Gifczjfe in sivite: Soim^ku VESTNIK glasilo Zveze slovenskih organizacij na Koroškem Uredništvo: A-9020 Celovec St. Ruprechter-StraBe 19/IV telefon: (0 42 22) 84 9 24 (54 0 42) Uprava: A-9020 Celovec Gasometergasse 10 telefon: (0 42 22) 32 5 50 Koroški koledar 1982 Koroški koledar 1982 Izdala in založila: Slovenska prosvetna tmzt-z. v Celovcu Tisk: Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava Celovec - Borovlje Začetki letnih časov Mrki v letu 1982 Spominski dnevi koroških Slovencev Cerkveni in državni prazniki Leto 1982 je navadno leto in ima 365 dni oziroma 52 tednov in 1 dan. Letni vladar je Sonce. Pomlad se začne 20. marca ob 23.56 uri Poletje se začne 21. junija ob 18.23 uri Jesen se začne 23. septembra ob 09.46 uri Zima se začne 22. decembra ob 05.38 uri V letu 1982 bo sonce mrknilo štirikrat, luna trikrat. (To je najvišje možno število mrkov v enem koledarskem letu.) Od mrkov bomo pri nas videli lunin mrk 9. januarja in sončni mrk 15. decembra. Vseslovenski kulturni praznik 8. februarja. Obletnica nasilne izselitve slovenskih koroških družin 14. in 15. aprila. Obletnica obglavljenja 13 selskih žrtev na Dunaju 29. aprila. Novo leto Sveti trije kralji Velikonočni ponedeljek Praznik dela Vnebohod Binkoštni ponedeljek Rešnje telo Velika gospojnica Državni praznik Vsi sveti Brezmadežno spočetje 1. januarja 6. januarja 12. aprila 1. maja 20. maja 31. maja 10. junija 15. avgusta 26. oktobra 1. novembra 8. decembra Božič 2)2. OS kQ£C&/ 25. in 26. decembra \ »n)t a 'V'"' D kiOH/ I 2 JU Kakšno bo vreme Še danes niso dokazali, ali luna vpliva na vreme ali ne. Ponovna opazovanja pa le kažejo, da je na tem nekaj resnice. Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz luninih sprememb, je torej še precej dober vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremenskimi napovedmi. Herschlov ključ pravi: Če se luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4. — 15. 10.) bo pozimi (16. 10. — 14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če je jugozapadnik od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severozapadniku sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu ali za-padniku, dež ob jugu ali jugozapadniku dež in sneg ob jugu ali jugozapadniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo lahko ta ključ takole: 1. Vreme bo tem bolj zanesljivo lepo, čim bliže polnoči se luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se luna spremeni. Lepo bo torej, če se spremeni luna od 22. zvečer do 2. zjutraj, grdo pa, če se spreme- ni luna od 10. dopoldne do 14. popoldne. Vmesne ure (med 2. in 10. ter med 14. in 22.) malo pomenijo; takrat vplivajo na vreme drugi vzroki bolj kakor luna. Če Herschlov ključ napoveduje, recimo, lepo vreme za določen dan, moramo to razumeti tako, da bo okrog tega dneva, približno v teh dneh lepo. JANUAR 1. PETEK NOVO LETO >*^ 2. SOBOTA MAKARIJ 3. NEDELJA 9 GENOVEVA SHP 4. PONEDELJEK ANGELA 5. TOREK EMIL 6. SREDA SVETI TRIJE KRALJI £4? 7. ČETRTEK VALENTIN 8. PETEK SEVERIN 1 9. SOBOTA ® JULIJANA 10. NEDELJA PAVEL HE 11. PONEDELJEK HIGIN 12. TOREK ERNEST 13. SREDA HILARIJ 14. ČETRTEK FELIKS 15. PETEK PAVEL 16. SOBOTA MARCEL 17. NEDELJA @ ANTON 18. PONEDELJEK PRISKA tCS 19. TOREK MARIJ IN TOV. MS 20. SREDA FABIJAN IN SEBASTIJAN it 21. ČETRTEK NEŽA 22. PETEK VINCENCIJ 23. SOBOTA ZAROKA MARIJE DEV. 24. NEDELJA FRANČIŠEK ŠALEŠKI 25. PONEDELJEK © SPREOBRNJENJE PAVLA 26. TOREK TIMOTEJ 27. SREDA JANEZ 33 28. ČETRTEK PETER gg 29. PETEK VALERIJ 30. SOBOTA MARTINA SF 31. NEDELJA JANEZ BOSCO 9 3. ob 05.45 uri @ 9. ob 20.53 uri @ 17. ob 00.58 uri © 25. ob 05.56 uri PREGOVORI Če na sv. Pavla (10.) sonce sije, trikrat žito dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije in po volji kmetu se godi. — Sv. Makarij jasen ali meglen naznanja enako jesen. — Kakršno je vreme na sv. Petra stola dan, tako bo potem mesec dan. SPOMINSKI DNEVI 6. 1. 1946 začetek slovenskih oddaj po celovškem radiu 7. 1. 1893 umrl na Dunaju slovenski fizik in znanstvenik Josip Stefan 15. 1. 1914 umrl na Breznici pri Šf. Jakobu ljudski pesnik Janez Kajžnik - Mlinarčev Hanjža 16. 1. 1888 umrl v Celovcu Andrej Einspieler 19. 1. 1911 umrl v Celovcu zgodovinar Josip Apih 23. 1. 1878 rojen pesnik Oton Župančič 23. 1. 1909 umrl v Globasnici Franc Leder-Lesičjak, ljudski pesnik in pevec 25. 1. 1890 rojen v Maloščah Ciril Kanduf, publicist 25. 1. 1348 velik potres v slovenskih krajih ZAPISKI FEBRUAR 1. PONEDELJEK 5 IGNACIJ £51 2. TOREK SVEČNICA £5? 3. SREDA BLAŽ 4. ČETRTEK ANDREJ $> 1. ob 15.28 uri 5. PETEK AGATA ® 8. ob 08.57 uri 6. SOBOTA DOROTEJA @ 15. ob 21.21 uri 7. NEDELJA RIHARD © 23. ob 22.13 uri 8. PONEDELJEK © HIERONIM £3$ 9. TOREK APOLONIJA 10. SREDA SHOLASTIKA 11. ČETRTEK LURSKA MATI BOŽJA 12. PETEK REGINALD £4 13. SOBOTA GREGORIJ PREGOVORI 14. NEDELJA CIRIL IN METOD MK Če na Svečnico prej kapne od 15. PONEDELJEK C JORDAN strehe kakor od sveče, bo dobro 16. TOREK JULIJANA leto. — Sv. Matija led razbija. 17. SREDA FRANČIŠEK KAL. če ga ni, pa ga naredi. 18. ČETRTEK SIMEON 19. PETEK KONRAD 20. SOBOTA LEO 21. NEDELJA GERMAN 22. PONEDELJEK PETER & 23. TOREK © PUST 24. SREDA PEPELNICA §2» , 25. ČETRTEK VALBURGA 26. PETEK ALEKSANDER 27. SOBOTA GABRIJEL 28. NEDELJA ROMAN ^ SPOMINSKI DNEVI 1. 2. 1944 padel pri Bistrici v Rožu narodni heroj Matija Verdnik - Tomaž 7. 2. 1809 rojen v Goričah v Ziljski dolini Matija Majar Ziljski 8. 2. 1849 umrl pesnik France Prešeren 8. 2. 1959 umrl v Celovcu Josef Friedrich Perkonig 14. 2. 1867 rojen pri Sv. Neži gospodarski organizator koroških Slovencev Valentin Podgorc 18. 2. 1950 umrl Lovro Kuhar — Prežihov Voranc 27. 2. 1929 umrl v Rožeku akademski slikar Peter Markovič 28. 2. 1921 ustanovitev Zveze slovenskih zadrug v Celovcu ZAPISKI MAREC 1. PONEDELJEK ALBIN £3T 2. TOREK ? KAREL M: 3. SREDA KUNIGUNDA 4. ČETRTEK KAZIMIR Hl~ 5. PETEK GERDA 6. SOBOTA FRIDERIK $$ 7. NEDELJA PERPETUA IN FEL. 8. PONEDELJEK JANEZ OD BOGA 9. TOREK ® FRANČIŠKA 10. SREDA 40 MUČENCEV 11. ČETRTEK TEREZIJA 12. PETEK MAKSIMILIJAN 13. SOBOTA TEODORA tCS 14. NEDELJA MATILDA mg 15. PONEDELJEK KLEMEN M. mg 16. TOREK HILARIJ IN TAC. 1 17. SREDA f JEDERT 18. ČETRTEK CIRIL JER. 19. PETEK JOŽEF m 20. SOBOTA FELIKS & 21. NEDELJA ALEKSANDRA 22. PONEDELJEK LEA i 23. TOREK OTON 24. SREDA KATARINA 25. ČETRTEK © MARIJINO OZNANJENJE S 26. PETEK EMANUEL 27. SOBOTA RUPERT & 28. NEDELJA JANEZ Z* 29. PONEDELJEK BERTOLD 30. TOREK JANEZ KL. S 31. SREDA MODEST 5 2. ob 23.15 uri @ 9. ob 21.45 uri ® 17. ob 18.15 uri © 25. ob 11.17 uri PREGOVORI Če na 40 mučencev dan ni lep, tudi štirideset dni potem ne bo. — Sv. Gabriela (24.) če zmrzuje, potlej slana nič več ne škoduje. — Če v sv. Rupertu (27.) lepi dni, se seno lepo suši. SPOMINSKI DNEVI 3. 3. 1885 rojen v Stari vasi pri St. Lipšu koroški slovenski politik, zdravnik dr. Franc Petek 4. 3. 1844 rojen na Muljavi pisatelj Josip Jurčič 12. 3. 1912 rojen v Lobniku narodni heroj France Pasferk - Lenart 16. 3. 1980 umrl prvoborec Karel Prušnik-Gašper 17. 3. 1854 rojen na Cestah pri Rogatcu slovničar Josip Lendov-šek 18. 3. 1414 zadnje ustoličenje koroških vojvod na Gosposvetskem polju v slovenskem jeziku 24. 3. 1835 rojen v St. Petru pri Celovcu fizik in znanstvenik Josip Stefan 29. 3. 1918 umrl v Celovcu kipar Alojzij Progar 30. 3. 1871 umrl v Celovcu slikar Marko Pernhart (Pernat) ZAPISKI APRIL 1. ČETRTEK 5 HUGO 2. PETEK FRANČIŠEK P. 3. SOBOTA RIHARD 4. NEDELJA CVETNA NEDELJA aiff 5. PONEDELJEK VINCENCIJ 6. TOREK SIKST P. 7. SREDA JANEZ B. 8. ČETRTEK © VELIKI ČETRTEK 9. PETEK VELIKI PETEK 10. SOBOTA VELIKA SOBOTA <55 11. NEDELJA VELIKA NOČ 12. PONEDELJEK VELIKONOČNI PONED. s 13. TOREK IDA 14. SREDA JUSTIN m 15. ČETRTEK ANASTAZIJ & 16. PETEK C BENEDIKT M 17. SOBOTA RUDOLF čk 18. NEDELJA APOLONIJ /fk 19. PONEDELJEK LEON IX. 20. TOREK NEŽA MONTEP. 11» 21. SREDA ANZELM 22. ČETRTEK SOTER IN GAJ Sl? 23. PETEK © VOJTEH 24. SOBOTA JURIJ fsr 25. NEDELJA MARKO ■m 26. PONEDELJEK KLET IN MARCEL M- 27. TOREK CITA 28. SREDA PETER 29. ČETRTEK KATARINA 30. PETEK > ROZAMUNDA 5 1. ob 06.08 uri @ 8. ob 11.18 uri C 16. ob 13.42 uri © 23. ob 21.29 uri $1 30. ob 13.07 uri PREGOVORI Če je april deževen, kmef ne bo reven. — Malega (ravna če grmi, slane se več bati ni. — Sv. Jurija moča in sv. Petra suša, to da kruha. SPOMINSKI DNEVI 4. 4. 1943 ustanovljen prvi koroški partizanski bataljon 4. 4. 1943 padel pri Mežici narodni heroj France Pasterk - Lenart 5. 4. 1894 rojen v Dolah (občina Brdo) narodopisec in politik Vinko Moderndorler 11. 4. 1912 umrl v Celovcu pisec Miklove Zale, dr. Jakob Šket 14. in 15. 4. 1942 nasilna selitev slovenskih družin s Koroške v raj h 24. 4. 1961 umrl v Prevaljah publicist dr. Josip Sašel 27. 4. 1941 ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda 29. 4. 1943 obglavljenih 13 no smrt obsojenih koroških Slovencev, žrtev fašističnega terorja ZAPISKI MAJ 1. SOBOTA DELAVSKI PRAZNIK ** 2. NEDELJA ATANAZIJ & 3. PONEDELJEK FILIP IN JAKOB & 4. TOREK FLORIJAN 5. SREDA IRENIJ 6. ČETRTEK JANEZ ti 7. PETEK STANISLAV 8. SOBOTA © MIHAEL 9. NEDELJA GREGOR IN NAG. 10. PONEDELJEK ANTON 11. TOREK VALBERT 12. SREDA PANKRACIJ & 13. ČETRTEK SERVACIJ 14. PETEK BONIFACIJ 15. SOBOTA ZOFIJA 16. NEDELJA f JANEZ NEPOMUK 17. PONEDELJEK BRUNO 18. TOREK ERIK 19. SREDA PETER CEL. 20. ČETRTEK VNEBOHOD 21. PETEK TEOBALD 22. SOBOTA JULIJA £3? 23. NEDELJA © JANEZ ROS. M 24. PONEDELJEK JOHANA M* 25. TOREK GREGOR HE 26. SREDA FILIP NERI »E 27. ČETRTEK AVGUŠTIN 28. PETEK VILJEM 29. SOBOTA 1 MARIJA MAGDALENA 30. NEDELJA BINKOŠTI 31. PONEDELJEK BINKOŠTNI PONEDELJEK © 8. ob 01.45 uri (f 16. ob 06.11 uri © 23. ob 05.40 uri 9 29. ob 21.07 uri PREGOVORI Če je mojnika lepo, je dobro za kruh in meso. — Če sušeč suši, april deži in majnik hladi, ka-šfe, omare in sode polni. — Velikega travna če pogostoma grmi, kmet se dobre letine veseli. SPOMINSKI DNEVI 1. 5. mednarodni praznik dela 1. 5. 1827 umrl v Celovcu pesnik Franc Grundfner 2. 5. 1852 rojen v Mestinju pisatelj povesti „Miklova Zala" dr. Jakob Šket 8. 5. 1945 kapitulacija Hitlerjeve Nemčije 10. 5. 1876 rojen na Vrhniki pisatelj Ivan Cankar 11. 5. 1784 rojen na Potoče v Ziljski dolini pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik 15. 5. 1955 podpisana na Dunaju avstrijska državna pogodba 27. 5. 1821 umrl na Bistrici pri St. Jakobu v Rožu ljudski pesnik in tkalec Miha Andreaš ZAPISKI JUNIJ 1. TOREK 2. SREDA 3. ČETRTEK 4. PETEK 5. SOBOTA 6. NEDELJA 7. PONEDELJEK 8. TOREK 9. SREDA 10. ČETRTEK 11. PETEK 12. SOBOTA 13. NEDELJA 14. PONEDELJEK f 15. TOREK 16. SREDA 17. ČETRTEK 18. PETEK 19. SOBOTA 20. NEDELJA 21. PONEDELJEK © 22. TOREK 23. SREDA 24. ČETRTEK 25. PETEK 26. SOBOTA 27. NEDELJA 28. PONEDELJEK 5 29. TOREK 30. SREDA JUSTIN PETER KLOTILDA FRANČIŠEK CER. BONIFACIJ © SVETA TROJICA ROBERT MEDARD PRIMUS IN FEL. REŠNJE TELO BARNABA JANEZ ANTON BAZILIJ VID BENO GREGOR MARKO JULIJANA SILVERIJ ALOJZIJ AHACU AGRIPIN JANEZ KRSTNIK VILJEM JANEZ IN PAVEL HEMA IRENIJ PETER IN PAVEL EMILIJAN S <{£ @ 6. ob 16.59 uri C 14. ob 19.06 uri © 21. ob 12.52 uri 5 28. ob 06.59 uri PREGOVORI Če na sv. Medarda dan (8.) dežuje, štirideset dni dež še nale-tuje. — Če sta Peter in Pavel jasna, bo letina krasna. — Urbanovo sonce in Vidov dež, prav dobrega leta upati smeš. SPOMINSKI DNEVI 8. 6. 1503 rojen Primož Trubar 11. 6. 1844 umrl v Blatogradu pesnik in jezikoslovec Urban Jarnik 11. 6. 1926 rojena v Lobniku Oraže Amalija - Tatjana 19. 6. 1949 umrl v Ljubljani pesnik Oton Župančič 21. 6. 1891 rojen v Ljubljani glasbenik in harmonizator koroških narodnih pesmi France Marolt 23. 6. 1859 rojen v Šmihelu na Dolenjskem organizator planinstva na Koroškem Alojzij Knafelc 28. 6. 1919 sklenjen Versajski mir 30. 6. 1858 umrl v Celovcu šolski pedagoški pisatelj Simon Rudmaš ZAPISKI JULIJ 1. ČETRTEK 2. PETEK 3. SOBOTA 4. NEDELJA 5. PONEDELJEK 6. TOREK ® 7. SREDA 8. ČETRTEK 9. PETEK 10. SOBOTA 11. NEDELJA 12. PONEDELJEK 13. TOREK 14. SREDA ® 15. ČETRTEK 16. PETEK 17. SOBOTA 18. NEDELJA 19. PONEDELJEK 20. TOREK @ 21. SREDA 22. ČETRTEK 23. PETEK 24. SOBOTA 25. NEDELJA 26. PONEDELJEK 27. TOREK 5 28. SREDA 29. ČETRTEK 30. PETEK 31. SOBOTA TEOBALD OBISK DEVICE MARIJE TOMAŽ URH ANTON IZAIJA CIRIL IN METOD EVGEN VERONIKA AMALIJA BENEDIKT JANEZ KUNIGUNDA KAMIL BONAVENTURA DEVICA MARIJA K. ALEŠ MIROSLAV VINCENCIJ MARJETA LAVRENCIJ MARIJA MAGDALENA APOLONIJA KRISTINA, BORIS JAKOB ANA RUDOLF VIKTOR MARTA ABDON IN SENEN IGNACIJ •SE @ 6. ob 08.32 uri C 14. ob 04.47 uri © 20. ob 19.57 uri D 27. ob 19.22 uri PREGOVORI Če sv. Marjete deževalo bo, težko boš pod streho spravil se- S no. — Kakor se kaže vreme ta dan (20.), tako bosta mali in M- veliki srpan. — Jakobova ajda in Ožboltova repa je malokdaj lepa. fr fr <58 SPOMINSKI DNEVI 2. 7. 1866 rojen v Rožeku Peter Markovič, akademski slikar 6. 7. 1824 rojen v Zgornjih Med-gorjah slikar Marko Pernhart (Pernat) 10. 7. 1942 vojni zločinec Maier Kaibitsch napovedal v Celovcu iztrebljenje koroških Slovencev 22. 7. 1941 nacisti likvidirali slovenske zadruge na Koroškem ter razpustili Zvezo slovenskih zadrug v Celovcu 25. 7. 1914 začetek prve svetovne vojne 31. 7. 1891 umrl v Pragi narodni buditelj in jezikoslovec Matija Majar Ziljski ZAPISKI AVGUST 1. NEDELJA VEZI SV. PETRA 2. PONEDELJEK PORCIJUNKULA 3. TOREK LIDIJA S? 4. SREDA © JANEZ 5. ČETRTEK MARIJA SNEŽNA 6. PETEK GOSPODOVO SPREOBR. 7. SOBOTA KAJETAN »i-M-.: dleichseiti;! -fari a 4ie Staatapoltzeistalle Slageirturt . ..:r a-aieoen. die Blnsiektmg la as Vsmoseas Aes Voi^anannten vorzunahsaen. Gsm&ss § 1 tbs. : d&p vorBeziiamtsm Vsrordnang vorfiitie ieh daher aof 8rund Sea § 12 Ser ersten. Sva^ohSuhrungBverordnong zob Cstaarksesefcz vos 10.S 1959, S8-31. 1 s. 995, ln vbUMtiKg ' alt f 1 der nemten Diirchithrsngavurordnitn® »um Ostm^rkgaaeta vos 23,3.1940 TtSSl. I S 54;>- aie Einaiahmig des gesaisten in Sdrntan gelegenen Veradgena-des Cbange.mnnten, s« Ovmatsa des BcuttieMn Eeiches, vartretp dtech den ileiehoflnannrinlštor. Po izselitvi so slovenski izseljenci prejeli odloke gestapa o razlastitvi njihovih posestev — pod obtožbo, da so sovražniki ljudstva in države. Poleg tega so pri kolonizaciji sodelovali še „Deutsch-6sterreichischer Volks-bund“ in „Deutsch-osterreichische A rbei tsg em ei n sc h af t “ s sedežem v Berlinu in na Dunaju, protestantska verska organizacija „ G ustav Adolf Verein" ter glavno tajništvo bavarske krščanske nemške zveze v Miinchnu. Pri kolonizaciji je sodeloval tudi tisk, še zlasti Deutsche Tageszeitung, ki je hvalila delovanje KHB, ki je z nemškim duhom prepojil slovensko kmečko prebivalstvo južne Koroške in v pravem pomenu besede vršil delo resničnih pionirjev nemške kulture.7 Iz vsega tega je očitno, da je bila protislovenska politika v času med obema vojnama izpeljana sistematično in načrtno. Cilj te kolonizacije je bil trojen: priprava anšlusa Avstrije k Nemčiji; idejno-politična integracija prebivalstva v smislu avtoritativnega in nacističnega družbenega sistema ter priprava nemške ekspanzije na jugovzhod.70 Ob tem je bilo za nemške nacionaliste neobhodno, da se znebijo slovenskega prebivalstva na južnem Koroškem predvsem z ekonomskim izpodrinjanjem, potem ko so takoj po plebiscitu izgnali skoraj celotno slovensko inteligenco. Pri uresničevanju tega načrta so bile vključene razne organizacije, društva, državne institucije, znanstveniki ter rajhovske narodnostne politične ustanove. Tako je npr. gau-leiter Rainer ob priliki zborovanja Grenzlandamta julija 1942 poudaril: „V kratki retrospektivi je cenil (Rainer, op. pisca) zasluge, ki si jih je pridobil Maier-Kaibitsch s svojim življenjskim delom za koroško obmejno delovanje in pravtako zasluge drugih koroških osebnosti za to isto nalogo, pri čemer se je posebno spomnil bivšega deželnega glavarja dr. Lemischa in znanstvenikov dr. Graberja in dr. Wutteja.“8 Pod kakšnim ideološkim vplivom se je vsa ta kolonizacija med obema vojnama odvijala, nam kaže osnutek spomenice namestnika koroškega gauleiterja iz leta 1940, kjer ugotavlja, da bo nova ureditev jugovzhodne Evrope šele tedaj končana, ko bo zajeta tudi južnoslovanska država. S tem bi dobila Koroška spet staro obliko in bi lahko bolje kot do zdaj izvrševala svojo nalogo kot „jez raj h a na jugu." Reichsgau Koroška bi lahko odigrala pri asimilaciji in vodenju teh krajev, pravi spomenica, ..odločilno vlogo". Te zmožnosti je Koroška dokazala že v zadnjih 25 letih, med drugim s tem, „da je nacionalsocialistično gibanje na Koroškem že leta 1921 prodrlo, da je imela Koroška pri nacionalsocialističnem puču julija 1934 največ žrtev med vsemi ostmarkgaui". Koroška je „kot prva" javila 11. marca 1938 prevzem oblasti. Dve tretjini junakov iz Narvika je bilo Korošcev ipd. „Ta opozorila zadostujejo, da dokažejo nacionalno moč Koroške."9 S tako imenovanim anšlusom marca 1938 se je formalnopravna ter družbena situacija koroških Slovencev bistveno spremenila. Ne samo, da so se v letih 1938 in 1939 vrstile številne prepovedi slovenskih prireditev, da so nacionalsocialistične oblasti že marca 1938 pozaprle več vidnih slovenskih funkcionarjev in duhovnikov,10, KHB-ju je uspelo, da je perzonalno in institucionalno ohranil svojo protislovensko politično strategijo. Celoten aparat KHB-ja je bil vključen v nacionalsocialistično stranko, v takoimenovani NS-GaugrenzIandamt, ki ga je spet vodil Maier-Kaibitsch. S tem, da je bila Maier-Kaibitschu leta 1939 poverjena izpeljava preselitve kanalskih optantov na Koroško, se mu je nudila priložnost, da je stopnjeval raznarodovalno politiko na Koroškem. Hitler je namreč želel, da bi rešil južnotirolski problem s transferom nemške manjšine v tretji raj h. V ta namen sta se Italija in nacistična Nemčija oktobra 1939 sporazumeli o preselitvi južnotiroIškega prebivalstva v raj h. Ta sporazum je vključeval tudi preselitev Kanalčanov. Že oktobra 1939 je Hitler pooblastil reichsfuhrerja SS Himmlerja, da izvede preselitev nemških manjšin v rajh, in sicer po 'naslednjih kriterijih: 1. da preseli nazaj tiste nemške državljane in etnične Nemce, ki so primerni za stalno namestitev v rajh; 2. da odstrani škodljivi vpliv tujega prebivalstva, ki bi predstavljalo nevarnost za rajh in za nemško skupnost; 3. da ustvari nove nemške kolonije s preseljevanjem zlasti nemških državljanov in etničnih Nemcev, ki naj se vrnejo iz tujine. Člen 5 odloka vsebuje določila, ki so imela tudi za Koroško določen pomen, namreč, da se mora za pridobitev zemlje za naselitev priseljencev uporabiti zakon o zemljišču za potrebe vojske z dne 19. marca 1935, s katerim je bilo praktično mogoče vsako zemljišče razglasiti v korist vojske. Odlok tudi določa, da mora Himmler ukreniti vse potrebno za preselitev in predvideva za izvedbo te naloge pomoč vseh upravnih oblasti in ustanov.11 Maier-Kaibitsch je skušal izkoristiti to akoijo za naselitev neslovenskega elementa na področje južne Koroške. Dne 13. 12. 1939 je pisal uradu reichskomisarja za utrditev nemškega naroda v Berlin, da bo s sodelavci „skrbel za to, da se bodo na jezikovno mešanem teritoriju Koroške izrabile vse možnosti za naselitev nemških obmejnih kmetov".12 V drugem pismu deželnemu kmečkemu vodji pa je poudaril: „Zdaj imamo ... na Koroškem s to akcijo možnost, da jezikovno mešani obmejni pas ojačimo in zavarujemo z naselitvijo nemških kmetov. To je tista možnost, za katero smo se že vedno prizadevali in ki jo moramo z vso silo' izrabiti."13 Že 16. 3. 1939 je vodja gaugrenzlandamta Maier-Kaibitsch povabil na posvetovanje vse tiste strankine člane, „ki so vključeni pri preselitvi, organizaciji in vodstvu preselitve južnih Tirolcev in Kanalčanov na Koroško".14 Na posvetovanju naj bi dosegli enotna stališča o preselitvenem vprašanju. Nekaj dni navrh je gau-leiter Kutschera naročil, da obmejni urad stranke ustanovi dve delovni skupini: prva naj bi se ukvarjala s splošnimi problemi, ki se pojavljajo pri naselitvi južnih Tirolcev, druga pa naj bi obdelovala posamezne probleme. Tako naj bi na agrarnem področju zasledovali naslednje cilje: Zločin izselitve je dokumentirala tudi razstava, ki so jo pred leti pripravili naši dijaki a) načrtovanje in nadzorstvo nad nakupom zemljišč, ki bi jih vršila DAG14a in b) načrtovanje in nadzorstvo nad naseljevanjem preseljencev. Po poročilih DAG za leto 1940 so od 1000 kmetij, ki jih je predlagal Maier-Kaibitsch za morebiten odkup, pregledali 344. Od teh je bilo 198 neprimernih in le 146 so jih mogli predlagati DUT14b v odkup. Ta je do konca leta predlagala 102 kmetiji in jih odkupila 43, za 6 kmetij pa se je dogovor razdrl zaradi prevelikih odškodninskih zahtevkov. Za 14 kmetij je družba predlagala gauleiterju, da uporabi zakon iz leta 1935, za 59 posesti pa še ni bilo gotovo, ali bo moč skleniti pogodbe.15 Da so biti dotedanji delni prisilni odkupi ali razlastitve kmetij le korak k prisilnemu pregonu dela zavednih koroških Slovencev, kaže zakon o zaščiti nemške meje, ki je predvidel obmejni pas (okraji Šmohor, Beljak, Celovec, Velikovec ter mesti Beljak in Celovec), v katerem so nacistične oblasti imele kontrolo nad vsem pravno poslovnim pridobivanjem zemlje vsake velikosti. Vsako dediščino je morala dovoliti višja upravna oblast. Leta 1940 je temu sledila še omejitev takoimenova-nih ..narodno politično ogroženih okrajev", ki jih je Himmler takole začrtal: spodnja Ziljska dolina od Šmohorja vzdolž Ziljiice do- izliva v Dravo, ves Rož, okrožje Velikovec ter južni del okrožja Wolfsberg od št. Pavla v Labotski dolini.16 Prvi podatki o množični izselitvi koroških Slovencev izvirajo iz jeseni 1940. V nekem elaboratu je bilo predvideno za naselitev južnotirotskih Grodnertalerjev področje Železna Kapla—Sele-Fara, v katerem je bilo 290 kmetij, ki so ..izključno v tujerodnih rokah"......Rešitev narodnostnega vprašanja tega področja se zdi blizu, tako da je treba imeti naselitev na tem področju vedno pred očmi."17 Z napovedjo vojne Jugoslaviji v aprilu 1941 se začenja doba popolnoma brezobzirnega nastopa nacistov proti koroškim Slovencem. Medtem ko nacistične oblasti od anšlusa do napada na Jugoslavijo iz določenih zunanjepolitičnih vzrokov niso odkrito in brezobzirno nastopale proti slovenski manjšini, so po napadu na Jugoslavijo začele z uresničevanjem velikih in dokončnih načrtov. Prvi korak k prisilni izselitvi je bil storjen s Himmlerjevo odredbo z dne 25. 8. 1941, ki je določala: „1. Preselitev kanalskih optantov naj se izvaja tako, da se še v letu 1941 najmanj dve tretjini preseljenih Kanalčanov naseli na novo naselitveno področje. Ostale je treba preseliti najkasneje do 1. aprila 1942. 2. Za naselitveno področje odrejam reichsgau Koroško in zasedeno področje južne Koroške (Gorenjsko in Mežiško dolino)." Odredba dalje določa: ..Razdelitev preseljencev na novo selitveno področje ima za celotno naselitveno območje na skrbi urad mojega (tj. Himmlerjevega) pooblaščenca na Koroškem." „3. Dvojezično ozemlje reichsgaua Koroška (nekdanje plebiscitno področje) je zaradi združitve narodnostno političnega položaja še posebej pritegniti za naselitev. Odbere naj se kakih 100 slovenskih družin tega področja, ki so narodnostno in državno nasprotne, za naselitev Kanalčanov. 4.... Od izseljenih oseb oz. družin se naselijo v altreich pripadniki rasnih skupin vrednosti I in II.18 5. Pri evakuaciji je treba paziti na gospodarsko opremljenost: v ta namen vrše prevzem posesti za gospodarstvo pristojni inšpektorji. Skupaj z uradom državne delovne uprave je treba preveriti, ali obstaja zaradi vojne kak važen razlog, da se prizadete osebe prestavijo za časa vojne na drugo delovno mesto." V členu 10 Himmler pooblašča DUT, da se še naprej ukvarja s premoženjskimi vprašanji. V členu 12 Himmler prosi vse udeležene urade, da se za rešitev zastavljene naloge čim bolj vključijo tudi lokalni faktorji.19 Dejansko so pri izselitvi koroških Slovencev sodelovali vsi oddelki tedanje deželne vlade, vsi uradi in oddelki gauleitung NSDAP, vsi kreisleiterji in njihovi uradi, instance kmečkih organizacij, tedanja okrajna glavarstva in končno tako-imenovane vaške trojke, to so župan, ortsbauernfuhrer in ortsgruppenleiter NSDAP.20 Izpeljavo izselitve so nacistične oblasti konkretizirale na seji 27. 9. 1941 v Trbižu, kjer so se sestali dr. Stier in dr. VVčss kot zastopnika DUT, Schmidt kot zastopnik DAG, dr. VVanner za preselitveni urad gaugrenzlandamta in Maier-Kaibitsch kot zastopnik državnega komisarja za utrditev nemštva. Dogovorili so se, da bodo imenovali za naselitev predvidena posestva gestapu, ki bo nato od prizadetih Slovencev zahteval prostovoljno oddajo posestev. V kolikor bi se ti branili pristati na zahtevo gestapa, bodo izbrana posestva zaplenjena in predana DUT s tretjino prodajne vrednosti, naloga gestapa pa bo spraviti Slovence v taborišče.21 Kako je gesta p o reševala zastavljene naloge, kaže izjava Hansa Sellaka na procesu proti Maier-Kaibitschu leta 1947.21a Decembra 1941 je Sel lak iz list Slovencev, ki jih je gestapu predložila žan-darmerija, izpisal „obtožene" Slovence. Seznam je upošteval predvsem narodno zavedne Slovence in pa tiste, ki SO' imeli zveze z jugoslovanskim konzulatom v Celovcu. Sprva je Sellak zbral 157 Slovencev, kar je njegovega šefa močno začudilo, saj je pričakoval najmanj 400 do 800 družin. Da pri izselitvi pri gestapu niso bili pomembni toliko nacionalni kot, v skladu s Himmlerjevim ukazom, premoženjski momenti, kaže dejstvo, da je Sel lakov šef pri pregledu dokumentov prečrtal iz seznama osebe brez posesti. Do januarja 1942 so seznam za izselitev določenih slovenskih družin dopolnjevali, tako da so bile po Kaibitschevi izpovedi 307 —_6. gboember 1942 * Kletne gettunfl * Kleine SSonstner« ©dfjriftleihma unb ©efdjdftSflcUe in Stamten: ^lagenfurt. iBenSburgcrClaft 2 (8atfer=ftrtut3 10. oktobra 1942 sta gauSeiter Rainer in SS-Stan-dartenfuhrer Maier-Ka:bitsch napovedala za leto 1943 ..dokončno rešitev koroškega vprašanja" na podlagi ..narodnopolitičnega izenačenja bivšega koroškega plebiscitnega ozemlia z ostalo Koroško" — torej iztrebljenje slovenskega življa Stel Staentetti fue 1943 Sic fiofung 6et fogenororten Sdrtttoee Srage ^lagenfuct, 5. SUoDcmbcr. Cbaulciter Dt. Stiebci* 9tqinct bat im 9tab* men (eints gcoBen ^tecbenfcbaftsbecicbtes tibet bie iZcbeit bec 916®?!^ bes (Baues Rarnten. ben ec beim ©eneralappell bet 926®anloBlitb ber ffeiec bes 10. Oltober im fianbbausbof bec ©au* nauptftabt gegeben bat, a Is einen roefenttuben ^rsgrammpuntt unb als befonbece Rciegsauf-gabt bec bes ©aues Sarnten fiic bos 3obt 1943 bie Doltspolitijdbe ©leicbfebung bes ebemaligcu 5tacntner 9fbftimmuiigsgebietes mit bem ubrigcn ^acnten unb bamit bie cnbgiiltige Sefeitigung bec fogenannten fiacntner 5'age pcollomiert. ®ec ©auleiter fprocb bnmals oon elnec STTtion, bie im plonoollen Sirfammenroirten aller ma§gebli(beii Stellen oue ^nrtei unb Staat aucb ben le^ten tieim einec ‘tiebrobung ^acntens befeitigen unb bas 33etmad)tnis ber ilarntncr 9H>roebtlampfct ecfuOen rotrb. 9Tm ®onncrstQgoormittog Ijatten fid) im gro* Ben fteftfaal bes ^ei^sftottbaltccgeboubes in Slogcnfurt nun biejenigen Jcauen unb 9Jldnncr ftarntcns aufommengefunben, bie an biefet fei-nerjcit do m ©auleitec ongefubrten 9lftion doc-nebmli* beteiligt fein roecben, um aus bem ®iunbe oon ®c. 9Rninec bie gco§en 9tirf)tlinien fiic biefe 9itbeit yu erfjalten unb bos ©enecolpto* gromm ju bočen, bos bec Ceitec bes ©auamtes fuc 93oItstum, j j -©tanbortenf ubre r 2Raiec- a i b i t f tb, im 'Muftrag bes ©ouleitecs ausge-ocbeitet bat. ®et ©auleitec bob in feinen einleitenben ffiorten bie SBicbtigfeit bec Sefeitigung bec fogenannten Rdrntner groge bemoc unb ra res bacouf bin, bob burcb bie fibfung biefec 9Cufgobe bie 5?caft bes ganjen Ca n bes junebmenb fcei mecben roitb fiic ben oerftarften ©infab in ben neuen ©ebieten unb fftr bas tommenbe gco^e Slufbauraecf. Sobann ergciff bec Ceitec bes ©auamtes fiic 5Boltstumsfragen, jf -StDnboctenfubcec StRaiec* Saibitftb bas 9Bort, um ju ben etnjelnen ^punt-ten bes ©enecalproncamms bec fogenannien fitirntncr fjcage ausfubrlidj Stedung ju ncbmcn. 2ln feine uberaus auffcblu§teid^en unb intecef* fonten Slusfiibtungen fid) cine cege ®e-' batte a n. ®te fforberung bes ©auleiters, ba§ in s2lnbctraijt bec gro§en Slufgabcn 5?arntens in biefem fiibli^ften ©au ©rojjbeutfdjlanbs bts jur le^tcu Honieguenj ^lar^eit gefdjaffen roerbe, roirb im 3aBre 1943 t^ce ©rfiiHung finben. ®afur bilrgt bie tiare 3ietfc£ung burt^ ben ©auleiter unb SRei^sftattBalter, unb bafuc bitrgen auc^ bie SOtanner, bie ber ©auleitec mit ber 28fung biefec 9lufgabe betraut Bat. dokončno določene 204 družine. Ob tem je zanimivo, da je pri izbiri družin igrat pri grenzlandamtu primarno' vlogo narodnostno-politični moment, pri gestapu pa le vprašanje posesti slovenskih žrtev.22 Izselitev je izvršil oddelek 171. rezervnega policijskega bataljona, ki je dobil 11. 4. 1942 nalog, da „od 13. 4. 1942 izpelje izselitev iz prostora okoli Celovca". Ukaz je predvideval izselitev „pribl. 1200 oseb" in sicer „iz političnih vzrokov (komunistično delovanje)".25 Policijskemu bataljonu so biti v pomoč domači poverjeniki, ki so kazali pot do slovenskih družin.24 V najkrajšem času so morali Slovenci zbrati najpotrebnejše in zapustiti domove, nakar so jih prepeljali v zbirno' taborišče v Zrelec. Tu so jih popisali, evidentirati premoženjsko1 stanje, jim dali. številko in izkaznico. V poročilu v Berlin z dne 18. 4. 1942 je predstavnik reichskomisarja za utrditev nemštva o poteku K-akcije24a navajal, da je ..izselitev potekala brez pripetljajev.25 V tem poročilu je navedeno tudi število izseljencev. Od prvotno za izselitev predvidenih 1220 oseb so še pred izselitvijo v sporazumu z gestapom in predstavnikom reichskomisarja za utrditev nemštva izločili 123 oseb. Od prvotnega števila je torej preostalo' 1097 oseb. 22 oseb ob K-akciji niso našli na domu in-158 oseb sta oba urada sporazumno oprostila izselitve. K preostalemu številu 917 oseb pa je treba prišteti še 201 osebo iz Gorenjske, ki so pravtako bile preseljene v žrelsko taborišče, tako, da so 14. in 15. 4. 1942 izselili skupno 1118 oseb.26 Da je izselitev povzročila med koroškim prebivalstvom določen odpor, je ugotovil sam Maier-Kaibitsch 1. 7. 1942, ko je zaradi tega prosil, da se ne dovoljujejo več obiski domačinov pri izseljencih in da se preprečijo vsakršne pošiljke živil.27 Tudi s strani vojske so se vrstile pritožbe vojakov, ki so intervenirali za starše in sorodnike. Zaradi vseh teh protestov je gauleiter Rainer sklical 15. 5. 1942 sejo, kjer naj bi rešili tovrstne proteste. Sicer so v nekaterih primerih revidirali izselitev in dovolili vrnitev, kljub temu pa je Rainer tedaj vztrajal in celo zahteval „v številnih primerih prej zaostritev kot revizijo izpeljanih ukrepov".28 Po izselitvi so posestva slovenskih družin sprva prevzeli v oskrbo lokalni nacisti, nakar so jih predali Kanalčanom. Ze julija pa so izseljenci dobivali sklepe sodišča o zaplembi posestev v korist nemške države. Zaplembe in razlastitve so se zaradi neurejenih vpisov v zemljiško knjigo oziroma zaradi obremenitev s posojili zakasnile. DAG in DUT je uspelo do 8. 8. 1944 urediti lastninske pravice komaj za 51 posestev slovenskih izseljencev.29 Z izselitvijo 14. in 15. 4. 1942 pa izselitveni val še ni bil končan. Že 15. 4. 1942 je propagandni urad na Bledu v svojem poročilu nakazal potrebo, „nove priseljence (misli Kanalčane) na jezikovno mešanem teritoriju prav posebno propagandistično pripraviti, da bodo imeli orodje za potrebno notranjo obrambo proti vplivom vindišarskega (t. j. slovenskega) prebivalstva". Poročilo nadalje računa s tem, da bodo „še vedno slovensko usmerjeni krogi" s svojo klevetniško in sovražno propagando skušali doseči prav Kanalčane.50 Tudi gauleiter Rainer je ob nekem govoru decembra 1942 jasno nakazal, da se koroški nacisti niso zadovoljili s prvim izselitvenim valom. V svojem govoru je Rainer določil kot glavni delokrog za leto 1943 narodnopolitično razčistitev nekdanjega plebiscitnega področja ter dokončno rešitev takoimenovanega koroškega vprašanja. Pri tem mu je šlo za dve stvari: 1. razjasniti prebivalstvu cele Koroške takoimenovano koroško vprašanje, mu razložiti potrebo posebnih in večkrat tudi ostrih ukrepov ter ga mobilizirati za aktivno sodelovanje pri akciji leta 1943; 2. na prebivalstvo jezikovno mešanega področja z vsemi propagandističnimi sredstvi tako vplivati, da se bodo tako navznoter kot navzven prepričano priznali k nemštvu in da bodo dokončno' prevzeli nemške oblike življenja. Ta program, pravi Rainer nadalje, bo izvedel z vso energijo in z močjo koroškega nemštva.51 Šlo mu je za totalno germanizacijo'. „Nikoli ne bomo uporabljali notranje prisile, in če na eni strani tistih, ki po svojih rasnih zasnovah ne spadajo k nam, nočemo imeti, tedaj se bomo na drugi strani odpovedali tudi tistim, ki v narodnoslovenski trdovratnosti nočejo slišati glas krvi, s katero jim nemški predniki zaman govorijo. Če bomo postopali s političnim znanjem in psihološko tankočutnostjo..., bo prišlo do jasne ločnice, ki nam bo omogočila v končni fazi ustvariti obmejni prostor, naseljen z ljudmi, ki so nosilci najboljše nemške krvi in najtrše narodne pripravljenosti. Povsem smešna državi sovražna prizadevanja na tem področju ne predstavljajo nevarnosti za močni nemški raj h. Ker pa je koroški grenzgau nosilec ponosne tradicije raj h a, mora biti, v vseh delih od Tur do ljubljanskega polja enako složen in s tem tudi pravtako plemenit kot nerazrešljiv in nenapadljiv stavbni kamen germanskega raj h a. “32 Drugi izšelitveni val naj bi bil februarja 1943. To je razvidno iz Himmlerjeve odredbe štev. 21/43/C z dne 6. 