življenje:
in svet
Tedenska priloga „Jutra"
Štev. 20.	V Ljubljani, dne 28. maja 1927	Leto I.
Ivan Zoreč:
Blažene vinske gorice.
Ko se je pred dobrimi šestimi desetletji ustanavljala Slovenska Maticam so nje začetniki iskali pomoči, je bilo znamenitih dvainštirideset štajerskih rodoljubov med prvimi, ki so denarno pomagali, da je tedanja največja kulturna institucija lahko začela s svojo nalogo; krasna zemlja štajerska nam je dala krdelo prvih slovni carjev, je dala svetega Slomška, učenega Miklošiča, pesniškega Meška... In nam daje slavnega vina in ljubih prijateljev.
Tako mislim, ko sledim sedanjemu odiboru »Društva Slovenskih književnikov«, ki je dal nalogo, da slovenski pisatelj pojdi sam med narod in mu z živo, govorjeno besedo pripoveduj, kar mu imaš povedati, — že zato pojdi, ker naša knjiga ne more v tisk in med ljudi, kakor bi rada in morala...
Ta misel nas torej žene po vsej Sloveniji, a šli bomo ,če bomo mogli, tudi po vsej naši državi, da pride volja besede' povsod, kamor (knjiga naša ne more.
Bog nam samo daj zdravja in moči.
Zapisati moram, da je dosihmal Maribor pokazal največ razumevanja, največ navdušenja, največ ljubezni do naše naloge; lani nas je povabil dvakrat, a letos, 6. t. m. že spet, da hi v mariborskem gledališču recitirali svoja dela.
— Zdajle bi nemara moral katero ziniti o recitacijah. 'Pa ne bom. Ne bom, ker so mi preblizu in ker so o njih že duhovitih drugi. Popestbval. bi le rad nekoliko impresij, ki mi ob njih srce vroče polje še zdaj.
Naši prijatelji.
Eden nam je prišel naproti do Celja, drugi so nas s prešernimi pozdravi sprejeli na postaji v Mariboru. Potlej je naš iskreni prijatelj g. primarij dr. Mirko Černič nas vse vkup posadil za široko mizo pod svojo gosposko streho, od koder smo po razkošnem okrepčilu ob določeni uri odšli v gledališče.
V gledališču sem — naj rečem o recitacijah vsaj to! — precej začutil, da je med recitatorjem in občinstvom intimen duševen kontakt. Živi pozdravi so pričali o tem in recitatorju dali se oddeh-miti. Zakaj stokrat je res, da je avtorju neskončno mučno govoriti tako rekoč o sebi. Če pa tedaj čuti, da fluid notra-
njega našega bistva struji od duše do duše, se razklenejo vse tesni, vse vezi — srce plane in se kaže na dlani...
Pozdravljen, o naš ljubi Maribor, pozdravljen in nepozabljen!
Kaveljni.
Prijatelji Mariborčani so nam hoteli pokazati, kakšne so Slovenske gorice v pomladni krasoti.
Tako nas je drugi dan izpred gostoljubne hiše drja Černiča vzel avtobus, nekatere pa patron Slovenskih goric g. dr. Milan Gorišek s svojim avtom. Z nami so bili mnogi prijatelji, med njimi pa zlasti »Devov kvartet«, ki je neutrudno pel ves tisti lepi solmčni popoldan. 2e dolgo nisem slišal tako kavelj-sko lepega petja. O kaveljni, srce mi je ostalo pri vas!
Avtobus, prostoren in udoben, prava Noetova barka, teče, ropoče po prijazni dolini, ve, da se mudi, ker bi že radi spoznali Slovenske gorice; Pohorje se odmika, Slovenske gorice se primikajo. Obakraj ceste razpotegnjeno leže lepo obdelane njive, lehak veter jih boža; ozimina z zelenimi zastavicami mahlja pozdrave lepi božici Vesni; tu, tam se košati domačija, lepa in mogota, da se je veselita oko in srce; tamle na desni široko sedi siv grad. Kako se imenuje? Aha, da, — Hrastovec, v njem je nastanjena ruska gimnazija. Takle Hrastovec mi je Krastovec, vsak grad je bil krasta na naši zemlji. Ne maram gradu, ne maram palač. Grad me spominja tlačanstva, ki je žulilo moje prednike, ^v palači se prevzetuje in napjhuje la-'komnik, povzdignjenec s spridenim srcem, s polno mošnjo, s prazno glavo ... Do ekstaze rad imam naše vasi in poštene kmečke ljudi; ko vidim njivo, ho-sto, travnik, vinograd, jih ogovarjam kakor fant všečno dekle in jih obožujem z veliko ljubeznijo; ampak tile travniki, ki se iz tokav širijo v dolino, se mi smilijo, ker so zelo zamočvirjeni... Občudujem tisto-le mogočno domačijo. Kako je lepa! Kakšni hlevi, skednji za hišo, okoli pa sadovnjak kakor šopek! Na hišnem pragu stoji gospodinja. Salamensko je kave'ljska, koliko je je. Izza skednja gre mož, čvrst človek, možat, močan. Lep par, Bog jima daj zdravja in sreče!
zdrava, bi spominjala na Filemona in Bavoido.
Ob priliki sem doma pogledal v Ovi-dove metamorfoze in bral: »et quoniam concordes egimus annos, auferat hora duos eadem, nec coniugis
unquam
busta meae videam neu sim tumulan-dus ab illa...«
Škrobarija.
Avtobus teče, ropoče...
In tu so Slovenske gorice, tu na vzvi-
Filemoti in Bavcida.
Pa tudi med nami sedi zanimiv parček, genljiv vzor zakonske sreče. Trinajst let se že imata, a človek, če ju gleda in posluša, bi mislil, da sta se spoznala in zaljubila šele včeraj: vesela sta, ljubezniva in pozorna. On ji malo nagaja, ona pa se mu smehlja, smehlja; smehljaj se ji riše po vsem zdravem licu, največ ga je v živih, jasnih očeh, ki se ob smehu širijo in užigajo.
Oba sta Prleka, kakor pravita, oba prlekujeta, elkujeta. O, poznal sem že
Na meji Slovenskih
nekaj Kranjcev, ki so se silili z elkova-njem, češ, da pravilno govorijo pravo slovenščino. Tisto elkovanje me je bilo po ušesih. Elkovanje te-le gospe pa je sladko, mehko; govori počasi, vsak ne-določnik, vsako končnico izreče razločno, vsak »1« je čist »1«; govor ji je baš zaradi tega zvonek, prav lep, oči podčrtujejo besede, jezik se ji včasi spotika ob zobe, kar daje besednemu zvoku interesanten timbre.
Kesneje sta mi pravila otožen odlomek iz svojega življenja med vojno, ko je on za smrt ranjen ležal v neki dunajski bolnici iin ko je ona vse dni in noči prebila ob njegovi postelji, mu stregla in molila zanj.
In še nikoli ni bilo med njima žal besede, še nikoli nobenega nesoglasja. Oba želita, da bi tudi umrla ob isti uri, ker drug ne bi hotel preživeti drugega... Da, če ne bi bila tako mlada in
ic (okolica Svečine).
šeni planoti Sv. Lenart, glavni kraj, trdnjava te blagoslovljene zemlje. Lep trg z velikimi, že kar mestnimi hišami. Blaginja tržanov je očitna.
Domačijo g. drja Milana Goriška pozdravimo samo na kratko, nemudoma odbrzimo dalje, da bi pred večerom, ki nam ga bo prebiti v Goriškovi hiši, videli kar največ Slovanskih goric.
Razgled je širok. Oči mi gredo po goricah, trgih, vaseh, obstajajo na polju, trsju, ob grivasto obraslih gričih in solnce na vse roke boža to prelepo zemljo, ki mi jo oči pijo vprvič.
Spomin mi prinese otožno sladko misel na domačo dolenjsko zemljo. O ti uboga rodna zemljica, kako si siromašna v primeri s to široko bogatijo, o ve, ponižne naše dolenjske vasice, kako se mi smilite — kakor bosopeta pastirica ste ob košati in bogati nevesti...!
In vendar sem bolan od ljubezni do vas, podnevi mi misli uhajajo k tebi,
rodna zemljica moja, pomoči so mi vse sanje pisane le od tebe, ubožiia hišica očetna ...!
— Avtobus ropoče.-,. ropoee...
Tamle rna potlačenem griču je Sv. Trojica s tristolpno božjepotno cerkvijo. Komaj se masmejemo vodji naših pevskih kaveljnov, ki je brž parodiral nekdanje potujčevanje naših imem, češ, da se Sv. Trojica po nemško iirenuje »Das Heilige Eins Zwei Drei«, gospe Bavcidi se oči niso utegnile nasmehniti že drugemu domisleku, na, pa smo bili pri Sv. Trojici.
Stopili smo v cerkev. V mjej ni bilo nikogar. Lepa je, velika, bogata.
Fileinon in Bavcida sta pokleknila v klop in meni, polnemu nepozabnih vtisov, je bilo, da bi se, kjer sem stal, zgrudil na kolena im molil in hvalil Boga, ker je ta lepi, lepi košček zemlje, ker so Slovenske gorice naša last...
Sredi cerkve so se vstopili pevci in tiho zapeli neko sveto pesem. Izvrstna akustičnost je lepo sprejemala prelepo pesem in jo delila po vsej ve'iki cerkvi.
Tista pesem, mislim, je bila naša najlepša molitev.
Na cesti, kjer je čakal avtobus, sta' nas fotografirala neka izletnika. Na sliko se je prištulil tudi — Kriavelj, mo-žiček, kakršnega je poznal Jurčič.
In še malo, pa smo se ustavili pred hišo, kjer je dr. Kraigher pisal »Kontrolorja Škrobarja« in kjer je letoval Ivam Cankar. Po kratkem okrepčilu v znameniti hiši, kjer nam je stregla ljubezniva gdč. Lenčka in mas odičila s šopki šmarnic, nas je zunaj čakalo prijetno presenečenje: Lenčka (ali kdo?) je mam ves avtobus ovila v zelenje in cvetje!
Tako smo odbrzeli proti Sv. Antonu, pa do tja nismo prišli, ker nas je Go-riškov avto, ki je bil napravil zavit ovinek, prestregel in obrnil, češ, da bi sicer mudili pri njem doma.
Kralj na Betajnovi.
To je g. dr. Milan Gorišek, to je vlastelin svetolenartsfci, to je glasnik in zaščitnik Slovenskih goric!
Domačija mu je na najvišji točki trga, pogled ji gre na vse strani in od vseh strani vodijo do nje pota. Po njih prihajajo vsi, ki so potrebni poštene pomoči ali moške besede.
Že dolgo, dolgo ga poznam iz političnih časnikov.
Kdor me pozna, ve, da politikov in politike prav mič ne razumem in presneto malo maram.
Politika moškemu kvari značaj, ženski jemlje nežnost. Politiki, ki se iz strasti ali zlobe vdajajo političnemu fanatizmu, so vsi mrki im prevzetni.
A g. dr. Milan Gorišek je vesel, prijazen mož; modre oči mu jasno gledajo v svet, 'beseda, mehka in prijazna, mu vre iz poštene duše — o, prijateljev in političnih zmag pridobiva on s srcem, le s srcem.
Tako sem mislil, ko sem opazoval tega velikana z rumeno dolgo brado. Da se nisem motil, mi je potrdil njegov znanec. Vsa srca ga ljubijo, vse oči so obrnjene vanj, ki kakor granitni steber stoji vrhu 'Slovenskih goric, jih bistro opazuje im zvesto varuje.
Zdrav, o. knez Slovenskih goric!
Zdrav, o kralj na Betajnovi!
Mlada dama.
Njegov dom je lep, .njega vreden. Kraljici mu gospa Marija. Njuna pre-srčna ljubeznivost se gosposko druži z veliko gostoljubnostjo in ustrežljivost-jo v prelepo slovensko trojico. Kar ji je zakonski drug v jasnem vrvežu, to je ona za nadložne in otožne, dobrot-nica in mati...
Njuna hčerka Majdka, stara dvanajst let, je v vsem prava podoba svoje matere in priča prekrasne vzgoje. Kakor jie mlada in še majhna, vendar, če mati mora kaj venkaj, sama gosti, sama zabava goste in sama ukazuje strežnicam. In čisto brez tiste otroške ali dekliške plahosti: — kar prava, zares prava mlada dama!
Nekateri smo šli na strešno ploščad, da bi še gledali po Slovenskih goricah. Za vodnico je šla z nami naša mlada dama. Pozna vse Slovenske gorice: to je tu, to je tam. Opazim, da imajo kraji po Slovenskih goricah zelo radi svetniška imena: Sv. Lenart, Sv. Trojica, Sv. Anton, Sv. Bolfenk, Sv. Jurij, Sv. Marjeta itd. itd. Mlada dama Majdka res-, mo pokima in pravi, da najbrž zato, ker so ti kraji za nas sveto naši... Pove, kako in zakaj so si napravili na strehi to ploščad, pokaže, kje leži domače polje, kje travniki, kje vinogradi itd. Govori o lovu in ve, kateri kaliber imej puška „za tak .in"tak lov. Pripoveduje nam še o konjih in kravah, pokaže za hišo na fazamerijo in zakliče psom, ki se trgajo z verig.
Preverim pa se še enkrat, da je mlada dama stara res šele dvanajst let! In bolj nego vi, ki to berete, sem se ji čudil in jo občudoval jaz, ko sem jo opazoval in poslušal.
Mlada; dama Majdka ima sestrico, zdi se mi, da je stara pet let. Ime ji je Breda. Tudi na njej se kaže ista modra vzgoja kakor na Majdki.
Blagor staršem, ki imajo tako dobre otroke...!
Sredi noči je šel tudi Devov kvartet na strešno ploščad in zapel pesem Slovenskim goricam. Jasna, tiha noč -jo je nesla na vse štiri vetrove. Zapeli so nasi kaveljni tako lepo, da bi -jih bili radi poslušali vso lepo noč.
Slovo.
Obkorej smo se vrnili v Maribor, res ne' bom pravil; izdam le toliko, da so
bile trudne, pozne (prav za prav: zgodnije) ure že, kar pa prav nič ne de...
— Slovenskih goric, ljubih štajerskih prijateljev ne morem pozabiti.
Videl sem lepih krajev, videl trdnih domačij z umnimi, naprednimi gospodarstvi, spoznal mnogo presrčno ljubeznivih ljudi — kaj se mi mara!
In zdaj rečem: Z vsemi koreninami sem zapičen v dolino Temeniško, za nič ina svetu je ne bi dal, Dolenjec sem, kolikor me je, — pa vendar, o Kranjci moji, na Štajersko, v Slovenske gorice pojdite, da boste videli, kaj se pravi, biti res Slovenec, da boste videli, kaj zmore Štajerc in kako posaja gosta za mizo!

Ibis:
Moje romanje na Vrhniko.
Hribi, ki so se vam zarezale v obličje prve kraške poteze, holmi z belimi grlicami — cerkvami, košate gosposke hiše in beraške bajte ob Klancu, tihi majmiiški gozdovi !in zelena polja ob Ljubljanici, ves Cankarjev svet — pozdravljeni!
Kolikokrat se mi je zdelo, da vidim na holmu belo grlico Sveto Trojico, a je bila le ena izmed neštetih cerkva, ki so posejane kot cvetovi nebeške glori-je po našem pestrem reljefu alpskega sveta, kjer tisočletje in še več poganja iz grude, iz domačih polj in gozdov, senožeti in vinogradov milijon, dva milijona slovenskih mladik. In rasto in izginevajo v boju z vetrovi in zimo, v hudem boju s tujimi vsiljivci zavoljo nekaj tisoč četvornih kilometrov rodovitne prsti.
Kolikokrat se mi je zdelo, da pelje od Vrhnike klanec z revnimi bajtami, s
križevo potjo, blaten, kamenit alpski klanec, kjer se spodtikajo ljudje in živina, kjer v belo nebeško golobico zaverovanim romarjem bredejo noge po vodi in blatu, da mnogi obupajo in omagajo ,drugi pa obsede v pocestnih krčmah in pozabijo daljni cilj.
Tolikokrat sem imeli (Vrhniko pred sabo, da ne vem, katera je bolj resnična: tista Cankarjeva, ki se vidi kakor skozi belo, tajinstveno tančico, Slovenija, ki se končuje stoprav nekje na benečainski ravnini, pod nemškimi Alpami in pred Blatnim jezerom, ali pa vsakdanja Vrhnika s svojimi gosposkimi hišami, s tovarniškimi dimniki in z revnimi kočami, z belo »cesarsko« cesto na sredi in z vodami, ki vro v Mo-. čiliniku izpod prvih kraških čeri?
Vzljubil sem prvo, hotel sem spoznati drugo. Saj pravi Goethe: Če hočeš pesnika razumeti, pojdi v njegov kraj!
Povabili so me profesorji, da se pridružim majniškemu izletu četrtošolk ljubljanske ženske gimnazije. Bil je lep majniški popoldan; še v srcih smo ga čutili, kakor zrak v sobah, ko se širom odpro okna. Toliko solinca in sinjine je bilo, da nas je z večjo močjo potegnilo v prirodo, kakor nas je vlekel tisti ma-tori popoldanski mešainec, ki vozi proti italijanski meji. V vagonu je bilo štiriindvajset mladih deklet — morda manj, morda več. Take-le nemirne glavice so kakor mak na njivi: ne prešteješ jih zlahka. Profesor Ivan jih je štel v vagonu, ,na vrhniški cesti, pri Močilniku in med potjo domov, pa še ne vem, ali je dobil matematično zanesljivo vsoto. Moral bi jih zaznamovati s številkami, kakor entomolog čebelice, ko dela poizkuse v steklenem panju. Ali profesorji so kaj malo dovzetni za take primerjave. Čebelice, da, če je kje sladkor; ali ne pri francoskih nepravilnih glagolih, pri računskih nalogah, pa pri zgodovinskih letnicah. Meni — lajiku — se je vendar zdelo, da so bile čebelice. Če tone, pa metuljčki. Ali morda kaj vmes: metuljčki, pisani, sanjavi metuljčki z žalci. Nevarni za v roko, lepi na livadi.
