CINKARNAH L e t o I. Celje, 1. j u n i j a 1954 S t e v. 4 OB ROJSTNEM DNEVU di pLa, plinov za žvepleno kislino ter isto kot surovino za proizvodnjo superfosfata, temveč predvsem na izdelavi vseh kvalitetnih gnojil. Le s pravilnim uporabljanjem teh gnojil bomo povečali hektarski donos naše zemlje in s tem osigurali hrano našemu delovnemu ljudstvu. Stojan Štefan Opozorilo Izplačila branarine se vršijo vsakega 6 v mesecu ob 9. uri za pretekli mesec. Opozarjamo vse upravičence, da se strogo držijo roka v izogib stroškom, ki bi utegnili nastati zaradi dviga izven tega termina. V revanžni prijateljski tekmi proti dijakom I. gimnazije je naše moštvo ponovno visoko zmagalo nad svojimi nasprotniki z rezultatom 5)4:2y, čeprav so tokrat gimnazijci pojačali svoje moštvo z nekaterimi dobrimi igralci. Za Cinkarno so zmagali: Mišura, Šnajder, Dečko, Kmetec. Trojak, remiziral pa je inženir Stegenšek. Za gimnazijo so zmagali: Lesnika in Černak, remiziral pa je Rojs. Na brzoturnirju za prvenstvo v mesecu maju je sodelovalo 14 igralcev. Zmagal je Mišura, sledijo inž. Pipuš, Šnajder, inž. Stegenšek, inž. Marjanovič, Jančič, Bračko, Persolja, Barlek, Mihelič, Kodrnja Franjo, Koren in Kodrnja Slavko. Popravek V 3 številki so v članku »Cinkarna na turškem tržišču« po tiskarski pomoti navedeni povsod funt šterlingi namesto pravilno dolarji. proge. Zanimiva je ta naprava zato, ker bi se na sličen način morebiti dalo pri nas mehanizirati praznjenje aglomeracijskih trakov v transportni žleb. Isti dan, ko sva se s tov. Stojanom mudila pri fi. Didier v Wiesbadnu, je tov. inž. Mikuš razpravljal pri fi. Voigt-Haefner-Simens v Frankfurtu glede nabave elektrotehničnih aparatur, ki jih bo treba uvoziti za ojačanje naše transformatorske postaje, ki je predvidena z ozirom na večje potrebe električne energije. Predvsem pa povečano zmogljivost valjarne in elektrifikacijo iste. Za uvoženo opremo je potreben znesek 35.000 DM. Prva faza obiska v Nemčiji je bila končana. V nedeljo, 21. mara popoldne smo sedli v brzi vlak ter se potegnili do Kolna, kjer smo čakali na zvezo »Tauern-Expressa«, ki naj nas popelje v Ostende. Vožnja od Frankfurta do Kolna je zelo zanimiva, ker teče proga skoro ves čas ob Renu, ki je zelo prometna plovna reka Zahodna Nemčija ali bolje rečeno, glavna prometna žila nemške industrije. Vse surovine, ki jih potrebuje velika industrija od blizu ali iz daljnih svetovnih virov, prihajajo po Renu, prav tako se izvaža večina proizvodov. V dobri uri, kolikor časa je trajala vožnja ob Renu, smo videli na stotine ladij in vlačilcev raznih zastav, ki dajejo slutiti ogromen industrijski potencial. Na obronkih Taunusa je mnogo lepo obdelanih vinogradov, ki nimajo vsi ugodnega položaja, so deloma tudi v težko dostopnih strminah. Opaziti je veliko razliko med našimi in renskimi vinogradi. Nikjer ni videti zidanic, ki tako prijetno vabijo med trtami štajerskih goric! Izgleda, da ob Renu smatrajo vino za izključno trgovsko robo, brez vsake idile in sentimentalnosti. Pač pa je na obali mnogo velikih restavracij, ki so vsaj poleti zelo obiskane, kakor se more sklepati iz obsežnosti gostišč. Pravokotno na Ren, v smeri proti Franciji, je mnogo dolin, katerih vhod je povsod zaščiten z močnimi gradovi, ki so vsaj nekoč odigrali pomembno vlogo v borbi za posest zahodnega obrežja reke. Blizu Kolna je glavno mesto Zahodne Nemčije, Bonn. Bonn je lepo letoviško mesto. Na visokem obraslem hriibu proti vzhodu vidiš velik skrivnosten grad, v katerem se nahaja glavna zasedbena komanda za vso Zahodno Nemčijo. Koln, menda najbolj razbito mesto Nemčije, je kljub mnogim še nezazidanim ploskvam zelo živahen. Mnogo stavb se gradi šele v prvem nadstropju, v pritličju pa že bije gospodarsko življenje. Slavna katedrala je bila le deloma poškodovana. Je to ogromna stavba, in če stojiš v mraku ob njej s pogledom navzgor, se ti zdi, kakor da si ob vznožju veličastnega gorskega masiva. Dremajoč v kolnski kolodvorski čakalnici, smo ob treh zjutraj le pričakali brzovlak, ki prihaja direktno iz Jugoslavije. Ko smo stopili v kupe, smo pozdravili po naše, odziv pa je bil v srbohrvaščini. Bili so neki veterinarji, ki so prav tako potovali v Anglijo. Nato je prišla belgijska meja, za njo pa jutro, ki nam je pokazalo Belgijo, deželo ravnin, vodnih kanalov ter enoličnih hiš brez ometa. Bruselj, glavno mesto Belgije, smo pasirali z vtisom, da je to lepo luksuzno mesto. Okrog desete ure smo se že vkrcali v Ostendi na angleško ladjo, pomaknili naše ure za 60 minut nazaj ter odpluli proti Doveru. Okrog 100 km morske poti je zadostovalo za prepričanje, da je naše Jadransko morje lepše barve, kakor Rokavski kanal, ki je razen tega onečiščen z nafto še daleč od obale. V bližini angleške obale se nahaja orientacijski morski svetilnik na rdeči ladji, ki je fiksno zasidrana na dnu morja. Promet po morju je zelo živahen. Velik vtis je napravil pojav angleške obale, ki je visoka, skalna, nedostopna strmina, vrhu katere je najprej opaziti podoben radarski sprejemnik, kakor smo ga videli v Frankfurtu. Človek dobi vtis, kakor da je britanski otok bila nekoč operacijska trdnjava morskih roparjev, ki so mogli iz varnega zavetja delati podvige in si prisvajati velika bogastva sveta. Dover, jugovzhodno trgovsko pristanišče Anglije, ki leži najbliže evropski obali, smo prešli prav hitro ter v brzovlaku proti Londonu prevozili velik del pokrajine Kent. Videli smo že zeleneče travnike, velike nasade jabolk in hmelja. Hmelj se ne ovija na hmeljcvkah, kakor pri nas, temveč po žicah, ki so napeljane med redkimi visokimi stebri. Tak način je upeljan tudi v Žatcu na Češkem. Menda je sekanje hmeljcvk za hmeljišča škodljivo za naše gozdove? Hmeljske sušilnice imajo obliko okrogle stavbe s stožčasto streho, ki ima na vrhu belo pleskano kapo, skozi katero se hmelj spušča, uhaja pa vlažni sušilni zrak. (Se nadaljuje.) Izdaja Cinkarna Celje — Urejuje uredniški odbor — Za odbor odgovoren Stadler Janko — Izhaja mesečno — Tiska Celjska tiskarna