2. 1943, s katero je določil izselitveno področje na Koroškem, ki se v bistvu ujema s področjem, ki ga je zajela uredba o dvojezičnem šolstvu iz leta 1945, kar pomeni, da je H im ml er prav dobro vedel, kje koroški Slovenci živijo! Kot je Kaibitsch povedal na procesu leta 1947, naj bii bilo tedaj izseljenih okoli 50.000 koroških Slovencev. Prodor sovjetskih vojaških sil na vzhodu je izvedbo tega načrta preprečil. Tretji izselitveni val je zajel vse tiste koroške Slovence, ki so v tej ali oni obliki podpirali partizansko gibanje. To je bilo torej kazensko izseljevanje. Točne številke o tem izseljevanju niso znane. Vsekakor obstajajo izjave prič ob procesu proti Kaibitschu, ki so vedele povedati, da so obstajali razni načrti za izselitev določenih slovenskih družin. Tako je Rainer nameraval leta 1944 izseliti iz Hodiš 16 slovenskih družin, po drugih izjavah so tedaj nacisti mislili izprazniti področje Sele-Borovlje, ki naj bi služilo kot poligon, namenjen četam na poti v Italijo. Ob začetku leta 1945 so nacisti tudi govorili o možnosti, da bi pred prihodom jugoslovanske armade evakuirali celotno prebivalstvo južne Koroške ali vsaj sumljive prebivalce. Ta načrt se je izneveril, ker so nacistom za tolikšno število zmanjkala prevozna sredstva.33 Izselitev koroških Slovencev leta 1942 in pozneje je bila s strani koroških nacistov temeljito pripravljena. Iz delovanja KHB-ja se vidi, da kljub vsemu podrobnemu delu pred vojno in v času do napada na Jugoslavijo koroški nacisti niso izgubili izpred oči svojega cilja, namreč da končajo s tako imenovanim koroškim vprašanjem. Izselitev koroških Slovencev potemtakem ni bila reakcija nacističnih oblastnikov na začetke partizanskega odpora, marveč je bila sestavni del strateškega koncepta nemških šovinistov na Koroškem v borbi proti slovenski manjšini. To potrjuje tudi sam Maier-Kaibitsch v svojem govoru dne 10. 7. 1942, ko je v Celovcu referiral o ..dokončni germanizaciji Koroške in Gorenjske". V svojem zgodovinskem orisu razvoja Koroške je Maier-Kaibitsch poudaril, da je plebiscitni boj bil „nemški boj", da je šlo za „nemški narod in za rajh“. Medtem ko so bili predpogoji za časa plebiscita drugačni — ni bilo namreč velikega nemškega rajha in tudi na Dunaju Koroška ni imela zaslombe — in je bilo zato tedaj potrebno, da so razlikovali med Nemci, vindišarji in Slovenci, je zdaj situacija postala po Kaibitschu drugačna: Koroška je najjužnejši grenzgau nemškega rajha. Obramba tega rajha zahteva narodnopolitično očistitev obmejnega pasu. Zato tudi ni več razlik med Nemci, vindišarji in Slovenci. Vindišarji, ki so se priznali k nemški narodni pripadnosti, so pač Nemci, in za Slovence tukaj ne more več biti prostora. Ko Maier-Kaibitsch razlaga delovanje koroških Slovencev med obema vojnama, poudarja, da so v prvi vrsti nemški učitelji pripomogli k temu, da Nemci na Koroškem niso izgubili pozicije na terenu. Vrnitev Ostmarke v rajh „v zgodovinskih dneh marca 1938 je izpolnila hrepenenje tistih, ki pripadajo generaciji svetovne vojne". Maier-Kaibitsch pa je svaril, da z anšlusom samim stvar še ni rešena. Pravi, da je Koroška z nemškim napadom na Jugoslavijo in s tem, da sta bili Gorenjska in Mežiška dolina priključeni Koroški, dobila nalogo, da se na področju severno od Karavank govori samo še nemško. „Na področju severno od Karavank moramo zastopati stališče, da je uporaba nemškega jezika tudi izraz prepričanja oz. priznanja, kakšne narodnostne pripadnosti je nekdo." Ker pa je bilo takoj po anšlusu Gorenjske h Koroški opaziti med prebivalci Gorenjske in Koroške določeno povezanost, so se morali odločiti, pravi Kaibitsch, „da smo vodilne kroge koroških Slovencev izselili v notranjost rajha". V tej zvezi je zanimivo, da je isti Maier-Kaibitsch, ki se je v letih 1918—1920 boril za „enotno Koroško", ki je zagovarjal tezo, da so Karavanke naravna meja proti tedanji Jugoslaviji, za časa druge svetovne vojne govoril o Gorenjski kot ..nemških narodnih tleh". ..Dognano je, da smo' z razbitjem južnoslovanske države prodrli preko Karavank daleč na jug, da smo si prilastili tri okraje na Gorenjskem in Mežiško dolino ter da s tem živimo v prostoru, v katerem se več kot ena tretjina prebivalcev ne poslužuje nemškega pogovornega jezika." Ta teritorij je že vedno bil nemški, ugotavlja Kaibitsch, le v zadnjih 20 letih je bil ..nasilno balkaniziran". Poleg tega so po Kaibitschu strokovnjaki ugotovili, da je 80% prebivalcev po rasi takih, da se jih bo dalo germanizirati. Preveč optimistično končuje Kaibitsch s prognozo, da bodo z germanizacijskimi ukrepi tudi uspeli.34 Koroški Slovenci so kar kmalu spoznali neizprosnost smrtne obsodbe koroških nemških nacistov. Zato se je tudi iz dneva v dan širil odpor množic in dobival vedno jasnejšo obliko aktivnega odpora proti nečloveškemu ravnanju okupatorja. Slovenski fantje, mobilizirani v nemško vojsko, so jo že v letu 1939 začeli zapuščati oz. se sploh niso odzvali vpoklicom. Znano je, da se je izmaknila mobilizaciji skupina 21 fantov, ki so se sprva zatekli v Jugoslavijo, po nemškem napadu pa so se vrnili na Koroško in tu v tej ali oni obliki sodelovali v oboroženem protifašističnem gibanju. Pri razvoju odporniškega gibanja so že v letu 1942 igrali odlično vlogo partizanski aktivisti Johan Župane, doma iz Obirskega pri Železni Kapli, Stane Mrhar iz Šentvida pri Ljubljani ter Matija Verdnik-Tomaž, katerega starši so bili Korošci, ki so se že pred prvo svetovno vojno, ko je bila ukinjena železarna na Bistrici v Rožu, nastanili na Jesenicah. Župane je prišel na Koroško julija 1942. Obiskal je sorodnike in znance v okolici Železne Kaple, navezal stike z ..zelenim kadrom", od katerega so se trije takoj odločili za sodelovanje in organiziranje OF (O lip, Kelih in O raže). Preko Olipa je Zupanc navezal stike z Janezom Dovjakom, ki je bil tedaj zaposlen v eni izmed boroveljskih puškam, od koder je brez težav prinašal orožje in strelivo, ki ga je imel Župane namenjenega za partizansko enoto, ki jo je nameraval ustanoviti na Koroškem. V tem času je Župane s pisalnim strojem pisal letake in jih preko sodelavcev razširjal po kapelških grapah. Eden izmed prvih najbolj vnetih sodelavcev Zupanca in OF je bil Franc VVeinzierl iz Suhe, preko katerega je Župane navezal stike z vodjo prisilnih delavcev iz Poljske, Lipinskim, ki je bil pravtako pripravljen sodelovati z OF. Za nadaljnji razmah osvobodilnega gibanja na Koroškem je imel bistven pomen pohod bataljona 2. grupe odredov, takoimenovanega „Kranjčevega bataljona", ki je preko Koroške skušal priti na Štajersko. Dne 25. 8. 1942 je pri Robežah esesovska enota napadla bataljon. Ta je napad uspešno odbil in pri- Spomenik koroškega partizanstva v dolini Tople pod Peco, zibelki oboroženega upora proti fašizmu 4 Koroški koledar 49 zadejal sovražniku občutne izgube. Deset nemških vojakov je padlo, nekaj jih je bilo- ranjenih, medtem ko so imeli partizani tri mrtve. Vest o spopadu med partizani in esesovci na Robežah se je nato bliskovito razširjala med ljudmi. Zmaga bataljona je pomenila za koroške Slovence dokaz partizanske navzočnosti in uspešnosti. Prvič se je zgodilo, da je v bojih prekaljena enota na koroških tleh premagala nemško edinico in ob pohodu na Štajersko navezala podnevi stike z domačini, ki so jo prisrčno sprejeli- in jo- materialno podpirali. Učinek tega boja je bil, da je Župane pri političnem delu po raznih vaseh žel še večji uspeh. Ko namreč konec avgusta 1942 pride na Koroško tudi še Stane Mrhar, jima uspe kmalu nato v Lobniku ustanoviti prvi odbor OF, katerega člana sta bila Jurij Pasterk in Karel Prušnik. Za tem so nastali vaški odbori na Obirskem, v Beli, v Selah, v Plaznici, v Borovljah, na Kortah, na Reberci in v Suhi. V teh odborih je bilo organiziranih v OF preko 200 ljudi.35 Delovanje aktivistov OF je bilo zelo obširno in uspešno, segalo- je od zbiranja orožja, pisanja letakov, prigovarjanje prisilnih delavcev iz Poljske in Sovjetske zveze, da vstopijo v partizanske enote, do prepričevanja vojaških dopustnikov, naj se ne vrnejo več nazaj na fronto. Tako je npr. Franc VVeinzierl v dogovoru z 2u-pancem in Mrharjem odšel v vojsko, da bi tam pridobil kar se da veliko število svojih tovarišev za dezertiranje. Ko se je oktobra 1942 vrnil iz vojske Franc Pasterk, ga je brat Jurij spravil k partizanom na Gorenjsko. Tudi v Rožu, kamor je večkrat prihajal Verdnik, se je organizacija OF močno razvila. Med prvimi njegovimi sodelavci so bile zavedne slovenske družine iz Polane, Mač, Bistrice in Sveč. Verdnik je navezal stike tudi z Urhom Olipicem iz Trnj nad Kaplo ob Dravi, starim članom KPA. Ta mu je spet posredoval zveze s Pavlom Kelihom iz Bajdiš, prav tako starim članom KPA. Pomembna je bila tudi navezava stikov med Verdnikom in Stankom Zupanom, ki je bil doma na Jesenicah, delal pa je v Celovcu pri nekem slovenskem trgovcu. Prek Zupana je Verdnik dobil zvezo z Jankom Kastelicem, Edijem Meznerjem in Štefanom Trbovškom, ki so živeli v Leobnu, delali pa v železarni Donavvitz. Ti trije so v Donavvitzu navezali stike z Avstrijci, sovražniki nacizma, med njimi tudi s Seppom Filzem, udeležencem 7. kongresa kominterne leta 1935. V Rožu je Verdniku uspelo ustanoviti prvi odbor OF šele spomladi 1943, in sicer na Mačah. Sledili so odbori v Svečah, na Bistrici v Rožu, v Šentjanžu, Pod-gorjah, Rutah, Podrožčici, na Brnci, v Svetni vasi in še nekaterih naseljih. Po ocenah strokovnjakov je bilo v tem času povezanih z OF nekaj sto Korošcev (Pavlin ceni, da je bilo v Rožu povezanih z OF 1000 ljudi).36 Že v tem času so slovenske vasi južno od Drave od Baškega jezera do Borovelj postale močno žarišče osvobodilnega in protinacističnega gibanja v zahodnem delu Koroške. Verdnik je celo prekoračil Dravo in uspešno prodrl na Gure do Celovca. Partizanska dejavnost v okolici Sel je vzbudila pozornost nacistov, ki so ta del šteli za njim sovražen že zaradi številnih vojaških beguncev in strnjeno naseljenih Slovencev. Ko so potem še našli letake, ki so nastali na Koroškem, so se odločili, da to gibanje zatrejo. Korak za korakom so nacisti razkrivali organizacijsko strukturo OF, pri čemer jim je pomagala neizkušenost slovenskih aktivistov. Že novembra 1942 so se začele množične aretacije, ki so do februarja 1943 zajele nad 100 ljudi. V prvem procesu so 13 oseb obsodili na smrt, 22 oseb pa na zaporno kazen. Junija 1943 so nacisti ponovno obsodili 16 oseb na zaporne kazni. Aretacije so med prebivalstvom razumljivo povzročile velik preplah in negotovost. Kljub temu pa osvobodilno gibanje ni prenehalo, nasprotno, spomladi 1943 je ponovno doživelo množičen razmah, zdaj obogateno z izkušnjami prejšnjega leta. Izselitev koroških Slovencev v letu 1942 je imela dolgoročne posledice. Ovrgla je takratno politiko slovenskega vodstva, ki je iz taktičnih razlogov skušalo s sodelovanjem z nacističnim režimom preprečiti naj hujše. Tudi poskus slovenskega vodstva, da bi stopilo neposredno v stik z vladnimi ustanovami v Berlinu in se s tem izognilo koroškim, je propadel. Že julija 1938 so koroški nacisti dosegli, da so bile vse kompetence glede slovenske manjšine na Koroškem poverjene koroškemu deželnemu glavarju, ki je v ta namen ustanovil takomenovano „Volkstumsstelle“, katere vodja je postal Maier-Kaibitsch.37 V nasprotju s politiko slovenskega vodstva, ki po besedah dr. Petka „ni bila več politika, ki bi temeljila na kakršni h koti političnih ciljih, ideologiji ali čemu podobnemu, ampak je to bilo le reševanje življenja", pa so mnogi koroški Slovenci bolj realistično ocenjevali politično situacijo ter položaj slovenske manjšine na Koroškem.38 Spoznali so namreč, da ne more biti rešitev narodnega obstoja v tem, da bi Slovenci zgolj pasivno prenašali vse to, kar so nemški nacisti nameravali z njimi ukrepati. Zeleni kad rove i iz selskega področja so npr. zavestno odpovedali pokorščino diktatorskemu režimu ter se izmaknili mobilizaciji. Ves nadaljnji razvoj do izselitve leta 1942 je v bistvu potrdil to, kar so koroški Slovenci instinktivno želeli in racionalno spoznali, namreč, da je edina realna možnost za obstoj slovenskega naroda v oboroženem partizanskem odporu. K hitrejšemu razvoju političnega spoznavanja ter postopoma realnejšega ocenjevanja sovražnika je gotovo bistveno prispevala izselitev aprila 1942, ki je dokončno in za vsakega vsaj količkaj razgledanega človeka razkrinkala nacistične raznarodovalne načrte. Osvobodilno gibanje, ki se je prav po izselitvi Vsakoletni zimski pohod »Arihova peč" spominja na padle borce proti fašizmu 4* Koroški koledar 51 množično razvilo, je bilo edini možni odgovor koroških Slovencev na izselitev. To gibanje, ki se je vključevalo v močan in odločen zbor evropskih osvobodilnih gibanj, je ne glede na potek meja — te SO' namreč v celi Evropi podrli nacisti — prispevalo dostojen delež k zmagi nad fašizmom. Toda s tem dejanskega pomena osvobodilnega gibanja na Koroškem še nismo zajeli. Prav razmah partizanstva na Koroškem po izselitvi je prispeval k temu, da so nacistični veljaki opustili nadaljnje izseljevanje, ker so se zbali, da bi s tem partizani, dobili še večji dotok. Načrt o izselitvi 50.000 koroških Slovencev potemtakem ni propadel samo zaradi porazov nemške vojske na vzhodu, temveč tudi zaradi oboroženega partizanskega odpora na Koroškem. Prav v tem pride do izraza dialektična povezava in tudi dejanska moč antifašističnih in osvobodilnih gibanj ne glede na kvantitativno razmerje med posameznimi bojujočimi se stranmi. Ob 40. obletnici dogodkov iz leta 1942, ob kateri se bomo letos dostojno, a tudi s ponosom spomnili tako izselitve kot tudi partizanskega odpora,, pa je tudi potrebno, da iz dogodkov izpred 40 let potegnemo določena spoznanja. Eno naj bistvenejši h spoznanj je gotovo v tem, da politični defetizem ter pasi-vizem takratnega slovenskega vodstva ni preprečil „najhujšega“ in tudi ni „reševal življenj". Nasprotno, taktično sodelovanje z nacističnim režimom je v bistvu slovensko manjšino ideološko razoroževalo in zabrisalo dejanske konture totalitarnega režima. Na drugi strani pa je prav osvobodilno gibanje, ki je v svoji politični zasnovi predstavljalo kvalitativno nov pristop k reševanju narodnostnega in tudi družbenega obstoja, uvajalo nove oblike političnega osveščanja in delovanja. Uspeh tega gibanja je bil odvisen predvsem od podpore ljudstva, torej od njegove politične osveščenosti. Osvobodilna fronta je zaživela tam, kjer so se ljudje identificirali z njeno politiko in z njenim bojem. Zaživela je, ker je slonela na načelu demokratičnega in enakopravnega sodelovanja. V tem smislu je politična osveščenost in razgledanost ter demokratična organizacijska struktura prvi pogoj za uspešen narodnostni obstoj. Marjan Sturm Spominski pohod „Po poteh Domnove čete" na Komelj je postal že tradicionalen 1 Dr. Mirt Zvvitter, Poskus nasilne rešitve vprašanja Slovenske Koroške je za vselej propadel. Svoboda, II. letnik, aprila 1949, štev. 4. Isti avtor je v Slovenskem vestniku v mesecih junij, julij in avgust 1947 objavljal podlistek z naslovom »Poizkus iztrebljenja koroških Slovencev v dobi nacizma." Prav-tako o izselitvi je objavil članek v »Koroška v borbi" leta 1951. Tudi Stefan Karner v svoji knjigi »Kdrntner VVirtschaft 1958—1945", Celovec 1976, navaja številke o izselitvi. 2 Tone Zorn, Problematika izselitve koroških Slovencev in aspekti tega vprašanja po drugi svetovni vojni, Ljubljana 1965, str. 2 (nadalje Zorn, Problematika izselitve . . .). 5 Zorn, Problematika izselitve . . . str. 5 Maier-Kaibitsch je bil rojen 20. 5. 1861 v Leobnu, mati mu je bila Slovenka. Kot bivši častnik avstroogrske vojske se je po letu 1918 udeležil koroških obrambnih bojev, leta 1924 pa postal poslevodeči vodja Kdrntner Heimatbunda, kar je ostal do leta 1939. članska izkaznica NSDAP nosi številko 6,000.000, dan pristopa v nacistično stranko pa datum 4. 1. 1934. Po 11. 3. 1938 postane Maier-Kai-bitsch član vlade in s tem ohrani svoj dotedanji narodnopolitični referat. Skupaj z deželno vlado je bil sprejet v SS z rangom Sturmbannfuhrerja. Maier-Kaibitsch je za časa nacizma izvrševal važna službena mesta predvsem v zvezi s koroškimi Slovenci. Prav tam, str. 10—11 4 Zorn, Problematika izselitve . . . str. 5 4a Že septembra 1918 je bila ustanovljena »Kdrntner Bodenvermittlungsgesellschaft", ki naj bi preprečila naselitev tujih kupcev (reichs- und landfremder Kdufer) na Koroškem. Dejansko zaživela pa je ta organizacija šele leta 1925, ko je bila priključena Kdrntner Heimatbundu. Narodnopolitični pomen te organizacije je Steinacher orisal takole: ,,. . . prav na koroško-štajerskem obmejnem področju se je že vedno jasno pokazalo, da ima kreditna odvisnost za posledico politično odvisnost." (Karl Stuhlpfarrer, Deutsche Volkstumspolitik in Kdrnten nach der Volksabstimmung, Delo, 11. 10. 1980) 5 Zorn, Problematika izselitve . . . str. 6 6 Karl Stuhlpfarrer, Deutsche Volkstumspolitik in Kdrnten nach der Volksabstimmung, Delo, 11. 10. 1980 7 Zorn, Problematika izselitve . . . str. 8 7a Karl Stuhlpfarrer, Deutsche Volkstumspolitik in Kdrnten nach der Volksabstimmung, Delo, 11. 10. 1980 8 Tone Ferenc, Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941—1945, Maribor 1980, str. 451 (nadalje Ferenc, Dokumenti . . .) 9 Ferenc, Dokumenti . . . str. 31 10 Kot prvega so nacistične oblasti že marca 1938 zaprle bivšega deželnozborskega poslanca Vinka Poljanca, ki je avgusta istega leta umrl. 15. 3. 1938 je bil zaprt predsednik SPZ dr. Tischler, ki so ga pa še isti dan spet izpustili. Marca 1939 so ga kazensko premestili v Vorarlberg. 24. 3. 1938 je bilo 6 duhovnikov pregnanih iz njihovih far. 12. 12. 1938 so zaprli zborovodjo SPZ Valentina Hartmana in mesec dni navrh pregnali učitelja Aich-holzerja ter urednika Koroškega Slovenca Radota Wuteja v KZ Buchenvvald. Sima Valentin, Der AnschluB mit besonderer Beruck-sichtigung der Kdrntner Slovvenen. Referat na simpoziju slovensko-nemškega koordinacijskega odbora krške škofije, aprila 1981 v Celovcu. 11 Zorn, Problematika izselitve . . ., str. 34 12 Haas/Stuhlpfarrer, Dsterreich und seine Slo-wenen, Wien 1977, str. 83-84 13 prav tam 14 Zorn, Problematika izselitve . . str. 63 14a glej opombo štev. 20 14b glej opombo štev. 20 15 Zorn, Problematika izselitve . . . str. 64-65 16 Haas/Stuhlpfarrer, Dsterreich und seine Slovvenen, str. 79 17 prav tam, str. 84 18 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 125; Slovensko prebivalstvo južne Štajerske in Koroške je bilo razdeljeno na 4 rasne skupine, glej Ferenc, Dokumenti . . ., str. 125-126 in 348-349 19 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 232-233 20 Pri izselitvi so bile vključene naslednje ustanove in uradi: 1. Gaugrenzlandamt, Amtliche Umsiedlungs-stelle, poznejši Gauhauptamt fur Volks-tumsfragen der Gauleitung Kdrnten der NSDAP, sedež v Celovcu, šef urada: SS-Standartenfuhrer Major Alois Maier-Kaibitsch. 2. Urad »Der Beauftragte des Reichskom-missars fur die Festigung deutschen Volks-tums, Dienststelle Klagenfurt", sedež v Celovcu. Šef urada: SS-Standartenfuhrer Major Alois Maier-Kaibitsch. Ta urad je imet svojo podružnico na Bledu za vse področje Gorenjske. 3. »Gauverband Kdrnten des VDA" kot vrhovna organizacija vseh nemških nacionalnih društev narodno političnega značaja. Sedež v Celovcu. Šef: isti. 4. »Deutsche Umsiedlungs-Gesellschaft m.b.H., Nebenstelle Klagenfurt", gospodarska družba poluradnega značaja. Ta družba je prevzemala imovino izseljencev ter odločala o razlaščenem premoženju. 5. »Deutsche Ansiedlungsgesellschaft m.b.H., Geschdftsstelle Klagenfurt". Ta družba je upravljala premoženje pod štev. 4 imenovane družbe in se je bavila predvsem z neposrednimi posli naselitve. 6. Poseben oddelek celovškega gestapa. Dr. Mirt Zvvitter, Poizkus iztrebljenja koroških Slovencev v dobi nacizma. Slovenski vestnik, 27. 6. 1947 21 Zorn, Problematika izselitve . . ., str. 73 21a Zorn, Proces proti Maier-Kaibitschu (od 14. 10. do 31. 10. 1947) v: ZČ, 1965-66, str. 421-427 22 Zorn, Problematika izselitve . . ., str. 73-74 23 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 414-415 24 Dr. Mirt Zvvitter. Poizkus iztrebljenja koroških Slovencev . . . Slovenski vestnik, 4. 7. 1947 24a Uradna nacistična oznaka izselitvene akcije 25 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 417 in 419 26 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 420 27 Ferenc, Dokumenti. . ., str. 445 28 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 429 29 Zorn, Problematika izselitve . . ., str. 90 in 94 30 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 417-418 31 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 563-565 32 prav tam 33 Zorn, Problematika izselitve . . ., str. 105, 111 34 Ferenc, Dokumenti . . ., str. 452-461 35 Mile Pavlin, ustno sporočilo 36 Mile Pavlin, ustno sporočilo 37 Haas/Stuhlpfarrer, Dsterreich und seine Slovvenen, str. 77 38 Petek Franc, Iz mojih spominov, Ljubljana-Borovlje 1?79, str. 198-199 PRILOGA: Anordnung Nr. 46/1 des Reichskommissars fiir die Fesligung deutschen Volkstums iiber die Umsiedlung der Kanaltaler und die Aussiedlung von Slowenen aus Kdrnlen Abschrilt Der Reichsfuhrer-SS Berlin-Halensee, d. 25. 8. 41 Reichskommissar viir die KuHiirslendamrn 140 Festigung deutschen Volkstums 1-1/1-2/Dr. St./Bd. Vorgang: Umsiedlung der Kanaltaler Anordnung Nr. 46/1 1. ) Die Umsiedlung der Kanaltaler Opfanten ist so durchzuluhren, dass noch im Jahre 1941 mindestens 2/3 der anzusiedelnden Kanaltaler im neuen Siedlungsgebiet angesetzt sind. Die iibrigen sind bis spatestens zum 1. 4. 1942 umzusiedeln. 2. ) Als Ansiedlungsgebiefe bestimme ich den Reichsgau Karnten, das besefzte Gebiet von Sudkarnten (Oberkrain und das Miessfal). Die Verteilung der Umsiedler auf das neue Siedlungsgebiet erfolgf fiir den gesamfen Ansiedlungsbereich — nach Vorlage des Siedlungsplanes bei meinem Stabshauptamt — durch die Dienslstelle meines Beauftragten in Karnten. 3. ) Das doppelsprachige Gebiet des Reichsgaues Karnten (ehemaliges Ab- stimmungsgebiet) ist zur Bereinigung der volkspolifischen Lage fiir die Ansefzung der Kanaltaler besonders herauszuziehen. Die Betriebe der etwa 200 slowenischen Familien dieses Gebietes, die als volks- und staafsfeindlich bekannt sind, sind zur Besetzung mit Kanal-talern heranzuziehen, auch wenn diese staatsfeindlichen Slowenen z. Zt. die deutsche Staafsangehorigkeit besitzen. Die Frage der Aberkennung der Staafsangehorigkeit bitte ich im Benehmen mit den zustandigen Stel-len schnellsfens einer Losung zuzufiihren. 4. ) Die Feststellung, vvelche Slowenen als staafsfeindlich zu evakuieren bzw. in das Alfreich zu iiberfiihren sind, erfolgf durch die Dienstsfellen des Chefs der Sicherheitspolizei und des SD, der sich wegen der geplanfen An-setzung von Kanaltalern auf den Befrieben der Slovvenen mit den Dienstsfellen des Reichskommissars fiir die Festigung deutschen Volkstums in Verbindung setzt. Von den abgesiedelten Personen bzw. Familien sind die Angehorigen der rassischen VVerfungsgruppe I und II im Altreich einzusetzen. Die Durchfiihrvng der Evakuierung erfolgf durch den Chef der Sicher-heifspolizei und des SD. 5. ) Bei der Evakuierung sind rusfungswirlschafIliche Gesichfspunkfe zu beruck- sichtigen; zu diesem Zweck ist das Einvernehmen mit dem zustdndigen Rusfungsinspekteur herzusfellen. Auch ist vor der Evakuierung in Zusam-menarbeif mit den Dienststellen der Reichsarbeifsvervvaltung zu prufen, ob ein kriegswichtiges Interesse an einem andervveitigen Arbeitseinsatz der betreffenden Person fiir die Dauer des Krieges bestehf. 6. ) Die Umsiedlung wird von meinem Beauftraglen in Karnten durchgefuhrf. Er ubernimmt die Umsiedler von der Amtlichen Deufschen Ein- und Riick-wandererstelle, Božen, an der Reichsgrenze und ist verantvvortlich tur die gesamte Lenkung der Umsiedler von dem Uberschreiten der Reichsgrenze an. Insbesondere hat er auch, tališ eine Umsiedlung von Hof zu Hof nichf moglich sein solite, tur eine vviirdige Unterbringung in der Zwischenzeit zu sorgen. 7. ) Die NS-Volkswohlfahrf bitfe ich, wie bisher, die Verantworfung tur die Verpflegung und Bekleidung der Umsiedler von der Reichsgrenze bis zur Ansetzung, die Befreuung der gesunden Kinder und Sauglinge in Kinder-garten und Krippen, sovvie die Unterbringung der nichfarbeitseinsatz-fahigen Alten mit Ausnahme der Gebrechlichen und Siechen zu uber-nehmen. 8. ) Den Reichsgesundheitsfiihrer bitle ich, wie bisher, die Unterbringung und gesundheitliche Versorgung von Kranken, Schwangeren, Gebdren-den und behandlungsbedurftigen Gebrechlichen zu ubernehmen und die Umsiedler in gesundheiflicher und hygienischer Hinsicht von der Reichsgrenze bis zur Ansetzung zu betreuen. 9. ) Die Forschungs- und Lehrgemeinschaft „Das Ahnenerbe" bitte ich, nach den bereits bestehenden Vereinbarungen in Zusammenarbeit mit der Dienststelle meines Beauftragfen in Karnten und der Amtlichen Deufschen Ein- und Ruckvvandererstelle in Božen die Sicherstellung und Verwalfung der Kullurgiifer zu ubernehmen. 10. ) Der Vermogensausgleich erfolgf nach den bisherigen Besfimmungen durch die Deutsche Umsiedlungs-Treuhand Gesellschaft m. b. H. 11. ) Ich bitfe, dafur zu sorgen, dass das VVohnungsbauprogramm tur 1940 im Rahmen der bereits bevvilligfen Bausloffkontingenfe schnellstens vollendef und das fiir 1941 beschleunigt in Angriff genommen wird. 12. ) Ich bitte, alle beteiligten Dienststellen, in Anbelracht der geringen Grosse der Volksgruppe und der kurzen Entfernung zvvischen Aussiedlungs- und Ansiedlungsgebiet, moglichst die ortlichen Stellen mit der Durchfuhrung der einzelnen Massnahmen zu beauflragen. F. d. R. d. A.: SS-Oberfiihrer gez.: H. Himmler Vir: Ferenc, Dokumenti . . str. 232-233 _y\!aslonj 5>o .!?o o 1x6 5 n 5 > Žrelec 1267 283 18 Bistrica v Rožu 2484 402 160 Borovlje 8483 916 608 Grabštajn 2511 711 47 Hodiše 1615 395 41 Kotmara vas 2418 775 9 Kriva Vrba 2435 636 223 Bilčovs 1503 379 3 Štalenska gora 2418 659 15 Žihpolje 1172 326 71 Gospa sveta 2809 557 94 Otok 1027 190 134 Možberk 3507 855 36 Osoje 554 110 50 Poreče 2318 449 340 Pokrče 2054 609 10 Šmarjeta v Rožu 1126 247 30 Škofiče 1870 507 11 Dholica 1880 569 7 Sele 868 183 — Omenjeni predeli Koroške so znani po tem, da imajo slabo razvito osnovno infrastrukturo, da so možnosti nadaljnjega šolanja minimalne, da je prometna povezanost krajev z javnimi prometnimi sred- stvi slaba, da je medicinska oskrba in oskrba nasploh na nizki ravni in da je struktura gospodarstva zelo neugodna. ZAPOSLENI PO GOSPODARSKIH PANOGAH, POLOŽAJU V POKLICU IN OBČEVALNEM JEZIKU 'E 5° V kmetijstvu in Slove jezik Nemš obče’ jezik gozdarstvu Pomočniki v kmetijstvu 17,8 5,8 in gozdarstvu Druge gospodarske 9,0 2,5 panoge Pomočniki v drugih 5,1 8,3 gospodarskih panogah 1,1 2,5 Nameščenci in uradniki 13,9 28,4 Strokovni delavci 13,8 18,1 Drugi delavci 39,3 34,5 Brezposelnost, posebno še zimska ali sezonska, predstavlja na Koroškem kronični gospodarski problem. Pri tem je značilno, da dosega tako imenovana zimska brezposelnost najvišjo vrednost v nekaterih občinah vzhodne koroške regije. Pogosto kar 12 do 15 %. Plače so v področjih, ki so gospodarsko manj razvite, nižje kot v razvitih regijah. Posledica tega je, da šolani, kvalificirani kadri zapuščajo manj razvite občine in iščejo delo v centrih. Problem dnevne migracije na delo pa je na Koroškem sploh že kroničen. Leta 1973 je na primer iz političnega okraja Celovec-dežela migriralo dnevno 56,66 %> nesamostojno zaposlenih. To je kar 13.539 oseb. V zadnjih letih pa se je menda problem dnevne migracije na delo še poslabšal. Ob vseh teh zelo negativnih ugotovitvah pa zasledimo, da v zadnjih letih koroško prebivalstvo vedno bolj spoznava, da je pogoj za bolj izenačene in enakopravne možnosti nadaljnjega družbenopolitičnega življenja celotne Koroške tako imenovani policentrični razvoj dežele. O tem, da je avstrijska družba dokaj močno centralistično organizirana, ne more biti dvoma. Na vseh področjih družbenopolitičnega življenja delujejo močni, za poprečnega državljana odtujeni, tako rekoč v celoti nepoznani in nepregledni centralistični sistemi. Splošno je znano, da o najbolj pomembnih političnih, gospodarskih in drugih odločitvah običajno sklepajo izven demokratično izvoljenih forumov. Parlament, deželni zbori in občinski sveti žal največkrat le formalno potrdijo, in to predvsem zaradi javnosti, že izven njih sprejete odločitve. Zato je včasih prav smešno, ko sledimo vehementno vodeni in agresivni razpravi v parlamentu, pri tem pa vemo, da se to dogaja predvsem zaradi tega, da bi si posamezne stranke pridobile več simpatij med prebivalstvom. Da avstrijske zvezne dežele razpolagajo z relativno malo pristojnostjo, nam postane jasno šele, če primerjamo nekatere druge evropske države, ki so federalistično organizirane. Znano je, da ima zveza ve- Potrebam južno- koroškega kmetijstva posveča skrb predvsem Skupnost koroških kmetov liko pristojnosti in da so dežele od nje močno odvisne, predvsem v finančnih zadevah. Manj pa je znano, da je centralizacija oblasti prav tako, če ne še bolj, prisotna na ravni deželnih vlad v odnosu do občin. Torej so občine močno odvisne od zveznih dežel, le-te pa od zveze na Dunaju. Medtem ko so v nekaterih evropskih deželah tako imenovana ljudska glasovanja (Volksbefragungen) ali referendumi že dalj časa pomembna oblika stalnega soodločanja državljanov, v Avstriji še pred kratkim tega ni bilo. V zadnjem času pa je tudi v Avstriji opaziti, da so politiki, kadar gre za pomembne odločitve, bolj previdni, bolj pod pritiskom „ljudskega mnenja". Vedno bolj pogosto lahko zasledimo, da se ljudje združujejo na podlagi skupnih interesov in da so se pripravljeni tudi aktivno boriti za svoje pravice. Bodisi, da gre za interese mladih, za del prebivalstva, ki se čuti ogrožen zaradi velikih posegov v svoje neposredno življenjsko okolje, za ljudi, ki se borijo za ohranitev in izgradnjo delovnih mest ali za narodne manjšine, ki se borijo za svoj obstoj in svoje pravice. Ali to mar pomeni, da postaja tudi avstrijska družba bolj osveščena, da skuša bolj zavestno soodločati o svojih življenjskih pogojih in o svoji usodi? Ali to morda celo pomeni, da je pred nami obdobje, ko bo moral vsemogoči centralizem postopoma le popuščati v korist tako imenovanega policentrizma? Nimam namena na tem mestu citirati nekaj nasprotujočih si podatkov o tem problemu. Vendar sem sam globoko prepričan, da centralistično vodenje družbe dolgoročno nima nikakršne prihodnosti. Sicer je res, da novi tehnični sistemi odpirajo "hove in nove možnosti izvajanja centralistične moči in oblasti in da si mogočne multinacionalne korporacije stalno izgrajujejo oblast, vendar je borba narodov in ljudstev sveta usmerjena v drugo smer. To je v smer odločanja o svoji lastni usodi, proti vsem oblikam imperializma, proti hegemonizmu in rasizmu. Ta bitka, ki letno terja na sto tisoče mrtvih in ranjenih, poteka v Južni Ameriki, Aziji in Afriki, seveda na zelo krvav način. V Evropi pa se ljudstva, mali narodi in narodne manjšine prav tako borijo za več demokracije, več soodločanja ter samostojnosti. Mirno lahko trdimo, da je tudi Koroška močno centralistično organizirana in vodena. Tega dejstva tudi ne morejo spremeniti nekatere posrečeno zastavljene akcije, ki bi jih lahko s skupnim imenom označili „iskanje stikov z bazo". Dejstvo je, da je centralistično zasnovan gospodarski koncept za Koroško povzročil to, da je le nekaj občin, ki so gospodarsko močne. Na južnem Koroškem lahko gospodarsko močnejše občine preštejemo na prstih ene same roke, čeprav šteje južna Koroška 35 narodnostno mešanih občin. Koroški centralni gospodarski prostor je pravzaprav omejen na trikot Celovec, Beljak, Šentvid na Glini in na občine v območju tega trikotnika. Ta prostor je deležen tudi najmočnejšega pospeševanja od dežele in države. Gospodarske in socialne potrebe prebivalstva Ziljske doline, Gur, severnega območja Karavank in celotnega vzhodnokoroškega predela ta gospodarski plan ne upošteva v zadostni meri. Da je trenutna situacija rezultat določenih načrtnih gospodarsko političnih ukrepov, je jasno. Vendar je prav centralistično naravnan gospodarski koncept največ kriv, da so Ziljska dolina, severno območje Karavank in vzhodna Koroška gospodarsko manj razvita področja Koroške. V zadnjih letih je opaziti, da se v omenjenih krajih vedno bolj zavedajo nakopičenih problemov. Predvsem vzhodna Koroška (Podjuna) se vedno bolj skuša organizirati in opredeliti svoje načrte na gospodarskem področju. Sem sodijo nova celoletna delovna mesta, izboljšanje strukture gospodarstva in gospodarsko sodelovanje s sosedno Slovenijo in Jugoslavijo. Sploh postaja vprašanje odprte meje v najširšem pomenu besede eno izmed pomembnih področij za sodelovanje južnega predela Koroške z Jugoslavijo in Slovenijo. Pod pojmom „odprta meja" moramo razumeti sprostitev gospodarskih tokov v obmejnih regijah Koroške ter Slovenije. Tak koncept policentričnega razvoja bo omogočil in odprl nove perspektive obmejnemu področju ter omogočil tudi narodnostno revitalizacijo območij, ki so bila ali so še slepo črevo. V teh procesih bo dobila manjšina tudi novo vitalno funkcijo in zato jih je treba z zaupanjem pričakovati. Otresti se moramo občutka, da je višek gospodarskega sodelovanja ob meji trgovanje in gospodinjsko nakupovanje. Odprta meja prinaša zgodovinski proces, ki mu moramo posvetiti vso pozornost. Tak razvoj je razveseljiv, saj hkrati pomeni tudi zaviranje močno prisotnega centralizma, ki je prisoten na deželni ravni. Čeprav je tak razvoj koristen celotni Koroški in čeprav je to demokratičen pristop k reševanju problemov, je zanimivo, da pravzaprav nobena koroška stranka v svojem programu ne predvideva policentričnega gospodarskega razvoja Koroške niti ne povečanja soodločanja regij in občin v zadevah, ki se tičejo njih in celotne Koroške. SKLEP S podatki, zbranimi na prejšnjih straneh, ni težko dokazati, kako močno je reševanje narodnostnega vprašanja odvisno od sociioekonomskih komponent, ki to nacionalno vprašanje tako bistveno opredeljujejo. Posebej na Koroškem je mogoče za to ugotoviti, da je na jezik in kulturo reducirano nacionalno vprašanje le vrh ledene gore, zatorej jezik in kultura v znamenju pripadnosti narodov nista že kar celotno narodnostno vprašanje. Ali povedano drugače: reševanje nacionalnega vprašanja ne more biti omejeno samo na reševanje jezika in kulture, in preteklost je na to tezo omejene pristope že dostikrat zapeljala v slepo ulico. Naša sedanja politika mora spričo tega obseči celotnost našega narodnostnega bivanja, vključno in celo predvsem z njegovimi socioekonomskimi elementi. Pri tem pa je treba tudi v praktičnem narod-nostnopolitičnem delovanju upoštevati stvarnost, ki je posledica socialnoekonomskega stanja, ki je po eni strani dano in ga moramo po drugi plati skupaj z vsemi demokratično naravnanimi prebivalci dežele spreminjati. Del te stvarnosti je med drugim dejstvo, da je naš narod v Avstriji socialnoekonomsko različno strukturiran, da je pod pritiskom različnih gospodarskih, idejnih in političnih vzvodov in da v svojem vsakodnevnem ravnanju ne nastopa kot narod (Slovencev), ker to tudi ne more: vsak pripadnik tega naroda ni vsak hip samo Slovenec, marveč je delavec, uslužbenec, kmet; vsak pripadnik tega naroda ni vključen sleherni hip v življenje in družbo kot Slovenec, marveč tudi kot katoličan ali socialist ali komunist. Po našem mnenju so brez perspektive prizadevanja, reducirati narodnostno gibanje na nekakšno zgolj slovensko nacionalno stranko, pa naj ima ta stranka v svojem nazivu še tako zveneče narodnostne in enotnostne besede. Taka slovenska nacionalna stranka ali volilna lista nikoli ne bo mogla razrešiti družbenih nasprotij, ki vladajo na Koroškem. Nasprotno, v trenutku, ko se slovenska nacionalna stranka proglaša za pribežališče „najboljših Slovencev", so že obstoječa nacionalna in družbena nasprotja še bolj zamotana. Verjetno je bralcem poznano, da se je slovenska stranka skoraj sto let skušala zasidrati med Slovenci na Koroškem. V vseh teh letih se je slovenski človek na Koroškem odločal za vse stranke, ki so na Koroškem kandidirale. In tudi tedaj, ko je bilo na Koroškem še sto tisoč Slovencev, je slovenska stranka zbrala komaj nekaj nad 9000 glasov. Pri zadnjih volitvah na Ko- 5 Koroški koledar 65 roškem je Koroška enotna lista, ki jo slovenska in nemško govoreča javnost na Koroškem pozna kot slovensko nacionalno stranko, dobila le nekaj več kot 4000 glasov. Upoštevajoč te zgodovinske izkušnje slovenskega naroda, ki danes živi v štirih evropskih državah, moramo koroški Slovenci ugotoviti: 1. Da je naš boj za narodno enakopravnost, obstoj in razvoj neločljivo povezan s socioekonomsko strukturo družbe, v kateri živimo, s socioekonomskimi silnicami, ki delujejo v prostoru, v katerem živi slovenska narodna skupnost. So-cioekonomske razmere velike večine dvojezičnega ozemlja (Ziljske doline, severnega območja Karavank, Vzhodne Koroške) niso najbolj ugodne za nadaljnji razvoj slovenskega naroda na Koroškem in prebivalstva sploh, ki živi v tem prostoru. 