je le eden, in sicer, da nikomur ne smeš niti nakazati, kaj šele povedati, da si novinar. Res ne, ne šalim se, kajti to ne bi bilo dobro za oba.«

	»Se tam kaj dogaja, kar ni za javnost?« sem malo s strahom vprašal.

	»Povedal sem ti, kdo vse hodi na takšne zabave, in sam veš, da če bi to prišlo v javnost, bi nekateri ostali brez služb in letele bi kadrovske glave.«

	»Seveda, seveda, razumem te. Veš, a če grem s tabo, jaz nimam lepe obleke, kot jo imaš ti. Sicer imam na barki nek športen temnomoder suknjič, ki ga oblečem za na kakšno specialno večerjo, kot temu jaz rečem. Česa drugega tukaj nimam. No, tudi belo srajco imam še v omari, za katero upam, da nima preveč navtičnih našitkov. Čevlje očistim in bodo sijoči, čeravno niso italijanski Bollini. Kar pa se tiče denarja, kakšnega stotaka ali več imam pri sebi, tako da bi imel za to vašo vstopnino in še za kakšno pijačo bi ostalo.«

	»Vse to bo v redu, razen zadnjega. Ti plačaj račun za to, kar bova pojedla in spila, jaz pa bom poravnal tvojo vstopnino, ker očitno nimaš dovolj denarja,« je z nasmehom povedal Roman in se komaj zadrževal, da ne bruhne v smeh.

	»Počakaj malo. Kako nimam dovolj? Koliko pa potem stane ta vaša vstopnina?«

	»Večerni obisk z vsemi privilegiji stane dvesto osemdeset evrov na osebo. Zdaj veš.«

	»Pa saj ne bova tam spala in ta vila ni enako kot hotel Kempinski! Poleg tega, kot praviš, nekaj hrane in pijače ne morejo toliko zaračunati. Če je to tako, potem jaz vzamem pri nas v hribih eno hišo v najem in pridete vsi k meni. Trideset gostov krat skoraj tristo 'flik', to je devet tisoč na večer. Veš, koliko je to denarja?«

	»Umiri se, Jan. Boš videl, kako je, ko prideva tja. Boš šel z mano?«

	»Seveda bom, ker zdaj me pa razganja od radovednosti. Za takšen denar mora biti vse 'oh in sploh'. Če ne bi rekel, da morava biti lepo oblečena, bi ob takšnem znesku najprej dobil sliko grških mogotcev. Lahko si zamislim, kako sedijo v veliki palači, jedo grozdje, črni sužnji jim nalivajo vino, okoli njih pa je polno napol oblečenih mladenk, ki komaj čakajo, da jih nekdo naskoči.«

	»Se ti vidi, da ves čas bereš knjige in si poln domišljije,« se je napol v smehu zarežal Roman.

	Pojedla sva, spila kozarec vina in si naročila kavo. Potem sva odšla še malo skozi mesto, ravno toliko, da se nama je dobro kosilo dobro 'usedlo' v želodcu, nato pa sem se vrnil na barko. Odšel sem pod tuš, se obril in uredil, nato pa sva se z njegovim avtom odpeljala po glavni cesti in nato na neko stransko cesto, ki je na desni strani označevala lepo negovan nasad oljk. Ta krasna drevesa, katerim se je spomladanski rez še dobro poznal, so bila videti malo oskubljena, preden jim zrastejo nove veje. Skozi okno sem gledal ta veliki nasad in razmišljal, koliko ljudi mora imeti lastnik zaposlenih, da se drevesa obrežejo, da jih škropijo in da se plodovi oberejo. Konec nasada je označevala skoraj dva metra visoka mrežna ograja iz privarjenih okroglih palic. Pripeljala sva se do visokih kovanih vrat in dveh betonskih stebrov z vsake strani, na katerih je bil nalepljen istrski kamen. Na vrhu vsakega dva metra visokega stebra je bila manjša amfora. Dvomim, če je bila tam za okras, bolj je služila namenu, da če bi kdo želel preplezati ograjo in bi ga ta amfora ovirala, da ne bi mogel splezati na steber in potem na drugo stran. Ob strani sta stali dve kameri. Na levi strani je stal kovinski stebriček z videofonom in Roman se je ustavil točno ob njem. Iz žepa je vzel denarnico, iz nje nekakšno črno kartico z zlatimi črtami in jo prislonil na določeno mesto. Zaslišal se je kratek pisk in nato se je spustila kovinska plošča, ki je ščitila malo tipkovnico, takšno, kot je na bankomatu. Roman je odtipkal nekaj številk in vrata so se začela odpirati.

	»Vedno bolj me zanima, kaj vi tu počnete, če ste tako zavarovani.«

	»Nič kaj posebnega ni. Kartica je zato, da se odpre tipkovnica, saj imajo kartico tudi delavci posestva. Tipkovnica pa služi namenu, da računalnik registrira, kdo pride na posestvo. Vsi mi imamo svojo kodo. In če si slišal, je med tipkanjem nastal premor in potem je bila zadnja številka dve, kar pomeni, da sva dva.«

	»Roman, vse bolj in bolj se mi zdi, da si ti v neki sekti. Jaz nisem ne ženska, nisem več nedolžen in tudi gej nisem. Če kdo kaj poskusi, imam tudi črni pas v hlačah in tečem manj kot trinajst sekund na sto metrov. Hiter sem, res.«

	Prav iz srca se je nasmejal in mislim, da ga že dolgo nisem videl tako razbremenjenega. Po kakšnih štiristo ali petsto metrih sva se pripeljala do velike, trinadstropne stavbe in zapeljala na makadamsko parkirišče, kjer sva parkirala avto. Zdaj se mi je ta vila zdela še bolj veličastna. Na trenutek mi je bila videti bolj podobna zgodovinskemu dvorcu, nato pa spet zaradi modernih štukatur tudi modernistična. Imela je nekakšno mešanico klasične in dela ravne strehe, vhod pa je bil najbolj podoben velikim ameriškim vilam bogatih zvezdnikov, kjer prevladujejo visoki beli stebri. Okoli hiše je bila angleška trava, ki je bila v tem pozno spomladanskem dnevu videti zelo zelena. Odprla sva težka in vsaj dva in pol metra visoka vrata. Vstopila sva v na pol temen hodnik in na levi steni je bilo nameščenih vsaj petdeset manjših vratic, s ključavnico ob strani. Vse skupaj mi je bilo podobno, kot bi prišel v banko v sobo s sefi, ki jih uporabljajo njihovi komitenti. Na desni strani je bila lepa in velika oljna slika te vile, ki je tako naslikana bila bolj podobna velikemu dvorcu kot vili. Impozantno in hkrati prepotentno zame. Takšno veliko sliko bi sam raje obesil v kakšno večjo sobo, ne pa v ta ozek hodnik. Iz razmišljanja me prekine Romanov glas: »Zdaj si izberi ena prosta vratca s ključem in jih odpri. Ven potegni predal in vse, kar imaš v žepih, ampak res čisto vse, zloži v ta predal.«

	»A ključe in telefon tudi?« sem radovedno vprašal.

	»Vse, Jan, tudi žvečilni gumi, kondom, denarnico, drobiž, značko politične stranke, če jo imaš, res vse. Ne pozabi na uro!«

	Ko sem izpraznil vse žepe in ko res nisem imel ničesar več v njih, sem potisnil predal v notranjost in zaprl vratca, jih zaklenil in pustil ključ v ključavnici.

	»Vzemi ključ iz ključavnice in greva skozi ta vrata.«

	Avtomatska vrata iz motnega stekla so se odprla in bila sva na hodniku, ki je bil pravzaprav razdeljen prostor na dva dela. Tistega s predali in tega, kjer sva bila zdaj. Ključ z označeno številko omarice sva postavila v črn predal na mizi, Roman pa je v ta predal odložil še dve beli kuverti, na kateri so bile z roko izpisane trimestne številke. Stala sva pred detektorjem kovin in videl sem, da je lučka na kameri utripala. To je verjetno pomenilo, da naju je avtomatika fotografirala in zdaj se najine fotografije z vsemi dvanajstimi obraznimi elementi sprehajajo po optičnem omrežju ter iščejo vse, kar je povezano z nama. Pravzaprav je najbolj verjetno, da je Roman že v posebnem statističnem predalu neke datoteke, moja fotografija pa se išče po datotekah policije ali kakšne druge organizacije. Stopila sva skozi detektor kovin, kakršnega imajo na letališčih, in pri meni je zacingljal alarm. Možakar v obleki in kravati je stopil do mene in z ročnim detektorjem poiskal kovino. Bila je to moja vratna ogrlica, saj vsebuje nekaj kovinskih delov. Moral sem se vrniti in tudi njo odložiti v predal omarice. Po vrnitvi ni več piskalo. Tih in brezizrazen moški je pred naju pomolil plastični predal, da sva iz njega vzela vsak svoj ključ. Med tem sta obe beli kuverti skrivnostno izginili, ne da bi jaz videl, kdaj in kam. Zdaj sva lahko odšla naprej skozi še ena avtomatska vrata z motnimi stekli in zlatimi črtami. Vstopila sva v lep in estetsko osvetljen prostor, ki je imel nekaj visokih miz z belimi prti, zvezanimi skoraj pri tleh. Ob njih so že stali sami moški s svojo pijačo, ob steni pa je bil točilni pult, za katerim sta pijačo stregla dva barmana. V ozadju je bilo slišati prijetno instrumentalno glasbo, ki je bila nastavljena na takšno glasnost, da se je slišala in ob tem vseeno ni nikogar motila ob pogovoru. Ni nas bilo veliko, morda le kakšnih deset ali dvanajst, kar pomeni, da se še niso vsi zbrali. Odšla sva do točilnega pulta in Roman me je vprašal, kaj bova pila.

	»Kaj pa lahko pijeva?« sem vprašal.

	»Kar želiš in kolikor želiš, le napiti se ti res ni treba, čeprav boš tu videl koga, ki je pregloboko pogledal v kozarec. Vendar dokler ne naredi kakšne bedarije, je vse v redu. Drugače pa takšnim po protokolu sledi finančna kazen, ki je precej visoka. No, kaj bova spila?«

	»Jaz bom tisto, kar boš ti.«

	Roman je barmanu naročil dva kozarca penine, in ko sem ga vprašal, kdaj in s čim bova zdaj to plačala, se je spet nasmehnil, me potrepljal po rami in mi povedal, da je od zdaj naprej pa do izhoda vse, kar si zaželim, zastonj. Stopila sva do proste okrogle mize, pokrite z dolgim okroglim prtom, in nanjo postavila kozarca s penino. Do naju je prišel natakar, ki je nosil pladenj s kanapeji. Oba sva ga zavrnila, saj sva šele malo prej jedla. K nama je pristopil moški v sivi obleki, športne in visoke postave, ki se je rokoval najprej z Romanom, nato pa še z mano. Povedal je samo svoje ime, jaz pa kot vedno priimek. Roman je takoj skočil v najin dialog in mi povedal, da se vedno pove samo ime. Tukaj so vsi brez priimkov in kraja prebivališča, razen če se oba dogovorita za prosto izmenjavo teh podatkov. Zdaj se mi je zdelo, vse še bolj zapleteno in skrivnostno. Verjetno ob včlanitvi v to skrivnostno združenje prostozidarjev, kot je temu rekel Roman, dobiš pravila obnašanja s kodeksom oblačenja. Upam le, da opolnoči ne bodo po tej sobi letali netopirji in nam sesali krvi. Ona dva sta se pogovarjala, očitno je bilo, da sta že stara znanca. Moj pogled se je večkrat ustavil na vhodnih vratih, skozi katera so vstopali gostje. Lahko rečem, da se nas je v slabi uri nabralo kakšnih petintrideset; in kar je najbolj zanimivo, bili smo sami moški. Torej je to druženje, ki ni povezano z emancipacijo, saj tu ni bilo videti nežnejšega spola. Na steni je bila tudi velika ura, na katero sem večkrat pogledal in zdaj je že kazala osmo zvečer. Glasba je za trenutek utihnila in ob ograji galerije se je pokazal moški, katerega zaradi svetlobe reflektorja, nisem mogel videti v obraz. V hrvaščini in italijanščini je povedal nekaj pozdravnih besed in kako je vesel, da je mesec dni okoli in da se zopet vidijo v velikem številu. Še nekaj besed je rekel in nato nas je povabil, da vstopimo v drugo sobo, ki je bila večja, skoraj že dvorana, ob stenah so bili razporejeni usnjeni tri-sedi, ki jih je ločevala črna pregradna stena. Ta je bila rahlo polkrožno zaobljena in res estetsko izdelana. Tako se mi je zdelo, da je vse skupaj videti kot nekakšen hotelski separe, ki je bil v prvi vrsti namenjen zasebnosti. Na sredini separeja je bila klubska mizica in na njeni drugi strani sta bila postavljena dva stola, morda se temu reče tudi pol-fotelja. Vse je bilo namenjeno zasebnosti in luksuzu. Ves čas me je kakšna stvar presenetila in prvič sem videl kaj takšnega. Pravzaprav sploh nisem vedel, kaj bi lahko danes tukaj pričakoval, kakor nisem mogel vedeti, da kaj takšnega sploh obstaja na ozemlju Hrvaške. Za nekatere tukaj prisotne je to tako banalna stvar, zame pa znanstvena fantastika. Glasba v tej dvorani je bila veliko bolj glasna, plesna, in zdaj sem se še bolj vprašal, če morda vsi ti res niso geji. Le kako bi lahko drugače razumel to plesno glasbo? A kaj kmalu sem spoznal, da se motim. V to veliko sobo je vstopila četica deklet, morda kakšnih petindvajset ali trideset jih je bilo, vse oblečene v raznobarvne dolge in elegantne obleke. Čez oči in nos so nosile beneške maske; zdaj je v dvorani zavreščalo. Moški so se sprostili, in kot da bi se spustili z verige, so se začeli družiti z ženskami, ki so šele prišle. Takoj sem spoznal, da te ženske niso bile najete prostitutke, saj so se drugače obnašale od žensk, katerih namen je seksati z moškimi. Prihajali so natakarji in na vsako mizo v separeju so postavili posodo z ledom, steklenico s penino ter štiri visoke kozarce. Nekaj se jih je posedlo po separejih, nekaj pa jih je stalo ob visokih mizah, ki so stale ob steni, točno takšnimi, kakršne so bile v prejšnji sobi. Nato so natakarji na vsako mizo prinesli še črn kamen, na katerem so bili estetsko narejeni in res lepo obloženi kanapeji. Na kanapejih je bila zelenjava ter vrhunsko in kakovostno rdeče meso. Na drugih je bil namesto rdečega mesa videti rep škampa, spet na tretjih je bila iz namaza narejena školjka in v njej položen rdeči in črni kaviar. Vrhunsko!

	Ob desetih zvečer se je že na polno plesalo in moški del populacije je bil že precej razgret. Kar naenkrat sem opazil, da sta v dvorano prišla dva moška v belih srajcah in črnih hlačah, na rokah sta imela črne tanke rokavice in držala sta črn pladenj s širokim robom. Njun prihod je bil sprejet z glasnim ploskanjem in tu in tam kakšnim vzklikom. Videl sem, kako sta se ustavljala ob mizah in kako so se gostje sklanjali nad ta pladenj. Ostal sem široko razprtih ust in skoraj nisem verjel temu, kar sem videl. Pa ne me jebat! Ti ljudje snifajo koko! Kar tako sredi dvorane, sredi množice drugih! Zdi se mi, da jih to snifanje zanima še bolj kot lepe ženske. Komaj so dočakali! V nekaj minutah je mladenič prišel tudi do našega separeja in postavil pladenj na mizo. Zdaj sem videl, da je bilo na črnem dnu pladnja iz črnega marmorja, verjetno zaradi teže, na črnem gumijastem podstavku manjša skodelica iz kristala in v njej precej zajetna količina belega prahu, kokaina. Iz te bele vsebine se je bohotila čudovita steklena mala žlička posebne oblike, kakršne še v življenju nisem videl. Zraven nje je bil na gumijastem podstavku steklen kozarec, iz kakršnega se pije viski ali kakšna druga žgana pijača. V njem so bile posebne prozorne trše slamice širine kakšnih osem ali devet milimetrov, dolge so bile okoli deset centimetrov. Na pladnju je bilo ogledalo in kot povsod po hiši so tudi tu bile v pravilnem razmiku nalepljene tanke, komaj tri milimetre debele črte. Takoj ko je mladenič postavil pladenj na mizo, je vzel žličko v roke, zajel z njo vsebino praha in s posebno črno kartico povlekel po žlički, tako da ta ni bila več zvrhana, ampak je bila ravna z obodom. Vsebino žličke je stresel po ogledalu in točno po sredini naredil tanki, kakšne štiri centimetre dolgi beli črtici. V separeju smo sedeli jaz, Roman in ob njem dama s črno beneško masko na očeh, posuto z zlatimi okraski. Torej, bili smo trije, naredil pa je samo dve črtici. Mislil sem, da je mladenič vedel, da sem jaz tu prvič in mi zato ni namenil te tretje črtice. Videlo se je, da to ne dela prvič, kajti obe črtici sta bili identični, iste dolžine in širine. Roman je dal prednost meni, a sem odmahnil z glavo.

	»Si že kdaj poskusil?«

	»Nikoli,« sem rekel. Govoril sem resnico. Dvakrat v življenju sem poskusil kaditi joint, v katerem je bila menda res dobra trava. Spomnim se, da sem bil prvič kar zadet od nekaj dimov, ki so mi jih namenili. Drugič pa nisem čutil ničesar, saj menim, da je bilo med tobakom premalo trave, in še ta je bila videti zelo slabe kakovosti, saj sem videl med narezano travo tudi nekaj okroglih semen.

	»Poskusi, naj ti ne bo nerodno. Vse je enkrat prvič.«

	»Roman, res hvala, a ne bi.«

	Roman je nekaj zamrmral, iz pladnja vzel slamico, ki se mi je zdaj zdela podobna nekakšni epruveti brez dna oz. zaključka. Nagnil se je nad pladenj, prst druge roke je pritisnil na levo nosnico, si izbral svojo črtico in s cevčico v nosu posesal prah v nosno votlino. Nato je zaprl oči, se nagnil nazaj na usnjeno naslonjalo udobnega tri-seda in še dvakrat posesal zrak v nos, kot bi želel, da mu še zadnji drobec pride do skrajne točke v nosnici.

	 »Še žal ti bo, boš videl. Pravzaprav pa imaš to na voljo v neomejenih količinah še celo noč,« mi je rekel Roman, medtem ko si je nos obrisal z mehkim, belim papirnatim robcem, ki je stal na kupu med drugimi robci na mizi. Tega je nato stlačil v žep in se obrnil k dami ter se ji prisiljeno nasmehnil. Mladenič je še vedno čakal name, da še jaz pospravim svojo črtico, a sem se mu samo zahvalil. Mlada dama je najprej polizala mezinec svoje desne roke in z njim potegnila po ostankih prahu Romanove črtice. Nato se je s prstom podrgnila po zgornji dlesni, si z jezikom polizala še zgornjo ustnico ter se nama nasmehnila. Ponudil sem ji svojo črtico, a je odmahnila z glavo; takrat je mladenič dvignil pladenj in odšel iz našega separeja v sosednji.

	»Črtice so samo za stranke. Ženske ne smejo snifati, nekatere od njih le poberejo ostanke, to jim je menda dovoljeno. Črtice lahko dobiš kasneje za tistim visokim pultom, dokler si tu. A kot veš, več kot dve ali tri nikomur ne priporočajo. Že ena sama, čeprav je kratka, hudičevo zadene.«

	Spili smo vso penino in Roman je poklical natakarja tako, da je na namizni lučki na črnem stojalu pritisnil na zlati gumb. Tu je bilo res vse v kombinaciji črno in zlato. Nekaj trenutkov za tem je prišel natakar in Roman mu je naročil, naj prinese novo steklenico penine. Ta je z mize vzel posodo s prazno steklenico ter odnesel tudi vse štiri kozarce. Kmalu se je vrnil z novo posodo, v kateri je bil led, in šele zdaj sem opazil, da so bile kocke iz posebne snovi, ki ni spuščala vode. Tako je bila posoda vedno suha, a hladna, ravno tako tudi steklenica penine. Prinesel je nove štiri kozarce in vsem trem nalil svežo in ohlajeno penino. Nazdravili smo, in ko sem nazdravil z Romanom, sem videl, da so njegove oči namesto sijaja dobile nekakšno mat zaveso. Kljub slabi in intimni svetlobi sem videl, da so njegove oči postale obarvane, razširjene in njegove bele beločnice so pokazale nekaj krvavih žilic. Verjetno mu je kokain povišal krvni tlak in tako opravil spremembo v njegovem telesu. Takoj za tem je vstal in z roko za sabo potegnil mlado damo, ki jo je odpeljal na plesišče. Tam je bilo kar nekaj parov. Poskakovali so v ritmu nekakšne mešanice disko in house glasbe. Gledal sem še druge moške, kako so plesali, se postavljali pred damami, ki so bile v dolgih oblekah, in se za moje pojme obnašali kot pubertetniki. Očitno je droga začela delovati in nekateri bankirji, podjetniki, sodniki, zdravniki in odvetniki so se sprostili ter se obnašali, kot da so jim zavore začele popuščati. Vedno sem si mislil, da se ljudje iz tako imenovanega 'jet seta' obnašajo kulturno in vzvišeno tudi v takšnih primerih. Zdaj pa sem videl, da so podobni sosedovemu Karlu štiri dni po plači. Za mizo sem ostal sam, zato sem pogledal še v škatlico, ki je stala zaprta na mizi. Odprl sem lesen pokrov in v njej sta bili dve pregradi, ki sta ločevali cigarete, cigarilose in cigare. Tudi vžigalnik je bil vdelan v pokrov te skrinjice. Res nekaj posebnega in dovršenega. Vidi se, da gostitelj želi svojim strankam ponuditi vse ugodje, ki si ga takšni ljudje lahko privoščijo. Zaprl sem skrinjico in vstal z željo, da si malo pretegnem noge. Odšel sem do bara, kjer je bil točilni pult, in si naročil espresso kavo. Takoj ko mi je barman postregel s kavo, mi je na pult postavil enako, a malo pomanjšano skrinjico, kot sem si jo še nekaj trenutkov prej ogledoval na mizi v separeju. Nisem si prižgal cigarete ob kavi, ker ne kadim, čeprav sem videl, da je v prostoru kar nekaj ljudi kadilo. Kljub nekaterim kadilcem se v zraku ni videlo kaj dosti dima. Ventilacija in klima sta bili narejeni prav s tem namenom. Lastnik in verjetno tudi notranji arhitekt sta se močno potrudila, ko sta snovala to vilo. Med pitjem kave sem na polici videl steklenico, katere vsebine še nisem nikoli poskusil, čeprav mi je odtisnjeno ime na steklenici res dobro poznano. Naročil sem si kozarec Baron Otard konjaka. Postregli so mi ga v zanimivem hruškastem kozarcu, ki je bil vsaj zame na zgornjem delu skoraj malo predolg in ozek. Poleg kozarca sem na posebnem malem pladnju dobil nekaj zrn čokolade. Prikimal sem barmanu in se mu zahvalil, saj sem čutil globoko spoštovanje do strežnega osebja, ki je bilo res profesionalno. Skoraj nikjer ob konjaku ne dobiš čokoladice, čeprav Francozi pravijo, da če piješ dober in kakovosten konjak, moraš slediti pravilu štirih C-jev. To pomeni 'Cafe, Cognac, Chocolate in Cigare'. Se pravi, najprej popijemo kavo, nato pijemo konjak in okušamo čokolado, zraven pa kadimo cigaro. Vse našteto vsebuje t. i. alkaloid, ki na naše telo deluje kot poživilo. Poskusil sem konjak, na koncu sem vzel tudi nekaj zrn čokolade, le cigare se nisem dotaknil. Užival sem. Zame je bil ta ritual do sedaj nekakšen vrhunec večera. Razgledoval sem se po dvorani in spremljal dogajanje v njej. Nisem neka posebna 'persona grata', a v primerjavi s tem razpuščenim 'jet setom' se nisem želel primerjati. Obup! S pogledom sem iskal Romana. Zagledal sem ga, ko se je pogovarjal z moškim, ki sem ga zaradi čudne svetlobe le slabo videl v obraz, a sem si zelo dobro zapomnil njegov suknjič. Tudi zdaj sem ga videl le od zadaj. Ugibal sem, ali je ravno on gostitelj te zabave in morda celo lastnik te vile. Seveda me je zanimalo, kdo je to, zato sem se napotil proti njima. Le korak do njiju me je še ločil, ko se je moški obrnil proti meni. V mojem telesu so zaledenele žile, zaledenele so mišice in s tem je otrpnilo moje celo telo. Ta oseba je bil moški, ki sem ga v Italiji večkrat videl v družbi s Klaro, kot je zdaj sama sebe imenovala. Nisem slišal, kaj mu je rekel Roman, nato pa se je možakar nasmehnil in mi ponudil svojo roko v pozdrav. Stisnil sem ponujeno roko in s težavo sestavil nekaj besed: »Lepo imate tukaj, res lepo.« Počutil sem se kot bebec.

	»Uživate po priporočilu gospoda Romana, ki je garantiral za vas. Želim si, da se ni zmotil. Če bomo od njega prijeli zahtevo za vaše članstvo, vam morda damo soglasje in takrat se lahko vidimo še večkrat. Kogar Roman priporoči, mora biti njegov res dober prijatelj. Jaz cenim takšna prijateljstva.« Ob tem je pogledal Romana, mu na rame položil svojo dlan, kot bi mu s tem želel nakazati, da se strinja s tem, kar je storil ta zame.

	»Potrudil se bom, da upravičim njegovo reputacijo v tej vaši družbi,« sem potihoma rekel in ob tem pogledal Romana, kot da bi se mu s tem želel zahvaliti.

	»Vsekakor, gospod Jan. Zdaj pa mi oprostita, moral bi pozdraviti še druge prisotne,« je rekel moški, katerega imena si nisem zapomnil, on pa si mojega je.

	Z Romanom sva se napotila v separe in tam sva bila sama. Očitno je na plesišču pozabil svojo spremljevalko ali pa je ona našla drugega spremljevalca.

	»Roman, kdo je ta tip?«

	»To je organizator tega srečanja, naš vodja, naš capo.«

	»A je vse to njegovo?«

	»Tega res ne vem in tudi sam sem se večkrat to vprašal. Žal drugih o tem ne sprašujem. Kot si videl, se o tem ne pogovarjamo.«

	»Pa ga dobro poznaš?«

	»Seveda ga poznam, sicer ne dobro, kajti ne poznava se dolgo. Morda dve leti, odkar naša odvetniška pisarna zanj opravlja odvetniške posle v Sloveniji. A o poslu se danes ne bova pogovarjala.«

	»Razumem te, samo povej mi, kako mu je ime, ker ga nisem najbolje razumel.«

	»Marco mu je ime, s 'c' in ne s 'k'. Zdaj pa greva do tistih belih, da potegneva še eno črtico, saj bo kmalu polnoč in pridejo dekleta.«

	Šele sedaj sem opazil, da v prostoru ni več tistih deklet. Moški so se zbirali ob točilnem pultu, nekaj jih je »snifalo« kokain, nekateri pa so že utrujeni od vseh možnih substanc sedeli v svojih separejih. Roman je odšel do visoke mize, na katerem je stal pladenj s kokainom. Vzel je novo cevčico, si jo nastavil na nosno odprtino in posesal izbrano belo črtico. Prisotnost alkohola in prijetna atmosfera v prostoru sta mi dala zagon, da sem tudi sam naredil korak naprej in nastavil cevčico na del bele črtice. V nos sem potegnil samo tretjinski del in z roko mladeniču za to mizo nakazal, da imam dovolj. V sinusih me je zapeklo. Začutil sem trenutno in močno pekočo bolečino, le nekaj trenutkov za tem pa je ta minila, telo sta prešla vročica in prijeten občutek, ki ga do sedaj nisem poznal. Vrnila sva se v separe, ravno takrat, ko je glasba utihnila in zaslišalo se je zvonjenje zvonov. Dvanajstkrat je udarilo, nato so se odprla vrata in skoznje je vstopil Marco, njihov t. i. capo.

	»Zgornje nadstropje je vaše. Uživajte!« je spet rekel v hrvaškem in italijanskem jeziku, nato pa odpel zlato pleteno vrv, ki je bila napeta med steno in ograjo stopnic. Ta so se raztezala v zgornje nadstropje, kjer se je naenkrat prižgala rdeče-rumena svetloba. Zaslišal sem tudi glasbo, ki je prihajala iz zgornjega nadstropja. Bila je to glasba, ki sem jo včasih tudi sam rad poslušal; počasna instrumentalna glasba in namesto pevcev, ki pojejo, je na besedilo igral saksofon. Res lepo. Povzpela sva se po stopnicah in zagledal sem ženske, ki so bile oblečene samo v spodnje erotično perilo. Nekatere so imele na sebi še samostoječe nogavice, a skupno je bilo vsem, da so imele čevlje z vrtoglavo visoko peto. Še naprej so čez oči nosile beneške maske. Nekatere so bile naslonjene ob steni in se pogovarjale med sabo, spet druge so sedele na udobnih foteljih, tretje so stale za točilnim pultom. Ta prostor je bil veliko manjši od spodnjega, a dovolj velik, da se je na sredini spet plesalo. Nekateri so izginjali za drsnimi vrati, ki so verjetno vodila na hodnik z bolj intimnimi prostori.

	»In kaj se zdaj počne?« sem bil radoveden.

	»Uživaj in se prepusti trenutkom.«

	»Roman, povej mi, kam pa gredo tisti pari, ki gredo skozi tista vrata? Gredo morda seksat?«

	»Tukaj spolni odnos ni dovoljen. To niso prostitutke, a vseeno te lahko katera od njih oralno zadovolji, lahko te zmasira in te zadovolji z roko. Nekateri plačajo za to, da gledajo, kako se punca pred njimi zadovoljuje, oni pa se ob tem samozadovoljujejo. Imaš tudi nekaj bolnikov, kot jim tudi sam pravim, ki plačujejo za 'bolane' in morda za tebe nepredstavljive stvari.«

	»Ne razumem, kako lahko to plačate, če nimate denarnic in denarja.«

	»Čisto enostavno. Vidiš, za tistimi težkimi zavesami so vrata in hodnik. Tam zadaj so sobe, ki se odpirajo na naše šifre. Tako vedo, kdo je v sobi, in mu kasneje tudi pošljejo račun za dvesto dvajset evrov na poseben e-naslov, ki jih kot donacijo plačaš preko banke.«

	Ne vem, če sem to zadnje ravno dobro razumel, a preden sem Romana še kaj vprašal, se je ta zapodil k točilnemu pultu, spil nekaj kratkega, po moje viski, in sam izginil za črnimi težkimi zavesami. Še vedno malo omotičen sem stopil do mize z belim prahom in mladenič za njo mi je brez besed naredil belo črtico na pladnju, ki sem jo sedaj skoraj do polovice potegnil v sebe. Tokrat me je manj zabolelo, a zdi se mi, da me je še bolj pribilo kot prvič. Odšel sem do točilnega pulta, da bi si naročil kavo, ko je do mene pristopila prijetna mladenka, vsa v redečem perilu. Tudi njeni kratko pristriženi lasje so bili rdeči, skoraj enakega odtenka kot njeno čipkasto perilo. Za roko je držala vsaj deset centimetrov manjšega, res debelega in napol plešastega moškega, za katerega sem najprej mislil, da bi lahko bil le mesar. Zmotile so me le njegove roke, ki so bile tako lepo negovane, da sem misel o mesarju takoj opustil. Bil je star kakšnih dobrih petdeset let in podoben mojemu znancu, ki je imel večjo predelovalnico mesa. Ta me je samo vprašal: »Plačam, če te lahko gledam.«

	Nisem ga razumel. Ne vem, zakaj, morda zaradi glasne glasbe, morda zaradi kokaina, alkohola ali enostavno zato, ker tega nisem želel razumeti. Kaj pa bi on gledal? Nato pa se je name naslonila lepotica in mi na uho zašepetala: »Masirala te bom, on pa naju bo gledal in si ga drkal.«

	Ob tem se je možakar slinavo nasmehnil in dama me je poljubila na obraz, ravno ob ušesu, tako da mi je zazvenelo v njem.

	»Pridi, nič se ne boj,« je rekla in naju že vlekla proti drsnim vratom.

	Hodil sem poleg njiju kot robot, ki ga upravljaš na daljinsko upravljanje. Prišli smo do vrat, na katerih je nad tipkovnico svetila lučka, kar sem razumel kot prosto sobo. Možakar je s svojimi debelimi in nerodnimi prsti odtipkal šifro in na tipkovnici je zasvetila rdeča lučka. Ob tem se je zaslišal kratek pisk, kar je verjetno pomenilo, da šifra ni prava. Odtipkal je še enkrat in zasvetila je zelena lučka, nad tipkovnico je ugasnila svetla luč, vrata pa so se sama odprla, da smo lahko vstopili v sobo. Soba je bila diskretno osvetljena, na sredi sobe je stala bela masažna miza. Ob strani so bili omara, dvosed, ki se ni dal raztegniti, en stol in mizica, na katerem je stal pladenj, na njem pa kreme in masažna olja. Takoj ko smo zaprli vrata za sabo, se je zaslišala instrumentalna glasba, kakršno največkrat slišimo v masažnih salonih in v savnah. Na vse so pomislili in vse je bilo avtomatizirano.

	»Sleci se in se uleži na mizo,« mi je rekla. »Jaz sem Tamara, gospodu pa je ime Tomo.«

	»Jan je moje ime,« sem rekel, ko sem se slačil. Obleko sem položil na stol in res sem se počutil nelagodno. Bilo je tako mučno, da če v sebi ne bi imel opojnih substanc, verjetno tega ne bi zmogel. Gol sem legel na mizo in si z rokami sramežljivo pokril svoje genitalije. Tomo seje usedel na dvosed in si odprl hlače ter si jih spustil do kolen. Res nenavaden prizor. Spraševal sem se, kaj sploh tu delam. Tudi Tamara si je slekla modrc in pokazale so se čudovite dojke. Tiste ravno pravšnje za v roko in dovolj velike, da z dobrim 'push-upom' nabreknejo. Roke si je namazala z oljem in si drgnila dlani toliko časa, da so postale tople. Nekaj olja je polila po meni in moje telo se je rahlo dvignilo, ko sem začutil hladno tekočino na sebi. Drgnila me je in masirala okoli ramen, jaz pa sem jo gledal v obe dojki, ki sta se z vsakim njenim gibom poigravali nad mojo glavo. Počasi se je moj 'Piki', kot si ga sam ljubkovalno imenujem, prebujal in postajal je vse večji in debelejši. Kmalu je z masažo prešla na moje prsi in nato nižje in še nižje. Ko je prišla do mojih genitalij, sem imel že tako trdega, da mi je bila kožica že skoraj premajhna. Tamara je obvladovala situacijo in posel, s katerim se je ukvarjala. Pravzaprav sploh ne vem, kam bi jo uvrstil: prostitutka ni bila, maserka pa tudi ne. Vzela ga je v obe roki in ga počasi masirala, moja roka pa se je iztegnila in dosegla njeno rit. Stopila je korak stran in mi povedala, da je moje dotikanje nedovoljeno. S tem sem dobil ustni rumeni karton, ki je pomenil kot nekakšen zadnji opomin. Opravičil sem se ji in ji povedal, da sem tukaj nov, kar je ona sprejela tako, da je vse skupaj enostavno preslišala in se še naprej posvečala svojemu delu. S kančkom očesa sem pogledal proti vzdihljajem, ki so prihajali od tam, kjer je sedel Tomo. Ta naju je gledal in si ga metal na roke. Res smo bili nekakšen 'trio adijo'. Zagotovo trezen tega ne bi nikoli počel. Postajalo mi je vedno bolj vroče in nisem bil več daleč do vrhunca. Tamara je zdaj nežno masirala moja obrita jajca in ob tem vzdihovala, kot bi njej prihajalo, in skoraj preglasila Toma, ki je malo zatem zakričal, ko mu je prišlo. Obrisal se je v brisačo, jo vrgel na tla, se oblekel ter odšel iz sobe. In kaj naj zdaj jaz? Zdaj bo odšla še Tamara in tako razvnet naj ostanem sam v sobi? Si ga bom moral vreči na roke tudi sam? A očitno se Tamara ni pustila zmesti in mi ga je še naprej drgnila z rokama. Že sem mislil, da mi ga bo dala v usta, saj se je nad mene globoko nagnila. Ob tem mi je na glavo potisnila svoje spolovilo, katerega sem lahko vonjal, skozi njene rdeče čipkaste spodnjice. Ta vonj me je tako obnorel, da bi jo najraje dvignil nase, jo nasadil na svojega 'Pikija' in jo poseksal do konca. A še preden sem v sebi dosanjal, kaj vse bi počel z njo, mi je že prišlo in moja sperma je v loku odletela na tla, nekaj nje pa po meni. Obrisala me je in tudi ona vrgla brisačo na tla, nato pa si z modrcem pokrila prsi, se zapela in počakala, da se še jaz oblečem. No ja, nova izkušnja, ki ni bila ravno nekaj posebnega. Zdelo se mi je, da me je zdaj, ko sem zapuščal to sobo, še bolj sram kot takrat, ko sem vstopal vanjo.

	Zapustila sva sobo in odšla v glavni prostor, ki je bil na pol prazen. Ura je že odbila eno zjutraj in jaz sem s pogledom iskal Romana. Nisem ga našel, zato sem prosil barmana, da mi da brezalkoholno pijačo. Bil sem žejen, alkohola pa moje telo ni več preneslo. Vso tekočino sem izpil na dušek; in ravno ko sem odložil kozarec, mi je od zadaj prišel Roman, me potrepljal po rami in rekel: »No, zdaj pa lahko greva, če si tudi ti za to.«

	Spustila sva se po stopnicah, v meni pa so se prelivali mešani občutki. Videl sem, česar do sedaj nisem, in v tem užival. Vsekakor pa sem pričakoval več. Ko sva prišla do zadnjega hodnika in omaric s svojimi stvarmi, sem videl, da je bilo že kar nekaj odprtih. Tudi na parkirišču so že manjkala vozila, kar je pomenilo, da jih je že nekaj odšlo domov. Do naju je prišel moški v obleki in naju vprašal, če potrebujeva prevoz. Roman se mu je zahvalil in mu dal bankovec za deset evrov. Odpeljala sva se in postalo me je strah, kako se bo najina vožnja končala, ker vem, da je bil pod vplivom alkohola in droge. A lepo je pripeljal do enega od mnogih rovinjskih hotelov in parkiral pred njim.

	»Tako, zdaj greva pa spat,« je rekel.

	»Roman, ti kar pojdi, jaz grem na svojo barko. Jutri, ko se zbudiš, pa pridi k meni v marino.«

	»Lahko noč,« je rekel in tudi sam sem mu zaželel enako.

	Sprehodil sem se do marine, do katere res nisem imel daleč, se kar na krmi jadrnice oprhal in legel v posteljo. Mislim, da sem v trenutku zaspal.

	Zjutraj me je zbudilo trkanje. Najprej sem mislil, da sanjam. Nisem se zavedal, kje sem, bolela me je glava, bolelo me je telo, kot bi me pretepli, in imel sem suho grlo. Na mojem telesu se je širil nek nepoznan vonj. Potreboval sem nekaj trenutkov, da sem si v spomin priklical vse, kar se je sinoči dogajalo.

	»Takoj pridem!« sem odgovoril na trkanje.

	Barka se je zamajala in slišal sem, da je nekdo stopil v kokpit.

	»Jaz sem, Roman. Ti se kar počasi uredi.«

	»Koliko je ura?«

	»Kmalu bo poldne. Pridi ven in greva nekaj pojest.«

	»Ne vem, če se bom lahko sploh dvignil iz postelje, saj se mi zdi, da komaj živim!« Zaprl sem oči in se spomnil sinočnjega večera. Sem mar vse sanjal? Imam tako bujno domišljijo? A ko sem se dotaknil svoje mastne in drugače dišeče kože, sem se spomnil masaže, Tamare in njenega olja. Pa saj sem se sinoči oprhal, zato ne vem, kako to, da je koža še vedno mastna in drugega vonja. Vse bolj se mi dozdeva, da sem se zelo površno umival. Umil sem se in si z ustno vodico dobro spral usta, saj sem sam sebi smrdel. Preoblekel sem se in stopil na sonce. Zdelo se mi je, kot da sem na drugem planetu. V kratkem času sem že drugič povožen od alkohola in tokrat sem temu dodal še drogo. Le kaj mi je bilo tega treba? Ta dan moram pozabiti in se ga nikoli več spomniti. Če bom tako nadaljeval, potem ne vem, kaj me lahko doleti tretjič. Odšla sva v manjšo konobo, zakotno, v katero sem prvič stopil, čeprav sem že kar nekaj let v Rovinju. Sedla sva za mizo, naročila in kmalu dobila naročeno pijačo. Jaz sem pil dvojno kavo in kokakolo, Roman pa je pil mineralno vodo.

	»Roman, s čim se ukvarja Marco?«

	»On je nekakšen multipraktik. Ima podjetje, v katerem je zaposlenih manj kot deset ljudi, promet podjetja pa kaže na številke, kot bi jih imel vsaj tisoč. Je posrednik pri gradbeništvu, trgovini, ima nekakšno zbiralnico in predelovalnico odpadkov, nekaj dela tudi z igralnicami in morda je še povezan s čim nelegalnim, drugače ne bi imel toliko denarja. Podjetja ima v Italiji, tukaj na Hrvaškem, v Nemčiji, na Poljskem in zdaj še eno odpira v Sloveniji.«

	»Ne razumem, kaj mu bo toliko podjetij, če nima zaposlenih. Morda pa pere denar?«

	»Jan, kdo lahko obogati s čisto legalnimi posli in nima na sebi nobenega kredita? Vem pa, da ga drugim daje za oderuške obresti. Vsaj polovica ljudi, ki si jih včeraj videl, ima pri njem sklenjeno posojilo, on pa je vpisan na njihove nepremičnine. Z njim se ni za šaliti. Pozna vse in vsakogar.«

	»In ti si njegov odvetnik?«

	»Eden od mnogih. Jaz delam zanj le slabi dve leti, odkar opravlja neka pogodbena dela v gradbeništvu in odkar želi odpreti podjetje v Sloveniji. Menda namerava kupiti nekaj slovenskih podjetij, katere bo verjetno dokapitaliziral, umetno napihnil bilance s prihodki in jih potem po kakšnem letu dni drago prodal. Čista ekonomija!«

	»Misliš, goljufija,« sem ga popravil.