Človek bi hotel povedati, kaj vse vidi ma poti iz Ljubljane na Vrhniko. Lahko vidi veliko več nego na poti 1000 kilometrov. Toda treba je znati gledati in doživljati. Z vlaka je pot preveč vsakdanja. Le prirodo čutiš, kako se košati, raste, kipi, plodi in ustvarja. Ne more je prevpiti ropot koles in ne omejiti ozko vagonsko okno. Velika je, neskončna, božanska.
Na vrhniških tleh te najprej pozdravi bela grlica Sveta Trojica na holmu in s Tičnikom po rebreh. V resnici ni preveč bela. Z daljave se zdi taka; vsa majhna je in z razprostrtimi perotmi. Da, kar gledamo od daleč in z ljubeznijo v srcu, se sprosti suhe resničnosti in dobi idealnejšo podobo. Kaj bi začeli ljudje na pustem svetu, če ne bi bilo takih motenj v duševnih perspektivah? Zevala bi zemlja od puščobe, zevali bi ljudje.
Zavili smo na belo cesarsko cesto, s kilometrskimi kazalci ob strani. Na enem izmed teh se je med vojno razjokal Cankarjev slovenski človek. A koliko jih je bilo v našem žalostnem rožnem vencu s tisočletnimi jagodami, ki so sedli ob cesto in si obrisali solze, kri in pot? — Prah se je dvigal na cesti, od njiv je vel zapah po prsti in žitu in z vrtov še nekaj drugega —. O go-
spodične, agrarni parfumi niso tako nežni kakor umetni, ali krogotok snovi je slučajno. velika kemična skrivnost našega življenja. Profesor kemije, ki je bil z nami, je bil v tem delikatnem trenutku sigurno bolj kavalir kakor učitelj. Iz območja polj in trat smo zavili med stare, tipične hiše, ki so še videle (ali niso njihova okna podobna krmežljavim očem?) voznike z obloženimi vozovi, gosposke parizarje, postiljone z rogovi iil vso tisto častitljivo bidermajersko romantiko prve polovice 19. stoletja. Takrat so imeli naši ljudje spomine na Francoze, danes imajo spomine na svetovno vojno. Ilirija se je uresničila, sega skoraj do Olimpa, ali prah na cesti je isti in prav tako so isti modri holmi, daljne gore, cerkev na Žalostni gori. Voda teče venomer čez polja daleč v Čmo morje, dasi ima Jadran za očetovim hrbtom...
Ljudje, priroda, čas, neizpremenljivi zakoni, solnce in beli oblaki. Vse je pisana pravljica življenja.
Tod je hodil tolikokrat mojster naše besede, genijalen oblikovalec našega duha Ivan Cankar. Tu je začel vstajati pred njim fantom Življenja, ki ga je skušal doumeti s krvjo, z možgani, z mislijo, s srcem, kakor mi vsi. In je padal pod njim kakor tisti naivno, a dobrotno naslikani Kristus, ki smo ga videli pozneje na križni poti k Sveti Trojici. Vse nas vodi meumljiv fantom in le redkokomur je dano, da se ga sprosti v čistih umetniških delih, ki so »žrtev bogovom«.
★
Da, Vrhnika. Lepe hiše, gospodstvo in običajna ■ provincijalna puščoba. Trgovine, gostilne; na vratih zvedave gospodične. Take-le je opisoval Cankar. Tu je imel prve modele. Ali izmed hiš kuka »grešnik Lenart« in mimo njega vodi pot grenkobe in uboštva po Velikem Klancu. Tam v sosedstvu Sv. Lenarta je Cankarjeva rodna hiša. Tu smo se zbrali kakor golobi in golobice okoli dobre gospodinje. Spominjali smo se teh in.onih momentov iz Cankarjevih spisov, zlasti iz »Mojega življenja«. Vpisali smo svoja skromna imena v knjigo in se fotografirali. Kaj, če bi zdaj planil Cankar med nas? — Toliko deklet, — bi dejal — in le par trnov med rožami.
A nam je bilo nekam tesno pri srcu.
Videli smo obrise Cankarjevega pro-
blema: tu Klanec z revnimi hišami, tam Vrhnika s' tovarnami. Še leže na tleh na pol obtesani hlodi, ka-li. Ne tisti iz »Mojega življenja«, marveč novi. Obilo lesa je okrog Vrhnike, žage pojo, kolesa se vrte, sirene žvižgajo. Nov svet se Tazvija, a s starimi strastmi in tegobami. Kmet vidi. kako izginja »agrarna
»Bela grlica« Sv.
idila«, življenje se zapreda, ljudje postajajo drugačni. Tovarnar шп študent se spoprimeta. Slovenski realizem in romantika. Ta romantika pa mi sanjarstvo učiteljice, ki prebira v Tičniku Jurčiča in Gregorčiča, ne, to je bela krizante-ma v gumbnici beraške suknje, porogljiv posmeh življenju, žolčljiva obtožba družbe, upor proti parvenijem in jari gospodi. A nad žalostnim, togotnim romarjem, ki hodi po slovenskem Klancu, bedi majhna drobna ženica, »svetnica-mučenica«, tista, ki »dela čudeže«. Bedi nekje v oblakih, nad belo Sv. Trojico, nad Žalostno goro, nad Ljubljanskim hribom. Kakor bizantska vizija Madon-ne je; v svoji neizmerni udanosti in ljubezni je skoraj brezlična, slovenska svetnica — Cankarjeva Mati. Ondi, kjer se je pravkar prelomil bel oblak,' za Rožnikom, na Ljubljanskem polju,
leži v svetli veri večnega življenja! njen Sin.
Šli smo mimo križeve poti in prišli
do postaje, kjer je Sin ugledal Mater. ★
Od Sv. Trojice je lep razgled. Cerkev je stara, z arkadami; nič ne vem, kdo
Trojica nad Vrhniko.
jo je zgradil in kdaj, ali zdi se mi, da je prišel sem od benečaniskih ravnin. Prvo kraško kamenje moli iz tal, pod cerkvijo je pravcata kraška kotanja; čutiš, da se tu začenja druga zemeljska konfiguracija. Cerkev je bila zaprta in si nismo mogli ogledati tiste lobanje, čije legendo je zapisal Cankar, legendo, ki dehti po srednjem veku, po romarjih in spokornikih kakor šopek rožmarina po dekliškem vrtu.
Zavili smo navzdol in krenili proti cerkvi sv. Pavla, kjer je bil Cankar ministrant. Pot nas je vodila mimo revnih kmetskih bajt, z okni, ki venomer prosijo solnce, naj ogreje tudi reveže; spodaj v trgu smo se spomnili Cankarjeve enajste šole pod mostom, njegovih dogodivščin s pomarančami in dati ji; v duhu smo listali po tisti majhni knjižici »Moje življenje«, ki ji poznam enako
samo v »Djetstvu« Leva Tolstega. Pri cerkvi smo obudili spomine na Francko, Nino, pa tudi na hlapca Jerneja, šviligoja, Kamtorja — zlasti pa na ministranta 'Jakca. Kdor je bil sam ministrant, nosi še danes globoko v duši lepoto velikonočne liturgije, bučanje or-gelj pri rani maši, ko se med povzdigovanjem slišijo skozi okno glasovi ptičev, pa poezijo proščenj s stojnicami, s pokanjem možnarjev, s pritrkavanjem zvonov, ki vabijo daleč čez polja kakor godba. Cankar je zaimrzil ministrantsko službo, ki mu je vzela lepe sanje; ali nekoliko naivne miinistrantske liturgije
mu je ostalo za vse življenje.
*
Na pokopališču. Gomile, križi, ciprese, grobnice. Marmor z zlatimi črkami in grobovi brez znamenja. Spačena, fantastična simbolika človeškega življenja. Tehten dokaz vseh črnogledcev sveta. Tesno je med križi in kamni: pokopališče je prostor, kjer se največja tragika srečuje s smešno brezpomemb-nostjo gomil in znamenj. A iz prsti klije življenje, večno, na smehljamo, pan-sko življenje. In pomlad piše čez grobove antično resnico, ki je zašla v katakombe in spojila svet Helade s svetom Krista:
»SEMPER VIVI S.«
Na grobu Cankarjeve matere m imena te naše »svetnice-muččnice«. Nekdo je položil nanj vejo s slovenskimi trakovi. Drugi obiskovaloi trnjev venec. Zdaj so ga naše tovarišice zaznamovale z majhno, skromno ploščo: »Mati Cankarjeva«.
Popoldansko nastrojenje v prirodi. Na zahodu se mrače oblaki, globoko v dolino so legle prve večerne sence. Mirno je na grobeh. S tihim glasom bere študentka črtico »Njen grob«. Da, tu je njen grob že trideset let. Svetejše so te pozabljene kosti od marsikaterih pod marmorjem. V varljivem blesku zlata bledi Ethos življenja, ki zahteva zatajevanja in odpovedi.
»Zgodi se, da se človek nenadoma zave samega sebe in, svojega življenja; kakor da bi planil iz sanj...«
Ti pa mirno sanjaj in se ne zavedi
življenja, Cankarjeva Mati!
*
V Močilniku smo počivali. Študentka je brala poglavje iz »Mojega življenja«. Oči so se naslajale na zelenju, ušesom
je prijetno delo šumljanje vode. Za hrbtom smo imeli orjaške skale, ki se jim še zdaj jasno pozna, kdaj je geološki razvoj prislonil zadnjo plast. V hladni senci smo se spominjali Argo-navtov, ki so pripluli sem in obtičali kakor na koncu sveta; razvodje Jadrana in Črnega morja je bilo kakor poznejša kulturna linija med Iztokom in Zapadom. Dekleta so čebljala, jedla pomaranče in pila vodo. Zgoraj pod pečino je sprejemal deviške obiske sv. Anton,- priprošnjik v vseh srčnih nadlogah in krmilar v varni zakonski pristan. A čez travnike je sijalo solnce in jih izpreminjalo v pisano preprogo. Kakor so peli poetje vseh časov in narodov... In zares: ni je prijetnejše preproge. Vzlekneš se nanjo, gledaš in sanjariš. A propos: na Vrhniki je to zabranjeno. Povsod te svare napisi. Imajo prav. Tudi sanjarenje naj bi bilo zabranjeno. Moti dobro prebavo in vpliva celo ina tovarniški dim. Več ko je sanjarjev, manj se kadi iz dimnikov.
Izpočili smo se in krenili na pot čez lepa polja in mimo zapeljivih gozdov. Obiskali smo bivši kartuzijanski samostan v Bistri in uživali gostoljubje v lepi hiši zdravnika dr. Z. Evo, tu je moderen Tusculum. Idilična spojitev pri-rodf in '• industrije. Poleg ribnika je skrbno negovan vrt. Potok žene kolesa valjčnega mlina, ki je naše gospodične zastonj oprašil z moko, najuspešnejšim pudrom, če dobi prebavljivo obliko ... V večernem hladu je prijetno šumela voda. Medtem ko smo srkali pravo pravcato zlato kapljico (poslednji svit večerne zarje je tekmoval z njo), — oh, camkarsko-človeški konec. našega ro-malnija na grob Žalostne Matere! — se je razvil spodaj štucjentovski majales in rdeče vino je rdelo v zajetnih bokalih kakor lica naših študentk.
Slednjič v mesečini in po beli cesti, mimo razsvetljenih hiš, s pesmijo in ob' vztrajnem lajanju psov vesela dijaška pot na postajo v Borovnico. Ondi smo se založili s šopki šmamic iz tvoie domačije, Ivan Cankar, saj je bil maj, mesec šmarnic in kukavic...
Slika na naslovni strani: Cerkev sv. Lenarta na Vrhniki, v sosedstvu rojstne hiše Ivana Cankarja.
Ivo
■ d i
Pred nekaj dnevi se je v Beogradu slovesno proslavila 70letnica dramatika Ive Vojnoviča. Slavijenec je bil odliko« van z najvišjim odlikovanjem, vrhu tega mu je kralj podaril še posebno da« rilo. Ob tej priliki so listi poudarili, da je Vojnovič izrazito jugoslovenski pisatelj, ker je že od samega začetka pisal tako za Srbe kakor za Hrvate in oznanjal jugoslovensko narodno in kulturno edinstvo. Znameniti sta nje= g ovi drami iz srbske zgodovine: »Smrt majke Jugoviča« in »Lazarovo Vaskre: senje«, sloveča je tudi »Dubrovačka tri« logija« mimo drugih tudi v tujini zna--nih in priznanih dram. Ob 70letnici te= ga odličnega jugoslovenskega pesnika prinašamo v izvirniku sonet »Na MU hajlu« iz »Lapadskih soneta«, odlomek »Pjesme bez stihova«, spisane l. 1915., in odlomek iz razgovora z VojnovU čem. ki je izšel v zagrebških »Novo: stih« 23. septembra 1917.
Nekatere Vojnovičeve drame so se že ponovno vprizorile na slovenskih odrih v L jubljani in zadn ja leta v Mariboru.
NA MIHAJLU.
Jedan po jedan dohodu vlastela u crnom l'jesu nošeni od fakina na zadnje s'jelo, gdje no znak propela grbove kruni pored ružmarina.
Nakon svih borba nasl'jegjenih strasti i mržnje davne, što ti žile pali, i šetnja, i šala, i plandovanja, i lasti, harno je leći, gdje su nav'jek spali
Djedovi mrtvi, kad je Knez još vl-ado. Tu sami trunu dalje bar u miru, dok cv'jetnom travom pase krotko
stado,
•
Što san Gospara ne budi u svom gaju. »Requiem aeternam!« — čuj eolsku liru čempresa grobnih!... možda šapču o
raju.
(Na Mihajlu — pokopališču v Dubrovniku, kjer so pokopani stari Dubrovčani.)
PJESMA BEZ STIHOVA.
Rekoše mi da sam ozdravio, — pa se vrata bolnice otvoriše — i ja odoh.
Prvi osjećaj bi tada: vrtoglavica.
Ona prašna cesta, ulica — šta li? — pričini mi se pučinom, a ja izgubljen čamac, zadnji ostanak potonula broda.
I uputih se. — Držao sam se žbuno« va i plotova u strahu svega: djece, Iju« di, živina, što rijetko onuda prolažahu.
A u glavi ništa do treperenja drhta« vijeh živaca i osjećanja neizrecive bijede izgubljena pseta u tugjoj varoši.
Samo jedno bi jače od svega toga: miris pokošene trave, što onuda na mahove lebdi jaše.
U prvi mah, onako još prožet lje« karničkim zadahom bolnice, zamislih, da je to vonj etera; onaj isti što me ušikao u crnoj nosiljci, kad me prene« soše umirućeg od stanice do lječilišta.
Taj osjećaj bi tako snažan, da mi se na jedanput otvoriše u mozgu kapci utupljenih uspomena, te ja za čas sta« doh i naslonih se iznemogao o bliž« nju ogradu.
Jer tad opet vidjeh sve i u tren pre« živjeh svu onu dugu godinu bolova« nja, operacija, liječenja, —
i smučanje od kreveta do stolca, pa od sobe do vrta, — i bijele kukuljice Sestara, ispod kojih su žarila lica sre« dovječnih oltarskih djevica, nijemih
usana i širokih zenica — i prvi pozdrav bratu Suncu i sestri mojoj Luni, —
i večernje zvono usred potamnjelih stabala, kad sagnute grane šuškaju zadnju molitvu prije noći za ptice bez gnijezda i za ljude bez doma, —
a pod utaloženom tišinom bolničke zavjetrine, uvijek ono isto jedno, ne« izvjesno,, nemilo, ..gluho bučanje nečeg tamo dole, dole ispod života, gdje se lome podzemne rijeke slutnje i gdje tuče malj srčanog bila u groznici zara« žene krVi.
To ne bijaše nalik ni gromu daleki j eh vodopada, ni klepsanju noćnijeh zvona na -požar, ni buri uzvitlana mora.
a bješe ipak sve to ujedno ona jedna, jedina riječ što se neizuštena šuljala u sve misli, u sve riječi, u sve poglede:
—	rat!
IZ 1NTERVIEWA V LETU 1917.
— Da Vam pričam sve što vidjeh i pretrpjeh od 26. jula 1914? — Vi tra« žite odviše, prijatelju moj! — Mene su, kao i mnogo drugih slobodoumnih Hrvata i Srba u Dubrovniku zatvorili odmah, prvog ratnog dana, t. j. u ne* djelju 26. jula 1914. u 8 sati na večer.
—	Koje li uspomene! . . . Imade li uopšte gorčijih drama nego li su one, koje se preživljuju, a da nj ne znaš strahotu onoga, što ti se dogadja? Pra« vi, bijedni užas Maeterlinckove tra« gike!
'Sjedio s majčicom mojom ispred »kafetarije« na Pilama i slušali smo neku taljansku orkestricu iz Bari, koja sviraše odlomke iz slatke Puccinijeve »Boheme«. — Približi mi se Pero, »ka« fetjer« — dobri i pošteni radnik! — pogleda me nekako mutno i reče mi: »Neko Vas ovamo zove, gosparu Ivo.« — Razumjeh, da se nešto sprav« lja i nasmijah se, da mi se majka ne prestraši Perovijeh riječi, pa ugjoh u kavanu. Jedan polica ini povjerenik kot. poglavarstva predade mi spis nas pisan groznom nehrvaštinom: »poziva« te se, da se p o n e s e t e u hotel Lerchi u Gružu- itd. — Vratih se do majke. Slušala je muziku i sjedela je mirna, vedra, fina silhoueta umirućeg svijeta prošlosti i gospodstva. — »Majko, zo« vu me u hotel Lerch. Biće na kakav dogovor. Ako se ne vratim večeras, nemoj se uzrujavati. — Vidiećemo se svakako sutra.« — »Pogji sinko. — Ne straši se za mene!« — i nasmiješi mi se onijerti dragijem očima, koje sam
svaki dau cjelovima i blagoslovom za« klapao. Stisnu mi polako ruku ... i ja odoh! ... I ne vidjeh je više ... A hoću li je igda više vidjeti?! . . .