2. Da imamo v boju za ekonomsko krepitev južne Koroške in demokratizacijo koroške družbe močnega naravnega za- veznika med nemško govorečimi sodeže-lani na Koroškem. Naši politični in gospodarski koncepti morajo biti zastavljeni tako, da bodo upoštevali tudi interese in potrebe že močno odtujenega dela slovenskega naroda na Koroškem in velikega dela nemško govorečih sodeželanov. 3. Da je končno mobilizacijsko najbolj učinkovit koncept organizacije političnega dela, kar zadeva Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem, koncept fronte, ki združuje v boju za narodnostne pravice pripadnike različnih političnih in idejnih usmeritev, vendar pa od njih terja, da se povsod, kjer so politično in družbeno angažirani (v svojih strankah na primer) bojujejo za pravico Slovencev do obstoja in razvoja; kar zadeva odnose z drugo osrednjo organizacijo, pa je doslej pokazal nedvoumno učinkovitost koncept akcijske enotnosti, to je koncept dogovarjanja o osnovnih ciljih in koncept enotne akcije na podlagi teh dogovorov. Dipl. inž. Feliks Wieser Hotel Obir v Železni Kapli je bistveno povečal turistične ponudbe na južnem Koroškem Manjšinsko šolstvo na Koroškem v preteklosti in današnji stvarnosti Lela 1982 praznuje Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu 25. oblefnico obstoja. Septembra leta 1957, prav tedaj, ko je la gimnazija odprla vrata prvim dijakom, se je začelo tudi zadnje šolsko leto, ko je na narodno mešanem ozemlju Koroške veljala odredba o obveznem dvojezičnem šolstvu. Oboje je zadosten povod, da pogledamo šolsko problematiko Slovencev na Koroškem ne samo z očmi zgodovinarja ali kronista, temveč tudi z namenom, da se soočimo z nekaterimi aktualnimi problemi, ki nas na šolskem področju zadevajo kol narodno manjšino. Področje šolske vzgoje in izobraževanja je za vsako skupnost in še posebej za tiste skupine, ki si hočejo ohraniti svoj posebni značaj, torej tudi za narodnostno manjšino, zelo važno in občutljivo. Šola je ustanova, ki prispeva zelo bistven del k družbeni vzgoji, ker sooblikuje družbeno in skupinsko zavest otrok in mladine in posredno pravzaprav vseh slojev prebivalstva. Vrh lega ima šola pomembno vlogo tudi pri spreminjanju socioekonomske strukture. V prostoru, kjer prebivajo narodnostno in jezikovno različne skupine, se tem funkcijam pridruži še ena, ki je pomembna za razvoj v odnosih med različnimi skupinami: šolstvo je v takih okoliščinah važen sestavni del narodnostne politike. Pravica do izobrazbe je ena od temeljnih človekovih pravic. Uresničimo jo pa lahko edinole v družbi, kjer je zagotovljena splošna enakopravnost. Razlikovati moramo med ustavnopravnim jamstvom na eni in dejanskimi možnostmi za uresničitev te pravice na drugi strani. Zato naj ustrezna organizacija šolskega sistema in spremljevalni ukrepi omogočajo uresničenje te osnovne pravice, ne glede na spol ali socialno, nacionalno, geografsko in versko pripadnost. Eden avstrijskih strokovnjakov za geografijo in izobrazbo, Peter Meusburger, ki se je bavil tudi s šolskim položajem manjšin, ugotavlja, da igra pri manjšinah izobrazbena raven kol pomagalo za socialni in gospodarski vzpon še pomembnejšo vlogo kot pri večinskem narodu. Pravi, da morejo pripadniki manjšine samo s posebno visoko poklicno kvalifikacijo in z nadpovprečno izobrazbeno stopnjo doseči priznanje in se povzpeli v višje položaje. Zaradi tega izobrazbena raven ne postavi samo kretnice za možne poklice in socialni status posameznikov, od nje je odvisen tudi kolektivni socio-ekonomski status in kolektivna socialna mobilnost etničnih, jezikovnih in verskih manjšin. Šolstvo lahko večinski narod pod določenimi političnimi in ekonomskimi pogoji uporabi kot učinkovito sredstvo asimilacije, lahko pa je eden najvažnejših stebrov kulturnega obstoja in razvoja etničnih manjšin. Položaj šolstva in izobrazbena raven manjšine je zato odločilnega pomena za njen kulturni in gospodarski razvoj. Sklepa, da zato ni čudno, da je šol- sko vprašanje pri vsakem manjšinskem problemu osrednjega pomena.1 Tudi na Koroškem so se odnosi večinskega naroda do številčno šibkejše narodnostne skupine v deželi dobro izražali na področju šolstva. Bilo je v več pogledih važen sestavni del raznarodovalne in ponem-čevalne politike. Kot je vladajoči del večinskega naroda zlorabljal pridobitve socioekonomskega razvoja in tehničnega napredka za dodaten mehanizem raznarodovanja, je poskušal z ureditvijo manjšinskega šolstva napravili te vplive še globlje. šolsko področje je na Koroškem trajno konfliktno področje pravzaprav od uvedbe obveznega šolstva naprej. Cela področja in celi družbeni sloji so bili dolgo izključeni iz prizadevanj za vključevanje v šolsko vzgojo. Na Koroškem je bil slovenski predel zapostavljen dalj kot do sredine preteklega stoletja. Nepismenost je bila dalje kot v drugih predelih dežele huda ovira za vsestranski razvoj tega področja in njegovih ljudi. Eden izmed vzrokov za zapostavljanje je bilo tudi, da se je narodnostno razlikoval od ostalega dela Koroške. Kolikor so šole tedaj sploh obstajale, je bil v njih slovenski jezik večinoma zapostavljen, kar je bistveno pripomoglo k temu, da so se tudi v širokih slojih slovenskega prebivalstva oblikovali predsodki o lastnem jeziku in kulturi. Ko je poslala mreža šol na južnem Koroškem kljub temu gostejša in je oblastem na 5* Koroški koledar 67 USODA DVOJEZIČNEGA Er legle die Stellc bringen. Erklsrung tiar Lantiairegierung Landeshauplmann - Stellv ertrcter it sc h braditc imitr dem Beifall d#-« 'ies folgende Regier Kennln is: I i t s c h bra« lite folgendc Regierungserkldrung nacli den Bcstimmungen der Runde«. e r- ein kleiner Bruchfeil der Bcvolkerung elo-lau- vvenischer Multersprache ist, ein zvveisprn-zur cliiges Schul>ysiem eingefuhrt und fragen d us Kind nirht. ob (kutsch oder slowenisch, sonde r n fordern dic Erlernun" beider Spra-chen von jedem Schiller. Wir siad der Cberzeugung, dafi dies zum Vorteil der Vol-ker ist. dic un«cr Land bevvohnen. Wenn cs uns unmbglich war, imter den Erschwer-nisson der heutigen Žeit in knapp einein--L'-- Ziel zu ngssiinden von sieben Jahren konnen in der heutigen Zeit nicht mit einem Land ('«> ver Tassu n g frei ■hutlesresrierung ist tamkeit a gieru 'irksai gevnhlte Kamt-»ich vom ersten keit an bevvufit gewesen, die Aufgabe gerade dic gabe gera in Karnten dar le lagen hier vor: ausgesiedelten die nissen der heutigen halb Jahren zu dem ervvtinschten Z gelangen. so mufi jeder Eineiehtrig« slehen. dali mehr nicht durchzufiihrei l^ie Unterlaseungssiinden von sieben Jahren konnen in der heutigen Zeit nicht mit einem Schlage. guigemacht iverden. In gemeesener iiimmiiiiiiiimimiiiiiiiMiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiimimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiii 6 des Haratner ogledalo zlaganosti manjšinske politike Ab daB i ilawr daril Dure TOe blnzu, dali es'" isterreichs eine gemischle rung gibi. Wollle man bei jedem einzelnen dic elhnisdie Herkunft- feststellen, w(irde dies ganz unmogliche Resultate ergeben. Zur Schulfrage erklarte Dr. Gruber, dafi| sie bereits im Londoner Memorandum be-i antwortet wurde. Die meietcn Gemcinden haben eich ftir zweispracbige Schulen mit Pflichtunterricht in Deutsch und Slowenisch ftir alle Schiller ohne Unlerschicd der Mut-tersprache entachieden. Der Prasident der Sloweniechen Union bal seibsl diece Losung u,r. nls beela bezeiehnel. „ je- Molotowe Fragen in vussischer Sprach|c5 rJ "-""lliiiB it rTitim F63"* ^Zur^ič>wrmsciiei!i-lS5FiulIntige'r™IJH!' Isagte Minister Dr. Hurdes: „Die Osterreichische Volkspartei hat in ihren Leifsatzen festgelegt, dafi sie fiir dte Vlinderheiten die Kulturautonomie will. Dte Partei steht durchaus zu dem in den Leit-satzen festgelegten Grundsatz. Idi babe es dnher begriifit, dafi in Ktiniten eine Verord-nung erlassen wurde, die auf dem Geltiete des Sdinlwesens miter der Mitwirkung des slowenisdien Vertreters zustande gekommen ist nnd den Wiinschen der Slowenen Redi-nnng triigt. Idi halte es fiir svlbstverstiind-lidi, dafi diese Verordnung in allen ihren Teilen genau durdigefiihrt werden mufi, so dafi die slosvenisdie Beviilkernng, die nnter dem nazistischen Terror so ungeheuerlidi ge-litten hat, es anch in der Praxis erlebt, dafi Osterreidi gegeniiber den Mindcrheiten eine duldsame Haltung einnimmt und vor allem das neue Osterreidi in seiner demokratt-sdien Grundhaltung den begriindeten Wiin-sdien der Slovvenen anf dem Gebiete der Schule voli Rediinnig^ragt.-* Po zmagi nad nacifašizmom leta 1945 je bila na Koroškem uvedena obvezna dvojezična šola — da bi popravili krivice, ki so bile v preteklosti storjene koroškim Slovencem, kakor so trdili. Tedanji namestnik deželnega glavarja Fer-litsch je v deželnem zboru poudaril: „Prepričani smo, da je to v korist obema narodoma, ki živita v naši deželi.” Na to ureditev se je skliceval avstrijski zunanji minister Gruber pri pogajanjih za državno pogodbo. Označeval jo je kot „vzorno rešitev" in trdil: „Večina občin se je odločila za dvojezične šole z obveznim poukom v nemščini in slovenščini za vse šolarje brez razlike materinega jezika." In tudi avstrijski minister za pouk Hurdes je pozdravil uvedbo obveznega dvojezičnega šolstva in se zavzel za dosledno izvajanje tozadevne odredbe, „da bo slovensko prebivalstvo, ki je pod nacističnim nasiljem tako strašno trpelo, tudi praktično doživelo, da je Avstrija strpna do manjšin in da predvsem nova Avstrija v svojem demokratičnem nastrojenju v polni meri upošteva upravičene želje Slovencev na področju šole". SOLSTVA NA KOROŠKEM ^ ^ S0!ia2FH?ucR D®r + ^ ine!nsWobi!pmtei! tiolksicttung T AG E S Z E ITU N G FU R KARNTEN UND OSTTIROL |ahrqciug 19B8 , flVPTOH—h ________:^rr^.crrrn.^r^rrn: Klaganlnrt, MilHgooh, d«n 28. 3«pfmbT 1958 SptgeiieniwBnM muB gam veiscliwlnden VHtepmK bagri« anten Ertolg Ihres idveiangen Kampfes to Ule trele Biemennchelchmfl - Kur če Ancdme des Brlomelsch« Sdiolgesenes kom cin Choos bn MJndertienerechuiweien rertiindcm - Eridflnmg der Kitmtner OVP uel.ld.n« »b« 4M UaternckMpraaka icradna Ma< llbu «M MlalUlUrk« IUJIUU la «*• SOdllmlu.r S Ut* L»a4*wl*n*asa« <*r OfUmUbUckea V*llia* BaaMd ■■ dl« FrdbcII dar Mal« .ant J ah ran klmpfi dl* 0«t«rTwcdiwtw Volk«p*rl*l **«en dan undrraokrMlertim 5pr»cn«u»»n« m d« Seiultn d« fam »oht-apracdi^en OaMatas K Imun* Dn OVP im-kantoni* dM BaadOrarun« m Ihmm WMarti nacn fraler Cnuchaidun* b*iQ*IK* dar Un- UattahOapncdu aa dan Voltu- und H----*- «Meden SCdklmlane Dl« OVPuBtal« Mi Idi' e1*u^ “ !n'r s?1^ iEHP^ ^Ur‘vl »til 1^*0 Sti*jd- Žb^Hl™iE;5 =13 ■ ^ ------- se je dvoje-demokraflčne Čim pa je Avstrija dobila državno pogodbo in s tem svojo neodvisnost, žična šola iz ureditve” in »vzorne rešitve" spremenila v »jezikovno prisilo". S protizakonitimi šolskimi šfrajki so nemški nacionalisti izsilili protiustavni odlok deželnega glavarja, s katerim je bila dotedanja ureditev ukinjena, na njeno mesto pa je stopil manjšinski šolski zakon z diskriminacijskim načelom prijav. Toda tudi sedanja nedemokratična in skrajno skrčena ureditev je nemškim nacionalistom še preveč in že pripravljajo nov napad še na zadnje ostanke dvojezičnega pouka. Spet je signal dal KHD in stranke mu poslušno sledijo. Der KARNTNER HEIMATDIENST fordert mit grijlitem NacHdrudi: Gelrennte Schulen bzw. Klassen tur Deutsche und Slovrenen in Siidkarnten |m Interessel der Chancengleichheit. Fur Deutschkarntner Kinder die osterreichische Form der Pflichtschule! Dem Bevdlkerungsverhaltnis Rechnung tragende Anzahl von Lehrerposten in Siidkarnten 1 tur Deutschkarntner! (Nationaler Proporz.) Ruf der Heimat, 53/1980 I LHSTV. STEFAN KNAFL * 1 sgrup, i bau und die Sicherung der beste-1 hendon Betriebe genauso wie die I Ansiodlung von neuen heimischen Karntner Betrieben. Grundlage der Volksgruppen politik der letzten Jahre ist die Parteienvereinbarung vom 1. Juli 1976. Im Punkt 6 dieser Parteien-vereinbarungzist vorgesehen, daB nach Inkrafttreten des Volksg pengesetzes und der dort von sehenen Verordnungen die Auf-nahme von Verhandlungen uber , eine Neuregelung auf dem Gebiet des Schulwesens nicht ausge-schlossen ist. Es scheint mir not-L wendig, daruber nachzudenken, 1 wie auch dieser Teil der Vereinba-| rungvom 1. Juli 1976 einer einver-f nehmlichen Losung zugefuhrt ' werden kann. Ich hoffe, daB die Karntner Volkspartei mit diesen ihren Vor stellungen auch bei der Mehrheit in diesem Lande durchdringV Volkszeitung, 10. 10. 1981 FPČ-Bezirksparteileitung Klagenfurt/Land und Vtilkermarkt: Minderheitenschulgesetz a ufOrunddesMInderheltenschul-| ^ gesetzesvurden InSSOtmelnden J~\.K&rntcn3 zwelsprachlge Volka- I schulen elngerlchtet. FUrdle Kinder ah I der 5. Schulstule stehen 24 Hauptschu- j len Im SUdk&rntner Raiun und In den I Stkdten Klagenfurt und Vlllach berelL I Die črtllche Festlegung erfolgte aut j Orund des § 10 des Mlnderhelten-1 Schulgesetzes, wo es helDt, daB die ge- I troffene Regelung bls zur Erlassung el- ] ner amtllchen Mlnderhelten testa tel < lung zu gelten habe. I Die gehelme Erhebung der Afutter-1 sprache wurde 1976 durchgeftlhrt, und | die Ergebnlsse llegen berelts vor. Auf Grund dergegebenen Tatsachen erschelntes notvendlg, elnc endgUltlge LOsung zu treften, zumal bekannt Ist, daB an einer Relhe von Schulen durch Jahre Mn durch Jceln Klnd mehr zum I zvelsprachlgen Unterrlcht angcmeldetj Karntner Nachrichten, 22, 10. 1981 Koroškem uspelo spremeniti tiste slovenske šole, ki so nastale po letu 1848, v dvojezične, je nastopila naslednja faza diskriminacije slovenskega življa: šola je postala izredno važno sredstvo germanizacije. Slovenski jezik je služil v izobraževalnem procesu samo tako dolgo, dokler učenec ni v skromni meri mogel pouku slediti v nemškem jeziku. To je v glavnem čas tako imenovane utrakvistične šole. Danes se je lej politiki pridružila še ena, ki jo zaradi današnje stopnje v družbenogospodarskem razvoju manjšina občuti zelo izrazito: zaradi nezadostno razvejane strukture in šolskega profila je manjšina ovirana v svojem vsestranskem družbenem razvoju. Za razmere v slovenski narodni skupnosti na Koroškem na splošno velja, da se le neradi in kritično soočimo z manjšinskim šolstvom, včasih tudi zaradi tega, ker se ustrašimo demagoškega argumenta, ki pride zdaj iz ust tistih, ki bi radi demontirali del naših pravic, zdaj iz vrst skrbnikov šolstva na Koroškem, da se bo zamajala in sesula celotna zgradba dvojezičnega šolstva, če se bomo zavzeli za spremembo obstoječega sistema z namenom, da ga dopolnimo in izboljšamo. Slovenska narodna skupnost no Koroškem je zlasti v novejši zgodovini občutila, kako neločljivo sta med sabo povezani narodnostna in gospodarska diskriminacija. Nam samim ne sme biti vseeno, kakšne možnosti nam nudi država na področju šolstva in kakšen sistem manjšinskega šolstva potrebujemo glede na splošno stanje manjšine in prostora, v katerem živimo. Tudi država mora imeti interes, da ne ohranja ali ustvarja potencialnih žarišč konfliktov, ki nastajajo ali so povsod tam, kjer so za- postavljena področja in skupine. Da bi občutili probleme in vrzeli v manjšinskem šolstvu na Koroškem, poglejmo na njegov razvoj in sedanje stanje. Vojaška zmaga nad fašizmom, h kateri so tehtno pripomogli tudi koroški slovenski partizani in drugi antifašistični borci, ki so delovali na tem ozemlju, je na Koroškem postavila na dnevni red urejanja povojnih družbenih razmer kol eno ključnih vprašanj tudi vprašanje odnosa do slovenskega dela koroškega prebivalstva; pri tem je dobilo šolstvo središčno vlogo. Ureditev šolskega vprašanja je bila ozko povezana z ureditvijo mejnega vprašanja med Avstrijo in Jugoslavijo. Prvo povojno poletje in jesen sta prinesla koroškim Slovencem na področju šolstva v primerjavi s preteklostjo bistveno novost: v okviru obveznega dvojezičnega šolstva je dobila slovenščina bolj enakopraven položaj kot poprej v dobi t.im. ufrakvističnega šolstva. Pravna podlaga za boljši položaj slovenščine pri pouku je odredba provizorične koroške deželne vlade o novem oblikovanju dvojezičnih ljudskih šol na južnem delu Koroške z dne 3. oktobra 1945. Izpovedani namen zakonodajalca je bil, prispevati k poravnavi krivice, ki je prizadela koroške Slovence v času nacionalnega socializma.2 Ali so Angleži odredbo vsilili! — Med argumenti proti odredbi o obveznem dvojezičnem šolstvu se je vse do konca njene veljavnosti na vidnem mestu pojavljala trditev, da jo je angleška zasedbena sila vsilila. Čeprav so prvi povojni meseci na Koroškem raziskani v nezadovoljivi meri, lahko zanesljivo trdimo, da ni bilo tako. Ne samo, da so zagovorniki te teorije do danes ostali brez dokazov, nam ohranjena pričevanja in razprave o prvem povojnem razdobju na Koroškem to trditev postavljajo na laž. Ravno tako kot vemo, da je provizorična koroška deželna vlada dobila oblast od zastopnikov nacionalsocialističnega režima, tudi vemo, da v sejnih zapiskih deželne vlade ni zaslediti opozicije angleške vojaške vlade do koroške deželne vlade.3 Sicer je britanska vojaška vlada 26. maja začasno prepovedala deželno vlado in dovoljevala le tako imenovani „konsultativni deželni odbor", vendar je vsebinsko in personalno ostalo vse pri starem. Glavni cilj zasedbene sile na Koroškem so v prvi fazi bili ustvariti pogoje za normalno delo, izključiti nacionalsocialistični element in rešiti vprašanje slovenske manjšine.4 Vprašanje slovenske manjšine je dobivalo pri tem vedno vidnejše mesto, vsekakor zato, ker je bilo aktualno mejno vprašanje. Dne 13. junija je konsulta-tivni odbor sprejel izjavo, v kateri najavlja med drugim tudi obnovitev slovenskega šolstva na podlagi utrakvistične šole.5 Od 25. julija naprej spet deluje koroška deželna vlada, katere član je bil do konca leta tudi dr. Joško Tischler. Iz zapiskov lega telesa izhaja, da je deželna vlada načelno soglašala, da je posebej omenjeno področje dežele treba trajno imeli za dvojezično ozemlje, kjer naj bi bile šole dvojezične.6 Dne 16. avgusta je Joško Tischler imel priložnost, da okvir nove šolske ureditve, o katerem so tekli pogovori že prej in so bile vse frakcije koroške deželne vlade o njem že predhodno seznanjene, predstavi deželni vladi. „Ob meji živimo in ob meji ostanemo, pa najsi mirovna konferenca odloči tako ali tako. Iz tega dejstva sledi, da moramo nujno najti pot do sporazuma in pri tem naj nam pomaga šola," je med drugim zagovarjal koncept obvezne dvojezične šole in deželna vlada ga je enoglasno načelno osvojila.7 Podroben načrt so do začetka septembra izdelali Legat, Just in Aichholzer. Tedaj so ga dobile v oceno stranke, deželna vlada pa ga je na svoji seji 3. oktobra sprejela. Joško Tisch-ler v spominskem zapisu ugotavlja, da je „v vseh bistvenih točkah ostal predloženi načrt nespremenjen, čeprav so se na seji iznesla prav različna mnenja in predvsem strah, da bodo otroci znali premalo nemščine."8 Seveda sta zakonodajalec in šolska oblast računala s težavami in v prvih povojnih letih sta tudi priznavala, kaj je glavna ovira za nedoslednost ali celo neupoštevanje odredbe. „Deželni šolski svet pričakuje, da bodo vsi, ki so udeleženi pri izvedbi te odredbe, zastavili vse svoje sile, da izpolnijo namen zakonodajalca, prispevati delež k poravnavi krivice, ki je pri- zadela koroške Slovence v času nacionalsocializma.”’ Največja ovira je bil duh, ki ga je na južno Koroško zaneslo nemško nacionalno gibanje in so ga v tem prvem povojnem obdobju zastopali nekdanji nacisti. ..Povsod tam, kjer so učitelji na pravem mestu in se starši učenju drugega jezika ne upirajo, so rezultati dvojezične šole razveseljivi," ugotavlja Landeszeilung še 1953. leta.’8 Sestavni del povojnega avstrijskega in koroškega političnega razvoja je bil boj za avstrijsko državno pogodbo in v zvezi s Koroško boj za senžermenske meje z Jugoslavijo. V okviru teh prizadevanj je imelo dvojezično šolstvo pomembno vlogo. Prva leta povojnega življenja opazimo težnjo, da na deželnem političnem prizorišču antifašistično izhodišče in upoštevanje človekovih pravic manjšine bolj in bolj izgubljala veljavo, na najvidnejše mesto med argumenti za ohranitev odredbe o obveznem dvojezičnem pouku pa stopi zunanjepolitični ozir. Taktično zagovarjanje obveznega dvojezičnega šolstva zasledimo v debatah koroškega deželnega zbora, v avstrijskem parlamentu, posebej pa tudi na pogajanjih za mirovno pogodbo zaveznikov z Avstrijo. Omeniti velja, da o manjšinskem šolstvu do leta 1950 v deželnem zboru ne razpravljajo pogosto, če ga pa omenjajo, se omejujejo skoraj izključno na deklarativne izjave, debate pa skušajo v kali zatreti. V eni načelnih izjav ob prvi obletnici zmage nad fašizmom v povzetku enoletnega dela deželni zbor ugotavlja: „Na jezikovno mešanem ozemlju je uveden nov šolski tip, ki popolnoma ustreza tamkajšnjim nacionalnim razmeram."'1 Leto pozneje poslanec ljudske stranke Albin Petschnig ugotavlja, da „je prebivalstvo jezikovno mešanega področja samo po sebi razumljivo rado pripravljeno naučiti se obeh jezikov."17 Do močno razhajajočih se mnenj v deželnem zboru prvič pride 24. 3. 1948. „Z veseljem slišimo, da je od 377 ljudskih šol v deželi 106 dvojezičnih, ki imajo 359 razredov. Iz tega Za otvoritev novega šolskega poslopja so šolarji v Zitari vasi pripravili pester spored v obeh deželnih jezikih izhaja, da smo se potrudili ustreči željam in zahtevam naših slovenskih dežela-nov," poroča socialistični poslanec.13 Isti Petschnig, ki je pred letom dni zagovarjal dvojezično šolstvo, vnese v deželnozborsko razpravo možnost povpraševanja staršev.” V tem obdobju se proti odredbi že močno zaletava Zveza domovini zvestih južnih Korošcev, neke vrste predhodnica koroškega Heimafdiensfa. Na mednarodnem prizorišču se istočasno avstrijski zunanji minister Gruber trudi pokazali manjšinsko politiko v najiepši luči. Temu ustrezajo tudi pohvalne uradne ocene uspehov dvojezičnega šolstva, ki se močno razlikujejo od slovenskih ocen tedanjega časa. Poslanec Ebner (SPti) je 1. 4. 1947 pri prvi obsežnejši razpravi o manjšinskem šolstvu podal poročilo o uresničevanju odredbe in navedel, da se odredba v polni meri upošteva na 82 šolah od skupno 104 ljudskih šol prizadetega območja, da jo na 16 šolah le deloma upoštevajo, na šestih pa sploh ne.ts Torej tudi uradno poročilo deželne vlade ni moglo popolnoma zanikati pomanjkljivosti in nedoslednosti. Ko je Franci Zwifter po petih letih obvezne dvojezične šole analiziral položaj, je prišel do dosti bolj negativne slike: „Točen pregled stanja dvojezičnega pouka na vseh šolah je pokazal, da se na več kot polovici dvojezičnih šol zakon iz leta 1945 sploh ne ali zelo skromno in površno izvaja."16 Če pogledamo na razvoj po poa'pisu avstrijske državne pogodbe, potem je Zvrittrova ocena vsekakor fočnejša. Odredba o obveznem dvojezičnem šolstvu je po letu 1945 do danes v celotni manjšinski zakonodaji edini zakonski predpis, o katerem moremo brez večjih pridrž- kov trditi, da je nastal v sodelovanju z zastopstvom slovenskega prebivalstva. Kljub temu, da je prišlo med Slovenci samimi do deloma razhajajočih se pogledov na šolsko ureditev iz leta 1945, je dejstvo, da so jo ocenjevali kot docela znosno za manjšino v deželi in primerno za koroške razmere, če bi se je vsebinsko tudi držali. Slovenske organizacije so skrbno opazovale razvoj na področju šolstva. Zavzemale so se za dosledno izvajanje odredbe ter sproti navajale primere in idejna ozadja kršitve odloka. Interno so se zavedale, da odlok iz leta 1945 ne bo nekaj trajnega. Zasluga slovenskih organizacij pa je, da jim je vse do podpisa avstrijske državne pogodbe uspelo ohraniti veljavnost odredbe, kljub ojačanim napadom na šolsko ureditev. Ti napadi so se zlasti začeli po letu 1949, ko so velesile sprejele sklep, da ostane meja med Jugoslavijo in Avstrijo nespremenjena, povezan s sklepom, da poseben člen avstrijske državne pogodbe mednarodnopravno zaščiti pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. V tej zvezi je treba posebej opozoriti tudi na dejstvo, da se je Avstrija načelno borila proti posebnemu členu avstrijske državne pogodbe, ki bi vseboval manjšinske pravice. „Kar se tiče zaščite jezikovnih manjšin v Avstriji, je ta z avstrijsko ustavo popolnoma zajamčena ... Avstrijski vladi se dodatna zaščita s to pogodbo ne zdi potrebna... Če pa jugoslovanska vlada meni, da je lahko pomirjena glede usode slovensko govoreče manjšine samo tedaj, če je manjšina v kakršni koli obliki deležna mednarodne zaščite, mislim, da bi morda bila avstrijska vlada pripravljena, da v tej pogodbi nekako zasidra omenjena ustavna določila," je avstrijski zunanji minister Gruber dejal 28. februarja 1949 v Londonu.” Glavna gonilna sila napadov na dvojezično šolo je postala VdU, ki je v glavnem združevala pristaše nemško nacionalistične ideologije. Nemškonacionalni tabor po letu 1945 štiri leta ni imel svoje stranke, ker je bil od začetka avtoritarnega avstrijskega režima do zloma tretjega rajha sestavni del nacionalsocialistične stranke in njene strahovlade. V „ Z vezi neodvisnih" (Verband der Unabhtingi-gen), predhodnici današnje svobodnjaške stranke (FP'0), je leta 1949 dobil svojo legalno strankarsko organizacijo. Pri parlamentarnih volitvah tega leta je v Avstriji dobil 12 °/o glasov, pri de-želnozborskih volitvah na Koroškem pa celo 20,6 %. Prva posledica v koroškem političnem življenju je bila, da so zrušili prej Še vsaj na najvišji ravni v glavnih potezah navzven čuvano enotnost ljudske in socialistične stranke do manjšinskega vprašanja. ,.Doslej je bila navada, da smo vprašanje Koroške in posebej vprašanje jezikovno mešanega ozemlja imeli za stvar celotnega koroškega ljudstva, ne pa za stvar ene stranke," je potožil deželni glavar VVedenig 1. avgusta 1950,11 ko je Zveza neodvisnih deželni zbor prvič konfrontirala s predlogom, da naj se obvezno dvojezično šolstvo ukine. Od tega leta naprej preide borba proti dvojezičnemu šolstvu z lokalne ravni na deželno in tam postaja vse bolj ena osrednjih tem političnega boja protislovenskih sil in spogledovanja strank z nemškonacionali-stičnim delom koroških volivcev. Že leta 1951 VdU ultimativno zahteva, naj se odredba ukine, v nasprotnem slučaju pa grozi s „sa-mopomočjo".19 Ker spada šolska zakonodaja v pristojnost zveze, sta bila tudi dunajski parlament in zvezna vlada od leta 1950 naprej ponovno konfrontirana s tem vprašanjem. Zlasti v letih 1951 in 1953 beležimo dva resna poskusa, da bi s pomočjo zakona na novo uredili manjšinsko šolstvo. V osnutku avstrijskega prosvetnega ministrstva za zakon o ureditvi učnega jezika na javnih šolah na Koroškem je zakonodajalec izhajal iz tako imenovane pravice staršev; koroški načrt iz leta 1953 pa je predvsem krajevno skušal skrčiti ozemlje, kjer bi se poučevalo dvojezično. V vlogah o manjšinskem šolstvu na avstrijske oblasti so se manjšinske organizacije izjavljale proti vsakemu poslabšanju stanja, ki so ga opažale in so ga vsebovali tudi zakonski osnutki za nov šolski zakon. „Ne da bi hoteli reči, da je uredba Provizorične koroške deželne vlade o novi ureditvi dvojezičnih šol v južnem predelu Koroške z dne 3. oktobra 1945 (v besedilu sklepa z dne 31. 10. 1945) idealna rešitev šolskega vprašanja na Koroškem, izjavljamo, da se nam vidi ureditev jezikovnega pouka na Koroškem po tej ureditvi še vedno boljša, kakor pa bi bila ureditev po predloženem načrtu prosvetnega ministrstva. Le izvajati bi se morala zavestno in dosledno. Koroško deželno vlado spominjamo na njeno slovesno izjavo v koroški deželni zbornici 28. 1. 1947. leta. Spominjamo na govor avstrijskega zunanjega ministra Gruberja dne 28. 4. 1948 na konferenci namestnikov zunanjih ministrov v Londonu, v katerem je prav s to uredbo skušal dokazovati lojalno in pravično postopanje Avstrije s koroškimi Slovenci," je rečeno leta 1951 v stališču Slovenske prosvetne zveze k osnutku zakona o ureditvi učnega jezika na javnih šolah na Koroškem.18 Organizacije so se zavzemale za to, da bi bil slovenskim otrokom zajamčen pouk v materinščini, in s tem v zvezi nasprotovale zahtevi, da naj je izhodišče ureditve jezikovnih razmer v šoli izjava staršev ali ugotavljanje narodnih in jezikovnih razmer po občinah in šolskih okoliših. ..Strmimo nad brezsrčno topostjo, ki noče priznati, da so mnogi starši zaradi neenakopravnosti slovenskega jezika pred avstrijskimi oblastmi in uradi, svoje gospodarske odvisnosti, vsled svoje dosedanje vzgoje, zaradi katere ne morejo pravilno oceniti pomena pouka in izobrazbe v materinem jeziku, nezmožni se pravilno odločati. Z osupljivo brezbrižnostjo, ki naravnost vzbuja odpor, gre ta načrt mimo dejstva, da so v nemški avstrijski družbi močne sile, ki načrtno in vztrajno, s pritiskom in prigovarjanjem, z izrabljanjem svoje gospodarske, kulturne in politične premoči delajo na to, da bi preprečile, da bi se slovensko govoreče prebivalstvo Koroške priučilo pismene slovenščine." Tudi to je citat iz vloge SPZ z dne 14. 