	»Ne morem reči, kaj bo to. Pomembno je, da mu prinese denar. Pa saj zaradi njega vsi delamo, mar ne?«

	»Možakar dela z glavo in ima svoj cilj. Čeprav ga ni briga za druge ljudi.«

	»V vsaki državi ima svojega odvetnika in svoje ljudi, ki dobro poznamo zakone svoje države. Le tako se lahko izogne določenim plačilom in le tako ve, do kam lahko gre s svojimi posli.«

	Prinesli so juho in jaz sem Romana vprašal: »Dela tudi Dušan z Marcom?«

	»Seveda dela, saj sem jaz Marca spoznal ravno preko njega. On ga je pripeljal k meni.«

	Bil sem tiho in jedel juho, obenem pa sem razmišljal o Marcu, Klari, Dušanu in ne nazadnje tudi o Romanu. Čudno se mi zdi, da je Dušan na nek način psihično sesut, Roman pa se obnaša, kot da se ni ničesar zgodilo. Spomnim se, da je bil ta še nedolgo tega prava živčna razvalina zaradi Dušanovega problema. Zdaj se mi zdi, da se je že vse obrnilo na glavo. Ko že mislim, da sem prišel do nekega rezultata, spoznam, da sedim na vrtiljaku, ki se vrti z vedno večjo hitrostjo. Res ne razumem teh ljudi in ne razumem se v te posle. Še najbolj pa spoznavam, da ne razumem njihovih čustev, ki očitno dobro variirajo. Čeprav sem mislil, da mi hrana ne bo teknila, je blagodejno vplivala na moje počutje. Plačal sem račun, in ko sva šla mimo enega od mnogih bankomatov, sem mu rekel: »Ti lahko vrnem denar od včerajšnje vstopnine v hrvaški valuti? Tukaj je bankomat in lahko dvignem.«

	»Plačal si že dvakrat kosilo in sva zaključila s tem. Rekel sem, da to plačam jaz in ne bova več diskutirala o tem.«

	»Potem pa nič, hvala ti!«

	Prišla sva do avta, se pozdravila in se razšla. On se je odpeljal v Izolo, jaz pa sem šel na svojo barko.



	POGLAVJE VIII.

	Začetek julija in sončen dan. Že zjutraj je bilo vroče, čeprav so bile noči še prijetno hladne in najprimernejše za spanje ob odprtem oknu. Hodil sem po razgretem asfaltu in opazoval dogajanje okoli sebe. Cesta v Ljubljani je bila polna avtomobilov, kolesarji so vozili ob pločniku in marsikdaj sem se moral umakniti na travo, da me kakšen kolesar ni zadel s svojim kolesom. Poletje imam rad že zaradi tega, ker se ljudje ne oblačimo v nešteto oblačil, ki zaradi strahu, da nas bi zeblo, dajemo nase. Na avtobusnem postajališču je stala mlada mamica z otrokom in rahel veter se je poigraval z njenim lahkim, lanenim krilom. Otrok, najverjetneje njen sin, se je oklepal njenih golih, dolgih in belih nog, ta pa ga je odrivala od sebe, da bi našla prostor, spustila krilo ob nogi ter si s tem pokrila svojo goloto. Prijeten pogled za mimoidoče, a zanjo verjetno malo nelagoden. Moji koraki so bili zmerni, ne prehitri in ne prepočasni. Nikamor nisem hitel, saj je trgovski center, kamor sem bil namenjen v trgovino, odprt skozi ves dan. Z zunanje strani centra je lastnik lokala naredil veliko in senčno teraso, ki je bila že ob tej uri polna. Tudi sam sem začel razmišljati, da bi lahko sedel za mizo in v senci ob pišu rahlega vetriča spil nekaj osvežilnega. Z očmi sem iskal prazno mizo ali vsaj koga, ki sedi sam in bi ne bil jezen, če bi prisedel. Že sem želel oditi v notranjost centra, ko sem opazil, da so pri eni mizi vstajali in jo zapuščali. Potem še od druge in zdaj bo dovolj prostora, da bom lahko celo izbiral, kje bom sedel. Sedel sem za kovinsko mizo, ki jo je ravnokar prišlo pospravit in očistit mlado dekle, verjetno študentka. Naročil sem in potem v roke vzel časopis, ki je že bil na mizi. Listal sem in iskal primeren naslov, ki bi me pritegnil k branju. Zastal sem na črni kroniki, kjer je bilo z debelimi črkami napisano: 'Gradbena inšpekcija odkrila nepravilnosti'. V nadaljevanju branja sem med drugimi naletel na ime Dušana T., kar me je še bolj pritegnilo, da sem do konca prebral vsebino napisanega. Pravzaprav nič posebnega, če ne bi pisalo, da je omenjeni deloval samovoljno in na svojo roko ter tako oškodoval podjetje. To ne more biti nihče drug kot Dušan Trak in vse bolj se mi zdi, da se mu kocke sesuvajo z vseh strani. Očitno lepota in šarm nista vse.

	Spil sem in plačal račun. Odšel sem v samopostrežno trgovino znanega velikega trgovca in v nakupovalni voziček zlagal stvari, ki sem jih potreboval. Po navadi si za več stvari, ki jih potrebujem doma, napišem listek, da česa ne pozabim. Čeprav ima ta trgovec vsaj petnajst blagajn, od katerih jih je vsaj dobra polovica obratovala, je pred njimi nastalo nekaj gneče. Nisem se jezil nad tem, zato sem izbral eno od njih in čakal, da pridem na vrsto. Pogled mi je odtaval na blagajno in čez njo, vse do zasebnih trgovinic in butikov, ki so imeli vhode in izložbena okna ravno nasproti blagajn. S pogledom sem preletel vidno polje in tako brez posebnega razmišljanja spremljal dogajanja po tako imenovani pohodni poti. Naenkrat sem obstal, nato pa sem se vrnil s pogledom na lepo odprto izložbo, kjer je ob prodajnem pultu stala dolgolasa rjavolaska, ki me je spominjala na Klaro. Saj ne more biti ona, sem si rekel pri sebi, a ko se je za trenutek obrnila in sem videl več kot samo njen profil, sem v tej ženski spoznal ravno njo. Odrinil sem nakupovalni voziček do nakupovalnih polic, ga pustil tako napolnjenega kar tam in se med množico ljudi prebil do vhodnih vrat prodajalne s kozmetiko. Pogledal sem se v steklo, če sem videti v redu, nato pa sem mirno vstopil v svetlo in dišečo notranjost. Še enkrat sem jo pogledal, nato pa s police nasproti njenega hrbta vzel v roke neko manjšo škatlico, se delal, da berem navodila za uporabo in zanalašč stopil korak nazaj, tako da sem se narahlo dotaknil njenega telesa. Oba sva se istočasno obrnila in se zagledala v najina obraza. Avtomatsko sem rekel: »Oprostite, nisem zanalašč!«

	Ona je ostala tiho in me še naprej gledala s svojimi razširjenimi očmi, kot da bi videla duha. Bil je čas, da zaigram drugi del svoje igre, zato sem že čez sekundo nadaljeval: »Čakaj, čakaj … Vi?« Nekaj je še želela reči, a še preden je spravila besedo iz sebe, sem nadaljeval: »Kaj pa vi počnete tukaj? Menda me ja niste prišli obiskat in mi zdaj izbirate darilo?«

	Še bolj me je pogledala in njene lepo naličene ustnice so bile sedaj še bolj široko odprte. »Kako vam je že ime? Mira? Mara? Ne, Klara ste, a ne? Poglej, poglej, kakšno naključje.«

	Tedaj se je zbrala in me premerila od tal do glave, nato pa dejala: »Poglej, poglej, koga srečam, in to čisto naključno.« Zadnja beseda je bila izrečena s provokativnim tonom, kot da niti sama ni verjela v to, da je bilo najino srečanje res naključno.

	»No, zdaj pa mi ni več do nakupa. Kar naenkrat mi je do kave. Bi mi delali družbo?«

	»Za razliko od vas jaz res potrebujem nekaj od tega, kar sem izbrala. Vas pa sem videla izbirati v trgovini nasproti teh blagajn,« in z roko nakazala proti blagajnam in trgovini, kjer sem še maloprej kupoval.

	Zdaj je meni postalo nerodno in vroče. Nisem vedel, kako bi se izvlekel iz trenutnega nelagodja, zato sem spet vprašal: »Ste za kavo ali ne? OK, no, h kavi dodam še tortico.«

	»Počakajte, da plačam, potem pa pridem.«

	»Dogovorjeno. Bom kar zunaj počakal.«

	»Kar pojdite v lokal in izberite dobro mizo. Pridem za vami.«

	Gledal sem jo z občutkom, s katerim sem ji kazal, da ji ne verjamem. »Bom kar tu počakal in bova skupaj odšla nadstropje višje, tudi tam imajo teraso in senco.«

	Obrnila se je proti prodajalki, jaz pa sem odšel pred prodajalno in jo počakal, da je zaključila svoj nakup. Nekaj trenutkov za tem je prišla in v roki je nosila darilno vrečko.

	 »Naj vam samo povem, da grem z vami na kavo samo zato, ker se bojim, da mi boste drugače naredili sceno v trgovini.«

	»Sceno? Draga moja, tega še nisem nikomur naredil. Lahko se kar zdaj razideva in, draga Klara, res vas je bilo lepo videti. Prekrasni ste danes.« Nato sem se na petah obrnil in odšel do tekočih stopnic ter se z njimi povzpel do prvega nadstropja. S pogledom sem poiskal lokal z zunanjo teraso in se napotil proti njemu. Niti enkrat se nisem obrnil nazaj, da bi preveril, kaj se dogaja s Klaro. Sedel sem za prosto mizo in si nadel sončna očala. V roke sem vzel cenik z mize in ga iz dolgega časa začel brati.

	»Če nimaš dovolj denarja za kavo in najprej pogledaš cene, ti jo lahko jaz plačam.« Dvignil sem pogled proti osebi, ki mi je to govorila in ob sebi sem zagledal njo. Očitno je bilo, da je nekaj trenutkov počakala na mestu, kjer sem jo zapustil, nato pa je prišla za mano. Sedla je poleg mene, nato pa na drug stol odložila darilno vrečko. Iz torbice je vzela vžigalnik in cigarete, pogledala na telefon in ga zopet položila v torbico, ki jo je zdaj postavila na stol poleg darilne vrečke. Morda res nisem naredil prav, da sem se tako obnašal, kajti nisem je še dolgo poznal in najini dve srečanji, še ne pomenita, da bi se lahko z njo pogovarjal, kot da sva že dobra znanca. Ves čas sem jo ignoriral, kar jo je verjetno še bolj razjezilo. Prižgala si je cigareto in me pogledala: »Saj te verjetno ne moti, da kadim?«

	»Torej sva zdaj že na ti. Meni je prav. Ne, v redu je, ne moti me tvoje kajenje.« K mizi je pristopil natakar, vzel najino naročilo in se oddaljil od mize.

	»Opazila sem, da se zna gospod Jan razjeziti in takoj postane užaljen. Si morda po horoskopu oven? Zanje pravijo, da so hladni in sarkastični. Sploh, kadar začutijo, da je napaden njihov ego.«

	»Ne morem verjeti, kako si lahko to ugotovila? Si morda vedeževalka?« sem se obrnil proti njej in ji rekel v očala, kajti skozi temna stekla nisem videl njenih oči. Pa tudi oven nisem bil po horoskopu, čeprav sem bil večkrat res trmast kot oni.

	»Si oven, a ne? Poznam človeški značaj, ki se res večkrat obrne tako, da ga lahko prepoznaš po astrološkem znamenju. Poleg tega se tudi bojim, da bo k nama prisedla še tvoja žena in me nahrulila, ker s tabo pijem kavo.

	»Nisem poročen in za razliko od tebe nimam moža ali zaročenca oz. karkoli je že bil moški, ki sem ga v Monfalconu videl ob tebi.« Pogledal sem na njene prste; na njih ni nosila poročnega prstana, zato pa je nosila štiri druge, ki bi lahko bili zaročni. »Zato ti vsaj z moje strani ne grozi nevarnost, da ti nekdo z rokami popravi frizuro in te pošteno zlasa.«

	Skoraj se ji je dim zataknil v grlu, ko me je slišala govoriti, in zdaj so se ji ustnice razširile v nasmeh, obenem pa ji je iz ust izhajal cigaretni dim, ki ga vsega ni uspela spraviti v pljuča.

	»Dobro, Jan. Dogovoriva se, da se obnašava zrelo in letom primerno.«

	Postregli so nama kavi in jaz sem pogledal proti njej, z glave snel svoja sončna očala in jih postavil na mizo.

	»Zmenjeno. Vendar sama veš, da jaz nisem začel s provokacijami.«

	Preslišala je moj zadnji obrambni odgovor in v slogu prave dame nadaljevala: »Videla sem te, ko si nakupoval. Zato sem se namerno odpravila v trgovino, da bi te počakala in vsaj pozdravila. Trenutno imam nekaj časa, saj je moj direktor na sestanku v Ljubljani. Tokrat nisem z njim na firmi in zato nikoli ne vem, kdaj bo končal.«

	Zdaj sem jaz postal rdeč v glavo in postalo me je sram. Najraje bi zlezel pod mizo. Srknil sem malo vode, da sem si ohladil usta, nato še malo kave.

	»Lepo, Klara, vidiš, jaz tega nisem vedel. Prihaja do nepotrebnih nesporazumov. In koliko še imaš časa? Greva notri in naročiva kaj za jesti?«

	»Kot sem ti že rekla, nikoli ne vem, koliko časa bo trajal njegov sestanek, a mislim, da ne bo več dolgo, saj se že dve uri potepam po trgovinah.«

	»Lahko bi me že prej poklicala in bi ti delal družbo.«

	»Iskreno povedano, Jan, nate niti pomislila nisem. Enostavno sem zaradi svojih preobremenjenosti izklopila tudi to, da poznam nekega Jana iz Ljubljane. Zdaj se spomnim, da si mi ob odhodu dal vizitko, ki sem jo pozabila v sobi, ko sem spakirala kovček. Kako naj te potem pokličem?«

	»Nisem vedel, da je tako. Vidiš, jaz nate nisem pozabil. Nasprotno, ves čas se mi sprehajaš v glavi. Pa ne misli zdaj, da sem perverznež ali kaj podobnega, a res mislim samo o tebi.«

	»Zdaj mislim, da nisi več oven po horoskopu, ampak dvojček, saj prehajaš iz enega v drugo stanje. Malo prej si bil še zajedljiv, zdaj pa se od ljubeznivosti kar topiš.«

	»Klara, res sem te želel še enkrat videti in nimam nobenih slabih namenov. Vem, da nisem v tvojem rangu, v katerem bi se ti lahko družila ali počela še kaj več. Zavedam se tega in vem, kje je moja meja. Videl sem, s kom se družiš, s kakšnimi avtomobili se voziš, in če si bila v marini, si bila tudi na kakšni jadrnici zavidljivih dimenzij in lepih denarcev.« Zanalašč nisem omenil, da sem jo videl na jahti, zato sem raje omenil jadrnico, da bi jo speljal od dejstva, da nekaj pa vseeno vem o njej.

	»Ne vem, v kakšen rang ali razredni sloj me ti uvrščaš, a moraš vedeti, da si v globoki zmoti. Sem preprosta ženska, zaposlena in imam vse lastnosti, da se obnašam primerno ljudem, s katerimi se družim ali pijem kavo. To, da si me videl, tako kot praviš v Monfalconu, je le odraz trenutnega stanja, ki se je tam dogajal.«

	 »Nič nisem slabega mislil s tem …« stavka nisem dokončal, ker me je prekinila.

	»Dovolj je tega, Jan. Morda še vseeno nisva dovolj zrela za kavo.«

	»Klara, ne vem, kaj ima tu najina zrelost, če se samo pogovarjava. Malo prej si rekla, da si pozabila, da si me sploh kdaj videla, in pozabila si, da obstajam. Nič ti nisem rekel na to, čeprav mi ni vseeno.«

	Zazvonil ji je telefon, ki ga je vzela iz torbice, pogledala nanj in se oglasila na klic. »Pridem, dogovorjeno.«

	»Že moraš oditi?«

	»Saj si slišal. Direktor je končal s pogovorom in grem ponj pred firmo, kjer je imel sestanek.«

	»Je v tvojem opisu del tudi to, da voziš direktorja?«

	»Ne, Jan, zunaj me čaka avto s šoferjem, ki me odpelje do njega. Poleg tega se mi zdi ravno pravi čas, da se posloviva.«

	Segel sem v svojo denarnico, ki je bila na mizi in ji podal svojo vizitko. Tokrat že drugo.

	»Morda pa te ne boš pozabila. Morda me lahko še kdaj pokličeš, ko boš tu, in greva na kosilo.«

	Vzela je vizitko, tokrat si jo je potisnila v režo denarnice, ki jo je nato spravila v torbico. S stola je dvignila tudi darilno vrečko, mi podalo roko in se zahvalila za kavo. Gledal sem za njo, dokler se ni izgubila z mojega vidnega polja, nato pa sem odšel na rob terase, do kovinske zaščitne ograje, in gledal, kdaj se bo prikazala na vhodnih vratih. Imela je telefonski pogovor in pred vhod se je pripeljal največji črn Mercedes italijanskih registrskih tablic, kar sem jih kdaj videl. Naslednji trenutek sem videl, da je ona sedla v zadnji del avtomobila, takoj za tem pa sta se že odpeljala. Meni je bilo vse skupaj videti, da je ta skrivnostna ženska šefica neke združbe, nikakor pa ne kdo drug. Vedno se je pojavljala nekje, kjer sem bil tudi jaz. Naključje?

	Zvečer sem poklical še Pietra, ki mi je povedal, da v času moje odsotnosti ni videl nikogar, ne nje, niti se ne spomni, ali je videl jahto. Danes je bil slišati drugačen, vesel, saj je za soboto zopet dogovorjen, da prevzame sina, in tokrat gre z njima na kosilo tudi njegova Izabell. Pravijo, da ljubezen pride vedno skozi velika vrata, zato si želim, da njegova vstopi skozi največja. Bil je oblačen dan in ponoči je deževalo. Ulice so bile mokre in na nekaterih mestih so ostale luže. Sedel sem v svoj avto, na katerem je bilo nekaj odpadlega listja z drevesa, pod katerim sem ga parkiral. Zapeljal sem na glavno cesto, nato pa sem vožnjo usmeril proti morju. Najprej grem v Trst, kjer moram v eni od navtičnih trgovin kupiti nekaj rezervnih delov za barko, nato pa se zapeljem še do marine Lepante in obiščem Pietra.

	Ko sem zapuščal Trst in navtično trgovino, sem se peljal nad gradom Miramare, na katerega imam lepe spomine. Vsaj okolica me spominja na nekaj posebnega, kar se je tam dogajalo. Avtocesta je bila na tem delu proti pričakovanju bolj prazna in kmalu sem parkiral na parkirišču marine. Za Pietra sem še prehiter, a tudi on bo kmalu prišel iz službe. Da mi čas hitreje mine, se bom sprehodil po marini in morda tudi kam dlje, saj že dolgo nisem bil na sprehodu. Vreme se je spremenilo; bilo je že topleje in skozi sive oblake se je prebijalo sonce. Vikend je in vem, da bo danes popoldne tukaj gneča, zato bom odšel proti Rovinju čim bolj pozno.

	Med sprehodom sem odšel do tiste točke, kjer sem lahko pogledal proti sivi hali in na njen dok, kjer je bila privezana bela jahta. Ob njej ni bilo gumenjaka in tudi tega nisem videl na privezu ob marini. Zdelo se mi je, da je plovilo zapuščeno. A ker zaradi mrežne ograje nikakor nisem mogel do njega, sem misel, da bi jo odšel pogledat, le opustil. Kmalu je bila ura štiri popoldne in bil sem že pošteno lačen. Najraje ne bi več čakal na Pietra; najraje bi se usedel v restavracijo marine ter si naročil kosilo. Restavracija je bila polna in niti ena miza ni bila prosta. Razgledoval sem se po prostoru in ravno v tem času me je poklical Pietro.

	»Si že blizu?«

	»Jaz sem tu že od ene ure popoldan.«

	»Zakaj nisi poklical, da bi jaz odšel prej iz službe.«

	»Ni mi bilo težko počakati. Bil sem na sprehodu in ravno sem želel nekaj pojesti v tukajšnji restavraciji, ker sem lačen.«

	»Pridi v mesto, ulica Via Roma, tam, kjer si bil v hotelu. Na križišču je restavracija, kjer strežejo dobro hrano. Čez deset minut se dobiva pred restavracijo.«

	Sedel sem v avto in se odpeljal. Restavracije ni bilo težko najti, tudi Pietra ne, ki me je pred njo že čakal. Sedla sva v domačo in z lesom obloženo notranjost. Pietro je nekaj naročil za oba in prepustil sem se pogovoru. Najprej sem na dolgo in široko poslušal, kako je stanje med njim in ženo Izabell zdaj že veliko boljše, kako se pogovarja vsak dan s sinom po telefonu in kako gredo vsi skupaj jutri na pizzo.

	»Kaj pa ti?« me je vprašal.

	»V redu sem, vikend je bil naporen in v Rovinju sem na zasebni zabavi spoznal tipa z jahte. In predvčerajšnjim srečam žensko, Klaro, in to sredi Ljubljane, kako si ogleduje izložbe. Čudno, mar ne? Prej pa vse življenje nisem srečal nikogar od teh obrazov.«

	»Jan, to je drugače. Zdaj sam iščeš te obraze in zdaj jih tudi takšne vidiš. Veš, koliko obrazov gre mimo tebe vsak dan, ki jih ne registriraš. Raje mi povej, če je bilo kaj posebnega. Se je kaj zgodilo?«

	»Iskreno povedano se mi ni nič zgodilo in tudi dvomim, da se mi danes bo. Jezen sem le nase, ker se še vedno igram nekakšnega detektiva.«

	»Morda te tudi to mine. Ti potrebuješ žensko, žensko, ki te bo motivirala in potem boš pozabil na vse drugo.«

	»Ja, morda pa res.«

	Pojedla sva in spila, nato pa odšla do avta in se poslovila.



	POGLAVJE IX.

	Tudi poletje je minilo, z njim tudi moj dopust, moje vsakoletno tritedensko jadranje med jadranskimi otoki, in prišel je september. Poletno vreme se je še vleklo in zdaj mi je bilo še posebno lepo, saj je zunaj sijalo sonce, dnevi niso bili vroči, noči pa so se ohlajale. V Ljubljani se je začela šola, dopusti so končani in tudi to se je odražalo po avtomobilih, ki so se kot veriga iz pločevine vili v center mesta in iz njega.

	Moje življenje se je utirilo v stare tirnice in z mano se ni dogajalo nič posebnega. Malo sem imel slabe vesti, ker se že dolgo nisem slišal s Pietrom, saj sem ga nazadnje videl, ko je avgusta jadral s svojo družino. Po skupnem dogovoru smo se srečali na otoku Rava, se skupaj družili cel dan, nato pa sem jaz odplul proti Istri, on pa na jug. Spoznal sem sina in ženo Izabell. Pietro je bil tokrat videti res srečen in vesel.

	Pripravljal sem še zadnje besedilo, ki sem ga moral še danes poslati v uredništvo. Kar sem do sedaj napisal, ni zadovoljilo mene, zato vem, da tudi urednika ne bo. Nisem imel tiste niti, ki jo potrebujem za pisanje člankov, zato ta ni bil tako zanimiv, kot bi si sam želel. Sredi pisanja me je zmotil telefon in odzval sem se na klic.

	»Zdravo, Roman, midva pa se že dolgo nisva slišala.«

	»Res je. Enkrat boš moral priti k meni. Danes je prišla pošta zate in ti jo bo tajnica skenirala ter poslala po e-pošti. Poglej si, kar je napisano, nato pa mi javi, kako ti vidiš to zadevo in napisala bova odgovor. Ni pa nič posebnega, le roka za odgovor ne smeva zamuditi.«

	»Velja. Hvala, Roman, kako pa si drugače?«

	»Dela imam dovolj, nekaj spet prenavljam pred hišo. Saj veš, žena bi rada to in ono. Da pa imam mir, ji res rad ustrežem.«

	»Si kaj slišal za Dušana? Kaj je s tisto zadevo? Se je razpletlo?«

	»Slišal sem, slišal, in tudi ti boš, morda celo kaj bral. Ravno pred dvema dnevoma so ga neznanci napadli pred njegovo hišo. Mislim, da je bila nedelja zvečer. Ja, nedelja je bila, torej pred tremi dnevi. Pripeljal se je na dvorišče in s sabo je imel neko mladenko iz tukajšnje okolice. Pravijo, da sta bila oba pijana, in ko je izstopil iz avta, sta ga pretepla dva zamaskirana neznanca. Menda je bilo kar hudo. Zdaj leži v Izolski bolnišnici, kjer so mu zašili in prevezali rane.«

	»Si bil kaj pri njem?«

	»Ne, nisem, samo slišal sem od svojih virov.«

	»Mislil sem, da sta večja prijatelja?«

	»Nisva več, kot sva bila. Saj veš, splet okoliščin naju je pripeljal do tega, da sva se bolj malo videla. Poleg tega me je njegova firma izključila iz vseh odvetniških zastopanj, za kar mislim, da je kriv tudi on. Imel je kar nekaj problemov v službi, pa saj so tudi o tem pisali. Verjetno tudi že kaj veš ali pa si bral.«

	»Pa se ve, kdo ga je tako zdelal?«

	»Ne, ne ve se. Lokalci širijo govorice, da jih je dobil zaradi te mlade punce. Po drugi strani pa sem slišal namige iz Ljubljane, da jih je dobil zaradi tega, ker se je zameril nekemu podizvajalcu in ker da ga je Dušan nategnil pri poslu. To je njegov problem in jaz sem od njega že zdavnaj dvignil roke. Tudi meni še nekaj dolguje za najine posle, a to bom pozabil. Dokumente v zvezi z zastopanjem njihove firme sem že predal njihovemu kurirju, ko je prišel po njih.«

	Nekaj časa sva se še pogovarjala, nato pa sva prekinila pogovor. V glavo so se mi povrnile slike nekaterih dogodkov, ki sem jih že na pol pozabil. Zopet mi je zvonil telefon in na njej je bila neka dolga nepoznana številka iz tujine. Že sinoči sem jo videl, ko sem se vrnil izpod tuša, a nisem želel vrniti klica neznanemu klicatelju. Če bi bila številka naša, bi vsekakor poklical. Tokrat je telefon zvonil pred mano in vzpostavil sem povezavo.

	»Prosim?« sem bolj po tiho vprašal.

	»Sem že mislila, da te tudi danes ne bom priklicala.«

	Spoznal sem glas Klare in priznam, da sem bil malo v šoku. Že dolgo je nisem ne videl in ne slišal, a očitno mi je njen glas še vedno ostal v ušesih.

	»Živijo, Klara! Nimam tvoje številke, pa ne vem, kdo me kliče.«

	»Že včeraj sem te klicala, ker sem želela rezervirati termin s tabo za danes. Vem, da si zelo zaseden in sem se bala, da bom prepozna. Zato te kličem še danes, da vidim, če še velja vabilo na kosilo.« V besedi zaseden se je slišal prizvok posmeha, a sem se delal, kot da sem ga preslišal.

	»Kje pa si? Si v Ljubljani?« sem vprašal.

	»Ne še. Trenutno sem nekje na Obali in čez dve uri ali morda še prej bom v Ljubljani. Imaš danes kaj časa?«

	»Si ga bom vzel. Bo pač namesto tebe druga ženska jokala, saj sem ji obljubil, da jo peljem na tortico.«

	»Ne obljubljaj ženskam tortice, ker se vse bojimo, da se bomo zredile. Ona naj kar joče, saj te bo lahko že jutri imela. In zdaj čisto zares, imaš čas za kosilo?«

	»Draga moja, kot sem rekel, si ga bom vzel in ja, povej, kje se dobiva.«

	»Najbolje bo, da se dobiva v BTC-ju. Lahko ti prideš do tja s svojim avtom?«

	»Seveda lahko, ti me le pokliči petnajst minut prej pa se že ujameva. Zdaj imam tvojo telefonsko pa bova na zvezi.«

	Prekinila sva zvezo, jaz pa sem si v telefon shranil njeno telefonsko številko. Odhitel sem v kopalnico, se obril, oprhal in se preoblekel. Obul sem si čevlje, ki jih že dolgo nisem nosil. Ne sebe sem brizgnil malce preveč toaletne vodice in se zadovoljno pogledal v ogledalu. Zavedal sem se, da bo ona prišla urejena kot iz škatlice. Na članek sem pozabil in morda ga oddam po najinem kosilu, ko se vrnem domov. Sedel sem v avto in se vsaj pol ure prej odpeljal v BTC, kjer sem poiskal čokoladnico in kupil bombonjero iz temne čokolade. Imel sem še čas, zato sem pokukal še v optiko in se pozanimal, kako bi prišel do novih očal za branje. Leta in računalniški ekran naredita svoje. Telefon mi je zacingljal in dobil sem sporočilo. Bila je Klara. Napisala mi je, da se vidiva pred izložbo in vhodom butika z ženskim spodnjim perilom. Odšel sem tja in čakal.

	»Me že dolgo čakaš?« sem slišal glas, ki mi je prišel izza hrbta.

	»Zdravo, niti ne. Hitra si,« sem rekel.

	Pogledal sem žensko pred sabo. Tokrat je bila v rdečih oprijetih hlačah, obute je imela črno rdeče salonarje, ki so se pri gležnju zavezali z rdečim trakom, nosila je črno lahko srajco z rdečim ovratnikom, v rokah pa je nosila rdečo torbico, manjšo, kot jo je imela zadnjič. Bila je oblečena po modi in verjamem, da ta oblačila niso bila kupljena v cenenih trgovinah. Bila je lepo naličena in svoja moderna črna očala je imela zataknjena na laseh. Od nakita je imela modne uhane in okoli vratu bogato iz belega zlata verižico, na kateri je bil obesek s kristali, ki je prikazoval pol srca. Ta obesek sem že nekje videl. Medlo se spomnim, da je takšno verižico z obeskom na sliki nosila Patricija. Najraje bi odprl telefon in pregledal slike vpričo nje, a potem bi se izdal. Zdaj sem bil prepričan, da je ta Klara pravzaprav Patricija. Enaka verižica in enak obesek. Res ne vem, zakaj takšno laganje okoli imen. A vseeno bom igral njeno igro in se držal nenapisanega scenarija.

	»Samo da ti povem. Direktor je odšel na sestanek in na poslovno kosilo. Časa imam nekaj ur, morda tri ali štiri. Lahko bi odšla kam kaj pojest, vendar imam eno željo. Pojdi po svoj avto in se pripelji na drugo stran, pred drugi vhod tega centra. Jaz pridem tja, potem pa se že nekam odpeljeva.«

	»Zakaj pa ne greva kar čez ta vhod in direktno v garažno hišo?« sem bil začuden in presenečen ob enem.

	»Zato ker je zunaj naš šofer, ki me je pripeljal. Morda bo ostal v avtu, morda bo tudi on prišel sem kaj pojest. V glavnem, prost je, dokler ga nekdo od naju ne pokliče, in ne bi rada, da me vidi, da sem kam odšla s tabo.«

	»Je direktor tvoj mož?«

	»Sem ti že povedala, da nimam moža.«

	»Hmm, kako skrivnostno. Morda pa je tvoj zaročenec in partner?«

	»Daj, Jan, zresni se in ne obnašaj se kot otrok. Čez pet minut bom tam. Kakšen avto imaš?«

	»Srebrni karavan, pasat. Dobro, grem.«

	Odšel sem v garažno hišo po avto in se zapeljal pred zadnji vhod, kakor sva se dogovorila in ona je kmalu prisedla v moj avto. Odpeljal sem in med vožnjo vprašal: »Morda ti veš, kam bi šla?«

	»Nekam na obrobje mesta, vendar ne v preveč znano restavracijo ali gostilno. Morda kam, kjer imajo domačo hrano.«

	Poznal sem točno takšno gostilno, zato sem odpeljal na obvoznico, nato pa zavil na obrobje mesta. V nekaj minutah sva bila tam in izbrala mizo v prijetnem gostinskem vrtu, kjer je bila senca. Še vedno me je begalo to, kar sem videl z verižico in obeskom, kakor me je tudi begalo vprašanje, zakaj se je takšna dama odločila, da bi prebila svoj čas z mano. Verjamem, da ima v Ljubljani dovolj poznanih ljudi iz sveta biznisa, s katerimi bi lahko prebila ta čas. Postavljal sem si veliko vprašanj, na katera nisem poznal odgovora.

	»Tukaj še nisem bila,« je rekla. Ozrla se je po okolici in dejala: »Lep kraj in ne tako odročen. Imajo kaj posebnega od hrane?«

	»Odvisno, kaj rada ješ. Ko pogledam tvojo postavo, potem lahko rečem, da toliko, kolikor ti poješ, imajo vedno na zalogi. Morda imajo lasten zelenjavni vrt in dobiš še svež korenček in paradižnik. Saj česa drugega verjetno ne ješ?«

	Nasmehnila se je in rekla: »Jan, čez poletje vedno malo shujšam. Saj veš, pijem vodo in tudi težka hrana mi ne odgovarja. Problem imam le v hladnem obdobju. In nisem tako suha, kot si ti misliš. A vseeno hvala! Res si kavalir, zato sem tukaj s tabo in ne s kom drugim.«

	Če mi je kdo kdaj rekel, da sem srečnež, ker znam lepo govoriti in ker znam z ženskami, potem ta še ni spoznal osebe, kot je ta Klara. Ta bi ovila okoli svojega prsta vsakogar, ki bi se ga lotila. K mizi je prišel natakar in nama prinesel jedilni list, obenem pa nama povedal, katere jedi imajo že pripravljene. Vse, kar je povedal, mi je delovalo preveč domače in enostavno, da bi bilo tej dami po volji.

	»Jaz bi kar pražena jetra s slanino ter masleni krompir z jurčki in drobnjakom. Tudi solato bi.«

	Čeprav je natakar verjetno znal angleško in jo je razumel, sem njeno naročilo prevedel v slovenščino. Me je pa spet presenetila, mislil sem, da bo dama jedla brokoli, kuhan na vodi in surov korenček. Zmedla me je, zato sem jaz svoje naročilo bolj zjecljal kot tekoče naročil. Naročila sva še dva kozarca caberneta in vodo v steklenici.

	»Klara, skrivnostna ženska si, povej mi kaj o sebi,« saj sem najbolj mislil na to, da igra dve osebi, čeprav je to ena. Poleg tega je naredila veliko napako, ki sem jo opazil kaj hitro. Poslušala je natakarja, ki je povedal, kaj imajo pripravljeno in vse to je povedal v slovenščini, ki jo je ona odlično razumela, odgovorila pa je v angleščini. Draga moja, še malo pa se boš čisto zapletla. Ah, ne, zavozlala se boš!

	»Nimam ti česa povedati. Moja življenjska zgodba ni nič posebnega. Kot sem ti že povedala, sem sama in tudi živim sama. Delam v podjetju, ki ima svoje podružnične pisarne v več mestih po Evropi, sem glavna tajnica direktorja, imam dobro plačo za delo, ki ga opravljam. Imam svoje stanovanje in avto, zato nisem odvisna od nikogar. Rada imam glasbo, naravo, sem ljubiteljica živali, a jih nikoli ne bi imela, ker ne znam skrbeti zanje. Meni so še rože v lončnicah uvele, zato jih ne kupujem več. Nekatere stvari mi enostavno ne gredo dobro od rok.«

	»Imate kakšno podružnico tudi tu v Sloveniji, da prihajaš sem?«

	»Za enkrat še ne, a je v fazi ustanavljanja in mislim, da bo že naslednji mesec vse nared.«

	»Torej delaš in stanuješ v Italiji. Kje pa stanuješ?«

	Gledala me je s svojimi velikimi očmi, kot bi razmišljala, kaj bo rekla. In mislim, da je bila hvaležna natakarju, ki je ravno takrat prinesel hrano in nama zaželel dober tek.

	»Mi boš povedala, kje stanuješ?« sem jo zopet vprašal.

	Odložila je vilice in nož, se diskretno obrisala okoli ust, verjetno zato, da si ne obriše ličila z ustnic, spila požirek vina in odložila kozarec na mizo tako, da se je še vedno igrala s pecljem kozarca. Gledala me je v oči.

	»Jan, kot slišiš, se znam pogovarjati tudi slovensko. Vse dobro razumem,« potem je zastala in me gledala, če me je presenetila s tem stavkom, ki ga je povedala v slovenščini, a z zelo močnim italijanskim naglasom. Verjetno je bila razočarana, ker nisem niti trznil, zato je nadaljevala.

	»Poleg tega se moraš zavedati, da morda veliko več vem o tebi, kot si ti misliš. Vem tudi, da nisi bil v Monfalconu zato, ker si kupoval jadrnico. Marsikaj vem. Morda bi bilo bolje, da mi ti poveš kaj več o sebi in svojih novinarskih namenih.«

	Zdaj pa priznam, da sem bil tudi jaz presenečen. A nasprotnika najbolj zmedeš, ko mu postaviš novo vprašanje na že njegovega, ki ga je meni zastavila.

	»Verjetno nisi Klara. Ti je ime kako drugače?«

	»Klara sem, Jan. Verjemi mi.«

	»Torej je tvoje polno ime Klara Patricija,« sem bil malce zajedljiv.

	»Tudi to ne, samo Klara.« Iz torbice je vzela osebni dokument in s prstom prekrila svoj priimek, tako da sem videl le ime, in res je bilo napisano samo Klara.

	»Odtaval si s konteksta in čakam, da mi poveš kaj o sebi,« je nadaljevala.

	Dobro, Klara, sem si mislil, potem bova igrala tvojo igro. Vem, da si Patricija in ta dokument je lažen. Če se družiš z mafijo, potem ti ni težko dobiti ponarejenega dokumenta. Bil sem že malo besen in ni mi bilo vseeno. Mislil sem, da sva se že malo zbližala, a sem se očitno uštel. Ta lepotica se je iz mene delala norca. Najprej sva ves čas govorila angleško, nato kar naenkrat zna slovensko. Ni Patricija in je Klara. Saj ne morem verjeti, kako bujno domišljijo ima. Lažnivka!

	»Nimam ti kaj dosti povedati o sebi. Razen to, da sem presenečen nad vsem, kar sem zdaj slišal. Najraje bi vstal od mize in se odpeljal.«

	»In zakaj tega ne storiš?«

	»Ne vem, nekaj me drži na tem mestu.«

	»Če te drži to, da nimam prevoza, se ne boj. Z lahkoto si ga poiščem.«

	Zdaj je že zvenela arogantno, samozavestno in domišljavo hkrati. »Ni to,« sem rekel.

	»Jan, verjamem, da si presenečen, čeprav si tipal v temi. Verjemi mi na besedo. In še nekaj, s tabo sem tu zato, da te v prvi vrsti opozorim, da slučajno ne bi pisal kakšne zgodbe v kateri koli časopis.«

	»Kakšne zgodbe in kakšni časopisi? O čem sedaj govoriš?«

	»Jan, povedala sem ti že, da vem veliko o tebi in verjemi mi, da drugi vedo še več. Vedo, kaj delaš, s kom se družiš, kaj govoriš, ko spiš, kakšne so tvoje sanje. Vse! Prav vse!«

	To je povedala tako surovo in trdo, da sem se jo ustrašil in spet pomislil, da v njenem življenju ni nobenega direktorja, ki bi bil nad njo, ampak da je ona šefica kakšnega mafijskega kartela. Še z napol polnimi usti sem jo vprašal: »Ne vem, zakaj sem tebi in tvojim prijateljem tako zanimiv. Sem navaden pisunček, ki zasluži le toliko, da ima za preživetje. Pišem o navtiki in ne o stvareh, na katere ti namiguješ.«

	Da bi prikril svojo zadrego in delno tudi delček strahu zaradi besed, ki jih je ta lepotica spravila iz sebe, sem pogled usmeril v krožnik in jedel, kot da se ničesar ni zgodilo. V resnici pa me je bilo malo strah. Pomislil sem na tiste črno oblečene fante v Monfalconu, pomislil sem na Dušana, kako so ga pretepli, na odvzeto jahto …

	»Jan, naj ti povem, da si mi prirasel k srcu. Imaš nekaj, česar drugi nimajo. To me je pritegnilo, da ti vse govorim kot dobremu prijatelju, čeprav to v resnici še nisva. Rada bi te obvarovala. To niso igrice za majhne otroke. Poznam te ljudi, vem, kaj počnejo, in ne želim si, da si ti del tega. Morda se ti zdaj zdi vse smešno in enostavno, a že jutri je lahko to tvoja največja nočna mora.«

	»Oprosti, Klara, zdaj se mi zdi, da mi že malo groziš. Pa kaj hudiča sem sploh naredil?«

	»Ne grozim ti in iz povedanega bi lahko spoznal, da te želim le zaščititi.«

	Odrinil sem krožnik od sebe, saj sem izgubil tek in željo po hrani. Vzel sem kozarec v roke in do konca izpil, kar je bilo v njem. Položil sem ga na sredo mize in tja, kjer je bil krožnik, naslonil svoji roki tako, da sem se nagnil proti njej.

	»Mislim, da vem o čem govoriva. To je vse skupaj eno navadno sranje! Če imaš direktorja in on pomagače, potem ne vem, kako je v ta drek umešana ena navadna tajnica, kot ti temu praviš. Tudi ti vonjaš, da nekaj smrdi?«

	»Ne razburjaj se in ne dviguj glasu, saj ti nič slabega nočem! Poleg tega, zakaj bi vsi okoli naju morali slišati, kaj se midva pogovarjava. Res je, tajnica sem, a tajnica, ki ima ušesa. Tajnica, ki je zraven na marsikaterem sestanku, v avtu, tudi v pisarni. In zato ta tajnica marsikaj ve. In ta tajnica pozna te ljudi.«

	Verjamem, da je v kontekstu imela prav, a še vedno ne razumem bistva, zato sem jo vprašal: »Ti misliš, da bom iz tega naredil bombastično zgodbo, ki me bo kot navadnega pisuna izstrelila v zvezde? Klara, jaz sem bil v to porinjen od samega začetka! Najprej je prišlo pismo. Ej, navadno fizično pismo v elektronski in kibernetski dobi! Potem lažne zgodbe in lažne osebe. Zakaj vse to? Kaj imam jaz pri tem?«

	»Tega ne vem, kaj imaš ti pri tem in kdo je tisti, ki te je vpletel v to. Tudi za pismo ne vem, o katerem ti govoriš.«

	»Klara, jaz vem, kdo me je vpletel, a tudi sam ne vem, zakaj. Morda bom kmalu izvedel.«

	»Poglej ti spet njega, igraš heroja, jaz pa ti ves čas govorim, da se umakni stran od tega.«

	»Ne igram se heroja, ampak splet okoliščin me je pripeljal do tega, da sem bil ob nepravem času na nepravem mestu. Samo to je to. Jaz sem začutil, da je tu nekaj drugega v igri, a še sam ne vem, ne kaj in ne zakaj. In odnehal sem, tako da veš.«

	»Jan, kdo ti je rekel za Monfalcone in tisti hotel?«

	»Kot sem ti že omenil, sem jaz že zdavnaj pozabil na to štorijo. A lahko ti jo obrazložim. Prejel sem telefonski klic svojega prijatelja iz Ajdovščine, da ta kupuje specifično rabljeno motorno barko in sva odšla eno takšno iz oglasa pogledat v marino Lepante. Odpluli smo na poskusno vožnjo in takrat sem videl jahto Azimut, ki jo neka oseba iz Slovenije pogreša. In ta jahta me sploh ne bi zanimala, če v marini ne bi videl tebe z nekimi mračnimi tipi. To je vsa zgodba. In potem me je vlekla radovednost in me vleče še danes. Nikjer nisem nič pisal in tudi ne bom.«

	Pogledal sem stran, na cesto in bil sem jezen na ves svet. V glavi se mi je odpiralo nešteto vprašanj, a vedno je splavalo na površje le eno, zakaj jaz?