U Šibenskoj tamnici, kamo nas no« ću u oboružanoj ladji izmedju čete žandara i financijera 29. jula 1914 pre« nesoše, imao sam još jedan strahoviti čas. A taj je potrajao 6 dana! — Maj« ka mi brzojavila iz Dubrovnika: »Pro« gnaše nas. Javićemo ti daljnju adre« su.« — I prodje šest smrtnih dana, a da nijesam znao gdje su mi bacili jedi« no moje blago na zemlji, gdje su je zatvorili, u kakvom će krvničkom »la« geru« umrijeti ona! Sedmi dan dodje mi brzojavka: »Nakon užasnog puto« vanja preko Bosne u vozu zarobljenika sretno spašene. Piši Grand Hotel Ve« nezia«. I tako je uprav bilo! — U ho« telu moje »Gospodje sa Suncokre« tom« . . . Od onda je moje tamnova« nje bilo jedna jedina velika molitva zahvalnica. Deset mjeseci u tamnici Ši« benskoj očistiše sve što bješe još čagje grijeha i osvete u mojoj duši Moljah' i nazivah svaki dan Pravdu. — ali za« hvalih Bogu, da mi je dao i način, da trpim za nju. I to je ona velika bla« godat i ona velika čast, koju mi sudbina udijeli e da još za života saznadem, što je s r e ć a.«
(Nato opisuje svoje jetniške dni in pripoveduje, kako je bil talec. Prina« Samo iz nadaljnjega pripovedovanja ginljivo izpoved o Onisimu Popoviću.)
»Oh, uspomeno tužna i sveta! . . . Otvoriše se vrata jedne ćelije u Sinj« skim sudbenim uzama i pustiše nas unutra — nas dva taoca i to: mene i dragog mi druga dra K. D. — Nare« dimo večeru, upališe nam svijeću i u polutami opazismo dva čovjeka, — dva uznika. Jedan mlad. malih crnih' brčića, obučen po gragjansku. Drugi, — junačina. Jedan od onih idealniH pojiva naših gorskih, begovskih selja« ka — vlastelina, koji regbi još otseva« ju slavom i ljepotom Kraljevića Mar« ka. Veliki crni brci, crne duge kose, na čelu malo prorijetke, klasičan profil, ponosita glava. Gospodsko držanje u gospodskoj nošnji. Tamno modro suk« no, pojas okolo pasa, otvorena jačer« ma na prsima, a na jačermi srebrne toke. Bijeli široki rukavi od košulje počivahu kao krila na kiparskom, ve« likom tijelu. — Ja sam taoc Ivo Voj« nović, rekoh nijemim, uozbiljenim neznancima. — Glave se podigoše, oči me njihove pomilovaše. — »Ja sam
igumen Rosić iz Drema,« reče mladji. — »Ja sam Onisim Popović iz Knina!« nadoda mirno onaj drugi junak.«
A Onisim još reče: »Tuže me, da sam nagovarao vojnike, da ne pucaju u braću Srbe!« — »A ti, Onisime,« za« pitah ga gledajući mu uprav u jaste« barske oči. — »Pa što misliš, brate? — odgovori on mirnom jasnoćom prezira i istine, »da sam poludio!« — Do sat iza ponoči razgovarasmo se mi četvo« rica. I Onisim je uvijek nekako zamiš« ljeno, ponavljao pitanje: »A ti misliš, da me ne će osuditi?« A ja ulijevaj njemu u dušu svu veselost, svu vedri* nu i svu blaženu lakomiselnost svoju, — dokle se posve razgalilo i ono crno oko, pa on stao da priča o kući, o dje«.
ci, koliko ih i kakvi su, o ženi, o bla* gu . . .
(Ob odhodu zjutraj) . . . Pak do« djeh do Onisima Popovića. Ni on ne spavaše više. Htjede da ustane, ali ja se nagnuh nad njega i poljubih ga. »Zbogom, Onisime. Dok se opet sa* stanemo!« rekoh mu ja A on me stis« nu jače uza se i šapne mi samo: »Hva« la ti brate!« . . . Petnaest dana kasnije strieljaše ga. — A onomadne, eto de« filirala je vojska pred njegovim gro« bom, jer je iz_ smrti bio odri« jesen od optužbe i proglašen nevin. Razumijete li sada, prijatelju moj, zašto se svaki dan spomenem u molitvama svojim i mučenika Onisima, fe da izmoli od Boga — da Osveta ne bude teža od Pravde?!« . . .
(Iz knjige »Akordi«, Zagreb 1917.)
Srečko Kosovel: Drobtine iz ostaline.
(OB PRVI OBLETNICI PESNIKOVE SMRTI 27. MAJA 1927.)
Kadar dežek polja ta bo ohladil,
se bom vrnil . . . In mogoče tebe izgubil.
RDEČI CVET.
Kakor z vinom strasti nalita tvoja bela polt dehti, kot izza rosnega cvetja zro ti rjave oči.
Drevo v višnjevordečem cvetju orošeno v solncu večernem blešči, a izza tega rosnega cvetja gledajo tvoje rjave oči.
Solnce leskeče kadar zahaja, strast lesketa ti sredi oči, tiha, opojna tema prihaja, za belo ograjo panter preži.
SKOZI GOZD.
Dežek pada v polja, rahlo šepeta, tvoje pismo, draga, noče do srca . . .
Moj obraz je ves bel. In tiho je kakor da sem zašel v neznano pokrajino, kjer je življenje tiho in samo, vase potopljeno, kot dsem prišel v zeleno Nirvano.
L DEŽEK PADA V POLJA.
Skozi gozd grem. Zeleni zastori z roso opršehi drhtijo; tihe so misli, ogenj pekoči srca splasnil je. Poltema hladna me je oblila.
ч
SAMOTNI OBLAK.
Oblak, ti samotni večerni oblak! Kot zlat labod plavaš po sinjem morju ne* ba. Solnce se niža, ti pa ostajaš samo* ten in sam in strmiš za njim.
Oblak, ti samotni rdeči labod! Pla* vaš liki bolest, tiha, neizgovorjena, pla* vaš molčeče. (Čutim, kako sem ti brat!)
Oblak, ti temni, črni labod! Si kakor senca globoke otožnosti, ki me že ča■-ka. Si kakor senca, ki nad vsem Krasom stoji — nerazodeta bolest.
Čutim tvoj molk, kadar utihne kras* ka dolina. Kakor pogrebnica je ta tvoj molk. Čutim in grem po vasi in se ne bojim, kajti vem, da si siv lahko, ali črn, ali zlat, ali rdeč, ti čudni labod.
KRAŠKE CESTE.
Hodil sem že po mnogoterih cestah, hodil sem po ulicah velikih mest, hodil sem po tihih, dolgih hodnikih kraljeve* ga dvora. Toda kakor so vse šumeče ulice po mestih, da v njih kipi umetne* ga bleska luči, da šume'na njih svil* nate obleke, kakor so svečani s pre* progami pokriti hodniki kraljevega dvora, vendar jih ne ljubim.
V	tujini sem zbolel. Sredi mrzličnih sanj se mi je zdelo, da vidim belo ce* sto med skalami in bori, nad njo pe* pelnato nebo, da čutim okoli tisto je* sensko tišino. Zdelo se mi je, da govori bor, da me kliče cesta. Zdelo se mi je, da me kliče materino srce: »Vrni se in te ozdravim!«
Ko sem se vzdramil in zavedel, sem se spomnil, da je to cesta, po kateri sem šel prvič v tujino.
V	mil sem se na Kras in ozdravel.
METULJ NA OKNU.
(Iz albuma.)
Včeraj je bil praznik. Zvečer smo odprli okna na vrt in med svetlobo petrolejke je prihajala mehka svetloba zelene mesečine. Na naši mizi je kipelo vino prijateljstva. Svetle čaše so zve* nele in vrepevale so duše v noč. Pesem je bila, ki bi jo pele oči. ko bi Boga gledale, pesem je bila, ki jo nojo oči dveh mladih ljudi.
Pozno v noč smo ležali na pokoše* nem travniku. V oči so blestele zvez* de. v jasni reki veselja kopajočega se. »Ali tudi v raju rasto samo bori in tra* va med skalami, velika šumeča trava? Ali je med nami Bog?«
V očeh je Bog in v zvezdah je Bog, dragi, ker je Bog v srcu. Bog je bil v srcu, v nas, okoli nas. v drevju, v travi, v žitu, v tihoti, s katero hodi kakor v plašč ogrnjen po svetu in večr.osti.
Tako je bilo vso noč. Drugi dan sem stopil v sobo in utrujene so bile moje oči. A glej: za oknom je blestel lep me* tulj z rdečimi trakovi med temnomo* drimi očmi perotnic.
»Tudi ta je prišel na naš praznik,« sem si šepetal. »Mogoče z Bogom, na njegovem plašču?«
Zavihral sem z roko po zraku, da bi izletel. a metulj se ni ganil. Dotaknil sem se ga in pal je na tla.
Lahr.i. groza me je spreletela, ko so zašelestele trde perotnice, toda moja misel јг oživela: Ali ni tudi prijatelj* stvo globoko do smrti? Lepo je umrl.
PONIŽANJE.
Plesalka, tvoje bele rokć so kakor svetli plapolajoči trakovi belega ognja, gladki kot marmor. Ali mi iščemo njih mehkobe in njih sladkobe.
Svojo sveto umetnost nam razkazu* ješ, ki si jo hranila ves čas v poltem* nem hramu tvoje duše, ritme najdalj* nejših utripanj, izbrane trenotke, ko si molila Boga. Mi pa ne iščemo ritmov 'tvojih kolen in naročja kvinte na kla* vir ju s svetlim pramenom luči na rdečo svilo, ampak iščemo tvoje golote.
Kadar ti ploskamo, ploskamo, da čutimo že mehkejše vzpon tvojih belih prsi. Tvoja duša pa umira samo v rdeči svili, ki je kot ugašajoči plamen. Tvoja duša umira ob naši nizkotnosti.
KOZMIČNO ŽIVLJENJE.
Nekdo me je vprašal: Ali imaš dušo?
Rekel sem mu, da jo imam Rekel sem mu, da verjamem v njeno večnost in ■' njeno lepoto. Todu vprašal me je nadalje: Ali ima žival dušo? In odvrnil sem mu, da jo ima. A on dalje: Ali ima drevo dušo? In zopet sem mu odvrnil, da ima. Ujezil se je in me v jezi vpra* šal: Tudi kamen? In ko sem mu odvr* nit, da ima, se je obrnil od mene.
Kako so čudni včasi ljudje! Ko jim pravim, da sta vesolje in vesoljna duša kakor nebo in morje, ki se zrcalita drug v drugem, verujejo. Ko jim pa re* čem. da ima vsak pojav svoj sijaj v vesoljnem lesketanju duše, ne verja* mejo, in včasi je vendar res, da ima kamen lepšo dušo nego ljudje.
ALI ME RAZUMEŠ?
Pravim ti, da sem ubit; strto zrcalo strtega življenja, zatrta misel zatrtega mnenja; pravim ti, da sem ubit! Ti me ne razumeš.
Sam sebi sem neprijeten in sam sebi odveč, ti me pa vabiš v družbo in šumne dvorane. Pravim ti, da me ne razumeš.
Ko prihajam k tebi, bi rad vse pot zabil, o vse pozabil. Raztreščil bi ta pisani plašč življenja, v tla bi ga vrgel, da bi vse ^pozabil.
Rad bi, da bi prišla kakor na drugi svet. Sama, sama. Za belim prodom valovi morje, nad morjem solnce in vse je bajka in paradiž.' Ne, egoist nU sem, ne altruist, ne ljubim se, niti je ne sovražim, a rad bi le vse pozabil, vse pozabil.
R. N. CondenhovetKalergi:
Vojna
V reviji »Panevropa« je objavil znani R. N. Condenhove Kalergi Pregledno sliko sedanjega mednarodnega položaja, zlasti glede na možnost bodoče vojne. Prinašamo njegov članek v skrajšanem prevodu, ker čitatelj iz vsakdanjih člankov v dnevniku ne dobi zadosti jasne slike o nevarnih problemih evropskega mi-u
Marsikaj se je i. 1926. popravilo, marsikaj poslabšalo. Locarnski sporazum je bil kronam v tistem trenutku, ko je Nemčija vstopila »v Društvo narodov. Napetost med Nemčijo in Francijo je popustila, mosulsko vprašanje se je rešilo. Zato pa je vzrasfa napetost med Francijo in talijo. Jadranska rama, ki je jela že celiti, se je znova odprla im krvavi. V vzhodni Evropi se ni nič zjasnilo; položaj јб še vedno zamotam, vojna nevarnost slej ko prej pred pragom. Med tem pa na Kitajskem Rusija tolče Evropo, Japonsko in Ameriko.
V času, ko se zahodna Evropa vedno boli pomirja, je vzhodna Evropa politično in gospodarsko bojišče. Ta s smodnikom napol-raiain sod je po zavezmiiškifi pogodbah združen z Evropo: če izbruhne vojna na vzhodu, se bo požar neutegoma razširili po vsel Evropi.
Kaj pa dela Evropa? Sedi na locaimskem lovoru in se pretvarja, kakor da ne bi videla vzhodnoevropske nevarnosti, samo da lažje opaizuje sebe in se briga le za svoje ožje zadeve Zanikuje nevarnost, keir se ne mara ukvarjati z njo. to vendar bi mogla preprečite grozečo vojno saimio odločnost im veilikopoteznosit evropskih velesili. Polovičarski ukrepi me zaležejo. Treba se je lotiti problemov v celoti in pa brez predsodkov Tako, kakor je bil v Locarnu velikopotezno rešen remiskii problem, naj se stopn.iema rešijo ostaiH
i mir?
Italijanska nevarnost.
Italijansko vprašanje vznemirja Evropo od dine, ko je postal eksponent italijanskega iimperijafamia tudi diktator Italije. 2e to dejstvo je dovolj tehtno, da so lahko sosedje vznemirjeni. Nihče ne ve, kaj hoče Mussoltai: vojno ali mir. Nihče ne ve, kam ga utegnejo potegniti njegove besede ali dejanja; morda celo tja, kamor m niti hotel; ne ve se, kaij bi se zgodilo, če bi se izvršil atentat nanj.
Ta negotovost ie narekovala francoske priprave na Rivieri. Ob Jadranu se lahko nekega dne puške in topovi kar same sprožijo — in potlej jih nihče več ne zadrži. Prijateljska pogodba z Albanijo je znamenje: jutri utegne umor kakega italijanskega častnika v Albaniji izzvati zasedbo te dežele, za njo pa vojno.
. Premalo je, dognati samo nevarnost. Evropa bi morala razmišljati, kako bi jo odvrnila. V kolikor so vzroki te nevarnosti vkoreninijemi v italijanski ustavi im v politiki Mussolinija, je Evropa nasproti njiim brez moči; lahko Pa se kaj doseže z garancijskimi sporazumi kar največjega Števila evropskih držav, ki si med seboj in po možnosti skupno z Italijo zajamči j o brezpogojno pomioč. če bi Jih kdo napadel. Zakaj dejstvo, da je moralo priti k ženevskim zapisnikom im k locarnski pogodbi, dokazuje dovolj zgovorno, da Društvo narodov samo čuti svojo nemoč zato pa ne more nikomur nuditi zadostnega jamstva.
Ce bo Гtalija spoznala, da bi zasedba Albanije pomenila vojno napoved vsej Evropi, sigurno ne hj storila tega koraka; dokller pa meni, da bo trčila zgolj z Jugoslavijo, se memda ne bi preveč obotavljala. Zakaj verjetnost italijanske vojne raste ali pada sorazmerno г verjetnostjo italijanske
zmage.
V ozadju za sedanjima oblikami italijanskega imperijalizma je krivica, ki se je zgodila Italiji pri sklepanju mirovnih pogodb. Ta narod, ki iirna izmed vseh držav bivše amtante najmanj kolonij, jih zbog velike raznmožitve, svojega prebivalstva najbolj potrebuje. Pri razdelitvi kolonijalnih mandatov pa so pustili Italijo na cedilu. Šele po dolgih pogajanjih je dobila od Anglije pas zemlje — Jubo — medtem ko sta Anglija im Francija prevzeli del arabskega sveta. Ob istem času so Zediinjene države zaprle svojia vrata dotoku italijanskih' naseljencev. To je vzbudilo v italijanskem javmiem mnenju občutek, da si je treba kako drugače pridobiti kolonije.
Jedro problema je v tem, da je Evropa razdeljena na dve poloviai: zahodna ima iprevišek, vzhodna pa pomanjkanje koloni). Vojna nevarnost je že, če ne bodo kolonijalne velesile poskrbele ob pravem času za koristi vse Evrope in sicer na ta način, da zajamčiljo osebno in gospodarsko enakopravnost vseh' Evropcev v vseh svojiih kolonijah, z?las't(i pa v Afriki.
Besardbija.
Med Rusijo in Rumunijo vlada oboroženo premirje, hkrati pa tudi vojma: Rusija ne raara priznati Dnjestra za svojo dokončno mejo, vidi v Besarabiji zasedeno ozemlje in odklanja diplomatske stike z Rumunijo. Mirovna pogajanja, ta' so se vršila na Dunaju, so se razbila. Rumunlja, kajpa, ne more mlisiliti na razorožitev, dokler je njena vzhodna meja talko rekoč fronita.