12. 1951.11 Važen sestavni del vlog so bile tudi želje in zahteve po izgradnji šolskega sistema za manjšino, zlasti zahteve po gimnaziji, učiteljišču in kmetijski šoli. Tu- V dvojezičnem otroškem vrtcu v šentprimožu se v skupni igri spoznavajo otroci iz obeh narodnih skupin di lo težnjo naj ponazori odlomek iz vloge SPZ na zvezno ministrstvo za pouk z dne 18. 7. 1947: »Slovenska prosvetna zveza kot organizacija, ki skrbi za prosvetno življenje koroških Slovencev, se obrača na zvezno ministrstvo na Dunaju, da podvzame ukrepe, ki bodo zagotovili z začetkom novega šolskega leta 1947/48 mladini Slovenske Koroške pogoje za boljšo šolsko vzgojo. Z ozirom na to, da je doba germanizacije, predvsem pa, da so leta nacističnega terorja povzročila nepopravljivo škodo v kulturnoprosvetnem življenju slovenskega ljudstva na Koroškem, zlasti pa v šolski vzgoji slovenske mladine, smatramo, da je potrebno pristopili nemudoma k ukrepom, ki bi še pred zaključkom mirovne pogodbe, katere čas je še vedno nedoločen, zagotovili koroškim Slovencem takojšnjo možnost izobrazbe mladine in šolanje vzgojnega kadra. Zato predlaga Slovenska prosvetna zveza zveznemu ministrstvu za pouk, da že z začetkom šolskega leta 1947/48 ofvori za koroške Slovence naslednje šole: 1. slovensko realno gimnazijo v Celovcu, 2. slovensko učiteljišče v Celovcu, 3. slovensko kmetijsko šolo za fante in dekleta, in da izstavi dovoljenje slovenskim maturantom za študij na univerzah slovanskih držav." Dne 24. septembra 1947 je SPZ poslala deželnemu šolskemu svetu podroben načrt za slovensko gimnazijo, imenovala učne moči in predlagala, da se namesti v prostorih Družbe sv. Mohorja. Kot vemo, pa do izgradnje manjšinskega šolstva do leta 1955 ni prišlo. Videli smo, da v desetletnem obdobju dvojezičnega šolstva od konca vojne do podpisa avstrijske državne pogodbe torej nikakor ni manjkalo poskusov, da bi ga s pomočjo zakonov krajevno in vsebinsko zožili. Značilno za to desetletje je, da je prevladovala disciplina obeh vladnih strank, ki sla, kot je iz njune argumentacije razvidno, iz taktičnih razlogov ohranjevali odredbo iz leta 1945. Kljub ohranjanju odredbe pa sla notranje prispevali k temu, da so zamude in zavestno oviranje vedno bolj ožili prostor slovenščine v šoli. Denaciiika-cija učiteljstva je bila površna, ni bilo zadosti skrbi za strokovno usposabljanje učiteljskega naraščaja, vse obdobje so ostale velike vrzeli na področju učbenikov, pri pouku samem pa so se pojavljala vedno večja odstopanja od odloka. Značilno za odnos do obveznega dvojezičnega šolstva pa je tudi, da so v javnih občilih njegovi nasprotniki imeli neprimerno mnogo prostora. Vse to je prispevalo k temu, da je bilo obvezno dvojezično šolstvo že ob podpisu avstrijske državne pogodbe močno omajano in okrnjeno, ne zato, ker bi bilo načelo slabo, temveč zalo, ker na področju manjšinske zaščite vodilni politični stranki na Koroškem nikoli nista posvečali zadosti skrbi vzgoji k obojestranskemu spoštovanju med narodoma na Koroškem. Obe sta, ljudska stranka bolj, socialistična manj, že podlegli oportu-sia bili soočeni z organizirano nemško nacionalistično in šovinistično skupino. Če gledamo iz tega zornega kota, potem je bila ukinitev obveznega dvojezičnega šolstva po letu 1955 lakorekoč samo še vprašanje časa. Seveda tudi bese- zgodaj nizmu, ko dilo tistega dela sedmega člena, ki govori o pravici manjšinskega šolstva, ni ravno posrečeno formulirano, če upoštevamo več kot stoletno zgodovino šolstva in protislovenskega delovanja na Koroškem. Kako je že zapisal Edvard Kardelj v svojih spominih: „Po vsej priliki je bila Koroška eno izmed vprašanj za medsebojna pogajanja in popuščanja velesil..Tudi Kreisky, ko govori o avstrijski državni pogodbi, nikoli ne pozabi omeniti, da je bila rezultat popuščanja med blokoma. Izgleda, da smo bili Slovenci na Koroškem in naše pravice del tistega drobiža, ki se ga, gledano v svetovnih razmerjih, zanemari, ko se sporazumeva o na videz večjih političnih korakih. Tako je v zboljšujočem se mednarodnem položaju, čigar izraz je tudi medsebojni odnos velesil in njihov odnos do Avstrije, prišlo do podpisa avstrijske državne pogodbe. Avstrija se je v sedmem členu te pogodbe obvezala, da bo varovala pravice slovenske in hrvaške manjšine. Drugi odstavek sedmega člena posebej govori tudi o manjšinskem šolstvu: »Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem ali hrvaškem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol (.. .)." Slovencem je bilo vse od leta 1955 naprej jasno, da je »duh in ne črka, ki daje pogodbi življenje" in da besedilo ostane mrtva črka, ki je podvržena dobrohotnemu ali zlovoljnemu tolmačenju, kot piše v uvodu k skupni Spomenici koroških Slovencev z dne 11. oktobra 1955. Posebej k področju šolstva pa spomenica ugotavlja, da »sporazumna rešitev šolskega vprašanja pomeni preizkuš- njo za resnično demokracijo". Če pogledamo, kako je Avstrija po letu 1955 sprejemala manjšinsko zakonodajo, moramo ugotoviti, da ji je sedmi člen služil bolj za demonfažo manjšinskih pravic kot pa za njihovo izpolnitev. To sliko si ustvarimo tudi na področju šolstva. Tak razvoj nam poslane razumljiv, če se spomnimo na odnos dela avstrijskih politikov do državne pogodbe in če upoštevamo posebne pogoje, v katerih se je urejevalo manjšinsko vprašanje posebej na Koroškem. Rečeno je bilo, da se je Avstrija dolgo upirala posebnemu členu, ki bi v avstrijski državni pogodbi določal pravice narodnih manjšin. Koroška je tudi dežela, kjer ima nemški nacionalizem dolgo tradicijo. Videli smo, da dejavnost nemškonacionalnega tabora ni zamrla niti v času, ko je bila Koroška zasedena. Še bolj neovirano in neprikrito so se začele nemškonacio-nalisfične sile organizirati po podpisu avstrijske državne pogodbe. Protislovenske sile so se po podpisu tako hitro znašle tudi zaradi tega, ker avstrijske oblasti niso dosti resno jemale antifašističnih korenin in določil tega dokumenta, na katerem temelji neodvisnost in svoboda naše države. Četudi je Avstrija v sedmem členu državne pogodbe prevzela obveznost, da zagotovi Slovencem na Koroškem osnovni pouk v materinem jeziku in preko tega tudi enakopraven položaj na vseh drugih ravneh vzgoje in izobraževanja, danes o enakopravnosti Slovencev na tem bistvenem področju pravic ne moremo govoriti. Ugotovili moramo, da so oblasti Slovence ravno tako kot na številnih področjih družbenega življenja tudi na področju šolstva izključile kot enakopravnega partnerja. Nazorno se to kaže še pri postopkih za uzakonitev raznih sprememb na področju manjšinskega šolstva. Pogledi Slovencev v letih po podpisu avstrijske državne pogodbe nikoli niso bili upoštevani, ne pri ukinitvi obveznega dvojezičnega šolstva, ne pri izdelavi zakona o manjšinskem šolstvu, ne pri reformah šolske mreže. Tudi tako imenovani fri-slrankarski sporazum iz leta 1976 kaže, da imajo vrhovi parlamentarnih strank danes isto gledanje. Zakonske spremembe na področju šolstva so skoraj redno vsebovale za slovensko manjšino tudi poslabšanje. Temeljno poslabšanje je bil manjšinski šolski zakon iz leta 1959, ki je poslal pravi mejnik v manjšinski politiki Avstrije. Ni samo potrdil odstranitev slovenščine kol drugega v šoli obveznega deželnega jezika, sprejel je vse najpomembnejše zahteve nemško-nacionalističnih protislovenskih krogov okoli koroškega Heimaldiensta, med drugim to, da naselitveno ozemlje koroških Slovencev ni znano in da je treba zalo in kot pogoj za izvajanje določil avstrijske državne pogodbe izvesti ugotavljanje manjšine. Nove ostrine je vsebovala reforma mreže osnovnih šol. Od šolskega leta 1958/59 do danes so ukinili 19 osnovnih šol, kjer je bilo možno prijaviti otroka k dvojezičnemu pouku. Opustitev teh šol siromaši infrastrukturo velikega dela področja, kjer prebiva slovenska narodna skupnost. Poslabšanje pomeni sprememba zakona o prevedbi plač iz leta 1976, ker je iz pogojev, ki jih mora izpolnjevati kandidat za ravnatelja dvojezične šole, črtano dokazano znanje slovenščine in kvalifikacija za poučevanje lega jezika. Tri-strankarski sporazum najavlja dodatno poslabšanje. Nemškonacionalistične organizacije se kljub temu, da veljavna manjšinska šolska Tudi otroški ..Naš otrok" v Celovcu vzgaja v obeh deželnih jezikih ureditev asimilacije manjšine ne ovira (česar niti sami ne zanikajo), že nekaj let zaganjajo v sedanjo ureditev manjšinskega šolstva; izhajajoč iz izkušenj Slovencev v Avstriji po podpisu avstrijske državne pogodbe lahko sklepamo, da bodo stranke končno tudi na tem področju kapitulirale pred protislovenskimi silami, če demokratične sile v Avstriji ne bodo dosti močne. Avstrijske oblasti na področju manjšinskega šolstva Slovence upoštevajo kvečjemu kot jezikovno skupino, ne pa kot narodno skupino z lastno zgodovino ter vsestransko bogato kulturno tradicijo in sedanjim življenjem. Negativni odnos do teh elementov, ki bistveno sooblikujejo zavest, se izraža v učnih načrtih in učbenikih, ki se uporabljajo v avstrijskih in koroških šolah, še bolj pa na razvejanosti manjšinskega vzgojnega in izobraževalnega področja. Poučno je, da si tudi ogledamo, kako se je manjšinsko šolstvo na Koroškem razvijalo v okviru avstrijskega šolstva. Približno poldrugo desetletje po drugi svetovni vojni se avstrijski šolski sistem ni bistveno spremenil.25 Šolstvo je bilo zanemarjeno področje državne politike. Na začetku šestdesetih let pa, ko se je začelo obdobje polne zaposlitve in visoke gospodarske rasti, se je tudi pokazalo, da je kvalifikacijska struktura avstrijskih delojemalcev neprimerna in nezadovoljiva. S pomnožilvijo delavcev ni bilo več mogoče večali proizvodnje, ampak je bolj kot dotlej stopalo v ospredje povečanje produktivnosti in zmogljivosti — o tem pa je bistveno soodločala tudi kvalifikacija. Višji dohodki so družinam dovoljevali, da so otrokom omogočili višjo izobrazbo. Na politični ravni je prišlo leta 1961 do skupnega pred- loga strank za reformo avstrijskega šolstva, leta 1962 pa do zakonske ureditve, ki je poenotila pravno podlago že obstoječih šolskih tipov. Po organizaciji šolstva iz tega leta delimo avstrijske šole po vsebini izobrazbe na splošnoizobraževalne šole, poklicnoizobraževalne šole ter na zavode za izobraževanje učiteljev in vzgojiteljev, po stopnji izobrazbe pa na obvezne šole, srednje šole ter akademije. Široke množice prebivalstva so čutile predvsem postopno opuščanje višje stopnje ljudske šole, ki jo je nadomestila glavna šola. Druga novost je bila podaljšanje obvezne šolske dobe na devet let, kar je prispevalo k večjemu dotoku na srednje in višje šole, na katere je mogoče stopiti po končanih osmih razredih obvezne šole. Z uvedbo pedagoških akademij je prišlo tudi do reforme učiteljske izobrazbe. Posledice so bile kmalu vidne: izobrazbena struktura prebivalstva se je naglo spreminjala. Vedno večji delež mladih je dobil šolsko izobrazbo, ki je presegala obvezno šolsko raven, pa tudi na nižji ravni se je izobrazba izboljšala. Kljub temu pa izkušnje kažejo, da šolski sistem sam nikakor ni primerno sredstvo, ki bi pomagalo premagovati socialne razlike. Važne postaje po letu 1962 so še zakon o podporah za šolarje iz leta 1971 in novele iz poznejših let, zakon o brezplačnih učbenikih, o brezplačni vožnji v šolo in drugo. Važne poskuse najdemo na vseh šolskih področjih in ravneh, od male šole (Vorschule) preko osnovne šole, posebne šole, enotne šole za 10 do 14-let-ne, v politehničnem letniku in višjih stopnjah splošnoizobraževalnih višjih šol. V zadnjih dveh desetletjih so se poleg tega razvile še poklicnoizobraževalne srednje in višje šole. Kako pa je s slovensko manjšino na Koroškem! V glavnem je šel razvoj mimo nje. Če izvzamemo številčni razvoj slovenske gimnazije in materialne olajšave, do katerih je prišlo na podlagi zakonov, je pozitivnih razvojnih tendenc dokaj malo. Do sprememb na področju manjšinskega šolstva ni prihajalo v povezavi z reformami splošnega avstrijskega šolstva. V razpravah o manjšinskem šolstvu se ta-korekoč nikoli niso pojavljali pedagoški ali strokovni šolski in vzgojni argumenti, vedno samo narodnopolitični. Usodni udarec manjšinskemu šolstvu je prišel dolgo pred glavno povojno reformo avstrijskega šolstva. Manjšinsko šolstvo, oziroma šolstvo na področjih, kjer manjšine živijo, nima mesta v šolskih programih strank ali deželnih in zveznih organov, pojavlja se kvečjemu v političnem delu programov. Pri manjšinah v Avstriji je navadno tako, da jih doletijo šolske reforme nepričakovano. Tudi na pospešeno uvajanje šolskih poskusov nismo pripravljeni, tako da je njihova posledica praviloma nadaljnje krčenje slovenskega pouka. Tako ukrepi, ki naj bi v avstrijskem okviru prispevali k večji enakopravnosti, ogrožajo narodnostne pravice manjšin. Znova se je to pokazalo v zadnjih letih, ko prihaja zato, ker ukrepi na območju dvojezičnega šolstva niso primerno pripravljeni In prilagojeni razmeram, do oženja prostora za slovenski pouk. Z uvedbo novega predmetnika v letu 1979 (poskus) oz. 1980 (dokončno) je prišlo do znižanja števila slovenskih ur. Tudi na ravni male šole, ki jo sedaj pospešeno uvajajo, status slovenščine ni urejen. Na vseh teh primerih se vidi, da so manjšine premalo vključene v priprave na šolske reforme. Seveda pa koroške deželne in krajevne razmere prispevajo k femu, da vsako vrzel v zakonodaji ali odlokih tolmačijo za manjšino restriktivno. Bolj verodostojen pogled na manjšinsko šolstvo dobimo, če ga primerjamo s stanjem v Avstriji in ga ne analiziramo tako, kot da bi bilo manjšinsko šolstvo ločeno od vsedržavnega konteksta. Najprej o tem, kako dva avstrijska strokovnjaka, Peter Meusburger26 in Peter Ibounig,27 ki sta se v zadnjih letih bavila s šolskim položajem manjšine, gledata na manjšinsko šolstvo. Peter Meusburger prihaja do sklepa, da je šolski položaj Slovencev boljši od šolskega položaja ostalih narodnih manjšin v Avstriji. Oba raziskovalca sla se strogo držala rezultatov popisa prebivalstva, kar ima seveda za posledico, da ne dajeta nepopačene slike o dejanskem šolskem položaju slovensko govorečega dela koroškega prebivalstva. Zalo je glavni zaključek, do katerega sta prišla, namreč da je izobrazbeni položaj za Slovence na Koroškem, zlasti če upoštevamo razvoj zadnjega časa, zadovoljiv, tudi napačen in neutemeljen. Peter Ibounig, doma iz Šmarjele v Rožu, je v svoji disertaciji analiziral tudi izobrazbeno strukturo prebivalstva na narodno mešanem ozemlju Koroške. Njegovi zaključki so v glavnem sledeči: Izobrazbena struktura koroškega prebivalstva nekoliko zaostaja za avstrijskim povprečjem. Še večje odstopanje kot pri tej primerjavi lahko ugotovimo med celotno Koroško in jezikovno mešanim področjem.28 Ugotavlja tudi, da poslane nižja stopnja izobrazbe slovensko govorečega prebivalstva v primeri z nemško govorečim precej očitna.2’ Opazi, da so razlike v stopnji izobrazbe med spoloma pri prebivalstvu, ki je navedlo slovenščino ali vindiš kol svoj občevalni jezik, mnogo večje kot pri nemškogovorečem prebivalstvu.30 Na podlagi statističnih podatkov ugotavlja, da je za splošno nižjo izobrazbeno stopnjo slovensko govorečega prebivalstva kriva izobrazbena struktura starejših ljudi,31 da pa je pri mlajšem prebivalstvu delo- ma drugače in da imajo pri 15 do 29-letnikih slovensko govoreči relativno večje število absolventov gimnazije kot nemško govoreči. Meni, da tu poteka nekak proces dohitevanja.32 Tudi on mora ugotovili, da je tudi med mlajšimi slovensko govorečimi prebivalci razmeroma malo absolventov strokovnih in poklicnih šol, kar za izobrazbeno strukturo slovensko govorečih pod 30 leti pomeni določeno polarizacijo: nasproti razmeroma dobro razviti skupini visoko izobraženih sta slabše zastopana sloj srednje izobraženih in nadpovprečno velik del ljudi brez izobrazbe, ki bi presegala obvezno šolo.33 Kljub temu očitnemu nesorazmerju pride Ibounig do sklepa, da imajo Slovenci, če upoštevamo razdelitev jezikovnih skupin po šolskih tipih, najugodnejšo sestavo34 in da ima slovensko govoreče prebivalstvo med mlajšimi vsekakor ugodno izobrazbeno strukturo, ki jo lahko, kar se tiče števila srednje- in visokošolcev, smatramo celo kot nadpovprečno.35 Zakaj moramo nekaj teh zaključkov imeti za zgre- Trg pred slovensko gimnazijo v Celovcu nosi' ime našega zaslužnega slovničarja Antona Janežiča šene! Oba znanstvenika upoštevata namreč le tistih pičlih 22.000 oseb, ki so pri popisu prebivalstva leta 1971 na Koroškem navedle kot svoj občevalni jezik slovenščino ali „vindiš".3‘ Če izhajamo iz ugotovitve, da le približno ena tretjina slovensko govorečega prebivalstva navede slovenščino kot občevalni jezik,37 to je v glavnem tisti del slovenske narodne manjšine na Koroškem, ki je najbolj narodno osveščen, vidimo, kako nepopolni morajo biti zaključki, če jih posplošimo na celotno slovensko narodno manjšino. Mogoče je ravno na tem mestu in v tej zvezi treba poudariti, da večini Slovencev na Koroškem šola ni dala znanja materinščine, tako da danes brez pretiravanja moremo reči, da je več kot polovica Slovencev na Koroškem pravzaprav analfabetov v svojem jeziku. Podčrtati pa moramo Ibou-nigovo ugotovitev, da je izobrazbena struktura prebivalstva narodnostno mešanega ozemlja slabša od koroškega in avstrijskega povprečja, ker daje pravilno sliko o šolski problematiki na južnem Koroškem in s tem tudi o zaskrbljujočem šolskem položaju slovenskega prebivalstva. Merilo, kako enakopraven položaj ima manjšina na področju šolstva, more biti le, koliko je manjšinsko šolstvo po svoji razvejanosti podobno vseavstrijskemu oz. vsekoroškemu. Vnaprej naslednja ugotovitev: Slovenci še zdaleč nismo ujeli šolskega razvoja na koroški in avstrijski ravni. Da to sodbo utemeljimo, si oglejmo, kakšne šole obiskujejo avstrijski otroci in kakšne tisti, ki so deležni slovenskega pouka. Poskusil bom tudi delno razložiti, zakaj prihaja do razlik. Najprej si oglejmo položaj na ravni ljudske šole (glej tabelo 1). Število prijav k dvojezičnemu pouku je od šolskega leta 1958/59 do 1962/63 močno padlo (od 20,88 »/o na 14,70%). Odtlej se giblje okoli teh 14%, pri čemer je na najnižjo stopnjo padlo v šolskem letu 1976/77 (13,45%), v šolskem letu 1980/81 pa je doseglo spet skoraj 16%. V absolutnih številkah je število prijav dosti bolj opazno padlo, kar pa gre na račun nazadovanja števila rojstev. Na splošno lahko rečemo, da mora biti to stanje za manjšino nezadovoljivo. Na prijave prav gotovo vplivajo mnogi neutemeljeni predsodki, ki so se naselili v glavah dela slovenskega prebivalstva na južnem Koroškem. Protislovenske sile so si desetletja prizadevale ne samo omalovaževati in poniževali slovenski jezik, slovensko kulturo, slovenskega človeka, temveč ljudem tudi zlepa ali zgrda vtepsti mišljenje, da je »slovenščina jezik smrtnih so- vražnikov Koroške", ki se kažejo zdaj v podobi starosvetnega, zastarelega, nemodernega, nazadnjaškega, zdaj klerikalnega, komunističnega, protidemokratičnega, protikoroškega itd., vedno tako, kakor se je zdelo, da najbolj zaleže. Slovenski del koroškega prebivalstva so na ta način dolga desetletja sistematično ovirale pri osvajanju slovenskega knjižnega jezika, pri posredovanju kulture, zgodovine in sploh identitete lastnega naroda. To je bil važen del v načrtu, kako otežiti boj slovenskega prebivalstva za narodne, politične in socialne pravice. Ni treba posebej poudarjali, da je določilo, po katerem je treba otroka k dvojezičnemu pouku posebej prijaviti, Slovencem nenaklonjenim krogom dobrodošla priložnost, da s socialnim, moralnim in političnim pritiskom prispevajo k za manjšino nič kaj zado- Tabela 1 ŠTEVILČNI !N PROCENTUALNI PREGLED ŠOLARJEV, KI V DOBI ŠOLSKE OBVEZNOSTI OBISKUJEJO DVOJEZIČNI POUK' 5 1 O •.h El > > > o. G 1 .—4. r. G za S4 razmerje GŠ : GzS v %= o ^ | 00 ti 1958/59 2094 20,88 305 137 69,0 : 31,0 2536 1960/61 1820 17,28 138 183 43,0 : 57,0 2141 1965/66 1602 14,46 156 247 38,7 : 61,3 2005 1970/71 1486 14,53 351 247 58,7 : 41,3 2084 1975/76 1224 13,95 378 308 55,1 : 44,9 1910 1980/81 1115 15,88 416 286 59,3 : 40,7 1817 1 brez tistih šolarjev, ki obiskujejo slovenščino kot prostovoljni ali fakultativno obvezni predmet v gimnazijah v Celovcu, Velikovcu in Plešivcu 2 prijave k dvojezičnemu pouku v ljudskih šolah 3 prijave k slovenščini kot predmetu (po manjšinskem šolskem zakonu); od šolskega leta 1965/66 tudi prijave k slovenščini kot alternativnemu tujemu jeziku (namesto angleščine); obstaja tudi možnost obiskovati slovenščino kot prost predmet 4 število dijakov Zvezne gimnazije za Slovence v prvih štirih razredih 5 delež glavne šole in nižje stopnje gimnazije za Slovence pri številu učencev, ki obiskujejo slovenski pouk med 5.-8. šolsko stopnjo 6 skupno število učencev, ki obiskujejo med 1.—8. šolsko stopnjo slovenski pouk voljivi situaciji. Zaradi teh pritiskov velik del otrok s slovenskim materinim jezikom ni deležen pouka v slovenščini. Posledice lega nosi sedaj celotno prebivalstvo južne Koroške in značilno je, da najbolj tisti, ki so Slovenci po rodu, so se pa asimilirali ali odtujili slovenski narodni skupnosti. Če imajo statistike o izobrazbenem položaju na južnem Koroškem kaj izpovedne moči, potem tisto, da so glavne žrtve prolimanjšinske politike pravzaprav asimilanti. Hkrati pa je tako tudi šolstvo primer, kako so z zatiranjem Slovencev prizadeli vse prebivalstvo ne glede na narodno pripadnost. V šolskem letu 1980/81 je bilo na prvi šolski stopnji osnovnih šol prijavljenih k dvojezičnemu pouku 288 učencev. Koroški deželni šolski svet je napravil anketo, koliko prijavljeni otroci obvladajo slovenščino. Kriterijev, po katerih so ocenjevali znanje, ni navedel, vendar je ne glede na to stanje zaskrbljujoče. Od prijavljenih otrok jih 124 »normalno” obvlada slovenščino, 74 v skromni meri, 90 pa sploh ne. Ta statistika deželnega šolskega sveta se seveda ni dotaknila za manjšino perečega dejstva, da namreč znaten del slovenskih otrok ni deležen dvojezičnega pouka. V Spomenici koroških Slovencev ob 20. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe iz leta 197$ piše, da po slovenskih raziskavah pri sedanji šolski ureditvi najmanj dve tretjini otrok, ki v predšolski dobi in v domačem okolju govorijo slovensko, nima pouka v materinščini in se materinščine niti ne uči kot predmeta.38 Možno je, da se je ta odstotek zaradi napredujoče asimilacije, ki se najbolj odraža pri otrokih, nekoliko zmanjšal, neomajno dejstvo pa je, da znaten del slovenskih otrok nima dvojezičnega pouka in s tem pouka v materinščini, ki je edino primerno sredstvo za razvoj otrokovih sposobnosti. Številke dajejo tudi slutiti, s kakšnimi težavami se morajo ubadati učitelji, ko imajo v razredu glede na jezikovno znanje več vrst učencev ... Na tem mestu tudi ni odveč, da se na kratko dotaknemo problema, koliko šola lahko prispeva k jezikovni vzgoji otroka. Kako je bilo slovensko prebivalstvo do nedavnega navajeno gledati na šolo in učitelje! Večinoma kot na ponemčevalnico in ponem-čevalce. In danes, ko se je prejšnjemu dobremu ducatu tudi za slovenščino vnetih učiteljev pridružilo že več kot sto absolventov gimnazije za Slovence, se je zbudilo upanje, da bo zdaj v glavnih in osnovnih šolah vse drugače. Vendar vse prepogosto pozabljamo, da se vzdušje, v katerem manjšina živi, ni kaj prida spremenilo, da se asimilacija nadaljuje, da je ponemčevanje deloma seglo tudi v tako imenovane slovenske narodno zavedne družine. Jasno pa je tudi, da v pogojih splošne neenakopravnosti slovenskega jezika v javnosti šola ne more vrniti otrokom materinščine. Odkrito je treba reči, da se na Koroškem že v času, ko otrok začenja govoriti, odloči, ali bo znal slovensko ali ne. Izjeme samo potrjujejo pravilo. Zato je važno, da v družini gledamo na to, da bo za otroka slovenščina nekaj vsakdanjega, vsakodnevnega, potrebnega, domačega, dragocenega. Še tako dober dvojezični otroški vrtec ali dvojezični pouk v šoli otroku lega ne bo mogel nadomestiti, še zlasti ne, ko v našem družbenem življenju slovenščina ni enakopravna. Te vzgojne ustanove imajo seveda pomembno vlogo: služijo naj skupni vzgoji otrok obeh naro- Na strokovnih seminarjih izpopolnjujejo učitelji svoje znanje dov na Koroškem, pri čemer naj izhajajo iz spoznanja, da obvladanje obeh jezikov in spoznavanje obeh kultur prispeva k obojestranskemu upoštevanju in spoštovanju. Kako se otroci porazdelijo na razne šolske tipe, ki so na razpolago od 5. do 8. šolske stopnje! Lela 1971 je po avstrijskem povprečju obiskovalo okoli 63 % glavno šolo, okoli 18 % ljudsko šolo, okoli 17 °/o nižjo stopnjo splošnoizobraževalnih višjih šol, okoli 2 % pa posebno šolo. Pičlo desetletje pozneje, v šolskem letu 1979/80, je položaj nekoliko drugačen: okoli 68 % obi-ikuje glavno šolo, okoli 21 % nižjo stopnjo splošnoizobraževalnih višjih šol, okoli 7 odst. integrirano enotno šolo, okoli 3 % posebno šolo, manj kol 1 % pa ljudsko šolo.39 Dokaj podoben je koroški položaj. Glede na socialni izvor se otroci razdelijo popolnoma neenakomerno na razne šolske tipe, to se pravi, da so ogromne razlike med tem, kam grejo otroci nameščencev in uradnikov, kam otroci kmetov ali delavcev itd. Sicer pri vseh skupinah prevladuje obisk glavne šole, do zelo velikih razlik pa prihaja pri obisku nižje stopnje splošnoizobraževalnih višjih šol: dobra tretjina nižjih gimnazijcev je otrok nameščencev in uradnikov, otrok samostojno zaposlenih je nekaj manj (30 %], otrok kvalificiranih delavcev pa je le 10%, 5 %je delavskih otrok, najmanj pa kmečkih otrok (manj kol 5 odst.].40 Kaže se nam torej čislo drugačna slika, kot bi jo dobili, če bi bili v vseh šolah socialni sloji avstrijskega prebivalstva zastopani tako, kakor je njihov delež pri prebivalstvu: kmečki in delavski otroci so na srednjih in višjih šolah močno podreprezenlirani. Ravno tako pomembno vlogo igra socialni izvor, ko gre za na- daljevanje šolanja po devetih letih obveznega šolanja. Pri šestnajstlelnikih so bile razmere leta 1971 sledeče: izmed kmečkih otrok se jih je šolalo še 28 %, delavskih otrok 24 %, medlem ko je šole obiskovalo še 63 odst. otrok nameščencev in uradnikov in 57 % otrok samostojno zaposlenih.41 Kako se pa razdelijo otroci, ki v tej ali oni obliki obiskujejo slovenski pouk! Zelo opazno drugače, kot bi mogoče pričakovali po avstrijskem ali koroškem povprečju, ker je namreč delež nižje stopnje gimnazije dosti večji, delež glavne šole pa manjši od avstrijskega in koroškega povprečja. V šestdesetih letih je celo večina otrok, ki je bila deležna slovenskega pouka ali pouka slovenščine, obiskovala nižjo stopnjo gimnazije za Slovence, samo manjši del otrok pa je v glavni šoli obiskoval pouk slovenščine. Šele od šolskega leta 1969/70 se je večina prevesila na stran glavne šole, vendar sta procentna deleža vse do danes ostala precej različna od avstrijskega povprečja. Glavni vzrok za to razhajanje je prav gotovo osip pri prijavah, ki se pojavi po četrti stopnji osnovne šole, močno pa seveda vpliva dejstvo, da ima zavedni del slovenske manjšine gimnazijo za Slovence za neke vrste narodno šolo. Po ljudski šoli se v zadnjih letih pičlih 30 % otrok, ki so prijavljeni k dvojezičnemu pouku, vpiše na gimnazijo za Slovence. Marsikdo, ki bi po avstrijskem povprečju obiskoval glavno šolo, obiskuje gimnazijo, čeprav je to za starše povezano z velikimi finančnimi žrtvami, ker morajo otrokom iz oddaljenih krajev omogočiti bivanje v dijaškem domu. To je na prvi pogled vsekakor presenetljiva slika in marsikdo, ki ni poučen o položaju slovenske manjšine na Koroškem ali pa hoče zlonamerno interpretirati številke, bo prišel do sklepa, da je šolski položaj Slovencev bolj ugoden kot šolski položaj večinskega naroda. Po končani četrti stopnji osnovne šole smo na prehodu v glavno šolo oziroma nižjo stopnjo splošnoizobraževalnih višjih šol soočeni s pojavom, ki je dodaten primer za neenakopravnost Slovencev na Koroškem. Iz številk prijavljenih k dvojezičnemu pouku lahko razberemo, da pride ob tem prehodu do velikega osipa prijav. Dobra tretjina otrok (pred leti je bil ta delež še dosti višji), ki so bili v ljudski šoli prijavljeni k dvojezičnemu pouku, med nadaljnjim šolanjem ni več deležna slovenskega pouka. Kje so vzroki za ta pojav! Prvi je prav gotovo ta, da morajo starši svoje otroke ponovno prijaviti in so s tem spet konfronlirani s tistimi pritiski, ki delujejo ob otrokovem vstopu v ljudsko šolo. Drugi vzrok je treba iskati v dejstvu, da se navadno spremeni otrokovo jezikovno okolje: iz vaškega slovenskega okolja, kjer je obiskoval ljudsko šolo, pride v večje središče, kjer je slovenščina v naselju in šoli pritisnjena bolj na rob. Tem vplivnim faktorjem se pridružujejo še druge okoliščine, ki otežkočajo staršem in otrokom obisk slovenskega pouka. Slovenščina je v urniku pogosto obrobni predmet, na katerega se tisti, ki sestavljajo vozne rede javnih prometnih sredstev in šolskih avtobusov, ne ozirajo. Zgodi se pa tudi, da so starši razočarani nad učnimi uspehi v slovenščini ali nezadovoljni z njimi, posebej starši tistih otrok, ki od doma ne znajo slovenščine. Za otroke, ki obiskujejo slovenski pouk, nimamo na razpolago popolnoma enakovrednih podatkov. Pomagamo si lahko le s podatki o socialnem poreklu dijakov Zvezne gimnazije za Slovence (glej tabelo 2) in z rezultati ljudskega štetja iz leta 1971. Oprijemljivo se kaže socialna diskriminacija Slovencev v statistikah o socio-ekonomskem stanju obeh narodov na južnem Koroškem. Če si ogledamo podatke o poklicni pripadnosti zaposlenih in njihovem občevalnem jeziku, ki je narejena na podlagi uradnih podatkov popisa prebivalstva v letu 1971 in velja za velik del narodnostno mešanega ozemlja, ugotovimo, da je slovenska narodnostna skupnost zelo opazno drugače razslojena kot nemška. Medtem ko po podatkih od celotnega nemškega prebivalstva na tem področju samo 10% pripada kmečkemu sloju, je v tej skupini kar 33 % Slovencev. Podpovprečno so Slovenci zastopani v poklicih s potrebno poklicno kvalifikacijo ali tistih, kjer posebej vpliva personalna politika državnega aparata. Tako je na primer samo 13,9 % Slovencev v kategoriji uradnikov in nameščencev, medtem ko je v tej skupini kar 28,4 % nemško govorečega prebivalstva. Kvalificiranih delavcev je med slovensko govorečimi 13,8%, med nemško govorečimi pa 18,1 odstotka." Obe narodnosti torej nikakor nista enakomerno zastopani v posameznih so- T a b e cialnih skupinah, tako kot bi to odgovarjalo njihovemu deležu pri številu prebivalstva. Socialna struktura slovenske manjšine na Koroškem ni taka, kakršna je značilna za trenutno razvojno stopnjo družbeno-go-spodarskega sektorja. Tudi izkrivljanje, ki ga povzroča napačno navajanje in zapisovanje pogovornega jezika pri popisih prebivalstva, ne more bili odločilno odgovorno za to očitno neenakost. Najmanj, kar lahko trdimo za šolsko področje Slovencev na Koroškem, je, da so podreprezentirani delavski otroci, nadreprezenfirani pa so zlasti otroci nameščencev in uradnikov, medtem ko je kmečkih otrok približno takšen delež, kot kmečkega prebivalstva zapiše pri popisih prebivalstva kot svoj obvečalni jezik slovenščino. Dobimo torej drugačno sliko, kot na splošno velja za avstrijske razmere, zato ker v gimnaziji za Slovence slika še zdaleč ni toliko izmaličena kot v avstrijskih srednjih in višjih šolah. Dotok dijakov na gimnazijo za Slovence je bil presenetljiv, če pogledamo na socialni sestav slovenske manjšine na Koroškem. Utemeljeno lahko ugotovimo, da je znaten del staršev poslal svoje otroke v to šolo zaradi narodne zavednosti. Tako se je slovenska narodna zavest izkazala kot I a 2 KATERIM POKLICEM PRIPADAJO STARŠI DIJAKOV GIMNAZIJE ZA SLOVENCE (v odstotkih) uradnik prosti poklic šolsko leto kmet delavec obrtniknamešče- nec renlnik 1960/61 34,6 28,5 13,6 15,8 2,2 5,3 1965/66 39,5 21,6 13,6 18,4 3,5 3,4 1970/71 34,1 23,9 10,2 23,0 6,2 2,6 1975/76 30,5 30,9 8,6 23,4 4,7 1,9 1980/81 22,7 30,7 10,4 27,1 6,7 2,4 1.—4. r. 18,9 35,0 11,5 28,3 3.9 2,4 1980/81 5.