263
Novičar iz austrijanskih krajev.
Iz Komenda pri Kamniku. Po dolgem truda in upeha 6e znova konec šolskega leta vrača in navadne preskušnje se pričenjajo. Ravno pondeljek pred vel. Šmarnom (13. augusta) se je v Komenda ta slovesnost tretjič obhajala. Naj mi bo dovoljeno, jo samo toliko opisati, kolikor se od navadnih odlikuje.
Stopimo v snažno belo sobo, ktero zaljšate lepe po-
dobi Marije pomočnice in s. Alojzja s krasnimi venci pisanih cvetic ovite. To dije duha pobožnosti in nekakega ser-cnega veselja, ki odganja navadno hromno šolsko puščobo.
Po končanem izpraševanji v navadnih naukih ljudskih šol, pri kterih se nekako zaupno in priljudno ravnanje učitelja in učencov razodeva, se dones6 s koreninami izpuljene drevesca in druge listnate veje. Zdaj otro-čiči vsi oži ve, ker se mislijo iz šole na podneben vertič postavljene, ter korenike in veje po naučenih pravilih z besedo in nožem obrezujejo, cepijo in slednjič smehljaje svoje dela poslošavcem skazujejo.
Po doveršenih preskušnjah se zablisče drage, zbrane premije v več kopicah. Brez določenega števila se dajo vsim vrednim (ako tudi SO) potrebne koristne knjige,kakoršnih obdarovanecše nima in se še tudi po fari ne nahajajo. Ubogi dobivajo tudioblačilica. Letos je obdarovance še ta sreča doletela, da so jim med izpraševanjem križki grajšak gosp. baron Oton A pf al ter a premije z novakovanimi dvajseticami nataknili, za ktere serčno hvalo rečemo blagodušnemu gospodu v imenu na-depoine mladine I
Zdaj nastopi deček s šopom cvetlic, in pričujoče lepo ogovorja in med drugim pravi: „Ljubi bratci in sestrice moje I le poglejte moj pušeljc: iz kako lepih cvetlic je narejen; narejen je iz cvetlic, ktere ste večidel vi sami iz-redili in včeraj skup znesli. Drobne, majčkine semenca smo spomladi vsejali, iz kterih so zelene sadičice pri-rastle; te smo oplevali in jim prilivali — zdaj pa tako lepe, cveteče, dušeče rože imamo, ki vsakemu tolikanj dopadejo. Kakor smo mi s cvetlicami delali, tako so naši ljubi učeniki delali z nami; oplevali so nas, to je trebili, očiščevali so nas nepokoršiue, lažnjivosti in druzih napak; prilivali so nam, to je, dajali so nam lepih naukov in opominov, in nas za vse dobro vnemali. — Kako pa je, bratci in sestrice! ali so nas naši skerbni učeniki tako veseli, kakor smo mi prelepih rožic? Ali smo poslušali radi njih nauke, ali smo jih spolno vali ?a itd. Poslednjič je mladi govornik svojim tovaršem in tovaršicem še prav lepo razložil pomen mnogoverstnih cvetličnih barv.
Zdaj veliki šop cvetlic v mnogo šopkov razdeli in gosp« poslušavcem in potem svoji materi in materam naj pridniših šolarjev daruje.
V taki kratkočasni šoli bi se celo odrašeni radi po-mudili. Pa ravno ta gibčnost in ljubezen učiteljev in učencov obilen sad donaša. Tukaj se uči djavno, ne po tistih starikastih „reglicah". Nekteri starokopiteži bi otroka kmalo prej „reglic" z leskovko ubili, kakor pa čerke čivkati naučili, in zato otrok nič ne zna, in zato otrok sam šolo čerti in zato ga starši raje za vsako rabo imajo, kakor bi ga še v šolo puščali, ker jim konec leta še ne more nič pokazati, kaj se je naučil. In kdo bi mogel v taki hromni puščobi prestati? V Komendu je bilo do konca leta v vsakdanji šoli 160 in v nedeljski 206 učencov, in k očitni preskušnji je staršev in drugih nepomojenih toliko prišlo, da skor ni bilo mogoče v šolo priti in iz nje iti; celo pri oknih so lukali. To je živa priča, da ljudstvo spozna potrebo in korist šol. Bog poplačaj vse nje podpornike in zlasti za mladino živo vnetega učitelja gosp. J. Brence-ta in pa slavno c. k. kmetijsko družbo, ki ji je 200 divjakov  in 10 lepih bukev za premije podarila.      Komenčan.