	»Mi daš eno cigareto?«

	Segla je v svojo torbico in mi dodala škatlico s cigaretami in vžigalnik. »Ne bodi živčen, umiri se. Jetrca so bila res dobra. Bova spila še kavico?«

	Samo prikimal sem in iz cigarete potegnil res dolg dim, ki sem ga potisnil v pljuča, ga nekaj časa zadržal notri, kot da bi se želel zadušiti z njim. Počasi sem ga spuščal na plano in ta je izpuhtel nekje nad mojo glavo. Z roko sem nakazal natakarju, da ga potrebujem, in ko je prišel, sem mu naročil espresso zame in macchiato za njo. Zdaj sem že vedel, kaj dama pije. Nisva se več pogovarjala o tej temi, zato sva prešla na druge, lahkotne in življenjske teme. Želel sem jo vprašati še marsikaj, a nisem imel volje. Ura je hitro minila. Tu sva prebila prijetni dve

	uri in pol. Klara si je zaželela vrnitve v center, zato sem poklical natakarja in ga prosil za račun. Za mizo sva se skoraj skregala, ker je ona hotela poravnati znesek računa, a ji tega nisem dovolil. Plačal sem in odšla sva proti avtu. V enem trenutku se je ustavila, me prijela za roko in prišla čisto blizu mene. Lahko bi zatrdil, da sem čutil njeno sapo iz ust. Bila je tako visoka kot jaz, morda še kakšen centimeter višja, vse to zaradi visokih pet. Gledala me je naravnost v oči in jaz sem gledal v njen naličen angelski obraz.

	»Jan, nekaj te prosim. Obljubi mi, da se boš čisto umaknil od tega. Ne hodi v Monfalcone, ne hodi na Obalo. Samo to te prosim. Ko te nekaj časa ne bodo videli, bo vse v redu. Verjemi mi, da mi ni vseeno zate.

	Potrebuješ dokaz?«

	Nato se je sklonila proti meni, na rahlo je prislonila svoje ustnice na moje in mi ukradla poljub. Ta poljub ni bil tisti kratek, katerega si dajemo res dobri prijatelji, a tudi ni bil tisti dolg, kjer se prepletata jezika. Bil je nekaj posebnega. Stal sem na mestu, trd in zbegan hkrati. Potem sva odšla v avto, kjer si je popravila ličilo na ustnicah, in odpeljala sva se v nakupovalno središče, pred halo, kjer se prodajajo čevlji. Poslovila sva se in jaz sem se odpeljal domov. Tokrat sem se počutil poln in v sebi sem čutil težo. V meni je divjala vojna med čustvi, med vprašanji brez odgovorov. Bojevala sta se želja po njej in to vojno je vodil njen poljub. Po drugi strani pa me je morilo opozorilo, s katerim me je opozarjala na morebitne slabe posledice, ki bi se lahko zgodile, če bi se še naprej vpletal to zadevo.





	POGLAVJE X.

	Bila je sobota in vremenska napoved za ta vikend je bila lepa. Obetala je veliko sonca in prijetno temperaturo. Jaz nisem odšel na morje, saj mi je znančev brat prišel popravit pralni stroj. Mojster mi je napako lahko popravil le v dnevu, ko je bil prost, torej ko ni bil v službi. Kaj hitro je opravil z delom, plačal sem mu za material in delo, zdaj pa je čas, da operem perilo in posušim. Morda bi potem lahko skočil do Obale na dolg sprehod ob morju in morda kaj dobrega spravim v svoj gurmanski želodec. Odšel sem v dnevno sobo, v roke sem vzel knjigo, z namenom, da bi jo bral, vsaj dokler mi pralni stroj ne opere perila. Nekako mu ne zaupam, da bi ga pustil samega. Lahko se mu spet kaj dogaja. Vendar brati nisem mogel. Večkrat sem pomislil na Klaro, s katero sem si občasno izmenjal kakšno SMS sporočilo. Njen poljub sem si zapomnil bolj kot prvega v življenju, bolj kot tisoč drugih. Včasih sem imel občutek, kot da ga imam še vedno na ustnicah. Najraje se ne bi nikoli umil okoli ust. Ob tem razmišljanju sem se vprašal, če si morda delam utvare in si krepim upanje, da jo bom lahko še kdaj poljubil. Zamahnil sem z glavo, čeprav mi je prav ona pošiljala drugačne signale, takšne, ki napeljujejo na to, da se počasi zaljubljam. Vem, da mi je ta ženska nedosegljiva, a vseeno: želeti si jo še ne pomeni, da bo s tem konec sveta.

	Odložil sem knjigo, stopil sem do svoje pisalne mize in sedel na pisarniški stol. Prebral bom raje tisto, kar mi je poslal Roman. Bral sem in bral, napisal na bel list papirja nekaj stavkov, nekaj svojih opomb in nekaj predlogov, za katere bi želel, da so navedene v odgovoru mojega zapisa. Na misel mi je prišlo, da bi se morda lahko zapeljal do Romana in mu dal to v roke, a mislim, da si od zadnjega srečanja s Klaro tega sploh ne želim več. Morda še malo počakam in grem k njemu malo pred rokom za oddajo vloge. V roke sem vzel telefon in Klari napisal kratko sporočilo: 'Kaj počneš?'

	Kar nekaj časa je trajalo, da mi je odgovorila: 'V službi sem in urejam dokumente. Ti?'

	Napisal sem: 'Sedim doma in mislim nate.'

	Spet sem kar nekaj časa čakal in se že spraševal, če to dela zanalašč. Potem je le prišel nov odgovor: 'Nakladač!'

	Poslal sem ji tri e-mojije, ki jočejo.

	Ona pa mi je tokrat takoj odgovorila: 'Kasneje te pokličem, če lahko, ko bom prosta. Zdaj ne morem več pisati, nisem sama.'

	Ob napisanem sem se vprašal, koliko je v tem resnice, da ni sama, da ni poročena, da nima partnerja, da ni Patricija … Uh, koliko vprašanj. Vedno znova in znova. Cel dan sem čakal na njen klic kot kakšen pubertetnik in ga zvečer tudi dočakal.

	»Zdravo, Jan, ni mi uspelo prej. Si doma?«

	»Ja, doma sem, in če ti iskreno povem, se mi je zdaj odvalil kamen od srca, ker si me poklicala. Sem počasi že obupal, da se bo napisano uresničilo. Kaj pa ti? Si že doma?«

	»Ne. Ravno se peljem domov. Utrujena sem in samo v japonski restavraciji se ustavim, da vzamem nekaj za domov, ker sem lačna.«

	»Si v Monfalconu? Ker tam poznam eno japonsko restavracijo.«

	»Ja, tu sem.«

	Ne razumem tega, mi je šinilo v glavo. Kako naj človek tej ženski še sploh kaj verjame. Stanuje in dela v Monfalkonu, poleg tega pa je spala v hotelu. Zakaj, če je tam doma? To mi nikakor ne gre skupaj.

	»Če bi bila kje bližje, bi ti jaz naredil večerjo, takšno dobro, domačo,« sem se pohvalil, čeprav vem, da ne bi prišla.

	»O, to ti pa verjamem. Pravkar sem se pripeljala pred restavracijo. Te pokličem kasneje, velja?«

	»Velja, ti kar pokliči, lahko me tudi od doma, da ne boš vozila in govorila med vožnjo.«

	Prekinila je in odložil sem telefon. Pogledal sem si že skoraj cel film, ko je telefon zopet pozvonil.

	»Spet jaz.«

	»Si že v Ljubljani?«

	»Ne razumem. Zakaj v Ljubljani?«

	»Zato, ker se tako dolgo nisi javila in sem mislil, da boš prišla sem na večerjo.«

	»Ha, ha, ha, ne, seveda ne. Doma sem. Tudi jedla sem že in se oprhala, zdaj še malo program na televiziji pogledam in grem spat. Ti?«

	»Gledal sem film in zdaj se pogovarjam s tabo. Danes sem mislil iti na dolg sprehod na Obalo, a sem imel serviserja za pralni stroj in je vse skupaj padlo v vodo.«

	»Pa jutri pridi, ampak v Trst. Pa se bova skupaj sprehajala.«

	Mi lahko še kaj lepšega predlaga? In kaj naj zdaj? Bom lahko sploh spal do jutri?

	»Torej bi ti prišla v Trst in bi se tam dobila, nekje ob obali?«





»Nekako tako. Seveda če imaš čas in če si želiš. Jaz sem jutri prosta in se lahko malo druživa. Vem, da je to zate daleč, a vseeno ni tako utrujajoče.«

	»In kdaj bi se videla?«

	»Ko boš prišel. Jaz bom zagotovo do desete ure spala. Nekaj bom najprej zajtrkovala, se oprhala in ob pol dvanajstih sem lahko nekje ob morju.«

	»Vse to bi naredila in se še pripeljala do Trsta v uri in pol. No, to vem, da ne bi šlo.«

	»Pa kdo pravi, da se moram peljati do Trsta. Ti samo jutri pridi pa bo.«

	Zjutraj sem se uredil in se odpeljal proti Italiji. Do Trsta je res blizu, in ker je bila nedelja, je bilo še toliko manj prometa. Klaro sem poklical malo prej, preden sem se s hriba spustil v mesto, še prej pa sem si vstavil v navigacijo naslov, kje se dobiva. Čakala me bo na meni znanem delu Trsta, kjer je v bližini večja navtična trgovina. Kmalu sem zavil na Via Udine in na praznem parkirišču pred samopostrežbo je že stala Klara. Športno oblečena v oprijetih oblačilih je bila videti res zapeljivo. Kljub športnim copatom in brez petk je bila videti visoka. Ustavil sem avto in stopil iz njega. Pravzaprav sploh ne vem, kaj sem si želel od nje. Morda jo samo pozdraviti, morda ji stisniti roko in reči dober dan ali pa jo poljubiti na lice in se zahvaliti za povabilo. In kaj, če bi se mi odmaknila? Po moje bi se ugreznil v zemljo. A bolj kot sem razmišljal, slabše je bilo, in čim sem se dobro postavil na noge, je Klara prišla do mene in me poljubila na lice.

	»Za takšen trud in pot si zaslužiš poljub,« in me še enkrat poljubila na drugo lice. Tokrat je bila brez rdečila, a je na ustnicah imela nekakšen prozoren glos.

	»Vsak dan bom prišel, če mi prirediš takšno dobrodošlico,« za tem sem se obrnil in se ogledoval po okolici, kot da nekaj iščem.

	»Kaj gledaš? Iščeš kaj?«

	»Res je, ogledujem si, kje je zdaj tvoj partner, ki me bo tu pretepel in me vrgel v morje. Kar bojim se tega.«

	Res srčno se je nasmejala in rekla: »Nič se ne boj. Malo bi se še zapeljala višje in potem greva peš do gradu Miramare. Od tu je daleč do tja, dobrih pet kilometrov. Tam se malo sprehodiva in se vrneva nazaj. Poznam dober 'fast food' ob obali in tam lahko nekaj pojeva. Danes jaz plačam, ker si na mojem terenu.«

	Odšla je na drugo stran avta in odpeljala sva se na večje parkirišče, kjer sva pustila avto in se sprehodila ob morju. Na levi nama je bila plaža in na plaži je bilo nekaj ljubiteljev sonca in morja. Tudi vsi bari in fast food restavracije so bili odprti, na sprehajalni poti pa se je sprehajalo kar nekaj ljudi. Motili so naju le kolesarji, ki sva se jim midva izmikala, namesto da bi se oni umikali nama. Na gradu sva uživala, a vanj nisva vstopila. Sedela sva na stopnicah ob morju in želel sem jo fotografirati, a mi ni dovolila. Le obljubila mi je, da bova to počela kdaj drugič. Razumel sem jo in sprejel njeno željo z odobravanjem. Bil je res prekrasen dan, in čeprav sva bila zunaj skozi najtoplejši del dneva, se nisva pritoževala. Škoda bi bilo ne izkoristiti takšnega dneva. Želel sem jo še marsikaj vprašati, a me je vsakič prekinila, ko sem se dotaknil stare teme.

	Vračala sva se proti avtu in ura je bila že pol štirih popoldan. Skoraj štiri ure sva bila skupaj, a je minilo, kot bi bila samo štirideset minut. Ustavila sva se v manjši restavraciji s teraso na plaži. Spil sem pivo, ona pa naravno limonado. Naročila sva si tudi nekaj za jesti. Na računu sem videl, da je bil znesek blizu petintrideset evrov, kar se mi je zdelo drago za to, kar sva jedla. Občutek sem dobil, da je navajena večjih vsot denarja in je lažje prenašala takšne številke, ki so nekako normalne za Italijo. Pri avtu sva se razšla in jaz sem se vrnil domov. Bilo je lepo in prijetno hkrati. Nisem je preveč spraševal, čeprav sem želel izvedeti vse o njej. Morda bom še dobil kakšno priložnost in bo takrat drugače.

	Bilo je sredi tedna, ko sem se napotil na Obalo. Moral sem do Romana, da končno rešiva birokratsko zadevo. Nič se mu nisem najavil, saj je po navadi okoli dveh popoldan že v pisarni. Parkiral sem avto in vstopil v prostore. Pozdravil sem tajnico, in ko me je želela najaviti, sem jo prosil, naj me ne najavlja, ker sem ga želel presenetiti. In očitno sem ga res, ker se je tako prestavil po stolu, da sem mislil, da bo padel na tla. S kolenom je zaprl predal in se obrnil k meni, še vedno prestrašen.

	»Kako pa si vstopil, da te ni Manca najavila?«

	»Prosil sem jo, naj me ne najavi, pa tudi pozna me. Je tu kakšen problem?«

	»Seveda je, kaj pa, če bi imel stranko?«

	»Roman, lepo te prosim, saj to pa že ve, ali jo imaš ali nimaš.« Potem sem videl na njegovem nosu in ustnicah nekaj belega.

	»Nekaj belega imaš pod nosom in ustnicami? Si jemal kokain?«

	»Ah, kje pa, kakšen kokain. Verjetno mi je ostalo od kreme,« je odgovoril. Potem se je z rokami obrisal in na rokavu je ostala manjša sled praha, ki ga krema ne bi pustila. Nisem mu želel pridigati ali mu predavati, kaj si jaz mislim o tem, zato sem ga prepustil upanju, da jaz nič ne vem o drogah. Poleg tega mi je že dolgo jasno, da so takšne zadeve s kokainom pri bogatih in pomembnih ljudeh že stalnica.

	 »Si pregledal zadevo?« me je vprašal. »Seveda sem in nekaj sem napisal na list papirja, ostalo se še lahko pogovoriva.«

	»No, pa dajva, kajti čez pol ure pride pomembna stranka in bojim se, da se bom moral še prej pripraviti. Hitro sva končala, okvirno napisala in potem sem ga vprašal, koliko me bo to tokrat stalo. Računal je odvetniške točke in stroške, nato pa rekel: »Okoli devetsto evrov bo vse skupaj s popustom. Saj veš, tudi odvetniki moramo preživeti in tudi mi imamo položnice.«

	»Pošlji mi račun, pa bova videla, koliko bom lahko spravil skupaj.«

	»Če bo z računom, prištej še davek. Potem bo okoli tisoč in sto evrov.«

	Vedel sem, da me zdaj izsiljuje, zato sem se obrnil in odšel ven. Priznam, jezen sem bil nanj. Sedel sem v avto in se odpeljal, a sem moral kmalu ustaviti, saj mi je med vožnjo padel telefon pod noge in sem se bal, da se bo na tleh poškodoval. Na preprogi so vedno kakšni kamenčki in kaj hitro se lahko na steklu naredi kakšna nova praska. Takoj ko sem ga pobral in se dvignil, sem prepoznal avto, ki je peljal mimo mene. Ta Mercedesova velika črna limuzina je bila tista, v kateri se je vozila Klara. Morda je tudi ona zdaj v njej? Obrnil sem svoje vozilo sredi ceste in zapeljal nazaj, od koder sem prišel. Kmalu sem peljal mimo avta, ki je ravno parkiral na dvorišču odvetniške hiše. Tokrat je iz črne limuzine izstopil le Marco, a zaradi res temnih stekel nisem videl, če je v njem tudi Klara. Torej to je tista pomembna stranka, na katero se mora Roman pripraviti? Nisem mogel čakati ob cesti, ker sem bil preveč opazen, pa tudi zakaj bi čakal in koga? Odpeljal sem naprej in se po drugi cesti usmeril proti Ljubljani.

	S Klaro sva se zbližala in si tudi vsak dan kaj napisala. Danes mi je po SMS-sporočilu poslala sliko, ki jo je posnela v pisarni. Bila je urejena, le namesto sončnih očal je imela na sebi bralna očala, ki so imela lep in zanimiv okvir. Spet sem se osredotočil na verižico s pol srca, ki mi ni dala pri miru. Moral jo bom enkrat vprašati, od kod ji in če obstaja tudi drugi del srca. Morda za začetek začnem z blefom, da jo ima morda moški, ki mu je strla srce.

	Danes sva se slišala tudi s Pietrom. Bil je res srečen, kar sem mu je tudi slišalo v njegovem glasu. »Zakaj nič več ne prideš v marino?«

	»Čemu pa naj se peljem v Lepante, če tam ni nikogar več, ki bi ga poznal.«

	»Kako ni? Jaz sem.«

	»Kako si v marini, če vem, da si zdaj doma.«

	»Sem ti že povedal? Ne, nisem. Kako veš?«

	V nasmehu sem mu rekel: »Blefiram, a očitno je blef uspel. Si res doma?«

	»Sem in zdaj je vse v redu. Sicer še nisem intimen z Izabell, a tudi to pride enkrat na vrsto.«

	»Vesel sem zate, Pietro, vi trije spadate skupaj, ste res družina. Pozabi mlade praktikantke.«

	»Kaj pa ti? Si ti našel kakšno žensko, kjer se boš ustalil?«

	»Nisem te sreče, sem pa vesel, da občasno prijateljujem s Klaro.«

	»Klaro? Tisto žensko iz hotela?«

	»Ja, tisto Klaro.«

	»Nič kaj mi to ne diši. To ni dobro, verjemi mi. Druščina za mizo v marini je že na daleč smrdela po umazanih poslih. In če je bila ona z njimi, pomeni, da je tudi ona vpletena. Jan, poslušaj me. Če jim bo sledila naša policija, verjemi, da bo nekdo sledil tudi tebe, če se boš družil z njo.«

	»Pa saj nimam nič skupnega z njo. Sva samo prijatelja in do sedaj sva se komaj dvakrat ali trikrat videla in bila skupaj. Nič posebnega ali intimnega. Priznam pa, da mi je všeč.«

	»Povabil bi vaju skupaj, da prideta enkrat k nama ali pa da gremo skupaj na enodnevni izlet. Italija je lepa. A se bojim druženja z njo. Ne zameri mi, ker sem odkrit.«

	Začutil sem, da se je je Pietro bal. Morda se je bolj kot nje bal, da bi kdo posumil, da je tudi on ali celo njegova družina vpletena v to. Vendar se je to meni zdelo nesmiselno.

	»Hvala za lepe misli, dragi prijatelj, vendar mislim, da iz tega tako ali tako ne bi bilo nič. Pridem na skupno druženje sam, z žensko pa takrat, ko mene najde tista prava.«

	»Vesel sem, da prijateljujeva. Zdaj sem dobil stranko in moram končati. Uživaj!«

	Tudi sam sem slišal moški glas blizu telefona in vedel, da je moral prekiniti. Služba je le služba. Razmišljal sem o Pietrovem strahu oz. previdnosti, ki mi jo je zaupal. Po eni strani bi se rad družil z mano in z mano delil mojo srečo, po drugi pa ga je strah teh mračnih ljudi, za katere je čutil, da so v mračnih poslih. Natočil sem si za dva prsta posebno temnega, dobrega in močno začinjenega karibskega ruma, ki me je zelo pritegnil z obliko steklenice in nalepko, na kateri je bila hobotnica. Počasi sem izpil požirek tega in ga za nekaj časa zadržal v ustih, kot bi želel začutiti Karibe, črnilo hobotnice in sladkorni trs, iz katerega delajo rum. Spustil sem ga naprej do želodca in v meni je nastal ogenj. Res dobra pijača; tudi sam sem prikimal tej misli, odložil kozarec na mizo poleg prenosnika, na katerem sem imel odprt članek, ki sem ga ravno pisal. Morda mi bo kanček alkohola razširil žile in pognal kri po telesu, s tem pa spravil tudi možgane v pogon, da bom lahko napisal res kaj dobrega.

	Razmišljal sem, da bi v nedeljo k sebi v Ljubljano povabil Klaro, a sem takoj opustil to misel, saj sem domneval, da ji ne bo zato. Kaj pa naša lepa Obala? Zvečer sem ji poslal sporočilo, v katerem sem izrazil svojo željo. Kmalu sem zaslišal zvonjenje telefona in na ekranu je bilo izpisano njeno ime.

	»Živijo, Klara, lepo, da te slišim.«

	»Živijo, Jan. Raje sem te poklicala, kot da si piševa. Bolj pristno je, a ne?«

	»Lepo od tebe. Veš, razmišljal sem, če morda nimaš česa drugega početi, bi lahko v nedeljo odšla na sprehod na našo Obalo. Lahko v Strunjan, Piran, kamorkoli.«

	»Imam čas in tudi jaz sem pomislila, da bi lahko bila skupaj. Morda veš, kakšno vreme bo v nedeljo?«

	»Na Obali bo lepo, v Ljubljani pa bo rahla oblačnost, a bo še toplo.«

	»Razmišljala sem, če bi prišla na tvojo barko. Rada bi jo videla. Misliš, da bi bilo to izvedljivo?«

	»Za en dan je res malo časa, a seveda lahko. Če bi se dobila še dovolj zgodaj, bi imela kaj od dneva. Lahko bi si kaj skuhala na sidru in zvečer odšla na večerjo. Tudi to bi šlo.«

	»Ja, to bi bilo v redu.«

	»Bi ti lahko prišla že v soboto? Tako bi bila skupaj dva dni. Prespala bi v varnem zalivu na sidru. Saj veš, z avtom do Rovinja ni ravno blizu in nama bi vzelo več časa.«

	»A ti nimaš jadrnice v Sloveniji?«

	»Ne, seveda ne, ti samo veš, da jo imam, ne pa, kje. V Rovinju jo imam.«

	»Ne, tja pa ne bi šla. Odgovarja mi samo za v nedeljo. Potem je bolje, da se vidiva v Strunjanu. Ob enajstih bi bilo v redu. Kaj praviš, Jan?«

	»V redu bo. Torej ob enajstih. Lahko bi se dobila kar na parkirišču, ki je posuto s peskom.«

	»Se že pokličeva, ko bo eden od naju tam. Veselim se!«

	Še cel večer sem razmišljal o tem, kako bova skupaj v nedeljo.

	Prišla je nedelja in že včeraj sem bil v trgovini. Kupil sem nekaj sestavin za najino posebno malico. Doma sem še zjutraj dokončal nekaj malenkosti okoli te hrane za s sabo. V manjšo in posebno hladilno torbo sem dal pollitrsko penino in v bombažno belo kuhinjsko krpo zavil dva kozarca za šampanjec. Vse ostalo sem dal v drugo plastično torbo, da bo hladno in sveže. Spekel sem še deset rezin toasta in vse skupaj odnesel v avto.

	Zapeljal sem se do Strunjana ter parkiral ob glavni cesti na makadamskem parkirišču. Bil sem tam dvajset minut prehitro, a tudi ta čas je hitro minil, saj me je tudi Klara presenetila in prišla nekaj minutk pred dogovorjenim časom.

	Pozdravila sva se in poljubila na lica, nato pa sem vse skupaj iz velike hladilne torbe dal v nahrbtnik. Nič ji nisem povedal, kaj imam v njem. V avtu sem imel tanjšo odejo, ukraden spomin znane letalske družbe iz nekega prekooceanskega poleta, zato sem tudi njo vzel s sabo. Sprehodila sva se po cesti, nato sva zavila desno v hrib in proti vrhu, kjer se je lepo videl Mesečev zaliv. Sprehodila sva se še po potki, dokler nisva prišla do konca in od tam na plažo. Izbrala sva si posebno mesto, kjer ni bilo nikogar. Preden sva sedla na kamnito obalo, sem iz nahrbtnika vzel odejo in jo položil po tleh. Sedla sva, nato sem vzel iz nahrbtnika še pravokotni krožnik in opazil, kako me Klara s svojimi velikimi očmi gleda in opazuje. Na krožnik sem dal že doma oprano in očiščeno rukolo, nato sem jo poškropil z olivnim oljem, malo posolil, nanjo pa sem nadeval tanke rezine govejega karpača, ki sem ga imel v plastični posodici, ki dobro izsrka zrak. Odprl sem še v trgovini kupljene majhne kroglice mocarele ter jih dodal na že zanimiv in poln krožnik. Vse skupaj sem še malo popral, poškropil z olivnim oljem in na njena kolena razprostrl bombažno kuhinjsko krpo, nato pa jo prosil, naj za nekaj trenutkov pridrži še krožnik.

	»Čarovnik, kaj si pa ti pričaral?«

	»Nič posebnega, le manjše okrepčilo za naju.«

	Odvil sem še manjšo košaro s kruhom, v kateri je bil lepo položen že opečen, a zdaj že hladen toast. Tega sem položil na odejo med nama, nato pa vzel še dve vilici, ki sta bili zaviti v papirnati servieti. Iz nahrbtnika sem potegnil še penino in kozarca, nato pa odprl steklenico ter iz nje nalil zlatorumeno tekočino z majhnimi mehurčki.

	»Na zdravje, lepota!« sem rekel, jo pogledal v oči in trknil ob njen kozarec. Malo sva izpila in ona je bila vidno presenečena. Kaj bi lahko bilo še lepše? Lep sončen dan na plaži, bližina morja, ki je šumelo, ko je doseglo obalo, vonj po soli in pravkar pripravljena pojedina.

	»Ti si me enostavno osupnil! Česa takega pa še ne!«

	»Poskusi karpačo z rukolo,« sem jo prekinil po njeni osladni pohvali.

	»Res, Jan, res se čudim, kako to, da si še sam. Jaz poznam vsaj sto deklet, ki bi te takoj imela. Ti si res nekaj posebnega.«

	»Zdaj pa ti nakladaš kot bager, draga Klara. A vseeno hvala!«

	Poskusila je meso z nekaj listi rukole, ugriznila v toast in nato še nabodla belo kroglico, ki jo je dala v usta. Zaprla je oči in videl sem, kako je preizkušala okuse, ki so se mešali med sabo. Naredila je spet požirek penine in me takoj zatem potegnila k sebi, ter me na dolgo poljubila na lice.

	»Ti si res fenomenalen. Vate bi se z lahkoto zaljubila.«

	»Mar se še nisi? Kaj potem čakaš?« sem odvrnil v šali, za katero vem, da jo je razumela.

	»Jan, a če se zaljubim vate, bo potem vsako nedeljo tako?« je rekla in že ugriznila v toast in ostale dobrote.

	»Če bi ti bila moja, bi ti bilo vsak dan tako,« sem z nasmehom dejal in jo pogledal.

	»Potem pa me kar takoj poroči.«

	»Poroka še ne bo mogoča, lahko pa se danes zaročiva.«

	»Ja, zaročiva se danes!« je vzkliknila bolj v šali, saj sva igrala besedno igro.

	»Spustil sem kozarec z vinom na tla, nato sem poiskal primerno debelo olesenelo travo in iz nje spletel prstan, ki ni bil ravno lep, a je bil edina alternativa pravemu, ki sem ga lahko naredil tukaj in zdaj.

	Pogledal sem jo v oči in jo z resnim obrazom vprašal: »Bi bila ti moja, če bi te jaz hotel?«

	Mislil sem, da se bo razpočila od smeha, ker je slišala tako nenavadno vprašanje. Potem me je pogledala, še vedno je težko zadrževala smeh, nato pa rekla: »Da, Jan, bila bi tvoja, če me le ti hočeš. O, kako sem srečna! Nobena te noče, kot praviš, jaz pa sem te komaj dobila!«

	Potem je potisnila svoje prste predme in nataknil sem ji prstan na prstanec. Bil je prave velikosti, in čeprav ni bil zlat, je bil lepo videti na njeni negovani roki.

	»Tako, draga moja, zdaj sva uradno zaročena tudi pred pričami,« sem ponosno rekel.

	»Pred kakšnimi pričami?«

	»Ja, pred bogom,« sem rekel. »In še maloprej sta bili tu v vodi dve ribici, najini priči.«

	Spet se je nasmejala, nato pa je še v smehu vprašala: »Jan, si že ti pomisli, da bi kdaj napisal kakšno pravljico za otroke? To bi bila uspešnica! Imaš res bujno domišljijo.«

	»Bom napisal, ko bova imela kopico otrok. Obljubim!«

	Oba sva se nasmejala najinemu dialogu, nato pa sem iztočil še preostanek penine, ki sva jo počasi pila, jedla karpačo in se šalila. Ko sva vse pojedla in popila, sem krožnike in kozarce pospravil v nahrbtnik.

	»Zdaj te vabim na kavo in res dober sladoled,« sem rekel.

	Vstala sva. Še preden sva odšla naprej, me je objela, nato se stisnila k meni in me nežno, ampak res nežno poljubila na usta. Poljub je bil dolg, prežet z eksplozijo čustev, ki so me v tem trenutku prežemala. Mislil sem, da sanjam in da se to dogaja nekomu drugemu. Odprl sem oči in videl njo pred sabo. Da, bilo je resnično, poljubila me je. Najraje bi zakričal od sreče in vsem povedal, da me je poljubila ta lepa rjavolaska. Pijan od sreče sem hodil ob njej, dokler nisva prišla na teraso prijetnega lokala, kjer so imeli sladoled. Počakati sva morala na prosto mizo, nato sva lahko uživala v sladoledu in kavi. Bila je razigrana in počutila se je srečno.

	Mračilo se je, ko sem predlagal, da bi odšla še na večerjo, a me je zavrnila z izgovorom, da si noče pokvariti okusa in pogleda na vse dobrote današnjega dne.

	»Hvala ti za ta čudovit dan, hvala ti za prekrasno pojedino ali kakor si prej rekel piknik na plaži. Hvala ti, ker mi je bilo s tabo lepo, in srečna sem, da imaš čas in da si samski. Če ne, tega ne bi doživela.«

	»Hvala tebi, da si prišla, in naslednjič se ne zahvaljuj. To je prišlo samo od sebe in tako je to, če si ti z mano.«

	Nasmehnila se je, pogledala na pleten prstan in rekla: »Zdaj sva zaročena in pričakujem podobne dogodke vsak dan. Obljubil si!«

	Objel sem jo okoli pasu, pogledal v oči, kot bi želel skočiti vanje in zaplavati proti njenemu srcu. Nato sem zbral ves pogum, ki ga premorem, in se nagnil proti njej, proti njenim ustnicam, s katerih je zdavnaj izginila sled rdečila. Poljubil sem jo, dolgo, nežno, in ona mi je vračala ta poljub. Čutil sem jo. Nato me je z desnico pobožala po licu in samo tiho rekla: »Hvala ti!« Sedla je v avto in se odpeljala. Zdelo se mi je, da je imela solze v očeh. Za njo sem odpeljal še sam, srečen, da se mi je zgodil današnji dan.



	POGLAVJE XI.

	Moji novi dnevi so bili zdaj enaki drugim dnevom, vsi so bili veliko časa namenjeni samo eni osebi, Klari. Želel ali ne, spoznal sem, da sem se zaljubil, a zavedal sem se, da je bila to le moja, enostranska ljubezen.

	Slišal sem, da mi je zvonil telefon, a ga nisem našel. Iskal sem ga po zvoku in ravno ko je zvonec odzvonil, sem ga zatipal v žepu športne jakne. Bil sem v trgovini, in ko sem se vrnil domov, sem vse najprej zložil v hladilnik in na kuhinjske police, na telefon pa pozabil. Vzel sem ga iz žepa in pogledal sem, kdo me kliče. Bil je Roman. Poklical sem ga nazaj in že po prvem zvonjenju je vzpostavil zvezo.

	»Zdravo, Jan!«

	»Živijo, Roman, oprosti za prej, telefon sem pustil v žepu jakne in sem ga iskal. Kaj bo dobrega?«

	»V službi sem in danes nisem imel nobene obravnave. Vmes me je nekaj bolel hrbet, pa sem se pretegnil, tako da sem šel malo na sprehod ob morju in zdaj sem še tu, ob njem.«

	»Dolg delovnik imaš. Jaz sem doma in malo prej sem še bil v trgovini.«

	»Mislil sem te že v petek poklicati in vprašati, če bi šel spet z mano v Rovinj. Potem pa nisem bil niti za sebe siguren, zato te pač nisem želel vznemirjati. Ker je bilo doma vse v redu, sem odšel sam, ampak šele zvečer iz Izole in se tudi vrnil ob treh zjutraj. Trezen, seveda.«

	»In kako je bilo? Si spet užival?«

	»Kot vedno, le da sem bil bolj priden pri alkoholu, vse ostalo pa v mejah normale. Sem pa imel kar neprijetno izkušnjo, saj me je na koncu v pisarno povabil naš capo Marco in po besednem dvogovoru sva se malo sprla. Morda sem se bolj jaz sprl z njim, ker je bil kar precej aroganten.«

	»Zakaj pa?« sem radovedno vprašal. Vedel sem, da se z Marcom ni dobro spreti.

	»Povem ti, ko prideš k meni, morda bi bilo dobro, da bi prišel kar kmalu.«

	»Zakaj pa moram priti k tebi? Je spet prišlo kaj iz sodišča?«

	»Ne, ne. Malo se morava pogovoriti in nekaj ti bom dal.«

	»Dobro, pridem, ko bom našel čas. Upam, da še ta teden, če ni res zelo nujno.«

	»Ne, ni, bilo pa bi zaželeno, da prideš vsaj ta teden.«

	Po končanem pogovoru sem se spraševal, kako bom šel še ta teden v Izolo, če je danes že četrtek. Verjetno bom to moral izpeljati naslednji teden.

	Upal sem, da se bom slišal še ta večer s Klaro, ki je morala danes opoldne odpotovati s svojim direktorjem v Nemčijo, nato še morata v Prago in menda skozi Budimpešto domov. Povsod tu je imela njihova firma svoje posle in tokrat je morala tudi ona z njim. Vedel sem, da je ta vikend ne bom videl, in moram priznati, da mi je bilo težko pri srcu. Še vedno sem bil skeptičen v sebi, koliko resnice je v tem, kar mi je povedala, kar mi je pripovedovala. Od nje sem v tem času izvedel le malo osebnega, morda le to, kje dela in kje je doma. Pravzaprav točno, kje, pa še do danes nisem vedel. Še vedno sem dvomil vanjo, a mi je ljubezen do nje čisto zameglila um.

	Bil je večer in zazvonil mi je telefon. Bil je Igor, s katerim sem se nazadnje slišal in videl ob testu Cranchia.

	»Vidim tvojo številko pa si pravim, Igor me vseeno ni pozabil. Verjetno si kupil tistega Cranchia 47. Zdaj ko imaš novo jahto, z njo plujejo še samo kakšne primorske lepotice, jaz pa sem pozabljena duša.«

	»Kar slabo vest imam, Jan. Nisem te klical, ker se mi ni nič dogajalo. Res je samo to, da sem prodal svojega Monte Carla, kupil pa nisem nič, ker so cene previsoke. Zdaj na jesen, ko je skoraj konec sezone, so cene padle in zdaj sem našel nekaj dobrega.«

	»In kaj si našel? Spet novega Cranchia?«

	»Ne, tokrat sem našel čudovito barko, pravo lepotico, Astondoa 43 s flyem. Cena je primerna, tudi pogledal sem jo že in ob ogledu vplačal tudi aro.«

	»Igor, to ni to, kar si si ti želel, to je sicer motorno plovilo, ki glisira, a ni ušpičen bolid.«

	»Prav imaš, a malo sem razmišljal in takšnih plovil pri nas res ni veliko. Poleg tega ima čudovito notranjost, pohištvo je tudi čudovito in moram priznati, da me je navdušila notranjost salona in zunanja terasa na krmi. Če želim vetra v laseh, pa ga dobim tudi na flyu. In še petdeset tisočakov mi bo ostalo.«

	»Potem pa si zadel glavico na žebljico. Čestitam! In kdaj ga boš dokončno kupil?«

	»Ravno zato te kličem, Jan. V soboto bi rad šel dol in sem mislil, če bi šel ti z mano. Z nama bi šel še moj sodelavec Tomi, ki bi potem pripeljal moj avto do marine Punat na Krku. Ti pa bi bil z mano na barki. Vreme ni najbolj ugodno za tako visoko plovilo in bi se morda izmenjevala na flyu. Ti bom plačal, če greš z mano.«

	»Kje pa je zdaj ta Astondoa?«

	»Marina Kaštela, pri Splitu. Poznaš?«

	»Seveda poznam. Ja, kaj naj, bom pa šel s tabo.«

	»Sem danes imel čas in pogledal pot in mi je vseeno, ali grem na Istarski ipsilon pa na Reko ali pa če grem do tebe v Ljubljano pa potem za Zagreb in naprej za Split. Komaj dvajset kilometrov je razlike in tebi ni treba nikamor z avtom. Tako da bi se dobili ob petih zjutraj pri tebi in gremo naprej.«

	»Super, bom ob petih pripravljen. Še veš, kje sem doma?«

	»Seveda. Hvala, Jan, se vidiva v soboto. Le toplo se obleci, ker naju bo verjetno prepihalo tam zunaj na morju.«

	»Bom pripravljen na vse.«

	Tako, pa si bom vikend naredil drugače. Sedel sem za prenosnik in si odprl navtične karte. Pogledal sem pot plovbe od Kaštela do Krka in izmeril razdaljo. Sto štirideset navtičnih milj. To razdaljo lahko preplujeva v dobrih petih ali šestih urah, če nama bo vreme dovolj naklonjeno. Pogledal sem še na vremensko karto in vreme je bilo res malo čudno, a tudi jugo tu ne bi smel delati večjih težav, saj je šele prvi dan juga. Motila me je le ena temna senca, kar je pomenilo, da bova v vsakem primeru morala skozi predel, kjer bo dež.

	Ta večer sem zaspal, ne da bi dobil klic od Klare, tudi sporočila ne. Zato sem ga dobil naslednji dan zjutraj.

	Bil sem vesel, da sem jo vsaj malo začutil, in že mi je bilo malo lažje. Napisal sem ji, da grem s prijateljem na morje in da bova pripeljala njegovo novo barko, ki jo je ravno kupil.

	Dopoldne me je klical še Pietro in tudi njega sem bil vesel. Malo sva se pogovarjala in nato mi je rekel: »Skoraj sem pozabil na bistvo. Veš, kaj je novega?«

	»Verjetno je Izabella spet noseča s tabo,« sem se pošalil.

	»O, to pa ne. Morda pa še res kdaj. Se še spomniš tiste jahte, tistega Azimuta?«

	»Seveda se ga spomnim, kaj je z njim?«

	»Danes sta prišla dva obritoglavca do mojega šefa v pisarno in mislim, da sem slišal, kako se pogovarjajo, da so to jahto prodali nekemu Nemcu. Menda pride naslednji teden v našo pisarno, ker mu bo šef uredil prepis plovila in zavarovanje.«

	»Res? To bi pa bilo škoda, da ne bi vedel,« sem začudeno rekel.

	»Ja, menda je to poslovni partner njihovega šefa in mu je prodal plovilo, ne da bi ga videl. Naslednji teden prideta oba, do takrat pa mora moj šef urediti prepis in ostale papirje.«

	»Ne razumem, kako bo naredil prepis, če je lastnik jahte iz Slovenije in je bila jahta na silo odpeljana iz Portoroža.«

	»Zato pa so prišli mojemu šefu, ki uredi točno takšne zadeve. Čeprav mislim, da obstaja nek dokument, neko pooblastilo, ki ga je napisal slovenski odvetnik, in mislim, da to zadostuje. Podrobnosti bom izvedel naslednji teden, pa ti lahko javim.«

	»Če boš kaj izvedel, bom zelo vesel. Vsekakor pa se ne izpostavljaj.«

	Pomislil sem na dokumente, ki so bili verjetno prirejeni in lažni, na odvetnika, ki sem ga sumil in verjamem, da ga poznam. Morda sta se ravno zaradi tega sprla Marco in Roman, ker Roman ni želel ponarediti Dušanovega podpisa in tako pomagati Marcu pri odtujitvi plovila. Kaj vse ljudje zmorejo, ko so na oblasti in pri koritu, kot temu jaz rečem. Prav zaradi takšnih se včasih vprašam, koliko stvari je tako odtujenih, da ljudje sploh ne vedo, da niso več njihove.

	Prišla je sobota. Igor je prišel nekaj minut pred peto uro zjutraj. Že zdavnaj sem bila urejen in sem ga čakal. Športno torbo sem dal v prtljažnik njegovega službenega vozila in že smo drveli po dolenjski avtocesti. Igor je bil dober, a hiter šofer, zato smo bili že ob deseti uri v marini Kaštela. Ravno pravi čas, da so še lahko opravili prepis pri notarju in da je Igor tam poravnal preostanek kupnine. Že dolgo nisem videl toliko denarja na kupu. Dvesto trideset tisoč evrov je imel v gotovini, in to s sabo v avtu! To je veliko denarja. Kaj, če bi se nam na cesti kaj zgodilo? Res nepremišljeno dejanje. Tako sem izvedel, da je Igor za plovilo plačal deset tisoč evrov are in da je bila skupaj dogovorjena cena dvesto štirideset tisoč evrov. Veliko denarja. Ko je bil prepis urejen in overjen, je bila Astondoa last Igorja. Odšli smo v konobo ob rivi, kjer je Igor naročil steklenico penine, s katero smo nazdravili na srečno plovbo in dober nakup plovila.