-8. r. 27,0 25,8 9,1 25,8 9,9 2,4 močan in pozitiven faktor socialne mobilnosti. Avstrija te splošne pripravljenosti, ki je, kot so pokazale raziskave, mnogo večja kot pri tistih prebivalcih narodno mešanega ozemlja na Koroškem, ki se ne priznavajo k slovenski manjšini, ni upoštevala, premalo pa smo jo upoštevali tudi v naših lastnih prizadevanjih za izboljšanje šolskega in splošnega položaja manjšine. Zavedni del slovenske manjšine na Koroškem je delno premagal posledice socialne diskriminacije, kakršne se v Avstriji na splošno kažejo na področju šolstva, seveda, v kolikor je imel priložnost za to. Tam, kjer priložnosti ni imel, je stanje danes absolutno slabše, celo slabše kot v ostalih avstrijskih področjih, po stopnji socioekonomske-ga razvoja primerljivih naselitvenemu ozemlju Slovencev na Koroškem. Poseben primer za neenakopravnost na manjšinskem šolskem področju je nezadostna razvejanost srednjega in višjega manjšinskega šolstva. Od celotnega števila tistih, ki so na Koroškem v šolskem letu 1978/79 obiskovali enega od tipov višjih šol, jih je 66 % obiskovalo poklicnoizobraževalne višje šole, višjo stopnjo splošnoizobraževalnih višjih šol pa 34 %." Avstrijska razmerja so nekoliko drugačna, ker hodi v višje stopnje splošnoizobraževalnih višjih šol večji delež mladine (okoli 45 %). Nasploh pa je glavna tendenca v razvoju avstrijskega šolstva zadnjih let, da se delež splošnoizobraževalnih višjih šol niža v prid poklicnoizobraževalnih višjih in srednjih šol. Tako se zapostavljanje slovenske manjšine kaže pri tistih šolskih tipih, ki jih obiskuje mladina, ko konča osem let obvezne šole. Višjo stopnjo gimnazij obiskuje v šolskem letu 1980/81 3.020 dijakov, od tega viš- 6 Koroški koledar 81 jo stopnjo gimnazije za Slovence 251 dijakov, kar je 8,3-odstotni delež. Višjo stopnjo vseh splošnoizobraževalnih višjih šol obiskuje 5.511 koroških dijakov, tako se delež višje stopnje Zvezne gimnazije za Slovence zniža na 4,5 °/o. Če vzamemo vse koroške višje stopnje splošnoizobraževalnih višjih šol in višje poklicno-izobraževalne in sorodne strokovne šole na Koroškem, jih obiskuje skupno 13.308 dijakov; delež edinega primerljivega tipa na slovenski strani, višje stopnje Zvezne gimnazije za Slovence, pa pade na 1,9 "/o430 Jasno je, da lak profil višjega šolstva vpliva tudi na izbor študijske smeri in izbiro poklica. Pri Slovencih na Koroškem je bilo vedno v ospredju stremljenje, da bi kolektivno premagali zapostavljanje. Pri izbiri poklica je nemalokrat igrala precejšnjo vlogo možnost, ostati v stiku s skupino, iz katere je kdo izhajal. Narodna skupnost je z velikim upanjem gledala na absolvente slovenske gimnazije, ko so se začeli vključevati v poklicno življenje in prevzemati dolžnosti v sektorjih, kjer so prej desetletja delovali ponemče-valci, zlasti v šolah in uradih. Vendar prav gotovo še danes velja, da asimilacijski mehanizmi še naprej delujejo tudi med izobraženci, predvsem v smislu, da okolje negativno ocenjuje zavzemanje za manjšinske pravice, predvsem pa aktivno vključevanje v organizirano življenje slovenske manjšine.. V naši zgodovini imamo nekaj poklicev, ki bi jih brez velikega pretiravanja mogli označiti kot narodne poklice. To so v bistvu tisti poklici, ki so igrali veliko vlogo vse od začetka prebujanja narodnega gibanja, pa tudi poklici, ki so v glavnem bili in so še značilni za zapostavljene narode in področja. Mednje štejejo odvetniki, duhovniki in razni poklici humanističnih strok. Po vsebini bi sem spadali tudi učitelji, na Koroškem pa le v manjši meri, ker so bili pravzaprav že od začetkov liberalizma in nemškega nacionalizma zlasti v zadnji tretjini prejšnjega stoletja v veliki večini protislovensko usmerjeni. In dejansko so si absolventi slovenske gimnazije nadpovprečno izbirali in si izbirajo lake poklice in študijske smeri. Mnogo se jih je odločilo za učiteljski poklic na ljudskih in glavnih šolah (skoraj petina maturantov), sledi skupina, ki je študirala za srednješolskega učitelja ali pravo, le postopoma so slovenski maturanti začeli študirati medicino ali ekonomijo, tehnika ali naravoslovne vede pa so do danes ostale izjema. Slovenci imamo z gimnazijo za Slovence na razpolago samo tisti tip, ki ga obiskuje manjšina avstrijskih dijakov; če upoštevamo tudi šentpetersko šolo za dekleta, ki absolventkam vendar ne odpira visokošolskih vrat, pa še tip, ki ga obiskuje na Koroškem približno 10% šolarjev. Vsega ostalega prostora slovenske ali dvojezične srednje in višje šole ne pokrivajo. Slovencem na Koroškem, ki so v vrtincu sprememb socio-ekonomske strukture, to nikakor ne more zadoščati. Po eni strani so za tiste, ki se nočejo odpovedati izobrazbi v slovenskem jeziku, možnosti poklicne izbire in kvalifikacije močno omejene in izbira visokošolskih študijskih smeri vsaj občutno oležkoče-na, po drugi strani pa na narodnostno mešanem ozemlju primanjkuje strokovnega kadra, ki bi obvladal oba deželna jezika, kar tudi otežkoča sodelovanje tega področja s Slovenijo in s tem jemlje južnokoroške-mu prostoru in prebivalstvu možnosti za pozitivne impulze za gospodarski in družbeni razvoj. Manjšinski šolski zakon za Koroško z dne 19. marca 1959 predvideva za manjšino po vsebini izobrazbe le splošnoizobraževalne šole, po stopnji izobrazbe pa le obvezne in višje šole (po učnem načrtu gimnazije za žive jezike in realne gimnazije, po potrebi humanistične gimnazije), na ostalih srednjih in višjih šolah pa le možnost pouka slovenskega jezika kot neobveznega predmeta.4313 Vidimo, da je drugi odstavek sedmega člena doživel le livanfitetno interpretacijo, nikakor pa ne kvalitetne. Zato manjšinsko šolstvo na Koroškem močno zaostaja za splošno avstrijskim razvojem: vsebinsko ne odgovarja potrebam manjšinske skupnosti in potrebam prostora, v katerem manjšina živi; ogromna večina slovenskih dijakov se zbira v edini višji šoli, ki je namenjena manjšini in to v tipu višje šole, ki v avstrijskem merilu izgublja pomen. Če pogledamo, kakšne srednje in višje šole ima na razpolago avstrijska mladina, in primerjamo, kako se godi Slovencu, ki se hoče strokovno izobraziti in si hkrati pridobiti temeljilo znanje slovenskega jezika, potem vidimo, kako skromne so možnosti zanj. Še večja postane diskriminacija, če pogledamo, na kakšne smeri srednjega in višjega šolstva se avstrijska mladina razdeli. Na strani javnega manjšinskega šolstva nimamo pokazati na nič primerljivega in tudi perspektive niso preveč obetavne. V šolskem letu 1981/82 je sicer po dolgih letih vlog in razgovorov začel delati dvojezični abiturientski tečaj na trgovski akademiji v Celovcu. Kljub zavlačevanju in poskusom zavajanja slovenskih organizacij s strani šolskih oblasti pozdravljamo začetek tega tečaja kot pozitiven korak, še zlasti, ker gre za zelo osamljenega na področju manjšinske zakonodaje. Ob tem pa smo vendar mnenja, da samostojne dvojezične trgovske akademije ta tečaj ne bo mogel nadomestiti in tudi ne bo opazno zmanjšal neenakopravnosti slovenske manjšine na ravni srednjega in višjega šolstva. Eden od ciljev slovenske manjšine mora biti, da dosežemo dvojezično poklicnoizobraže-valno višjo šolo, da bi dosegli na šolskem področju boljše pogoje za doseg enakopravnosti. Posebej se moramo borili za to, da bi Slovenci ne glede na socialno pripadnost mogli pošiljati otroke v manjšinske šole. Sloji, ki si iz finančnih razlogov ne morejo privoščiti, da bi otroke po štirih razredih ljudske šole poslali v nižjo stopnjo gimnazije za Slovence, trenutno nimajo možnosti, da bi otrokom omogočili kvalitativno enakovredno izobrazbo v obeh deželnih jezikih. Na glavni šoli, kjer so tri ure slovenščine na teden, ali na nekaterih koroških srednjih in višjih šolah, kjer je slovenščina prost predmet, seveda ni mogoče govoriti, da bi imela sloven- ščina enak položaj kot nemščina. Tako so zlasti socialno šibki sloji izključeni iz enakopravnosti deželnih jezikov v šoli. Mnogi dijaki, ki so končali nižjo stopnjo gimnazije za Slovence, bi se posluži-li možnosti prestopa v dvojezično poklicnoizobraževal-no višjo šolo, ker bi to ne zmanjšalo možnosti za vpis na univerzo, že s samim zaključnim spričevalom take šole pa bi imeli večje možnosti v poklicnem življenju, kot jih imajo z zrelostnim spričevalom gimnazije. Ne more torej bili dvoma o tem, da ustroj vzgoje in šolstva slovensko manjšino na Koroškem tudi danes potiska v neenak in podrejen položaj. Primeri iz preteklosti in sedanjosti nas učijo, da se načini in oblike diskriminacije menjajo, da pa cilji, ki jih zasleduje dominantna skupina v deželi, ostajajo isti, to se pravi ponemčenje v kulturnem in jezikovnem smislu ter oviranje take socialne mobilnosti, ki ohranjuje narodnostni značaj posameznikov in področja. Slovenci na Koroškem najbrž ne bodo smeli čakati križem rok na globalno in tako rešitev vprašanj vzgoje in izobraževanja, ki bo na- rodni skupnosti v resnici jamčila enakopraven vsestranski razvoj. Tudi tu se bodo morali tako dolgo, dokler ne bodo začele oblasti v večji meri upoštevati potrebe narodne skupnosti, zatekali k raznim oblikam samopomoči. Zlasti dvema področjima bo treba posvetiti večjo pozornost, predšolski vzgoji — v obliki ustanavljanja otroških vrtcev — ter izobraževanju izven šol. Dejavnosti slovenskih organizacij na šolskem in vzgojnem področju so trenutno še preveč omejene. Začne se to že na področju predšolske vzgoje, kjer smo izpostavljeni očitni diskriminaciji. Občine na južnem Koroškem ne upoštevajo potreb slovenske manjšine. Razen v enem aii dveh v nobenem občinskem otroškem vrtcu ni dvojezične vzgoje. Občine ne kažejo pripravljenosti, da bi nameščale tako kvalificirano osebje, ki bi obvladalo oba deželna jezika. Zato seveda tudi ne obstaja možnost za enakopravno vzgojo slovenskih otrok. Ustanova, ki na vzgojnem področju dobiva vedno bolj pomembno mesto in ki bi lahko bistveno prispevala k boljšemu sporazumevanju otrok večinskega in manjšinskega naroda, pri- Zaključna prireditev v dijaškem domu SŠD v Celovcu je pravi kulturni užitek 6* Koroški koledar 83 speva samo k ponemčevanju. Trenutno delujejo trije privatni dvojezični vrtci. Zanimanje za to vrsto izvendru-žinske vzgoje, ki ima za cilj tudi ohranitev in učenje slovenskega jezika, pa je v številnih krajih narodnostnega ozemlja živo. Šolski sektor je v rokah države in privatne slovenske oz. dvojezične šole s pravico javnosti so le tri, vse namenjene dekletom, ki imajo za sabo osem let osnovne šole ali vso obvezno šolo. V Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu šolske sestre vodijo triletno strokovno šolo za ženske poklice (v šolskem letu 1980/81 jo je obiskovalo 56 učenk) in enoletno gospodinjsko šolo (z 18 učenkami), v Šentrupertu pri Velikovcu pa enoletno kme-fijsko-gospodinjsko strokovno šolo jv š. I. 1980/81 je imela 24 učenk, od teh 15 s Koroške). Dejstvo je, da te ustanove ne morejo odtehtali nezadovoljivega stanja na področju javnega srednjega in višjega manjšinskega šolstva. Slovenska kmetijska šola za fante v Podravljah, ki je pred nekaj leti po dolgi borbi dobila pravico javnosti, je zaprla svoja vrata. Preiskali bo zalo treba vse poti, da bo kmečka mladina v kmetijski stroki in strokah, ki morejo nudili kmetom na južnem Koroškem dodaten zaslužek, spet dobila možnost strokovne izobrazbe. Drugače pa slovenske organizacije v glavnem delajo na tem, da slovenskim otrokom izboljšajo možnosti za obisk Zvezne gimnazije za Slovence, ker vzdržujejo v Celovcu nekaj dijaških domov. Kako pomembna je ta dejavnost, kaže podatek, da je bilo v šolskem letu 1980/ 81 57 °/o dijakov v dijaških domovih Mohorjeve družbe, šolskih sester in Slovenskega šolskega društva. Kakšne so možnosti slovenskih organizacij, da omi- lijo posledice nezadovoljivega slovenskega šolstva! Osrednji organizaciji prinašala predloge, kako izboljšati šolstvo na narodnostno mešanem ozemlju in ga napraviti za instrument vzgoje za medsebojno spoznavanje obeh narodov in dobro sožitje. Do sedaj nista mogli zabeležiti bistvenih uspehov, ker sla pri zakonodajalcu naleteli na gluha ušesa. Tem večje važnosti bi morala zato bili izobraževalna dejavnost slovenskih organizacij in kulturnopro-svetnih društev in samostojnih ustanov za izobraževanje odraslih. Obe strešni prosvetni organizaciji se trudila po svojih močeh, vendar do sedaj še zdaleč ne moreta odtehtati neupoštevanja slovenske komponente v javnem šolstvu in tudi ne moreta konkurirati z deželnimi in privatnimi ustanovami, ki se bavijo z raznimi odseki pošolske izobrazbe. Varovali se bomo morali, da bi skušali reševati šolsko problematiko ločeno od ostalih področij našega življenja. Manjšinsko vprašanje ni samo jezikovno ali kulturno vprašanje. Pozitivno je, da je znotraj naše narodne skupnosti tako preveč enostransko gledanje zbledelo, ker imamo socialno komponento za vedno bolj enakovredno drugim sestavnim delom našega obstoja. Vključili smo tudi že problematiko prostorskega planiranja. V tej zvezi je potrebno, da vidimo, da je del odnosa do našega naselitvenega prostora in do vsega njegovega prebivalstva tudi, kakšna je šolska organizacija, namenjena ljudem, ki tu živijo, ter razmišljati o tem, ali jim ustreza. Iz zornega kota obmejnega in gospodarsko zapostavljenega geografskega področja ima šolski in izobraževalni sistem, kakršen je danes, v glavnem dve negativni plati: po eni strani nudi v glavnem možnost individualnega vzpona, to je, da posamezniki s pomočjo poklicne kvalifikacije dosežejo visok družbeni položaj: po drugi strani pa centralistične silnice odtegujejo visokokvalificirane ljudi iz teh gospodarsko manj razvitih področij, s tem pa jih slabijo, ker jim odvzemajo del možnosti za vzpon na višjo razvojno stopnjo. Visokokvalificirani ljudje na geografskem področju, iz katerega izhajajo, ne najdejo svoji izobrazbi ustreznih delovnih mest. Tudi visok delež slovenskih akademikov ni našel zaposlitve v regiji, iz katere izhaja. Brez dvoma bodo težave poslale še večje, če bodo o tem, kaj je dobro in potrebno, še naprej odločali v centrih, ne pa v prizadetih regijah. Če bo tak sistem ostal, bo v bistvu oviral kolektivni vzpon, izboljšanje položaja naselitvenega področja, izboljšanje položaja narodne manjšine in sploh celotnega prebivalstva lega področja. Ker se temu splošnemu zapostavljanju pridružuje še nacionalna diskriminacija, manjšina še teže lovi korak s splošnim družbenim razvojem. Pravica do šolstva v lastnem jeziku je med nacionalnimi in manjšinskimi pravicami ena od najprej priznanih pravic, h katerim štejemo predvsem še kulturne in jezikovne pravice. Katalog manjšinskih pravic pa se je v zadnjih desetletjih razširil in smiselno dopolnil. Vedno pogosteje je govora o splošni pravici do razvoja. Socialnoekonomski vidik enakopravnosti narodnih manjšin kot posebno področje človekovih pravic je dobil večjo težo. Vendar bolj ko členimo in analiziramo posamezna področja pravic in upoštevamo njihovo uresničitev, bolj prihajamo do spoznanja, da je za razvoj manjšin bistveno, da manjšina uživa de- jonsko enakopravnost na vseh teh področjih hkrati, ker je realizacija ene pravice soodvisna od stanja na drugih področjih družbenega življenja. Tako si ne moremo predstavljati, da bi na primer ob socioekonom-ski neenakopravnosti mogli uresničiti kulturne ali jezikovne pravice. Iz tega spoznanja potem tudi sledi, da diskriminacija na enem področju pomeni neenakopravnost tudi na drugih področjih, pa tudi, da poudarjanje ene komponente manjšinskih pravic na račun drugih izkrivi sliko o splošnem položaju manjšin, pogosto pa privede v organiziranem boju manjšin do škodljivih poenostavljanj. »Pravica manjšin do razvoja je torej plod sistematične interpretacije že obstoječih prej zapisanih pravic, ki so sestavni del sistema mednarodnega varstva pravic človeka, je sinteza obstoječih norm, ki le kot med seboj povezana celota lah- ko ustvarjajo podlago za vsestranski razvoj narodne, etnične ali jezikovne manjšine. Glavni cilj uveljavljanja pravice manjšin do razvoja je zagotoviti njihov vsestranski materialni in duhovni napredek ter njihovo polno integracijo v splošne ekonomske, socialne in druge družbene tokove držav, kjer živijo, brez nevarnosti asimilacije in ob ohranjanju in razvijanju njihovih na-rodno-efničnih in kulturno-jezikovnih posebnosti,"44 povzema ravnatelj Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani Silvo Devetak in navaja tudi tisto smernico, ki si v teoriji manjšinske zaščite v mednarodnih forumih vedno bolj utira pot: pravica do razvoja bi morala postati eden od temeljnih ciljev vsake pozitivne politike do manjšin.45 Iz večdesetletnih izkušenj vemo, da tečejo ure v Avstriji in na Koroškem drugače, kar se vidi tudi na šolskem področju. „V sedanjem trenutku niso predvidene nove ureditve na področju šolstva. Ni pa izključeno, da se potem, ko bo začel veljati zakon o narodnih skupinah in tam predvidene uredbe, ne bodo začela pogajanja o tem vprašanju." — Tako piše v zadnji točki trislrankarskega sporazuma z dne 1. julija 1976, ki ga avstrijske parlamentarne stranke v praksi vse do danes bolj upoštevajo kot sedmi člen in druge mednarodnopravne obveznosti manjšinske zajčite. Ob 10. oktobru 1981 je na to točko nedvoumno opozoril Stefan Knafl,45 predsednik koroške tiVP, in s tem nakazal glavno smer prihodnjih poskusov zmanjševanja pravic slovenske manjšine na Koroškem. Podobno stališče so imeli tudi delegati kongresa koroške svobodnjaške stranke oktobra 1981, ko so zahtevali, da je treba najti »dokončno rešitev” šolskega vprašanja na narodno mešanem ozemlju Koroške na Nogometaši slovenske gimnazije v Celovcu so postali deželni šolski prvak Koroške podlagi tajnega ugotavljanja materinščine, ki je bilo leta 1976.” Politična stvarnost je, da smo pod močnim raznarodovalnim pritiskom in da mu bomo še naprej ostali izpostavljeni. Hkrati pa se moramo zavedali, da je razvoj oblik samopomoči na področju vzgoje in šolstva in ne nazadnje tudi gimnazije za Slovence dokaz, da vztrajno delo vodi h kolektivnim uspehom manjšine. Naše napore bomo morali Opombe: 1 Peter Meusburger, Beitrage zur Geographie des Bildungs- und Qualifikationswesens. Regionale und soziale Unterschiede des Ausbildungsniveaus der osterreichischen Bevolkerung. V: Innsbrucker Geographische Studien, Bd. 7 (Innsbruck 1980) Textband, 144. 2 Dosef Tischler, Die Sprachenfrage in Kdrn-ten vor 100 Jahren und heute. V: Deutsche Zeitdokumente und Zeitstimmen (Klagenfurt 1957) 30, 31. 3 Claudia Frass-Ehrfeld, Karnten 1945 — Von Neubeginn und Bevvdltigung. V: Dsterreich in Geschichte und Literatur (1976) zv. 2, 104. 4 Claudia Frass-Ehrfeld, prav tam, 104. 5 Claudia Frass-Ehrfeld, prav tam, 105. 6 Claudia Frass-Ehrfeld, prav tam, 106. 7 Joško Tischler, K zgodovini novega šolskega zakona. V: Arhiv SZI, fond C:OF, fasc. l:POOF, mapa 18: Šolstvo. 8 JoškoTischler, prav tam. 9 Josef Tischler, Die Sprachenfrage, 30, 31 10 Kdrntner Landeszeitung, 18. 12. 1953, št. 49, 3. 11 Stenografski protokoli sej koroškega deželnega zbora. Slavnostna seja 8. 5. 1946, 2. 12 Stenografski protokoli. 15. seja 1. 4. 1947, 162. 13 Stenografski protokoli. 22.seja 24. 3. 1948, 57. 14 prav tam, 75, 76. 15 Stenografski protokoli. 15. seja 1. 4. 1947, 158. 16 Svoboda 1950, št. 6/7. 17 Eva-Marie Csaky, Der Weg zur Freiheit und Neutralitdt. Dokumentation zur osterreichischen AuBenpolitik 1945—1955 (Wien 1980), 200. 18 Stenografski protokoli. 6. seja 1. 8. 1950, 268. 19 Kdrntner Nachrichten, 14. 2. 1951. 20 Arhiv SZI, fond C:OF, fasc. l:POOF, mapa 18: Šolstvo. 21 prav tam. 22 prav tam. 23 prav tam. 24 Edvard Kardelj, Spomini. (Ljubljana 1980) 93. 25 O tem in sledečem nazorno piše Marina Fischer-Kowalski v: Marina Fischer-Kowalski, Josef Buček (izd.), Lebensverhdltnisse in Dsterreich. Klassen und Schichten im Sozial-staat (Frankfurt/Main 1980) 60—98. 26 Peter Meusburger, gl. op. 1, posebej 144—155. In isti, Ausbildungsniveau und schulische Situation der Slovvenen in Karnten von 1943 bis 1978. V: Innsbrucker geographische Studien, Band 5 (Innsbruck 1979) 229—264. 27 Peter Ibounig, Bevolkerung und VVirtschaft des gemischtsprachigen Gebietes Karnten in geographischer Sicht. Fil. dis. (Graz. 1980) 28 Peter Ibounig, prav tam, 300. 29 Peter Ibounig, prav tam, 302. 30 Peter Ibounig, prav tam, 304. 31 Peter Ibounig, prav tam, 304. 32 Peter Ibounig, prav tam, 305. 33 Peter Ibounig, prav tam, 305. 34 Peter Ibounig, prav tam, 312. 35 Peter Ibounig, prav tam, 312. 36 Ti raziskavi sta privedli tudi avstrijskega zveznega kanclerja do sledeče izjave: »Kakšne možnosti se ponujajo pripadnikom manjšin v Avstriji, se med drugim vidi iz tega, da je delež akademikov v slovenski narodni skupini na Koroškem za en odsto- nadaljevati in ojačiti, o lem ne more biti dvoma, da bomo $ politično borbo, $ katero bo povezano tudi uresničevanje nadaljnjih oblik samopomoči, dosegli bolj ustrezen ustroj manjšinskega šolstva. Teodor Domej tek, delež gimnazijcev pa celo za nekaj odstotkov višji kot pri nemško govorečih Korošcih. Gotovo prisotnost v intelektualnih poklicih ni edini znak za blagostanje skupine prebivalstva. Simptomatično pa kaže, da je pot k razvijanju sposobnosti, ki jih imajo Slovenci obilo, za pripadnika manjšine odprta in zravnana." (Bruno Kreisky, Die Min-derheiten schutzen und fordern. V: Die Brucke (1981, št. 3, 9.) 37 Glej Ludvvig Flaschberger, Albert F. Reiterer, Der tagliche Abvvehrkampf— Kdrntens Slovvenen. V: Ethnos 20 (Wien 1980), 73 sl. 38 Memorandum der Kdrntner Slovvenen anltiB-lich des 20. Jahrestages der Unterzeichnung des Staatsvertrages, 11. 39 Marina Fischer-Kowalski, Bildung und Klas-senverhdltnisse. V: Marina Fischer-Kovvalski, Josef Buček (izd.), Lebensverhdltnisse in Dsterreich, 72. 40 prav tam. 41 prav tam, 78. 42 Albert Reiterer, Zur dkonomischen Situation der slovvenischen Minderheit im gemischtsprachigen Gebiet Kdrntens. V: Raumpla-nungsgesprdch Sudkdrnten (Wien 1977) 107. 43 Statistisches Handbuch des Landes Kdrn-ten 1980. 26. Jahrgang. Zahlen und Daten '79. (Klagenfurt 1980) 188 sl. 43a Stafistisches Handbuch des Landes Karnten 1981. 27. Jahrgang. Zahlen und Daten '80. (Klagenfurt 1981 184. 43b Slovenščina je fakultativno obvezen predmet (namesto angleščine oz. italijanščine), poučujejo pa jo tudi kot prostovoljni predmet, na vrsti poklicnoizobraževalnih in splošnoizobraževalnih srednjih in višjih šol. V šolskem letu 1980/81 je slovenski pouk obiskovalo naslednje število učencev (brez dijakov gimnazije za Slovence): I. zvezna gimnazija Celovec 12 II. zvezna gimnazija Celovec 14 Plešivec 24 Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija Velikovec 47 Realna gimnazija višje stopnje 4 Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija Celovec 16 Trgovska akademija in trgovska šola I Celovec 20 Trgovska akademija in trgovska šola II Celovec 16 Trgovska akademija in trgovska šola Velikovec 34 Zavod za otroške vrtnarice v Celovcu 13 Skupaj: 200 Dobra tretjina prijavljenih ima slovensko materinščino. 44 Silvo Devetak, Pravica manjšin do zaščite in razvoja v luči sistema OZN. V: Slovenski vestnik, 16. 1. 1981, št. 3, 10. 45 Silvo Devetak, prav tam, 11. 46 Volkszeitung, 10. 10. 1981, št. 232, 5. 47 Kdrntner Nachrichten, 22. 10. 1981, št. 43. 3. Nadaljnja uporabljena literatura: Letna poročila Zvezne gimnazije za Slovence Predavanja na 9. Koroških kulturnih dnevih Die Brucke 11 Prisotni povsod tam, kjer so živa naša prosvetna društva (Uvodne besede na seminarju SPZ v Podravljah) Slovenska prosvetna zveza — ali kratica SPZ — ;e povsod prisotna! Prisotna kot osrednja slovenska kulturno-prosvetna organizacija za slovensko zavest rojakov na Koroškem. Če naglašam slovensko, mi naj nihče ne podtikava pretiranega nacionalizma. Kot pripadniki vedno ogrožene narodnostne skupine v tej obdravski deželi nismo nacionalisti, že v vlogi manjšega v deželi in družbi ne moremo biti kaj takega. Z našim slovenstvom ne moremo in tudi ne nameravamo koga v deželi ali državi ogrožati. Nacionalizma ne moremo istovetiti z narodno zavednostjo. SPZ je zbirališče slovenskih sil na kultur-no-prosvetnem in narodno-političnem področju nas koroških Slovencev! To je jasno in samo po sebi umevno, tako kot sem otrok svojih slovenskih staršev. SPZ je tudi zrcalna slika slovenske narodne usode skozi tako razburkano zgodovinsko obdobje, kot so desetletja tega stoletja. Kakor se reče za človeka poedinca, ako se spominja s stalno zasanjanostjo in sladkobnim spominskarskim pogledom ,na-zaj v svojo mladost', da postaja starec, da je zgubil stike z realnostjo današnjega dne in najbližnje bodočnosti, tako tudi SPZ ne sme biti in ne more biti tak starec, ki se prismuknjeno ubada z nekdanjostjo. SPZ je odziv sprotne narodove žilavosti na vseh koncih in krajih, kjer se izraža naša slovenska samobitnost v tej ali drugi kulturni dejavnosti. Tukaj je vprašanje na mestu: Najboljša garancija za zavarovano narodovo bodočnost je mladina! Poglejmo krog sebe, ali je povsod mladina na mestu? Ali spregledamo, da se na terenu pojavljajo prav starokopitne ,starčevske zadeve'. Tako, da mlade sile niti ne morejo stopiti v ospredje. Da morajo nekako čakati, preden bodo blagovolili zaslužni starci izročiti vajeti mladim? Če vsilim primero: Kako bi se godilo kmetavzarju, če bi se še danes trdovratno držal načina gospodarjenja izpred 50 ali več let? Oglejmo si tako imenovane kmečke domove, kje je še ,podeželjska idiličnost', o kateri zlagano govorimo sami ali poslušamo druge? Tako kot se posodablja vsak kmet in vsak podjetnik in privatnik glede svoje stanovanjske opreme in se prilagaja na vseh področjih najudobnej- S prire- ditvami v obeh deželnih jezikih prispevajo krajevna prosvetna društva k proslavam avstrijskega državnega praznika vsemu in modernemu načinu, tako se mora tudi posodobiti vse delovanje in življenje v slovenskih kulturno-prosvetnih društvih. Sprašujmo se, če je to povsod dejstvo? In na to vprašanje mora slediti odgovor. In temu odgovoru mora slediti dejanje! Akcija je volja! Vsako slovensko društvo zunaj na podeželju mora in še enkrat mora to spoznati in s sodobnim modernim spoznanjem ukrepati. Drugače tako slovensko kulturno-prosvetno ne more biti odziv narodne žilavosti. Rak rana je bila in je še danes komodnost in neaktivnost društvovanjske oblike. Društvovanje (Vereinsmeierei) kot zbirališče občasnih kulturnih analfabetov. SPZ ima v svojih sestavnih elementih aktiviste iz terenskih slovenskih društev, tako, da je SPZ tako živa ali šibka, kakršni so njeni člani, njena društva na terenu. V svojih započetkih so bila kulturno-prosvetna društva slovenska življenjska nujnost za ohranitev vedno ogrožene narodove substance — tako tudi osrednja slovenska organizacija, četudi ni nosila na zunaj na vsak način potreben naslov SLOVENSKA. Pred desetletji je bila poglavitna funkcionalnost slovenskih kulturno-prosvetnih društev celo v tem, da nadomešča šolo, da odstranjuje nepismenost. Tako funkcionalnost ima vsako SPD in osrednja kultur-no-prosvetna organizacija tudi danes (poleg prav tako neizogibnih sodobnih dolžnosti in bodočih nalog), funkcionalnost, ki je odgovorna in v narodnem pogledu — v slovenskem pogledu — življenjsko pomembna, kajti danes nam ni treba odstranjevati nepismenosti, pač pa se srečujemo skoraj na vsakem koraku s kulturnim analfabetizmom. Najhujša oblika tega kulturnega analfabetizma je v nas samih: To je nevarnost za materinščino! Ne moremo vedno iskati vzroke drugod; socialni in gospodarski pritisk, mešani zakoni in še kaj, ne, vsak pri sebi začnimo in že v vsakdanjem pogovornem jeziku govorimo slovensko! Uporabljajmo slovensko besedišče, namesto da malomarno vnašamo spakedranke ali se gremo ,velike narodnjake' in govorimo nemško. Jezik je vse. Materinščina je samo ena, kakor je mati samo ena. Zdaj vemo, zakaj so seje, društvene seje v slovenščini... in da tudi rečenica ni gola fraza, ki se glasi: Svojo materinščino ljubim, to mi daje moč, da druge jezike spoštujem . . . Da gojimo svojo, našo skupno slovensko materinščino, je dokaz, kako upravičeno naglašam v tem zapisu besedo slovensko! In da se nam zjasni, kaj je, kaj mora biti in kako bo ostala SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA. Vsako slovensko kulturno-prosvetno društvo pomeni za nas koroške Slovence kot narodnostno skupino samostojno demokratično celico našega slovenskega življenja. SPD je članu in rojaku nekje občina in družbenotvorna narodnopolitična institucija. Po demokratičnih postopkih pride vsak poedinec narodnjak, pripadnik naše krvne in kulturno-politične skupnosti v društvenem delovanju do veljave. Če mu je poverjeno odborniško ali predsedniško mesto, se zaveda svoje odgovornosti — in se mora tudi zavedati, da njegova društvena funkcija ni neka posest, prednost, ampak mora po demokratičnih sodobnih razvojnih tendencah iskati za društveno in narodnostno skupnost najboljšo rešitev. Tako smo koroški Slovenci prisiljeni gledati kulturno dejavnost iz perspektive krajevnih društev. Še danes. Ko imamo seveda pojave, da posamezniki ustvarjalci ali poustvarjalci ne vedo kaj početi s takim društvom. Zakaj marsikje je vse tako zastarelo, da društvo hira nevarno blizu preživetega konvenciona-lizma ali celo anahronističnega društvova-nja. Še danes! Tako smo sproti prisiljeni iskati nekak kompromis med nekdanjim in sedanjim društvenim delom, ker je življenjska in kulturno-prosvetna moč od društva do društva zelo različna. Najbolj posrečena simbioza kulturno-prosvetnega udejstvovanja je, če posamezniki ustvarjalci in poustvarjalci aktivno sodelujejo v sestavu slovenskega društva. So taki primeri! Zakaj je ponekod drugače, vedo dotični in tamošnji društveniki, ki pa ne podvzamejo potrebnih ukrepov. Zato morajo biti društveni člani in odbori na mestu. Tukaj se mora uveljaviti vsak, tukaj imamo na skrbi vsi skupno slovenstvo! Premalo je izživljati se v vi- sokodonečih izjavah v prid narodu in najlepše orisati bodočnost in počastiti preteklost, ki je terjala toliko žrtev! Premalo! Vsak mora dati od sebe vse najboljše energije. Kako jih v sebi najti, se oziramo po tistih, ki niso nikdar vprašali in so bili vedno v akciji. Nikjer nima prostora v naši ogroženi narodnostni skupnosti ,poklicno slovenstvo', zakaj SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA je skupna moč našega napredovanja, kajti če stagniramo, že bi padali. Zato je čudaško, kako smo radi svetovalci tu in tam, sami pa čakamo, da bo zadevo kdo drug rešil . . . SPZ je napredna sila vseh SLOVENCEV na Koroškem, drugačnega tolmačenja ni. Tako kot je en skupen Cankar in Prešeren in ena celovita slovenska kultura, ne more biti drugačne opredelitve za SLOVENCA, ki se zaveda, da je prva in največja nevarnost za nas vse, za našo slovensko substanco. Kakor je vsakdanje življenje samo po sebi realistična neizogibnost, tako moramo biti tudi mi realisti v gledanju na današnji čas in v tem času našo skupno SLOVENSKO PROSVETNO ZVEZO... in pri tem ugotoviti, da so nastale velikanske spremembe v zadnjih letih. Najpomembnejša je ugotovitev: Toliko slovenskih izobražencev še ni bilo v tej deželi, kot jih je sedaj. In zato v zvezi s tem ugotovitev, da mora naša slovenska kulturno-prosvetna dejavnost preiti v izboljšane oblike. Amaterizem ni in ne more biti na mestu. In kdo ga naj odstranjuje? Gotovo v prvi vrsti mlada generacija intelektualcev. Prazno govoričenje je stalno obnavljanje o vse-obsežnem mladostniškem idealizmu. Vsako delo je trdo. Društveno delo gotovo ni zabava. Narodnostno in kulturno-pro-svetno delo pa je vse nekaj drugega kot blagohotno svetovanje in posvetovanje .. . Samo bežen pogled na likovno dejavnost med koroškimi Slovenci in ugotovimo lahko razveseljivo dejstvo: Še nikdar ni bilo toliko umetnikov iz te panoge! In kako in koliko so prisotni naši slovenski umetniki in njihove stvaritve v zavesti naših društvenih članov — ali vsaj odbornikov? Kdor v tej zadevi ne more dali pred svojo vestjo in narodno zavestjo po- zitivnega odgovora, mora takoj posodobiti svojo duhovno in notranjo opremo v glavi in duši', še preden bo dogradil svojo vilo, si kupil že kolikšni avto in pomnožil to ali ono potrošniško imetje. Tudi tukaj se pojavlja že omenjeni kulturni analfabetizem! Kako pa je z besednimi ustvarjalci? Gotovo je prav literarna dejavnost v tolikšnem prisotna, da so nekateri pesniki in pisatelji znani preko meja. Ali glasbena dejavnost? Ki se zborovsko izživlja v vokalnih poustvaritvenih območjih kakor pred davnimi desetletji.. . Vsi naši umetniki potrebujejo odzivnost — in ta je v prvi vrsti, mora biti v prvi vrsti med nami Slovenci. Taka odzivnost pa terja neizprosno podvig vsega društvenega delovanja. Prioriteto ima kvalitet-nost! Slovensko kvalitetno kulturno-pro-svetno in individualno umetniško delo pa ogroža nekvalificirana prireditvena zagnanost' posameznikov in laičnih organizatorjev. Kako se da kulturno umetniška prireditev (otvoritev slikarske razstave, predstavitev novo izšle knjige z bralnim večerom ali uprizoritev zahtevnega odrskega komada) podaljšati' v zabavno tam-tam-smer folklorističnega plesa? Mar sestavljajo ljudje brez posluha spored zahtevnega koncerta? In je vsak strokovnjak-v likovni umetnosti, če razločuje rdečo barvo od črne? Samokritika šele usposablja za kritičnost. Poklicnim kritikom pa ne sme biti tuje, da ni kritike brez kritike kritike. SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA je povsod prisotna. Da! Je povsod prisotna, kjer je prisotna slovenska kultura. Kjer iz lokalnih zaostalin zamenjajo to besedo-s tako ali tako upoštevanja vredno oznako, pač ni prioriteta kvalitetnosti tudi v pojmovanju, kaj je napredno. Kultura je razvoj človeka v duhovnem in duševnem. Kultura je naprednost! Ker je razvoj naprednost! Naša skupna slovenska vera in ljubezen do materinščine in kulturne dediščine mora slehernega rojaka pripeljati do slovenskega naprednega spoznanja, kaj je in kaj mora biti SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA! Valentin Polanšek Mesto in vloga mladine v našem narodnostnem življenju V boju za obstoj in v tem okviru še posebej za dosego pravic, ki jih vsebuje člen 7 avstrijske državne pogodbe, je potrebna akcijska enotnost vseh Slovencev, zlasti obeh osrednjih slovenskih organizacij na Koroškem. Vključiti pa je treba tudi tisti del nemško govorečih sodeželanov, ki so pripravljeni zavzemati se za narodnostne pravice avstrijskih državljanov slovenske narodnosti. Pri tem ne sme biti toliko važno (vendar je to dostikrat praksa), v katerem idejno-politič-nem taboru se nahaja posamezni pripadnik slovenske narodne skupnosti. To pomembno politično1 spoznanje se v zadnjih letih vedno bolj uveljavlja in ga — vsaj načelno — sprejemata obe osrednji politični organizaciji koroških Slovencev. Zveza slovenskih organizacij na Koroškem združuje ljudi različnih svetovnonazorskih gledanj — od KPO preko SPO in KEL do strankarsko nevezanih — in mora to svojo širino upoštevati pri vseh svojih odločitvah. Isto mora brez dvoma upoštevati tudi mladina. Vendar pa iz izkušenj vemo, da nam doslej ni uspelo vključiti v naše delo vse slovenske mladinke in mladince. Doslej se je udejstvovalo le aktivno jedro, ki je pripravilo tudi večji del akcij. To pa pomeni, da bo treba pripraviti tak delovni program, da bo v njem sleherni naš mladinec našel nekaj zase in se bo z zanimanjem vključil v delo. Pri tem gotovo ni nujno, da so vse naše akcije usmerjene na ne vem kakšne „visoke narodnostne cilje" — morda bi bilo bolje, da se bolj ..