Ne pre-zrimo tudi spora za prestolonaslednika v Rum uni ji. Ce bi se iz tega izcimila državljanska vojna, bi Imela Rusija najlepšo priliko, da si pridobi izgubljeno Besara-bijo. V tem primeru pa bi morala Poljska v smislu pogodbe z Rumunijo napovedati Rusiji vojno; od rusko-poljske vojne je saimo korak k nemško-poliski, od te pa korak dalje k nemško-framoosiki — vzlc vsemu prijateljskemu besedovanju na zapadiu. Ta položaj bo stalno nevaren, če ne bo Evropa odločno posegla v spor.
Vilna in Gdansko.
Med Poljsko \ in Litvo ni miru, marveč zgolj premirje. Diplomatski stiki so prekanjeni in Litva ni nikdar priznala sedanje poljske meje. Litva vidi v Vilmi, ki je zidaj v območju poljske države, svoje zgodovinsko in pravo glavno mesto. Caka samo trenutka, kdaj bo mednarodna situacija taka, da si bo lahko Litva Vilno osvojila. To dejstvo pa znači stalimo vojno nevarnost v vzhodni Evropi. Kako resno je, je dovolj pokazallia pogodba mied Rusijo im Litvo, ki
je bila naperjena odločno proti Poljski.
Tudii če je danes Litva zoper to pogodbo in proti Rusiji, se bo končno vendarle morala odločiti, ali pojde s Poljsko ali pa z Rusijo: z obema ne bore biti stalno navzkriž. Ali bo zaveznik Rusije zoper Poljsko in nekaka ruska vrata za vpad v Evropo, ali pa se bo kakorkoli združila ali priklopila Poljski?!
Druga rana, ki jo mora priznati vsak evropski politik, je vprašanje gdtanskega koridora. Od sporazumna v Locarnu sem se je celokupno nemško javmo mnenje osredotočilo na to vprašanje, ki onemogoča vsak nemiško-poljski sporazum, s tem pa posredno tudi nemSko-framooslki sporazum. Na clrugi strani pa ne more noben poljski politik niti misliti na to, da bi se bil Nemčiji vmnil koridor, ne da bi Poljska dobila drugod nadomestilo. S poljskega stališča je koridor grlo, M brez njega ne more ne dihati im ne živeti.; z nemškega stališča pa je nož, ki je razreza! nemško telo na dva dela. Vprašanje bi se diailo rešiti v obojestransko zadovoljstvo le v zvezi z litavskim vprašanjem in sicer tako-le:
1. Polj sika in Litva obnovite realno unijo, ki je billa cela stoletja med njima. V mejah velike Poljske, ki bi s 30,000.000 prebivalcev postala velesila, bi dobila Litva samoupravo po vzoru irske svobodne države. 2. Litva bi dobilla ob obojestranskem jamstvu manjšinske zaščite mesto Vilno. 3. Velika Poljska, ki bi dobila z Litvo izhod na morje (Memel), fr vrnila Nemčiji gdan-ksi koridor. 4. Nemčija bi dala Poljski v Odanskem svobodno pristanišče, kakor ga Imajo Čehi v Hamburgu, pristopila bj k poljsko-francoski zvezi kot enakopraven član in hi na ta način jamčila tudi za poljsko vzhodno mejo Tej zvezi bi lahko pristopila tudi Češkoslovaška. Rusija bi dobila v kompenzacijo svobodno pristanišče v onem delu Baltskega morja, ki ne zmrzni e (Libava).
Razorožitev.
Dokiler niso ta vprašanja na ta aM oni načim rešena, je evropski mir na slabih nogah im razorožitev nemogoča. Spričo negotovega političnega položaja v vzhodni Evropi bi Poljska in Rumunija storili samomor, če bi se bili razorožili. Na to se bo 'dalo misliti stoprav tedaj, bo bo vsa Evropa alti vsaj poglavitne velesile zajamčila nedotakljivost meja. To pa je'mogoče le v slučaju, če bodo mejna vprašanja dokončno rešena
Sele potem lahko prevzame Evropa varstvo teh meja; najprej v sporazumu z Rusijo na osnov' vzhodnega Locarna, pri če-
mer bi se utegnila doseči razorožitev cele Evrope; ako pa co ne bi šlo, - bi jamčila Evropa zgolj s svoje strani. Tudi z daj bi bil mir zasiguram, zakaj na vzhodni strani ga ogrožajo zgolj srednje in male državice, dokler so osamljene.
Zakaj v bodoči vojni bo število vojakov kaij malo zaleglo v primeri z ogromno vlogo tehničnih sredstev. Zato bi billa morebitna ruska napadalna vojma proti združenim evropsikim državam prav talko brezupna in nemogoča, kakor mehiška napadalna vojna ■proti Zediinjenim državam sevennoaimeriš-
kiim. Ko bi Zedimjene države ne bile spojene, bi bile južne države — n. pr. Texas, Nova Mehika, Arizona, Kalifornija prav tako osamljene in ogrožene, kakor so danes Finska, baltiške države, Poljska in Rumuni-ja. Kako to vpliva, pričuje dejstvo, da imajo Zedinjene države manjšo vojsko kakor Ru-miumija m samo Ie polovioo toliko vojakov kot Poljska. ,	s .
To kaiže, kako s« da z združevanjem držav nadomestiti razorožitev iin kako bd se lahko Evropa razorožila, бе bđ se posamezne države kar najtesneje združile
Maurice Maeterlinck:
Termiti, čudežni
Sloviti framcoski pisatelj Maiurice Maeterlinck je na glasu tudi kot mojster v opisovanju prirode. Spisal je krasni knjigi »Življenje čebel« in »Inteligenca cvetlic«. Vzorni knjigi, ki čitatelja ne nasitita s samim znanjem, s suhoparno profesorsko učenostjo, marveč ga tudi vzpodbujata k ljuibezini do prirode in mu kažeta v drobnih in neznatnih rečeh odseve večne lepote.
Pred meseci je izdal Maeterlinck novo knjigo »La vie des termites« (Življenje termitov). Kdor jo vzame v roke, je ne odloži preje, dokler je ni prečita! do zadnje strani. Ali ■je to roman iz živalskega življenja? Sad domišljije? Ne: vse drži — samo da te prirodoslovne knjige ni napisal kak čmerikav strokovnjak, ki ne pozna nič drugega kot svoje mravlje temveč človek, ki umeje lepoto izraza ш eleganco oblike združiti s stvarnim rezultatom znanstvenih' raziskavam.
Termiti? Kdo so termiti? Žuželke, ki so v sorodu z našimi mravljami. Že življenje mravelj je veliko bolj zanimivo kakor mislijo tisti, ki jim hote ali nehote razdirajo mravljišča. Ali veste, kaj vse se godi v gradovih teh drobnih bitij. Neki učenjaki sodijo, da so mravlje inteligentnejše od čebel; vsekakor je njihova družba organizirana tako kot čebelna na načelu skupnosti in delitve dela. Mravlje imajo svoja mravljišča izgrajena tako smo-treno, kakor da bi imela svoje arhitekte; v resnici jih vodi prirojeni instinkt. Znane so njihove vojne, ki kažejo strategijo in razvrstitev »vojščakov« po
darji in rušitelii.
določenem redu; imajo mimo bojevnikov tudi neke vrste saniteto, ki odna-še ranjence in »pokopava« mrliče. To pa povemo le mimogrede, da nam bo jasnejše to, kar pripoveduje Maeterlinck iz življenja termitov.
Trdi se, da šteje termitska rodbina 1200 do 1500 raznih vrst. Najbolj po znajo te razdiralce in uničevalce mornarji evropskih ladij, katerim so delali že hude preglavice; ena ali dve vrsti nevarnih, a brihtnih termitov sta se naselili v Evropi, vendar pa sta k sreči še najnedolžnejši izmed velike termit-ske rodbine. Vsem drugim vrstam ne prija evropsko podnebje in žive izključno v tropičnih krajih, kjer očitu-jejo uprav genijalno sposobnost pustošenja. Brez dvoma so termiti največji »defetisti« med žuželkami.
Skrivnostni slepci.
Življenje termitov je vrlo tajinstve-no. če se poglobimo vanj, se nam zdi, da bi bilo neizogibno in brez hrupa uničeno vse življenje na svetu, če bi se bila ta majhna, do skrajnosti drzna in skoraj po človeško inteligentna živali-ca tako razmnožila, da bi premagala vsa druga bitja in se umela — v toku milijonov let svojega razvoja — zavarovati pred škodljivimi vplivi podnebja.
Termiti so najbolj plodovita živalska rasa in lahko trdimo, da njene naselbine obdajajo zemeljsko kroglo z ogromnim živim prstanom: z neštevil-nirni legijami večno lačnih požeruhov. Ali ta žival ne ograža samo življenja drugih živali, ampak žre v svojem strahotnem, nenasitnem pohlepu tudi rastlinsko celulozo, ki ie ena najvaž-I
nejših snovi na svetu, ki je drevesni stržen, okostje rastlinskih vlaken, humus, v katerega spušča rastlinski svet svoje korenine. Celuloza je človeku nepogrešljiv pripomoček: iz nje se izdeluje papir, ki na njem piše, iz nje lan ali pavola, ki ž njo pokriva svoje le-
hiše in pohištvo izpreminja v prah. Čudom se čudiš, da ni nikjer videti teh pogubonosnih uničevalcev. Ali njih moč in skrivnost je v tem, da so nekaki podzemeljski minerji, ki si neprestano ustvarjajo galerije, hodnike in predore, katerih na zunaj ne opaziš.
1. Delavci. 2. Vojaki. 3.—4. Ličinke v raz= voju.
žišče, stol, na katerem sedi in streha, ki mu daje pribežališče. Treba je da pride v človeško selišče roj termitov. Čez nekaj časa bo vse to opustošeno. Ogromno drevje tropičnih krajev, ki so ga termiti na znotraj izglodali, se hrupno podira in nikdar ne veš, ke-daj ti bo padlo na pot; plug, ki si ga pustil ponoči na njivi, izgine v eni sami noči in ostane za njim zgolj železo; človek, ki je zaspal na prostem, se vzbudi popolnoma nag, ker so mu termiti izgrizli vse, kar je imel na sebi. V daljavi več kilometrov se podirajo
Termiti (povečano)
5. Nimfe. 6. Samci s perotmi, ki kmalu poginejo. 7. Samice. 8. Kraljica termitov.
Človeštvo je brez moči nasproti drobčkanim razdiralcem. Nimamo niti uspešnega strupa niti trdnega ščita, ki bi varoval steklenico pred nevidnim, drobnim kemikom, ki uniči pločevinasti pokrov, pregrize zamašek in izprazni vsebino. Celo steklo ne ostane nepoškodovano.
Predstavite si le to, kakšno grozo vzbuja v tropičnih krajih termit, ki je komaj tako velik kot čebela. Ali čeprav je zaklet sovražnik človekovega truda in bi bil voljan uničiti vse kar je ustvaril človeški rod, mu moramo

priznati: Delavec je, da mu ne najdeš enakega. V tem je soroden človeku, ki neprestano dela in se trudi za svoje potrebe.
Termit je čudno bitje: slep je in brez peroti. Njegovo mehko telesce je mnogim živalim in celo ljudem zaželjena slaščica. Navaden termit ima pripravo za vrtanje lesa, nima pa — kakor mnoge druge žuželke — obrambnega orožja. Suša in solmčna svetloba sta mu neizprosna sovražnika, vzlic temu pa je tako ustvarjen, da lahko živi samo v najbolj suhih in vročih pokrajinah. In da je njegova nesreča še večja, mu ostane celuloza, ki jo žre kot edino svojo hrano, neprekuhana v želodcu. To neprebavljivo gmoto pretvarja na ta način v redilne snovi, da redi živa-lice, ki mu izvrše pretvorbo.
Graditelji palač.
Ali navzlic temu, da ga je priroda neusmiljeno poslala v življenje, da ga ni opremila z zadostnim orodjem, se termit drži in širi z lastnostjo, ki bi jo lahko primerjali človekovi genijalnosti. Ta stvarca si ume je čudovito pomagati. Proti solncu in suši se je zavarovala z »gradovi«, termitskimi bivališči, ki so tako trda, da jih ne preseka niti sekira. Termit se je organiziral v nekake republike, ki so v resnici nekake ječe, ki so skrbno zaprte pred vna-njian svetom. Termitska bivališča niso po vnanjosti enaka, marveč imajo najrazličnejše oblike, ki zavise od vrste termitov in od gradiva, s katerim so bila zgrajena. Včasi so v kakem votlem drevesu, včasi pa vise na veji, a tako čvrsto, da bi se preje zlomila veja kakor odtrgalo gnezdo, Pogosto je ter-mitski dom pod zemljo in se dviga od tal v obliki stalagmitov ali piramid in podobno.
Četudi so termitska stavbarji slepi in niso nikdar videli, kakšno je prav za prav njihovo delo, ga vendar lepo postavijo. Grade od znotraj4 navzven in vedno v pravilnem razmerju. Včasi zgrade v obliki kolon in čudnih katedral s številnimi vogali take stolpe, da zraste na njih drevje in da se po travi pase živina. Kako ie mogoče, da termiti, ki vendar uničijo toliko dreves in rastlin, puste rasti drevesa na lastni »palači«? Skrivnosten pojav, vendar pa izkušnje raziskovalcev potrjujejo, da je drevje na termitskih »gradovih« varnejše od sosednega na zemeljskih
tleh. Ta pojav si lahko razložimo 'sa rno tako, da te živalce prevdarijo možnost, da bi jim drevje lahko poškodovalo njih stavbo.
Med termitskimi »gradovi« so taki, ki so jih zidali tisoče let, medtem ko drugi rasto od leta do leta. Okoli njih pa ni šumenja in vrvenja kakor okrog čebelnih panjev. Skrivnostnih prebivalcev ne vidiš in ne slišiš. Zdi se ti, da je pred tabo velik kamen, mogočna skala. Ljudje so že uporabili termitsko »opeko« za tlakovanje cest, saj je trdnejša od cementa. Rimski arhitekti se glede trpežnosti zidov lahko skrijejo pred termiti.
Kakor v pravljičnem svetu ...
Učenjaka Froggatt in Savage sta z velikim naporom prežagala plošče termitskih bivališč, da bi preiskala hišice, ki v njih prebivajo milijonski prebivalci. Opazila sta neštete hodnike, ki vsi vodijo v nekako kupolo, narejeno iz posebej pripravljenega lesa. Med koncentričnimi pregrajami se nahaja prostor za ličinke. Le-teh je več milijonov in so velike kakor glavica na šivanki. V prostoru vlada vlažno in gorko ozračj#, ki se nič ne izpreminja, a je nekoliko toplejše kakor v ostalih prostorih. Povsod se vidijo špranje, ki skozi nje prihaja in odhaja zrak. Odkod prihaja toplota? Najbrže jo povzroča pretvorba rastlinskih produktov, a vlaga utegne nastati umetnim potem: iz kombiniranja zračnega kisika z vodikom „v termitski hrani. Brez dvoma znamenito kemično delo.
Okrog vzrejevališča ličink so v ku-(frčnih sobah majhna, bela jajca, nane-šena na dobršne kupe. V zgornjem nadstropju se nahaja posebna soba. ki v nji biva kraljica termitov in njen soprog-princ. Ta kraljica ima 20 do 30 tisočkrat bolj razvit želodec nego njeni podlož-niki. Slede neštete galerije s podzemnimi hodniki, celice za ličinke in za nimfe. Nato se vrste številna skladišča z zalogo hrane (lesa in trave, zmlete v prah). Odpadki termitov so nanešeni v posebnem prostoru, ki je termitsko stranišče; če je treba, se zopet uporabijo za hrano. Termiti žre* vse, pa tudi lastne hiše. Če pritisne glad, snedo številni prebivalci tudi svoj dom, ki je zgrajen iz celuloze. Kadar postane kraljica nesposobna za ploditev, jo termiti snedo.
Govorili smo že o načinu prebave. Celuloza je neprebavljiva, lahko pa se kemično izpremeni v prebavljive snovi,
na pr. v sladkor in hidrokarbonate. V ta namen uporabljajo termiti sokove raznih gob, protozorij in nekaterih trav. Sklenili pa so nekako bratsko zvezo z mikroskopično drobnimi živalicami, ki so podobne infuzorijam. Te žuželke bivajo v črevesih termitov. Termit žre celulozo, a živalice jo prekuhavajo. Ce se zgodi, da nimajo termiti teh živalic, prenesejo premlet les v svojo trdnjavo in posejejo po njem gobe. Nato pa ne pojedo gob, marveč les. ki so ga gobe kemično prekvasile Ce ni ne tega ne onega, se hranijo s humusom, ki je poln raznih bakterij in prebavljiv za termitski želodec.
Socijalna organizacija termitov.
Termitski »grad« s svojo kraljevsko palačo, vzrejevališčem, skladišči za živila in z vrtovi, je središče, ki vodijo vanj številni podzemeljski hodniki, ki so hermetično cementirani s predori in garažami. Segajo cele kilometre pod zemljo tja do kraja, kjer si termiti »nabavljajo« živež. Zanj skrbe delavci, ki so številčno najmočnejši družabni razred. Poznamo dve vrsti: veliki imajo ostre škarje in se bavijo s predelava-njem lesa, mali pa opravljajo domača dela, skrbe za popravek hiše, se-jejo gobe, strežejo kraljici in neprestano spravljajo njena jajca. Samo ta delavska kasta termitov ima v črevesih omenjene živalice, zato edinole ta prebavlja svojo hrano. Vse ostale kaste dobivajo živež iz ust delavcev ali pa žro hrano, ki jo na opisan način pripravijo delavci. Zaradi tega svojega položaja imajo »domači« delavci — veliko oblast v termitski državi. Od njih zavisi, koliko prebivalstva sme imeti termitski grad; kar presega določeno mejo, mora neusmiljeno poginiti. Termiti niso brez vsakršnega altruističnega čuta: če jih sreča lačen veliki termit in prosi hrane, mu ustrežejo. ali odvišen zarod pomorš brez ozira na levo in desno.