	Ker je bilo že poldne, sem zaključil, da sva za danes prepozna, da bi odplula na Krk, zato sem se prepustil toku dogodkov. Spili smo še liter vina, zato sem v glavi čutil rahlo omotico, ki jo je povzročil alkohol. Za zajtrk sem pojedel samo jogurt in kosmiče, saj doma nisem imel kruha za konkretnejši zajtrk. Tudi Igor je postal vedno bolj glasen in vedel sem, da se je alkohol prijel tudi njega. On je bil športni tip človeka, ni kadil in ne pil alkohola, čeprav je izhajal iz vinorodnega okolja. Naročili smo hrano in se zabavali še dve uri, potem pa smo morali na barko. Natočiti je bilo treba še gorivo, saj je bila bencinska črpalka odprta samo do štirih popoldan. Jahta je bila na pogled zelo lepo ohranjena in sama izvedba je bila čudovita. Na krmni ploščadi je bil gumenjak s petnajst konjsko Yamaho. Nad gumenjakom je bil montiran hidravlični, inox mostiček z ograjico, preko katerega smo prišli na krmno teraso. Tam je bila bela miza in okoli nje v črki »L«, je bila iz umetnega navtičnega usnja pričvrščena lepa in udobna sedežna garnitura. S strani sta bila še dva zložljiva in udobna stola iz tikovine, obložena z blazinami. Odprli smo velika drsna vrata in za zavesami je bila čudovita in sijoča notranjost. Salon je zavzemal visoko sijajno pohištvo v barvi oreha, ter bež sedežno garnituro, z obeh strani notranjosti plovila. Velika lesena in sijajna miza je bila ob sedežnem delu, velika LCD-televizija, pa v levem kotu pri drsnih vratih. Na desni strani je bilo mesto za kapitana in vsi instrumenti za notranje upravljanje s plovilom. Stopnico ali dve nižje je bila lepo urejena kuhinja, z dvema toaletama, lastniško in drugo, ki je pripadala kabini z dvema ločenima posteljama. V premcu je bila lastniška kabina, v kateri je bila velika postelja, komoda in na steni je bil pričvrščen velik LCD- televizor. Ves ta blišč od sijajnega pohištva, oblazinjenih sedežnih delov in bogate dodatne opreme je kljub nekaj letom starosti deloval kot nov. Lahko zatrdim, da je Igor res kupil dobro plovilo, boljše od tistega Cranchia, ki sva ga preizkusila v Italiji.

	Zapluli smo na bencinsko črpalko in upravljanje plovila z IPS-motorji je bilo otročje lahko. Kot bi bil pred leti za svojim računalnikom Atari in upravljal igrice z igralno ročico. Noro! Še bolj noro in obupno se mi je zdelo, ko smo v tank z gorivom, natočili tisoč sto litrov goriva, saj tank premore celih tisoč dvesto litrov. In to gorivo lahko dva motorja, vsak po petsto konj, porabita v pičlih dvanajstih urah hitre plovbe oz. glisiranja. Toliko goriva jaz s svojo jadrnico ne bi porabil za cel krog okoli sveta.

	Odpluli smo nazaj na privezno mesto in privezali barko. Z Igorjem sva preverila še nivo olja v motorju, ter ostale stvari, vezane na sam motor in krmilni sistem. Preverila sva navigacijo, Tomi pa je nalil v oba tanka pitno vodo. Vse mora biti nared, za jutrišnjo plovbo. Zvečer smo odšli na pico in tokrat smo pili samo brezalkoholno pijačo. Kmalu smo tudi zaspali in midva s Tomijem sva si delila dvoposteljno kabino. Spet sem ostal brez Klarinega sporočila in počasi sem začel dvomiti o vsem tistem lepem, v kar sem upal, da se lahko zgodi med nama.

	Zjutraj je Igor odšel v market in kupil veliko pijače ter hrane, da smo imeli bogat zajtrk, ki smo si ga privoščili na res prostorni krmni terasi tega plovila. Miza je bila velika, zato smo nanjo položili vso hrano, ki jo bo nekaj ostalo za najino današnjo plovbo do cilja. Tomi se je po zajtrku z avtom odpravil na Krk, midva pa sva izplula proti svojemu cilju. Vreme nama ni bilo najbolj naklonjeno; valovi so nama marsikje pokvarili veselje do plovbe. Na poti je tudi deževalo, več, kot sva predvidevala, a sva tudi to lažje prestala v notranjosti plovila, kot bi to počela na odprtem flyu.

	Po dobrih osmih urah plovbe sva pristala na začasnem privezu v mestu Punat na Krku. Priznam, da sem bil utrujen in bolele so me roke. Plovilo je bilo hitro in vsaka manjša neprevidnost bi naju lahko drago stala. Plovba je povsem drugačna od plovbe z jadrnico. Tudi Tomi naju je že čakal na pomolu. Zaklenili smo plovilo, nato pa odšli v eno od mnogih restavracij, kjer smo pojedli nekaj toplega. Kasneje smo se odpravili proti domu in pozno zvečer sem bil že doma. Pred stanovanjem mi je Igor tiščal dvesto evrov za uslugo, a sem mu jih zavrnil. Odšel sem v stanovanje, se oprhal in zaspal.

	Zjutraj me je prebudil telefon. Klicala me je Klara. Končno! Po dolgem času sem jo spet slišal. Povedala mi je, da me ni mogla poklicati, saj je bil direktor ves čas z njo, oz. ona z njim. Zvečer je bila vedno tako pozna, da me ni želela klicati in vznemirjati. Vsega tega ji nisem najbolj verjel, a sem bil raje tiho. Včasih je dobro molčati in se prepustiti dogodkom. Komaj sem končal klic, že me je klical Roman.

	»Jan, boš ti kaj prišel k meni? Lahko sploh računam nate?«

	»Lahko računaš name. Seveda pridem. Jutri popoldan, še preden zaključiš službo, sem lahko pri tebi.«

	»Ja, to bi bilo dobro, da bova sama, ko bo odšla naša tajnica domov.«

	Končala sva klic in jaz sem se zatopil v delo, saj nekaj pa le moram narediti, da si bom zaslužil plačo.

	Bil je torek in ura je bila že nekaj čez eno popoldan. V kuhinji sem si naredil samo sendvič, ki sem ga pojedel kar stoje ob oknu, se potem preoblekel in odšel v avto. Odpeljal sem se do bencinske črpalke, natočil gorivo in si kupil kavo 'to go', ki sem jo pil kar med vožnjo. Po eni uri sem prispel v Izolo in parkiral svoj avto pred odvetniško pisarno Petrnel. Vstopil sem in očitno je bilo, da je tajnica že odšla domov. Stopil sem naprej in potrkal na vrata pisarne. Nisem ga želel presenetiti kot zadnjič in že ob vstopu sem videl Romana s krvavimi očmi in nekako odsotnega.

	»Dober dan, Roman. Si morda bolan? Nisi videti ravno najbolje.«

	»Nisem bolan, a imam tisoč težav.«

	»Le kdo jih nima,« sem rekel in sedel na stol poleg njegove pisalne mize.

	»Boš kaj spil?«

	»Ne, ne bom, hvala. Saj veš, da se še moram pripeljati do Ljubljane in danes sem na cesti videl kar nekaj policijskih kontrol.«

	»Dobro,« je samo rekel in spet zrl v mizo.

	»Jan, dolgo se že poznava in ves ta čas sva bila povezana kot res dobra prijatelja. Spoštujem te kot človeka in kot osebo, s katero sem že marsikaj preživel in ti zaupal.«

	»Sem kaj naredil, da imaš tak govor? Sem storil kaj narobe?«

	»In kot sem maloprej rekel,« je nadaljeval Roman in se očitno ni pustil zmesti. »Sem te poklical, ker ti moram nekaj zaupati. Nihče ne bo pomislil nate, zato ti bom dal nekaj, kar bi rad hranil pri tebi. Ti pa to nekam skrij, a odpri šele takrat, če se meni kaj zgodi. Naj ostane pri tebi, zapečatena, daleč od dosega drugih rok. Če se meni kaj zgodi, pa naredi tako, kot sem ti notri napisal.«

	»Čakaj malo, Roman. Si posnifal preveč belega, da se pogovarjaš tako, kot se? Pravzaprav ti najbolj niti ne sledim.«

	»Jan, vse je v redu z mano in sem pri polni zavesti, vendar moraš vedeti, da tudi jaz vem, kaj govorim in predvsem zakaj ti to govorim.«

	Sedel sem nasproti Romana in poslušal njegovo govorjenje. V njem sem videl nekakšno skrušeno obliko človeka, morda malo zatirano, bled obraz. Zdelo se mi je, da so mu še lasje, ki so bili temni, prekmalu osiveli. Roki je držal na kuverti in prsti so mi delovali starejši od njega. Zgubana koža, nabrekle žile in tresoč nart.

	Ramena je imel spuščena in težko je dihal. Pogledal sem ga še enkrat v obraz in ga pozorno pogledal v nos, če bi tudi tokrat opazil sledi belega prahu, a tokrat tega ni bilo videti. Ob pogledu nanj sem začutil sočutje do tega človeka, do prijatelja, za katerega sem vedno rekel, da je zlat človek z zlatim srcem in pogumom borilnega psa, sploh kadar je nastopal na sodišču. Zdaj pa je sedel pred mano, kot da ga je zlomil neviden plaz, ki se je skotalil nanj.

	»Jan, v tej kuverti sta še dve manjši kuverti, tudi dva USB-ključka s pomembnimi dokumenti, slike, zapiski, opombe in še marsikaj drugega. Ena kuverta z vsebino je od Dušana, ki jo je zaupal meni. Ker sem sam v neki stiski in mislim, da se bodo nekateri ljudje spravili nadme, sem tudi sam dodal kuverto in želim, da imaš vse to ti pri sebi. Kot sem ti povedal, za vse imaš navodila. Tebi sem to zaupal zato, ker si novinar in boš vedel, kaj s tem narediti.«

	»Nisem vedel, da je tako hudo. Kdo pa ti streže po življenju?«

	»Trenutno še nihče, a imam občutek, da se bo marsikaj spremenilo. Morda je prav, da ti povem nekaj besed o sebi, a to zadrži zase.«

	»Vsekakor, Roman. Ne skrbi, pri meni je vse tako, kot bi položil v grob.«

	»Pusti zdaj grob, za grobove bo še čas in morda boš kmalu na kakšnem pogrebu. Zadnjič sem ti že malo nakazal, da sem se zapel z Marcom. On ima na vesti veliko nečednih poslov, s katerimi je nesramno obogatel. Marsikaj boš spoznal in prebral, če boš moral odpreti kuverto. Zdaj je želel, da ponaredim neke dokumente, ki so tako sporni, da bi to lahko kmalu prišlo na dan in bi lahko kar nekaj ljudi sedelo v zaporu do konca življenja. Ker tega nisem želel storiti, me je začel izsiljevati s fotografijami in filmčki iz tiste vile pri Rovinju, kjer se vidi, kako snifam kokain in kaj sem počel v sobi za zaprtimi vrati.«

	»OK, Roman, kolikor te razumem in kolikor vem, to ni nič takšnega. Snifa že vsak, ki ima kaj pod palcem, in skoraj 90 procentov elite iz jet seta počne to vsak dan.

	To je že javna skrivnost, o kateri se niti ne govori, ker to niso več nobene novice. Kar se pa tiče sobe in dogodka v njej, pa bo to najbolj občutila tvoja žena. Če te ima rada, ti bo oprostila in rekel boš, da je bilo prvič, da si jo prevaral z drugo žensko.«

	»Jan, ti ne veš in težko mi je povedati ter ti priznati. A vseeno, morda je čas, da se delno rešim bremena. V sobi sem bil z moškim, in to že večkrat, ker sem postal drugačen, če me razumeš. Uživam samo takrat, ko sem z njim. In zdaj me Marco izsiljuje s tem, da bo to dal v javnost, na internet in potem mi ne preostane nič drugega, kot da se ubijem.«

	Skoraj nisem verjel, kar sem slišal. Pravzaprav nisem mogel verjeti, da tega nisem tudi sam opazil. Na hitro se mi je v glavi zavrtel film in spomnim se samo, da sem ga v tisti vili v Rovinju ves večer videl z ženskami, nikakor pa ne z moškim. Je bil ta moški član te jet set družbe? Le kje se je ustavil ali prekinil moj spomin? Zdaj sem se spet podrobno zagledal v Romana. Bil je napet, čutil sem, da je v sebi trpel. Vanj se je naselil strah, kakršnega ni bil vajen. Pred sodiščem je bil lovec, ki je lovil, kot lovi lovec divjad. Zdaj je bil on tisti, ki so ga lovili, tisti, ki je bil izpostavljen milosti in nemilosti močnejših in krutih. Videl sem ga, kako so njegove ustnice suhe, kako trepetajo, se premikajo, kot bi govorile jezik tišine. Zato teh besed nisem mogel razbrati, kajti v sebi je govoril nekaj skrivnostnega.

	»Roman, vse bo v redu, boš videl.«

	»Nič več ne bo v redu in vesel sem, da si se umaknil od tega primera. Nisem takšen, za kakršnega se izdajam. Za marsikaj sem sam kriv, tudi za Dušana. Včasih ni bilo izbire, ker sem podpisal pogodbo s samim hudičem.«

	»Mi lahko vsaj poveš kaj več o tem, da bom lahko razumel?«

	»Zavedaj se, da je bolje, če ničesar ne veš. Zato vzemi to kuverto, jo nekam skrij in nikomur, ampak res nikomur ne govori o njej.«

	Potem mi je izročil to skrivnostno oblazinjeno kuverto, ki je bila lahka, čeprav sem v njej čutil neko težo papirja in na otip začutil nekaj trdega, kar bi lahko pomenilo, da je Roman govoril resnico o USB-ključkih. Na kuverti je bil bel trak, točno tam, kjer je bila odprtina kuverte zlepljena. Na vseh straneh so bili žigi njegove odvetniške pisarne.

	»Zdaj pa pojdi in jo dobro skrij. Jaz sem utrujen in grem tudi sam domov. Kar spat bom šel,« je rekel in ne vem, zakaj mu tega nisem verjel.

	»Grem s tabo? Boš lahko sam?«

	»Sam? Seveda bom lahko, ti kar pojdi.«

	Vstal sem, zapustil pisarno in odšel skozi vrata. Zunaj sem še nekaj časa sedel v avtu, nato pa sem se odpeljal. Na sedežu poleg mene je bila kuverta in njena vsebina je verjetno razkrivala umazane posle sumljivih ljudi. Zaupal mi jo je in vedel je, da bom vse skrbno prebral, razčlenil in objavil v časopisih, seveda, če se njima kaj zgodi.

	Doma sem razmišljal, kam bi skril kuverto. Vedel sem, da je pri meni nihče ne bo iskal, a vseeno je bolje, če je kje dobro skrita. Gledal sem prostor za slikami, odpiral predale in razmišljal, če bi jo nalepil pod kakšen predal, morda pod mizo, a nič pametnega mi ni prišlo na misel. Spomnil sem se starega telefaksa, ki sem ga imel v omari in sem ga želel vreči v smeti. Le kdo še danes uporablja telefaks? V roke sem vzel nekaj izvijačev in se na mizi lotil dela. Odvijačil sem vijake, nato pa izpraznil del notranjosti in vanjo potisnil zvito kuverto. Nato sem vzel sekundno hitro lepilo in dobro prilepil pokrov z ohišjem, nato pa ga še privijačil. Nikomur ne bo prišlo na misel, da pogleda vanj. Preden sem ga postavil nazaj v omaro, sem vzel krpo, pobrisal prah po stanovanju, nato pa sem ga odnesel na balkon, kjer sem to krpo stresel nad telefaksom. Tako bo prah padel nanj in bo videti, kot da se ga že dolgo ni nihče dotaknil. Spravil sem ga v omaro in ga potisnil čisto v kot.

	Zvečer sva se slišala s Klaro, ki mi je povedala, da pride naslednji dan v Ljubljano, saj mora urediti kar nekaj zadev in obiskati kar nekaj pisarn v tukajšnjih državnih institucijah. Prišla bo sama s svojim avtom, zato se bova lahko videla.

	Bil je nov dan, deževen in nič kaj prijazen. Dopoldan me je v stanovanju zeblo, zato sem po dolgem času oblekel pulover z dolgimi rokavi. Še včeraj je sijalo sonce in bilo je vroče, danes pa takšna sprememba. Verjetno tudi to čuti telo in se odziva drugače. Tudi za delo mi ni bilo, a sem vedel, da moram napisati vsaj nekaj stavkov in dokončati delo, ki bi ga moral že včeraj oddati uredniku. Najraje bi odšel v kuhinjo, kaj dobrega skuhal in pripravil kosilo za naju s Klaro, a vedel sem, da ne bi nikoli prišla k meni. Zato sem si spet naredil le sendvič, in to bo dovolj, dokler ne bova odšla nekam na pozno kosilo.

	Poklicala me je ob drugi uri popoldne in mi povedala, da ima še pol ure dela.

	»Bi ti ustrezalo, da se dobiva ob tretji uri na kosilu?«

	»Lahko. Kje pa boš?«

	»Lahko bi se dobila v tistem gostišču, kjer sva bila zadnjič. Saj ni težko najti in se pripeljem kar sama do tja. Reciva ob treh. Bo to v redu?«

	»Seveda bo, velja. Pridem.«

	Odložil sem telefon in malo pospravil po kuhinji, se preoblekel in odšel v avto, s katerim sem se odpeljal do dogovorjenega mesta. Tudi tokrat je prišla pred dogovorjeno uro in lahko rečem, da je to prva ženska v mojem življenju, ki ni zamujala. Vsaka si je še vzela t.i. akademskih deset minut, me tako pustila čakati in v meni dvigovati temperaturo po njej. Pozdravila sva se, poljubila na lica in nato sedla. Tokrat sva se počutila že malo bolj domače in sproščeno. Naročila sva hrano ter vsakemu po kozarec rdečega vina.

	»Kako to, da si s svojim avtom?« sem vprašal, čeprav njenega avta sploh nisem videl.

	»Direktor ima danes drugo delo. Nekaj mora opraviti v Kopru, nato mora nazaj v glavno pisarno v Monfalconu in tako sem morala jaz v Ljubljano. Vaši uradniki želijo nekatere stvari kar v fizični obliki. Na elaborat mislim.«

	»Super, potem se ti danes ne mudi. Mislil sem, da bi po kosilu lahko odšla k meni na kavo.«

	»Ne, Jan, toliko časa res nimam. Tudi sama imam obveznosti in verjemi, da se bova spet kmalu videla. Zdaj imamo v Ljubljani tudi uradno odprto podružnico, zato bom verjetno večkrat tu.«

	»Tega se res veselim. Rad sem s tabo.«

	»Tudi jaz sem rada s tabo in priznam, da si mi všeč, ker te zdaj gledam drugače. Razumna in prijazna oseba si, polna prijetnih presenečenj in topline. Nikoli si ne bi mislila, da se bom veselila vsakega srečanja s tabo.«

	»Zakaj me gledaš drugače? Ker nisem v tvojem rangu? Ker sem preprost človek s skromno službo, za katero sploh ne morem reči, da je služba? Delam v svoji firmi in nimam plače. Sploh pa ne takšne, kot jo imajo ljudje iz tvojega kroga.«

	Postal sem že malo zajedljiv in v srce se mi je zaril črviček, ki mi je glodal tisti del srca, ki je utripal samo za Klaro. Vedel sem, da nisem tisti razred človeka, v katerega bi se lahko zaljubila Klara. Ona je imela drugačen pogled na osebo, s katero bo preživela jesen svojega življenja. Bila je lepotica v štiridesetih letih in sploh ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi si želela otroka. Bi to bilo zanjo še sploh izvedljivo? Družina? Na to do sedaj še pomislil nisem. Vstal sem in se opravičil, da grem na stranišče. Res sem šel tja in se pogledal v ogledalo. 'Domišljavec,' sem rekel sam sebi in se jezil, kako sem si lahko dovolil, da sem se zaljubil v žensko, za katero bi še slepec videl, da se ta nikoli ne bi zaljubila vame. Ona ima tisoč možnosti in vem, da bo izkoristila najboljšo od njih. Umil sem se in se obrisal s papirnato brisačko, nato pa sem se vrnil k mizi.

	»Je vse v redu s tabo?« me je vprašala, ko sem se vrnil.

	»Zdelo se mi je, da je nekaj narobe. Sem rekla nekaj, kar ni v redu?«

	»Ne, vse je v redu, pojejva do konca.«

	Jedla sva tiho in videl sem, da je večkrat pogledala proti meni, a ničesar ni rekla. V sebi sem razmišljal in bil svoj boj, dodan z jezo in besom.

	»Najbolje bo, da se odpravim proti domu. Zdi se mi, da je danes tu napetost, ki bi jo lahko rezala z nožem. Čeprav ne vem, zakaj.«

	»Vse je v redu, turoben dan je. Takšno je tudi vzdušje.«

	Plačal sem račun, midva pa sva v dežju odšla vsak do svojega avta. Zdaj sem videl, da je prišla tudi ona z dragim črnim audijem A8. Za takšen avto je morala plačati pravo premoženje. Kako to, da si lahko tajnica podjetja kupi tako drag avto, ki po moji logiki mora stati krepko čez sto tisoč evrov?

	»Jan, počakaj!« je zaklicala Klara.

	Obstal sem pri avtu in ona je prišla do mene. Tako pod dežnikom, v črnih hlačah in črnih čevljih z visoko peto, zapetimi do gležnjev, je delovala še višje od mene. Njene že tako dolge noge so se mi zdele dolge kot ponedeljek. Na sebi je imela belo kakovostno srajco in v rokah je držala črno torbico, preko katere je nosila zgornji del črnega kostima. Bila je elegantna in poslovna hkrati. Stisnila se je k meni, me poljubila na usta. Poljub je bil nežen in dolg. Užival sem v poljubu, čeprav sem bil presenečen, kajti tega vsekakor nisem pričakoval. Nato se je odmaknila od mene in me pogledala v oči.

	»Jan, ne vem, kaj je bilo, da si se tako spremenil. Kar naenkrat. Želela sem si današnjega srečanja in ne želim si potrtega in skrivnostnega Jana. Želim si te takšnega, kot si bil do sedaj. Rada te imam! Morda ni prav, da si to slišal na takšen način, a res te imam zelo rada.«

	Obrnila se je na peti in odšla k svojemu avtu.

	»Klara, počakaj!« sem zaklical za njo, a ona se ni ustavila. Še obrnila se ni.

	Stekel sem za njo, a ona je bila takrat že v avtu. Videl sem, da je iz torbice vzela papirnati robec in se nežno dotaknila oči z željo, da si ne razmaže ličila. Potrkal sem na steklo in ona je v naslednjem trenutku zagnala motor avta, mi pomahala in odpeljala s parkirišča. Gledal sem za njo in šele zdaj spoznal, da sem moker kot miš, saj sem pred njenim poljubom dal moker dežnik v prtljažnik avtomobila.

	Doma sem se preoblekel in si skuhal ingverjev čaj. Bal sem se, da se bom prehladil, česar si zdaj nisem mogel privoščiti. Sedel sem na stolu ob kuhinjski mizi in na telefonu pregledoval njene slike. Pogrešal sem jo! Napisal sem ji nekaj sporočil, a na njih nisem dobil odgovora. Tako želel sem si, da bi tudi ona slišala iz mojih ust in v živo, da jo imam tudi jaz rad. Ne, jaz jo ljubim!



	POGLAVJE XII.

	Prvič se je zgodilo, da se je najino razmerje, če lahko temu sploh tako rečem, skrhalo in je ostalo na neki točki 'status quo'. Tretji dan mineva od najinega srečanja, a od nje nisem dobil nobenega sporočila. Danes ji še nisem pisal in ji tudi ne bom. Trmast sem. Ja, tudi sam znam biti trmast, kot je trmasta ona. Je takšna njena ljubezen? No, saj moram priznati, da mi ni rekla, da me ljubi, le da me ima rada. Pa saj to je isto, mar ne? Če v angleškem jeziku rečeš 'love you', to pomeni, da imaš nekoga rad in ga ljubiš obenem. Ne vem, zakaj ima naš jezik dvojni pomen za eno in isto srčno doživetje.

	Pogledal sem na uro in opazil, da bo čas, da grem od doma. Petek je in danes imam sestanek z glavnim urednikom. Zapeljal sem se do mesta in ob žični, visoki ograji na parkirišču pustil avto. Vstopil sem v veliko stolpnico in se z dvigalom zapeljal v peto nadstropje. Stopil sem do vrat urednika, ki me je že čakal.

	»Imam delo zate. Počakaj, grem še po Matjaža,« je rekel in že je odvihral iz pisarne.

	Na mizi je bilo kar nekaj časopisov drugih časopisnih hiš, ki jih je urednik spremljal, in s tem preverjal, kaj piše naša konkurenca. Vzel sem časopis z vrha in ga listal, dokler me ni pritegnil naslov: 'Znanega odvetnika našli v krvi'. Saj me morda naslov niti ne bi tako pritegnil, če me ne bi pritegnila slika pod njim. Na sliki je bil Roman. Začel sem brati in v spomin so se mi urezali stavki 'Znanega odvetnika iz Izole je našla žena na tleh njegove pisarne… Ležal je v krvi, od udarcev izmaličenega in krvavega obraza… Polomljenih prstov na desni roki… Razmetana pisarna… Uničeni vsi sistemi video nadzora… Uničena tudi notranjost avtomobila… Nezavestnega so ga odpeljali na zdravljenje v izolsko bolnišnico...'

	Toliko tega je pisalo, da nisem mogel doumeti, da se je to res zgodilo Romanu, temu Romanu, ki sem ga jaz poznal. V pisarno sta vstopila glavni urednik in Matjaž, sedli smo za konferenčno mizo ter začeli s sestankom. Komaj sem čakal, da se sestanek konča, nato pa sem se odpeljal do trgovskega centra, kjer sem v trafiki pokupil vse dnevne časopise, kjer bi lahko prebral, kar se da več o tem dogodku. Sedel sem za mizo v kavarni, naročil kavo in listal ter bral. Nato sem poklical Maria, edinega novinarja, ki sem ga poznal na Obali.

	»Ciao, Mario! Veš, kdo te kliče?«

	»Seveda vem. Spoznal sem te po glasu, po številki te ne bi, ker nimam shranjene.«

	»Kličem te v zvezi s pretepom izolskega odvetnika. Roman je moj prijatelj. Veš kaj več o tem dogodku, kot vedo drugi? Vem, da znaš vrtati pri svojih virih.«

	»Sprašuješ to kot njegov prijatelj ali kot moja novinarska konkurenca?«

	 »Sprašujem te kot tvoj znanec in nima nobene zveze z novinarstvom.«

	»Za enkrat ne vem nič konkretnega. Začele so krožiti neke zgodbe, da je delal za mafijo in da jih je dobil po prstih.«

	»Ne vem, če to drži, kajti midva sva bila prijatelja in vem, da je imel veliko strank, tudi podjetja so bila med njimi. Da bi pa ravno za mafijo delal, pa tega ne verjamem. Poleg tega pa pri nas mafije ni,« sem rekel, kot bi ga branil, obenem pa sem tudi 'blefiral', da bi dobil nasprotne informacije.

	»Sem poskusil govoriti z ženo, pa ne daje izjav. Tajnice ni bilo v službi, pri njih pa je ves čas policija. Pojdi ti do žene, če ste prijatelji, in ti izvrtaj kakšen podatek, pa ga daj meni. Obljubim, da ti bom primeren dolžnik.«

	»Mario, že prej sem ti rekel, da ne sprašujem po službeni plati. Vseeno hvala, morda bom res moral do njegove žene v Izolo. A imaš vsaj podatke, kako je z njim?«

	»Tudi ti so neuradni, a menda je precej zdelan in je v komi. Poleg vidnih zlomov na roki je imel tudi nekaj polomljenih reber in verjamem, da je tudi na glavi kaj počeno, saj je menda dobil kar nekaj udarcev prav tja.«

	»Presneto življenje, kaj vse počnejo ljudje!«

	Bil sem pretresen in vsekakor mi ni bilo vseeno, kar se je zgodilo z njim. Zdaj sem se zavedal, da je Roman slutil, kaj se bo z njim zgodilo. Zanimalo me je, kdo je ta, ki stoji za tem. Morda sem se spraševal zastonj in sem že poznal odgovor, ki ga nisem hotel izreči.

	Sedel sem v avto in se odpeljal v Izolo. Danes verjetno ne bo pri njih nikogar, saj se je pretep zgodil že sinoči. A na parkirnem mestu pred hišo je stal policijski avto in še eden, za katerega sem takoj vedel, da je od kriminalistov, ki so delovali kar v civilnih oblekah. Pred vhodnimi vrati je stal policist v uniformi. Povedal sem mu, da sem družinski prijatelj in bi rad govoril z Dunjo, ženo gospoda Romana. Čez nekaj trenutkov, verjetno se je pozanimal pri Dunji, če me res pozna in če bi me sprejela, mi je policist dovolil, da sem vstopil v hišo.

	V veliki dnevni sobi, kjer je stala tudi velika miza za osem ljudi, je sedela skrušena gospa. Zdelo se mi je, da danes kaže vsaj 15 let več kot po navadi, ko je urejena in naličena. Kriminalist, ki je ravno sedel z njo, je vstal, zaprl črn notesnik in se poslovil od nje. Nato je stopil do mene, me odmeril s hitrim pogledom ter mi podal roko.

	»Dober dan, moje ime je Tošić, sem višji kriminalist. Vi pa ste družinski prijatelj, sem maloprej slišal.«

	»Res je, bolj kot družinski sem samo prijatelj gospoda Romana. Čeprav ne morem reči, da se ne poznam s celo družino.«

	»Dobro poznate gospoda Petrnela?«

	»Toliko, kolikor se med seboj poznajo prijatelji.«

	 »Seveda, razumem. Pa vam je kdaj povedal, da ima kakšne sovražnike, da mu kdo grozi? Saj veste, da smo v fazi preiskave in nam lahko vsak podatek pomeni veliko.«

	»Gospod Tošić, ne vem, da bi mu kdo grozil. Včasih je res v šali rekel, da je bila stranka, ki jo je zastopal na sodišču, tako besna nanj, da bi ga najraje ubila, ker sta pred sodnikom izgubila primer. Seveda je kdaj priletela kakšna grožnja, a on se je vedno mirno odzval na to. Da je to trenutna reakcija, je temu vedno rekel.«

	»Razumem. Kaj pa kaj bolj konkretnega?«

	»Ne, vsekakor ne vem ničesar. Sva le prijatelja, katerega sem večkrat obiskal na domu, v pisarni, spila sva kakšno pijačo v lokalu na obali itd.«

	»Vam je ime Dušan Trak kaj znano?«

	»Ja, mi je. Kolikor vem, je on Romanova stranka in verjetno tudi prijatelj. Zakaj? Menda ga ja ni on pretepel?«

	»Ne, to ne, je bil pa tudi on pretepen.«

	»Sem slišal, ja, a Roman mi je rekel, da je bil pretepen od lokalnih fantov. Menda zaradi ženske. Ne vem točno.«

	Potem je segel v žep, iz njega potegnil vizitko in mi jo dal. Sprejel sem jo in nato dvignil pogled proti njemu.

	»Tu je moja direktna številka. Če se spomnite česa posebnega, kar bi nam lahko koristilo, bom vesel vsakega podatka. Pokličete lahko kadarkoli. Za enkrat pa hvala in nasvidenje.«

	Odzdravil sem mu, nato pa je skupaj s policistom, ki je bil poleg njega, odšel proti vratom in iz hiše. Dunja je vstala od mize in me vprašala, če bom sok. Odklonil sem. Stopila je k oknu in gledala za avtom, ki je ravno zapuščal dvorišče. Videl sem, kako so ji drhtele ustnice. Videl sem njeno bledico na obrazu, njeno intenzivnost, s katero je opazovala zunanje dogajanje. Odprla je okno, kot da ji primanjkuje zraka, in tudi sam sem se zavedal te neprijetnosti trenutka v sobi. Ona je stala, nagnjena naprej, pri odprtem oknu, z očmi, ki so nekaj iskale in begale za odgovori na vprašanja, ki jih je iskala tam zunaj. Usta je imela suha in roke so ji zdaj trepetale, naslonjene na granitno okensko polico. Krčevito so stiskale njen rob in v njenem utrujenem in prestrašenem telesu sem čutil bitko, ki se je bila v njej. Obrnila se je k meni in jaz sem se ujel, da nisem slišal njenih prvih besed, ki jih je namenila meni. Očitno sem bil tako zaposlen s svojimi mislimi in opazovanjem, da nisem dojel najinega dogajanja. Zdaj je bila povsem mirna in osredotočena name. Kako naj si razložim njeno mirnost? Begala me je misel na teorijo, da je tudi ona vedela še več, kot sem vedel jaz.

	»Roman je zelo slabo, tako so mi rekli,« je po tihem ponovila.

	»Dunja, če lahko kako pomagam, samo recite.«

	 »Lahko bi me peljal v bolnišnico. V takšnem stanju se sama ne morem peljati.«

	»Seveda, lahko greva, kadar boste želeli.«

	»Samo preoblečem se in malo uredim, saj vem, da sem videti kot čarovnica,« je povedala, se prijela z rokama za glavo, kot bi si z njimi želela popraviti lase. Bil sem tiho in zdelo se mi je, da je vsaka beseda odveč.

	Odšla je v zgornje nadstropje, da se uredi. Nisva bila velikokrat skupaj in vedno je vztrajala, da bi jo tudi sam klical po imenu in da bi se tikala. A nekako tega nisem mogel. Kmalu sem jo zagledal na stopnicah. Trenutek za tem sva se že peljala na hrib, kjer je stala bolnica.

	Izvedela sva, kje leži Roman, a k njemu nisva smela. Bil je na oddelku intenzivne nege in bil je v komi. Dunja je sedla na stol in čakala dežurnega zdravnika, saj je želela izvedeti, kako je z Romanom. Po posvetu z zdravnikom sem jo odpeljal domov. Rekla mi je, da mora tudi sama malo v posteljo, drugače bo še ona zbolela. Zapustil sem jo in se zapeljal do Portoroža. Med potjo sem razmišljal o marsičem, a ključa, ki bi odprl ta vrata, nisem našel. Pravzaprav se mi zdi, da nisem našel niti vrat, za katerimi bi našel prave odgovore.

	Parkiral sem avto pred Dušanovo hišo in pozvonil pred vrati. Slišal sem, da je nekdo v hiši, zato sem pozvonil še enkrat. Vrata mi je odprla visoka in mlada ženska s čemernim obrazom, ki vsekakor ni sodil na njeno glavo. Še nikoli je nisem videl in je tudi nisem poznal.

	Je Dušan že prodal hišo?

	»Oprostite, iščem gospoda Traka, z Dušanom sva dobra prijatelja,« sem rekel.

	»Ni ga doma, gospod. Jaz sem gospodinja gospoda Traka in sem tu, kadar njega ni doma. Gospod Trak je v Ljubljani.«

	»Aha,« sem rekel in si dovolil, da sem jo pogledal natančneje. Bila je ženska, stara nekaj čez trideset let. Imela je zelo črne lase in temne oči. Njen obraz, čeprav dejansko ni odbijal, je imel v sebi določeno ostrino in trdoto, ki še zdaleč ni bila privlačna. Prijaznost in čustvenost sta ji bili verjetno tuji, zato se mi je zdela zlovešče narave. Nisem si je mogel predstavljati kot služkinje ali čistilke. Ta je bila tukaj z drugim namenom.

	»Potem ga bom poklical iz avta. Hvala vam!«

	»In kdo ga je iskal, kaj naj mu rečem?«

	»Jan, gospa. Jan sem, a mu bom kar sam povedal, ko ga iz avta pokličem. Nasvidenje!«

	Obrnil sem se in odšel v avto ter se odpeljal, ne da bi klical Dušana. Bil je čas kosila, ko sem se pripeljal v Ljubljano. Odšel sem v trgovski center, v prvem nadstropju poiskal domačo restavracijo in si naročil jed na žlico. Danes mi ni bilo za kuhanje ob domačem štedilniku. Preveč vsega se je nabralo. Razmišljal sem, ali bi odprl kuverto, ki mi jo je zaupal Roman? Je že zdaj tisti čas, ko se mu je nekaj zgodilo? Ne, malo bom še počakal. Pravzaprav se mu je zgodilo, a verjetno je bilo mišljeno, če moj prijatelj umre.

	Pogledal sem na telefon in na ekranu sem imel sporočilo. Odprl sem ga in videl, da je bilo od Klare, s katero se že nekaj dni nisva slišala. V njem sta bili samo dve besedi: 'Kako si?'

	Ugasnil sem ekran in telefon pospravil v žep. Kako sem, me sprašuje po nekaj dneh. Če bi želela vedeti, kako sem, bi me poklicala in me slišala. Zato ji nisem odgovoril. Naj ji molk pove, da sem besen. A zdaj se ne bom ukvarjal z njo, saj imam precej drugega dela, poleg tega moram zbrati svoje misli. Najraje bi odšel do Dušana v službo, a bo vsak čas konec delovnega dne, tudi za tiste pozne, ki delajo do petih popoldan. Kje v Ljubljani stanuje, pa še sam ne vem, zato bo najbolje, da počakam na jutrišnji dan.

	Zvečer sem si nalil kozarec konjaka in začel brskati po spletu, da bi kar koli našel o Marcu. Sumil sem ga, da je tokrat on pomočil svoje prste v to marmelado. A najprej moram začeti iskati drugje. Nisem vedel, kako se ta človek piše, nisem vedel, kakšen naziv nosi njegovo podjetje. Toliko sem slišal o njem, a spet ničesar osebnega. Vendar od nekod je treba začeti. Na zemljevidu sem poiskal njegovo vilo na Hrvaškem in tako dobil približen naslov. Od tu sem po naslovu iskal primerno povezavo in kaj kmalu našel ime vile, v kateri je bila prijavljena dejavnost turizma in predelave oljk. Zdaj sem moral najti še poslovni register dejavnosti v Republiki Hrvaški. Tako sem prišel do javnih podatkov; Marco Kandetti je bil prokurist tega podjetja. V iskalnik sem vpisal njegovo ime in priimek, nato pa je ta našel kar nekaj povezav, kjer je bilo omenjeno njegovo ime.

	Včasih bi novinar potreboval več dni ali tednov, da je prišel do te količine podatkov, kot sem zdaj jaz s pomočjo interneta prišel v nekaj minutah. Ni kaj, internet je čudovita stvar. Odprl sem slike, da vidim, če sploh iščem pravega človeka. Pod tem imenom je lahko pol Italije. In res, bile so redke, a so bile in na njih je bil on. Odpiral sem povezave in bral, tiste v italijanščini sem prevajal s prevajalnikom, čeprav sem včasih dobil takšno floskulo v pomenu, da sem se še sam čudil prevodu. Vsekakor je bilo bolje kot nič. Možakar je bil očitno podjeten. Predvsem me je presenetilo to, da se je ukvarjal z ekologijo, sortiranjem in predelavo odpadkov. Imel je certifikat za skladiščenje in upravljanje z nevarnimi in strupenimi odpadki. Ob tem spoznanju sem se naslonil na naslonjalo stola in pomislil, koliko denarja se obrača ravno v tem slednjem. Spomnim se člankov, kjer sem bral o mafiji v Severni Ameriki, nekaj državah Južne Amerike, Italiji in še kje, kjer so nad smetmi, roke držale razne mafijske združbe. Smeti so imele svojo ceno, pomenile so moč in denar. Odpiral sem strani, si pisal zapiske, ko me je zaradi novice na strani nekega rumenega tiska skoraj vrglo s stola. Povečal sem sliko in potem besno udaril po mizi, tako močno, da je kozarec s konjakom odskočil v zrak, nato pa je zopet pristal na svojem podstavku, a je njegov tanki obod vseeno počil. Na sliki je bil Marco na gala prireditvi, ob njem pa je v čudoviti modni in dolgi črni obleki stala prečudovita rjavolaska. Ni dvoma, ob njem je bila Klara oz. Patricija, kakor se je že imenovala. Pod sliko je bilo napisano, da sta se dobrodelne prireditve udeležila predsednik golf kluba in združenja Lions, Marco Kandetti in njegova žena Patrizia. Ves bes, ki sem ga imel v sebi, je bil tako močan, da bi mi lahko dal moč poleteti do Italije in najti to lažnivo in pretkano spletkarko Klaro, ki je, zdaj vem, Patrizia z 'z' in brez 'c'. Tako besen že nisem bil dolgo, tako razočaran in ponižan sem se počutil, da mi je šlo na jok. Spraševal sem se, kako sem lahko bil tako naiven, da sem nasedel eni takšni pokvarjeni osebi, kot je bila ona. Jaz pa sem ji slepo verjel, se zaljubil in razmišljal, kako bi bilo, če bi bila skupaj. Osel! Idiot! Jan, te še ni izučilo, sem se spraševal. Odšel sem v kuhinjo in izlil konjak v pomivalno korito, vrgel kozarec v smeti, nato pa vzel nov kozarec in si še enkrat nalil konjak. Tokrat sem malo pretiraval in si nalil dvojno količino, ki sem jo izpil kar stoje in na dušek. Natočil sem si ponovno

	in odšel nazaj za mizo, a nisem sedel. Gledal sem v ekran in nisem mogel verjeti videnemu. Odšel sem po papirnato brisačo in pobrisal konjak, ki se je ob udarcu s pestjo razlil po mizi. Sedel sem nazaj na stol, si naredil posnetek ekrana in sliko tudi natisnil. Škoda, da nimam barvnega tiskalnika, bi bilo bolje videti. Poiskal sem še druge povezave in našel na njih še štiri druge slike, ki so bile povezane s Patrizio Kandetti. Vse sem si natisnil, nato pa zaprl prenosnik, kot da je on kriv, da sem na njem odkril najbolj lažnivo žensko svojega življenja. Prestavil sem se na udoben fotelj, zaprl oči in želel poiskati odgovor, ki pa ga zaradi množice vprašanj, ki so se mi porajala v glavi, nisem našel.

	Bilo je že pozno jutro, okoli osme ure, in če me ne bi prebudilo zvonjenje telefona, bi zagotovo spal še dlje. Vzel sem telefon v roke in ga prislonil k ušesu. Bil je Matjaž iz uredništva in edino, kar sem mu lahko rekel, je bilo, da ga pokličem kasneje. A ni bilo druge, moral sem se psihično pobrati in vstati iz postelje. Bolela me glava od alkohola in pretiranega razmišljanja. V kopalnici sem se oprhal, se uredil in si skuhal močno kavo. Res sem je bil potreben. Sedel sem za prenosnik in ob pitju kave prelistal spletne dnevne časopise in novice, če bi kje zasledil kakršno koli povezavo do dogodkov z Romanom. Nič posebnega niso pisali, le to, da je v komi in da se zdravi v bolnišnici Izola. Po kavi in skromnem zajtrku sem se zapeljal do upravne stavbe gradbenega podjetja, kjer je delal Dušan. Prijavil sem se pri receptorju, nato pa me je ta najavil pri Dušanu. Z dvigalom sem se zapeljal do nadstropja, kjer je imel pisarno. Sprejel me je čudno in nezadovoljno.