življenjsko" približamo mladini: da vključimo v naše delo na primer tudi akcije zabavnega in razvedrilnega značaja. Posebno kmečka mladina ima polne roke dela in je zato ne smemo obremenjevati še mi. Zlasti velja to za začetno dobo; šele ko jo dobro uvedemo v mladinsko organizacijo in njeno dejavnost, lahko preidemo tudi na zahtevnejše oblike udejstvovanja. Važno je torej, da najdemo učinkovite oblike aktiviranja tudi tistih mladih, ki so doslej stali ob strani in jih nismo uspeli vključiti v naše akcije. To je vsekakor zahtevna naloga in mislim, da leži predvsem na krajevnih odborih in združenjih, da se je lotijo. Biti nam mora jasno, da se pobude za reševanje specifičnih problemov, ki so različni od kraja do kraja, najlažje ugotavljajo in uspešno rešujejo v dotičnem kraju samem. Iz tega izhaja logična ugotovitev, da prav mladina v krajevnih organizacijah najboljše pozna težnje in hotenja mladih v okolici, kjer deluje. Zato bi se morale pobude, o katerih je tukaj govora, reševati na lokalnih ravneh, center v Celovcu pa bi to samo usklajeval. Ugotovitve, ki se naslanjajo na tozadevne raziskave inštitutov, nam potrjujejo tezo, da dejavnost mladine v določenih časovnih razdobjih lahko močno niha, tako, da se enkrat znajdemo nekaj časa v veliki aktivnosti, drugič pa na noben način in z nobeno motivacijo ni možno zbuditi aktivnosti mladih. Tudi pri nas na Koroškem ni malo primerov, ko je mladina s svojimi akcijami zbudila pozornost javnosti. Vodilo bi predaleč, če bi hotel naštevati tukaj vse take primere — najuspešnejše pa so bile v tem okviru brez dvoma akcije, ki so imele za cilj bojkot posebnega ugotavljanja manjšin v Avstriji, ali razne napisne akcije, ki so imele za posledico tudi politične procese proti slovenskim mladincem oziroma marsikatero modro znamenje in podplutbo pri tistih, ki so branili dvojezične napise pred napadi državnih oblasti. Eden izmed vzrokov popuščanja aktivnosti mladine v nekaterih krajih južne Koroške je brez dvoma odseljevanje mladincev in celih mladih družin iz Koroške v osrčje Avstrije — takorekoč s trebuhom za kruhom. Zato si moramo mladi', vključeni v Zvezo slovenske mladine, v naših političnih in gospodarskih odborih še posebej prizadevati za hitrejši in uspešnejši gospodarski razvoj našega ozemlja, da bi omejili sedanje močno odseljevanje. Gospodarski razvoj tega ozemlja bi moral potekati vsaj vzporedno z razvojem gospodarstva v ostali Avstriji: To zahtevo postavljamo prav zaradi tega, ker nam je jasno', da ekonomska odvisnost pogojuje tudi socialno in politično odvisnost, ta odvisnost pa vpliva na narodno zavest in redči vrste zavednih slovenskih mladincev. Vendar pa ob vseh teh pojavih le tudi z optimizmom lahko gledamo v bodočnost. Prizadevanja zadnjih let bodisi na političnem, kulturnem ali gospodarskem področju so terjala mnogo dela in enotnega nastopanja v različnih vprašanjih, ampak sadovi teh naporov so vidni: kulturni domovi, otroški vrtci1, na stotine novih delovnih mest — vse to nam vliva vero in zaupanje. Ni mi' treba posebej poudarjati, kakšnega pomena je to zlasti za mladino. Že prej sem poudaril, kako važen je enoten nastop vseh slovenskih in demokratičnih sil v borbi za dosego narodnostnih pravic Slovencev na Koroškem in sploh manjšin v Avstriji. Važen in nujen korak na tej poti je brez dvoma sodelovanje z nemško govorečo demokratično usmerjeno mladino. Tako sodelovanje z demokratičnimi mladinskimi' gibanji širom Avstrije je vsekakor dober doprinos v tej smeri, da se mladina otrese kompleksa „narodne manjvrednosti"; obenem pa lahko razvija plodno sodelovanje na področjih, kjer imamo skupne težnje, kot na primer pri obravnavanju aktualnega vprašanja zaposlovanja mladih, ali pa tudi v boju proti pojavom nacionalizma in neonacizma. Na tem mestu je treba omeniti tudi izredno dobro sodelovanje med Zvezo slovenske mladine in Zvezo koroških partizanov, ki ima za sad mladinsko delovno akcijo pri preureditvi Peršmanove domačije v muzej NOB in dom mladine. Dalje je treba omeniti, da nastopamo proti vsem pojavom, ki skušajo kratiti, razvrednotiti' ali celo smešiti partizansko' borbo na Koroškem. Odločno zavračamo vse poskuse in pojave belogardistične miselnosti in s tem potvarjanja zgodovinskih dejstev. Preko krajevnih prosvetnih društev se Zveza slovenske mladine aktivno in uspešno vključuje na kulturnem področju. In kot frontovska organizacija slovenske mladine na Koroškem si bo ZSM slej ko prej prizadevala, da bo gojila najširšo akcijsko enotnost med mladimi in s tem tudi prispevala svoj delež k reševanju narodnostnih problemov na Koroškem. Marjan Pečnik Predstavniki slovenske mladine iz Koroške, Italije in Slovenije so se zbrali na delovnem srečanju v Železni Kapli Zenske in kulturno-politično udejstvovanje Celotno problematiko boja za enakopravnost slovenske koroške ženske je treba gledati v sklopu splošnoavstrijskega položaja. Vsestranski razvoj vsake družbe zahteva, da je ženska enakopravno udeležena na vseh področjih javnega življenja. Čeprav drži, da je avstrijski ženski zagotovljena formalna enakopravnost, diskriminacija žensk še zmeraj obstaja kot realnost, ki je zgolj zakoni in pravni predpisi ne morejo tako hitro spremeniti. Ženski še vedno preprečujejo, da bi prav tako kot moški sodelovala z enakimi možnostmi v političnem, družbenem in kulturnem življenju. Tako zasedajo ženske v delovni hierarhiji še vedno skoraj izključno nižja mesta; poklicno se usmerjajo v t. im. tradicionalne" poklice, kot so to tajnica, učiteljica, prodajalka idr. V javnih ustanovah ženske nimajo važnih oziroma vodilnih pozicij. Vsekakor so ženske soudeležene na kulturnem in političnem področju, toda naša družba jim bolj ali manj onemogoča, da bi tudi soodločale v raznih odborih in gremijih. Vse to je splošno v avstrijski javnosti in se odraža bolj ali manj tudi v naši slovenski narodnostni skupnosti. Ženske v naših političnih, predvsem pa v kulturnih organizacijah zelo številčno sodelujejo. V mnogih društvih prevladujejo ženske kot pevke, igralke, organizatorke idr. Toda v političnih funkcijah, v odborih in vodstvih teh organizacij so le zelo omejeno zastopane. S kratkim statističnim prikazom bi skušala seznaniti našo javnost s položajem ženske v naših družbenopolitičnih, kulturnih, gospodarskih in športnih organizacijah. Ob koncu tega prikaza bom skušala načrtno analizirati nekaj faktorjev, ki onemogočajo ženski aktivno vključevanje v družbeno delo, nakazati represivne mehanizme in ponuditi možne predloge za izboljšanje takšnega stanja. PRISOTNOST SLOVENSKE ŽENSKE V NAŠIH OSREDNJIH POLITIČNIH IN KULTLIRNIH ORGANIZACIJAH: 1 » t u o e >V1 rS >n c U CU O v; ^3 1/5 o Zveza slovenskih organizacij 42 3 Narodni svet koroških Slovencev 49 1 Slovenska prosvetna zveza 26 0 Krščanska kulturna zveza 17 3 PRISOTNOST SLOVENSKE ŽENSKE V ORGANIZACIJAH, KI SO VKLJUČENE V ZSO: Zveza slovenskih izseljencev 12 2 Slovensko planinsko društvo 11 2 Slovenska kmečka zveza 23 0 Zveza koroških partizanov 24 3 Slovensko šolsko društvo 12 2 Zveza slovenskih žena 30 30* Zvezo slovenske mladine, ki je tudi vključena v ZSO, sem upoštevala pri mladinskih organizacijah. PRISOTNOST SLOVENSKE ŽENSKE V SAMOSTOJNIH ORGANIZACIJAH IN NSKS BLIZU STOJEČIH ORGANIZACIJAH: Narodni svet koroških Slovencev nima vključenih organizacij in temelji na individualnem članstvu. Koroška enotna lista - KEL 5 0 Klub slov. občinskih odbornikov 12 1* Društvo „Kulturni dom" 12 0 O problemih in nalogah razpravljajo na zborih Zveze slovenskih žena Slovenski klub „Iniciativa“ 15 Društvo „Naš otrok" 7 Družba sv. Mohorja 7 Kmečka gospodarska zveza (obstojala do leta 1981) 7 Skupnost južnokoroških kmetov (volilna skupnost) 36 1* PRISOTNOST SLOVENSKE 4* ŽENSKE V MLADINSKIH 1 ORGANIZACIJAH: Zveza slovenske mladine 13 0 Koroška dijaška zveza -13 Klub slov. študentov v Celovcu 6 4 6* 3* 6* RAZNE ORGANIZACIJE: Kladivo 3 0 * pomeni, da imajo v odboru zastopane ženske višjo funkcijo (predsednica, podpredsednica ali tajnica) PRISOTNOST SLOVENSKE ŽENSKE NA OBČINSKI RAVNI 1. Prisotnost ženske v prosvetnih društvih, ki so včlanjena v Slovensko prosvetno zvezo oz. Krščansko kulturno zvezo Okraj Celovec sedež skupno število odbornikov število žensk SPD »Bisernica" Celovec 8 1 MPZ »Jakob Petelin Gallus" Celovec 5 2* SKD v Celovcu Celovec 7 2 SPD »Bilka" Bilčovs 17 2 SPD »Borovlje" Borovlje 7 0 SPD »Zvezda" Hodiše 8 1 SPD »Gorjanci" Kotmara vas 8 1 SPD »Radiše" Radiše 12 3 DSG Sele-Zell Sele 13 1 Pevsko društvo v Selah Sele 8 4 KPD »Planina" Sele 17 9 SPD »Herman Velik" Sele 9' 5* SPD »Svoboda" Šentjanž 10 2 SPD »Vrtača" Slovenji Plajberk 8 2 SPD »Kočna" Sveče 13 3* Okraj Velikovec sedež skupno število odbornikov število žensk S PD „Srce“ Dobrla vas 9 3 SKD v Globasnici Globasnica 10 1 SPD „Obir“ Obirsko 17 5* MPZ „Podjuna“ SPD „Danica“ Pliberk 17 5 odbor za Kulturni dom SPD „Danica“ Šentvid 8 1* odbor za kulturno dejavnost Šentvid 15 4* SPD „Vinko Poljanec" Škocijan 10 4* K PD v Šmihelu Šmihel 14 3* SPD „Edinost“ Šteben 6 0 Prosvetno društvo v Velikovcu Velikovec 12 6* SPD „Zarja“ Železna Kapla 14 5* SPD „Trta“ Žitara vas 12 2 KPD „Drava“ Žvabek 7 1* Okraj Beljak SPD „Malošče“ Bekštanj 9 4* SPD „Dobrač“ Brnca 7 0 SPD „Drabosnjak“ Kostanje 5 2* SPD „Jepa-Baško jezero" Loče 9 0 SPD „Svoboda“ Loga vas 4 0 Kulturno društvo ,,Peter Markovič" Rožek 5 1* SPD „Edinost“ Škofiče 8 1 SPD „Rož“ Šentjakob 11 1 SPD „Zila“ Ziljska Bistrica 8 5* 2. Prisotnost ženske v mladinskih društvih a) Prisotnost ženske v mladinskih krajevnih društvih, ki so vključena v Zvezo slovenske mladine Okraj Celovec Krajevno združenje ZSM Krajevno združenje ZSM Krajevno združenje ZSM Bilčovs 9 Bistrica v Rožu 5 Celovec 10 5* 2* 7* Okraj Velikovec Krajevno združenje ZSM Krajevno združenje ZSM Krajevno združenje ZSM Krajevno združenje ZSM Globasnica 5 1 Pliberk 11 3* Škocijan 8 4* Železna Kapla 3 3* Mladinska društva, ki so vključena v Krščansko kulturno zvezo, t. im. „Farna mladina", nimajo lastnih odborov. Pri statističnem prikazu sem v glavnem upoštevala organizacije in društva, ki se neposredno ukvarjajo s političnim in kulturnim delovanjem. Zato sem izpustila go- spodarske in športne organizacije ter druge interesne skupnosti. Zvezo slovenskih žena kot specifično žensko organizacijo v procentnih deležih nisem upoštevala. Iz zgornjih podatkov je razvidno, da je ženska prisotnost v slovenski javnosti zelo skromna. Procenmi delež žensk v vseh organizacijah in društvih znaša 21,7%, če izvzamemo mladinske organizacije, celo samo 17,3%. V mladinskih organizacijah, kjer so ženske enakopravno zastopane, pri glavnih funkcijah pa celo dominirajo, znaša procentni delež 49,1 %. To se pravi, da so mlade ženske bolj angažirane pri kulturno-političnem delu kot ženske, ki imajo otroke in družinske obveznosti. Skušala bom našteti nekaj glavnih vzrokov za razliko med prisotnostjo slovenskih „deklet“ ter slovenskih žensk z družinskimi obveznostmi. TRADICIJE Med ljudstvom še vedno prevladuje tradicionalno patriarhalno gledanje na vlogo ženske kot matere in gospodinje, ki temelji na določeni delitvi dela med moškim in žensko: ♦ ženska je pristojna za blagor družine. Ona sama je odgovorna za vzgojo otrok. Njeno življenje se odigrava bolj ali manj v privatni sferi; # moški je pristojen za življenje izven družine, za poklic in za zaslužek. Njegova vloga se odigrava v javnosti. Družina pomeni zanj počitek, razvedrilo ter zbiranje novih moči za delo izven družine. Dodelitev vlog po spolu obstaja tudi tedaj, če je ženska zaposlena izven družine. Sicer pa družba bolj ali manj priznava udeležbo ženske v družbeni proizvodnji in se zaveda pomembnosti njenega velikega doprinosa za narodno gospodarstvo. Ženska zaposlitev je v naši družbi neob-hoden dejavnik. Danes zakoni in pravni predpisi ženskam zagotavljajo formalnopravne možnosti enakopravne udeležbe v proizvodnji zunaj doma. Na žalost pa moramo ugotoviti, da se to pravno načelo iz različnih razlogov, kot so to predsodki, tradicije itd., ni moglo uveljaviti in obstaja le na papirju. Nazori, da se mora ženska v prvi vrsti posvečati gospodinjstvu in to dolžnost tudi uskladiti s svojo zaposlitvijo, privedejo ženske seveda v velike težave. V številnih družinah je ženska kljub poklicni obremenjenosti še vedno sama odgovorna za družino, otroke in gospodinjstvo. Tradicionalne poglede srečujemo tako pri moških kakor pri ženskah. Glavni vzrok leži v specifični spolni socializaciji. Dodelitev vlog po spolu in deljena vzgoja se pričnejo že v zgodnji mladosti. O tem priča n. pr. poseben izbor igračk, ki pri fantu pospešuje predvsem tehnično in analitično mišljenje (kocke, avto ipd.), medtem ko se deklice v glavnem vadijo v vlogi materinstva (punčke), podložnosti in čustvenosti. Ta vzgoja se seveda nadaljuje tudi v šolah. Fiksiranje vlog od zgodnje mladosti naprej pospešuje pri deklicah in pozneje pri ženskah pomanjkljive predpogoje kritičnega mišljenja in izogibanje konflikt- Enakopravno in enakovredno se uveljavljajo ženske v kulturni dejavnosti nim situacijam. Takšna vzgoja seveda privede do tega, da vidi ženska vlogo vzgojiteljice in gospodinje ter tudi svojo podrejenost kot „naravno“. Ob takšnem pojmovanju vloge žensk se mora ženska odpovedati svoji lastni osebnosti, ker je že od vsega začetka navajena podrediti svoje življenje moškemu, otrokom in družini. Vladajoča ideologija, da je mesto žensk v hiši, in konservativni nazori o manjvrednosti ženske opravičujejo v zgodovini njeno podrejanje in uveljavljanje pravic moških v vseh zasebnih in javnih poslih. Ti tradicionalni nazori o vlogi žensk v javnem življenju vodijo ženske do pasivnosti in so tudi eden izmed glavnih vzrokov za ugotovljeno manjšo politično in kulturno aktivnost žensk. TROJNA OBREMENJENOST Zaposlitev — otroci — gospodinjstvo Jasno je, da je zaposlitev matere velika težava. Izhod iz takega položaja pa n i v odpravi zaposlenosti matere. Čeprav zaposlitev matere ne pomeni avtomatično njeno enakopravnost, je udeležba v družbenem proizvodnem procesu eden najvažnejših predpogojev za to. Drži, da kapitalistična družba ženske ne namerava povsem izriniti iz gospodarstva, vendar pojmuje zaposlitev ženske le kot začasno, dokler se ne omoži, dokler ne dobi otrok in podobno. Ravno takšno pojmovanje zaposlitve ženske kot nekaj začasnega je vzrok, da si večina žensk ne prizadeva, da bi dobile višjo kvalifikacijo. O tem priča tudi splošna nižja raven izobrazbe v primerjavi z moškim. Velikokrat se dogaja, da ostanejo ženske, ki so končale šole, doma, ker so se omožile oz. ker so rodile otroke. Ravno s tem se ženski zapirajo perspektive, ker ne more sodelovati v proizvodnji zunaj doma. Nižja raven izobrazbe in nižji položaj v poklicu pa pogojujeta seveda tudi manjšo politično zainteresiranost tako pri moških kot tudi pri ženskah. Poleg poklicne obremenjenosti sta vzgoja otrok in gospodinjstvo še vedno pretežno v ženskih rokah. Slovenske koroške matere imajo ravno v skrbi za otroke posebno važno vlogo, na kateri sloni vsa naša prihodnost. Slovenske matere namreč prenašajo iz roda v rod t. im. narodnostno zavest in kulturno dediščino, ker jo predajajo otrokom. Ženska ima zaradi tega le omejene možnosti zastopanja svojih lastnih interesov. Le poredko se more vključevati v narodnopolitično delo izven družine, ker ji enostavno primanjkuje časa. MOŽNOSTI IZHODA Izhod je v modernizaciji gospodinjstva, v soudeležbi tako moža kot tudi ženske pri delu znotraj gospodinjstva, pri vseh domačih poslih, pa tudi pri vzgoji otrok. Zlasti pa je izhod v razvijanju takih družbenih ustanov, ki bodo pravzaprav dopolnilo družine in ki bi skušale premagati tradicionalne spolnospecifične poglede in omogočale socialno učenje ter vež-banje solidarnosti. Kaj pomagajo ženskam v praksi vsi zakoni, ki jim zagotavljajo enakopravnost, če ni na razpolago jasli, zadostnega števila otroških vrtcev, celodnevnih šol idr. Na dvojezičnem ozemlju Koroške imamo 72 javnih in zasebnih otroških vrtcev, od tega so samo 3 dvojezični. Okraj Celovec mesto: Okraj Beljak mesto: Okraj Šmohor: Okraj Celovec-dežela: Okraj Beljak-dežela: Okraj Velikovec: 23 otroških vrtcev* 16 otroških vrtcev N y -S £ >B g O d O “ 'E i 2 2 0 16 6 10 8 12* 0 12 13* 5 Iz tega kratkega prikaza je razvidno, da so slovenske ženske še v posebni dilemi. Na eni strani so zaradi pomanjkljivega števila otroških vrtcev prisiljene ostati doma, na drugi strani pa prisiljene dati svoje otroke v nemške otroške vrtce, če so le-ti na razpolago. Dokler nimamo takšnega političnega vzdušja, da bi se vsi na južnem Koroškem živeči otroci obvezno naučili obeh deželnih jezikov, bodo za obstoj in razvoj slo- * pomeni, da se v okraju nahaja po 1 dvojezični otroški vrtec. venske narodne skupnosti potrebni predvsem slovenski otroški vrtci. Toda kakor ravno tudi dosedanji razvoj na tem področju kaže, je to mogoče doseči le z lastno močjo. Nedvomno imajo slovenske ženske velike zasluge pri ustanovitvi 3 lastnih otroških vrtcev — konfesionalnega vrtca v Šentjakobu, ki ga vodijo šolske sestre (ta ima že daljšo tradicijo), vrtca v Šentpri-možu ter vrtca v Celovcu (obadva ustanovljena šele v zadnjih letih). Borba za obstoj in razvoj slovenske narodne skupnosti bremeni številne družine in otežkoča skrb za vzgojo narodno-zavednih otrok. MOŽNOSTI SPREMEMBE ODNOSA DO ŽENSKE V NAŠI SLOVENSKI JAVNOSTI 1. Večja prisotnost ženske problematike v našem tisku Zelo poredko se najde v našem tisku kakšen članek, ki bi se dotaknil vprašanja slovenske ženske. Medtem ko Naš tednik skoraj docela ignorira žensko vprašanje, objavlja Slovenski vestnik 14-dnev-no t. im. žensko stran pod tradicionalno fiksiranim naslovom „Za dom in gospodinjo", kjer najdemo recepte za kuhanje, navodila za vzgojo otrok ter zdravniške nasvete, ni pa govora o ženskem vprašanju, o vsakodnevnih problemih (poklicnih, iz- obraževalnih idr.) ženske v družbenem in kulturnem življenju. Vsaj za dan žena čuti Slovenski vestnik ,,moralno dolžnost", napisati tudi kak članek k tej tematiki. Sicer na eni strani vedno upošteva veliki prispevek slovenskih žensk v NOB in njih nesebično požrtvovalnost za slovenski narod, na drugi strani pa pozablja, da so sčasoma nastala tudi nova vprašanja, ki seveda terjajo tudi nove odgovore. To poročanje o ženski problematiki se mora spremeniti tako v kvantitativnem kot kvalitativnem oziru. Na eni strani je nujno potrebno, da bi slovenski listi posvečali vsaj pol strani na teden ženski problematiki, na drugi strani pa bi se morala spremeniti slika ženske v njeni do zdaj prikazani vlogi. Časopisje bi moralo: upoštevati vprašanje slovenskih žensk iz dveh vidikov — na eni strani boj slovenske ženske kot pripadnice slovenske narodne skupnosti, na drugi strani pa boj za njeno osebno enakopravnost, ki se odraža tudi znotraj slovenske manjšine; £ opozarjati, da ženska ni zgolj za kuhinjo, otroke in moža, ampak da mora igrati važno vlogo tudi v političnem, kulturnem in družbenem življenju; obračati se proti enostranski preobremenjenosti ženske, ki ji velikokrat onemo- 7 Koroški koledar 97 goča aktivno vključevanje v narodnopolitično delo; # postavljati v ospredje, da sta tako moški kot tudi ženska skupno pristojna za družino, otroke ter gospodinjstvo, kakor tudi za področje zunaj družine. 2. Večja odprtost naših organizacij napram ženskemu vprašanju Naše organizacije so do danes le relativno malo storile za uveljavitev in samozavest naših slovenskih žensk. Ali niso tudi koroške Slovenke v najtežjem času slovenskega naroda izpričale svojo veliko politično zavest, ko so v vojnih letih stopile iz ozkih okvirov, v katere jih je potiskala družba? Kot partizanke, aktivistke in kot politične delavke so se enakopravno z moškimi borile za slovenski narod, za delavstvo, predvsem pa za boljšo prihodnost. Medtem ko Narodni svet koroških Slovencev popolnoma zamolčuje veliki prispevek slovenskih žensk za osvoboditev slovenskega naroda, se Zveza slovenskih organizacij — vsaj na občnih zborih Zveze slovenskih žena — zaveda, da so ,,naše žene bile vedno v prvih vrstah boja za obstoj in pravice naroda" (tajnik ZSO na občnem zboru ZSŽ 1981). Organizacije so sčasoma pozabile, da bi morale ženske tudi po NOB igrati važno vlogo pri soodločanju v kulturnem in političnem življenju. Število žensk v političnih funkcijah je vedno bolj upadalo. To se pravi, da naše ženske (kljub veliki udeležbi v NOB) v odborih naših političnih in kulturnih organizacij niso imele možnosti uveljaviti svoje izkušnje, svoje pridobljeno znanje, svoje velike iniciativnosti tudi po zmagi nad fašizmom. Kljub nekaterim izjemam je ostalo odločanje znotraj političnih in kulturnih organizacij omejeno le na ozek krog moških. To seveda pogojuje na eni strani preveliko obremenjenost funkcionarjev, ki imajo preveč funkcij, na drugi strani pa se moramo zavedati, da to tudi ni v prid temu, da se upoštevajo interesi žensk. Torej bi tudi naše organizacije lahko marsikaj prispevale k večji politični osveščenosti in samozavesti koroških Slovenk. Organizacije bi morale poleg že zgoraj omenjenih faktorjev postavljati v ospredje pomen čim širše soudeležbe slovenskih žensk v narodnopolitičnem delu kot pogoj za vsestranski razvoj naše slovenske narodne skupnosti proti pojavom, ki onemogočajo ženski vsestransko vključevanje v naše narodnopolitično delovanje. 3 . Vloga Zveze slovenskih žena Zveza slovenskih žena se je od ustanovitve naprej posvečala v glavnem narodnostni problematiki in pri tem postavljala v ozadje vprašanje emancipacije slovenskih žensk. Jasno je, da se naše ženske nahajajo v zelo težkem položaju, ker morajo v celotnem narodnostnem boju voditi tudi boj za svoje lastne pravice. V današnjem delovanju Zveze slovenskih žena se zrcali predvsem tradicionalna plat vloge žensk, kjer se ženske v glavnem koncentrirajo na vprašanja predšolske vzgoje, zdravništva, ročnega dela, izletov, prijav za dvojezični pouk idr. S tem nehote prispevajo k ohranitvi tradicionalne vloge ženske v naši družbi. Borba za narodnostne in za lastne pravice bi morala biti uravnotežena in ne bi smeli zanemarjati eno vprašanje na račun drugega. Borba za narodnostne pravice se bo mogla razviti docela le, če bodo organizacije istočasno in sproti reševale žensko vprašanje. Marija Jurič Utirajmo knjigi pot PREDVSEM V VRSTE MLADIH BRALCEV Cilj in vsebina dela javne knjižnice se v svetu razlikujeta, odvisna sta od političnih in kulturnih okolnosti. Funkcija javne knjižnice pa je danes ne glede na politično ureditev ali tradicijo v vseh deželah enaka. Služi v enaki meri izobraževanju, strokovnemu izpopolnjevanju, razširjanju znanstvenih spoznanj, kulturnemu delovanju in smiselni izrabi prostega časa. Slovenska študijska knjižnica v Celovcu je splošna javna knjižnica, namenjena vsem prebivalcem, živečim na narodnostno mešanem ozemlju Koroške. Slovenska študijska knjižnica zbira, strokovno obdeluje in hrani knjižnično gradivo' z namenom, da omogoča njegovo uporabo ljudem narodnostno mešanega ozemlja Koroške. Uporabo knjižničnega gradiva SŠK omogoča preko izposoje v centrali ter v knjižnicah slovenskih prosvetnih društev, katere po želji ne le oskrbuje s knjižničnim gradivom, ampak jim tudi pomaga pri urejanju knjižničnega fonda. Poleg važnega, a hkrati zelo zamud- nega dela nabave, obdelave, postavitve ter izposoje knjižničnega gradiva, razvija raznolike oblike dela,, kot so: razstave, predstavitve knjig, akcija bralnih značk in v okviru le-te tudi srečanja s pisatelji in podobno z namenom, da kar najbolj približa knjižnično gradivo najširšemu krogu ljudi. Posebno pozornost posveča mladim bralcem s tem, da jim nudi ustrezno knjižnično gradivo in da razvija take oblike dela, ki so prilagojene njihovim starostnim stopnjam. Pri tem posebej skrbi za uvajanje mladega bralca v uporabo knjižničnega gradiva ter za razvoj njegovih kulturnih in estetskih vrednot. Preko svojih organizacijskih enot opravlja informacijsko in dokumentacijsko službo, izdeluje kataloge ter skupno s Slovenskim znanstvenim inštitutom sistematično nabavlja tim. avstrijsko oz. predvsem koroško slovenico. SŠK nudi tudi pomoč knjižnicam slovenskih prosvetnih društev, vodi ustrezne evidence in skrbi za strokovno iz- Pogled v centralno knjižnico SPZ v Celovcu 7* Koroški koledar 99 obraževanje in izpopolnjevanje knjižničnih delavcev. Ob vsem tem važnem delu se v SŠK vedno bolj zavedamo, da je potrebno vse večjo pozornost posvečati ravno animatorskemu delu širjenja slovenske knjige. Zato SŠK v zadnjem času še posebej zavzeto išče mentorje in organizatorje akcije bralnih značk, ki bi Slovenski študijski knjižnici po možnosti v čim več krajih pomagali pridobivati bralce za ponekod že pozabljeno in ignorirano slovensko knjigo. Akcija bralnih značk se je medtem tudi pri nas na Koroškem že izkazala za uspešen način širjenja bralnih navad. V Sloveniji SO' leta 1980 praznovali dvajsetletnico akcije bralnih značk; pri nas na Koroškem smo v minulem šolskem letu obhajali njen četrti rojstni dan in v šolskem letu 1981-82 se bliža njena petletnica. Iz izkušenj, ki smo si jih medtem nabrali mentorji te akcije, lahko z veseljem poudarim, da se prav gotovo' izplača opravljati to prepotrebno delo knjižne vzgoje, saj otrok oziroma mladostnik, ki je pri tej akciji enkrat sodeloval, praviloma z veseljem sodeluje tudi naslednje leto. Ravno to pa je že hkrati tudi potrdilo, da je naše delo uspešno. Seveda je pogoj vsake take uspešne akcije, da se tudi mentor pripravi na pogovore s tekmovalci in tudi sam prebere vse knjige, ki so v določenem kraju sprejete v seznam čtiva za akcijo bralnih značk. Mentorje želim opozoriti, da se naj potrudijo, da bodo pogovori o knjigah čim bolj sproščeni in nikakor ne podobni izpitom, katere bi tekmovalci lahko zasovražili. Svetujem, da mentorji v sezname del za akcijo bralnih značk vključijo vsaj še enkrat toliko del, kot jih mora udeleženec tekmovanja prebrati. Mladostnik, ki hoče sodelovati pri akciji bralnih značk, si od določenega čtiva izbere najmanj 3—6 knjig (odvisno od starosti tekmovalca, njegovega obvladanja slovenskega jezi- ka ter od obsega knjige), katere (po navadi) med šolskim letom prebere. Otroško in mladinsko literaturo po želji in potrebi daje na razpolago SšK. V tem primeru prosim mentorje akcije bralnih značk, da se povežejo s SŠK, da se tozadevno čim bolj podrobno pogovorimo, kajti tudi od same izbire čtiva lahko zavisi večja ali manjša udeležba mladostnikov pri imenovani akciji. Ko so tekmovalci knjige prebrali in se mentorji z njimi pogovorili o prebranem čtivu, mladim bralcem na posebni svečanosti podelimo značke in knjižne nagrade, katere mentorjem oz. društvom posreduje SŠK. Na svečanost lahko povabimo tudi pisatelja, katerega dela so mladi prebrali. Na takšna srečanja s pisatelji in drugimi ustvarjalci pa je treba mlade bralce ustrezno pripraviti, da pisatelju stavijo tudi vprašanja in da tako pride do živahnega pogovora. Mentorjem bi svetovala, da pri sestavljanju seznamov del za akcijo bralnih značk skušajo upoštevati tudi želje mladostnikov. Na tak način damo bralcem možnost soodločanja in že to dejstvo samo lahko kakega potencialnega bralca pritegne, da bo pri akciji sodeloval. Do zdaj je pri akciji bralnih značk na Koroškem sodelovalo že približno 160 mladih bralcev, in sicer so to bili: šolarji osnovne šole Sele-Kot (trikrat), otroci iz Šentjanža v Rožu (dvakrat), bilčovski otroci (enkrat) ter dijaki dijaškega doma Slovenskega šolskega društva v Celovcu (štirikrat)). Slovenska študijska knjižnica torej tem potom vabi k sodelovanju vse ljubitelje slovenske knjige, katerim se zdi vredno širiti to prepotrebno obliko knjižne vzgoje. Skupno nam bo gotovo v še večji meri uspelo akciji bralnih značk utreti pot med nove mlade bralce, ki sami morda ne najdejo poti do knjige, ampak sprva potrebujejo vzpodbudno pomoč, dokler tudi sami ne vzljubijo branja. mag. Malle Marija Pasterk Franci - Lenart Letos — 12. marca 1982 — bo minilo 70 let od rojstva Franca Pasterka-Lenarta, prvega komandanta 1. koroškega partizanskega bataljona, ki je kmalu po imenovanju vodil drzno akcijo, v kateri je bil težko ranjen in potem na posledicah umrl. Posmrtno je bil proglašen za narodnega heroja. Ob 70-letnici njegovega rojstva se ga spoštljivo spominjamo ter objavljamo zapis, ki ga je o njem objavil Karel Prušnik-Gašper v zborniku „Koroška v borbi". V Lobniku, pol ure iz Železne Kaple, stoji hiša, kjer je živela ena najbolj zavednih slovenskih družin na Koroškem, Pasterkova, po domače Tavčmanova. Mati Tavčmanova je imela tri sinove: Jurija, Francija in Jakija. Jurij je postal na posestvu gospodar, Franci in Jaki pa sta prav tako ostala doma, ker sta ljubila zemljo1, še bolj pa svojo mater. Kakor mnogo slovenskih družin, so fašistični nasilniki močno prizadeli tudi Tavčmanovo družino. Klic trpečega slovenskega naroda je odmeval najprej pri Tavčmanovem Juriju. Bil je v vsem okraju eden izmed prvih, ki je vstopi'! v Osvobodilno fronto. Že avgusta 1942 so bili pri njem sestanki prvih slovenskih partizanov. Fašistični roparji, ki so na to hišo posebno pazili, so zaradi izdaje nekega domačega izdajalca kmalu odkrili prvo, v Osvobodilni' fronti organizirano skupino. Novembra 1942 so gestapovci zaprli Jurija, njegovo ženo Katrco in sestri Nano in Tino. Jurij je bil aprila 1943 obsojen na smrt in 29. aprila na Dunaju obglavljen. Žena in obe sestri pa so bile obsojene na dolga leta. Rešila jih je šele kapitulacija Nemčije. Franci je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko. Kmalu pa se je odzval klicu koroških gora. Že v oktobru leta 1942 je utekel nemškim fašističnim oficirjem ter se v domačem kraju pridružil partizanom. Ker se je izkazal kot zelo predan, discipliniran in iznajdljiv tovariš, je kmalu postal desetar, pozneje pa komandir partizanske čete. Kakor so pripovedovali tovariši, je bil Lenart — to je bilo njegovo partizansko ime — tisti', ki je nekje na Gorenjskem s tremi tovariši zavzel orožniško postajo, razorožil petnajst fašističnih žan-darjev ter zaplenil toliko orožja m mu-nicije, da so s tem lahko oborožili celo partizansko četo. Pri nekem spopadu z nemško policijo januarja 1943 je bil Lenart ranjen in je izgubil desno oko. Ko je bil marca 1943 formiran prvi Koroški partizanski bataljon, je postal Pasterk Franc-Lenart komandant tega bataljona. Kmalu po svojem imenovanju za komandanta bataljona je vodil drzno akcijo v Mežici'. Bataljon je zasedel vas, priredil miting v dvorani, kjer so ravno predvajali film, potolkel šest gestapovcev ter zaplenil mnogo vojaškega materiala. Lenart je bil pri tem podjetju težko ranjen ter je tri dni pozneje na posledicah umrl.