Iz Vodic na Gorenskem. J. J. Preteklo leto ste drage „Noviceft naznanile, da je javna šola v Vodicah se začela. Mnogi vzroki so nam učitelja vzeli, in prcčastiti gospod kaplan Jožef Marešič — slava in zahvala Jiml so zopet celo leto učitelja namestovali. Da so otroci na vsako vprašanje iz keršanskega nauka, računstva, sadjo-reje itd. 8. dan augusta pri očitni preskušnji verlo odgovarjali, ni Vam treba praviti.v Povedati Vam pa moram, da se je pridni učenec Tine Cik s svojim ogovorom prav lepo obnesei in da s posebnim veseljem so poslušali pričujoči živo besedo, s ktero je svoje součence in součenke k
264
neutrudljivi pridnosti spodbadal, rekoč: „Visokočastiti in frlagorodni gospodje! v svojem in v imenu vsih svojih so-učencov terdno obljubim, da se vedno zvesto bomo vde-ležvali dobrot, ki jih šola deli! Ze zdaj smo radi v šolo hodili; zato je sedanja šolska izba premajhna in se bo razširiti mogla; še rajši bomo pa zanaprej v šolo hodili, ker vemo, koliko lepega smo tu slišali, koliko koristnega se tu naučili! Moji bratje in moje sestre! Pač žal bo kdaj našim verstnikom, kteri nočejo v šolo hoditi in se raji okoli klatijo in postopajo, kadar se mi pridno učimo. Žal bo kdaj staršem, kteri so le iz zanikernosti svoje otroke doma der-žali, ko vidili bodo svoje otroke neumne, neotesane, druge pa za nebesa in kmetijo izurjene, omikane".
Po tem govoru so zapeli učenci in učenke pesmice, ki so jo gosp. Marešič zložili. Dam Vam tudi od pesmice te le sledeče verstice za poskušnjo, ker vem, da ne morete celega lista napolniti le z našimi zadevami.
Kot v vertu se divje drevesa           Kdor hoče se pridno učiti,
In rožce premnoge žlahne,               Ze pride izurjen iz šol,
Se v šoli za svet in nebesa             Ve dobrega dost pridobiti,
Umetnost in čednost sade.                Je moder tud delavc na polj';
Le v šolo hodimo,                            Le v šolo hodimo
Sevpridno učimo.                                    i. t. d. Častimo Boga!
Iz Ljubljane 16. aug. V Ljubljani je še zmiraj malo kolere; v vsem skupaj jih je od začetka do danes le 42 umerlo; danes je le eden umeri; veliko veliko jih je pa, ki imajo drisko, in jim kruli in ropoče po trebuhu. Z veseljem se prepričujemo, da noben pameten ne zanemarja driske, ampak da se vsak teh berž v leže v posteljo, se greje, in nič druzega ne vživa kakor poma-lem vroče kamilične vode, dokler se ne spoti prav dobro in znebi bolezni; moramo pa vendar tudi povedati, da se ne manjka nespametnih in prederznih ljudi, ki ne po-rajtajo driske, če jih tudi 10 in 20krat na dan nadležje, čeravno bi imelo vsem znano biti, da driska je že kolere začetek, kteri se pa večidel lahko zatreti da, ako se v nemar ne pušča. Po kmetih pa se še zmiraj raz-širjuje, in zdravilski odbor je v „Laib. Zeit" oznanil, da do 16. t. m. jih je zbolelo v vsem 5732, umerlo 1517, ozdravilo se jih je 2170, bolnih ostalo 2045. Ker so bolniki po mnozih vaseh raztreseni in se zatega voljo več zdravnikov potrebuje, domačih pa manjka, je si. minister-stvo na prošnjo vis. deželnega poglavarstva te dni poslalo 4 zdravnike iz Dunaja, in jih bo menda še več, ako bo potreba in jih bo moč dobiti. Na prošnjo, ki jo je razglasil zdravilski odbor, so se že začeli stekati mil o d ar i za bolne in revne zdrave v tacih krajih, kjer kolera razsaja, ki pa se ne delijo v dnarji, ampak v živežu (juhi, mesu, kruha, soli in po potrebi tudi v vinu.}.