	»Čemu imam čast, da si me včeraj iskal v Portorožu in danes me nenajavljen poiščeš v službi? Hitro bova morala končati, ker moram s sodelavci na teren.«

	Bil sem tiho in poslušal ter se čudil njegovemu arogantnemu vedenju. »Dobro jutro, Dušan! Res je, včeraj sem te iskal v Portorožu, ker sem se želel pogovoriti s tabo glede Romana. Saj veš, kaj se mu je zgodilo, kaj ne?«

	»Seveda vem, kdo tega danes ne ve? In o čem bi se želel ti z mano pogovoriti? Misliš, da sem ga jaz?«

	»Nikakor ne. Mislim pa, da sta oba napada s pretepom povezana med sabo. Tvoj in njegov.«

	»Mene so napadli huligani!«

	»Seveda so te in ti niso ničesar vzeli.« Potem sem se nasmehnil in ga pogledal v oči: »Če boš takšne bedarije tvezil policiji, boš kmalu v preiskovalnem zaporu. Verjemi mi, sem bil že večkrat zraven takšnih 'kvazi frajerjev'.«

	Pogledal me je v obraz, nato pa vprašal: »Jan, kaj želiš od mene?«

	»Nič, razen tega, da bi rad vedel kaj več o barabah, ki so preteple Romana in verjetno tudi tebe.«

	»Jan, ne igraj se z ognjem, ker ne veš, kakšni ljudje stojijo za tem. In če bi samo malo vedel, samo delček, bi pobral šila in kopita ter zapustil Slovenijo. Ne, ne, zapustil bi Evropo.«

	»Dušan, res ne vem, kdo stoji za vsem tem, morda res ne vem, kakšni so ti ljudje? A približno se mi v tej moji nori glavi svetlika, kdo bi lahko stal za tem, in to od vsega začetka. Kajne, Dušan, da imam prav?«

	Dušan je vstal iz svojega udobno oblazinjenega pisarniškega stola in odšel do okna. Nekajkrat je zavrtel žaluzije, kot bi želel naravnati še več svetlobe, kot je je lahko dobil skozi njih. Njegovo lice je bilo postarano in ni bil več videti tak lepotec, kot sem ga poznal od prej. Zdi se mi, da sem na njem videl nekaj sledi, verjetno posledice udarcev, ki jih je dobil tisti večer. Danes je bil res oblečen za na teren, saj ga še nikoli nisem videl v hlačah iz jeansa, a še vseeno je na sebi ohranil eleganco, ki sta mu jo narekovala bela srajca in suknjič iz debelejšega modrega blaga. Obrnil se je proti meni in rekel: »Jan, ne igraj se z ognjem. To niso ljudje, ki bi bili nežni. Jaz vem, zakaj jih je Roman dobil po prstih. Zato, ker ni delal tako, kot so to višji od njega želeli.«

	»Dušan, to je še otroku jasno. Povej mi raje kaj drugega, kaj takšnega, česar še sam ne vem.«

	»Ničesar ti ne morem povedati in tudi ne smem ti. Kajti če ti povem, ne bo dobro zate. Upajva samo, da se Roman kmalu zliže iz tega sranja. Kljub vsemu sem jo jaz odnesel bolje od njega.«

	»Dušan, kdo je Marco Kandetti in kakšno vlogo ima pri vaju?«

	Najprej je prebledel, nato se mu je barva zaradi pritiska krvi vrnila nazaj v obraz. Obrnil se je k meni in zdaj v senci je bil videti še starejši.

	»Jan, ne omenjaj tega imena, ker imajo tudi stene ušesa. Ne pogovarjaj se po telefonu in ne govori tega imena v pogovoru. Vsem prisluškujejo in verjemi, da marsikaj vedo. Jan, tokrat ti bom dal brezplačen nasvet, vendar v tvoje dobro. Pozabi na to ime in pozabi name. Jutri bodo morda potrkali pri tebi. Nikoli ne veš.«

	»Dobro, Dušan, če mi nočeš povedati več, te ne bom več motil. Če se še kaj zgodi Romanu, bom odprl kuverto.«

	»Kakšno kuverto?«

	»Kuverto, ki mi jo je zaupal Roman. V njej so osebne stvari in menda je v njej tudi nekaj tvojega. Tako ali drugače bom vse izvedel.«

	»Si ti nor? Ti se sploh ne zavedaš, s čim se igraš!«

	»Zato sem prišel k tebi, da mi ti to poveš.«

	»Jan, zdaj moram na teren in verjetno me že čakajo.«

	Potem je pritisnil kazalec na svoje ustnice, kar naj bi pomenilo, naj bom tiho. Na listič z mize je napisal 'Ob 13. uri v garaži BTC – drugo nadstropje. Pridi s svojim avtom'. Potisnil mi je list v roko, mi pomežiknil, nato pa mi podal roko in dejal: »Zdaj se mi res mudi. Hvala za obisk!«

	Odšel sem iz pisarne z listkom v žepu in kmalu sem bil v avtu. Spraševal sem se, ali se bom tudi sam moral obračati naokoli in imeti oči tudi na vratu. Odšel sem domov. Najprej sem Klari napisal kratko SMS sporočilo. 'Kdaj se lahko vidiva?' Zdaj mi ostane samo, da čakam.

	Doma mi je čas hitro minil, saj sem imel kar nekaj dela. Ko se je ura bližala eni popoldan, sem odšel v avto in se zapeljal v garažo trgovskega centra ter parkiral tako, da sem videl, kdo se pripelje v to nadstropje garaže. Čakal sem in opazoval. Kmalu se je pripeljal Dušan in parkiral nedaleč stran od mene. Zapeljal sem ob njegov avto in počakal, da me je videl. Nato je prisedel k meni in mi nakazal, naj peljem iz garaže. Pokazal sem mu telefon in ga s tem v tišini vprašal, če ga ima pri sebi. Z roko se je udaril po svojem čelu, nato pa telefon odnesel v avto, ravno tako tudi torbo, ki jo je držal v roki. Sedel je nazaj v moj avto in odpeljala sva se iz garaže. Ko sva bila kakšnih sto metrov stran od nakupovalnega središča, me je usmeril na obvoznico.

	»Hvala za prej, ne bi se spomnil za telefon.«

	»V redu je. A če želiš biti previden in razmišljaš o tem, da te sledijo ali ti prisluškujejo, potem je najbolje, da še tega nimaš ob sebi. Tudi sam bom ugasnil telefon in ga pustil v avtu. Kam greva?«

	»Pelji nekam pa greva nekaj pojest in spit, kjer se bova lahko v miru pogovorila.«

	»Čeprav malo razmišljam, da sva se v tvoji pisarni marsikaj pogovarjala in tudi marsikaj sva omenjala. Morda je že za vse te previdnosti prepozno.«

	»Upam, da ne. Res močno upam.«

	Odpeljal sem proti Gorenjski in nato zavil z avtoceste na stransko cesto ter čez deset minut zaustavil avto pred prvo gostilno, na katero sva naletela. Te nisem poznal ne jaz in ne on, a pred njo je stalo kar nekaj avtomobilov. Današnji dan ni bil vremensko lep, zato bova morala jesti v notranjosti gostilne, kar pomeni, da bova morala najti mizo v kotu, kjer se bova lahko pogovarjala. Prostih miz ravno ni bilo veliko, zato sem vprašal natakarja, če lahko greva v posebno sobo. Prikimal je, naju popeljal v sobo na drugi strani hodnika, kjer sva bila edina v prostoru. Tudi če bi izbirala, ne bi mogla izbrati bolje.

	»Zdaj sem se spomnil, da boš moral vse ti plačati, ker je moja denarnica ostala v torbi,« mi je rekel Dušan.

	»Ni problema, za dve kosili še imam, tako da nama ne bo treba pomivati posode.« Ob tem sva se oba zaradi nastale situacije le kislo nasmehnila. Ko je prišel natakar, sva naročila pijačo in hrano, ki so jo do treh popoldan stregli kot malico.

	»Verjamem. Jan, zdaj pa mi povej, kaj ti je dal Roman.«

	»Roman mi je dal zapečateno kuverto, v kateri sta dve manjši kuverti. Ena je menda tvoja, druga pa naj bi bila njegova. Naročil mi je, naj te kuverte ne dam nikomur, torej niti tebi. Pravzaprav o njej ne bi smel govoriti z nikomer, a ker se je nekaj zgodilo Romanu, v kuverti pa so tudi tvoje stvari, nimam predsodkov, zakaj ne bi s tabo govoril o tem. Kaj točno je notri, ne vem, vem le, da so nekakšni papirji, dokumenti in USB-ključka. Menda bom vedel, kaj narediti, saj je notri vse napisano. Roman je rekel, da so navodila.«

	»Ne vem, zakaj te je vmešal v to, ker to niso tako enostavne stvari. Lahko se ti kaj zgodi. Se ti sploh zavedaš tega?«

	»Morda se res ne zavedam tega in morda je čas, da mi ti kaj več poveš o tem.«

	»Glej, Jan, zadeva ni tako preprosta. Oba z Romanom sva bila vpletena v umazane posle, ki jih vodi peščica ljudi iz tujine.«

	»Marco Kandetti?«

	»Ja. Kako si ti izvedel zanj? Ti je Roman povedal?«

	»Ne, malo sem raziskoval po svoje in prišel do tega.«

	»Raziskoval? Saj sva se zmenila, da pustiš vse skupaj na miru. Veš, da to ni zdravo? Lahko te stane zdravja in zaradi te bolezni lahko tudi umreš.«

	»Dušan, povej kaj več, česar še ne vem.«

	»Jan, najbolje bo, da se znebiš te kuverte in jo daš meni. Sitnosti boš imel, boš videl. Kje pa jo sploh imaš?«

	»Doma.«

	»Mater, a se sploh zavedaš, kako zelo nor si? Doma! Če bi jo imel v steni vzidano, jo bodo z detektorjem kovin našli!«

	»Ne boj se, lahko jo iščejo tudi z rentgenom za pljuča.«

	 »Res se igraš z življenji. Najinimi in še s svojim.«

	Natakar je prinesel hrano na mizo in začutil sem, da ga je zajela panika zaradi kuverte. Zdelo se mi je, da ni več lačen.

	»Mi jo lahko vrneš, Jan? Za tvoje dobro?«

	»Dušan, žal ne. Obljubil sem Romanu in obljubo držim.«

	»Dobro. Naj bo po tvoje.«

	»Kaj mi lahko še poveš o Marcu, Patriciji, Azimutu?«

	»Ničesar več ti ne povem, razen da se pazi Marca in njegovih ljudi. Izogibaj se jih na kilometre in ne vtikaj nosu v njihove zadeve. Če do česa pride, boš lahko vse prebral in videl. Takrat ti bo marsikaj jasno. Če bodo izvedli zate, sploh da imaš ti kuverto z dokazi proti njim, potem lahko pričakuješ, da te nikoli ne bo nihče več našel. V najboljšem primeru bi lahko bil postrgan z asfalta in v tem primeru tudi pokopan. Drugače sploh ne bodo vedeli, da si živel.«

	»Dobro, potem pa samo pojejva in to je to. Aja … Kdo je tista ženska, ki sem jo videl pri tebi? Ne deluje mi kot služkinja ali čistilka.«

	»To je moja nova sostanovalka. Ženska iz bližnje okolice. Tako malo sva skupaj.«

	»Je to tista, zaradi katere si jih dobil po nosu?«

	»Ja, to je ona.«

	»In ti misliš, da ti bom to verjel? Ta tip ženske sploh ni tvoj tip. Poleg tega je mračna in že na daleč se čuti, da nima srca v sebi. Po moje vidi le denar. A ne tvojega.«

	»Vse si povedal, vse veš. Morda bova rekla kdaj drugič kaj več na to temo. Seveda, če bova do takrat še živa.«

	Pojedla sva in se odpeljala nazaj v nakupovalno središče. Nisem ga odložil v garažni hiši, ampak nekje drugje ter mu naročil, naj gre peš do tja. Če se bova želela videti, se pokličeva. Spomnila sva se gesla, ki bo pomenilo to, da se vidiva ob enih popoldan v tej garaži. Vse enako kot danes. Poslovila sva se in jaz sem se odpeljal domov.

	Šele doma sem vklopil telefon in spet postal dosegljiv. Dobil sem sporočilo od Klare, da se lahko vidiva tudi jutri v soboto, a me sprašuje, če lahko pridem v Trst, tja kot zadnjič. Čudno se mi je zdelo, zakaj je našla čas ravno jutri, v soboto, saj je bila do sedaj vse sobote zasedena. Je morda to past? Se je že začelo? Upam, da ne.

	Naslednji dan sem se odpravil proti Trstu. Iz avta sem poklical Dunjo.

	»Dober dan, Dunja! Imate kaj novih novic iz bolnišnice?«

	»Dobro jutro, Jan! Ničesar novega ni. Morda gre naslednji teden spet na operacijo. Kri se mu nabira v glavi. Precej velik hematom ima.«

	 »No, to pa res ni nič dobrega. Kaj pa policija? Vas pusti pri miru?«

	»Kakšen klic ali dva že dobim na dan. Avti tudi patruljirajo mimo hiše. Le v Romanovi pisarni so bili še enkrat in so nekaj iskali. Tajnica jim je odprla, jaz tako ali tako ne morem iti tja. Prosila sem čistilni servis, da se povežejo s tajnico in pospravijo ter očistijo pisarno.«

	»Če lahko jaz kaj pomagam ali če me potrebujete za nadzor nad delom, z veseljem pridem.«

	»Hvala za prijaznost, Jan, vendar bomo kar sami zmogli. Če pa bo kaj takšnega, česar ne zmoremo, se pa res obrnem nate. Hvala, ker misliš nanj, in moli za njegovo zdravje.«

	Poslovila sva se in res je, da večkrat pomislim nanj, a moliti res ne znam, saj nisem veren. Žal mi je bilo človeka, da so ga tako zverinsko pretepli in mučili. Zapeljal sem proti Italiji in kmalu sem bil v Trstu. Parkiral sem pred supermarketom; komaj sem našel prazen parkirni prostor, saj je bila trgovina odprta. Klari sem poslal sporočilo, da sem prispel, nato pa sem se sprehodil teh nekaj deset metrov do morja. Obrnil sem se proti hribu in se spraševal, kje bi lahko stanovala Klara oz. Patrizia s svojim Marcom. Nikjer nisem videl posebno drage vile, čeprav je bilo kar nekaj tistih starih velikih hiš, ki bi lahko bile njun dom. Morda sploh ne stanujeta tukaj in sta doma v kakšni razkošni vili v Monfalconu. Verjetno prihaja sem, da bi me zavedla in speljala s prave poti, da ne vidim, od kod prihaja.

	Nisem je dolgo čakal. Prišla je drugačna. Lase je imela zvezane v čop, bila je nenaličena in oblečena povsem preprosto, kot da je še maloprej čistila po stanovanju. Čiščenje sem kaj hitro zavrgel, saj je imela še vedno lakirane dolge nohte, ki vsekakor niso bili primerni za takšna domača opravila. Pa tudi roke je imela tako nežne, da sem dvomil, da je kadarkoli sploh kaj delala. In zakaj bi? Zdaj vem, da je bila žena italijanskega bogataša, podjetnika in verjetno je imela kar svoj čistilni servis in četico ljudi, ki so jima kuhali, pospravljali in še kaj. Morda je imela tudi otroka, a še nisem vedel zanj.

	»Ciao, Jan!«

	»Zdravo!«

	»Si prišel v navtično trgovino?«

	»Ne, prišel sem zaradi tebe.«

	»Aha,« je rekla in pogledala v tla, kot da ji je bilo nerodno ali kot da me ni mogla gledati v obraz.

	»Greva lahko kam na kavo?« sem jo vprašal, kajti pred supermarketom se mi res ni dalo pogovarjati.

	»Ja, lahko, sprehodiva se malo višje. Glej, tam je ena prijetna restavracija in lahko v miru sedeva.«

	Hodila sva ob obali in prvih nekaj korakov sva bila oba tiho. Ob srečanju ni bilo objema, nasmeha, poljuba. Čisto drugače je bilo vse, kot je bilo to v najinih zadnjih srečanjih. Čeprav sem imel svoj scenarij za današnje srečanje, ki je bil v glavi zrežiran bolj na trdo in pestro, se je ta zdaj odvijal ravno nasprotno. Bilo je bolj tiho, bolj mehko in boječe.

	»Veš, rad bi se ti opravičil za zadnjič. Kar koli sem že rekel, je bilo v tistem trenutku verjetno narobe,« sem po tiho spregovoril.

	»V redu je, Jan. Razumela sem te in vem, da si podvomil o čustvih, ki sem ti jih izkazovala in jih gojim do tebe.«

	»Torej jih še vedno gojiš?«

	»Seveda jih. Misliš, da si luč in da se te da ugasniti na stikalu? Tepček.«

	Ko mi je omenjala čustva in ko mi je omenila dvom do nje, se nisem več mogel zadržati. Niti do kave nisva prišla in verjetno je danes ne bova spila. Počil mi je film, zato sem segel v žep, kjer sem imel zložene natisnjene papirje in ji jih pomolil pod nos. Z visokimi toni, ki so že mejili na moje prve tone, ko lahko že rečem, da se že derem, sem nastopal pred njo kot da se mi je zgodila največja krivica na svetu.

	»Meni govoriš o čustvih! Meni! Kaj pa je to? Poročena si z Marcom, meni pa pridigaš o čustvih! Kje pa so moja čustva?«

	Bilo ji je nerodno in verjamem, da bi sama najraje zbežala od mene. Pravzaprav še sam ne vem, zakaj sploh ni. Ljudje, ki so hodili mimo naju, so se obračali, saj so opazili, da z nama ni vse v redu. Z roko je umaknila liste, ki sem ji jih molel pod nos, kot da bi bila razočarana, ker sem jo ujel v babičini shrambi s prsti v sladkem medu.

	»Jan, vse ti lahko pojasnim,« je rekla tiho, umirjeno in res se je vedla odraslo.

	A jaz sem bil še vedno tista užaljena in razočarana druga polovica najine ljubezni. »Kdaj pa si mi mislila povedati za to? In kako dolgo si me mislila še vleči za nos?«

	»Jan umiri se, vse ti bom povedala.«

	»Ja, seveda mi boš, ti mi boš vse povedala. Verjetno je bila to igra, ki ti jo je naročil mož. Bi tudi jaz bil pretepen kod drugi, ker se družim s tabo!«

	Kar naenkrat se je postavila predme, me prijela za prsi, s pestmi je stisnila srajco tako močno, da bi lahko iz nje pritekla voda. Svoj obraz je potisnila čisto do mojega in z jezo, s katero se lahko človeku zaledenijo žile, rekla: »Poslušaj me zdaj, ti domišljavec! Če takoj ne nehaš vpiti, bom res odšla in me nikoli ne boš več videl. Za vse, kar mi očitaš, obstaja razlaga, a ti človek sploh ne pride do besede. Zdaj me pa ti poslušaj in ne prekinjaj me!«

	Še vedno me je držala za prsi in za trenutek sem v njenih kotičkih ustnic videl belo peno od sline. Videl sem, da je moje obnašanje izbilo sodu dno in zdaj je res bolje, da jo malo poslušam. Zato je nadaljevala: »Tukaj na cesti se ne bom prepirala in dokazovala, ali te imam rada ali ne. Ne bom dokazovala, kaj je res in kaj ne in prav gotovo ti tukaj ne morem pojasniti, zakaj je tako. Marsikaj imaš prav in lahko dvomiš o meni. Ne moreš pa me blatiti, ker razvoja dogodkov ne poznaš. Kmalu bi ti sama povedala čisto vse, a si me zadnjič prizadel, ker si dvomil vame in v moje čustvo, da te imam rada!«

	Malo je zajela zrak, me pogledala v oči in nadaljevala: »Zdaj boš šel z mano in boš do cilja tiho kot miš. Vse ti bom povedala, ko prideva tja, kamor te peljem. Tukaj ne bom več razpravljala s tabo!«

	»In kam greva?«

	»Zaupaj mi vsaj tokrat, če mi do sedaj nisi. Ni daleč.«

	Ostal sem tiho in njen prijem je popustil. Spustila je roke z mojih prsi, na tem mestu pa sta ostali dve zmečkanini, posledica njenega močnega prijema. Obrnila se je in mi nakazala z roko, naj ji sledim. Priznam, malo me je bilo strah, kajti po Dušanu in Romanu si jaz danes nisem želel biti pretepen. Hodila sva do križišča, nato sva šla rahlo v hrib, dokler se pred nama ni pokazala lepa, a majhna hiša z garažo. Pravzaprav so bile tukaj hiše skupaj, ena do druge, skoraj kot lego kocke, naložene druga na drugo. V tem hribu je bilo malo prostora in vsak delček zemlje ob obali, ki je gledal na morje, je bil izkoriščen. Prispela sva do vhodnih vrat in na poštnem nabiralniku sem prebral priimek 'Greco'. Nič nisem rekel, le presenečen sem ostal in se v sebi spraševal, kaj tu počneva. To še zdaleč ni bil njen dom, pa tudi Marcov ne. Morda je bil babičin? Vstopila sva. Pred stopnicami sem se želel sezuti, a mi je rekla, naj vstopim obut. Povzpela sva se po stopnicah v prvo nadstropje in ona je odprla vrata, ki so od hodnika ločevala dnevno sobo. Pred vrati je zastala, me pogledala in jih odprla.

	»Vstopi.«

	Zahvalil sem se in vstopil v lepo opremljeno in moderno dnevno sobo.

	»Usedi se in se počuti kot doma. Ne boj se, tukaj jaz stanujem. Kaj boš spil? Si še vedno za kavo?«

	Samo pokimal sem in ostal odprtih ust. Da ona tukaj stanuje? Ostal sem sam, ona pa je odšla iz sobe, verjetno v drug prostor. Pogledal sem po prostoru in videl moderno in drago pohištvo, na mizi pa lepo kristalno posodo s pokrovom. V njej so bili čokoladni bomboni. Vzel sem kristalni pokrov, ga malo potehtal v roki, kot bi želel vedeti, če bo dovolj težak za namen, ki sem ga imel v mislih. Bil je in z njim bi lahko napadalca vsaj malo poškodoval, zato sem ga dal pod levo stegno in ga tako skril. Razgledoval sem se še naprej, kot bi si po vsem prostoru želel zapomniti vsak detajl, ki bi mi prišel prav. Imela je veliko ploščato televizijo, v kotu dve polici s knjigami in eno knjigo na nizki omari, iz katere je viselo knjižno kazalo, kar je nakazovalo, da se je ta knjiga še nedavno brala. Po tleh je bil položen nov parket ali pa kakšna nova oblika laminata, ki je bil res lep in svetleč. Na steni sta bili dve umetniški grafiki in nič drugega. Ogledovanje po prostoru je zmotila Klara, ki je vstopila v sobo. Tokrat je bila drugačna, saj se je med tem preoblekla. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar bom pomnil celo življenje. V sobo je vstopila še ena Klara, in ta je bila oblečena kot moja prejšnja Klara. To je bilo že skoraj preveč zame. Sem pil? Sem bolan? Vidim privide? So me omamili že v zraku? Prava Klara je na pladnju nosila kavo in vodo, prva pa se je usedla na levo stran od mene. Bil sem tiho in vse besede so se mi zataknile v grlu. Počasi sem spustil roko proti pokrovu skodelice, da sem jo imel tesno ob sebi. Prava Klara je položila pladenj na mizo, sedla poleg mene, tako da se me je tiščala in se tiho nasmehnila.

	»Ti je zdaj kaj bolj jasno?« me je vprašala.

	Bil sem tiho in gledal enkrat njo in enkrat tisto drugo. Nato je ta druga vstala in mi pristopila korak bližje in ponudila roko v pozdrav. Tudi sam sem z neko nevidno močjo vstal in sprejel njeno roko v pozdrav. Ob tem sem pustil pokrov na sedežu, da je bil viden obema.

	»Jaz sem Patrizia,« je rekla ženska nasproti mene v lepi in skoraj tekoči slovenščini, morda za odtenek slabši, kot sem jo bil navajen slišati nekaj zadnjih druženj z eno od teh dveh žensk. Nato se je prijazno nasmehnila, me stisnila k sebi in me poljubila na obe lici. Klara je vzela pokrov s sedeža in ga z nasmeškom postavila tja, kamor spada. Mar to pomeni, da sta bili enojajčni dvojčici? Bili sta si podobni kot jajce jajcu. Nobene razlike nisem videl. Ta čas, ko sva se midva pozdravljala, je Klara razdelila kavo in vodo. Spil sem vodo na dušek in še več bi je, če bi jo imel. Imel sem suho grlo in zdelo se mi je, da mi glava gori. Ostal sem v zadregi, v kakršni še nisem bil.

	»Jan, zdaj veš malo več in razumem te, da si presenečen, šokiran in še kaj več. Nič ti nisem želela govoriti osebnega o sebi, dokler nisem bila prepričana, da misliš z mano resno in da to ni neka tvoja detektivska igra. Torej, to je moja sestra dvojčica, in kot si izvedel, je to Patrizia. Ona je bila poročena, jaz pa še nikoli.«

	»Kakšna detektivska igra? O čem govoriš?«

	»Saj veš, zakaj sva se srečala v hotelu in zakaj si se potikal v Lepantu?«

	»No ja, to ni tako.« Naprej nisem več znal povedati, saj bi se še bolj zavozlal z besedami, kot sem se že.

	»Jaz ti ne bom nič govorila, morda je čas, da ti kaj več pove Patrizia, če te to zanima. Ona ve tudi vse o nama.«

	Nato je Patrizia prisedla še bližje k meni in me prijela za roko. Pustil sem jo, da me tako drži, in četudi bi si jo želel odmakniti, tega nisem mogel. Zagledal sem se v njene oči, ki so bile popolnoma enake, lahko bi rekel, da so bile celo iste, kot jih je imela Klara.

	 »Jan, jaz vem o vama skoraj vse, kot ti je povedala Klara. Midve nimava skrivnosti. Morda je čas, da ti jaz kaj povem o sebi. Jaz sem tista, ki je bila poročena z Marcom, a sva se pred kratkim ločila, čeprav že nekaj časa ne živiva skupaj. Sem drugačna od Klare, ki je tiha, ni družabna in predvsem je pri moških zelo previdna. Jaz sem lahkoživa, ljubim življenje, svojeglava in kljubovalna. In ravno to slednje me je pripeljalo, da sem se odločila, da kljubujem Marcu in se preselim k njegovemu poslovnemu partnerju.«

	»K Dušanu Traku, a ne?«

	Zdaj sta oni dve ostali odprtih ust in sta me gledali, kot bi slišali nekaj, česar nista mislili niti v sanjah.

	»Kako pa ti poznaš Dušana?« me je vprašala Patrizia.

	»Sem ti rekla, da nekaj ve, ker je bil v marini Lepante, pa v hotelu je igral kupca neke večje jadrnice. Pa tudi jahto je verjetno videl,« je rekla Klara.

	Bil sem tiho in obračal glavo enkrat k eni, spet drugič k drugi. Razmišljal sem in poskušal razvozlati vse povedano.

	»In zdaj, ko vse vesta, me bosta ubili, razkosali in vrgli v morje, da me morski psi pojedo.«

	Na moj zadnji stavek sta se obe nasmejali in Patrizia je nadaljevala: »Torej poznaš Dušana. Res je, zagledala sem se v njega, kajti on mi je bil res lep moški. Sicer ni bil tako bogat, kot je bil Marco, a včasih me premami lepota, nežnost in res dobro srce. Tako ljubeč je bil z mano in zdelo se mi je, da sem ga osrečila, ker sva bila skupaj. Tudi jaz sem bila srečna, kajti začutila sem pravo srečo, pravo ljubezen, in če ne bi bila prisiljena, bi tam ostala celo življenje.«

	»Torej te niso ugrabili? Ali so te?«

	»Na nek način sem bila ugrabljena in na drug način spet ne, saj sem odšla na svojih nogah iz hiše.«

	»Ne razumem. Zdaj pa sem zbegan. Si ali nisi?«

	»Da boš bolje razumel, ti bom morala povedati še kaj več.«

	»Ti mi kar povej, kar veš. Jaz vem tudi marsikaj in morda pridemo resnici do dna. Vem za Azimuta, vem za Dušana, vem za Romana, vem, da so oba pretepli, vem za Marca, za njegovo vilo na Hrvaškem, vem, da je capo …«

	»Si ti policist?«

	»Kakšen policist neki? Lahko ti Klara potrdi, da nisem,« sem rekel.

	»Upam, da res nisi policist ali detektiv, kajti takšnih ljudi ne maram,« je rekla dovolj ostro, da sem razumel, da misli resno.

	 »Kaj pa novinarje? Ampak jaz sem drugačen. Samo z navtiko se ukvarjam,« sem vprašal malo prestrašeno, a po drugi strani tudi malo v šali. Če sta si vse povedali, potem je Patrizia tudi vedela, s čim se ukvarjam.

	»Tudi novinarje ne. No, zdaj pa ti povej, kaj veš o meni in Dušanu.«

	»Vem le to, da si bila menda ugrabljena, da so mu ti isti ugrabitelji vzeli jahto zaradi nekega dolga. In ne vem, komu je to Dušan dolgoval, čeprav zdaj sklepam, da Marcu.«

	»Koliko ti lahko zaupam?«

	»Kolikor želiš. Lahko nič in gremo skupaj nekam na kavo. Kasneje si rečemo nasvidenje in to bo vse. Ali pa mi poveš, kar želiš, in si morda celo izmenjamo to, kar vemo, da dobimo celotno sliko 'puzzlov'. Če nam bo še kaj manjkalo, pa se potrudimo, da skupaj dokončamo to sestavljanko.«

	»OK, deluješ mi razumna oseba. Povedala sem že, kako sem prišla do Dušana. Zdaj pa še, kako sem odšla. Večkrat me je klical Marco in mi prepovedoval, da bi se družila z Dušanom. Zagrozil mi je, da če ostanem pri njem, se bo on umešal med naju. Že od začetka sem vedela, da mi ne bo lahko in da me Marco, čeprav sva se pred kratkim ločila, ne bo pustil pri miru. Zato je bila edina alternativa temu, da se zaročim z Dušanom ter tako Marcu dokažem, da mislim resno. Vedela sem, da imata skupne posle, a nisem vedela, kakšne. Ko je Marco izvedel, da sem se z njim zaročila, se mu je zmešalo. Odpeljalo se mu je. Še danes se spomnim, kako me je dva dni po zaroki poklical in me prosil, naj mu prisluhnem za samo tri minute, za njegove zadnje tri minute z mano, potem pa me ne pokliče nikoli več. Mislila sem, da sem uspela s svojim načrtom o zaroki, zato sem ga poslušala in se že naslednji trenutek zgrozila ob slišanem,« malo je zastala, zajela spet sapo in nadaljevala: »Rekel mi je, če v naslednjih 48 urah ne zapustim tega pedra, bo oba zaprl v kovinski sod in naju potopil na dno Jadranskega morja. Takrat sem se odločila, da zamenjam telefonsko številko, da me ne bi več klical, saj sem želela živela mirno in ljubeče življenje.«

	»Spijta kavo,« nama je rekla Klara, za katero se je res izkazalo, da je popolnoma drugačna od sestre. Ona je bila tiha in potrpežljiva, Patrizia pa je bila agresivna in skoraj malo nevarna. S kom se družiš, takšen si, pravijo in ona je imela res dobrega učitelja. Nagnil sem skodelico proti ustom in od dobre kave naredil dva hladna požirka. Vedel sem, da je to espresso kava iz kapsule, zato sem se obrnil h Klari, da bi jo prosil za novo kavo, a me je ravno v tem trenutku zmotila cela četica Patrizijinih italijanskih kletvic. Obrnil sem se k njej in jo videl, kako se je polila po bluzi. Slekla se je kar pred mano in na njenem telesu so se prikazale slike tatoojev. Njene prsi je zakrival črn modrček in na njenem vratu je visela enaka verižica z enako polovico srca, kot jo je imela Klara. Zdaj sem se zavedal, da sem ves čas delal krivico Klari. Klara ji je podala drugo bluzo in to, s kavo polito, je odnesla v kopalnico.

	»Hišo v Portorožu so opazovali in seveda so vedeli za vsak najin korak. Dušan je imel teden dni dopusta in vsako jutro je odšel po sveže žemljice v pekarno. En dan so takoj po njegovem odhodu pozvonili na vratih. Bila sem še v postelji in mislila sem, da se je vrnil Dušan in da je kaj pozabil. Takoj ko sem jih odprla, so v hišo vstopili trije moški in mi ukazali, naj se spakiram in grem z njimi. Ker tega nisem želela narediti, mi je glavni od njih primazal dve močni klofuti, da sem padla po tleh. Nato me je prijel za lase, ki sem si jih še pred minutko zvezala v čop, in me povlekel po tleh. Vedela sem, da je Marco trd oreh, a vem, da nikoli ne bi dovolil, da me kdo udari, fizično napade ali mi stori kaj žalega. Zdaj vem, da mu takrat nisem pomenila kaj dosti, le njegov ponos je bil ranjen, ker sem bila v postelji z drugim.«

	»In potem so te peljali do jahte in ste z njo odpluli v Italijo.«

	»Točno tako. V marino smo se pripeljali z dvema avtomobiloma, ki sta bila parkirana pred Dušanovo hišo. V obeh avtih sta že sedela dva pripravljena in oborožena moška. Tam so že bili drugi trije moški, ki so znali upravljati takšno plovilo. Z jahto smo odpluli do marine Lepanto in jo parkirali pred njegovim skladiščem.«

	Ufff, spet so jahto parkirali. No, zdaj sem vsaj vedel, zakaj so v marini Lepante drugi ljudje prihajali na to jahto. Nič lažjega, saj je bilo skladišče oz. tista siva hala njegova.

	»Dobro, zdaj mi je marsikaj jasno, a še vedno ne, zakaj mu je odpeljal Azimuta. To ni poceni jahta, ki se jo da kupiti v vsaki navtični trgovini.«

	»Kako je do tega prišlo, ne vem čisto točno. A nekaj sem že prej vedela, da sta z Dušanom poslovala. Ko sem bila že pri Dušanu, mi ga je ob enem od klicev po telefonu Marco opisal kot človeka, ki je večino svojega denarja zapravljal v igralnicah.«

	»To razumem, samo ne vem, kako je lahko prišel do jahte.«

	Patrizia je pokimala Klari in potem je ta začela govoriti: »To vem jaz. Dušan je odšel v igralnico, da bi tam igral. Žetone je plačal z bančno kartico, saj je imel na računu denar. Igrati bi moral za male zneske, ne pa močno izgubljati. Saj veš, kako je to. Izgubiš in potem upaš, da boš z vsako naslednjo stavo na mizi priigral vse izgubljeno. Vendar če bi bilo tako, potem bi imele vse igralnice izgubo. Tako je vedno bolj padal v minus, iz njega pa tudi v dolgove. Dušanu so lastniki igralnice grozili zaradi vedno večjega dolga in Marco je izvedel za to izsiljevanje. V tem dolgu je Marco videl priložnost, kako na hitro zaslužiti nekaj sto tisoč evrov. Ker sta skupaj 'dobro' poslovala, se je ta Dušanu ponudil, bo on odkupil njegov dolg, ki ga je imel do igralnice, in tako bo Dušan imel mir pred njihovimi izterjevalci. Verjetno bi tako tudi ostalo, če se tukaj ne bi umešala Patrizia in začela živeti z njim. Zato je Marco obiskal svojega odvetnika v Sloveniji.«

	»Poznam ja, Romana iz Izole,« sem rekel.

	»Kako pa ga ti poznaš?«

	»On je tudi moj odvetnik, in če si pozabila, Slovenija je majhna dežela na sončni strani Alp.«

	»Dobro. Nedolgo nazaj je Marco s to pogodbo o odkupljenih terjatvah odšel k Romanu. Vedel je, da sta z Dušanom povezana, zato mu je ukazal, naj sestavi aneks k pogodbi, ki je zajemal garancijo za vračilo tega odkupa terjatev. Naročil mu je, naj ga pregovori, da kot garancijo zastavi svojo jahto in rezervne ključe od nje. V olajševalne okoliščine pa naj mu razloži, da se ta garancija ne bo nikoli unovčila, saj sta vendar poslovna partnerja. To bi se zgodilo le v primeru, če bi se Dušanu kaj zgodilo na cesti. Odvetnik je v tem zaslutil pravi namen Marca in mu odklonil sodelovanje v tem, ker se je zavedal, da je to goljufija. Zaradi takšnega posla bi lahko tudi sam ostal brez odvetniškega poklica. A ga je Marco izsiljeval z nekimi fotografijami in video filmi, zato ga je tudi s tem prepričal. Sicer še danes ne vem, kakšni filmi in kakšne fotografije so to bile.«

	»Jaz vem, kaj je bilo na njih. Roman je v eni od sob njegove vile pri Rovinju užival v posteljnih užitkih z drugim moškim. To je Marco seveda posnel in ga je s tem izsiljeval, da bo te posnetke objavil na internetu in jih poslal časopisnim hišam. Poleg tega je Roman tam snifal kokain, s čimer je bila še najbolj ogrožena njegova kariera.«

	»To mi je znano, na takšen način je Marco ves čas izsiljeval pomembne osebnosti, sodnike, gospodarstvenike, politike in igralce, pravzaprav ves 'jet set', ter tako prišel do vsega, kar si je zaželel in zamislil. To je značilna njegova umazana igra. Vedno je govoril, da se splača vložiti v nekaj, kar imajo snobi radi. Ponudiš jim nekaj, česar drugi nimajo, in če je to tudi prepovedano, bodo te iste osebe uredile tako, da bodo še vedno lahko uživale,« je rekla vidno razburjena Patrizia.

	»Očitno je potem to Roman napisal, uredil in overil ter tako zafrknil Dušana. Marco mu je s tem dejansko legalno ukradel jahto in jo odpeljal v marino Lepante, iz nje odstranil ime plovila in registracijo ter čakal na kupca,« sem spet rekel.

	»Ali morda katera od vaju ve, koliko je Dušan plačal za te terjatve?«

	»Kolikor vem, je bil na teh pogodbah dolg za sto petdeset tisoč evrov,« je povedala Klara in nadaljevala.

	»Zato sva se odpravila v Nemčijo, kjer je imel nekakšen dogovor z enim od svojih mnogih podizvajalcev, da ta odkupi jahto. Če je ne bi, bi prekinil poslovanje z njim in mu morda celo podtaknil kaj sumljivega,« je rekla Klara.

	»Morda veš, za koliko jo je prodal?«

	»Na naš račun je od tega Nemca prišlo šeststo petdeset tisoč. Verjetno je to plačilo za jahto.«

	»Za pol milijona evrov zaslužka se res splača malo manipulirati. Prepis na tega Nemca pa bo opravil nek zavaljen direktor zavarovalnice v Monfalconu, ki menda pozna vse goljufive notarje in druge uradnike. Zavarovanje plovila se vedno opravijo pri njem in tako ta služi mastne denarce,« sem nadaljeval z zgodbo, ki se je zdaj sama razpletala.

	»Ko je Dušan pred nekaj tedni izvedel, da me je Marco izsiljeval in da je on kriv za moje izginotje in za jahto, je poklical Marca in mu začel groziti, da bo obvestil medije, kaj sta skupaj počela. Verjamem, da je Marcu malo mar za to, ker sem prepričana, da ima ta stoodstotno zavarovan hrbet in da ga Dušan ne more izsiljevati. Vendar opomin za izrečene grožnje mu je moral poslati. Dušana so tako nek večer Marcove gorile pričakale pred hišo, ko se je z neko žensko pozno zvečer vrnil domov. Bila sta malo pijana in ni ga bilo težko pretepsti. Tako so vsi mislili, da ga je napadel eden od njenih bivših,« je razložila Klara.

	»Dobro, vse razumem, ne vem pa še, zakaj jih je dobil po glavi odvetnik Roman. In od koga? Od Marca ali od Dušana, ker mu je vse to namestil?« Vsi smo se spogledali in začutil sem, da one ne vedo nič o tem dogodku. Očitno na to še nimamo odgovora.

	Obrnil sem se h Klari in jo zaskrbljeno vprašal: »Klara, si ti bila kakorkoli vpletena v te primere? Si kdaj podpisovala ali morda prenašala sporočila? Zdaj vidim, da si z vsem seznanjena.«

	»Nič, Jan, prisežem. Jaz sem tukaj res čisto nedolžna. Morda le to, da sem tebe prosila, da se ne vtikaj v posle z jahto, ker sem se zbala za tebe. Kot sem ti povedala, sem marsikaj slišala v avtu in videla v pisarni.«

	Ljubeče sem jo pogledal, jo prijel za roko in ji pogledal v oči: »Oprosti mi, ker sem se tako obnašal in ker sem izpadel takšen idiot.«

	Prijela me je za rame in me potegnila k sebi, me poljubila na ustnice, nato pa dejala: »Norček moj.«

	»Klara, kdo je povedal Dušanu, da so me odpeljale Marcove gorile in da me je Marco izsiljeval?« je Patrizia vprašala svojo sestro.

	»Mislim, da je to na nek način izvedel odvetnik. Ker sta bila prijatelja, mu je to potem tudi povedal. A odvetnik je lahko to izvedel šele pred nekaj dnevi,« je ta odgovorila.

	»No, potem pa je zdaj tudi to jasno! Ker je Dušan izsiljeval Marca in ob tem povedal, da je to izvedel od odvetnika Romana, mu je ta zaradi tega poslal svoje barabe, da ga kaznujejo za to, kar je povedal Dušanu. Le da se tokrat niso znali zadržati in so Romana res dobro pretepli, da je sedaj v komi,« sem ugotovil.

	Ob tem je Klara kriknila od groze in si pokrila usta. Objel sem jo in jo s tem vsaj malo potolažil.

	»In kako to, da si ti zdaj tukaj in ne z Marcom?« sem pogledal v Patrizio.

	»Marco me ne mara, ker sem spala z Dušanom, a ne dovoli, da sem z njim, sicer bo oba ubil. In kadar on začne groziti, to tudi naredi. Če ne bi bilo moje Klare pri njem v službi, bi to jaz že zdavnaj uredila po svoje.«

	»Klara, zakaj se ne zaposliš drugje?« sem bil radoveden.

	»To ni tako enostavno,« sta obe odgovorili v isti glas.