Razen delavcev imajo vojaško kasto. Tudi vojakov sta dve vrsti. Manjši opravljajo nekako policijsko službo, večji pa varujejo dom pred vnanjimi sovražniki. Le-ti nimajo zadostnih prebavil in jih morajo delavci dobesedno pitati, opremljeni pa so z nekakimi škarjami, ki jih nosijo na jekleno trdi glavf. Pri nekaterih vrstah termitov imajo celo topničarje. Na njih glavi je cev, ki brizga v precejšnjo daljavo neko strupeno tekočino.
Če se na »gradu« pojavi majhna luknjica, skozi katero bi utegnila priti njihova najhujša nasprotnica — mravlja — se brž pomole glave vojakov in zapro vhod v predor. Ko sovražnik odide, da jejo z nekakim žvenketanjem znake. Na iice mesta prihite delavci in dobro za-cementirajo poškodovano mesto. Zdi se, da to ni edin način termitskeea pogovarjanja. Imajo cel niz zvokov z določenim pomenom. Če je luknja velika, jo delavci dobesedno zazidajo in osta-vijo vojake zunaj. Tako se termitski bojevniki velikodušno žrtvujejo za interese svojega rodu: ker namreč ne morejo najti vhoda v »grad«, poginejo ali pa postanejo plen mravelj.
Pri termitski kraljici.
Termitska kraljica je v primeri z drugimi termiti ogromne postave. Trebuh ji je podoben beli klobasi, iz katere moli majhna glavica. Njen mc~ je največja slapa, kar si jih lahko mislimo; venomer je skrit pod trebuhom svoje plemenite soproge. Kraljica živi pet let. Vso to dobo daje svojemu rodu po eno jajce vsako sekundo, to se pravi: 30 milijonov jajc na leto. Druge dolžnosti oči-vidno nima. Okrog te okorne matrone, ki se nikamor ne gane. se venomer sučejo delavci, ki pridno odnašajo jajca v posebna skladišča. Pred zakonsko posteljo termitske kraljevske dvoiice stoji dan in noč kordon vojakov, ki so s hrbtom obrnjeni h kraljici in vsak trenutek pripravljeni, da se postavijo s škarjami v bran za pomnoževalko svojega rodu.
Ob nekaterih dneh se ves termitski svet zbere k nekaki zabavi. Zdaj se začno »sveti plesi«. Te dni se izležejo mladi termiti. Tako trdno zgrajena trdnjava dobi na mah nešteto oken. skozi katera kukajo vojščaki. Če se jim zdi, da je vse v redu, se oglasi neki poseben zvok in skozi okno polete živalice s prozornimi perotmi. To je njihov zadnji polet, zakaj termiti s perotmi so že v naprej obsojeni na smrt. Z vseh strani prilete ptiči, ki čislajo termite kot izredno slaščico. Z druge strani se vržejo nanje črne legije mravelj. Celo zamorci jih nabirajo, skuhajo in snedo ob divjih plesih. Iz tega pokolja se navadno rešita samica in samec. To sta nova kraljica in kralj, ki bosta bodisi prevzela poveljstvo v stari hiši, kjer so tega dne snedli kraljico, ali pa v novem kraljestvu.
Pri vstopu v novo kraljestvo, ki ga ne bosta nikdar več zapustila, jima oslepe
oči. Drug drugemu odtrgata peroti, ki so zd&j le nepotreben okras. Po kratkem svatbenem letu nastopijo krute socialne dolžnosti.
★
To je zgolj bežen pogled v skrivnostno življenje termitov. Strme beremo, s kakimi sredstvi je priroda v tem majhnem svetu uveljavila socialna načela, ki
se nam zde domislek človekovih možganov. V termitih je izraženo neko ne-umljivo. groteskno načelo, in še enkrat se spomnimo: Gorje človeški civilizaciji, če bi ti zahrbtni, sijajno organizirani požeruhi kedaj premagali klimatske razlike in po svojem strahotnem razplojevanju podminirali človeška bivališča. .	Priredil Ignotus.
Dr. —r.:
Se nekaj o
Čebelica, odkod in kam Te nesejo perotj Po svetli zračni poti?
Od nekdaj je življenje čebel človeka zanimalo bolj nego katerakoli druga »nižja« žival. Ne samo zaradi sladkega medu. — Čebelar je tudi občudoval smotreno razdelitev dela v panju, brezhibno funkcioniranje celote, tajnostno orijentacijo, ki vodi čebele na pašo in drugo. Frisch v Monakovem je poizkušal poiskati novo pot k rešitvi teh za- • predenih problemov. V ta namen pa je bilo treba predvsem dobiti natančen vpogled v panj. Tudi žive žuželke se morajo proučevati pod steklom! Zavoljo natančnega opazovanja je Frisch posamezne čebelice — numeriral in dognal z neštetimi poizkusi (deloma sam, deloma njegovi učenci) prečudne stvari.
Eden poglavitnih njegovih izsledkov je, da se čebele med seboj prav dobro sporazumevajo. Poleti živi delavka večinoma en do poldrug mesec. Ko je dosegla že polovico svojih dni, ne zna »govoriti« in tudi ne razume govorice svojih družic. Besedo imajo v panju one čebele, ki prinašajo hrano vanj; šele tri tedne stara čebela se loti tega najna-pornejšega posla. Frisch je dognal, da se one čebele, ki niso našle prav dobre paše, vrnejo mirne v panj; one pa, ki so našle obilno hrano, po povratku v panju — plešejo in s tem plesanjem alarmirajo še druge čebele, da gredo ž njimi k oni bogato obloženi mizi, ki so jo zasle-
* O predmetu, ki o njem razpravlja naš prirodopisni sotrudndk, smo priobčil v 17. številki »Življenja in sveta« krajše, po rus-ikem viru posmete podatke. Preverjeni smo, da bo podrobnejša razpraviica veaitoogar zanimala. — Urecl.
čebelicah.*
dile. Merodajna na plesalkam ni samo množina tvetja, oziroma nektarja v cvetju, temveč tudi kakovost tega nektarja: čim slajši je, tem bolj plešejo čebele po povratku v panj in tem večjo družbo spravijo s tem na pot, da gredo skupaj z njimi zopet na isto oašo. Tako se stopnjuje obisk vedno k onim rastlinam, kjer je hrana najobilnejša in najbolj zgoščena. Ko začne ta hrana pojemati, pojema sorazmerno tudi plesanje; plesati pa začnejo druge čebele-novinke, kj so izsledile nove bolj z nektarjem obložene rastline. Tako se tako rekoč avtomatično regulira pri čebelah nabiranje hrane — vedno jo nabirajo čebele predvsem tam, kjer se trud obilno poplača.
Čim boljši je nektar — t. j. čim več sladkorja je v njem — tem več se ga čebela nasrka. Frisch je dal svojim čebelicam ob raznih prilikah skodelice a sladkorno raztopino — 17 34 %, 68 %. Stehtal je skodelico preden so čebele srkale in pa potem; tako je do-znal, koliko so skupno popile. Štel je pa tudi, kolikokrat je vsaka teh njegovih numeriranih čebelic bila vsega pri »na-pajališču«. Tako je lahko izračunal, koliko je popila vsaka povprečno pri enkratnem obisku (42 do 61 tisočink kubičnega cm); največ, če jim je predložil 68 %. manj, če jim je dal 34 %. najmanj, če so dobile samo 17 % raztopino.
Ali vabi čebelo vonj hrane ali okus? — Oboje!
F orel je osi odrezal tipalnike; na buciki ji je morail prinesti kapljico medu tik do ust, da ga je začela srebati. Zdrava osa pa začuti med s svojimi tipalniki že na daljavo približilo 1 cm, ga začne »otipavati« (t. j. vohati) in se mu približa. Drugi osi je sicer pustil tipalnike, toda odrezal ustne in čeljusti: tudi ta osa se je odzvala na bližajoči se med
že v razdalji 1 cm. Ti poizkusi nam jasno kažejo, da sta pri teh živalicah vonj in okus dva ločena čuta — vonjalo je na tipalnikih, okušalo pa na ustnih delih.
Frisch je našel med svojimi s številkami zaznamovanimi čebelami prave sladkosnedeže, ki niso nikdar marali za 4 V4 % ali 8 У2 % raztopino sladkorja, temveč so srkali le 17 % in 34 %, ali celo samo 34 % raztopino. Večina čebel je srkala tudi srednje-sladke raztopine ; za 4 Va % je malokatera marala.
Čudno pa je, da čebelam, ki tako točno razlikujejo med bolj in manj sladko hrano, niso niti vsi sladkorji sladki. Zdi se n. pr., da je mlečni sladkor zanje brez okusa. Prav tako je zanje brez okusa saharin.
Kakor mi, razlikuje tudi čebela razen sladkega tudi slano, kislo in grenko, vendar nimajo vsj našteti okusi zanjo enake vloge. Mala primes kinina, ki bi za naš okus sladkor že popolnoma pokvarila, čebele niti ne moti. Sele večja doza jo odvrne od srkanja
Brez dvoma nam utegnejo taki poizkusi razjasniti še marsikaj zanimivega iz biologije čebel, morda pa bodo tudi pripomogli k pravilnejšemu spoznavanju fizijologije naših čutov.
*
Življenje v panju je tako točno urejeno, da so ga od nekdaj primerjali dobro organizirani državi. Popolnoma so ločene vloge in način življenja matice, trotov in delavk — te tri »stanove« čebelarji od nekdaj razlikujejo. Toda kako je z raznimi opravili, ki jih izvršujejo delavke v tej državi? Ali zna vsaka delavka vse in se oprime dela, kakor slučaj nanese? Ali pa nemara obstoji med delavkami več raznih »poklicev«?
Poizkusi so pokazali, da zna vsaka; delavka vse, toda pri posameznem poklicu vztraja — le po nekaj dni; sledijo pa si poklici v stalnem vrstnem redu!
Sleherna čebelica je prve dni svojega življenja samo — pometalka, ki čisti poedine prazne celice. Druga služba čebelice je, da se vsede na celico in po več ur greje ličinko v njej. Ves ta čas jo hranijo starejše delavke. Tretji poklic je donašanje hrane, t. j. peloda (cvetnega prahu) in medu v celice starejših ličink. Čez nekaj dni začne ličinke tako rekoč »dojiti: z izločkom posebne žleze. Kot »aojilja« službuje čebela približno ves drugi teden svojega življenja.
Dozdaj čebela še ni zapustila panja. Zdaj pa pokrni žleza, ki je izločala hrano za ličinke in mlada delavka se posveti drugim opravkom. Cvetnj *prah, ki ga starejše družice prinašajo, gnete v trdne kepe; nektar prevzema od njih in ga nosi deloma v »skladišča«, deloma pa hrani ž njim mlajše čebele; mrtve čebele »pokopava«, t. j. odnaša iz panja. Sploh zleti z^aj včasi ven in polagoma spoznava okolico panja; njeni izleti so vedno daljši, ne da bi spotoma nabirala med ali pelod. Slednjič postane vratarica panja in preišče s svojimi tipalniki vsako čebelo, ki vstopi v panj. Roschlu se je celo posrečila fotografija boja med vratarico in oso, ki je hotela v panj. — Ti poklici sledijo drug drugemu zelo hitro. S koncem tretjega tedna življenja mlade čebele je zaključila te domače poklice.
Zdaj šele postane delavka nabiralka hrane in išče do konca svojih dni hrane zase in za svoj ul. Od začetka hodi še svoja pota, ker se ne umeje sporazumeti z družicami. Kasneje pa čebela druga drugi »pove«, kakor smo že omenili, da je našla mnogo medu in peloda, tako da vedno nabirajo tam. kjer je žetev najobilnejša.
Vzorni red, ki vlada v državi čebel, nam je zdaj mnogo lažje razumljiv: podedovani nagoni uravnavajo delo čebele v raznih dobah njenega življenja. Tudi če ličinko vzamemo iz panja in jo popolnoma ločeno od vseh čebel »vzredimo«, je prvi opravek mlade čebelice, ki se razvije iz te ličinke, da začne pometati prazne celice. A vsi nešteti poklici si slede sicer v stalnem vrstnem redu, nj pa stalno trajanje posameznih poklicev. Glede tega se vse prilagodi potrebi panja. Ako je n. pr. malo mladih čebelic, a mnogo zaroda, potem je podaljšana služba hranilk in dojilk in podobno. Kateri činitelji povzročajo to divno prilagoditev potrebam »države«, tega dandanes ne vemo; toda podobni poizkusi, kakor zgoraj omenjeni, bodo polagoma tudi tu še marsikaj razjasnili.
Strup, ki onemogoča napredek našega znanja, bi bila pri življenskih problemih razlaga z višjo neznano, nerazumljivo silo, ki jih vodi. Znanost išče novih potov, da se po njih približa do-sedaj še nerazumljivim problemom. Naše znanje o problemu čebel, živalskih držav sploh, instinktov itd. je z zgornjimi metodami dokaj napredovalo.
A. M.:
Po Franciji in Belgiji.
IX.
V Gandu.
Na kolodvoru v Bruxellesu v nedeljo zjutraj, dovolj zgodaj. Prvikrat vidim tu na zapadu naval na kolodvoru; vsi oddelki, kjer prodajajo karte, so zastavljeni z vrstami ljudi; dasi funkcijonira aparat zelo brzo, kar ne zmanjka ljudi. Vlakov odhaja nenavadno mnogo. V gnječi in zanimivem dirindaju sem prišel prepozno do brzovlaka, pa sem se mogel malo nato peljati z običajnim vlakom, a mogel bi se prav tako tudi malo kasneje; v nedeljo zjutraj vozi iz Bru-xellesa menda ^ares brez števila Iva-kov
Vozimo se skozi predmestja in smo brž sredi ravnine, v široki Flandriji. Ravna je, pa vendarle ne popolna ravnina: vidi se, da je zemlja razgibana kakor v velikih brazdah. Kamor gledam, je vse v njivah, vse lepo obdelano, sadeži pričajo o bogastvu. V dalji tu. tam majhen gozd, ki zaslanja nebo. Med njivami široka cesta; drevesa rasto ob nji, tako da je videti, kakor da potujejo drevesa v dolgih vrstah. Tale visoka drevesa, ki v daljavi zastirajo nebo, so najmarkantnejša oblika flandrske pokrajine: namesto hribov so, ki po drugod zastavljajo obzorje; tu ga zastavljajo mogočna drevesa, s svojim ogromnim vejevjem, kipečim v veličastnih kupolah v nebo Hiše v njih pa so domala vse majhne; podolgovate in ozke, tako da spominjajo do neke mere na slavonske stavbe. Ali vse so iz rdeče opeke, neometane, nepobeljene, ali pa so morda pobarvane v tem načinu. Domala vse so te vrste: temnordeče hiše se vrstijo na obeh straneh prav kakor v valonski Belgiji. To je tu očividno zelo v čislih, zakaj tudi večje hiše v mestih imajo te vrste vnanjost tudi vile sem videl, ki so morda celo dekorirane v obliki živo ali temnordeče opeke, s svetlimi belimi pasovi prepasane. Tudi javna poslopja, šole itd. so"zgrajena v tem stilu. Ne morem pomagati: meni ni všeč.
Ali okrog hiš. okrog vasi so njive, kakor en sam vrt; bogato obložene, prekipevajoče zdravja in plodnosti. Tu, tam vrt v prelepih, rdečih tulipah, ali belih, rumenih cveticah, ki jim človek ne ve imena. Vmes kos travnika tam st paso krave; okrog vasi. okrog hiš, ki jih mnogo stoji posamič, obilo sadnega
drevja. In nad vsem toplo nebo, nekoliko megleno, z budeoinii se svetlimi prvimi oblaki.
Pa kako je tu vse urejeno. Drevesa ob cestah in kolovozih so v vrstah, drevo od drevesa v enakih razdaljah; drevesa v gozdičkih v bližini so zasajena v pravilnih vrstah, v vseh smereh so razdalje enakomerne. Vse je tako korektno, celo natič na fižolovih njivah je v pravilno odmerjenih enakih distan-cah.
Še v vagonu je ta pravilnost; razdeljen je v pet oddelkov po dve klopi, pregraje med njimi so tako nizke, da se zložno pregleda ves prostor. Na vseh klopeh pravilno po štirje in štirje, tako da je voz kakor šolska soba; še ob oknih stojita po dva in dva, ne več. Vse je nedeljsko, veselo, vedro, kakor je veselo in vedro to lepo flandrsko jutro. Po nekaj postajah se je ob oknu nabrala družba mladih fantov, ki kakor da se pripravlja na prešerno veselja-čenje. Govorijo flamsko in pričeli so prepevati; flamska pesem je to, prva, ki jo slišim. Mirno vesela se mi zdi, niti poskočna, niti turobna.
Domala vse to se pelje v Ostende, kopat se v morje. Gledam obraze; niso ne francoski, še manj nemškim podobni, nekako bolj široki in oglati; in pa zelo raznovrstni, čudim se le, da je toliko bledikastih vmes, zakaj tu v Flandriji je videti vse tako polno zdravja, da moram misliti na Palietra in pojedine starih flamskih in holandskih slikarjev. V dveh ali treh vaseh ob železnici so se videle priprave za velike popoldanske veselice.
Pričakoval sem, da je Flandrija polna mlinov na veter, pa jih je videti prav zelo malo.
V Gandu izstopi malokdo, vse se pelje naprej do Ostenda, do morja.