* Čeprav je Lenart umrl, je spomin na junaškega komandanta prvega Koroškega bataljona živel naprej. Kadar smo partizani na Koroškem preživljali najtežje čase in kadar so poživi njeni fašisti najbolj divjali, smo si vzeli za zgled predanosti in borbenosti tovariša Lenarta. Nekoč, ko ga je neki' tovariš vprašal, ali bodo preživeli partizansko borbo, mu je Lenart odgovoril: „Ni važno, če jo preživimo. Važno je, da zmagamo!" In res. Tovariš Lenart je padel, pred njim in za njim je padlo še veliko tovarišev partizanov, slovenski narod pa je zmagal. Pasterka Franca niso poznali samo v bližnji okolici. Znan je bil tudi v Velikovcu in Celovcu, kamor je dostikrat potoval k oblastem, da je zastopal slovenskega kmeta in delavca iz svojih domačih krajev. Priljubljen je bil tudi kot dober pevec ni igralec. Svoj čas je vodil v Železni Kapli celo tam-buraški zbor in bil steber slovenske prosvete. Tavčmanova mati je svoje sinove zelo ljubila. Posebno pa je ljubila sina Francija. Ko je odšel v partizane, se je poslavljala od njega s solzami v očeh. Mogoče je že tedaj slutila v srcu, da se poslavlja za zmeraj od njega. Ob slovesu mu je stisnila v roke še majhen molek, ki ga je pozneje Lenart nosil s seboj kot spomin na svojo mater. Ko je mati zvedela za žalostno usodo svojega sina Jurija, ki so ji ga umorili gestapovski krvniki, in ko je pozneje slišala, da je padel tudi Franci, je umrla od žalosti. Še pred fašistično okupacijo sem večkrat hodil mimo Tavčmanove domačije. Imel sem priliko videti Tavčmanove fante, ki so se skušali pri' košnji ali pri žetvi, brez srajc, eden bolj oznojen kot drugi. Nobeden ni hotel biti zadnji. Prvi pa je bil vedno Franci. Večkrat se spominjam njegovega širokega smeha. In kako je znal prepevati naš Franci, posebno tisto: „Široko smejimo se smrti v lice, tovariš zvesti nam je naš pogum .. Lenart je bil pokopan v Mežici, v osvobojeni slovenski zemlji.** Spomin nanj in na njegovo borbo za narodne in socialne pravice pa je zgled mnogim v njegovi ožjkdomovini. Karel Prušnik-Gašper (Koroška v borbi, 1951) * O njegovi junaški smrti je v svojih spominih povedal naslednje podrobnosti tudi Fran Zalaznik, ki se je z Lenartom udeležil napada na Mežico: „Po vdoru v kinodvorano smo izvedli še napad na šolo, kjer smo zaplenili 50 pušk, mnogo nahrbtnikov in precej municije. Medtem pa je po vsem trgu pokalo in z vseh strani je bilo slišati regljanje mitraljezov. Na vsakem voglu smo se spopadli s sovražniki. Naš komandant Lenart je trčil vkup z nekim gestapovcem. Lenart je bil vedno zelo pogumen in, namesto da bi skočil v zaklon, se mu je drzno postavil po robu. Medtem pa je gestapovec že streljal in komandant je dobil kroglo v levo roko. Prebita je bila glavna žila, pa je močno krvavel. Prenesli smo ga v neko kmečko hišo blizu pokopališča, kjer je izdihnil. Ta kmet ga je nato sam zanesel na pokopališče. Mi smo se po akciji umaknili nazaj na Peco, kjer smo ves naslednji dan odbijali besne napade, zaradi drzne akcije v Mežici čisto pobesnelih esesov-cev." ** Zveza koroških partizanov je poskrbela za prekop junaka Franca Pasterka-Lenarta in ga ob udeležbi velikih množic dne 10. aprila 1949 prepeljala na pokopališče v železno Kaplo. Slovenski glasbeni svet je utrpel lani veliko izgubo RADO SIMONITI Slovenski pevski zbori so se morali v lanskem maju za vedno posloviti od svojega — v pravem pomenu besede — ljudskega skladatelja Rada Simonitija. Simoniti je izšel iz glasbene družine v Rojani v Goriških Brdih, kjer se je rodil 15. maja 1914. Vinorodna Brda, polna lepih pesmi in vedrine, so vsadila Simonitiju globoko ljubezen do melodije, ki je ni zapustil niti takrat, ko je s pesmijo spremljal borbo slovenskega naroda in bodril borce, niti takrat, ko je prispeval k poletu delovnih brigad in niti, ko je z umetno pesmijo z zborom Slovenske filharmonije predstavljal sodobno slovensko glasbeno tvornost v njenih najvišjih umetniških dosežkih. Simoniti je izšel iz pojočega ljudstva ter se oplemenitil in še bolj utrdil v Maroltovem Akademskem zboru, kjer je spoznal bistvo človeškega glasu in dušo pevskih zborov. Zato ni nikoli nepreračunljivo posegal po eksperimentih, marveč je vsaka njegova melodija, vsaka pesem in povezava akordov bila napisana iz trdnega poznavanja zborovskega petja in okusa slovenskega pevskega človeka. V tem je tudi vzrok, da Simonitijeve pesmi vedno zanesljivo zborovsko „zvenijo", ker so pisane iz srca za srce. Globoka muzikalnost je vodila Simonitija od zbora do zbora, povsod mu je njegov nepokvarjen smisel za zborovsko petje odpiral vrata in povsod je žel vedno le najlepše uspehe. Službovanja v Splitu ter nato kot zborovodja in dirigent v ljubljanski operi, kot dirigent partizanskega pevskega zbora »Srečko Kosovel" in dirigent zbora Slovenske filharmonije, eno leto kot zborovodja Učiteljskega pevskega zbora „Emil Adamič" ter vodstvo več priložnostnih množičnih zborov so potrdila, da je bil Simoniti velik strokovnjak za zborovsko glasbo bodisi kot dirigent, pedagog ali skladatelj. Simoniti se je uspešno udejstvoval tudi kot urednik glasbenih edicij in revij, kot predavatelj na zborovodskih tečajih, kot član strokovnih žirij na tekmovanjih pevskih zborov doma in v inozemstvu ter pri umetniško-organizacijsko-peda-goškem delu amaterskih pevskih organizacij. Upravičeno lahko trdimo, da je velik del povojne dobe na polju zborovskega ljubiteljstva tesno povezan s Simonitijevim imenom in delom. Simonitijev skladateljski opus je posvečen v glavnem vokalnim skladbam, bodisi s spremljavo ali brez nje. Med njegovimi deli je vrsta najpopularnejših slovenskih pesmi, tako zborovskih kot solističnih in mnogo priredb narodnih pesmi, zaradi česar skoro ni koncerta slovenskega pevskega zbora, ki ne bi vseboval kake Simonitijeve pesmi. Najbolj so utrdile Simonitijevo ime njegove partizanske solistične pesmi, ki prehajajo skoro v fazo ponarodelosti. Simoniti je tudi avtor prve partizanske opere »Partizanka Ana". Izguba za Simonitijem je toliko večja, ker je bil med redkimi, ki še znajo in hočejo pisati za ljudstvo. DANILO ŠVARA Dne 25. aprila 1981 je za vedno zaključil svoj kompozicijski opus slovenski skladatelj, dirigent in glasbeni pedagog profesor dr. Danilo Švara. Čeprav so mu rojenice 2. aprila 1902 položile v sončnih Ricmanjah pri Trstu v zibelko pesem in glasbo, je postalo to pri dvajsetletnem Švari skoro dvomljivo, kajti z vso resnostjo se je odločil za ekonomsko-trgovinsko smer s študijem na Dunaju in v Frankfurtu, kjer je leta 1925 tudi doktoriral iz političnih ved. Toda vseeno je bila glasba močnejša in je končno tudi zmagala. Glasba ga je spremljala na vsej življenjski poti že iz rodne vasi, čemur se je priključil še uspešen pouk na šoli Glasbene matice v Ljubljani ter nadaljevanje študija na konzervatorijih na Dunaju in specializacija v Frankfurtu, kjer je leta 1928 diplomiral še iz kompozicije in dirigiranja. Bil je izvrsten pianist ter izredno sposoben, natančen in zahteven dirigent. S takimi sposobnostmi je postal leta 1925 dirigent v ljubljanski operi, kar je ostal razen dveh let zaradi strokovne izpopolnitve in dveh medvojnih let zaradi internacije vse do upokojitve. Leta 1957 je bil za dve leti tudi ravnatelj opere. Skoro ves čas pa je bil profesor na Akademiji za glasbo, kjer je v dirigiranju, partiturni igri in solfedžu vzgojil skoro vso povojno dirigentsko generacijo. S prefinjenim glasbenim okusom in veliko prakso je deloval več let kot sicer strog, vendar objektiven kritik, kot družbeni delavec pa je bil tudi predsednik in večkrat odbornik društva slovenskih skladateljev. Kot skladatelj je rasel v razgibanem okolju sodobnih glasbenih tokov v Frankfurtu, kjer se je dodobra seznanil z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, ki jo je z atonalno neoklasicističnim slogom in dosledno polifonsko izpeljavo prenesel v domovino in se tako ob Slavku Ostercu postavil v prvo vrsto slovenskih glasbenih avantgardistov. Iz te dobe izvirajo njegova kantata „Vizija“ in opera „Kleo-patra". Kmalu pa je Švara spoznal, da slovensko ljudstvo še ni dozorelo za sprejemanje najbolj novotarskih smeri, zato je nekoliko popustil in odslej pisal — sicer še vedno sodobno — vendar nekoliko bolj omiljeno moderno glasbo. Največ uspeha je imel z operami: „Veronika Deseniška", „Slovo od mladosti" in „Ocean“. Švara je bil zelo ustvarjalen in vsestranski skladatelj z veliko domiselnosti. Napisal je štiri simfonije, pet oper, balet Nina, vrsto instrumentalnih skladb za orkestre in komorne sestave ter veliko število zborov in priredb narodnih pesmi. Danilo Švara se je s svojim delom uvrstil med najpomembnejše slovenske In jugoslovanske skladatelje in glasbene delavce. Radovan Gobec POVELIČANJE JUŽNE KOROŠKE: Umetnost VVernerja Berga Septembra 1981 je v svojem ateljeju na Rutarjevi domačiji v sedemin-sedemdesetem letu starosti za vedno zatisnil svoje oči veliki umetnik, filozof in človek VVerner Berg, potem ko je 50 let živel v svoji izvoljeni domovini Južni Koroški. Rojen je bil v zahodnonemškem Elberfeldu, študij državnih ved je končal na Dunaju. Leta 1931 se je stalno naselil v Podjuni. Leta 1935 je prejel eno največjih priznanj za umetnike — Diirerjevo nagrado, le malo kasneje pa so ga tedanji oblastniki uvrstili med nezaželene, „Enfartefe”. V povojnih letih je Berg postal pojem v svetu likovne umetnosti. Pet otrok je vzgojil med težkim delom, njegova družina je zasadila korenine v težko podjunsko zemljo. V petdesetih letih je prejel priznanje dežele Koroške, njegova razstava v Celovcu je naletela na velik odmev. Leta 1968 je bila v Pliberku osnovana stalna galerija V/ernerja Berga, s slovitim Henryjem Moorom in Osipom Zad-kinom je v istem letu postal častni občan Slovenj Gradca, kjer je bila dve leti kasneje njegova največja retrospektivna razstava. Številne knjige, razprave, članki in eseji pričajo o bogatem življenjskem delu umetnika. V/erner Berg bo za nas, koroške Slovence, živel naprej. S svojim humanizmom, ki se otresa iluzij, je ustvaril trajen spomenik. Ta bo tudi tedaj zgovorna priča življenjske resničnosti, ko bomo mi že dolgo žrtev sprememb moderne industrijske družbe. Kar mu je bilo mogoče najti med nami, je našel. Mir. In tako je nastala in bo ostala med njim in nami sorodnost daleč čez vsako mero estetske emocije, globoko notranje soglasje. Kmet, na čigar osamljeni kmetiji si zvedel o najnovejšem razvoju svetovne umetnosti, doktor državnih ved, ki je plužil na polju in delal v hlevu, človek, ki je z roko, glavo in dušo osvojil izvoljeno deželo: vse skupaj slikar — Werner Berg. Berg je videl svoj svet iz oddaljenosti tujca in z intenzivnostjo ljubečega. Šel je samotno pot. Vzdržal je napore dvojne angažiranosti: kmeta do zemlje in umetnika do umetnosti. Izboril si je svoj kos zemlje in svoje obzorje — oboje čudovito lepo, odpeto, mogočno in osamljeno — za ceno tisočletnega poklica, ki ga mnogi zapuščajo, ker je pretežak. Ni nam potrebna bujna fantazija, da si predstavljamo voljo in požrtvovalnost, modrost in ljubezen, ki je bila potrebna slikarju, da je vzdržal, kot je sam priznal, le z razumevajočo podporo življenjske družice, ki je prav tako prišla iz intelektualne atmosfere mestnega udobja. Kmečko življenje na Rutar-jevini je bilo Bergova življenjska resničnost. Da sem pristal na Rutarjevem v spodnji Koroški, je bilo naključje ali — bolje povedano — vrsta naključij. Pokrajina, ki leži na obrobju in je še nihče ni opisal, saj je tujski promet usmerjen v glavnem le zahodno od Celovca, me je kmalu vsega prevzela. Prav ta posebna lega Rutarjeve doma-•&je je gotovo bistveno doprinesla do oblikovanja njegovega dela. In kakor lepo leži — ta pokrajina ni lahko doumljiva. In to ga je posebej privedlo do tega, da se je še bolj posvetil ljudem. Južna Koroška mu je bila takrat neznansko skrivnostma. Nenavadni so se mi zdeli v začetku ljudje — koroški Slovenci, katerih bistva še nisem našel nikjer točno opisanega. Neumno in napačno bi bilo, če bi jih kdo podcenjeval, prav tako bi bilo nespametno vsako ceneno idealiziranje prebivalcev. Katoliška vernost, spojena s tradicijo iz pradavnine, večna marljivost in nezaupanje nasproti poveličevanju, pa tudi proti vsemu, kar se kaze v presvetli luči — to je značaj prebivalstva. Po prvem letu bivanja med njimi bi o njih laže in več povedal kot sedaj po petdesetih. Toda ravno ta tajinstvenost mora vznemiriti umetnika našega časa, ki ne zaupa fasadi pojavov in ki čuti za njo pretres sveta v njegovem drobovju. Seveda bi utegnili najti drugod živopis-nejše noše in postavnejše ljudi, toda tam ni tega občutka posebnosti, ki ga tako težko opredelimo ali opišemo. Pridete k človeku, ki je obrnjen vase in ne mara prikazovanja navzven — imeli so v sebi nekaj čisto tihega, skromnega, zamaknjenega, plahega. — In ta človek me je posebej prevzel. Stopimo v kako še nedotaknjeno vaško cerkev, ali na dan Vseh svetih na pokopališče v Dobrli vasi, ali na praznični dan k Sveti Hemi ali na Lisno goro, kamor ljudstvo pohiti in nudi prizore, iz katerih ni težko za anekdotami in folkloro razbrati veliko ter neminljivo bit in slikovito naivnost. Vedno znova me presune kot simbol človeškega prastrahu slika molčeče kmetice: zravnana, resna in vsa vdana. Vedno znova ostrmim pred dejstvom, da je ta arhaična velika oblika in mistična zamaknjenost resnična. In to je res — ničnost naših dni. V takih trenutkih, daleč od hotenja izobražencev, se nam odkriva in obnavlja ljudskost. Zamudil je malo možnosti, ko so se ljudje kje zbrali. Vpogled v dušo teh ljudi mu je neposreden. Samo z neposrednim opazovanjem, „jezika nisem znal, kar je bilo pravzaprav celo dobro, ker sem tako intenzivneje gledal in videl,“ je prišlo nekaj v njegovo delo, česar ne najdemo ne pri besednih umetnikih, ne v upodabljajoči umetnosti — morda le v naši pesmi. To ni moja zasluga. To je zasluga naroda, ki tako pričuje. Jaz sem le instrument, posredovalec. ŽIVLJENJSKI DRUŽICI Čez noč je nekdaj, čeprav je imel pred seboj zagotovljeno materialno bodočnost, ob velikem razočaranju svoje matere postal slikar. Izgledi so bili takrat strašni. Ob njem pa je stala junaška žena, ki niti za trenutek ni oklevala dati prednost nenavadnemu življenju pred navadnim in materialno zagotovljenim. Toliko bolj ga je prizadela njena nenadna smrt, ki je do danes ni mogel preboleti. V SPOMIN MOJI ŽENI dr. Amaliji Berg, rojeni Kuster, ki je 9. aprila 1970, nekaj dni preden bi dopolnila svoje 71. življenjsko leto, za vedno zaprla oči in smo jo v jutru 11. aprila na navsem vavskem pokopališču v M oblicah položili k poslednjemu počitku. „Vsaka beseda bi bila odveč in premalo o neutrudni gospodinji kmetije," je bilo napisano nekoč v „Izvoljeni domovini spodnji Koroški". Bila je duvsa Rutarjeve kmetije v vseh spremembah časa skozi vsa leta — in kakšna leta! — vztrajna moč tega življenja. Z neizrekljivo srčnostjo je pretrpela najtežjo in najtršo stvarnost in pri tem ni nikoli izgubila budne duhovne napetosti, s katero je ostala času in svetu odprta. Od neizmernih težav ji je počilo srce. Še bolj kot zaradi neozdravljive bolezni je trpela zaradi bridkega dejstva, da ni mogla več delati. Kdor je poznal njen odločni korak, njen jasni pogled in zvok njenega glasu, se je prestrašil, ko jo je spet videl. Samo njen duh je ostal do zadnjega močan, nepodkupljiv in tuj vsakemu slepilu. Veliko, tiho življenje se je nagnilo h koncu. Ohranite ga, prosim, v spomin. Večna luč naj ji sveti in odvzema grozo naši temi. V/erner Berg SAMOIZPOVED Slikarski svet, ki ga je Berg ustvaril, je pričevanje o njegovih spoznanjih. To je osebno in prizadeto. Svojim ljudem je ustvaril življenjski prostor: naravo. Naslikal je domača polja in gozd, razširil panoramo z Obirjem in razpel preko vsega nebo. Ustvaril je kmečko domačijo in vrt okoli nje, prikazal sosede, vaško skupnost. Njegov svet je prostran in raznolik. V tem svetu žive slovenski hribovski kmetje, pa tudi ljudje s trga, vsi, ki prihajajo v stik s kmečko skupnostjo, od gospoda župnika do trgovca in mešetarja. Rože na vrtu so edino okrasno dopolnilo in Berg jim je posvetil obilo pozornosti. Na slikah vidimo ljudi pri razgovoru, na poti v cerkev, pri molitvi, ko se peljejo na vozu, v vlaku, v avtobusu, sede na vrtu ali leže v bolnišnici. In Berg v njih išče njihove značilnosti. V veliki mednarodni konkurenci je osvojil pomembna priznanja za izrazno moč in originalnost svoje umetnosti. Posebno blizu je nam, koroškim Slovencem. Vedno znova nam prinaša veselje ob odkrivanju za nas bližnjega, pa vendar za mnoge premalo poznanega sveta južne Koroške, kjer naša narodna skupnost živi v skromnih razmerah, toda do nedavnega v še izravnani ekološki in celo harmonični povezavi z okoljem. Večina ljudi vidi v mojem ustvarjanju le folkloro, podeželje, kmetice z rutami — vsebino, faz pa hočem svojemu svetu dati podobo slike, ki je splošno veljavna, hočem obliko, toda oblika mora izvirati iz življenja: v mojem slučaju je to kmečko življenje te dežele. Moja notranjost je v barvni sliki, mnogi pravijo, nekoliko težka — modro-vijoličasto-zelena —, kar seveda ne velja. Slovanskemu bistvu je posebej blizu. In to je nenavadno, ker sem doma od daleč, iz zahoda, celo francoske prednike imam po materi. Toda ni redko, da najde prav tujec tisti posebni organ, ki prevzame in posreduje navzven. Posebnost ljudi sem našel prav pri tako imenovanih „malih“. Njihove postave so mnogo bolj svojstvene, samobitne kot tiste otesanih meščanov. In to „malo“ upodabljati v veliki obliki je moj stalni cilj. Na eni strani mi da notranjo moč bližina k narodu, ostrost umetniškega izraza, pa delo z umetniškimi sredstvi. Da bi naslikal lepoto doline — ali kake lepe razgledne točke — to bi za Berga bila bolj stvar kakega izletnika — ne njegova. Naloga, ki si jo je zadal, je drugačna. Njemu ne gre za očividno, v oči kričečo lepoto, mogoče niti ne za skrito lepoto v bližnjem, spregledanem, v stvareh kmečkega vsakdana. V bistvu niti ne za to. Vse, kar slika, je izraz njegovega življenjskega nazora in tako samoizpoved. V najglobjem smislu zgoščeno je upodobil: tako kot nihče nikoli poprej — arhaično plast praprebivalcev, slovensko govorečih podjunskih ljudi. Ne redko razprem oči ob strmljenju, da je ta arhaično velika oblika in mistična zatopljenost resnična. Resničnost v naših dneh . . . VIZIJE IZVOLJENE REALNOSTI Medtem ko pri van Goghu zvemo vse o pokrajini in svetlobi, pa le malo o ljudeh, pri Gauguinu o otočanih pretirano toliko, da ni ostalo nič od njihove osebnosti — slike Berga prikazujejo človeško realnost s tako natančnostjo in intenzivnostjo, da so ne samo umetnine, temveč obenem etnografski dokument. Tako spoštljivo in obenem neusmiljeno prikazuje ljudi svoje pokrajine. Žal je v to svojstveno plodnost pokrajine vplivala politika emocij, ki na obe strani širi cenene predsodke in interese. Obmejna pokrajina ni brez konfliktov, ki se vračajo vedno znova, ne le ob državnih ali narodnostnih mejah, tudi ob notranjih. In moral bi biti slep, če bi ne spoznal, da se umetnik identificira s „te-mi zadržanimi ljudmi, s koroškimi Slovenci, ki vsled svoje nemočnosti srečujejo okolico z nezaupanjem" — kot slikar sam. In če se veča stiska ljudi, to prizadene tudi umetnika. Ne more se izvzeti, bolj ga prizadene kot vsakogar drugega. Ne more ostati gledalec. Zadnjo veliko razstavo v Celovcu sem imel ob svojem petdesetem rojstnem dnevu — že lep čas je od tega. Pride gledat neki Oberregierungsrat — medtem je že umrl — in reče: Ja, veste, Berg, nič ne bi rekel proti Vašemu slikarstvu, ja, kar dobro je, kar dobro . . . toda tista propaganda za Slovence — ja, ne, z njo se absolutno ne strinjam ... No, ta gre, pride človek, oblečen v usnje, motoriziran — pozneje sem slišal, da je duhovnik, ki tudi slika. Hodi, gleda in pove: Veseli me, me zelo veseli, no, veste, proti slikariji ni kaj reči, je celo zelo dobra ... ampak, kaj naj bi imela z nami, Slovenci, skupnega, mi je uganka . . . Kar mu je bilo mogoče najti med nami, je našel. Mir. In tako je nastala med njim in nami sorodnost daleč čez vsako mero estetske emocije, globoko notranje soglasje. Slike. Parole sčasoma pokrije prah: toda slike ostanejo. BERGOVA GALERIJA V PLIBERKU Pliberška galerija je kraj velike umetnosti — kraj neminljive resnice sloja ljudi (če hočemo, narodnostni spomenik), ki bi ga ne formalno, ne z besedami mogli kje postaviti podobno. Kar je Berg sprejel od izvoljene domovine, je bogato poplačal z galerijo. Dejavnost Wernerja Berga priznavamo kot dokument južne Koroške. Mojstrovina umetniškega oblikovanja je jasna in priznana. PRIČA S svojim humanizmom, ki se otresa iluzij, je Werner Berg zgradil slikarsko podobo preprostega, harmoničnega življenja, ki ohranja bistvo nekaterih temeljnih človeških vrednot. Skoraj do znaka poenostavljena oblika živi, tisto, kar Berg ohranja, je bistveno, tako skladna je v svoji kretnji. Ustvarja vtis globokega duhovnega življenja, pa je komaj iz nekaj črt zarezan oglati oval obraza z očmi, usti in nosom. Če mislim na svojo južnokoroško do- movino, vidim pred seboj umetnost Berga. Vidim rjavovijoličasto jesen, ledenomodri sneg, temnomodro noč, in vidim, magično zajete v lesoreze, arhaično-tipične obraze in kretnje celih generacij naših ljudi. Le malo je pokrajin na svetu, ki so v delu umetnika doživele tolikšno poveličanje. Bodoče generacije se bodo sklonile nad slike, platna, lesoreze in skice, ki sodijo med najdragocenejše stvaritve evropske umetnosti, in ne bodo vedele ničesar o Rutarjevim, o Podjuni. Njegove slikane vizije izvoljene realnosti bodo tudi tedaj zgovorne priče resničnosti, iz katere izvirajo, ko bomo mi že dolgo žrtev sprememb moderne industrijske družbe. 20. maja 1981 je na Dunaju republika Avstrija počastila enega svojih največjih umetnikov. Enajst velikanov avstrijske kulture je doslej prejelo najvišje odlikovanje: Avstrijski častni znak za znanost in umetnost, med njimi Holzmeister, von Einem, Hochwalder, Bohm, Karajan. In kot prvi Korošec: Werner Berg. Živel je z nami, živel bo v nas. Mirko Bogataj Pred sto leti je začel izhajati „ Po ukinitvi ..Slovenca" je minilo domala 15 let do izida novega slovenskega političnega glasila na Koroškem. Vzrokov za ta dolgi molk je seveda več. Po nasilni ukinitvi ..Slovenca" se je Einspieler umaknil s slovenskega publicističnega polja. Nastanek slovenskih listov v drugih slovenskih oz. jezikovno mešanih deželah je izdajanje posebnega slovenskega časopisa na Koroškem finančno otežkočal. Nadregio-nalnega pomena, kot ga je ..Slovenec" imel, nov časopis ne bi več dosegel. Leto po ustavitvi ..Slovenca" so slovenski liberalci začeli izdajati ..Sloven-ski Narod". Andrej Einspieler je slovenskim liberalcem odpiral stolpce ..Slovenca". Zakaj se je prehodno umaknil s slovenskega publicističnega področja, ni dognano. Gospodarske težave lahko izključimo, saj je imel s slovenskimi časopisi več uspeha kot n. pr. z nemško pisano ..Draupost", ki mu je navrgla izgub, da jih je pomnil vse življenje. Kljub negativnim izkušnjam je v soglasju s svojimi političnimi idejami — osnova političnega dela mu je bila tesno sodelovanje z nemškimi konservativci, z njihovo pomočjo je mislil doseči rav-nopravnost koroških Slovencev — v naslednjih letih ustanovil dva nemška časopisa. V letih 1867—1882 so različno dolgo izhajali na Koroškem sledeči slovenski listi: ..Slovenski prijatel", ..Besednik", „Kmetijski listi" in ..Slavjan". Političnega časnika ni bilo. ..Slovenski prijatel" m ..Besednik" s svojimi novicami te vrzeli nista mogla izpolniti. Tako se je dogodilo, da prav v času, ko je slovensko narodno gibanje zajelo v taborskem gibanju prvič široke množice, na Koroškem ni izhajal noben sloven- ski politični časopis. Koliko slovenske periodike, ki je izhajala izven Koroške, je našlo pot na Koroško, ni znano, ker tozadevnih aktov poštnih uradov ni najti. Večje število izvodov to verjetno ni bilo, ker bi sicer postale pozorne politične oblasti na Koroškem. Občasna poročila o slovenskem gibanju v Einspielerjevih nemških listih slovenske narodne zavesti niso mogla utrditi in slovenskega časopisa nikoli nadomestiti. Andrej Einspieler je s kratkim presledkom v taborski dobi bil tudi v teh petnajstih letih priznan in neosporavan voditelj koroških Slovencev. ..Slovenec" in ..Slovenski Narod" sta preprečevala, da bi začel v Celovcu ponovno izhajati slovenski časopis, ki bi bil pomemben za vse Slovence. Prišel je v poštev le list lokalnega značaja. Po vsej verjetnosti so Einspielerju prigovarjali prijatelji in slovenski politiki, da ustanovi na Koroškem slovensko politično glasilo. Nacionalni boji so se v monarhiji vedno bolj razplamteli, posebno še na Koroškem. Vrsta koroških časopisov je zastopala nemško nacionalno stališče in zanikala upravičenost slovenskega gibanja na Koroškem, pa tudi v drugih kronovinah. Šele konec 1881 se je odločil Andrej Einspieler, da bo ponovno izdajal slovenski politični list na Koroškem. Začetek decembra 1881 je sporočil deželni vladi, da misli izdajati list ..Mir".1 Vsebino lista je orisal sledeče: „Uvodniki politične, gospodarske, cerkvene in druge vsebine, kot je pač običajno v političnih listih; notranje- in zunanjepolitični pregled. Poročila in dopisi o raznih dogodkih in potrebah v državi in v deželah; informacije o dogodkih dne- dam. sas,.5!R?e.5,K » C«Wtk, fmtm ellca ■. 7. OhM Bt»t». sd 10. «• II. an »■»illai «•<•■»► eraa^sr-jt MIR Glasilo koroških Slooenceo ^ Vdjs a tele lete 4 >ti«o. na) m pelOja teč* ped napisee. Upremlitra Lista JHr* Vatrinjake e*eawt> K 34 « aapUtakPee«^ Leto xxxm. Celovec, 9. maja 1914. SL 18. Velik ljudski tabor — za staro pravdo -koroških Slovencev pri Sv. Katarini nad Šmihelom pri Pliberku v nedeljo dne 17. majnlka 1914 ob '/a 2. uri popoldne. Spored: 3. Pri in pozdrav načelnika političnega druitva dr. Janko Brejca. zdrav 1. Otvoritev tabora druitva dr. Janko B 2. Pozdrav domačega Zupana Jurija Rudolfa. Pravi plas koroških Slovencev. Govori državni in deželni poslanec Fr. Grafenauer. 4. Stara pravda koroških Slovencev. Govori državni in deželni poslanec profesor dr. Jan. tv. Krek. 5. Pozdrav državnega in deželnega poslanca Miha Bren- čiča v imenu slovenskih štajerskih kmetov. 6. Naše šole. Govori Miha Turk. posestnik in puikar v Resnici pri Borovljah. 7. Pozdrav slovenske koroške mladine. 8. Ven z volilno reformoI Govori msgr. Val. Podgorc. 9. Prijatelji In sovražniki slovenskega kmeta. Go- vori državni in deželni poslanec Fr. I* i 4 e k. 10. Naše gospodarske pritožbe In zahteve. Govori domač kmečki govornik. M. Solidarnost vseh slovenskih kmetov. Govori drž. in deželni poslanec Franc Demšar. 12. Uradi In uredništvo. Govori dr. B. Schauhacli. 13. Zoper vmešavanje Antikrista v cerkvene za- deve. Govori mil. g. prošt Gregor binspiclcr. 14. Jugoslovansko vprašanje. Govori državni in deželni poslanec, deželni odbornik v Gradco profesor dr. Karel Verstovšek. 15. Razni predlogi. Vel Slovenci na tabori - Branimo ovoje praviceI Tabor na) bo odgovor našim nemškim Izeivači veli in usoda našei slabega pol stoletja zopi pri srcu bodočno govor našim nemškim a pa v obeh dvoranah gostiln pri Likcbu et velik ljudski tabor. To bo shod, na lem In tlačiteljem. — Tabor se Vrši pod milim nebom, v slučaju i in Šerčarju v Šmihelu. — Koroški Slovenci priredimo po preteku na katerega naj pridejo do zadnjega moža in mladeniča vsi. ki sta jim :rega naj pridejo do zadnjega j bodočnost in usoda našega ljudstva. Velikanska udeležba na tem shodu naj dokaže nasprotnikom, vladi in celemu , da koroški Slovenci nočemo umreti In da sami hočemo odločevati o naši usodi, o naši bodoč-iti. — V Sinčivasi so govorili najhujši nasprotniki našega naroda v imenu koroških slovenskih kmetov". V Šmihelu pa na) sliši pravi glas koroških Slovencev. V Sinčivasi so nastopali v imenu Slovencev nemški Krapfelderji, nemški tni purgarji, učitelji, komiji, škrici in nekaj zaslepljenih nemškutarjev. V Šmihelu pa bo manlfeitiralo za slovenske lopali v imenu i itarjev. v Šmihelu pa bo manlfcitiral pravice slovensko ljudstvo: kmetje, delavci, naša mladina, slovenska inteligenca. Zete na ta tabor vsa, kar ja našega I lami m m Mir. Ljudem. nega in slovesnega duška svojemu globokemu bodlo tudi mlačneie, d.n se vzdramijo in poliitc ogorčenju nad grdobijami, ki so jih uganjali na- druitvo jih kmečkih poslancev izjavljat korošk i tabora ccm, da so 1 njimi solidarni in da jih v njihovem boju za obstanek in blagor slovenskega kmeta v starodavnem Korotanu. — Navdušimo se ob njihovi zvestobi in pokažimo s svojo a.-------..m.«..™ —inl0^ y it sedaj tisočera udeležba, še preden jc ljudstvo izvedelo za natančnejši program tabora. - I ver- Hinj,tor Inildl SkintntttMilitli. **»»;*«»«■« težkih bojih. Ljubezen z V nedeljo dne 17. majnlka va« na Ubor v Šmihel 11 fc. >2t m va, novotarijah na področju kmetijstva, obrti itd.; — beletristični prispevki v obliki feljtona, anekdot, ugank etc..— tržne cene, naznanila, inserati".2 Prva številka „Mira“ je izšla 10. januarja 1882. Do leta 1892 je list izhajal dvakrat na mesec. Že to dokazuje, s kako previdnostjo se je stari in bolehni Einspieler, ki je tedaj kot profesor na realki stopil v pokoj, lotil dela. V prvem letu je poosebljal odgovornega urednika, izdajatelja in založnika, medtem ko je tisk oskrbela Družba svetega Mohorja. Prvo številko je Andrej Einspieler dal natisniti v 2000 izvodih, ki so kmalu bili razprodani. Uspeh lista je bil presenetljiv. Einspieler je računal na Koroškem le s 800—900 naročniki.3 Že od druge številke, ki so jo natisnili v 1600 izvodih, je bilo na Koroškem prodanih 1200 izvodov.4 Konec februarja 1882 je list štel na Koroškem 1536 naročnikov in javljali so se stalno novi. Poleg tega je Einspieler z veseljem videl, da se naročnina tudi plačuje. Odločilna za uspeh lista je bila verjetno tudi njegova nizka naročnina, ki je obveljala vrsto let. S svojim „Mirom“ je izdajatelj nenazadnje hotel dati raznim narodnjakom priložnost, da z dejanji podprejo koroške Slovence. Želja in namen Einspielerja sta bila, da spravi svoj „Mir“ v vsako slovensko družino na Koroškem.5 V vseh vabilih na naročbo lista je pozival stare naročnike, da ostanejo zvesti bralci lista in mu pridobijo' novih. Andreja Einspielerja so močno nagovarjali, da bi spremenil „Mir“ v tednik, kar je ta stalno odklanjal z opozorilom, da bi moral v takem primeru podvojiti tudi naročnino in bi tako utegnili odpasti naročniki. Pozival je Slovence, naj pustijo nemške liberalne časnike, ki zanje tako nimajo dobre besede in da se raje oklenejo domačih, slovenskih. Začetka junija 1882 je imel list naklado 2100 izvodov.7 V naslednjem letu se je naklada gibala pri 2500 izvodih in leto kasneje dosegla 2780 izvodov.8 Naklada lista je delno rasla tudi še naslednjega leta. Veliki del naklade se je prodal na Koroškem.9 Seveda je Andrej Einspieler poleg organizatoričnega dela za „Mir“ veliko pisal in zbiral dopise. Ker je prav v prvem letu izhajanja „Mira“ obolel na očeh, si je poiskal v Filipu Haderlapu pomočnika, ki je list urejeval kot odgovorni urednik dolga leta.10 Filip Hader-lap se je rodil 1849 v Železni Kapli, služboval je nekaj časa kot poštni uslužbenec in je delal pred prevzemom odgovornega uredništva „Mira“ pri klerikalnem ..Slovencu" v Ljubljani. Konec aprila 1882 je zapustil „Slovenca", ustanovil maja 1882 »Ljudski glas" in ga urejeval do septembra 1882.11 Haderlap je deloval pri „Miru“, če odštejemo nekatere priporne kazni, ki jih je moral odsedeti zaradi pisanja lista, vse do začetka 1896. Njegov odhod iz redakcije „Mira“ ni povsem pojasnjen. Nekateri so mu očitali malomarnost v zvezi z naročnino. Brez uspeha se je Filip Haderlap v tem času potegoval za mesto prevajalca slovenske izdaje državnega zakonika. Bil je prestar, pa tudi predpisanih izpitov ni mogel izkazati.12 Nejasno je tudi, ali je Haderlap poročal v Petrograd o panslavistični dejavnosti Gregorja Einspielerja. Vsekakor so se z zadevo ukvarjale oblasti na Dunaju in v Celovcu. Filip Haderlap je zatem urejeval list »Suddeutsche Post", ki ga je izdajal slovenski državnozborski poslanec Bo-gumil Vošnjak. Deloval je v smislu Ba-denijeve vlade in zato sprejemal dotacije iz dispozicijskega fonda. Ker je list ostro napadal lokalne oblasti, je dobil Haderlap nalogo, da pomirljivo vpliva na lokalne dopisnike.15 Leta 1897 se je vnovič potegoval za prevajalca državnega zakonika.14 „Mir“ je naletel pri nemškonacional-nem časopisju na Koroškem na ostro nasprotovanje. Le-to je „Mir“ navadno označevalo kot „Nemir“. Poslanec Traun je leta 1884 vložil interpelacijo v koroškem deželnem zboru, v kateri je Družbi sv. Mohorja očital, da ne stoji na zakonitih tleh in v tej omenjal tudi „Mir“: .. če družba v tiskarni, ki dela s tako cenenimi sredstvi, tiska časopis, ki se Mir imenuje, ki pa, kot je splošno znano, v deželi seje le nemir in razprtije med narodoma (:zelo pravilno!:) in ki mu oficiozni ljubljanski tednik priznava, da se koroški Slovenci šele potom tega časopisa dramijo iz njihovega spanja, potem ni le upravičeno, temveč tudi moralno obvezno, da se v interesu mira in enakopravnosti v deželi, čigar prvi pogoj je enako spoštovanje in enak položaj vseh pred zakonom, preveri taka družba glede zakonitosti njenega obstoja in delovanja."15 Nemški nacionalci so videli v vsakem koraku, ki bi utegnil utrditi slovensko narodno zavest na Koroškem, napad na svoje pozicije. V tem svojem boju so imeli podporo oblasti, ali pa so si jo znali izsiliti. Tako so zagnali tudi vik in krik ob 50-letnici mašništva Andreja Einspielerja. Na svečanost je oblast poslala svojega zastopnika, ki pa ni' mogel odkriti nič protizakonitega.16 Občutljivost nemških nacionalistov je priznala tudi deželna vlada v nekem dopisu krškemu ordinariatu, kjer meni, da so pripadniki nemške narodnosti občutljivi proti vsemu, kar bi utegnilo spremeniti ali okrniti njihov položaj v deželi.17 Andrej Einspieler je umrl v začetku leta 1888. Časopis je prevzel Gregor Einspieler, ki je svojega strica nasledil tudi na političnem polju.18 Oblasti so v začetku upale, da Gregor Einspieler ne bo tako vztrajen kot njegov predhodnik.19 Položaj na publicističnem področju v koroški kronovini so oblasti ocenile konec leta 1888 izrazito negativno. Vendar v poročilu na notranje ministrstvo „Mir“ ni omenjen.20 Tako kot je bil tarča nemškonaciona-lističnih napadov Andrej Einspieler, tako je bilo tudi z Gregorjem Einspielerjem. Višek je kampanja proti Gregorju Einspielerju dosegla leta 1890 ob volitvah v deželni zbor, ko je prišlo v Podkloštru do uboja. Moralno krivdo Cankarjev dom v Ljubljani — kulturno središče vseh Slovencev 8 Koroški koledar 113 so nemški časopisi zvalili na Gregorja Einspielerja. Po odhodu Filipa Haderlapa je urejevanje lista, ki je od leta 1892 izhajal po trikrat na mesec, prevzel Ivan Terse-lič.21 Za njim se je zvrstilo še 10 urednikov. V ozadju je stalno stal Gregor Einspieler, ki je bil pravi urednik lista. Šele z odpravo časopisnega koleka leta 1900 je „Mir“ postal tednik. „Mir“ je zasledoval politični program, ki ga je Andrej Einspieler izoblikoval že v „Stimmen aus Innerosterreich". Seveda je list program in ideje nekoliko modificiral in prilagodil spremenjenim okoliščinam. „Mir“ je pisal v prvi vrsti o problemih koroških Slovencev, vendar je stalno informiral svoje naročnike tudi o dogajanjih v drugih slovenskih krajih. Centralna tema „Mirovih“ uvodnikov, poročil in informacij je zadevala šolsko problematiko Slovencev na Koroškem. Stolpci „Mira“ so pravo zrcalo stiske koroškega slovenskega prebivalstva na tem področju. O pomenu „Mira“ je ..Koroški koledar" že poročal.22 Publicistično delo Andreja Einspielerja so v disertacijah ocenjevali Valentin Inzko,23 Bartholomaus Petrei24 in Avguštin Malle.25 O političnem profilu koroškega časopisa „Mir'' je pisal v ..Zgodovinskem časopisu" Janko Pleterski, ki izhajanje „Mira“ deli na naslednja obdobja: „1. Mir v zadnjih letih življenja Andreja Einspielerja. To je eminentno narodno buditeljsko in politično vzgojno obdobje, na osnovi A. Einspielerjevega liberalnega katolicizma. Narodnostna ogroženost, boj za enakopravnost v šoli, uradu in sodniji zavzemajo skoraj vse Mirove moči, velikih socialnih in duhovnih gibanj in diferenciacije se komaj dotika. 