	Bilo je že pozno in bolela me je glava. Verjetno od vseh informacij, ki sem jih danes posrkal. Noč se je spustila nad mesto in že v skoraj polnem mraku smo odšli ven ter se sprehodili ob morju. Svež veter, šum morja, zvezde na nebu in dve lepi ženski sta mi kljub vsemu polepšali ta sobotni dan, za katerega sem bil še zjutraj prepričan, da bo drugačen. Za danes sem mislil, da bom izgubil eno in edino žensko, a zaradi preobrata imam zdaj ob sebi kar dve. Bilo je že pozno, ko sem se pripeljal do doma. Okolica bloka je bila tiha in mirna. Čudno se mi je zdelo, da mi v sobi gori luč, ki je skoraj nikoli ne prižigam. Sem jo nehote prižgal in pozabil ugasniti? Lahko bi bilo to, kajti bil sem besen na tisto, kar sem našel na spletu, in mislil, da mi Klara laže.

	Parkiral sem avto in se po stopnicah povzpel do svojega stanovanja. Ključ sem želel poriniti v ključavnico, a sem zastal. Ključavnica je bila zlomljena. S prstom sem počasi porinil vrata naprej in počakal nekaj sekund. V prsih sem čutil povečan utrip srca in vsa kri mi je prišla v glavo, saj sem čutil, da mi gori tudi obraz. Strah me je bilo. Hitro sem se razgledal po stopnišču in iskal vsaj kakšno palico ali kaj podobnega, da v stanovanje ne bi vstopil samo z golimi rokami. Včasih je imela soseda kakšno lončnico na hodniku in v njej je bil vedno količek, ki je držal rastlino v vertikalnem položaju. Spet sem še malo porinil vrata, da so se odprla vsaj toliko, da je sem lahko vstopil v notranjost. Sredi koraka sem se spraševal, če delam prav, da grem notri. Nikoli se nisem imel za junaka, a tudi pretiran strahopetec nisem bil. Naj raje pokličem policijo? Ne, ne bom, to moram rešiti sam. Stopil sem še korak naprej in na omarici sem zagledal veliko kovinsko žlico, za obuvanje čevljev. Prijel sem jo in jo dvignil v zrak, če bi slučajno moral udariti vlomilca, za katerega pa sploh nisem vedel, ali je še v stanovanju. Zagledal sem veliko svojih stvari, ki so ležale razmetane na tleh. Zdaj sem imel še eno oviro, na katero sem moral paziti. Počasi sem se prebijal v dnevno sobo, kjer je nad računalniško mizo svetila luč. Dnevna soba je bila na pogled takšna, kot bi vanjo udarila bomba.

	Niti v sanjah se nisem zavedal, da imam v stanovanju toliko stvari. Razgledal sem se po sobi in v njej ni bilo nikogar. Počasi sem pogledal še v druge prostore, a nikjer nisem našel ničesar drugega kot le razmetane stvari. Omare so bile na široko odprte, na tleh je bilo vse polno razmetanih stvari in čakalo me je veliko dela, preden bom vse to spravil na svoje mesto. Odšel sem v kuhinjo, ki je bila po moji prvi oceni najbolj razmetana.

	Vso hrano, ki sem jo imel v omarah, je nekdo razsul po pultu in od tam naprej po tleh. Nisem mogel verjeti, ko sem v kotu, kjer sem imel zamrzovalno omaro, na tleh našel nekaj zamrznjenih kosov mesa in zelenjave. Sklonil sem se, jih pobral in v rokah začutil še trdo in hladno pakiranje. Pomislil sem, nato pa spoznal, da je to nekdo naredil malo pred mojim prihodom. Dvomim, da je bil sam, kajti lahko bi se predčasno vrnil domov in ga zalotil. Hitro sem spravil nekaj še zamrznjenih paketov nazaj v hladilno omaro, nekaj stvari tudi v hladilnik, iz katerega sem vzel le pivo in si ga odprl. Imel sem suha usta in nekaj sem moral spiti. Sedel sem za kuhinjski stol in najraje bi zajokal. Besen sem bil! Res sem bil besen. Kdo bi mi lahko vlomil v stanovanje in kaj je sploh iskal? Denar? Zlato? Spil sem še preostanek piva na dušek in vstal, ter se odpravil v kopalnico. Zdelo se mi je, da je kopalnica še najmanj prizadeta. Le brisače in plastenke s čistili, ki jih imam v omarici nad pralnim in sušilnim strojem, so bile na tleh. Pobral sem vse to s tal, malo stresel, da iz brisač pade na tla morebitni prah ter vse zložil. To je bilo še najmanj, kar lahko naredim.

	Po nekaj minutah sem bil vesel, da sem to naredil, saj je bil vsaj en prostor pospravljen. Moral sem se olajšati, in ko sem spustil vodo v stranišču, mi je blisknilo v glavo, kaj bi lahko tisto, kar je vlomilec iskal. Kuverto!

	Zdi se mi, da sem kar preskočil do omare, kjer je na tleh, ležal stroj za pošiljanje dokumentov. Nisem se ga dotaknil, saj sem se spomnil, da imam odprte žaluzije, zato se z ulice vse vidi v stanovanje. Zagrnil sem zavese in stopil do njega. V roke sem vzel faks in takoj ugotovil, da je z njim vse v redu. Nič na njem ni manjkalo, vse je bilo zaprto in ne odlepljeno. Vesel sem bil, da sem se spomnil na ta star in neuporaben stroj, ki je bil ravno prave velikosti za kuverto in tam, kjer je bila laserska kartuša je bilo ravno dovolj prostora, da sem jo zvil in jo vtaknil namesto kartuše. Sam nase sem bil ponosen, kako dobro sem to naredil in kako dobro mesto sem izbral za skrivališče. Le kdo bi pomislil, da se v tem aparatu skriva verjetno, nekaj pomembnega.

	Danes ne bom nič pospravljal, ker ne smem prižigati dodatnih luči. Pospravil sem samo še posteljo, in preden sem odšel pod tuš, sem omarico za čevlje potisnil pred vhodna vrata, da teh ne bi mogel nihče odpreti, razen če bi se na silo zaletel vanje in potem premikal omarico. Takrat bi se že zbudil in se tudi znal obraniti pred vlomilci. A strah ima velike oči, zato sem na tla podstavil še kuhinjski stol, ki je tako leže bil ravno prave velikosti, da se je z ene strani, kjer so štiri noge, naslonil na omaro, vrh naslonjala pa v steno. Zdaj nihče niti na silo ni mogel vstopiti.

	V kopalnici sem se slekel in iz zadnjega žepa mi je padel prepognjen zvitek s papirjem. Seveda, to je bil natisnjen papir, s katerim sem ves razjarjen in užaloščen mahal pred lepim obrazom svoje Klare. Razgrnil sem papir in se zagledal v obraz lepe ženske. Srce mi je kar poskočilo od radosti, ko sem na njem ob Marcu videl Patrizio in ne Klare. Kakšno olajšanje! Roman je izbral prave besede, ko mi je prvič govoril o njej. Z njimi se je res lepo poklonil ne le njeni lepoti, temveč tudi brezmadežni duši, čeprav je takrat še ni tako dobro poznal. Obraz na sliki je bil v bistvu deviški, jasnega, neposrednega pogleda, v katerem ni bilo nobene skrivnosti. Oči je imela tako odkrite, pogled zmagovit in z njimi je njen obraz bil videti močan in skupaj s pogledom je kazal na intelekt. Noben moški se zagotovo ni mogel upreti takšni ženski, takšni lepoti. Tako se tudi Dušan ni mogel upreti čudoviti Patrizii. Čeprav sem vedel, da je na sliki druga ženska in ne ta, ki sem jo imel rad, me je trenutna strast po videnem vznemirila. Konec koncev je bila to ženska, ki je postala žrtev mogočneža, ki se ga je bala. Z novim moškim in z novo ljubeznijo je ta ženska postala srečna, skupaj z ideali in visokimi pričakovanji v nadaljnjem življenju. Zanjo je bil Dušan primerna oseba in v njem ni začutila nič slabega. Končno sem se odločil, da vse skupaj vržem v koš za smeti, nato sem se oprhal in odšel v posteljo.

	Toda spanje ni bilo lahko. Še preden sem zaspal, se mi je v mislih prepletala slika Klare, Patrizie, tudi Marca, tistega skladišča in jahte. V moji glavi se je dogajalo sto na uro. Še vedno sem se spraševal, s čim je lahko Marco izsiljeval Patrizio, da je zapustila Dušana. Nekaj je moral vedeti o njej, ali pa je bila ona v strahu pred nečim, kar je on počel. Nikakor mi ni šlo iz glave sporočilo, s katerim ji je zagrozil. Oba bo vtaknil v sod in ju vrgel na dno Jadranskega morja. Zakaj v sod, če bi lahko to naredil na bolj enostaven način, in sicer ju samo ubil in nekam zakopal. Začutil sem, da bi lahko bilo ravno tisto skladišče ključ do Marcove skrivnosti. Moral bom oditi tja, se razgledati in poiskati namig, ki bi me vodil iz tega labirinta. Obstajati je moral nek drug razlog, nekaj bolj prepričljivega od tega, kar sem danes izvedel.

	Spomnim se, da sem v njunem glasu začutil, da se obe ženski zelo bojita tega Marca. To je bil resnični izraz strahu. Strah pred čim? Nisem mogel niti želel ugibati. Morda je bil to strah pred razkritjem kakšne skrivnosti. Misel me je nenadoma še bolj razbistrila. Čutil sem, da se zapletam v mrežo lastnih vprašanj. Poskušal sem v mislih preskočiti ta vprašanja in odgovore, ki jih nisem poznal, vendar mi to ni uspevalo. Zdelo se mi je, da me nekaj močno drži, neka močna teža me je potiskala na tla. Nisem se mogel rešiti te teže. Vedno dlje je trajal ta boj z mislimi v meni, medtem ko nisem spal in sem strmel v strop. Čutil sem, da me je vse skupaj začelo dušiti.

	Zjutraj sem se zbudil in sploh ne vem, kdaj sem zaspal. Verjetno niti nisem dolgo spal, kajti bil sem nenaspan in izmučen. Spomnil sem se, da imam stanovanje razmetano. Takoj sem se pokril čez glavo, kot bi želel, da bi bile vse to le sanje. A žal je bila to resničnost.

	Najprej sem zamenjal zlomljeno ključavnico z eno staro, ki sem jo imel doma. Zanjo sem imela samo en ključ, saj sem drugega izgubil. Danes je nedelja in jutri kupim novo, takšno, v katero se ne da vrtati in je ni tako enostavno zlomiti. Ves dan sem pospravljal po stanovanju. Veliko stvari iz kuhinje sem moral zavreči, pa tudi nekaj stvari iz drugih prostorov je romalo v koš. Večine teh stvari nisem več potreboval ali pa so bile od vlomilca poškodovane, umazane ali celo polomljene.

	 Bližal se je večer in občutil sem, da sem bil še sam polomljen od dela, zato sem si nalil kozarec viskija, sedel v fotelj in se spraševal, kdo bi mi to naredil. Navaden vlomilec ali več njih to niso bili. Nič mi niso odnesli ali ukradli. Edina pameten razlog je bil, da je nekdo res iskal kuverto, ki mi jo je zaupal Roman. A kdo bi to bil? Sumil sem Dušana, a močno dvomim, da je on sposoben kaj takšnega izpeljati. Kljub vsemu ključavnice ne zna profesionalno zlomiti in brez odvečnega ropota vstopiti v stanovanje. Ne, on že ni bil. Verjetno je najel koga, ki to zna. A tudi to bom kmalu izvedel, vem, da bom.



	POGLAVJE XIII.

	Naslednjo noč sem imel moreče sanje. Sanjal sem, da mi je nekdo vlomil v stanovanje, ko sem jaz še spal. Vem, da sem se prebudil iz sanj in v sanjah kričal, a v resnici niti glasu nisem spravil iz sebe. V meni je bila neka nepojasnjena blokada. Kar nekaj trenutkov sem tako zbujen in prestrašen zrl v prazno, preden sem lahko jasno razmišljal. Tako resnične in živahne so bile te sanje. Komaj sem verjel, da sem v resnici še vedno v postelji in da je okoli mene vse pospravljeno, nič ni nametano po tleh, kot je bilo to videti še včeraj. Kopal sem se v lastnem znoju, čeprav vem, da nisem imel vročine. To iz človeka naredi strah. Šklepetali so mi zobje, ko sem poskušal prižgati stikalo za luč. Ko mi je to končno uspelo, sem pogledal na zapestno uro. Ura je bila komaj ena, ena po polnoči. Noč je bila jasna in prijetna, čutil sem, da je zunaj pihal šibak vetrič. Lune ni bilo, zvezde pa so sijale tako močno, da sem jo nagonsko iskal. Vedel sem, da kmalu ne bom nazaj zaspal, dokler se mi živci ne pomirijo v telesu. Pravzaprav se je treslo celo telo. Sanje so mi pregnale vso željo po spanju. Stopil sem k napol odprtemu oknu in zajel svež zrak v svoja pljuča. Ulica pod oknom je bila prazna in za trenutek sem se začudil, da na njej ni prometa in ne ljudi. Pa saj kako bi bili, če je tako zgodnja ura. Ljudje zdaj spijo. Upam, da moje sosede ni prebudil krik, ki je prebudil mene. Potem sem se spomnil, da krika sploh ni bilo, da sem ga enostavno sanjal.

	Ne vem, kdaj sem zopet zaspal, a vem, da sem se tudi to jutro prebudil polomljen in utrujen. Vstal sem, se uredil in ob kavi razmišljal, kaj mi je storiti. Najbolje bo, da grem k Dušanu v pisarno. Skodelico sem pustil kar na mizi in v njej je bilo še nekaj kave. Oblekel sem se in se z avtom zapeljal pred poslovno zgradbo. V sprejemni recepciji sem izvedel, da ga danes ni bilo v službo. Torej je verjetno doma. A kje je to? Poklical sem na njegovo številko, a se mi ni javil. In kaj naj zdaj? Ravno sem razmišljal, kako bi prišel do naslova njegovega stanovanja v Ljubljani, ko mi pozvoni telefon. Dušan! Vračal mi je klic, zato sem hitro vzpostavil zvezo in se javil.

	»Dušan, potrebujem te,« sem bil kratek.

	»Verjamem. V Portorožu sem,« sem ga slišal, kako težko govori.

	»Si ti v redu? Je kaj narobe s tabo?« sem ga zaskrbljeno vprašal.

	»Pridi pa se pomeniva,« je še dejal, nato pa prekinil zvezo.

	Sedel sem v avto in v dobri uri sem že parkiral pred njegovo hišo. Pozvonil sem in nekaj trenutkov za tem so se odprla vrata. Ves v začudenju sem vstopil v hišo, saj ni bilo nikogar videti. Potem pa sem ga zagledal za vrati. Dušan je še komaj stal na nogah in bil je ves v modricah. Na njegovih oblačilih so bili še vedno sledovi posušene krvi, ki mu je tekla iz ran, povzročenih z udarci pesti, morda tudi s čim drugim. Podprl sem ga in skupaj sva odšla do njegove spalnice, kjer sem ga položil nazaj v posteljo.

	»Si sam? Je še kdo tu? Kaj pa tista ženska?« sem hitel spraševati.

	»Nikogar ni, sam sem,« je rekel, utihnil, nato pa zaprl oči.

	»Kdo ti je to naredil?«

	»Saj veš, kdo. Marcovi razbijači.«

	»Zakaj pa so te?«

	»Jezni so, ker ne morejo priti do Romana, ki se ne odziva. V petek so bili tudi pri njegovi tajnici.«

	»Kdo je bil pri njej? Ti razbijači?«

	»Tudi, a ti so verjetno čakali v avtu, medtem ko je odvetnik iz Italije, ki je imel pooblastilo od Marca, zahteval od nje, da se vsi Marcovi primeri in dokumenti prenesejo v Italijo. A tajnica mu tega ni želela dati. Potem so prišli k meni in so me zopet izsiljevali. Bil sem besen nanje. Povedal sem jim, da me zdaj lahko tudi ubijejo, ker vem, da jim je odklenkalo. Kajti vem, da ima nekdo kuverto in v njej na USB-ključku vse dokumente, ki lahko bremenijo Marca.«

	»Zakaj si jim šel to govorit! Si nor?« sem ves rdeč v glavo rekel.

	»Ne vem, zakaj, le maščevati sem se jim želel. Prasci!«

	»Si jim povedal, da imam to kuverto zdaj jaz?«

	»Ne vem, mislim, da ne.«

	»Mislim, da si jim povedal.«

	»Nisem, ne verjamem.«

	»V soboto sem pozno zvečer prišel domov in v moje stanovanje je nekdo vlomil, ga povsem razmetal, ker je nekaj iskal. Ključavnica na vratih je bila profesionalno zlomljena, brez večjega hrupa.«

	»Jan, če sem jim kaj rekel, sem to res nevede.«

	»Nevede se to ne da povedati. A zdaj je, kar je. Zdaj se moram pripraviti, da bodo tudi mene poskusili dobiti, in ko me dobijo, bodo tudi mene pretepli. Saj veš, s takšnim nasiljem najprej pridejo do želenega,« sem rekel ob spoznanju, da sem verjetno zdaj jaz na vrsti.

	»In kako oni vedo, kje si ti doma?« me je s težavo vprašal.

	»To res ni nobena težava. Pol ure časa jim je to vzelo in nekaj minut telefoniranja.«

	Pomislil sem na Patrizio in Klaro, a sem kaj kmalu opustil misel na to, da bi od njiju kaj izvedeli. Dušan je bil že utrujen od pogovarjanja in je zaprl oči. Odšel sem v kopalnico, vzel manjšo brisačo in jo zmočil z mlačno vodo. Odšel sem nazaj v spalnico in ga nežno obrisal po pretepenem obrazu, na katerem se je že zdavnaj strdila kri. Ob tem mi ga je bilo zelo žal in spraševal sem se, kdaj se bo to končalo. Bil sem tiho in ga brisal. Morda je ob pretepu omedlel in se šele naslednji dan ves pretepen prebudil. Ni kaj, moje sanje so bile manj moreče od tega, kar sedaj vidim pred sabo.

	Vrnil sem se v kopalnico, da bi našel kremo, kakšno koli, da mu namažem lice. Potreboval sem še škarje, da z njega izrežem okrvavljeno srajco in preverim, ali ima še pod njo kakšno rano ali podplutbo. Škarje sem našel v kuhinji, zato sem se vrnil v spalnico. S telesa sem mu zrezal srajco in ni se mi upiral. Komaj sem jo potegnil izpod njega, saj ga je vse bolelo. Razen dveh podplutb na njegovem rebrnem delu ni bilo drugih ran, a bal sem se, da so bila rebra nalomljena ali celo zlomljena. Pa saj se tudi od samega udarca v njih človek težko premika. S kremo se mi ni pustil mazati, verjetno je bilo to zanj še vse preveč boleče. Prinesel sem mu vodo v kozarcu in spodnjo ustnico je komaj premikal. Bila je razklana in potrebna vsaj enega šiva.

	»Dušan, v bolnišnico morava. Kaj veš, kakšne poškodbe še imaš?«

	Dvignil je roko in samo s kazalcem odmahnil, kar je pomenilo, da tega ne želi storiti. Po eni strani sem ga razumel, a spet po drugi sem se zbal za njegovo zdravje.

	Pregledal sem omare in našel svežo športno majico. Ko sem se obrnil proti njemu, je že spal, zato ga ne bom silil, da se obleče. Dobro sem ga pokril, nato pa sem odšel v kuhinjo. Našel sem kozarec, in čeprav ni bilo niti še poldne, sem si nalil za dobra dva prsta jamajškega belega ruma. Sedel sem na fotelj in razmišljal, kaj mi je storiti. Sedeti tu ne morem, ker nimam za kaj. Zapustiti ga tudi ne morem, kajti tako bo sam in morda bo potreboval mojo pomoč, ko se zbudi. Bil sem v nekakšnem precepu. Odšel sem v kuhinjo in komaj sem našel nekaj hrane, da sem mu skuhal nekakšno mineštro iz zmrznjene zelenjave in nekaj starega krompirja, od katerega je bila le še sredica uporabna. Vse skupaj sem pustil na štedilniku, mu napisal sporočilo in zapustil njegovo hišo. Še dobro, da ima ključavnico na vhodnih vratih tako narejeno, da se lahko odprejo le z notranje strani, z zunanje pa ima namesto kljuke le bučko.

	Najbolj sem jezen sam nase, ker nisem dobil vseh odgovorov. A tudi s temi, ki sem jih imel, sem bil vsaj malo zadovoljen. Bal sem se, da bi me te barabe dobile in me preteple. Zdaj vedo, da doma nimam tega, kar iščejo, zato bodo želeli s silo izvedeti, kam sem to skril. Moram dobro pomisliti, kaj mi je storiti.

	Odšel sem do marine in se sprehodil ob morju, da si zbistrim misli. Morda grem kasneje še v koprski trgovski center in nakupim nekaj hrane in pijače, ki mi je zdaj manjkala v domači kuhinji. Kava, testenine, riž, moka in druga hrana, ki je bila razsuta po kuhinjskem pultu, je postala nekakšna neuporabna mešanica, namenjena le še za v smeti. Po polurnem sprehodu sem se vrnil do avta in tam sta do mene pristopila dva moška. Oblečena sta bila v črne kavbojke in črn suknjič, pod njim pa sta imela črno majico. Obuta sta bila v črne športne čevlje in že na daleč se je videlo, da sta barabi. Eden, s temnimi očali, se je postavil za mano ter me tako čuval, da se nisem mogel umakniti. Drugi, ki je stal pred mano, je imel na aknastem obrazu močne brke in bril se je po glavi, čeprav mislim, da so mu še vedno rasli lasje. Nagovoril me je v hrvaščini.

	»Moj šef želi od tebe nekaj, kar ni tvoje. Imaš to v avtu?«

	»Nič nimam in ne vem, o čem govorite. Verjetno ste me s kom zamenjali,« sem prestrašeno rekel.

	»Želim si, da to lepo urediva, kajti obljubim ti, da boš v nasprotnem 'scal' svojo kri.«

	»Res ne vem, o čem govorita. Kaj želita od mene?« Niti do konca nisem rekel, me je tisti od zadaj udaril s pestjo v predel desne ledvice. Od bolečine sem videl vse zvezde našega vesolja in desna noga mi je klecnila, ne da bi si to sam želel. Potem me je ta spredaj, s katerim sem se pogovarjal, prijel za lase in mi glavo dvignil tako, da sem ga gledal v obraz.

	»Naslednji udarec ti bo odprl arkado in zaprl eno oko,« je rekel.

	Želel sem se dvigniti, a mi je moški za mano to preprečil. Stopil je na moja meča desne noge in me tako pritisnil ob tla. Zakričal sem od bolečine v kolenu. Že sem se pripravil na naslednji udarec in v mislih že videl odprto arkado nad očesom, ko je nekaj metrov stran od nas zatulila sirena. Bila je policija, ki ji je bilo sumljivo, kar se je dogajalo na parkirišču.

	»Našel te bom!« je še rekel ta z brki in že sta se pognala v beg.

	Iz avta sta stopila policista in eden od njiju je še nekaj metrov tekel za napadalcema, potem se je ustavil ter nekaj govoril po radijski postaji. Drugi je stopil do mene in mi pomagal vstati. Bolelo me je koleno, bolela so me meča in najbolj me je bolel predel, kjer je bila moja desna ledvica.

	»Kaj je bilo to?« me je vprašal policist.

	»Kaj le? Dva Hrvata sta me napadla in od mene zahtevala denarnico in uro.«

	»Sta vam jo vzela?«

	»Ne, na srečo ste prišli ravno pravi čas,« sem rekel.

	»No ja, ni bilo ravno tako videti, da bi bila roparja. Morali bomo napisati zapisnik. Boste to prijavili kot poskus ropa in napad od neznane osebe? Saj je neznana, kajne? Ali je znana. Povejte mi.«

	 »Nimam vam česa povedati, ker sem v šoku.«

	»Kaj pa ste delali tu in od kod ste?«

	»Sem iz Ljubljane in prišel sem v marino, da bi se pozanimal, ali imajo tu kakšno prosto mesto za mojo jadrnico,« sem si na hitro izmislil.

	»Vseeno bi vas prosil, da greste z nama na postajo.«

	»Lahko grem, ja. A rad bi se odpeljal s svojim avtom, da ga ne puščam tukaj.«

	»Lahko, peljite za nama.«

	Peljali smo se na policijsko postajo in tam sem moral še enkrat povedati, kako se je vse skupaj začelo. Spraševali so me vse mogoče in me na koncu prepričali, da sem podal kazenski pregon zoper dve neznani osebi.

	S strahom sem odšel iz policijske postaje in se zatem še nekaj minut vozil po gosto naseljenih ulicah mesta, da bi ja videl, če se kdo vozi za mano. Verjetno sta prej opazovala Dušanovo hišo in me tako nepripravljenega dobila pred avtom. Spraševal sem se, ali sta bila ta dva moja sobotna vlomilca. Ker se nihče ni vozil za mano, sem zavil proti meji in se nato zapeljal proti Rovinju.

	Odločil sem se, da se za nekaj dni skrijem na svojo barko, tam ostanem nekaj dni, dokler vse skupaj malo ne potihne in dokler si ne pozdravim še zelo boleče rane. Pomislil sem na Dušana, a žal mu jaz več nisem upal pomagati. Vsak zase se bova morala znajti.

	Nisem se pripeljal niti do državne meje, že me je klicala neznana telefonska številka. Bi se javil? Ne bi? Tudi če sta ona dva, ne vesta, kje sem. Vseeno sem se javil in zaslišal moški glas: »Pozdravljeni, gospod Zala. Tukaj kriminalist Tošić s policije. V računalniku sem pravkar opazil zaznamek, da ste bili danes v Portorožu napadeni. Bi se lahko oglasili pri meni v pisarni ali pa povejte, kje ste, pa pridem jaz do vas. Samo vprašanje ali dva bi vam zastavil.«

	»Lahko me vprašate kar zdaj,« sem rekel.

	»Gospod Zala, bilo bi bolje, če se pogovoriva v živo. Oba veva, da to ni bil naključni rop. Se zavedate, da ste za krivo izjavo lahko kaznovani z zaporom?«

	»Nobena kriva izjava ni bila. Bilo je točno tako, kot sem povedal in podal izjavo.«

	»Gospod Zala, predolgo sem v tej službi in vem, kdaj oseba na drugi strani laže.«

	»Torej me imate za lažnivca?«

	»Kaj naj si drugega mislim o vas, gospod Zala? Lahko bi bilo drugače, če se vidiva in pogovoriva. Prepričajte me.«

	»Bom, a ne danes. Drugič.«

	»Čim prej, tem bolje. Sami veste, da se bo napad ponovil tudi drugič in samo našima policistoma se lahko zahvalite, da vas ni bilo treba pobirati po koščkih z asfalta.«

	»Morda res, a najprej me bo treba najti. Nekaj časa me že ne bodo našli.«

	»Lahko pridem do vas? Kamorkoli lahko pridem, samo povejte kam.«

	»Vam javim, ko bo čas,« sem rekel.

	»Trmasti ste in trma ni dobra. Upam, da ne bo prepozno. Še enkrat vam povem, da vas bodo našli in da vas ne bo problem iskati, saj ste vsem vidni po telefonu. Ugasnite ga in – če je možno – odstranite baterijo. Če ni možno, pa ga samo ugasnite in iz telefona vzemite SIM-kartico, da se ne boste prijavljali na vsak oddajnik.«

	»Hvala, gospod Tasić. To bom tudi naredil,« sem se zahvalil.

	»Tošić. Branko Tošić sem.«

	»Oprostite, ker sem vas preimenoval.«

	»Že dobro. Čuvajte se. Drugega vam ne morem zaželeti.«

	Prekinila sva telefonski pogovor in bil sem ravno pred državno mejo. Zapeljal sem na stran, nato pa si na papir zapisal nekaj telefonskih številk in ugasnil telefon. Iz njega sem vzel tudi SIM-kartico in nadaljeval pot čez mejo vse do Rovinja.

	V Rovinju sem pustil avto na parkirišču marine, snel z njega registrske tablice, jih dal v avto pod sedež in se sprehodil do prvega ponudnika mobilnih storitev. Želel sem si kupiti nov telefon in novo SIM-kartico, a mi je prijazen prodajalec povedal, kam naj grem kupit nezaklenjen telefon, ki ga bom lahko uporabljal tudi s slovensko SIM-kartico. Po SIM-kartico pa naj le pridem nazaj, saj imajo prav tu najbolj ugodne pakete. To sem res naredil in se tudi zahvalil prijaznemu prodajalcu.

	Obiskal sem še bližnji supermarket, si nakupil nekaj hrane in pijače ter se napotil proti marini. Odšel sem na barko in zdaj, ko sem imel aktiviran telefon in telefonsko številko, sem poslal SMS-sporočilo Klari in jo prosil, da nikomur, niti Patrizii, ne pove za to številko. Za enkrat drugih ne bom klical in nikomur ne bom javljal svoje nove telefonske številke.

	V marini mi je bilo lepo, čeprav vreme te dni ni bilo ravno najboljše. En dan je bilo oblačno in vetrovno vreme, naslednji dan spet oblačno, ponoči pa je deževalo kot za stavo. Spet tretji dan je ves dan deževalo in tudi v barko je pritisnilo hladno vreme, zato sem bil vesel, da nisem imel potrebe zapustiti njene notranjosti. Poleg tega me je celo telo bolelo. Vedno ko sem šel na stranišče, sem gledal, ali je med urinom tudi kri. Na srečo je ni bilo in bil sem vsaj malo potolažen.

	Bil je petek, ko sva si s Klaro pisala sporočila. Kar nekaj sva si jih poslala, preden me je zvečer poklicala po telefonu.

	»Se bova kaj videla čez vikend?« je vprašala Klara.

	»Lahko se vidiva, če si želiš.«

	»Bi ti prišel k meni, v Trst?«

	»Imam boljši predlog, dobila se bova nekje drugje. Kdaj imaš čas?«

	»Lahko bi se videla v nedeljo, če ti odgovarja.«

	Malo sem pomislil, nato pa vseeno vprašal: »Kaj pa, če bi se videla jutri in še v nedeljo? Lahko bi skupaj prespala, a obljubim, če si ne želiš ali imaš strah pred tem, lahko spiva vsak zase, v ločenih posteljah.«

	»Ne vem, no. Po eni strani je to mamljiva ponudba, po drugi strani pa se mi zdi še prehitro, da bi skupaj spala. Si mislil, da pridem k tebi v Ljubljano?«

	»Najprej mi povej, kdaj imaš čas? Morda že v soboto dopoldne, popoldne, zvečer?«

	»Jutri ne delam, a imam zgodaj zjutraj neke obveznosti in računam, da sem lahko od enajste ure ali še malo prej prosta. Pridem v Ljubljano?«

	»Klara, tako se dogovoriva. Nikakor me ne kliči več s svojega telefona. Če me že kličeš, se mi javi na Viber s sporočilom, jaz pa te pokličem nazaj in ti vse povem. Obleci se športno in toplo za vsak primer. Lažje je s sebe sleči eno oblačilo, kot obleči, česar nimaš.«

	»Zelo si skrivnosten.«

	»Verjemi mi, da imam razlog za to. Vse ti povem, ko se vidiva. Zdaj pa ti meni zaupaj.«

	»Dogovorjeno! Si piševa,« je dejala in končala s pogovorom.

	Lepo bi bilo, če bi se nama izšlo. Danes sem se počutil že čisto v redu, zato sem odšel v supermarket in kupil kar nekaj stvari, ki mi jih je primanjkovalo na barki. Poleg tega sem kupil nekaj hrane več kot po navadi, saj jutri pride Klara. Pospravil sem, počistil prah in vse zložil na svoje mesto. Najboljšo, tj. sprednjo kabino sem namenil njej, zato sem ji postlal s svežo posteljnino. Sam pa sem prenesel svojo posteljnino v zadnjo kabino, kjer še nikoli nisem spal, a tudi enkrat je lahko prvič.

	Zvečer sem odšel še na sprehod ter na bližnjem travniku nabral šopek rož, ki sem jih postavil v kozarec, saj vaze nisem imel. Raznobarvne cvetlice so se lepo zlile z notranjostjo barke in so samo s pogledom nanje dajale svežino temu prostoru.

	Noč se mi je zdela dolga in počutil sem se kot mali otrok, ki gre naslednji dan na morje. A vendar sem bil jaz že na morju, le čakal sem svojo damo, v katero sem bil res zaljubljen. Obdajala me je nekakšna notranja radost, saj bom prvič z njo tudi čez noč. Zato sem s težavo zaspal in zato tudi prespal svojo jutranjo uro za vstajanje.

	Pogledal sem na uro, se obril in uredil, nato pa sem odšel v marino. V trafiki sem si kupil dnevni časopis, nato pa sem odšel v restavracijo na kavo. Čakal sem, da se mi javi Klara, in kot bi jo priklical, mi je poslala sporočilo, da čez deset minut odhaja od doma. Tudi sam sem ji poslal sporočilo, v katerem sem napisal, naj me pokliče malo pred Koprom. Verjamem, da se ji je vse zdelo čudno in na nek način mi je je bilo žal. A drugače tokrat res nisem mogel. Jutro je bilo lepo, tiho in dokaj toplo. Za jutri je napovedano skoraj poletno vreme in žal mi je bilo, da je vremenska napoved napovedovala še vedno hladno noč.

	Ni dolgo trajalo, ko mi je Klara poslala sporočilo, da je na bencinski črpalki v Kopru. Ko natoči gorivo, lahko gre proti Ljubljani. Zato sem se odločil, da jo pokličem preko Viber aplikacije, preko katere sva si pošiljala sporočila.

	»Zdravo, Klara. Ko bi samo vedela, kako sem te vesel. Lahko ti povem, da nisem v Ljubljani in boš morala priti drugam. Ni tako daleč, a poskusi me razumeti in mi zaupaj. Vse ti povem, ko se vidiva. Imaš navigacijo v telefonu in ne v avtu?«

	»Res si skrivnosten. Seveda imam, povej mi naslov in prosim ne straši me s temi tvojimi skrivalnicami.«

	»Prosim, ne bodi jezna, a za te skrivalnice, kot jih ti imenuješ, imam dober razlog. Poslal ti bom naslov na sporočilo, in kot sem ti rekel, zaupaj mi.«

	Poslovila sva se in poslal sem ji sporočilo: 'Do mene imaš malo bližje kot do Ljubljane, a vseeno bo to trajalo eno uro. Pridi v Rovinj, Nakupovalni center Konzum, Ulica brače Božić 4.'

	Ni manjkalo dolgo, ko sem dobil sporočilo, v katerem so bili le vprašaji: '????'

	Jaz pa sem ji odgovoril: 'Čakam te ob pol enih na parkirišču. Veselim se te kot majhen otrok Božička.'

	Malo kasneje sem tudi sam odšel v avto in se zapeljal pred trgovski center. Zraven njega je prodajalna z avto deli. Tam sem kupil pregrinjalo za avto. Bilo je kitajske izdelave, zato je bilo tanko in poceni. Spet sem sedel v avto in se zapeljal malo višje po cesti in čakal, kdaj se bo pripeljala Klara. Zagledal sem njen avto in čakal sem, da je zapeljala mimo mene. Nato je zavila pred trgovski center in se nekje sredi velikega parkirišča ustavila in me čakala. Jaz sem še malo počakal in gledal, ali ji kdo ne sledi. A nikogar ni bilo, ki bi mi bil sumljiv. Zato sem se zapeljal do nje in ji nakazal, naj mi sledi. Vozila se je za mano in prispela sva v marino. Našel sem prazen parkirni prostor, malo odmaknjen, zato ne bo tako na očeh. Sam sem pustil svoj avto nekaj mest stran in z njega zopet snel svoje registrske tablice ter jih spravil v prtljažnik,

	iz njega pa vzel prekrivalo, s katerim bom prekril Klarin avto. Povedal sem ji, kaj bom naredil s pregrinjalom, ona pa me je še bolj čudno pogledala. Vseeno mi je pomagala, da sva njen avto skupaj prekrila. Vzel sem njeno torbo in sprehodila sva se do barke.

	»In to je tvoja barka?« je vprašala, ko sva prišla do nje.

	»Ja, to je moja ljubezen.«

	Stopila sva na krmo. Njeno torbo sem odnesel v salon in jo položil na tla pred mizo. Tudi ona je vstopila v notranjost in se razgledala po njej.

	»Saj nisi prvič na jadrnici?« sem jo vprašal in se zagledal v njene oči.

	»Sem, ja, bila sem že na jahtah, več njih, na jadrnici pa še nikoli. Majhno je, a tako simpatično.«

	»Klara, imam predlog, in sicer, da nekam izplujeva in bova tam na sidru prespala. Jutri se vrneva, saj je napoved vremena dobra in pravšnja za to. Noč bi znala biti malo hladna, a saj ne bova spala zunaj na prostem. Zaupaj mi.«

	»Ne vem, če sem v zadnjih desetih letih tolikokrat slišala

	ali prebrala besedici 'zaupaj mi', kot sem to slišala v zadnjih nekaj urah. Zaupam ti, Jan, a v teh dveh besedah je toliko neznank, da me postaja že malo strah.«

	»Klara, vse ti povem ob svojem času. Ta čas bo takoj, ko v vodo spustiva sidro.«

	»Pojdiva. In da veš, od tega trenutka je moje življenje v tvojih rokah.«

	Odvezal sem barko in odplula sva iz marine. Napotil sem se na kratko plovbo do turističnega otoka, ki mu pravijo Crveni otok. Tja sva priplula v pol ure. Sidral sem na vzhodnem delu otoka, ki je zaščiten pred manjšimi vetrovi. Na sidrišču ni bilo gneče, zato sva bila lepo razporejena med jadrnico z nemško zastavo na levi in slovenskim gliserjem na desni.

	»Boš kavo? Sok? Morda kaj drugega?«

	»Kavo bom, mleko pa si bom sama dodala, če ga imaš. Pa vodo bi.«

	»Takoj bom skuhal in tudi mleko sem kupil.«

	Skuhal sem kavo, ona pa si je nalila za dobro čajno žličko mleka v skodelico. Imel sem prave skodelice za kavo, gostinske, ki sem jih nekega zgodnjega jutra pobral z ene od gostinskih miz. Odnesel sem jih na barko, jih opral in od takrat jih redno uporabljam. Tako sem dobil tri skodelice za dolgo kavo in eno večjo, verjetno za kapučino. Nalil sem ji še vodo v kozarec in vse odnesel v kokpit, kjer sva v senci biminija sedla na oblazinjeno klop. Takrat sem jo pogledal. Tudi ona se je zazrla vame in verjetno je pričakovala, da ji pojasnim današnjo situacijo.

	»Lahko kadim?« me je vprašala.

	»Lahko, a tam na krmi, kjer dim in morebitne majhne goreče ogorke od tobaka veter odnese v vodo in ne kam na barko. Si že kdaj slišala, da lahko takšna barka, če se poliester vžge, zgori v celoti v pičlih petnajstih minutah?«

	Videl sem, da je najprej razmišljala, če bi sploh kadila, nato pa je iz torbice vzela cigareto in si jo prižgala. Vstala je in odšla na krmo, kjer se ni usedla, le z eno roko se je prijela za pletenico, ki je držala jambor in tudi njo, da ne pade v vodo. Bila je lepa s spuščenimi lasmi, ki so ji padali na temno rdečo majico z rokavi do komolcev. Na prsih je imela srebrn svetleč napis iz kristalčkov neke znane blagovne znamke. Oblečena je bila v črne hlače, ki so delovale kot usnje. Bile so oprijete in so tako še bolj poudarile njeno čudovito postavo. Pod golimi gležnji je imela obute rdeče in modne športne copate.

	Čeprav smo na barki bosi ali vsaj v obutvi, ki se nosi samo na plovilu, sem bil tokrat tiho in upal, da nima drobnih kamenčkov na podplatu, s katerimi bi mi lahko poškodovala tikov ali plastični del barke.

	S hrbtom sem se naslonil na trup barke, ki je bil desno od vrat salona, tako da sem jo lahko gledal, kaj počne na krmi. Začel sem ji pripovedovati, kaj se mi je zgodilo, ko sem se v soboto vračal od nje. Povedal sem ji za zlomljeno ključavnico, vlom, za razmetano stanovanje. Na trenutke sem ji to pripovedoval tako dramatično, da je ta zgodba dobila nekakšno dobro podobo filmske kriminalke. Povedal sem ji, kako sem vse pospravil in se odpravil v Portorož, in ko sem ji povedal za pretepenega Dušana, se je ta usedla na rob ob vhodu na krmo.

	»Morala bi poklicati Patrizio. Ona bi to morala vedeti, kot bi jaz želela kaj takšnega vedeti o tebi.«

	Skomignil sem z rameni, kar naj bi pomenilo, da je to njena izbira. Nisem bil najbolj ravnodušen, da bi telefonirala, ko je bila z mano, a mislim, da ji niso sledili. A bila je tako pametna, da je Patrizii telefonirala preko aplikacije, kar se mi je zdelo boljše, kot da je uporabila njeno telefonsko številko.

	»In kaj pravi Patrizia?« sem jo vprašal, ko je končala s telefoniranjem.

	»Najraje bi odšla tja, k njemu. A se boji zase in tudi zanj. Verjetno ne bo nič naredila, vsaj še ta vikend ne. Trenutno je v stanovanju v Monfalconu, ki je last Marca, in ta ima tam popoln nadzor nad njo. Ne verjamem, da bi si upala zapustiti Italijo in oditi v Portorož. Še vedno vozi avto, ki ji ga je kupil Marco za rojstni dan, in verjamem, da ima v njem sledilno napravo.«

	»Ja, verjamem, da jo ima. Je avto, ki ga voziš, tvoj ali služben?« sem jo zaskrbljeno vprašal.

	»Zdaj je moj, bil pa je služben, dokler direktor ni kupil novega. Ne skrbi, nimam v njem sledilne naprave, če na to misliš.«

	 »Ja, ravno na to sem pomislil in kar težko mi je bilo pri srcu, da sem bil tako nepreviden,« sem rekel, nato pa še povedal, kako sem se od Dušanove hiše odpravil na obalo, se sprehodil in kako sta me ob avtu zasačila dva Marcova plačanca. Med pripovedovanjem je imela odprta usta od začudenja in vse bolj in bolj je spoznavala, da se tudi njej lahko zgodi kaj čudnega, ker se druži z mano. Poleg tega sem tudi sam pomislil, da bi Marco naredil nekakšen represiven ukrep nad Klaro in me tako izsiljeval, da bi od mene dobil to kuverto. Povedal se ji, da sem imel srečo, da se je ravno ob tistem trenutku pripeljala policija in me rešila, da mi ti dve gorili nista izmaličili obraza.