Gand pozdravi popotnika takoj zelo prijazno z velikim, širokim trgom, ki mu tvorijo fronto domala prav na okrog hoteli, restavracije in kavarne. Sedim v kavarni in gledam na kolodvorsko poslopje, ki je velika, v obliki starodavnega gradu koncipirana zgradba, s tem-nordečo opeko v vsem obsegu. Dober zajutrek, obilo porcijo z dvema žemljama. pravima žemljama, kakor jih še vso
pot ni bilo videti nikjer, in sirovim maslom, vse za tri belgijske franke in pol, po naše takrat dobrih pet dinarjev.
Kolodvor (Station Gand-St. Pierre) je dovolj daleč od središča mesta. Nad vse je prijetna pot proti mestnemu centru-mu, saj mi ima Gand mnogo povedati, Gand, flamski Gent, stara prestolica bogate Flandrije, ki je videla slavne čase. To je že daleč od preteklosti, ali Gand gotovo ni popolnoma pozabil svoje slave. Tu je bil rodni kraj in dvor cesarja Karla V., onega imenitnega gospoda, ki je imel državo, da ni solnce v njej nikdar zašlo, onega gospoda, ki je gospodoval tolikim narodom, pa mu je bila flamščina materni jezik. Tu sta ustvarjala brata van Еуск, tu je bilo središče bogastva, patricijskega blagostanja, plemiške objestnosti; tu so nekdaj gospodovali flandrski grofje. Tu je bil nekdaj najbogatejši, najkulturnejši del Evrope, ki se je kosal z Italije najboljšimi pokrajinami in ki drugod na kontinentu ni imel vrstnika.
Grem v mesto, enostaven načrt mi je vodnik. Ulice še niso žive, ljudi ni mnogo, mnogo pa je solnca, toplega, prijetnega, kakor da je tu jesen: skromne, svetle hiše so v njem še toplejše in mir-no-zadovoljnejše. Tako se mi je razodel Gand: mirno provincijalno mesto, ki je očividno že davno pustilo ambicijo in je zadovoljno s svojim solncem, mehkim flandrskim nebom in prazniškimi nedeljskimi oblekami; meščani se v njih zelo dobro počutijo, ogledujejo se samozadovoljno in nikamor se jim ne mudi. Saj je nedelja zjutraj. Če bi ne bile hiše povsem druge, bi mislil, da grem v Ljubljani po eni glavnih cest s periferije proti pošti, kjer se zbira promenada.
Tudi tu se zbira promenada. Na Place d'Armes je to. ki se imenuje po flamsko Konter, sredi mesta. O, tu je lepo in prijetno v nedeljo dopoldne, proti poldnevu. Promenadni koncert je: Open-bare Concerten. nekaka civilna godba igra in flamska mladost promenira med drevoredi. Kai mladost, vsa leta so tu, resna in manj resna -in preveč resna tudi. Nenavadno prijeten občutek, pomešati se med solidno meščansko publiko. Pa ne le publiko; Gand ima rad rože in ves pravokotni trg je v notranjih straneh zastavljen s cvetjem. Prodajalci in prodajalke imajo majhne stole in stojala, tam sede in prodajajo cvetice. Kamor pogledam, cvetje, rdeče, bele, rumene in še drugačne krizanteme, astre, nagelni. lilije, celo resje. In vse
kupuje rože, celo cvetice v lončenih posodah so na prodaj, dasi je nedelja in javen koncert s promenado.
Po temperamentu nekaj podobnega kot Ljubljana, več gotovo ne. Elegance pa ne mnogo; očividno se cvetlične re-dute na Kontru noblesa ne udeležuje, ker se po mestu vidijo elegantnejše stvari. Govori se največ flamsko; a vmes mnogo francosko; mnogi, ki se sprehajajo, nosijo s seboj časopise, a vse so to francoski listi, flamskega nisem opazil niti enega. Z obrazi je ista, kot na potu; kažejo tip, ki ga ne poznam še, neke nedoločne rase, nimajo skupnih značilnosti; bolj široki so in nepravilni* po večini nelepi. Presenetilo me je, da je vmes toliko svetlih in sivih, naravnost vodenih oči in bledih obrazov; morda jih prav to dela nezdrave in ne-lepe. Ali vmes je tudi obilo temnih tipov, celo zelo temnih. Tudi ta raznolič-nost spominja na naše kraje in ljudi; velika mešanica je očividno tam in tu.
Sila interesantna je hoja po centralnih delih Ganda. To je mesto, kjer se počutiš prijetno; tu je nekaj enotnega, homogenega, dasi je Gand narastel že na 211.000 ljudi. (mesto samo 167.000, predmestni kraji 44.000). mu vendar novi čas ni popačil karakterja. Industrija, ki je zelo cvetoča, je ostala na periferiji, mesto samo pa je nepokvarjeno ohranilo svojo zgodovino v kolosalnih zgradbah in prav tako v novejših stavbah, ki niso velikomestne. ampak prijetne ali celo lepe.
Predvsem pa preseneti človeka, ki pride semkaj iz Bruxellessa, uspeh flamandizacije. V Gandu se ne da utajiti, da se flamstvo ne išče več. marveč da se je tudi že našlo. V emancipaciji od francoščine je Gand že močno napredoval; ulični napisi so seveda dvojezični, a flamščina je na prvem mestu; ta sistem je izveden povsod in dosledno. Važnejše je seveda, da so napisi na trgovinah in lokalih le v majhni meri samofrancoski, po velikem delu dvojezični, precej pa jih je že samoflamskih. Seveda se vidi, da se flamščina šele bori za mesto na solncu; po izložbah, prodajalnah in lokalih prevladuje francosko časopisje; dolgo je bilo treba, da" sem našel na trgu pri katedrali prvo knjigarno s flamskimi knjigami in revijami; teh stvari pa izide največ v An-versu ali Antwerpenu in Gandu. Vidi se, da je Gand eno izmed središč flamskega narodnega preporoda: toda v tejle knjigarni ie poleg razmeroma majhnega od-
delka s flamsko literaturo mnogo bogatejša obilica francoske književnosti. Kako se ne bi pred to izložbo spomnil na našega Schwentnerja pred leti, ko je bilo v njegovih oknih približno enako razmerje med slovensko in nemško knjigo. Imena firm so po Gandu seveda po veliki večini flamska. V mestu je posebno »francosko« in drugo »flamsko« gledišče, označeno samo s tem imenom.
Niti srednji mestni deli niso posebno živahni, dasi je v nedeljo, malo pred poldnem. Toda zato pa druge stvari odtehtajo temperamentni defekt. Nekje sem bral. da je Gand »lepo in čudovito« mesto minulih stoletij, danes velik in veličasten muzej arhitekture. In to je točna označba. Res da Gand nima tako lepega Glavnega trga kot Bruxelles. ali ima v centrumu zgradbe, ki so v vsem obsegu čudoviti spomeniki davne preteklosti in se po svoji homogeni značilnosti in nepopačeni lepoti, kosajo z bruxelleskimi.
Vse te zgradbe stoje v središču mesta blizu skupaj, tako da so zares živ muzej. Če se človek postavi ob reki-kanalu Lys — Gand stoji na sotočju Lys in Escaut (Schelde) — ob mostu Pont St. Michel. ima pogled na vse te čudovite zgradbe, predstavljajoče mogočna dela stavbarske umetnosti od IX. stoletja do naših časov Tu je na levi strani Lys gotska cerkev St. Michel. na katero se naslanja star dominikanski samostan: stolp ie ostal nedozidan ker
so delo prekinili verski boji 16. stoletja. Nedaleč odtod je Chateau des Čomtes, kolosalni grad flandrskih grofov, zgrajen še v IX. stoletju; tu so imeli svoj sedež mogočni gospodarji bogate Flandrije. pozneje Svet flandrske grofije. V devetnajstem stoletju so pustili, da je zgradba propadala, za nekaj časa so celo v njej namestili tvornico. Šele leta 1887. je Gand spoznal, kako neprecenljivo dragocenost ima v tej starini in je dal grad restavrirati. Danes stojiš pred njim in ni treba nič fantazije, pa gledaš pred seboj stari Gand: tu je ves pravi srednji vek. z mrkimi zidovi, ki jih ne razvali nobena sila s prežečimi opazovalnimi stolpiči in mogočnimi stolpi, ki izdajajo življenske nazore trde dobe, bojevitost starega flandrskega viteštva, orjaško voljo onih časov, ki je znala toliko hoteti, pa tudi toliko trpeti in prenesti. Chateau des Corntes govori o vsem tem in je prav v mrkem, skoro strašnem molku najzgovornejši.
Enako mračen, morda še mračnejši in v svoji težki silnosti veličastnejši je Le Beffroi, mogočni obrambni in opazovalni stolp gandskega meščanstva iz XIV. stoletja, visok 90 m: z njega ie najlepši pogled čez mesto. Ob njem je velika Halle aux draps. suknarna iz XV. stol., oboje nenavadno mračni zgradbi in mogočni v svoji strahotni masivnosti. Tu je nastanjen mestni muzej, ki je za spoznavanje mestne zgodovine nenavadno instruktiven.
Boj s puščavo
Število človeštva stalno raste, zato se ljudje vedno bolj zanimajo za tiste obsežne dele zemeljske površine, kjer je izginilo življenje, kjer le veter s svojimi divjimi plesi oživlja pusto enoličnost. Obseg puščav pa se — kakor vse na zemlji — stalno izpreminja pod vplivom geoloških in drugih sil, V zadnjem času se začenja v to prirodno zadevo vtikati tudi človek,' ki si je zastavil nalogo, da puščave kar najbolj omejj in kultivira.
Kaj pomenijo puščave, pričuje dejstvo, da 12 odstotkov zemeljskega kopna odpade na pustinje. Človeku se ie že v pradavnih časih zdelo škoda, da leži toliko zemlje neizrabljene, in je venomer ugibal, kako bi obvladal puščavo Sto-prav moderni tehniki se je posrečilo »ukrotiti« vsaj bolj »nedolžne« nerodo-
vitne pokrajine: uspehe v tem pravcu kaže procvit Egipta, Sudana, južne Afrike in Avstralije. Težje je s pravimi peščenimi puščavami; tu se zdi, kakor da bi bil zaman ves človeški trud. Izkopani ostanki krasnih rimskih mest, ki jih je pokril pesek severnoafriških pustinj, so zgovorna priča nekdanjega življenja v teh pokrajinah. V rimskih časih so dovajali vodovodi obilo vode in omogočili ljudem življenje v sicer pustem svetu; kar se ie dalo storiti pred dvema tisočletjema. bi bilo tem lažje izvedljivo v naših dneh. saj je sodobna tehnika neprimerno popolnejša od rimske. Seveda pa ima tudi največji napor omejene možnosti.
V Zedinjenih državah ameriških je bilo 1. 1919, 77.400 kv. km. umetno na-
pojene zemlje, kar pa je le neznaten del celotne pustinjske ploskve, ki meri po O. E. Meinzerju 1.290.000 četvornih kilometrov ali šestino površine Zedinjenih držav (brez Aljaske). To se pravi, da samo v Zedinjenih državah zavzemajo pustinje toliko prostora kot iznaša devet češkoslovaških republik. Zgolj neznaten del teh tal bi se dal uporabiti v poljedelske namene, zakaj pozabiti ne smemo, da je količina vode, ki je za napajanje tal nujno potrebna, doka.i omejena.
Največja izmed vseh puščav na svetu je Sahara. Sicer tudi saharske pokrajine niso brez dežja, vendar je le-ta zelo nepravilen; navadno pade v podobi naglih in kratkih nalivov; na leto ga je komaj za 10 cm. Poglavitna znamenja Sahare so suh zrak, visoka dnevna temperatura (do 70° C) in hkrati precejšen nočni hlad. Rastlinstvo se držK samo pri rečnih koritih Veter je edin znak življenja in gibanja v strahotnem miru peščene pustinje.
Saharske reke, ki često poplavijo obrežja, nanosijo v kotanje, ki jih izkopljejo vetrovi, nekoliko blata, kjer brž poženejo rastline. V splošnem pa je v Sahari vedno manj vode. Izmed oaz ima najlepši položaj Kufara, ki leži natančno v sredini libijske puščave, 400—500 km v vseh smereh od obljudenega ozemlja. Doslej se še ni moglo povsem sigurno dognati, odkod priteka semkaj toliko vode, da se preživi več tisoč prebivalcev. V Fezanski oazi se pojavlja voda v več jezerih, ki pa so ležišča malarije; prebivalstva je okrog 50 tisoč. V celoti zavzemajo saharske oaze docela neznaten del ogromne pustinjske površine. Najbolj pust del Sahare so tako zvane »tanesrufts«, t. j. puščave sredi puščave. To so najstarejši deli Sahare, ki so v teku tisočletij temeljito usahnili. Med spodnjim Truatom in Tibrabuktom je prostor v daljavi 525 km brez vode. Ro- . sita Forbessova je morala na svoji poti v Kufro prepotovati 300 km brez vsakršne vode, Hassanein Bev Pa iz (Renata v Erdi 430 km.
Življenje v oazah pa ne zavisi samo od vode, temveč tudi od prevoznih sredstev. Živa ladja v puščavi — kamela — se je pojavila v Egiptu v 6. stoletju pred Kristom, v zapadni Sahari pa se je razširila stoprav v rimski dobi. V tem času je živelo v Sahari zgolj črno-polto ljudstvo, izvzemši Egipt. Dejstvo, da se je kamela pojavila v Afriki tako nožno, razlagajo nekateri z domnevo.
da so bili nekoč v Afriki ugodnejši kli-matični poloji in da se afriška tla vedno bolj suše. V zadnjem času pa se kaže, da se pod primernimi tehničnimi pogoji lahko vrne tudi v puščavo — v krajih namreč, ki so bili nekoč obljudeni — nekdanje življenje. Ali kakorkoli se bo že tehnika razvila, zaloge uporabljive vode bodo vedno omejene. Lahko pa se nadejamo, da bo tudi Sahara taka, kakršna je, koristila človeštvu. Predvsem ima obilo mineralij; ni pa tudi nemogoče, da se bo lahko že v doglednem času izrabljala energija solnčnih žarkov, ki se v Sahari v ogromnih količinah izgublja. Učenjaki tudi mislijo, da se bodo dali celo saharski vetrovi vpreči v službo človeške tehnike. Ali pravo korist bi imel človek od Sahare stoprav tedaj, če bi znal delati umeten dež oziroma ako bi mogel vplivati na one at-mosferične sile. ki dajejo padavine. Dokler ne bo ta uganka rešena, bo ostala Sahara v splošnem taka. kakršna je dandanes.
Tudi v južni Afriki so obsežne puščave. Posebne komisije so jih natančno preiskale in dognale, da se bo dal komaj en procent te površine izpremeniti v rodovitno zemljo Po tem takem se ne bodo uresničile sanje o bodočem velikem vrtu v sedaj pusti Južni Afriki. Možnosti so omejene, boj s puščavo težaven. V Avstraliji je 5 milijonov km4 zemlje, ki se ne da gospodarsko izkoristiti brez umetnega namakanja, a temu so tudi postavljene dokaj ozke meje.
Eksotični kraji in ljudje.
V rdečem Taškentu.
Sredi neislkioraanlih ter^išlMIh step stoji cvetoče mesto, !kii še varuje duha stare irrrohaimedianslke kulture. — Kako se počutijo Grianitafci pod bcšj še viško vilaidla?
Z veliko brzino je drvel ekspresni vlak MoskvarTaškent čez kirgiško stepo. Izprva bi človek mislil, da je stepa brez kraja m konica. Kamorkoli pogledaš — nikjer ne opaziš drevesa, še skromnega grma ne; nikjer ni človeškega bitja. Najprej se polasti človeka neraz-ložno čustvo puščobe in osamelosti, počasi pa odkrije v tej pokrajini iz neskončnimi obzorji nekak svojevrsten čar. Po dolgi vožnji se jame pokrajina izpreminjati: zrak postane prijetnejši in se ti zdi, da lažje dihaš. Sapa prinaša odnekod vonjave. Zdaj se vrste lepe hiše, vrtovi s krasnim drevjem in pestrimi cvetlicami. Že smo v bližini Ta-škenta, ruskega Bagdada. V dolgih vrstah se odmifcajo našim pogledom prekrasni vinogradi. Vrtovi, kjer nudi številno drevje cvetlicam hlad in varstvo pred pekočimi žarki, se nam zde začudo sanjavi, dejal bi, tajinstveni; podobni so obrazom ljudi, ki bivajo v teh hišah: nenavadno lepi so, a videz jim je strog in hladan. To so večinoma Uzbeki, ali kakor so jih nekoč imenovali: Sarti. Danes je postal ta naziv žalitev, zakaj »sart« pomeni v jeziku domačinov »pes« — tako mi je razlagal popotni tovariš, ki je doma iz teh krajev.
Taškent je cvetoča oaza sredi ogromne puščave in civilizacijsko središče vzhoda. Težko boš našel v sovjetski Rusiji razen Moskve še kako mesto, ki bi bilo tolikanj prikupljivo kakor je Taškent. Pisane množice ljudstva vrve po ulicah ali se zabavajo po parkih, kavarnah in kinematografih. Nobenega znamenja ni, da smo v malem mestu, nič nas ne spominja, da bi bili v Rusiji. Ali se sovjetska vlada ne more v teh krajih dovolj uveljaviti, ali pa je njena rezer-viranost zgolj taktika? Vse mesto je pisan orientalski bazar, hkrati pa tudi trgovinsko skladišče zapadne Evrope.
Kakor večina iztočnih mest, ki se jih je dotaknila evropska civilizacija, ima tudi Taškent evropsko in domačo četrt. Ali celo v »novem mestu« niso popolnoma izginile nravi in navade domači-
nov. Tu je mnogo majhnih čajani, ki imajo lesene stolice kar na ulici. Pred njimi sede prekrižanih nog častitljivi Uzbeki. Imajo dolge bele brade, život pa jim ovijajo raznobarvni »šalati«. Okoli glave so si vešče in okusno oviti turban. Sede ravnodušno in srebljajo svoj čaj. V trgovinah evropske četrti Ta-škenta najdeš veliko evropskih izdelkov, med njimi največ blaga nemškega izvora. Zastopane so tudi najnovejše tehnične iznajdbe, ki se v teh krajih rade prodajajo. Med trgovci je malo Rusov, ki najbrž sploh niso preveč priljubljeni; če vstopiš v trgovino, vidiš za pulti ljudi, ki so s svojimi bradami, plašči in potezami obraza bolj podobni modrim filozofom kakor praktičnim trgovcem.
Stara mestna četrt je daleko manj prikupljiva. Zdi se, da spi podnevi in ponoči če greš po zakotnih ulicah, ti prihaja občutek, da si v izumrlem mestu. Ulice so ozke in .zanemarjene; če ne paziš, lahko na vsakem koraku vstopiš v potoček črne, smrdljive tekočine. Tej čudni kanalizaciji gnojnice se ima Taškent zahvaliti, da je sredi neskončnih puščav ves cvetoč, podoben divne-mu vrtu. Ta tekočina je pogoj njegovega obstoja.
Stari Uzbeki so tip izredne moške lepote. Njih dolge bele brade se krasno prilegajo zagoreli barvi Obraza in jim dajejo karakterističen videz. Zato pa najdeš med mladino začudo malo lepih tipov. Pozna se. da so se jeli Uzbeki preveč mešati z drugimi rasami muslimanske vere, ki bivajo v soseščini: s Kirgizi, Perzijo! in Tatari. V splošnem pa lahko razločiš dva očitno prevladujoča tipa. Prvi se približuje kirgiškemu in kaže sorodnost z mongolsko raso. Drugi tip je perzijski: označujejo ga raven nos, pravilno Obličje, velike in živahne oči.
Lepi pa so v teh krajih zgolj moški; o ženskah tega ne bi trdil. Na njih ni nič izrazitega; telesne oblike so grobe, hoja in kretnje brez nežnosti. Sicer so jako boječe in beže po ulicah, kakor da bi se hotele skriti. Črno zakrivalo, ki jim pokriva obličje, jih stori še manj pri-kupljive in zreš začudeno na ta človeška bitja. Ako veter nekoliko razkrije
zakrivalo, ugledaš poteze prezgodaj postaranega obraza. Dognal sem, da niso preveč v zadregi, 'če jih pred tujcem veter malce razkrije. Ali brž ko se približa domačin, postanejo zmedene in urno popravijo nerodno zakrivalo. Samo komunistične žene (ki pa jih je med ženami Uzbekov zelo malo) hodijo po ulicah razkritega obličja, med tem ko se doma trdno oklepajo Običajev, ki so jih podedovale od prednikov.
Ulzbeki žive še vedno v mnogožen-stvu. Harema v pravem pomenu besede ne poznajo. (Jzbeku je harem celotno njegovo gospodinjstvo, a s to razliko, da ima več žena-gospodinj. Tujec me b'i našel tu prav nič romantike. »Haremske dame« so v resnici drugačne nego jih opisujejo razni romani. Če se prepirajo in lasajo med sabo, ni kriva ljubosumnost ali strah, da ne bi več možu ugajale in da bi jih utegnil nadomestiti s kako mlajšo ljubimko. Take reči presegajo duševno in čuvstveno obzorje teh dokaj omejenih žena. Prepir izbruhne zavoljo gospodinjskih vprašanj, zaradi slabega kosila ali premalo opranega perila in podobno; to je običajen povod vseh »haremskih dram«. Če pa se že pojavi ljubosumnost, je navadno ljubosumna najmlajša na najstarejšo in ne narobe, ker ji zavida, da ima pri gospodinjstvu prvo besedo.
Ženska komunistična društva v Taške nt u nastopajo zelo odločno zoper
mnogoženstvo. Sovjetske oblasti ne registrirajo Uzbeku več žena kot eno. Ali zvesti verniki korana, ki dovoljuje pravovernemu muslimanu štiri žene. se nič preveč ne .zmenijo za boljše viške odredbe. Ko so se poročili s prvo ženo tako, kakor veleva državni zakon, gredo k svojemu Mollahu (duhovniku), ki jih poroči še z nadaljnimi ženami.
Značilno je, da obstoji v boljševiškem Turkestanu še neko družabno zlo, ki se ga človek ne bi nadejal: suženjstvo. Revni Uzbeki prodajajo svoje otroke bogatim trgovcem, posestnikom in drugim kot sužnje. Za dokaj neznatno vsoto lahko vsak domačin kupi dečka ali deklico, ki mu mora do smrti zvesto služiti, slepo ubogati vsak njegov ukaz, biti z dušo in telesom na razpolago svojemu gospodarju, ki lahko vsak čas sužnja proda, ne da bi mu bilo treba pred kom polagati računa. V samem Tašken-tu so sicer taki primeri redki oziroma se skrbno prikrivajo, ali na kmetih so kaj pogost pojav in ljudje ne vidijo v njem nič nedovoljenega.
Turkestan ibi nudil s svojim povsem svojevrstnim svetom obilo motivov za film in se človek kar čudi, da ga niso že odkrili filmski režiserji, ki so dandanes često v zadregi za izvirne motive. Vsekakor je to ena izmed redkih pokrajin, kjer še žive stare orientalske pravnice. (»Le Messager polonaise«.)
J. Aul:
Turkestanska noč.
Turkestansko nočno nebo je bilo višnjevo kakor indigo ma perzijskih preprogah. Mlečna cesta, ki po nji — kakor pripovedujejo turanski pastirji — letajo ptiči v Meko, je bleščala nalik svetli reki. Zvezde, ki ne žare nikjer na svetu tako jasno kakor tu na vzhodu — nad buharskimi stepami in puščavami — so sijale kakor demanti.
Na revnem kaganskem bazarju, ki je bil v tem trenutku pribežališče afganistanskih in perzijskih postopačev, se je razlegalo enolično žalostno petje in daleč naokrog je vonjalo po izprijenem sezamovem olju.
Taval sem po glavnem in edinem kaganskem buljvaru, široki ulici z bolnišnico, jetnišnico, vojašnicami, rusko cerkvijo, rusko upravno palačo, lekarno, ;z dvema hoteloma, z biografom «Venera», z banko in majhnim parkom, odkoder se je čul ženski smeh vmes
med polglasnim petjem, sviranjem na gitaro in brenkanjem na balalajki.
Poslednje, zakasnele karavane s tovori čaja iz Indije so se leno pomikale po cesti, namenjene v «sveto» Buharo, ki leži tri ure od Kagana. Oblaki rumenega prahu so se dvigali s ceste. Zvo-nenje karavanskih zvoncev je postajalo vedno tišje in se počasi izgubljalo v daljavi.
Kagan, dokaj revno, napol evropsko mestece, ki leži na eksteritorijalnih tleh buharskega kanstva, še ni spalo, čeprav so bile že pozne ure; zakaj v Turkestanu, kjer je poleti subtropična vročina, se ljudje stoprav z večernim , vetrcem nekako predramijo k pravemu življenju.
Bilo je ob enajstih ponoči, ko sem vstopil v «Furor», vrtno restavracijo mestnega kina.
«Pozdravljeni!» se je oglasil globok bas, ko sem bil vstopil na vrt.
Okroglo, srečno obličje Akimova, približno petintrideset let starega, malce rejeinega felčarja (pomožnega zdravnika) kaganske bolnišnice, se je dobrodušno smehljalo teza belo pogrnjene mize.
«Prisediite», je velel Akimov. «Bova skupaj večerjala. Saj se nisva že dolgo videla.«
Sedel sem za mizo.
«Kako se vam kaj godi? Kaj je novega pri vas v Emir-Abadu? Pravkar sem prišel semkaj. Kaj bova večerjala? Nocoj imajo presnega lososa. Pa si dajva narediti šašlik*. Pokrepčava pa se z vodko. Naročil sem že steklenico prave epifamovske.»
«Hej, prijatelj!» — je zavpil Akimov natakarju, «prinesite nama čajnik».
Kmalu je postregel natakar s čajni-kom in z vodko, ki pa je 'bila skrita, zakaj v Rusiji je veljala takrat alkoholna zabrana. Akim je natočil in mli napil:
«Na vaše zdravje in 'za skorajšnji vaš povratek iz ujetništva.«
Pila :sva in večerjala, medtem ko so iz kina prihajali zvoki godbe.
«Če ne bi bila vojna, prijatelj,« je jel pripovedovati Akimov, «ne bi za nič živel v tej bedasti deželi, v Turkesta-nu, ki je skrit najdalje za božjim hrbtom. Predvčerajšnjim sem poslal rodbino: ženo in oboje otrok na Rusko. Šli so v našo rodno vas, kjer niso bili že dobra štiri leta. Zoprn mi je Turke-stan, do vratu sem ga že sit. Hrepenim po gozdovih, po ruski prirodi, po belih brezah, po pisanih travnikih, po snegu in saneh; toži se mi po ruski zimi. Tu imaš sam pesek, kamele, veter, osle in pekoče solnce. Zdi se mi, da nosim na vratu namesto glave trdo kuhano jajce. Kaj čuda! Saj turkestansko solnce posuši človeku i kri v žilah i možgane v glavi... Le poglejte jih, domačine! Pri njih je vse narobe: to, kar je za nas črno, je za Turkestanea belo. Še živi ljudje so podobni mrličem, hodijo po ulicah kakor da bi sanjali; ko pa kdo umrje, ga brž sežgejo. Ženin plača doto nevestinim starišem, ne narobe, neveste pa ne vidi preje v obraz, dokler nista poročena. Moški si brijejo glavo, ne brk, a brijejo se tudi muslimanske žene, zakaj običaj veleva, da ne sme
* Tuirkestanska jed: na ražnju pečeno merjaščevo meso.
biti niti dlačice na ženskem telesu. Povejte mi po pravici: ali ste že slišali kaj takega? In zdaj pomislite, kako protislovno je, če kaznujejo prešuštvo s smrtjo, vsak mož pa sme imeti štiri žene! Karkoli primete, vse stoji pri njih na glavi. In potlej: več otrok ko imaš, več veljaš v njihovih očeh. Ponoči, ko mi počivamo in imamo radi, če je vse tiho, grme po buharskih ulicah nešteti bobni in tamtami. Moj Bog, samo enkrat sem moral prenočiti v nekem buharskem mestu v karavan-sa-raju*, ali vso noč nisem mogel zaspati, toliko so domačini udrihali po hudima-nih bobnih. Ali veste, da ti tudi jedo drugače kakor mi? Pred kosilom pijejo čaj, juho pa imajo po kosilu. In ne da bi vam dali žlico k juhi ali vilice k mesu: narežejo kruha in zdaj jej, človek božji, kakor veš in iznaš. Na vsem svetu ni tako sladkega in velikega grozdja kakor v Turkestanu, ali domačini ne pripravljajo vina, Rajše jedo grozdje namesto sladkorja k čaju. Vodke in vina ne p i jo, zato pa se tem obilneje opa-jajo z opijem in hašišem, da tako vodijo Mohameda za nos. Vsak dan hvalim Boga, da sem se rodil na ruski vasi, ne pa v .sveti' Buhari.»
Bližala se je polnoč.
Zvezde so postale še Svetlejše kakor so bile zvečer. Vsak trenutek so švigali čez nebo meteorji in pršili cel dež krasnih isker.
Pripravljal sem se k odhodu.
«Kam pa zdaj ?» je vprašal Akimov. «AM se vam hoče v Emir-Abad?«
Emir-Abad je bila prva postaja bu-harske železnice, približno pol ure hoda od Kagana. Ondi sem tiste dni prebival.
«Pozno je že; čas ni več pripraven za pot. Ali vas ni strah samega? Po mestu in okolici se potepa veliko afgan-skih in perzijskih klativitezov. Če kakemu kristjanu zarežejo vrat, imajo vesel dan; saj veste, da verujejo, da jim bo tako Mohamedov paradiž še bOlj zasiguran.«
«Ne zadržujte me,» sem dejal. «Saj sem že tolikokrat hodil ponoči ali navsezgodaj v Emir-Abad in se mi nikdar ni nič pripetilo.«
«Komaj dva tedna sta minila,« je nadaljeval Akimov, «ko so umorili nekega Sarta, ki je bil šel v Buharo na sejem. Nocoj ste moj gost in prenočite
* Gostilna, kjer se ustavljajo karavane.
pri meni. Kaj ko 'bi se vam baš nocoj pripetila ika'ka nesreča med potjo? Do smrti bi si lahko očital, čeprav ste ujetnik. Pri meni ste na varnem. Lepo se naspite in pojdete jutri domov. Previdnost v teh krajih nikdar ne škoduje! Mar niso ob nedavni vstaji poklali dovolj ruskih ljudi? Zažejalo jih je po krščanski krvi, to je. A ne govore vam o ničemer drugem kot o «sveti vojni®. Le nikar na pot! Pri meni boste kakor v škatli. Stanovanje je prazno in dolg čas mi je že po otrocih, po Volodji in Nadježdi.®
«Dobro, pa bom nocoj prespal noč pod vašo streho.»
*
Akimov je bival na koncu mesta v dokaj zakotni ulici. Hiša je imela veliko, z nizkim zidom ograjeno dvorišče. Za hišo je 'tekel potok, ves zakrit z gostim grmičevjem, za potokom pa je bilo več ulic, ki so jih naseljevali Perzije! in Sarti.
Akimov je prižgal svečo in me skozi kuhinjo povedel v sobo. Iz kuhinje se je vstopilo naravnost na dvorišče.
«Jaz najraje spim na tleh,» je rekel Akimov in položil slamnjačo s postelje na tla tik pred kuhinjska vrata, ki so bila odprta na dvorišče.
«V sobi postane soparno in se pri vratih najlažje spi. Ležim z glavo pri odprtih durih, da bi moral stopiti tat preko mene, če bi me hotel ponoči obiskati. Tedaj pa bi se bil sigurno predramil. Vlezite se kar v sobi, a jaz bom varoval pred vrati. Boste videli, kako vam bo všeč ta ležaj. Kmalu bo zavel s puščave jutranji hlad, o, to je užitek ...«
Slekel sem se.
Akimov se je vsedel na divan in dejal:
«Niti ne veste, kaj se mi je danes opoldne zgodilo ... Sedel sem po kosilu na klopi pred hišo. Ulica je bila prazna; nikjer žive duše ... Nenadoma pa je šla mimo muslimanska žena, vsa pokrita s črnim pokrivalom iz konjske žime. Po postavi in hoji sem sodil, da je bila mlada ženska... Ko je prišla blizu klopi, mi je šinilo v glavo: Čakaj, zdaj pa bom pogledal, kaka si pod črnim zakrivalom. Ne vem, kako sem se mogel tako izpozabiti. Pil sem preveč likerja in postal malce razigran, prešerne volje. Ko je prišla blizu mene, sem jo pozdravil:
«Salem alejkum!®
V trenutku, ko se je ozrla name, sem ji strgal zakrivalo z obličja... Imel sem srečo. Lahko bi se mi bilo zgodilo, da bi bilo kako staro babše; no, pa sem naletel na lepotico. Velike, črne oči, ustnice kakor maline, v nosu srebrn obroček z modrim draguljem ... Prestrašila se je revica in jokaje zbežala. Zakrivalo mi je ostalo v roki... Skoraj mi je bilo žal za njo ... Poglejte, tu-te imam to dragocenost muslimanske žene...»
Akimov je vzel v roke grobo spleteno črno zakrivalo, ki je ležalo na di-vanu.
Zares ... Čudil sem se Akimovu, ki si je z zakrivalom zakril obraz in smeje pravil:
«Bo-bo-bo! Tako bom plašil Volod-ko, ko se vrne z mamo iz Rusije. Deček je vedno bežal pred zagrnjeno muslimansko ženo. Saj so res podobne živim mumijam...»
«Ali ni nihče prišel po zakrivalo ?» sem vprašal Akimova.
«Mar menite, da bi bil bežal pred njim? Hotel bi ponesti v Rusijo vsaj ta spomin na Buharo.®
«Brez dvoma zanimiv predmet,® je pripomnil, «zakaj muslimanska žena vam rajši pokaže najintimnejši del svojega telesa nego obraz... Ko sem živel v Katta-Karši, Gurašu in Šahr-i-Sabru, so me često klicali k bolnim muslimalnskim ženam ... Lahko sem se dotikal njihovega živpta in gledal njih nagoto, ali obraza mi ni pokazala niti ena muslimanka ...»
«Sicer pa je tako-le zakrivalo za obličje kaj koristna reč. Moj Bog, vse življenje nisem videl toliko muh kot en sam dan v Turkestanu. Zdaj, ko imam zakrivalo, si lahko pomagam proti muham ...»
Med tem se je dvignila luna nad strehe sosednih hiš in posvetila v sobo. Nekje v bližini se je oglasil petelin.
«Petelini kikirikajo. treba bo spat,® je rekel Akimov in šel v kuhinjo. «Kako kratke so turkestanske noči!®
Želel mi je pokojno noč, kakor pravijo Rusi in se vlegel na slamnjačo pred durmi. Kmalu sem čul njegovo smrčanje.
*
Ne vem, koliko časa sem spal, ko me je predramilo neko šumenje. V sobo je sijala polna luna. Zunaj so se oglasili koraki. Bržčas je Akimov zaprl duri, sem si
mislil, — zakaj skozi odprto okno je vela s puščave blagodejna jutranja sapa.
Zopet sem zaspal.
Ko sem se vzbudil, je že svitalo. Z bližnje kaganske mešite se je oglašala mujezinova pesem.
Za hip sem jo poslušal. Nato so zazvonili karavanski zvonci.
Šle so karavane na dolgo pot iz «sve-te» Buhare v Perzijo in Indijo.
In spet sem zadremal.