	Pristopila je k meni in me poljubila. »Rada te imam!« je rekla in se nežno stisnila k meni.

	Skupaj sva naredila kosilo, nekakšno vegetarijansko rižoto, ki sva jo zalila s kozarcem dobrega Caberneta. Nato sem jo povabil na kavo, ki jo bova spila v restavraciji hotela ob obali otočka. V vodo sem postavil gumenjaka, a nanj nisem dal motorja, saj bom tako kratko razdaljo raje preveslal. Ob sestopanju z barke v gumenjaka sva se oba na glas zasmejala, saj je bila tako nespretna, da je le malo manjkalo, pa bi oba padla v vodo. Sicer je ta imela še vedno dovolj temperature za tiste bolj vročekrvne plavalce, zame pa je bilo njenih 21 stopinj že prehladno.

	Na otoku sva se sprehodila in prav začudil sem se, ko sva se pogovarjala in mi je ob tem zatrdila, da je celo prvič v Rovinju in da za ta čudoviti otoček sploh ni vedela. Povedala mi je, da je ona s starši veliko letovala na Sardiniji, nekaj malega pa tudi na Siciliji. Zdaj, ko je večja, pa je letovala na Eolskih otokih, pravzaprav na otoku Lipari, kjer je Marco imel svojo počitniško vilo. Ob tem sem postal malo ljubosumen nanj, saj mi je najprej padlo na misel, da je bila ona z njim na tem lepem otoku. A je v nadaljevanju povedala, da sta bili tam s Patrizio, ki je bila takrat še poročena z njim.

	Na obali sva našla prijetno mizo na soncu, ki je toplo sijalo, a ni imelo tiste moči, zaradi katere bi iskala senco za najino pitje kave. A namesto kave se je Klara odločila spiti koktajl, ki so ga postregli v rdeči barvi in z obveznim dežnikom ter slamico. Lepo nama je bilo, zato sva se prepustila soncu in vsemu lepemu, kar naju je obkrožalo. Odpeljal sem jo še na drugi otok, ki ga je s tem velikim, povezovala umetno narejena betonska škarpa ali bolje rečeno valobran. Še preden sva prišla do vrha, kjer stoji nekakšna kapelica s stebri, sva slišala, da se tam nekaj dogaja. Povzpela sva se na planoto in presenečeno obstala ob pogledu na poročni dogodek.

	Nevesta, vsa v belem ter s čudovito dolgo čipkasto obleko in šopkom v rokah, je stala poleg ženina, ki je nosil elegantno temno sivo obleko. Poleg njiju, en korak za njima, sta stali verjetno njuni poročni priči. Matičar jima je nekaj bral iz mape, ki jo je držal pred sabo. Dogodek sva gledala s strani, od daleč, saj se nisva želela pomešati s povabljenci, katerih pa – roko na srce – ni bilo ravno malo. Nato sta se mladoporočenca poljubila, prisotni pa so zaploskali in natakarji so nosili pladnje s kozarci, v katerih je bila penina. Nazdravili so in vsi hiteli čestitati mladoporočencema. Klara se je naslonila name in se tako še bolj stisnila k meni.

	»Tako bi se jaz želela poročiti. Samo s pričami in prav tu. Tako romantično je tukaj, da bi za vedno ostala s tabo.«

	»Jaz bi se poročil le s tabo,« sem rekel.

	»Saj to sem tudi mislila, moj tepček.«

	»Samo potem bi te moral najprej zaročiti. Najina zaroka je bila lažna, saj nisva imela prstana.«

	»Saj si me zaročil! Pa tudi prstan sem dobila. In še vedno ga hranim v škatlici za prstane. Veliko mi pomeni, sploh zato, ker je od tebe.«

	Obrnil sem jo k sebi, jo poljubil in pogledal v oči: »Klara, ljubim te in res bi rad ostal s tabo za vedno.«

	Nadaljevati nisem več mogel. Zdaj je ona mene prijela za vrat, me še bolj prižela k sebi in me res na dolgo in strastno poljubila.

	»Tudi jaz ljubim tebe,« je tiho rekla in mi nato dala še kratek poljub na ustnice.

	Vrnila sva se na barko in se še dolgo pogovarjala v kopitu. Oprhala sva se na krmi in prvič sem videl Klaro v kopalkah, saj se ni želela sleči do golega, kar sem naredil sam. Nato se je udobno in toplo oblekla.

	Naredila sva si prigrizek, ki sva ga jedla ob gledanju res dobrega romantičnega filma. Bilo je že pozno in bila sva na krmi, kjer je kadila in gledala v zvezdnato nebo.

	»O, kako lepo je tukaj. Bova še kdaj prišla?«

	Srce mi je zaigralo ob tem, kar sem slišal, in postal sem še bolj srečen, kot sem že bil. To je ob enem bilo vprašanje in potrditev hkrati. Želela si je biti še naslednjič z mano. Prav na tem mestu.

	»Seveda bova, seveda bova,« sem ji obljubil.

	Odšla sva v salon in pokazal sem ji njeno posteljo. Pogledala me je in mi hudomušno dejala: »Ne bom se pretvarjala, da me bo ponoči strah, vsekakor si ob že tako romantičnem popoldnevu in lepem večeru ne želim spati sama. Spala bi skupaj, tam, kjer je največ prostora.«

	»Velja, če si to res želiš. Potem bova spala prav tu. Oba,« sem ji odgovoril.

	Umila sva si še zobe in odšla v posteljo. Bilo je to prvič,da sva nekje prenočila skupaj, v isti postelji. Spomnila sva se, da sva spala v istem hotelu ob istem času. Tako blizu, a vseeno tako daleč.

	»Morda bo slišati malo čudno in morda celo osladno, a vseeno bom povedala, kar mi leži na duši. Vesela sem, da si me povabil sem, na tvojo barko. Obenem pa sem srečna, da sem tu prav s tabo. In to prav danes, ko je poseben dan. Ne vem, kako naj ti to povem, a tudi če te ne bi napadli, bi vsekakor bila skupaj, v Trstu ali kje drugje. Sprehod, restavracija, pijača, večerja in midva. A tu je drugače, lepše. Morda se morava vseeno zahvaliti usodi, da sva zdaj skupaj.«

	Poljubil sem jo in jo poljubljal še kar nekaj časa, dokler me ni odrinila od sebe in vprašala: »Je že polnoč?«

	»Je, že proč, sedem minut. Zakaj?« sem vprašal.

	»Zato, ker mi lahko zdaj prvi voščiš za rojstni dan,« je rekla, se nasmejala in vstala tako, da je bila na kolenih. Samo strmel sem vanjo in mislil, da se šali. »Ti to resno? Rojstni dan imaš, jaz pa tega ne vem?«

	»Resno, moj prvi rojstni dan, ki ga ne preživljam s Patrizio. Še vedno sva ga praznovali skupaj. Pravzaprav ga bova tudi jutri zvečer, a danes sem tu s tabo.«

	Voščil sem ji in ji zaželel vsega lepega v življenju. Nato pa dodal: »Žal mi je, ker nimam darila zate, a obljubim, da ga dobiš ob naslednjem srečanju.«

	»Jan, ne potrebujem darila. Zame je darilo že to, da sva danes skupaj, na barki, ob tem romantičnem otoku. To je najboljše in najlepše darilo zame. Torej se ne obremenjuj. In ker sem, kot sem ti pravkar povedala, danes od tebe že dobila darilo, te moram zdaj jaz povabiti za svoj rojstni dan na sladico.«

	»Sladico? Jutri?« sem vprašal, zraven pa dvignil obrvi od začudenja.

	»Ne jutri, takoj in zdaj! Torej, nocoj imam zate pripravljen samopostrežni bife, zato te prosim, da si postrežeš kar sam. Na meniju je danes sladica, imenovana moje telo, zato si ga postrezi in si ga vzemi, kolikor hočeš.«

	Nasmehnila se je in jaz nisem več čakal. Položil sem jo v posteljo, se nagnil nad njo, nato pa jo poljubil. Vsak najin poljub je bil bolj strasten od prejšnjega in v nekem trenutku sva začela slačiti drug drugega. Poljubljal sem jo po licu, jo na rahlo grizljal po mečicah ušesa in se z ustnicami spuščal po njenem vratu. Poljubljal sem ji njene prsi, jih z roko gnetel in se s svojim jezičkom igral po njeni nabrekli bradavici. Spustil sem se z jezikom do njenega popka, ko me je prijela za glavo, mi jo dvignila tako, da so se najine oči srečale in tiho dejala: »Želim si te. Zdaj ga hočem imeti v sebi. Daj mi ga!«

	Povzpel sem se na njo in ji ga počasi, a nežno dal. Ljubila sva se tako, da sem ležal na njej, a že čez nekaj trenutkov je bila ona na meni. Poljubi nežnosti so se prepletali s čustvi, o katerih sem sanjal. Na trenutke nama je strast, ki se je porajala v nama, enostavno ušla izpod nadzora in komaj sva krotila to željo drug po drugem. Ja, to noč sva se ljubila s strastjo. Ne vem, kdaj sva zaspala, vem le to, da se je stisnila k meni in jaz sem ji med poljubi šepetal, da jo ljubim, da je najlepša ženska na svetu in da sem jaz najbolj srečen moški na našem planetu. Zjutraj sva si spet zaželela ljubljenja in se v vsej tej silni ljubezni zlila v eno. Strastno sva se ljubila. Klara je bila nežna in strastna ženska hkrati.

	Jutro je bilo vremensko mirno in sonce je sijalo direktno v naju. Bilo je še prenizko, da bi ga bimini, ki je služil za zaščito priti njemu, lahko ubranil. Vendar so bili ti žarki, ki so padali na naju, prijetni in topli. Spil sem kavo, medtem ko je ona jedla. Ko se je najedla, je v roke vzela skodelico z že hladno kavo in odšla na konec barke. Uživala je v dimu svoje prve današnje cigarete. Odločila sva se, da ostaneva na barki, zato sva se ves čas pogovarjala, se stiskala in poljubljala. Skuhal sem ji rojstnodnevno kosilo in ga lepo okrasil, da je bilo vsaj to videti svečano. Bilo je že zgodnje popoldne, ko me je Klara opomnila, da bi bil čas, da se vrne domov. Imela je rojstni dan in doma jo je čakala sestra, s katero bosta vsekakor skupaj praznovali svoj praznik. Dvignila sva sidro in zaplula do marine ter se privezala. Na parkirišču sem ji pomagal, da sva odgrnila avto, ki je bil čist in nič ni bil prašen, kot so bili ostali avtomobili zraven njenega. Poljubila sva se in hudo nama je bilo, ker sva se morala posloviti. Odpeljala je s parkirišča in gledal sem za njo, vse dokler ni izginila v gostem nedeljskem prometu.

	Vrnil sem se na barko in razmišljal, kaj naj storim. Naj grem v Ljubljano? Tam verjetno kdo sedi v zasedi in me čaka, da se vrnem. Če ostanem na barki, sem morda več ali manj varen, a obsojen na samoto. Ob tej misli sem se počutil kot begunec. Nisem imel računalnika ne tablice. A sreča, da sem imel telefon, preko katerega sem se lahko povezal na internet in bil vsaj malo v stiku z realnim življenjem. A s kom naj se pogovarjam? Z nikomer razen s Klaro, ki je edina vedela za to telefonsko številko. Odločil sem se ostati še to noč, nato pa bom moral oditi domov. Nekaj si bom moral izmisliti, kajti takšnega življenja ne morem živeti.



	POGLAVJE XIV.

	Bilo je oblačno ponedeljkovo jutro in pil sem kavo na barki. Vikend je minil in okoli mene ni bilo skoraj nikogar. Pogledal sem v nebo in razočarano ugotovil, kako je pri človeku pomembno tudi vreme, ki lahko nanj deluje pozitivno, ugodno ali ob današnji oblačnosti depresivno. Razmišljal sem o vikendu, ki je za mano, in v meni so se prepletali različni vtisi tega, zame pomembnega časa, preživetega s Klaro. Potem sem pomislil na najino prihodnost, ki je bila zaradi Marca in njegovih plačancev za zdaj še bolj negotova. Moj um se je ukvarjal z mnogimi mislimi, ki so bile nenavadne in meni neprepričljive v zvezi s pomanjkanjem lastne varnosti, ki bi varovale moje življenje in lastne interese. Vsa ta zmedenost mi je zameglila um in vsako novo spoznanje o moji nemoči je bilo videti preveč okrutno. Prepletel sem prste in jih stisnil tako močno, da so členki dobili belo barvo. Naj sem si še tako prizadeval, nisem našel rešitve, s katero bi potolažil svoje strahove.

	Odločil sem se, da se vrnem v Ljubljano. Tokrat se zapeljem skozi Šmarje in ne ob obali. Vseeno bom med vožnjo poklical še Dušana, da slišim, kako je z njim, nato pa še s svojega telefona pokličem Dunjo, da vidim, kako gre Romanu. Pospravil sem barko, v torbo pospravil svoje stvari, na hitro odtalil še delujoči hladilnik, stvari iz njega pa zložil v večjo vrečo, ki jo bom odnesel domov. Na parkirišču sem spet moral pričvrstiti registrske tablice in zapeljal sem se proti Sloveniji.

	Med vožnjo sem kar nekajkrat klical Dušana, a se ta ni odzval. Verjetno je bil zaseden, morda je bil že v službi v Ljubljani, morda kje na terenu. Rane je verjetno že malo zacelil, čeprav dvomim, da je s tako izmaličenim obrazom sploh lahko šel med ljudi. Pripeljal sem se do Kopra in spomnil sem se kriminalista Tošića. Zapeljal sem na stran, na avtobusno postajo, in spet razmišljal. Bi šel do njega? Mu povedal resnico? No, na koncu sem spoznal, da to ne bi bilo dobro, zato sem si rekel, da je najbolje, da grem v Strunjan na kavo in še vseeno malo premislim o tem. Čeprav je bil dan oblačen in ne preveč topel, sem se sprehodil do znanega lokala na obali, pred katerim je na vrtu ob morju kljub delovnemu dnevu sedelo kar nekaj ljudi. Tukaj je drugače kot v Kopru ali Izoli in tukaj me zagotovo nihče ne bo iskal. V tem lokalu v neposredni bližini plaže sem našel prosto mizo, sedel ter si naročil kavo in kozarec vode. Obenem pa sem prosil mladega natakarja, da mi še prinese en dnevni časopis, saj vem, da ima ta lokal kar nekaj revij in časopisov za stranke. Gledal sem v daljavo na zasidrane velike tovorne ladje, ki so čakale, da iztovorijo svoj tovor. Kmalu sem dobil svojo kavo in časopis, ki ga nisem rad bral, saj sem zanj vedno govoril, da je to t. i. 'revolver cajteng'. A včasih sem se tudi z njim moral zadovoljiti. Tokrat me je pritegnil naslov na naslovnici današnjega časopisa. Na sliki je bil Piran in z velikimi črkami je bilo napisano 'Skok znanega arhitekta z obzidja'. Bral sem naprej in bolj sem bral, bolj sta me spreletavala srh in spoznanje, da v tej zgodbi nekaj ne bo v redu. Bral sem naprej, 'Ljubljanski arhitekt Dušan T., ki je bil eden vodilnih ljudi v znanem slovenskem gradbenem podjetju, je v noči iz sobote na nedeljo skočil v gotovo smrt z visokega obzidja pri piranski cerkvi. Našla ga je sprehajalka, ki se je ustavila na obzidju in slučajno pogledala v globino, kjer je na kamenju negibno ležalo truplo omenjenega arhitekta'.

	Novinar je še opisoval, kako je prišel do podatka, da je ta imel tudi v Portorožu svojo vilo, kako je bil eden od vplivnih članov slovenskega jet seta, spraševal se je, zakaj je ta uspešni človek naredil tako srhljiv korak …

	Prste sem imel otrple, v obraz sem bil verjetno bled, srčni utrip mi je narasel in pritisk v meni je dosegel vrhnjo mero. So ti ljudje sposobni narediti kaj takšnega? Iti tako daleč? Vedel sem, da Dušan ni položil roke nadse. Vedel sem, da so to storile barabe v črnih oblekah, ker je marsikaj vedel. A kaj je vedel tako zelo obremenilnega, da se ga je Marco ustrašil? Morda pa sta bila posredi res le denar in bolestno ljubosumje, ker je prevzel njegovo Patrizio. Se lahko to zgodi tudi meni? Zdaj sem imel tehten razlog, da grem na policijo in poiščem kriminalista Tošića.

	To sem tudi storil in sem se zapeljal pred stavbo policije. Ker ga trenutno ni bilo v pisarni, sem ga moral počakati v sprejemnici. Čez nekaj časa je do mene stopil moški, ki ga nisem poznal. Oblečen v civilno obleko, zrelih štirideset let, po videzu ni bil grajen in izklesan v neko atletsko telo. Kavbojke, dolga majica in precej dolge lase je imel za osebo, ki je delala na policiji. Mislil sem, da kriminalisti okoli vratu nosijo verižico, na kateri visi policijska značka, a on tudi te ni imel. Pristopil je do mene in me vprašal: »Vi iščete Tošića?«

	»Ja, jaz sem Jan Zala. Zadnjič sva govorila po telefonu.«

	»Razumem. Pojdiva v pisarno.«

	Po stopnicah sva se povzpela eno nadstropje višje in nekje na sredi hodnika mi je odprl vrata pisarne ter me povabil vanjo. V sobi sta bili dve mizi, obrnjeni ena k drugi, in za drugo je sedel Tošić. Vstal je in pristopil k meni. Njegov kolega ga je vljudno vprašal če se umakne, a mu je Tošić dejal, da ni potrebe po tem. Ko sva sedla, se je ta obrnil proti meni in rekel: »Lepo, da ste prišli, gospod Zala. Čakal sem vas, čeprav sem bil v dvomih, ali vas bom videl še celega. Bal sem se, da bom tudi vas moral iskati na intenzivnem oddelku naše ali katere druge bolnišnice.«

	»Ne vem, zakaj imate tako črne misli, a tudi sam sem vesel, ker sem živ in zdrav. Mi lahko rečete kar Jan?«

	»Lahko vas kličem po imenu, a ne moreva biti na ti. Saj veste, služba.« Prikimal sem, saj sem razumel njegovo situacijo, on pa je že nadaljeval: »Jan, zakaj prikrivate okoliščine vašega neprijetnega dogodka? Mar mislite, da ne vem, kaj se dogaja na naših ulicah? Poznam takšne ljudi in po opisu mojih dveh kolegov, ki sta vas rešila udarcev in bolečin, sem prepričan, da tudi vem, za kateri dve barabi gre. Hrvata sta bila, a ne?«

	»Res je, govorila sta hrvaško, bosansko ali srbsko, žal jaz tega ne ločim. Čeprav je eden od njiju znal tudi nekaj besed slovenščine.«

	»In zakaj sta vas maltretirala? Mi lahko poveste celo zgodbo?«

	»Bi mi morda vi povedali vašo zgodbo, vaše mnenje?«

	»Gospod Jan, pozabljate, da v tej pisarni jaz sprašujem in vi odgovarjate. Le tako lahko prideva do končnega zaključka. Pretepeni bi lahko bili, kot je bil pretepen vaš prijatelj odvetnik. Lahko bi ležali poleg njega v bolnišnici. Nezavest, koma, kar koli že.«

	»Seveda, ali pa bi lahko ne samovoljno poletel z zidu v Piranu. Morda s kakšne stolpnice v Ljubljani. Tudi to, a ne?«

	Takrat je v pisarni nastala tišina, moška sta se spogledala, nato pa se je Tošić nagnil še bolj k meni: »Kaj ste s tem mislili? Morda veste kaj, česar jaz ne vem?«

	Vedel sem, da se delata nevedna. A jaz sem vseeno nadaljeval: »Ves teden sem bila na Hrvaškem. Danes sem v Strunjanu spil kavo, v roke prijel časopis in prebral, da je Dušan sinoči skočil z obzidja. Mar res mislite, da je sam skočil?

	»Vi poznate to osebo?«

	»Poznam. Zato vem, da ni skočil sam. Pomagali so mu, da je poletel. Saj so tudi njega vsaj dvakrat pretepli.«

	»Enkrat,« je rekel, kot bi me želel popraviti.

	»Napaka. Dvakrat. Ravno tisti dan sem bil pri njem in prejšnji večer so ga dobro obdelali. Pomagal sem mu okoli ran, ga očistil, spravil nazaj v posteljo in mu skuhal nekakšno mineštro. Želel sem iti samo do obale in se sprehoditi, dokler on spi. Takrat sta pristopila do mene dva moška in ostalo že veste.«

	»Zakaj mi tega niste povedali že zadnjič? Morda ste s tem ogrozili gospoda Traka in če bi mi povedali pravočasno, bi mogoče bil ta gospod danes še živ. Se zavedate, da vas lahko zaradi prikrivanja zaprem za dva dni? Ne bi mi bilo težko dobiti naloga, za katerega bi vam preiskovalni sodnik odredil trideset dni pripora. Se zavedate tega?«

	»Lahko bi, a vem, da ne boste tega storili, ker dvomim, da bi vam to uspelo. Saj veste, Roman Peternel ni edini odvetnik, ki ga poznam. Upam, da se tudi vi zavedate tega.«

	»Dobro, pustiva to zategovanje in greva bolj po prijateljski poti. Kaj veste o Dušanu Traku?«

	»Gospod Tošić, k vam nisem prišel zaradi tega. Prišel sem, ker ste me prosili, da pridem k vam, saj se mi je zdelo, da nekaj tudi vi veste. A očitno vi želite molčati o tej zadevi, zvedeti pa čim več od mene. Razumem vas in razumem naravo vaše službe. Lahko vam povem le to, da tudi jaz nisem v vse prepričan, a kot sem že povedal, dvomim, da je Dušan sam skočil z obzidja. Iščite od tu naprej in vesela bova oba. Vem, da Dušan ni poročen in da stanuje sam, torej preiščite hišo v Portorožu, stanovanje v Ljubljani in morda boste našli kaj, kar vas pripelje do njegovih morilcev ali vsaj do tega, zakaj je moral umreti.«

	»S čim se vi ukvarjate, gospod Jan?«

	»Mislite poklicno ali v prostem času?«

	»Oboje, a bolj sem mislil poklicno.«

	»Sem samostojni novinar, pišem za navtične časopise in tudi za kakšne druge časopisne hiše napišem kakšen članek. Saj veste, položnica ne sprašuje, od kod bo prišel denar za njeno plačilo. V prostem času rad jadram. Sicer le tu, saj za daljše jadranje, recimo do Grčije, nimam jajc.«

	»Sem si mislil, da niste v proizvodnji za trakom. Torej vi mislite, da bi lahko gospoda Traka ubili?«

	»Povedal sem vam in ne boste me zmedli s svojimi vprašanji. Vse veste, nakazal sem vam nekaj iztočnic, na vas pa je, da to obrnete sebi v prid ali pa na dosje zapišete besedico 'samomor' ter ga z gumico objamete in postavite v kot, kjer piše 'rešene zadeve'.«

	»Morda pa ste zgrešili poklic in bi vi morali delati z nami. Spoznate se na te zadeve. Verjetno niste prvič v takšni situaciji.«

	»Sem, prvič. A nekoliko soli imam v glavi. Verjamem pa, da bova še sodelovala. Kajti tudi sam se bom zdaj spustil v to zadevo in je ne bom pustil na miru.«

	»Gospod Jan, prosim, pustite to zadevo nam, usposobljenim ljudem, ki opravljamo to delo drugače, kot vi novinarji. Verjemite mi, da je to za vas prenevarno. In če se lotijo enega novinarja, je to nepomembno. Policistov se ne bodo lotili, kajti potem vedo, da se ne bo tako zlahka končalo.«

	»Kakorkoli, gospod Tošić, zdaj bom počasi moral iti. Delo me kliče, da bom lahko plačal svoje položnice. Dovolj sem imel počitka in en teden prisiljenega dopusta.«

	Vstal sem in mu ponudil roko v pozdrav. Ta jo je sprejel in želel me je še nekaj vprašati, a sem se obrnil, odprl vrata in stopil na hodnik.

	»Počakajte! Grem z vami, da vas pospremim. Sami ne morete hoditi po teh hodnikih.«

	Odšel je z mano in pri glavnem vhodu sem zapustil to stavbo, kjer sem mislil, da bom dobil bolj spodbudne informacije. Tako pa sva se lovila okoli pasti, v katerih so bile limanice za vsaj enega od naju.

	Zapustil sem Obalo in se zapeljal proti Italiji. Malo pred mejo sem zavil na parkirni prostor, namenjen strankam ene od tamkajšnjih obmejnih trgovin. Klari sem poslal kratko sporočilo: 'Živijo, Klara. Nujno potrebujem Patrizio in rad bi se sestal z njo. Bi se lahko dobil z njo kjerkoli v Italiji?' Vedel sem, da me tista dva od zadnjič ne bosta iskala čez mejo. Kmalu sem dobil njen odgovor: 'Pokliči jo preko aplikacije na to številko.'

	Odtipkal sem napisano številko in jo shranil v spomin telefona, nato pa preko aplikacije poklical Patrizio. Vedel sem, da dolgo ne bova mogla govoriti, saj sem še vedno govoril izključno preko Hrvaškega predplačniškega telefona.

	»Zdravo, Patrizia!« sem rekel, ko sem jo slišal na drugi strani. »Si sama in ali lahko govoriš?«

	»Sama sem in vse je v redu. Kaj želiš, Jan?«

	»Želel bi se videti s tabo, nekje, kjer je varno, da naju nihče ne vidi. Pridem, kamor mi boš rekla.«

	»Danes?«

	»Ja danes, če gre. Trenutno sem pred italijansko mejo.«

	»Dobro, Jan, v navigacijo vpiši 'Rocca of Monfalcone' in pripeljalo te bo na manjši hrib, ki leži tik nad mestom. Tam je utrdba in tam nekje me počakaj. Do vrha ne boš prišel z avtom, zato parkiraj že spodaj in te že poiščem.«

	»Dobro, pridem. Čez eno uro bom tam,« sem rekel in prekinil zvezo.

	Odpeljal sem se po avtocesti do Monfalcona, nato do mesta in na sredi poti do te Rocca of Monfalcone. Tam sem razočarano ugotovil, da se moram že od vznožja kar peš povzpeti na ta hrib. Ni bilo druge, kot da se takoj odpravim na pot.

	Kmalu sem bil na vrhu in pred mano se je pokazala kamnita utrdba. Čeprav je hrib visok manj kot sto metrov nad morjem, sem imel na mesto in njegovo okolico res lep razgled. Kmalu sem zagledal tudi Patrizio, ki se je pripeljala s kolesom, oblečena v športno kolesarsko opremo. Pozdravila sva se, nato sva sedla na klopco. Bila sva sama in nihče naju ni motil.

	»Želel sem te videti in ti nekaj povedati.«

	»Sem že včeraj slišala od Klare, da so te Marcovi možje pretepli.«

	»Niso me ravno pretepli, so me pa udarili v ledvico in s čevlji mi je eden stopil na meča, da imam še danes vse v modricah. A nisem mislil tega. Ne vem, kako naj ti to povem, saj se mi zdi, da bi to vseeno morala vedeti. Sploh pa se mi ne zdi primerno, ker vem, da si imela rojstni dan.«

	»Kaj je, Jan? Ne straši me.«

	Malo sem zastal, jo pogledal v njene na široko odprte zelene oči, že skoraj bled obraz in nato sem le spravil iz sebe: »Dušan je mrtev.«

	Njene oči so se srečale z mojimi, bile so nekako motne, zamegljene s strahom in zmedo. Potem je malo obrnila glavo na stran. V profilu sem videl njene brezbarvne ustnice, ki so se premikale v tihem šepetu. Presedel sem se bližje k njej in jo objel, kajti vedel sem, da trpi. Prej se mi je zdelo, da je njena postava vitka in mladostna, ona pa je delovala nezrelo za svoja leta. Zdaj pa je njen obraz izstopal pred temnim ozadjem ovratnika, tako dvignjenega navzgor, da je bilo lice podobno posmrtni maski. Dejansko je bila njena bledica tako močna, da se mi je v srce zažrl njen strah pred to novico in zdaj njeno nesrečo.

	»Kako je umrl?« me je tiho vprašala. Če ne bi gledal v njene ustnice, ne bi razumel tega vprašanja.

	»Našli so ga mrtvega pod zidom v Piranu. Omahnil je v globino in verjetno je bil na mestu mrtev. Ni trpel.«

	Od tega, kar je sedaj slišala od mene, se je njeno dihanje zdelo popolnoma zaustavljeno in morda je le moja domišljija zaznala glasno utripanje žile na vratu. Veke so ji drhtele nad očmi, usta pa so se stiskala od tesnobe. Zmedeno je strmela predse. Ni mi bilo težko uganiti, kako zelo je trpela in pod očmi so se pojavile modre sence.

	»Je sam omahnil ali so ga vrgli z zidu?« je že rekla hlipajoče od joka. Ni se več mogla zadrževati, zato je neutolažljivo jokala. Zdaj so bile njene oči rdeče od joka, njene tanke in brezkrvne ustnice so se stisnile skupaj in solze so tekle po njenem nesrečnem obrazu. Patrizia se je zdaj znašla v stiski, ki je bila do slej, zanjo še neznana. Težko jo je bilo gledati takšno, kajti nazadnje, ko sem jo videl, je bila videti močna in samozavestna. Delovala je trdo in kljubovalno. Zdaj pa vem, da ni bila v stanju, da bi ostala sama. Bila je videti kot občutljiv in krhek otrok, ki je ostal sam na svetu. Za trenutek sem položil roko na njeno dlan, kot bi ji želel vliti upanje, da ji lahko pomagam. Še premaknila se ni, ni me pogledala in nikoli v svojem življenju nisem od nikogar začutil tega, kar sem čutil z njo v tem težkem trenutku. Opazoval sem jo, njen jok se je umiril in slišati je bilo le še hlipanje. Vprašal sem se, kako je mogoče, da lahko ta ženska toliko trpi in še vseeno živi.

	»Ubili so ga. Vem, vem, da so ga vrgli z zidu. Prasci!«

	Nato je vstala, naredila nekaj korakov in se obrnila nazaj k meni. »Kakšne so bile tiste barabe, ki so te napadle? Opiši mi jih!« je skoraj zakričala name.

	Nisem vedel, ali naj ju opišem ali pa je morda bolje molčati. Če ji povem, kar sem videl, lahko ona v tej svoji bolečini naredi napako pri Marcu, ki bi naju lahko stala življenja. Zdaj je očitno, da ta baraba od človeka nima niti kančka človečnosti v sebi.

	»Ne morem vedeti, v maskah sta bila in zdi se mi, da je eden govoril hrvaško, a zelo slabo,« sem si na hitro izmislil.

	 »Zvedela bom!« Pogledala je v nebo in rekla: »Plačal mi boš, baraba, za vsako mojo pretočeno solzo!«

	Prišla je do mene, sedla nazaj na klopco in me pogledala: »In kaj bova zdaj?«

	»Zdaj morava biti previdna. Ti se ne smeš izdati in nihče ne sme začutiti, da ti veš, kaj se je zgodilo. Vem, da ti bo težko to igrati, a sprejmi to igro kot začetek maščevanja. Jaz moram še nagruntati, kaj naj naredim, da me bo vsaj en čas pustil Marco na miru, preden pridem z zadevo tako daleč, da mu bom lahko nastavil kakšno past.«

	»Jan, ne igraj se z njim. Na to te je že Klara opozorila. On je hujši od nemškega gestapa ter hitrejši v mislih in dejanjih od kobre.«

	»Pomislil sem, da morda ti veš, kaj bi lahko uporabili proti njemu. Trenutno mu ne moremo niti dokazati, da je vpleten v moj napad ali napad na Dušana. Še najmanj pa, da je kriv za Dušanov padec z obzidja. Brez slabe vesti bi se lahko na vse obtožbe izvlekel tudi z najslabšim odvetnikom. Takrat bi nam lahko povzročil povračilni udarec, morda celo zadnji za nas.«

	»Jan, ne vem, ničesar ne vem o njegovih poslih. Vedno je to skrival pred mano. Vem, da ima umazane posle, vem, da ima ogromno masla na glavi in da doseže vse, kar želi doseči. Ima ogromno umazanega denarja iz naslova umazanih poslov, ki mejijo na prevare. Ljudje, ki delajo zanj, so mu lojalni, in samo majhna napaka jih lahko stane življenja. Tudi meni je rekel, da naju bo stlačil v sod in naju vrgel v najbolj globoko morje. In teh sodov ima zelo veliko v skladišču.«

	»Potem si bom moral od blizu pogledati te sode. Morda pa tam kaj najdem. Veš, kako se pride neopazno v skladišče?«

	»Katerega? Pri marini ali v tistega velikega pri kontejnerskem pomolu?«

	»Dve ima?« sem začudeno vprašal.

	»Ja, sode najprej pripeljejo v skladišče pri marini, kjer jih prebarvajo, nato pa zopet naložijo na tovornjak, ki jih ta zapelje do glavnega skladišča. Tam jih naložijo v kontejner, nato pa skupaj z njimi dvignejo na ladjo ali tovorni trajekt. Odpeljejo jih po morju, kam, ne vem. Vem le, da se te ladje približno čez en teden vrnejo prazne in potem na njih spet naložijo nove sode. Dokler imajo sode, to ponavljajo.«

	»Povej mi, če bi bilo možno, da bi prisluškovali ali sledili mojemu telefonu,« sem jo vprašal. »Uradno ne, neuradno s kakšno napravo pa zagotovo.«

	»Dobro. Patrizia, za zdaj ne naredi ničesar. Potuhni se in za maščevanje bo še veliko časa. Vrni se domov, da ne bo sumljivo, če te slučajno nadzorujejo. Srečo imava, da te ne spremljajo.«

	Poslovila sva se in vsak se je vračal po svoji poti. Sedel sem v avto in se zapeljal do garažne hiše, kjer sem se en čas vozil v njej, kot da iščem prazno parkirno mesto. Nato sem se ustavil, stopil do avtomobila, ki je stal v temnem kotu garažne hiše in z njega snel sprednjo registrsko tablico. Nato sem odšel še do drugega avtomobila in tudi z njega snel njegovo sprednjo tablico. Vedno sem bil mnenja, če sprednje tablice ni na avtomobilu, lahko to izgubiš kjer koli. Lahko kam udariš, lahko se kar sama sname itd. Zadnja zna biti bolj problematična. Tam je prtljažnik in vsi, ki hodimo v trgovino, odlagamo nakupljene stvari ravno v prtljažnik. Tako lahko kmalu ugotovimo, da tablice ni več na svojem mestu. Tablice sem skril pod sedež avtomobila, nato pa sem se zapeljal do marine Lepanto. Snel sem svoje tablice in namesto njih nataknil pravkar ukradene italijanske. Ni pomembno, če so bile različne; le kdo bi to videl in opazil. Kmalu bo noč in poskusil se bom približati skladišču. Morda mi celo uspe, da pridem v njegovo notranjost. Z odejo, ki jo imam v avtu, sem se pokril in na zadnjem sedežu zaspal.

	Zbudil sem se, ko je bila ura ena čez polnoč. Bil sem žejen in v želodcu sem čutil kruljenje. A s sabo nisem imel ne pijače in ne hrane. Zeblo me je, zato sem iz torbe vzel nekaj že ponošenih oblačil, ki sem jih uporabljal v Rovinju, in takoj mi je bilo bolje. Baterije nisem imel, zato pa sem imel telefon, na katerem je bila svetilka. Prikradel sem se do skladišča in opazil, da danes ne bom mogel vanj, saj so nalagali sive sode na velik tovornjak, na katerem je bil nameščen ladijski kontejner. Že sem se hotel obrniti, ko sem opazil, da so z delom končali, zaprli kontejner in ga zapečatili. Tovornjak je zapeljal kakšnih osemdeset metrov naprej od skladišča, ko se je naenkrat zaustavil. Šofer je skočil iz kamiona, nato pa s svetilko gledal v eno od gum. Po telefonu je poklical ta dva, ki sta stala pri skladišču, in ta sta se pomaknila proti njemu. Zdaj ali nikoli, sem si rekel in skočil skozi neoviran prehod v skladišče. Še dobro, da niso ugasnili luči in se je videlo, kaj je v notranjosti. Na levi strani so bili rdeči kovinski sodi, na katerih so bile nalepke o zdravju škodljivih in nevarnih snoveh. Nekateri so imeli nalepke, katere še nikoli nisem videl, čeprav se mi je zdel znak podoben simbolu, ki je označeval radiološko sevanje. Na desni strani je bilo nekaj sodov, ki so bili sveže prebarvani v sivo barvo. Na njih so bile nalepljene velike nalepke v italijanščini, zato tega nisem razumel.

	Hitro sem fotografiral eno in drugo stran. Nato še posamezno: najprej rdeč sod in nato še sivega. Bal sem se, da se v skladišče vrneta delavca, kar bi lahko bilo pogubno zame. Izmuznil sem se iz skladišča, prišel do avta in se potuhnil. Čez pol ure se je tovornjak odpeljal, za tem pa so ugasnile tudi luči v skladišču. Delavca sta se odpeljala v kombiju in za njima sem tudi jaz prižgal motor avtomobila ter se zapeljal proti svojemu domu. Ustavil sem se le na avtocestni bencinski črpalki, kjer sem kupil liter vode in sendvič.

	V Ljubljani sem avto parkiral približno sto metrov nižje pri sosednjem bloku. Šele takrat sem se spomnil, da sem vso pot do Ljubljane vozil z italijanskimi tablicami. Zdaj je, kar je. V stanovanje sem vstopil tiho in nisem prižigal luči. Pred vhodna vrata sem nastavil dva kuhinjska stola, ki bi me opozorila, da želi nekdo v stanovanje. Ob posteljo sem nastavil velik izvijač in največje kladivo, ki bi lahko bila za obrambo proti vlomilcu. Slekel sem se in legel v posteljo. Zaspal sem, ne da bi preštel do tri.

	Zjutraj sem se prebudil in najprej z enim očesom pogledal, če je vse okoli mene v redu, in predvsem, če sem sam v sobi. Potem sem odprl obe očesi, še malo poležal v postelji, nato pa sem moral pod tuš, saj je bilo tudi v kopalnici svetlo. Preoblekel sem se, se oblekel v udobna oblačila in si skuhal kavo. Ob pitju kave sem razmišljal, ali naj prižgem telefon ali ne. Potem pa me je premagala kljubovalnost in prižgal sem ga. Čez čas mi je s posebnimi zvoki ta javil, da sem imel v tem času kar nekaj zgrešenih klicev, ki so bili skoraj nepomembni.

	Tudi nekaj sporočil sem imel, a to so bila večinoma tista, ki jih operater pošlje uporabniku, da ga obvesti o nedosegljivosti telefonske številke. Najprej sem poklical Dunjo v Izolo.

	»Zdravo, Jan tukaj. Rad bi samo vprašal, kako je Roman.«

	»Zdravo, Jan. Lepo te je slišati. Roman je še v bolnišnici in zdravniki pravijo, da ni dobro. Spet mu bodo morali operirati glavo zaradi edema, ker mu nenehno tekočina pritiska na možgane in s tem posledično ob lobanjo. Ti so utrpeli velike posledice z udarci v glavo. Poleg tega pa jih skrbi srce, ki kaže na to, da počasi tudi to slabi. Ne vem, kaj bo z njim.« V njenem glasu je bilo čutiti strah in ogorčenje hkrati. Če se ta ne prebudi iz kome, se mu verjetno slabo piše. Ostala bo sama in brez Romana ji ne bo lahko.

	»Si slišal, kaj se je zgodilo z Dušanom?«

	»Sem, Dunja. Žalostno.«

	»Sam že ni naredil samomora. Lahko napišejo in trdijo, kar hočejo, a jaz vem, da so ga ubili. Upam, da jih doseže roka pravice. Bog bo že poskrbel za to. Zanje in njihove otroke.«

	Dunja je bila verna ženska. Kot verna ženska se lahko sklicuje na boga, a kolikor vem, božja zapoved veli, da ne smeš želeti slabega drugemu niti njegovim bližnjim. Ona pa je to želela in privoščila jim je. Nisem je obsojal zaradi tega.

	»Tudi jaz mislim tako in upam, da se to dokaže. Želim si, da bi bili odgovorni kaznovani za vse, kar so počeli.«

	Prekinila sva pogovor, jaz pa sem odšel na računalnik, s telefona nanj prenesel slike iz skladišča in si ogledal pomen nalepk na rdečih sodih. Vse, kar sem našel, ni bilo obetajoče. Bilo je nevarno, zelo strupeno, jedko, okolju nevarno, zdravju škodljivo ipd. To je samo nekaj tistih od mnogih, ki sem jih lahko videl na teh sodih. Najbolj me je begalo vprašanje, zakaj barvajo sode in jih potem prelepijo z drugimi nalepkami. Pomislil sem že, da imajo nekakšno predelavo teh odpadkov, potem pa jih predelane vrnejo nazaj v te sode in tekočino ali te odpadke uporabijo še kje drugje v industriji. Vendar tega zagotovo ne vem. Sumljivo mi je bilo le to, da tam barvajo polne sode in ne praznih, katerih vsebino bi potem samo prečrpali iz enega v drugega.

	Ves dan sem bil doma in prišel je tudi večer. Luči si nisem upal prižgati, tudi žaluzij ne zagrniti, saj sem se bal, da bi lahko spretno oko to opazilo in bil bi v nevarnosti. Legel sem v posteljo, razmišljal, nato pa poklical Klaro. Ta je od Patrizie izvedela, kaj se je zgodilo Dušanu in je po službi odšla k njej. Povedala mi je, da je njena sestra še vedno v šoku in da neutolažljivo joče. Tudi ona je zdaj sovražila Marca in najraje bi se oddaljila od njega, a to je bilo za enkrat še nemogoče. Jaz sem to razumel drugače. Bila je pokroviteljska do Patrizie in razumna zase, zato je obdržala službo. Tako ju je imel Marco pod nadzorom in bil je zadovoljen. A le on.

	Že drugi dan sem bil v prisilnem zatočišču in takšen način življenja mi je najedal živce. Nekaj bom moral ukreniti, nekam se bom moral preseliti. Vsekakor tako več ne gre naprej. Vpletel sem se v zgodbo, ki se me ni tikala. Le še za Klaro mi je bilo mar in zaradi nje moram končati to zgodbo na kakršen koli način. Tudi v trgovino več ne morem in ostal sem že brez nekaterih živil. Skuhal sem si testenine in jih pomešal s kislo smetano, ki sem jo prinesel z morja. Ni bilo tako slabo, vendar tudi nek kulinarični presežek ni bil. Zato sem se odločil, da si danes, ko je še dan in je svetlo v stanovanju, pripravim nekaj stvari, ki jih bom pozno ponoči prenesel v svoj avto. Tako sem si v torbo pripravil nekaj osebnih stvari, spravil sem še računalnik in iz omare sem vzel tudi telefaks. Ko sem imel stvari pripravljene, sem vse to zložil v predsobo. Nato sem vzel še nekaj hrane, ki je bila odprta in sem jo zložil v majhno hladilno torbo.