★
Solnce je že svetilo v sobo in gorki žarki so trepetali na pozlačeni ikoni v kotu zakonske spalnice Akimovih.
Bilo je ob sedmih.
«Zaspali smo», mi je bila prva misel. Vstal sem in se oblekel.
V kuhinji je bilo tiho; le muhe so brenčale. Akimova ni bilo.-Nemara je odšel kam po zajtrk?
Na mah me je streslo po vsem životu. Pri vratih je ležala velika luža krvi in na pragu se je valjala odsekana glava Akimova z izbuljenimi očmi. Muhe so kakor blazne brenčale okoli mrliča.
Ali "se je maščeval kak domačin zavoljo zakrivala? Oče ali brat osramočene de vojke? A kje je zakrivalo?
Pogledal sem po kuhinji in pretaknil vso sobo. Hotel sem pokriti krvav obraz nesrečnega Akimova z usodnim pajčolanom iz konjske žime. Še snoči se je bil veselil, da se bo z njim zavaroval pred muhami...
Ni ga bilo. Izginil je.
Nesrečni Akimov, kaj si iskal pod za-krivalom buharske mladenke? .Kaj si hotel najti pod njim? — Našel si smrt...
In na mah me je prevzela misel, ki si mi je tako često vsiljevala v teh krajih: da je življenje zgolj slučaj, kizmet, kakor pravijo moslimi.
Če preživiš nekaj let v Buhari, moraš nujno postati fatalist. Nič te več ne začudi in nič ne gane. In spričo dogodka, kakor je zgodba Akimova z zakriva-lom, se ti obude v mislih besede arabskega pesnika:
«Človek, našel si, kar ljudje vedno najdejo — smrt. In turkestanska luna ti bo zadnja priča.»
(Iz «Širym svetem», 1927.)
BELEŽKE.
Čehi slave v zvezi z deklaracijo, ki jo je podal v maju l. 1917. Česky svaz obenem z Jugoslov. klubom, tudi de= seto obletnico manifesta čeških pišate* Ijev. Le*ta je dal pobudo k dunajski deklaraciji. 222 pisateljev z Aloisom Jiraskom na čelu je podpisalo v prvi polovici maja l. 1917 plamenečo izja* vo, ki je razsvetlila kakor meteor za* mračeno češko nebo. Tu pravijo pisa* telji na naslov čeških poslancev:
«Čas je že, da se razvije pred vso Evropo naš narodni program in da ga branimo do skrajnih meja. dokler se ne bo na vsej črti izpolnil. Zakaj češki narod se ni nikdar odpovedal in nikdar izgubil vere v njegovo uresničenjem Dalje pravi manifest: ((Demokratična Evropa, Evropa svo? hodnih in neodvisnih narodov, je Evro* pa jutrišnjega dne in bodočnosti. Na* rod zahteva od vas, gospoda, da ne imejte v tej važni dobi prekrižanih , rok...»
Manifest se končuje zelo odločno: «Če ne morete storiti tega, kar na* rod pričakuje od vas, odpovejte se svojim mandatom, preden vstopite v državni zbor in apelirajte na to, kar
vam bodi najvišja instanca: na narod češki.»
Ves narod je razumel ta klic svojih književnikov in mu navdušeno pritrje* val, pisatelji pa so pokazali, da žive z ljudstvom in da so res pravi narodovi
klicarji invoditelji...
*
((Literarni rozhledy», ki jih izdaja zveza knjigarnarjev in založnikov v Pragi, prinašajo v 8. številki še zadnje odmeve ((knjižnega tedna», ki se je vršil meseca aprila na Češkoslovaškem. Na prvi strani je v obliki telegrama zahvala predsednika Masaryka iz Kaire, кагџог mu je bil z zborovanja poslan pozdrav. Masaryk pravi: ((Zahvaljujem se za spomin in pozdrav! Ako morem od tod kaj prispeti k razširjenju, kakor pravite, poštene knjige, se rad pridrw žujem vrstam ljubiteljev knjig. Knjiga je utelešenje preporodnih in prosvet* nih narodnih ciljev in želel bi, da bi vsak zaveden državljan imel vsaj malo knjižnico, ki bi izražala njegovo oseb* nost. Na to morajo delovati ne le knjU garnarji in založniki, ampak tudi pisa« telji in vlada. To je eden iz konkretnih ciljev tako pogosto zahtevane in enako pogosto pozabijehe kulture politike, ki
jo mora v pravi demokraciji delati vsak inteligenten državljan.» Kot ved; no, so tudi te besede Masarykove splošno, torej tudi za nas veljavne.
Poleg drugih člankov, posebno k se« demdesetletnici J. Herbena, znanega pisatelja knjig in brošur o Masaryku ter čeških zgodovinskih in kulturnih vprašanjih, je izšel v tej številki tudi «Kratek pregled slovenske literature od Prešerna do danes». Članek je napisala Silva Trdinova, slušateljica ljubljanske univerze. Na treh straneh je skušala podati v kratkih besedah vse glavne postave našega slovstva s pravo označ« bo n jihovega imena in pomena. To se ji je v polni meri posrečilo in bo čla= nek dobro služil v informacijo onim, ki se zadovolje z glavnimi podatki. Morebiti bi bil kot dodatek primeren za to glasilo čeških knjigarnarjev in založnikov kratek seznam naših glav* nih del z navedbo založništev in cen za one. ki bi si hoteli naročiti kako slovensko knjigo. Z veseljem beležimo to propagandno kulturno delo iz vrst naših vseučiliških slušateljev.
Odkod poteka beseda Bolgar (BuU gar)? V listu »Bulgarska misal« skuša odgovoriti na to vprašanje profesor St. Mladenov. Seveda v tolmačenju imena svojega naroda ni prvi ne zad= nji. Če je beseda turškega izvora, tedaj bi nekako pomenila »človek z Volge«; pa ni sigurno, da bi bila turška. Neka= teri trde, da je germanska. Vprašanje je zavozljano z drugim: Odkod so Bolgari, h kateri rasi so se šteli njihovi stari predniki? (Znano je, da so BoU gari tuje pleme, ki se je na pohodu čez Balkan ustavilo na tleh sedanje BoU garije in se zlilo z ondotnimi Sloveni. Oni so jim dali jezik in kulturo, BoU gari pa tem Slovenom ime) Nekateri (Hilferding, Roesler) trde, da so bili Finci, drugi pravijo, da so pripadali ugrijskemu plemenu kakor Huni. Do; mnev ne manjka. Nemec Tomasihek zna bolje turški in trdi, da prihaja beseda »Bolgar« od turške »bulgha« mak«, ki pomeni toliko kot upornik. Bolgarski zgodovinar Zlatarsky in omenjeni Mladenov sklepata, da so bili stari Bolgari Turki. Zakaj so neki dobili ime po upornikih? Ker je del teh Hunov potegnil z Goti. Še ena do> mneva je: beseda »Bavarci« poteka od besede »Bolgari«; Bavarci in BoU gari so si tedaj sorodniki. Mislimo pa, da niso vse domneve izčrpane. Uče«
njaki imajo često več domišljije, kakor
je hočejo imeti . . .
★
Julien Eismond je znamenit poljski pisatelj, ki duhovito biča sedanjo družbo, nje navade in razvade. Zdaj je izdal neke vrste komedijo, v kateri nastopajo razne živali. Vsaka izreka svoje mnenje in sodbo o uradih, o upravnih oblastih in drugih napravah in zavodih. Izmed štirinožcev je osel edini zadovoljen in trdi, da je vse v popolnem redu.
Ljudje zelo radi čita jo satire J. Eis= monda. Kakor je videti, mu ne manj*
ka duha.	(»L' Europe centrale«.)
*
Kronika zadnjega beograjskega potresa beleži vrsto veselih anekdot. Redko srečo je imel prof. Mihajlovič, načelnik ondotne potresne postaje. Tistega dne ko je bil potres, je moral v beograjskem ljudskem vseučilišču predavati o potresih. In kakor da bi »višje sile« priznale aktualnost takega predavanja (tem silam je treba namreč povedati, da so v zadnjih letih izredno delavne), so stresle beograjska tla. Profesor Mihajlovič je dobil za predavanje docela nov materijal in je lahko slušateljem pokazal, da potres ni »sama teorija«.
S predavateljevega stališča je to brez dvoma sreča, zakaj priroda redko kdaj ob pravem času sama dobavi po-pularizatorjem prirodoslovja dokazil-no gradivo. To pot je sama demonstrirala.
Kajpa, s stališča prebivalcev in posebej še slušateljev je v tej panogi bolje,, če je kar največ teorije in nič prakse...
LISTNICA UREDNIŠTVA.
Višnjan. Hvala za prispevek. Izide. Poš-iftte še kaj!
Nadaljevanje. »Tehnike bodočnosti« je v današnji številki iz tehničnih razlogov izostalo.
Prijateljem dobrega vojaka Švejka: Pride prihodnjič.
Popravi! IV aaidnjj šitevi!llki je pri slikali k članku »Cimerariljia« .nastala 'tiskarska napaka: Slika na str. 553 predstavlja cineranijo z 'zveadlnaitimili cvetovii, slika na strani 554 pa veikocvetno. ne velikonočno cine-rarijo.
Zaradi urednikove odsotnosti naj se rokopisi v mesecu juniju ne pošiljajo na njegov osebni naslov.
p. v.B. Francoščina za samouke.
Metoda jezikovnega pouka na praktični podlagi
22.
La ville1 d'Altdorf2 imoose3 une taxe4 aux femmes5 qui6 portent7 les cheveux8 courts.9
Geneve,10 23 novembre. — Le Lu-zerner Tageblatt11 annonce12 que13 la ville d'Altdorf a introduit14 un impot15 sur . . . les cheveux8 coupes.16
En effet,17 & 1'occasion18 oe 1'aug-mentation19 de l'impSt ecclćsiastique,20 on a gratifić21 les femmes k cheveux courts d'une taxe speciale22 de 50 cen-times. Elle ne ruinera23 personne24 heu-reusement,25 et toute la ville26 est en joie27 h la pensee28 que13 meme29 Г Eglise30, par dćfinition31 gardienne32 de toutes les vertus,33 cherche34 k tirer,35 elle aussi,36 son petit profit37 d'une mode38 par ailleurs39 tant decriee.40
(Le Matin, 24 11. 1926.)
1	(la-vil)	mesto
2	[mesto v nemški Švici]
3	(7;poz)	nalaga imposer (ijpoze) naložiti
* (lin taks)	taksa, pristojbina osebni davek
5	(o-fam)	ženskam
6	(ki)	ki, kateri, -e
7	(port)	nosijo porter (porte)	nesti
8	(Ie-šv0)	lasje;edn.lecheveu(la-švo)
9	(kur)	kratki ž. courte (kurt)
1° (žnev)	[mesto v francoski Švici,
sedež Društva narodov]
11	[nemški švicarski dnevnik]
12	(апфв)	javlja annoncer (anqise) naznaniti, objaviti
13	(ka)	a a	< K (a-fjtrod"i) je uved 1
introduire (^trodo r) uvesti, vr eljati
15	(3-ijDo)	naklada, davek, prim. J
16	(kupe)	[po-] rezati
17	(a-neft)	v resnic, v istini »J (a-lokazjtp) ob priliki
19	(logmstasjto) zvišanje
20	(eklezjastlk) cerkveni
21	(ф-na-gratifje) se je obdarilo, so obdarili gratifier (gratifje) obdariti
22	(spesjal)	posebna; m. spčcial
23	(£l-na-rQinera) ne bo uničila ruiner (r"ine u iič ti
24	(person)_	ni i če, nikogar
25	(cerozm*)	srečno, k sreči m. heureux (oerO) srečen
ž. heureuse (cerčz) srečna
26 (tut-la-v 1)	vse mesto
m. tout (tu)	ves, cel
*' (e-ta žwa)	je v veselju, se raduje
28	(p*se)	misel
29	(msm)	celo
80 (lcgliz)	cerk v
11 (definisjio)	določitev pojma, di f i ničija;
odločitev cerkvenega koncila
82 (gardjm)	varuhin a
rr. gardi n (gardjrj) čuvaj, vai. h
88 (tut-le-vsrtii)	vse čednos i, vse kreposti
" (šsrš)	išče, skuša chercher (šerše) iskati
85	(tire)	[iz ] vleči, potegi iti
86	(el-osi)	ona tudi
87	(psti-profi)	majhen dobiček
88	(fln-trod)	modi
89	(pa-rajoer)	drugje, v drugih krajih 40 (tS-dckrie)	toliko razvpita
dćcri! r (dekrie)	razvpiti
23
Le footbail1 americab 2 a fait3 neuf4 victimes5 en 19266.
La saison7 de footbail americain qui8, par sa brutalite9 et sa violence10, n'a11 aucun12 rapport13 avec14 le footbail et le rugby15 europćens16, vient de pren-dre17 fin18 On compit19 ies morts20 et les blessćs21.
Neuf dćces22, 200 blesses graves23, te<24 tst le bilan25, pour 1926, du jeu26 pratique27 par les universitćs28 ei par les professionnels29. Sur ces 200 Ple<-sćs, 50 ont dfl30 etre amputes31 d'un bras32 ou d'une jambe13.
L'an34 demier35, on avait enregistre36 vingt dćces22, ma s37 le nombre38 des blesses21 ćtait39 beaucoup40 moins im-portant41 que42 cette annće43.
On saii44 que45ce sport46 brutal47 et peu48 athlćtique49 n'est autorise que50 dans 1 s univtrsites et chez51 les professionnels. Si52 tou^53 les Etats-Unis54 se mettaient55 š jouei56 ce footbail americain, ce sera t57 une belle58 bouchene59!
(Le Matin, 30. 11. 1926.)
1	(futb ,1)
2	(amerikij) 8 (aie)
[angl. beseda] nogomet am r ški je napra-il faire (fer)	napraviti
*	(ncef)	devet 5 (viktim) ž. žrtve
•	(diz-ncef-s* vvjt-sis)
(S3Z6>)	letni čas, sezija
(ki)	ki kalen, a
(brutalite)	irovost, brutalnost
(vjolss)	nas most
(na) [-.krajšano iz: ne a] n ma (oku) m.	noben
ž. aucune (okun) (гаезг)	zveza, odnošaj
(avčk)	s, z
(ragba)	[angl. bes da, se izgovaija
tudi francosko: riigbi] kombiniran i ogo- in lokomet (ceroief;)	evropski
ž. • uropženne (ceropesn) (vjij ds-pradr) pride vzeti, je ravnokar vzel konec štejejo (se) štet
mrtveci ranjenci smrtni slučaji težki
tak, takšen
54	(le-zeta-ziini) Zedrnjene države
55	(sa-mais)	bi začeli, -e se mettre a (ss-mstr-a) zač^i
(ffl) ž. (ш kwt)
compter (kwte)
(mor)
(bhs )
(dess) m.
(ga )
(tel)
ž. telle (t;i) (b 15) (dii-žo) (pratike)
(ipiite)
SI
amputer (ipute) (ora) (2&b) (is) m. (daruje)
bila ica, sklepni račun [od] igre
vršen; ki jo vršijo; ki je v navadi oratiquer (pratike) vršiti (tiniv:r-ite) ž. univerze, vseučil šča (orofcsjonsl) poklicni športniki (čodfi-et.)	so morali biti
devoir (dovwar) morati
amputirani, so jim morali odrezati odrezati ud
roka [od rame do zapestja] noga
zadnji 1 lansk0 let0 i. derniere (d:rnj:r)
(ф-navMaražistre) so bili vknjižili, se je bilo
javilo , enregislrer (Sražistre) vknjižiti (ms)	toda
(nčibr)	število
(etč)	je bil, -a
(boku)	mnogo
(mvvfj-zijpDrts) mam važen; manjši (k )	kot, kakor
(ss tane)	io leto
(ф-se)	ve. se, znano je
(к^)	da
(spor) m.	sport
(b utal)	brutalen, sirov
( o)	malo
(atletik)	atletsk
( s-totarize-ka) [m odobren kot], je dovo-
lien samo autoiiser (otorize) odobrit (še)	[se rabi samo pri osebah]
pr
(si)	ako, ie
(u)	vsi, vse
(žie) (sa san)
(bal) ž. m. brl (b;l)
beau (bo) (bušri)
igrati to bi bil, -a, -o lepa
pred samoglasnikom pre i s< glasnikom mesnica; klanje
Razlaga.
14.)	Deležnik preteklega časa, participe passe (partisip pase),
1. glagolske vrste se končuje na -e: quitte (kite) zapustil; zapuščen derobe (derobe) ukradel; ukraden arrive (arive) prišel achete (ašte) kupil; kupljen tombe (twbe) padel Kot je iz primerov razvidno, ima francoščina za tvorni in trpni pretekli deležnik eno samo skupno obliko. . Deležnik pomožnikov: eu, (u) imel; od avoir; ete (ete) bil; od etre.
15.)	Sestavljanj pretekli čas, passe compose (pase ktfpoze),
je sestavljen iz sedanjika pomožnega glagola (avoir aH etre) in iz deležnika preteklega časa:
j'ai declare (že-deklare) jaz sem izjavil tu as „ (tua-deklare) ti si „ il a „ (ila-deklare) on je „ nous avons declare (nu-zavw-deklare)
mi smo izjavili vous avez declare (vu-zave-deklare)
vi ste izjavili ils ont declare (il-zu-deklare) oni so izjavili
je suis anrive (ža-sui-zarive)
jaz sem prišel tu es arrive (tus-zarive)
ti si prišel il est arrive	(ib-tarive)
on je prišel nous sommes arrives (nusom-zarive)
mi smo prišli vous etes arrives (vuzst-zarive)
vi ste prišli ils sont arrives (ilsw-tarive) oni so prišli
Urejuje Božidar Borke. — Izdaja za konzorcij <cjutra» Adolf Ribnikar. — Za «Na= rodno tiskarno d. d. kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.