	Ura je bila dve zjutraj. Oblekel sem se in kar se da največ stvari odnesel iz stanovanja. Luči nisem prižigal, sem pa imel naglavno svetilko, pri kateri sem namesto bele svetlobe uporabil rdečo, saj je bila bolj prikrita. Vedel sem, da lahko skozi kletne prostore pridem v vse tri vhode, ki jih je imel naš večstanovanjski blok. Zato sem iz enega konca hiše odšel v drugega in skozi vrata do avta, ki sem ga pustil na drugem parkirišču. Ni bilo pretirano težko, le strah me ni zapuščal. Naselil se je vame in me počasi najedal. Upam, da me tudi sreča ne bo zapustila. Tako sem prenesel stvari še dvakrat, nato pa sem sedel v avto in se zapeljal proti Rovinju, saj mi kaj boljšega ta trenutek ni padlo na pamet.

	Bil je začetek dneva, ko sem se pripeljal v Rovinj. Ob prvem svitu sem iz avta prenašal stvari v barko. Ko sem vse prenesel, sem pojedel sendvič, ki sem si ga kupil na tukajšnji bencinski črpalki. Nisem bil več za nobeno rabo, kajti bil sem utrujen, zato sem legel v posteljo in zaspal.

	Kot v sanjah sem tako v spanju slišal zvoniti telefon. Nisem mogel odpreti vek in kolikor da sem se trudil, mi to ni uspelo. Telefon ni prenehal zvoniti, zato sem se končno le prebudil in še tako zaspan vzpostavil zvezo. Na drugi strani sem slišal hlipajoč in jokav glas, ki ga najprej nisem prepoznal.

	»Jan, slabo novico imam,« sem slišal govoriti na drugi strani.

	»Halo, kdo je?« sem vprašal, saj tako zaspan in z napol odprtimi očmi sploh nisem mogel razbrati imena na ekranu.

	»Dunja tukaj. Me slišiš, Jan? Dunja tukaj. Moj Roman je odšel, odšel za vedno. Nikoli več ga ne bo.« Nato ni več mogla govoriti, le jokala je kot dež. Kot bi me nekdo s kladivom udaril po glavi sem sprejel to novico, čeprav ne vem, če sem jo ravno dojel. Vstal sem iz postelje in začel hoditi po barki s telefonom ob ušesu. Verjetno sem mislil, da bom stoje bolje slišal.

	»Kako odšel? So ga prestavili v drugo bolnišnico?«

	»Ne, Jan, umrl je. Danes med operacijo ga je izdalo srce.«

	»O, mater! Pa kako to? Dunja, si jih prav razumela?«

	»Seveda sem. Moram prekiniti, kajti pogrebniki so prišli po obleko.«

	»Dobro, javi mi za pogreb in …« Ni več odgovorila in na drugi strani je bila prekinjena zveza.

	Odšel sem v kopalnico, se umil in si skuhal kavo. Moje telo se je ob novici treslo in zdelo se mi je, da drgetam od mraza, a to je bilo drugačno drgetanje. Spodbudila ga je mešanica strahu in jeze, ki sta se v tem trenutku nabrala v meni. Na polici sem zagledal na pol prazno steklenico viljamovke, in ne da bi potreboval vsaj sekundo za premislek, sem si jo nalil za dober prst v kozarec in v trenutku izpil na dušek. Pogrelo me je, a drgetanje še ni minilo. Kavo sem si dal na mizo in si v kozarec nalil še enkrat toliko viljamovke kot prej. Nekako se nisem mogel sprijazniti s tem, da sem izgubil še enega prijatelja. Najprej Dušan, zdaj Roman. Sem naslednji jaz na vrsti?

	»Preklet bodi, Marco!« sem rekel na glas in izpil še drugi kozarec viljamovke.

	»Ne, ne bom naslednji! Tokrat ti ne bo uspelo,« sem rekel na glas.

	Nato sem vzel vrečko, kjer sem imel shranjen telefaks, ter ga potegnil iz nje. Prijel sam ga v roke, ga potehtal, kot da bi želel vedeti, koliko je težak. Takoj zatem sem ga trdo postavil na pult in ga želel nežno odpreti, da bi iz njega potegnil varno skrite dokumente. Nisem ga mogel odpreti s prsti, zato sem odprl predal z orodjem in iz njega vzel večji izvijač. Porinil sem ga v malo zarezo in kar nekajkrat sem ga moral na silo potisniti, da je lepilo popustilo in da se je pokrov vdal. Iz njega sem potegnil skrito vsebino in jo postavil na mizo. Odprl sem zapečateno kuverto in iz nje stresel dve novi, a manjši kuverti. Ena je bila od Dušana, druga od Romana. Najprej sem odprl Dušanovo kuverto. Notri je bil samo USB-ključ, na katerem je bilo verjetno shranjeno marsikaj zanimivega. Postavil sem ga na levo stran velike mize, nato pa sem odprl še Romanovo kuverto. V njej je bilo nekaj fotokopij zadnjih njegovih dokumentov in tudi tukaj je bil USB-ključ. Če sem želel vedeti, kaj je na ključkih, sem moral te vstaviti v računalnik in jih pregledati. Najprej sem se lotil modrega, Dušanovega ključka. Notri so bili datoteke, zložene po datumih. Pred datotekami je bil dokument z naslovom 'PREBERI PRVO'. Ker je bilo napisano z velikimi črkami, sem odprl dokument in bral. Pravzaprav je bilo to napisano za njegovega prijatelja Romana. Napisal je, da že dolgo ve, da je ogrožen, ve pa tudi, da ga ogroža samo ena oseba, Marco Kandetti. Okvirno je napisal, kaj se mu dogaja in kaj je zapisanega, shranjenega in skeniranega v teh datotekah.

	Ves dan sem bral in pregledoval datoteke. Ob branju nekaterih so mi šle kar dlake pokonci. Enostavno nisem mogel verjeti, da se to sploh dogaja. Noro! Tudi Roman je napisal svojo zgodbo in takrat sem spoznal, kako so lahko ljudje podli in kako so lahko tako brezsrčni.

	Zvečer sem postal lačen. Preden zaprejo supermarket, sem odšel še na sprehod in nakupit najnujnejše potrebščine. A ko sem se vračal v marino, mi je ta pozno popoldanski maestral prinesel v nosnice vonj po sveži pici. Takoj mi je zakrulilo v trebuhu in odšel sem za vonjem, dokler nisem odkril, od kod prihaja. Naročil sem si pico, počakal, da jo spečejo, nato pa sem jo odnesel na barko in jo kar z rokami jedel, dokler mi na kartonu nista ostala še samo dva trikotnika, ki ju pa bom zagotovo pojedel, preden grem spat. Zvečer sem še dolgo bral, kar je bilo napisanega na dokumentih, in spoznal, da so bili Marcovi posli res skrajno umazani.

	Dušan je navajal zelo obremenilne dokaze za Marca, a žal so ti obenem bremenili tudi njega. Prav tako tudi Roman za Marca, a tu je bilo bolj na izsiljevanju in potrjevanju nekaterih lažnih pogodb, lažnih prepoznav in še drugih dokumentov. Vse, kar je bilo v kuvertah, sem prenesel na svoj USB ključ, vse dokumente poslikal kar s telefonom in jih shranil nanj. Tega sem zavil v polivinilasto vrečko in vse skupaj prelepil z lepilnim trakom. Potem sem to dal še enkrat v drugo polivinilasto vrečko, zraven pa sem dodal še dva večja vijaka zaradi obtežitve. Ko sem vse lepo zvil in zaščitil, sem odprl pokrov motorja na barki in zavojček položil pod motor, kjer je nekakšna kaluža, kjer se je mešalo olje z vodo, ki je puščalo iz motorja.

	Tam tega zagotovo nihče ne bo iskal. Zvečer sem spil še dva kozarca viljamovke in z vsakim od njiju sem nazdravil za svoja zdaj že pokojna prijatelja.





	POGLAVJE XV.

	Zjutraj sem se prebudil in razmišljal, kaj mi je storiti. Prišlo mi je na misel, da vse to še enkrat preberem, nato pa objavim v raznih časopisih. Vendar vem, da bi me Marco s svojimi plačanci našel in me ubil. Če nihče ne bi imel dokaza o tem, kar sem pisal, bi se ta baraba res lepo izvlekla. Končno sem spoznal, da je najbolje, da vse to povem kriminalistu Tošiću. On bo že vedel, kaj narediti s tem. Bal sem se, da so vsi policisti na Obali skorumpirani in da jih Marco plačuje, a če sem danes še tu v Rovinju, potem pomeni, da vsaj Tošić to ni.

	Vzel sem telefon v roke in ga poklical. Ta se je takoj javil in že sem začel pogovor: »Dober dan, gospod Tošić, Jan na tej strani.«

	»Pozdravljeni, gospod Jan! Žal bom začel s slabo novico, za katero pa mislim, da jo že veste. Vaš prijatelj, odvetnik Petrnel, je včeraj dopoldan umrl v bolnišnici.«

	»Res je, tudi to vem. Mi je povedala njegova žena. Žalostno, a ne?«

	»Pridete k nam na kavo?« me je vprašal.

	Vedel sem, da policisti ne vabijo na kavo, tudi znanca nisva bila, kaj šele dobra prijatelja. Ta kava je pomenila le eno, izvedeti kaj novega, kar bi jih pripeljalo do tistih, ki so zakrivili te zločine.

	»Ne, imam pa drug predlog. Pridite vi k meni.«

	»Ste v Ljubljani?«

	»Ne, nisem.«

	»Če ste kje v tujini, sami veste, da ne morem do vas. Pravzaprav ne smem. Tam nimam kompetenc.«

	»Kolikor vem, lahko greste v tujino, saj ste po službi navaden državljan. Mar morate povedati vsem, kam greste? Ne morete iti kar tako?«

	»Vi ne razumete naše službe, gospod Jan. To ni tako enostavno. Pridite nekam čez mejo pa se bova dobila.«

	»Vi ne razumete mene, da mene lovijo, in če me dobijo, boste imeli tretji smrtni primer in teh treh nikoli ne boste rešili. Jaz pa vam ponujam rešitev prvih dveh in verjetno vaše napredovanje, ki vam ga bodo dali vaši nadrejeni. Poleg tega me je strah, komu lahko sploh še zaupam. Zadnje čase sem namreč spoznal veliko ljudi, ki so povezani s korupcijo.«

	»Meni lahko zaupate in verjamem, da tudi večini slovenske policije. Seveda pa tudi sam vem, da je povsod kakšen človek, ki mu denar zelo diši in upa, da ga nikoli ne bodo dobili.«

	»Pridite do mene in ne bo vam žal.«

	»Kje ste?«

	»Pošljem vam lokacijo na telefon. Vi mi javite uro in vas pričakam nekje na nevtralnem terenu.«

	»Ste vedno tako sumničavi?«

	»Nisem, trenutno želim biti le previden in ostati živ.«

	»Verjamem. Torej čakam vašo lokacijo in še danes pridem.«

	»Boste prišli sami?«

	»Kakor želite. Lahko sam, lahko pa še s svojim delovnim kolegom.«

	»Pomembno mi je, da vam lahko zaupam. Pošiljam lokacijo,« sem rekel in prekinil zvezo.

	Tudi njemu sem poslal lokacijo, da se pripelje pred trgovski center. Tam bom lahko opazoval, če pride sam in če bo brez spremljevalcev. Poleg tega mu ne bom razkril, da imam barko v marini. Z njim se bom raje dobil v kakšnem bistroju, kjer bo prisotnih več kupcev ali gostov.

	Kmalu sem dobil sporočilo, da se vidiva čez dve uri. V barki sem vzel kuverto, v kateri sta bila oba ključka, vzel sem tudi prenosnik, vse skupaj stlačil v nahrbtnik in odšel sem proti avtu. Najprej si želim ogledati še kakšno dobro lokacijo, kjer bi lahko v miru sedela in se pogovorila.

	Ob pol tretji uri je prispel v civilnem avtu, verjetno v svojem. Avto je pustil na parkirnem prostoru pred trgovskim centrom in stopil iz njega. Jaz sem opazoval cesto, ki je vodila do centra. Opazil nisem nobenega sumljivega avta, ki bi ga lahko spremljal. Poklical sem ga na telefon s svoje hrvaške telefonske številke in mu povedal, kje se dobiva.

	»Ste pomislili, da bi zamenjali službo in prišli k nam? Obvladate!« je samo rekel, medtem ko sva se rokovala.

	»To ste mi že rekli. Hvala za ponudbo, a bo najbolje, da vsak od naju opravlja svoje delo.«

	Samo prikimal je, nato sva našla prazno mizo v kotu in naročila sva si pijačo. Na mizo sem postavil še prenosnik in začela sva se pogovarjati.

	»Rad bi vam pokazal nekaj zadev na računalniku, nato pa vam bom vse to tudi dal in verjamem, da boste to koristno uporabili. Kopijo vsega tega sem poslal tudi svojemu novinarskemu kolegu ter mu povedal, da se danes dobim z vami. Oprostite, a moram se zaščititi.«

	»Razumem.«

	»Torej, povejte mi, ali ste slišal za človeka z imenom Marco Kandetti? Italijan iz Monfalcona.«

	»Ne da bi se spomnil, a verjetno kaj o njem vedo naši fantje, ki se ukvarjajo z zunanjim kriminalom. Verjetno je tudi kakšen zaznamek v naših računalnikih. Zakaj to sprašujete?«

	»Mladen, danes nisva v službi, in da se bova bolje razumela in lažje pogovarjala, preidiva na ti.«

	»Strinjam se,« je rekel.

	Povedal sem mu zgodbo od trenutka Dušanove zaroke, Patrizie, jahte Azimut, Dušanovega dvakratnega tepeža Marcovih goril itd. Povedal sem mu za kuverto, kako so mi zaradi nje vlomili v stanovanje in sedaj imam vse to črno na belem pri sebi. Skupaj sva na hitro pogledala vsebino datotek in po treh urah sva se oba naslonila na sedež, da sva si pretegnila utrujena in sključena hrbta.

	»Veš, kaj ti držiš v rokah?« me je vprašal Tošić.

	»Atomsko bombo!«

	»Zato sem te poklical, ker si želim, da gredo ti ljudje za zapahe.«

	»Naj ti povem, da sem presenečen nad tem. Ne morem verjeti, da nihče ni vedel ali opazil, da so sode s strupenimi tekočinami zabetonirali v temelje največje garažne hiše v Ljubljani. Ali lahko samo pomisliš, kaj bi se zgodilo, če bi ves ta strup stekel v podtalnico? To lahko zastrupi petino slovenskega prebivalstva. In še, da so pretepali in ubijali ljudi, prali denar in ne vem, kaj vse še počeli. Kriminal brez primere!«

	»Res je. Moja edina zahteva je, da jih ujameš in zapreš. Hočem tudi, da vsaj za prvo zadevo o prijetju izvem jaz, da bom lahko prvi objavil v časopisu. Vse ostalo bo pa potem na tiskovnih konferencah za novinarje.«

	»Vsekakor bova to naredila, le naštudirati bi moral, kako dobiti tega človeka najprej k nam in ga zapreti. Potem ga je najlažje predati italijanskim oblastem pravice in sodstva. Tudi za objavo te bom seznanjal kakor tudi o poteku preiskave.«

	»Razmišljal sem, a samo razmišljal, ker nisem policist in ne poznam zakonov, če bi lahko ti na našo mejo poslal nekakšen zaznamek, morda tiralico, da se Marcu odvzame prostost in se ga pripelje na vašo policijsko postajo zaradi razjasnitve okoliščin. Potem ko je enkrat pri vas, pa že veste, kaj boste naredili z njim.«

	»Točno to bi lahko in točno o tem sem razmišljal. A bom še preveril, kaj lahko naredimo. Saj sem ti že povedal, da bi lahko delal za nas,« in se ob zadnjem stavku nasmehnil.

	»Si lačen? Greva kam kaj pojest?« sem ga vprašal.

	»Ja, nekaj bi pa res, na hitro. Nato moram nazaj, saj veš, družina in obveznosti.«

	»Razumem te.«

	Odšla sva v najbližjo restavracijo, kjer sva se dobro najedla. Zvečer sem se sprehodil po mestu in se naužil svežega zraka. Po eni strani sem bil vesel, da se je stvar proti kriminalcu Marcu začela odvijati, po drugi pa mi je bilo žal dveh prijateljev, ki sta zaradi njega mrtva. A kot je rekel Tošić, tudi to dvoje mu bodo morali dokazati, a ker niso našli ničesar otipljivega, bo tudi to težko. Ko sem se vrnil na barko, je bilo že pozno. S Klaro sva si izmenjala nekaj sporočil ter ob branju le-teh spoznavala, kako hrepeniva drug po drugemu.

	Čez dva dni me je poklical kriminalist Tošić in mi povedal, da so izdali nalog za prijetje Marca. Tega bodo aretirali, takoj ko bo prestopil našo državno mejo. Veselil sem se začetka akcije, sploh pa obljube, da me o prijetju vsekakor obvesti.

	Minil je en dan, pa drugi, tretji … Minil je že ves teden in niti besedice se ni slišalo o prijetju niti me sam Tošić ni poklical. Zaman sem čakal na ta klic in se skrival, tudi na pogreb svojih dveh prijateljev si nisem upal iti. Nato pa mi osmi dan zazvoni telefon in na ekranu mi izpiše, da me kliče ravno ta kriminalist.

	»Zdravo, Jan. Obljubil sem ti, da ti sporočim novico o prijetju Kandettija.«

	»Super, vesel sem. Zdaj ko ga imate, pa ga le dobro pritisnite ob zid!« sem ves srečen rekel.

	»Žal pa ti moram povedati, da smo ga izprašali, mu predočili dokaze, ki smo jih imeli od arhitekta Dušana Traka in prav tako od odvetnika Romana Petrnela. Zadržali smo ga, kolikor smo ga pač lahko, več kot smo ga, pa ni šlo. Poklical je svojega italijanskega in slovenskega odvetnika in morali smo ga izpustiti. Tožilec pravi, da imamo neraziskane dokaze in da mu ne more stisniti obtožnice.«

	Mislil sem, da sanjam, da ne slišim prav, in šele zdaj sem v globoki riti, kot temu jaz rečem. Zdi se mi, da moje življenje ni več vredno niti centa. Našli me bodo, me ubili in me razsekali na koščke ter vrgli ribam za hrano. Tako kot me je bilo sedaj strah, me ni bilo še nikoli.

	»Vendar, Jan, obstaja še upanje, saj smo nekatere stvari poslali v Italijo k svojim kolegom in jim dali dokaze o tistem, kar si ti videl. O sodih s strupenimi snovmi. Še sreča, da si ti imel te slike. Zdaj so oni na potezi.«

	Naslednji dan me je poklicala Klara in mi povedala, da je dobila en teden dopusta, ker je menda šef odpotoval nekam v tujino.

	»Lepa novica. Kam greš pa ti na dopust?«

	»Prišla bi k tebi, če smem.«

	»Klara, to bi mi bilo v nepopisno veselje, a dvomim, če bi bilo to dobro. Bojim se Marcovih ljudi, in če boš ti zraven mene, bova oba v hudi kaši.«

	»Ali morda veš, kam je odpotoval Marco?«

	»Ne vem. Sem pa bila začudena, ker so ga danes iskali naši kriminalisti. Ker ga ni bilo, so želeli odgovorno osebo za skladišče v Lepantu in tukaj na pomolu. Veš ti kaj o tem?«

	»Žal ne vem ničesar,« sem lagal.

	»Zdaj grem k Patrizii, ki ravno prihaja domov s kolesarjenja.«

	»Dobro, pokliči me, ko boš doma, pa bova videla, kako bo. Pozdravi Patrizio.«

	»Bom, hvala, čuvaj se!« sem še rekel in končal pogovor. Tako torej, Marco se je zbal zase in je pobegnil nazaj v Italijo. Na Hrvaško ne more, torej bo izkoristil Italijo, a le za kako dolgo. Če že ni zapustil Italije, se mu zna zgoditi, da bo iz nje res težko zbežal. Po cesti lahko pride kamorkoli, sede v tujini na letalo in izgine v neko državo, kot je Argentina. Denar prenese drugam in tudi za njim se bo izgubila vsaka sled. Le jaz bom v nevarnosti, ker nikoli ne bom vedel, kdo mi diha za ovratnik. Čez pol ure me je spet klicala Klara in ob pogledu na uro sem se začudil, kako bi lahko bila tako hitro doma.

	»Prosim,« sem rekel.

	»Jan, Patrizia bi rada govorila s tabo.«

	»Daj mi jo na telefon.«

	»Zdravo, Jan, tu Patrizia. Danes sem kolesarila in mimo mene je od zadaj pridivjal Marco v avtomobilu. Čudila sem se, da se je peljal proti počitniški hiši svojih staršev, v katero skoraj nikoli ne zahaja. Zdaj pa mi Klara pravi, da ga ni bilo v službo in da ima dopust. To je vse tako čudno. Tebi ni?«

	»Ne vem. Vem le to, kar sem izvedel v tem trenutku, in to je, da se bliža konec Marcovim spletkam in kriminalnemu dejanju.«

	»Potem bo to, to. Morda ima kaj skrito v počitniški hiši in tam ga verjetno ne bodo iskali.«

	»Ti veš, kje je to?«

	»Seveda vem, bila sem že tam.«

	»Počakaj me, pridem čez dve uri v Monfalcone.«

	Odložil sem telefon, zaklenil barko in se odpeljal v smeri Slovenije in nato v Italijo. Še pred mejo sem zamenjal italijanski registrski tablici za slovenski, kajti tako bom manj opazen. Če bi kdo opazil različni tablici, bi me še na meji prijeli.

	Prej kot v dveh urah sem bil v Monfalconu in počakal sem Patrizio. Prisedla mi je v avto in zapeljala sva se proti počitniški hiši Marcovih staršev. Avto sva pustila globoko v enem od mnogih uvozov v gozd, ki je bil v neposredni bližini te hiše. Nisva imela težav pri iskanju poti in po njej skozi gozdiček, pri čemer sem opazil, kako so drevesa v tem delu gozda zelo gosta. Prišla sva do žive meje, ki je ograjevala posestvo. Počakala sva tako dolgo, da sva se prepričala, ali je sploh varno iti naprej. Pravzaprav to, kar sva počela, sploh ni bilo varno, in če dobro premislim, je bilo neumno. A zdaj je bilo že prepozno, da bi se obrnila. Najbolj naju je zmotilo to, da nisva pred hišo videla nobenega avta, zato nisva vedela, ali je kdo v njej in ali se je avto vrnil v mesto brez njega. Potka je vodila do vrat, ki so bila odprta, čeprav je Patrizia rekla, da so vedno zaklenjena. Videl sem, da je bila hiša lepa, imela je zunanji vrt z mizo in stoli. Nad njimi je bila lesena opora kakor tudi s strani in ta vrt je bil prekrit z vinsko trto, ki je v sončnih dneh dajala lepo senco. Naenkrat je z enega od oken zasvetila luč in zagledal sem osebo, ki se je gibala v notranjosti. Videl sem to osebo le na trenutek in nisem mogel ugotoviti, ali je bil to Marco. Nato je ta ista oseba prišla do okna. Videl sem, kako telefonira in gleda na dvorišče ter z očmi raziskuje okolico, kot bi se bal, da ga bodo tudi tukaj našli.

	Takrat je tudi meni zazvonil telefon in preklel sem vse na svetu, predvsem pa svojo neprevidnost, da telefona nisem že prej ugasnil. Še sreča, da sem bil skrit v gostem delu gozdička in da je bil še beli dan, da se ni videla svetloba z ekrana mojega telefona.

	»Prosim,«sem rekel na tiho.

	»Višji kriminalist Tošić tukaj. Jan, sem vas morda zmotil?«

	Torej če me je vikal in pred priimek dodal besedo višji kriminalist, je vsekakor pomenilo, da kliče iz pisarne in je okoli njega kopica ljudi. »Ste. Lahko na hitro poveste, kar ste mislili?«

	»Samo da vam povem, da so me italijanski kolegi pravkar obvestili, da so naredili preiskavo v skladišču ob neki marini, kakor tudi ob pomolu v Monfalconu. Našli so ogromne količine strupenih in zelo nevarnih odpadkov v sodih, kar pomeni, da so izdali tiralico za Marcom Kandettijem. Zdaj lahko samo upamo, da ga kmalu najdemo, čeprav sam mislim, da je že ušel iz države.«

	»Vas pokličem nazaj,« sem rekel, ugasnil telefon in se obrnil k Patrizii.

	»Kaj naj narediva? Naj pokličeva policijo? Tu v Monfalconu je verjetno vsa policija podkupljena.«

	»Lahko bi poklicala nekoga na N.O.C.S. To je poseben oddelek italijanske policije, ki deluje pri dejavnosti z visokim tveganjem. Ta veja policije je neodvisna od centralne policije in tu ni nihče podkupljen. Menda se ti specialci niti med sabo ne družijo. Ta je ustanovljena ravno zaradi korupcije pri policiji in je posebno usposobljena za boj proti terorizmu, prijetje nevarnih zločincev in pri preiskavah delovanja mafije.«

	»Poznaš koga tam?«

	»Ne, a bi kar poklicala na to številko. Saj je na spletu.«

	Nisem vedel, če je to ravno dobro, a druge izbire nisem imel. »Kaj pa, če pokličem v Slovenijo in oni pokličejo te specialce?«

	»Tudi to bi lahko bilo in bi bilo še bolj prepričljivo.«

	Prikimal sem, vzel v roke telefon in poklical Tošića: »Naj vas nekaj vprašam gospod Tošić. Kaj lahko naredite, če vam v tem trenutku pošljem lokacijo, kje se skriva Kandetti? Bi lahko aktivirali neke specialce ali t. i. N.O.C.S.? Kajti predvidevam, da ima ta baraba podkupljene vse policiste v Monfalconu. Bojim se, da preden kdo pride do njega, bo ta že petkrat vedel, da ga iščejo.«

	»Seveda lahko, ena veja te policije je v Trstu in s helikopterji ter s specialnimi vozili so v pol ure na tem mestu. Pošljite mi lokacijo. Pa ste prepričani, da je tam?«

	»Seveda sem, s Patrizio ga vidiva, kako stoji ob oknu. Zaprt je v hiši svojih staršev, a ne vem, kako dolgo še bo.«

	»Pošljite mi lokacijo, vi pa se umaknite daleč stran.«

	Poslal sem mu lokacijo in zdaj nama je preostalo le še čakanje. Na trenutek se mi je celo zazdelo, da sem slišal še eno osebo, ki je govorila v hiši. Kaj se je dogajalo v njej? Je bil tu še kdo poleg Marca? V mislih sem se vedno znova vračal na to vprašanje, gledal v okno pred sabo in zdaj se mi je zdelo vse bolj verjetno, da sem zdaj že prišel do konca, da spravim morilca svojih prijateljev za zapahe. Na trenutke sem se spraševal, če sem storil prav in poklical Tošića. Priznam, da sem bil še vedno skeptičen o lojalnosti tega človeka. Morda mu je kdo prisluškoval in ta bi lahko obvestil Marca. Spraševal sem se, ali ne bi bilo pametneje, čakati do jutra, da se ti specialci pripravijo, dokler ne bi imeli dovolj časa, da se zberejo in naredijo plan za naskok na tega zločinca.

	Čeprav nisem pristaš nasilja, sem vedel, da je to, kar sem naredil, edina rešitev. Stala sva tako skrita v grmičevju že skoraj eno uro, ko sem kar naenkrat padel na tla in za mano tudi Patrizia. Usta sem imel zaprta, prekrita in tudi če ne bi bila, bi mi verjetno krik presenečenja zastal v grlu. Ko so me obrnili na hrbet, sem videl, da so to policisti specialne enote. Le kako so se lahko tako neslišno približali hiši. Nakazali so nama, naj bova tiho in naj se umakneva. Od tu naprej je to njihova zadeva.

	Eden od specialcev naju je odpeljal kakšnih trideset metrov nižje in nama naročil, naj ostaneva tam, še bolje pa bi bilo, če bi se vrnila po poti nazaj do mesta. Kar naenkrat je nekaj počilo in sklepal sem, da so razstrelili glavna vrata hiše. Takoj za tem so se slišali kriki, nato pa je bilo vsega konec. Odšla sva do avta in odločila sva se, da jih počakava ob njem. Sedel sem v avto in poiskal napajalnik za telefon, saj sem imel skoraj prazno baterijo. Patrizia je stala zunaj in zrla proti mestu dogajanja, čeprav ni ničesar videla. Mojo pozornost je zmotilo nenavadno kričanje Patrizie, in že naslednji trenutek sem videl, zakaj. Proti nama je iz gozda tekel točno ta moški, ki je v Portorožu stopil predme in mi grozil. Tekel je proti nama s pištolo v roki, ki jo je nameril proti njej in že naslednji trenutek sem videl, kako je telo Patrizie trznilo, kako jo je zaneslo nekam na stran in ob poku pištole, ki je šele sedaj prišel do mojih ušes, je žensko telo padlo na tla. Od strahu sem ostal trd kot kamen in sploh se nisem mogel premakniti. Po glavi mi je rojila le ena misel, kaj se je zgodilo z njo. A že v naslednjem trenutku sem slišal še več strelov in videl, kako ta moški pada na pokrov motorja mojega avta. Pred sabo sem zagledal obraz in na njem kristalno čiste oči, ki jih je počasi zapuščalo življenje. Odprl sem vrata in stekel do Patrizie, ki je ležala na tleh. Na prsih, kjer je imela rdeč madež. Nisem videl luknje od naboja, ampak le krvav madež, ki se je počasi širil. Takrat je predme skočil eden od dveh specialcev, ki se je nagnil k njenemu negibnemu telesu. Nekaj je kričal v mikrofon, katerega je imel pred usti, a nisem razumel italijansko. Obrnil je njeno telo, pogledal v hrbet in nato je snel rokavico. Dotaknil se je njene žile na vratu, tik za tem pa sem razumel njegovo italijansko kletvico, 'merda'.

	Položil je njeno negibno telo na gozdna tla, ji zaprl oči in vstal. Nekaj mi je govoril po italijansko, a nič več nisem slišal in ne čutil. Verjetno sem padel v šok in prva misel, na katero sem pomislil, je bila ta, kako naj zdaj to povem svoji Klari. Naj ji povem, da njene sestre ni več?



	POGLAVJE XVI.

	Eno dobro leto je minilo od takrat, ko sem se 'igral detektiva', kot mi je takrat rekel višji kriminalist Tošić. Zdaj sem se v tem letu dni večkrat videl z njim, in kadar sem bil na Obali, sva vedno spila prijateljsko kavo in se pogovarjala.

	Danes gledam skozi okno velikega hotela in moj pogled tava. Ne ustavlja se na prometu, ne na ljudeh in ne na naravi. Zunaj je hladno in dežuje. Kot da se vreme pripravlja na zimo in tudi ljudje, ki hodijo v gneči po milanskih ulicah, so oblečeni že bolj zimsko. Roke sem do konca nabil v žepe svojih črnih hlač in se od živčnosti, morda tudi od pričakovanja dvigujem na prste in se zopet spuščam na pete. Ob takšnih trenutkih se človeku porajajo razne misli, razmišlja o nečem, kar je bilo za njim ali pa samo premišlja, kaj se bo zgodilo v naslednjih urah. Jaz sem tokrat prazen, ne razmišljam in ne vidim ničesar vnaprej. Tukaj sem bil že kar nekajkrat in danes upam, da sem zadnjič. Daje me trema, nekakšen nemir se je naselil v moje telo.

	Na vratih sobe zaslišim trkanje in nato stopim do njih, pogledam skozi kukalo na vratih. Ko vidim, kdo je na drugi strani, zavrtim ključ v ključavnici in jih odprem. Pred vrati stojita dva policista v posebnih uniformah in še bolj zastrašujoče je spoznanje, da imata na sebi neprebojni jopič. V rokah držita avtomatsko strelno orožje in s svojimi zaprtimi obrazi delujeta mrko in preveč strogo. Zdaj iz ozadja pride do vrat še tretji moški v civilni obleki in me v slovenščini vpraša: »Ste pripravljeni?«

	»Sem,« rečem tiho in ob enem prikimam.

	V sobo sta vstopila še dva druga policista v navadni policijski uniformi. Nadela sta mi neprebojni jopič in mi ponudila črno usnjeno jakno z obešalnika. Oblekel sem jo in zdelo se mi je, da mi je vse tesno. Težko sem dihal, pa ne zaradi tega, da bi mi pretesno zapeli neprebojni jopič. Temveč zato, ker sem vedel, da gre tokrat zares, zadnjič. Odšli smo po hodniku, ki sta ga na vratih čuvala še dva policista. Z dvigalom smo se odpeljali v klet, kjer me je čakal črn kombi in še dva črna avta, eden pred in eden za njim. Sedel sem zadaj na klop in eden od dveh moških v črni obleki mi je zapel varnostni pas. Nato smo se odpeljali in se vozili po mestnih ulicah Milana, le da jaz nisem videl ne ulic ne prometa. Zadnji del kombija ni imel oken, le na vrhu je imel odprtino, na kateri je bil ventilator, ki je pošiljal zrak v notranjost vozila.

	Ustavili smo se in nekdo je potrkal na vrata, nato pa sem slišal nekaj besed po radiu. Moški poleg mene je od znotraj odprl vrata vozila in potem smo vsi izstopili. Po stopnicah smo se povzpeli do glavnih vrat, nato pa sem ostal brez oboroženega specialnega spremstva in z mano sta bila le še policista v civilni obleki. Odpeljala sta me v eno od stranskih sob in tam sta mi snela neprebojni jopič. Sledilo je čakanje, ki se je kot po navadi dogajalo v tišini. Do mene je stopil odvetnik, ki mi ga je dodelilo sodišče in nato za njim še sodni prevajalec. Ta me je preko prevajalca želel pripraviti na današnjo obravnavo in mi je svetoval, kaj naj rečem in na kaj naj ne pozabim. Naš pogovor je prekinila gospa, ki je vstopila v sobo in nas povabila v sodno dvorano.

	Danes je bil zame težek dan, kajti sodišče me je želelo izprašati še o nekih malenkostih, ki naj bi bila pomembna za sodišče. A zame vse to ni bila malenkost, saj me bodo danes med drugim spraševali o mojem razmerju s Klaro. V vseh svojih preteklih pričanjih sem že povedal, kar sem imel povedati, in nikoli nisem imel zadrege zaradi tega. Tokrat sem se bal tega pričanja. Tokrat vem, da bom v veliki zadregi.

	Vstopil sem v dvorano. Sedli smo za veliko, skoraj temno mizo, namenjeno pričam. V veliki dvorani je že zasedal sodnik in tudi porota je bila na svojih mestih. Moj pogled je odtaval do Klare, ki je sedela za drugo mizo, tisto, za katero so sedele druge priče ali pa celo obtoženi. Danes sem jo po dolgem času spet videl. Oblečena je bila v črn oprijet kostim in belo bluzo z volančki. Okoli vratu je nosila verižico iz belega zlata in na njej je visel križ. Delovala je aristokratsko, nežno in s tem križem tudi krščansko. Njen lepi obraz, ki sem ga tolikokrat božal in poljubljal, je v tem času dobil še bolj koščeno obliko. Opazil sem, da je v sebi trpela, kot morajo trpeti vsi smrtniki, da bi ohranili svojo spokojnost. Bila je drugačna od takrat, ko sem jo nazadnje videl, preden sva s pokojno Patrizio odšla do počitniške hiše, kjer je ta izgubila življenje. Tisti dan je Klara izgubila pol svojega srca. Ona me ni gledala, sploh ne vem, če me je pogledala. S svojim obnašanjem me je zmedla, prav tako me je zmedla njena nedoločljiva abstrakcija njenega vedenja, ki se je zdela nekako neskladna s situacijo, v kateri sva se oba znašla. Morda je bila strta, bolj kot se je zdela, ali pa je bila to navidezna mirnost kot občudovanja vredna samokontrola. Kar naenkrat je stisnila svoji roki skupaj, da sem jaz čutil, kako jo je zabolelo. Nato je stisk popustila; morda se je še sama prestrašila tega početja. Nenadoma se je obrnila in srečala moje oči, ki so ves čas ostale prikovane na njej. Boleče je zardela, morda je v njih prebrala moje misli, moje želje. Nato je spet odmaknila svoj pogled in zrla predse, kot da bi krivila svojo zadrego, ko je dovolila, da se ji pojavi rdečica na obrazu. Na kratko je odprla ustnice, kot bi želela nekaj na tiho povedati, a se je premislila.

	Moj pogled nanjo je prekinil sodnik in moral sem na mesto za priče. Spraševali so me vse mogoče. Na trenutke sem dobil občutek, da so me krivili, ker je nisem prepričal, da bi izdala svojega delodajalca in bivšega svaka. Zagovarjal sem jo in jo branil, da oni ne razumejo njenega stanja in njenega položaja, v katerem se je takrat znašla. Zaščititi je želela svojo sestro, čeprav za ceno svojega trpljenja z njim.

	Ko sem končal s pričanjem, so me odpeljali nazaj v hotel. Čez eno uro so prišli pome in me odpeljali do Fernetičev. Tam sem prestopil v avto, ki me je odpeljal do mojega doma.



	* * * * *

	Bilo je toplo vreme, ki je spominjalo na pomlad, čeprav je bilo konec februarja. Temperature so se v notranjosti povzpele na slabih dvajset stopinj, ob morju še na nekaj več koz dvajset. Bil je vikend in odločil sem se, da grem na Obalo. Po nekaj tednih utrujajočega pisanja in dela sem skoraj dokončal pisanje svoje knjige. Bilo je to nekakšno izlivanje čustev, obujanje spominov in včasih tudi spuščanje solz. Na ekranu z belimi navideznimi listi sem postavljal črke, besede, ki bodo nekakšen spomenik zame in za druge, katerih ni več.

	Obala je bila polna ljudi, ki jih je privabilo toplo in sončno vreme. Pihljal je topel, a že malo moteč južni veter. Kot vedno sem sedel na terasi bistroja in v majhni skodelici pil dolgo kavo brez sladkorja. Srknil sem požirek vode in se zagledal na pesek, kjer sta se po njem sprehajala dva galeba. Od časa do časa sta kljunila v pesek, tja med drobne kamenčke, nato sta že naslednji trenutek odšla naprej, dokler nista odletela.

	K meni je prisedel kriminalist Tošić, ki sem ga čakal.

	»Si prebral današnje novice?«

	»Nisem. Kaj pa piše v današnjih novicah?«

	»Marco Kandetti je obsojen. Sicer to še ni pravnomočna sodba, a tudi to je novica, in to dobra. Dobil je dosmrtno.«

	Pogledal sem ga in ga vprašal: »Je to pravica, da bo do smrti zanj skrbela država? Imel bo jesti in piti, toplo mu bo in verjetno se bo tudi v zaporu znašel. Je to prava sodba za zabetonirane sode v Ljubljani, za zakopane sode v Nemčiji in na Češkem, za tisoče sodov z zelo nevarnimi odpadki, ki jih je v kontejnerjih spustil na dno Jadranskega morja? Kaj pa Dušan, Roman, Patrizia in verjetno je še kdo sključen in mrtev v kakšnem sodu na dnu Jadrana? Je to pravica? Mar ni za to zagrožena drugačna kazen? Morda počasna smrt?«

	Bil sem besen, rdeč v obraz in zdaj sem že dodobra osivel zaradi starosti in tudi vsega, kar se mi je v zadnjih dveh letih in pol dogajalo. Ja, dve leti in pol je minilo od takrat, ko se je pri meni vse to začelo. Zdaj sem bil poln jeze in tudi žalosti.

	»Prav imaš, Jan, a tudi nekaj dobrega je v vsem tem.

	Klara je dobila samo pogojno kazen in zdaj je prosta. Mar ni to čudovito? Je to zate dobra novica?«

	Zagledal sem se proti obali Italije, ki se je videla v tem lepem in sončnem dnevu. Pogled je segal vse do belih Dolomitov, katerih vrhovi so se kopali v soncu. Pomislil sem, da je tam nekje, na drugi strani tudi mojega pol srca, ki ga nisem več videl in ga verjetno nikoli več ne bom dobil nazaj.





	Nasedla je že drugi ljubezensko erotični roman tega avtorja, kateri nam prikaže zgodbo ženske, katera se je znašla v hiši ljubezni. Zaradi spleta dogodivščin se je zaljubila, zanosila in pobegnila k Janu na jadrnico. Jan ima drugačen pogled na to mlado žensko, zato se zbližata. Določeni deli skupnega jadranja po Jadranu, pa Janu prikličejo spomine.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 208 č/b strani.





	Prvi slovenski jadralsko erotično ljubezenski roman. Knjiga opisuje ljubezen jadralca Jana do njegove očarljive ženske Vere, katera je z njim jadrala in uživala v njegovem jadranju, kot v ljubezni do nje. Vsebina je polna dogodkov iz našega realnega življenja in vključuje tudi spolnost.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 206 č/b strani.





	Potopis avtorjeve prve solo plovbe opisuje 3114 NM dolgo plovbo od Poreča do Kanarskih otokov. Knjiga, kot njegov prvenec lepo opisuje, kako lahko naredimo prvi korak in kaj vse potrebujemo zanj, da odplujemo svojim sanjam naproti. Vsebuje tudi zelo koristne podatke, kje in kako najceneje preživeti na tem delu poti. Marsikdo misli, da je takšna plovba zelo draga.

	 Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 304 barvne strani in več kot 250 barvnih avtorskih fotografij.





	Potopis solo plovbe od Kanarskih do Karibskih otokov, ter raziskovanje teh biserov, opisuje 3779 NM dolgo plovbo med otoki sanjskih Karibov. V knjigi je lepo opisna plovba med otoki, sidranje ob peščeni obali polni kokosovih palm, povezovanje z domorodci in njihovo življenje. Knjiga opisuje, kako se lahko na tem delu sveta preživiš za samo nekaj sto evri na mesec.

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 312 barvnih strani in več kot 300 barvnih avtorskih fotografij.





	Potopis do sedaj najdaljše avtorjeve plovbe, ki opisuje 9023 NM dolgo plovbo od Karibskih otokov čez Panamski kanal, vse do južno Pacifiškega otočja Tonga. Knjiga je namensko opisana kot skriti paradiž, kajti plovba med rajskimi otoki in čudovitimi atoli posrka v njeno vsebino vsakega bralca. Ne manjka razburljivo potapljanje z morskimi psi, srečanje s kiti, lova tun,…

	Knjiga ima trde platnice, je šivana, tiskana na 115 gr papirju, ima 384 barvnih strani in več kot 370 barvnih avtorskih fotografij.