2. Mir v devetdesetih letih in na prelomu stoletij. Ločitev duhov v Sloveniji je dokončna, tudi na Koroškem, samo da je tu ločnica med obema meščanskima taboroma hkrati tudi ločnica med obema narodoma. Slovenci z Mirom sto- je na konservativni strani, ne najdejo stika s problemi kmečkega in malomestnega proletariata. Mirova socialna usmerjenost postaja še bolj omejena na slovenskega srednjega kmeta kot najtrdnejšo oporo slovenstva, a tudi družbenega konservatizma. Pod udarci nemškega nacionalizma in zaradi svoje socialne ozkosti slovensko gibanje in Mir pešata. 3. Mir v prvih letih delovanja dr. Janka Brejca in pod uredništvom Antona Ekarja postane glasnik prizadevanj za sodobnejše oblike slovenskega političnega delovanja, za naslonitev na lastne sile. V tem delovanju skuša dati prostora tud-i liberalno usmerjenim slovenskim razumnikom. V sporu z ljubljanskim vodstvom SLS ob za koroške Slovence porazni volilni reformi in po njem pa to .poslednje vzplapolanje slo-gaštva' ugasne, Mir se brez bistvenih pridržkov priključi slovenskemu klerikalnemu taboru. 4. Mir do prve svetovne vojne, pod uredništvom Franca Smodeja, je pokrajinsko glasilo SLS in brezobzirno udarja po poskusu skupine slovenskih liberalcev doseči z lastnim časnikom ločitev duhov tudi na Slovenskem Koroškem. Izhajajoč iz narodnostnih interesov Slovenske Koroške, omahujoče pod brezprimernim nemškim pritiskom, je Mir ves čas v tihi opoziciji proti Šušteršiču in njegovemu krogu ter podpira v klerikalnem taboru Krekovo strujo. 5. Mir med prvo svetovno vojno in v plebiscitnem obdobju do konca izhajanja."26 Pleterski, čigar izvajanjem nadalje sledim, pri svoji analizi posebej upošteva „Mirov“ odnos do slovenskega in jugoslovanskega vprašanja, razmerje do slovenskega konservativnega oziroma klerikalnega gibanja, sodelovanje z nemškimi konservativci oziroma krščanskimi socialci, volilno reformo in slovenski liberalizem na Koroškem. Odnos „Mira“ do teh vprašanj se seveda tekom 39 let izhajanja delno spre- minja. Kar zadeva slovensko in jugoslovansko vprašanje, „Mir“ v svojem prvem obdobju upa na preureditev Avstrije na legitiimistično zgodovinski podlagi. Šele s prihodom Brejca na Koroško leta 1903 dobi „Mir“ jasen narodnostno-politični program, pravi Pleterski. Ta prizadevanja ob sporu zaradi volilne reforme 1906/07 doživijo' hud udarec, končno pa po poravnavi sporov z Ljubljano „Mir“ prevzame v celoti tudi narodnostni program vseslovenske ljudske stranke. Andrej Einspieler je bil zagovornik sodelovanja z nemškimi konservativci in je to zagovarjal tudi v „Miru“. Ko je v nemškem katoliškem tisku zavladala nemško nacionalna smer, se je uveljavila v „Miru“ in seveda tudi v slovenskem gibanju misel bolj samostojnega nastopanja. Eksponent lastne poti je bil Gregor Einspieler, medtem ko je Valentin Podgorc še naprej zagovarjal sodelovanje s krščanskimi socialo! in to pot skušal uveljaviti zlasti v času spora zaradi volilne reforme. V nasprotju z drugimi slovenskimi klerikalnimi listi je „Mir“ poudarjal zlasti ogroženost narodnosti in ne vere. S tem je prišel tudi v ostro nasprotje z ljubljanskim klerikalnim vodstvom. Zlasti je to usmerjenost lista gojil urednik Anton Ekar, ki je na Koroško prišel obenem z Brejcem. Slovensko gibanje se je na Koroškem opiralo zlasti na slovenskega srednjega kmeta. Prepozno je zapazilo vpliv socialne demokracije na slovenskem podeželju. Sploh pa ni znalo pritegniti v svoje vrste večje število učiteljev, ki jih je odvračala od Slovenskega političnega društva in slovenskih politikov nazadnjaška politika zadnjih na šolskem sektorju. Ob volilni reformi 1906/07 so koroški Slovenci upali na dodelitev dveh zanesljivih državnozborskih mandatov. Vendar tega niso dosegli in volilna geometrija je razkosala slovensko etnično ozemlje na način, ki je slovenskemu gibanju vzel možnost napredovanja, možnost uspehov, možnost življenja in vsled tega smoter in veselje do narodnega in političnega delovanja. Na Koroškem so upali na ljubljansko pomoč, ki pa je izostala. Spor je bil neizbežen. Janko Pleterski v svoji omenjeni razpravi poudarja, da se slovenski liberalizem kot druga politična sila med koroškimi Slovenci ni razvil, da je bil tudi liberalni „Korošec“, ki je izhajal v Kra- Na jubilejnem 30. Slovenskem plesu v Celovcu je Slovenska prosvetna zveza počastila organizatorje prve take prireditve 8* Koroški koledar 115 nju, le glasilo skupine liberalno usmerjenih koroških Slovencev. „Mir“ oz. Slovensko politično društvo se tem liberalcem tako dolgo nista upirala, dokler niso motili oz. ogrožali izvajanje njihovega programa. Proti »Korošcu" pa je „Mir“ nastopil z vso ostrino. V vojnem času je bil „Mir“ podvržen ostri cenzuri. Z vsemi silami pa je podprl majniško deklaracijo in deklaracijsko gibanje. Po končani vojni je „Mir“ pričakoval zasedbo Koroške po jugoslovanski vojski. Dolgo je zavračal tudi plebiscit. Usoda lista je bila seveda v mesecih po prvi svetovni vojni tesno povezana z vojaškim položajem na Koroškem. Tako je list koroška deželna vlada prepovedala. Zadnja številka pred prepovedjo je izšla 18. aprila 1919. Po jugoslovanski zasedbi Celovca je „Mir" ponovno začel izhajati 19. junija 1919, zadnjič je izšel v Celovcu 26. julija 1919. Šele 23. avgusta 1919 se je ponovno oglasil iz Prevalj. Pred plebiscitom je „Mir“ bodril koroške Slovence in jih navduševal za državo SHS. Po plebiscitu jih je „Mir“ pozival, naj vztrajajo na svoji zemlji in upal, da o koroškem plebiscitu še ni izgovorjena zadnja beseda. Zadnja številka „Mira“ je izšla 30. oktobra 1920. Dr. Avguštin Malle 1 KLA, Praš. Fasz. 127/1513 de 1881 2 KLA, Praš. Fasz. 127/1513 de 1881 3 AS Priv. A LIX 4 n.o.m. 5 Mir, štev. 11, 10. 6. 1882 6 Mir, štev. 23, 10. 12. 1882 7 KLA Praš. Fasz. 134/760 de 1882 8 KLA Praš. Fasz. 142/646 de 1884 9 AS Priv. A LIX 10 KLA, Prds. Fasz. 134/2361 de 1882 11 KLA, Praš. Fasz. 138/43 de 1883 12 KLA, Praš. Fasz. 162/707 de 1889, KLA, Prds. Fasz. 162/857 de 1889 13 AVA PL 502 de 1886 14 AVA PL 261 de 1897 15 KLA, Prds. Fasz. 143/1743 de 1884 16 KLA, Prds. Fasz. 153/1143 de 1887 17 KLA, Prds. Fasz. 153/1306 de 1887 18 KLA, Prds. Fasz. 156/101 de 1888 19 KLA. Prds. Fasz. 157/84 de 1888 20 KLA, Prds. Fasz. 156/1686 de 1888 21 KLA, Prds. Fasz. 162/235 de 1896 22 Janko Pleterski: Nekaj o „Miru", Koledar Slovenske Koroške 1958, SPZ, Celovec 1957, str. 51 do 56 23 Valentin Inzko: Das Leben und Wirken Andreas Einspielers, Graz, phil. Diss. 1948 24 Bartholomdus Petrei: Die slov/enische Frage in der Kdrntner Presse 1848—1863, Wien, phil. Diss. 1951 25 Avguštin Malle: Die slovvenische Presse in Kdrnten 1848—1900, Wien, phil. Diss. 1973 26 Danko Pleterski: Politični profil koroškega časopisa „Mir" (1882—1920), Zgodovinski časopis, letnik 10-11/1956-57, Zgodovinsko društvo za Slovenijo, Ljubljana 1957. str. 183—216 Šolstvo CMD na Koroškem v letnih poročilih njenega vodstva Slovenska narodnoobrambna „Družba sv. Cirila in Metoda" si je med drugim zastavila tudi cilj posebej skrbeti za »zibelko slovenstva" Koroško. Zaradi nasprotovanja nemškonacionalnih krogov kot tudi zaradi strankarskih trenj znotraj Slovencev samih pa rezultati teh prizadevanj niso dosegli pričakovanj. Krona delovanja CMD na Koroškem je bila nedvomno Družbina šola v Šempetru pri Velikovcu, katere nastanek je na straneh tega koledarja izčrpno prikazal dr. Julij Fela-her.1 Kot je znano, so šolo prevzele redovnice Kongregacije šolskih sester iz Maribora. Obširno poročilo o njihovem delovanju na Koroškem je izšlo v Koledarju družbe sv. Mohorja.2 Sodelovanje med osrednjo CMD ter koroškimi Slovenci, še zlasti Mohorjevo družbo, ki se je pokazalo pri ustanovitvi šole v Šentrupertu, se je razbilo pri ustanavljanju šole v Šentjakobu v Rožu.3 Podobno sta nemški odpor ter slovenska nesloga preprečila CMD ustanovitev šole v Vodiči vasi pri Beljaku. Propadla sta tudi Družbina poskusa, da bi odprli njeni slovenski šoli v Strmcu in v Podljubelju. Za prvo se je zlasti prizadeval župnik Ferdo Lavrinec, vendar je celovška škofija odbila prošnjo, da bi za šolo uporabili stavbo, ki je bila cerkvena last. Podobno so v Celovcu preprečili ustanovitev Družbine šole v cerkveni stavbi v Podljubelju.4 Vodstvo CMD seveda ni moglo slutiti tega nič kaj razveseljivega razvoja dogodkov na Koroškem, ko je leta 1893 na letni skupščini v Sežani s ponosom sporočilo, da hoče »oživotvoriti že davno gojeno željo ter koroškim bratom podariti slovensko šolo. Zato je... v svoji 66. seji sklenilo: osnovati zabavišče in ljudsko šolo vVelikovcuterje v izpeljavo tega namena stopilo v dogovor s predstojništvom čč. šolskih sester v Mariboru. Natančnejšega naznanjati slavni skupščini zdaj še ne sodi."5 »Slavna skupščina" je sporočilo sprejela s splošnim odobravanjem in ploskanjem. Kdor pozna težave, ki jih je imelo vodstvo CMD pri nakupu posestva za šolo ter pri pripravah nanjo, bo razumel,, čemu je svoje delovanje zagrnilo s plaščem zaupnosti. Naslednje leto je bilo vodstvo CMD na letni skupščini že bolj prepričano o uspehu svojega podjetja na Koroškem, saj je pri poročanju o slovenskem šolstvu v tej slovenski pokrajini, ki ga je označevalo kot najbolj skelečo rano na slovenskem telesu, že omenilo Velikovec kot kraj, kjer bodo šolo postavili. V proračunu Družbe za leto 1893 že zasledimo izdatek 1250 goldinarjev za stavbni prostor, ki ga je član vodstva CMD Ivan Hribar kupil na svoje ime. S tem spretnim manevrom je CMD preprečila namere nemškonacionalnih krogov v Velikovcu, da bi onemogočili gradnjo slovenske šole. Vodstvo CMD je poročalo o zahvalni resoluciji, ki so jo sprejeli na občnem zboru celovške podružnice Družbe 27. junija 1893, v kateri je tudi prošnja, »da bi družba sv. Cirila in Metoda najbolj ko mogoče podvizala si izpeljati" sklep o ustanovitvi šole. Vodstvo CMD je sporočilo, da se misli spet obrniti na slovensko javnost s prošnjo za darove za novo šolo.6 Leta 1895 je vodstvo CMD označilo začetek gradnje velikovške šole za najlepši spomenik svoje desetletnice in v duhu takratne slogaške usmeritve govorilo o njej, da bo »kinč ondotni okolici in če Bog da semenišče krščanske in slovenske prosvete med našimi koroškimi brati, ki že toliko let prosijo slovenskih katoliških šol, a na merodajnih mestih svoje kronovine najdejo le gluha ušesa,"7 Dalje vodstvo hvali delovanje župnika Frana Treiberja, »izboren načrt" inženirja Jaromira Hanuša iz Ljubljane ter prizadevnost okoliških kmetov, ki brezplačno dovažajo material. V poročilih vodstva CMD zasledimo še dve zanimivi zadevi. Prva je bila manever velikovških velikonemških krogov, da bi ujeli tamkajšnje Slovence na vabo pouka slovenščine, ki naj bi jo kot učni predmet vpeljali v velikovško mestno šolo. S tem so hoteli odtegniti slovenske učence CMD šoli, ki še odprta ni, pa je „že... preplašila ves nemški Izrael velikovškega mesta."8 Za ta ukrep, za katerega dr. Fe-laher v zgoraj navedeni razpravi ugotavlja, da je bil le slepilni manever,9 vodstvo CMD trdi, da ga bodo na višjem mestu itak zavrgli, da bi obvarovali „nemški“ značaj velikovškega mesta. Drugo zanimivo vprašanje, ki ga vodstvo ČMD prav tako ne pojasni do konca, je 4000 goldinarjev, ki jih je za velikovško šolo izročil župnik Treiber in ki jih je darovala „rodoljubna prijateljica Slovencev na Koroškem". Blagajnik CMD je zanjo povedal, da „neče biti imenovana, želi pa si mnogo posnemovalcev."10 Iz razprave dr. Felaherja izvemo, da gre za prispevek Mohorjeve družbe, v zvezi s tem pa tudi za zapleteno vprašanje drugega nadstropja ter internata veli-kovške šole.11 O ten vprašanjih vodstvo CMD na tem mestu ne poroča. Omenjen je tudi prispevek 464 kron, ki ga je izročilo uredništvo „Mira“ in je verjetno posledica zbirke tega časopisa. Družba CMD je postala formalna lastnica velikovškega posestva 23. 3. 1894, ko so ji vknjižili lastninsko pravico na zemljišču, vložna številka 211 katastrske občine mesto Velikovec. To je bilo prvo posestvo Družbe, merilo pa je 53 arov.12 Zanimivo je tudi ugotoviti, da je v proračunu CMD za leto 1894 za velikovško šolo prikazanih le 75 goldinarjev in 81 kron stroškov.13 Toliko večji pa so bili stroški za velikovško ter tržaško šentjakobsko šolo leta 1895, tako da so govorili kar o dveh potresih, o ljubljanskem, ki je precej prizadel prispevke za CMD, „še hujši potres je pa zadel njeno blagajnico že meseca februarja t. L, ko je morala izdati visoke svote za omenjeni šolski poslopji. A nič ne de, navdušenje raste s stroški in blagoslov božji spremlja našo družbo."14 V letu 1895 je CMD izdala za velikovško poslopje 12.077,30 goldinarjev, za šentjakobsko pa še 8.044,36, tako da je imela prvič v svojem delovanju primanj- kljaj 10.951,73 goldinarjev in je morala začeti najemati posojila. Sicer pa so predvidevali, da bo „prekrasna nova šola v Št. Rupertu pri Velikovcu, katera impo-nuje tudi Nemcem, ki so nas doslej imeli za barbare ... stala do 30.000 goldinarjev".15 Velikovško šolo so pospremili z naslednjimi donečimi besedami: „Stoj nepremakljivo veličastni branik naše narodnosti pri Velikovcu in ne dovoli, da bi le za ped se še kdaj pomaknila meja slovenskega jezika proti jugu! Ujunači dolga stoletja zatiranim bratom na oni strani Karavank potrta srca, in še pozni vnuki naj se v tebi radujejo ob sadovih požrtvovalnosti svojih prednikov."13 Velikovško Družbino šolo so odprli 25. oktobra 1896 „s primerno slavnostjo".17 V začetku je bila enorazredna, na njej sta učili s. Franja Cirila Šijanec kot učiteljica voditeljica šole ter s. Marija Otilija Seko-lec kot učiteljica ženskih ročnih del. Katehet je postal župnik Treiber. Šola je bila mešana, vpisanih pa je bilo 25 dečkov in 67 deklic. V tem „proračunskem letu" je velikovško šolsko poslopje stalo CMD še 4269,65 goldinarjev. S 1. novembrom 1897 se je šola v Šentrupertu razširila v dvorazrednico in dobila drugo učiteljico s. Marijo Ulaga. Vodstvo CMD je naglašalo pomen internata, ki je bil na šoli in o njem menilo, da „utegne v bodočnosti blagodejno vplivati na razvoj šole, kakor sploh slovenskega naraščaja na Koroškem. V internat pridejo namreč odraščeneja dekleta."18 Leta 1899 prvič zasledimo podatek, da so avstrijsko prosvetno ministrstvo prosili za pravico javnosti, ki pa je velikovška šola, kot vemo, ni dobila. Istega leta je šola dobila svojo kapelico ter se s 1. novembrom 1899 . razširila v trirazrednico. Od 4. marca 1900 dalje je postal šolski vodja župnik Treiber, v internatu je bilo 20 deklic, ta način vzgoje pa so še posebej priporočili „imovitejim starišem".19 CMD je leta 1897 za šolsko poslopje veli-kovške šole izdaja 677,83 goldinarjev, leta 1898 15.500 goldinarjev ter leta 1899 6.198,20 goldinarjev. V proračunskem letu 1900 ni bilo več navedenih stroškov za stavbo, ampak le za delovanje šole. Zanimivo je, da je na skupščini v Radovljici kasnejši član vodstva CMD dr. Ivan Tavčar zahteval od Družbinega vodstva, naj pojasni, „komu v last sta zem- y jkitr* ^pJ/teSi. z'- - z^~t~^,_ ■ «r- , . , .............. . , Wmr\ .... s /&&. / " 5 ......... ... v. ,i . .4.. /. *■ ~ a. a. v » ... ......... .....:a.':. .. ...aMt^Lalft »(V^^sdr« «*, <4 yt****4r* -M « .,*. f. :; /85?!/j! v. < t /Z t i ^y.i|.,.,.. ...ft^r r.. f||5 :Z II s . I 4v „j„_ lil ____..^..... - ^/g ^ .. .,; i-' M i : : r...: i . j i i:l 10. MO. f. oaa . ^ wmiiwiini(iiniiiiiiiir iiin;'« Stran iz registra posestev Družbe sv. Cirila in Metoda Ijiškoknjižno vknjiženi šolski poslopji v Št. Rupertu pri Velikovcu in na Muti. Tega pojasnila ne želi sam zase, ker ve, da je vknjižba omenjenih poslopij izvršena na družbino ime, nego le zato, da družba s svojo izjavo uniči govorice, kakor da bi bili šoli vknjiženi na korist šolskim sestram11. Predsednik CMD je v odgovoru izjavil, da sta obe poslopji vknjiženi na ime CMD „in da se tudi o ostalem premoženju t. j. o hišnih in o sobnih opravah prav sedaj sestavljajo toliko potrebni inventarji.1120 Sploh je mogoče v CMD kmalu zaznati določen odpor proti šolskim sestram, ki je prihajal od njenih liberalno usmerjenih članov. Tako že naslednje leto na skupščini v Mariboru zasledimo nasvet učitelja na CMD šoli v Trstu Mihaela Kamušiča, naj se na velikovški šoli „nastavi kot voditelj šole moška učna oseba11, nasprotoval pa je tudi »preveliki eleganci velikovške-ga šolskega poslopja, po malem tudi ne-poznanju sveta učiteljic-redovnic11, vendar mu je vodstvo CMD »občno11 oporekalo.21 V letih 1905 in 1906 zasledimo več načrtov vodstva CMD za nove šolske ustanove na Koroškem. Govora je o Šentjakobu v Rožu, »ki je vsled spletk neprijaznih organov izgubil svojo krasno uspevajočo slovensko peterorazrednico11 in kjer naj bi ustanovili novo narodno šolo,22 ter o otroških vrtcih v Borovljah in v Železni Kapli.25 Uresničevanje teh načrtov je poleg drugega oviralo tudi pomanjkanje denarja. Podobne šole, kot so jo ustanovili v Šentrupertu, je imelo vodstvo CMD razen v Šentjakobu v načrtu tudi še v Ziljski dolini in morda še na kakem drugem kraju, za gospodinjsko šolo, »kakor si jo za enkrat žele glasovi iz Št. Jakoba", pa je Družbin blagajnik Aleksander Hudovernik menil, da je »izven Družbinih pravil, CMD pa zanjo tudi nima potrebnega denarja." Nakazani so že bodoči spori med vodstvom CMD in katoliško politično strujo koroških Slovencev okrog te šole, čeprav je Zupan zatrjeval, da »se pogajanja v tej stvari še niso pretrgala." Zanimivi so tudi glasovi nekaterih udeležencev skupščine leta 1906 v Logatcu o količini pouka nemščine na Družbinih šolah. Medtem ko je študent Miloš Štibler očital šoli na Muti preveč nemščine, sta Korošca Anton Ekar in Fran Treiber trdila, da je je na velikovški šoli premalo in da je zato v tem letu iz nje izstopilo 18 deklic. Odločen nastop študenta Štib-lerja, ki je med drugim pribil, da ustanavlja CMD slovenske in ne nemške šole, že priča o »nevihti", ki se je pripravljala v CMD in je izbruhnila v znanih dogodkih na skupščini v Bohinjski Bistrici. Z vprašanjem količine nemškega pouka na Družbinih šolah se je naprej ukvarjal Družbin odbor.24 Na logaški letni skupščini so koroški zastopniki izrazili tudi željo, da bi dohodke koroških podružnic CMD prepustili Korošcem »v domače prosvetne namene11.25 Vodstvo CMD je še istega leta razpravljalo o obeh predlogih, o svojih odločitvah glede njih pa je poročalo na skupščini v Bohinjski Bistrici naslednjega leta. Glede dohodkov podružnic so menili, da se morajo v duhu pravil CMD stekati v centralno blagajno,26 glede pouka nemščine pa so na seji, ki so jo imeli 14. novembra, sklenili »z malo večino glasov, da se za poskušnjo dovoli, namesto v 3. že v 2. razredu začenjati s poukom nemščine, a le v prav malem obsegu". Proti temu predlogu je bil tudi Družbin predsednik Zupan, za večino pa je bilo odločilno dejstvo, »da je slednjič vendarle bolje, ako se otroci uče nemščine v slovenski šoli, v kateri veje in naj se tudi v otrocih vzbuja in utrjuje naroden slovenski duh, nego da bi jih stariši, živeči še v starih predsodkih o neobhodni potrebi nemščine, pošiljali v nemško šolo, v kateri bi se jim poleg nemščine vcepil v glavo tudi slovenstvu nasprotni nemškonacijonalni duh."22 Vodstvo CMD je naglasilo, da poleg vzdrževanja velikovške šole, ki je bila leta 1903 že štirirazredna, podpira tudi »Učiteljski dom" v Celovcu. Temu je namenila prejšnje leto 200, to leto 100 kron, razen tega pa prepustila posebnemu odseku, ki zanj zbira sredstva, narodni kolek za polovično ceno. Sporočilo je tudi, da se je »po resnem premisleku" odločilo, »da prevzame na podlagi posebne pogodbe, ki jo sklene z interesenti, v svojo oskrb novo šentjakobsko šolo v Rožu na Koroškem, kateri se je dne 14. mal. srp. t. 1. položil in blagoslovil temeljni kamen."28 Kot je znano, je postala prav šentjakobska šola predmet ostrih sporov med CMD in koroškim »Slovenskim šolskim društvom" ter v širšem obsegu tudi med liberalno oz. klerikalno usmerjenimi Slovenci, z obljubljenim oskrbovanjem CMD pa ni bilo nič. Na tem mestu se ne mislimo globlje spuščati v pojasnjevanje tega spora, saj ga je zelo natančno prikazal dr. Zorn v svoji že omenjeni razpravi. Za polemičnega duha, ki so ga narodno radikalni študentje vnesli v CMD, je značilna tudi pripomba dr. Žerjava k tajnikovemu poročilu, ki se nanaša na re-dovnice-učiteljice in s tem posredno tudi na velikovško šolo. Zahteval je, naj bi o nastavljanju redovnic na šolah CMD »enkrat resno spregovorili", to vprašanje pa po njegovem mnenju »ni versko, temveč vzgojeslovno in narodnopolitično vprašanje."29 »Kontestator" iz Bohinjske Bistrice dr. Žerjav je naslednje leto kot tajnik vodstva CMD na burni skupščini v Ptuju posvetil šoli v Šentrupertu v svojem poročilu precej prostora. Zanimivo je ugotoviti, da vodstvo na tem mestu prvič ome- nja telovadnico te šole, ki so jo zgradili že leta 1904. Tistemu, ki pozna ozadje te zadeve in ve, da je tudi zaradi telovadnice prišlo do zapletov, ni to nič čudnega. Iz bilanc CMD ni mogoče razbrati nobenih izdatkov za gradnjo telovadnice. Žerjav je opozoril zlasti na težave veli-kovške šole, na število učencev, ki celo malo nazaduje, na majhno število dečkov, ki zelo pade v četrtem razredu. Kot glavni vzrok za to stanje navaja znano dejstvo, da šola ni dobila pravice javnosti »in morajo vsled tega učenci po dovršenih šolskih letih delati, če hočejo dobiti odpustnico, še poseben izpit pred tujim, sovražnim učiteljem." Vse prošnje veli-kovške CMD šole koroške deželne oblasti odbijajo z utemeljitvijo, da je proti koroškim deželnim postavam, če učiteljice poučujejo dečke v višji starostni dobi. Šolski vodja Treiber je zato leta 1902 vodstvu CMD predlagal, da bi v 3. razredu nastavili posvetnega učitelja, v 4. pa bi bile samo deklice. Vodstvo je ta nasvet odbilo, »ker nam vendar gre v posebni meri za narodno vzgojo dečkov", pozneje pa se je na prošnjo šolskega vodje odločitev o tem vprašanju odložila.30 Člani Kluba slovenskih študentov na Dunaju so uprizorili Brechtovo odrsko delo ..Izjema in pravilo" Koroška vprašanja so dajala ton letni skupščini na Jesenicah leta 1909. Spet je poročal tajnik dr. Žerjav, ki je naglasil, da CMD ni negativno rešila nobene resne prošnje z „Gorotana“ ter podpirala osebe in zavode, ki imajo stike z narodno izobrazbo. „Res je, da ni ustanovila po Velikovcu nobene nove ljudske šole. To pa ne le radi tega, ker se z našimi skromnimi sredstvi na drug način več opravi mno-gokje, kakor potom šolskih stavb, ki zahtevajo velike in trajne investicije, tudi iniciative ni bilo. Za šolo v nekem kraju je bilo vse pripravljeno, a preprečil jo je knezoškofijski ordinariat v Celovcu."31 Iz Vrhovnikove knjige vemo, da gre za že omenjeno načrtovano šolo v Strmcu. Povedali smo že, da se ne bomo podrobneje spuščali v problematiko šole v Šentjakobu v Rožu, ki ji je bil posvečen velik del Žerjavovega poročila, kot tudi zelo burna in dolgotrajna debata po končanem poročanju. Navedimo le Žerjavove besede, da „nam je ,Katoliško politično društvo' izjavilo, da nas odvezuje sklenjene pogodbe", t. j. da bi CMD oskrbovala šentjakobsko šolo. Dodal je, da CMD pripravlja ustanovitev nekaterih manjših šol, izpopolnitev Velikovca, podpira slovenske šole in vse, kar je z njimi v zvezi."32 Glede same šole v Šentrupertu je Žerjav ponovil ugotovitev, da število dečkov pada, kolikor bolj se bližajo višjim razredom ter povedal, da so razpisali mesto za posvetno moško učiteljsko moč", s čemer upajo dobiti za šolo pravico javnosti in se izogniti izpitom njihovih učencev na deželni šoli. V šolskem letu 1909/10 je bil tako nastavljen učitelj Anton Pesek.33 Leto 1910 je za CMD pomenilo začetek boja za ustanovitev šole v Vodičji vasi pri Beljaku. Tega leta je kupila posestvo vložna številka 112 katastrske občine Vodičja vas ter zanj plačala 1.900,27 kron (kupnina 800, na račun stavbe 542 ter za pristojbino, načrte in drugo 558,27 kron).3,1 S tem se je po mnenju vodstva CMD začelo drugo poglavje njenega šolskega programa na Koroškem.33 Spet je bilo govora o delovanju CMD na Koroškem v celoti, kjer naj bi Družba skušala, „na razne načine podpirati narodno gibanje, kajti osnovati toliko šol, kolikor jih je tam potreba, to nam pač nikdar ne bo mogoče. Izbrati si moramo le gotove točke, drugod pa pomagati na drug način, ki je bil tudi lani precej uspešen". V velikovški šoli kljub posvetnemu učitelju, „ki je privabil mnogo obiska, pa tudi izven šole uspešno deloval", število otrok ni naraslo. Žerjav je dalje napadel »strankarske gonje, ki se z gotove strani uganjajo v Velikovcu. Ne stranka, narodnost je naš program, to si naj gotovi gospodje odločno zapomnijo". Zaključil je, da je CMD nadaljevala svoje delo na Koroškem, ,,dasi se nas je odbijalo, smo... se celo odločili za zgradnjo nove šolske trdnjave na Koroš-kcm".33 Vodstvo CMD ne poroča o sicer znanih trenjih med liberalno usmerjenim učiteljem Peskom ter med redovnicami-uči-teljicami na velikovški šoli, iz bilance Družbe za leto 1910 pa moremo razbrati, da je zanj za 18.596,01 krone kupila stanovanjsko hišo z vrtom in sicer vložna številka 30 katastrske občine Velikovec. Omenimo še, da je dala CMD leta 1906 oceniti svoja posestva, pri čemer je bilo ono v Šentrupertu ocenjeno na 100.000 kron. O načrtovani šoli v Vodičji vasi leta 1911 izvemo, da so jo predvideli kot tri-razrednico, da „še niso premagane vse zapreke, katere je navalil smrtni naš sovražnik družbi na pot do smotra in priziv zaradi odbitja stavbenega dovoljenja še vedno ni rešen", čeprav je CMD že oddala gradbena dela raznim podjetnikom in zato v tem letu izplačala 9.048 kron. Glede šole v Šentrupertu pa ugotavlja vodstvo CMD nazadovanje števila učencev, čeprav le za 7. Vzroke za to pripisuje že večkrat omenjenemu dejstvu, da šola nima pravice javnosti, kot tudi narodni mlačnosti »gotovih krogov", v precej pesimističnem tonu, ki zanjo ni značilen, pa dodaja, da „se je bati, da bodo ne po lastni krivdi družbe mogoče ogromne materialne žrtve ostale brezplodne".37 O hudi borbi za šolo v Vodičji vasi je bilo govora tudi na skupščini CMD leta 1912 v Trstu. Predsednik Senekovič je naglasil, da »še dosedaj nismo mogli doseči z vsemi pritožbami pri upravnem sodišču in ministrstvu, da bi župan razpisal ko-misionalni ogled za dotično šolo. In od tega dovoljenja pa do zidanja šole je še dolga pot in še težavnejša je potem pot do otvoritve šole“. Vzrok za te intrige je po Senekovičevem mnenju dejstvo, „da se Nemci ničesar, niti Sokola, niti drugih društev in organizacij tako ne boje, kot le ene šole C. M. družbe".38 Tajnik CMD dr. Janko Šlebinger tudi sam ugotavlja, da „dveletni križev pot C. M. družbe za stavbno dovoljenje šolskega poslopja v Vodičji vasi... še ni končan, toda upajmo, da zmaga pravica tudi tu“. O šoli v Šentrupertu pa poroča, da je v minulem šolskem letu izgubila 33 učencev, ki so prestopili na nemško velikovško mestno šolo, skupaj pa so na njej štirje učenci manj kot prejšnje leto. Šola ne more napredovati tudi zato, ker jo ovira “strastna agitacija nasprotnega nemško-nacio-nalnega učiteljstva".39 O Koroški je govoril tudi blagajnik Aleksander Hudovernik in povedal, da je medtem, ko se CMD bori za gradbeno dovoljenje v Vodičji vasi, v istem kraju nemški Schulverein brez vsakih ovir že leta 1910 zgradil svojo šolo, v katero zahajajo večinoma slovenski otroci.40 Iz odgovora predsednika Senekoviča na vprašanje urednika Ekarja o velikovški šoli izvemo, da je učitelj Pesek prenehal poučevati na njej in da deluje kot urednik pri „Slovenskem ilustriranem tedniku". Iz pregleda delovanja šolskih ustanov CMD ugotovimo, da v šolskem letu 1911/12 ni več poučeval. Sicer pa je Se- nekovič ugotovil, da šola v Šentrupertu ne uspeva tako, kot bi pričakovali. Glavni vzrok je v dejstvu, da nima pravice javnosti (kot edina od vseh šol CMD), te pa ne more dobiti, ker poučujejo v vseh razredih dečke in deklice le ženske učiteljice. Da bi dobili pravico javnosti, je vodstvo CMD sklenilo v dogovoru s šolskim vodstvom razdeliti 4. razred v deški in dekliški oddelek ter nastaviti učitelja. Po Peskovem odhodu je vodstvo CMD predlagalo župniku Treiberju kot šolskemu vodji, naj se tretji in četrti razred razdelita na dekliški in deški oddelek in naj dečke poučujeta učitelja. Treiber je „temu predlogu odločno nasprotoval, češ, da hoče Družba na ta način šolskim sestram izpodkopati tla, uničiti njih vpliv na vzgojo otrok in v šolo vpeljati liberalizem". Vodstvo CMD je nato predlagalo „Slovenskemu šolskemu društvu" v Celovcu, naj prevzame šolo v Šentrupertu v svojo oskrbo, naj jo s telovadnico in vsem inventarjem kupi ali pa vzame v najem za dobo 10 let ter formalno najemnino 5 kron ter v njej vzdržuje slovensko šolo in njeno učiteljstvo. Senekovič naprej trdi, da „Slovensko šolsko društvo" tega ni sprejelo, ampak je zahtevalo, naj mu CMD prepusti šolo v Šentrupertu popolnoma v last, poleg tega pa še vse svoje dohodke s Koroške. Družba CMD se glede dohodkov, ki po njeni izjavi „sicer niso veliki", ni hotela ukloniti, ker ji je šlo za princip (dohodki CMD podružnic se stekajo v ljubljansko centralo in ta odloča o njihovi delitvi). CMD je pozneje ponudila »Slovenskemu šolskemu društvu" šolo pod istimi pogoji za dobo petih let, to pa ponudbe ponovno ni sprejelo. Senekovič je končal s sporočilom, da je CMD sklenila, „da se šolskim sestram odpove in ako , Slovensko šolsko društvo' šole ne sprejme v oskrbo, bo morala Družba šolo koncem šolskega leta 1912/1913 zapreti".41 Tega sklepa CMD ni uresničila, saj je šola v naslednjem šolskem letu še vedno delovala. V poročilih z letne skupščine v Domžalah ni nič sledov Senekovičevega »ultimata", izvemo pa, da »križev pot v zadevi stavbenega dovoljenja nameravane slovenske šole v Vodičji vasi še ni končan, in Bog ve, ako kdaj dočakamo njegov konec".42 Znano je, da so po tej skupščini 18. 10. 1913 šolske sestre sklenile s CMD pogodbo glede šole v Šentrupertu. Iz poročila na skupščini v Ljubljani leta 1918 (v letih 1914—1917 ni bilo letnih skupščin) zvemo, da velikovško šolo oskrbujejo šolske sestre z denarno podporo CMD. Sicer pa je stanje Družbinega šolstva enako kot pred vojno, vsi njeni načrti »so se do zdaj izjalovili ob zlobi in neizprosnem sovraštvu narodnih nasprotnikov".45 Velikovško šolo so dobile sestre v najem pod pogojem, da ostane slovenska, CMD pa jim je dajala za vzdrževanje 1500 kron letno.44 Po propadu Avstro-Ogrske so imele redovnice šolo v Šentrupertu še naprej v najemu. V njej je bila gospodinjska šola, medtem ko so oblasti odbile vse prošnje za otvoritev slovenske zasebne šole. V letu 1923 je CMD prodala tri svoja posestva, med njimi tudi ono v Vodičji vasi in s tem je bilo tudi dokončno konec poskusov ustanoviti tam slovensko zasebno šolo. O zgodah in nezgodah boja za slovensko šolo v Vodičji vasi zvemo tudi iz prispevka dr. Mat. Potočnika.45 Ovire šoli so prihajale po njegovih besedah »žal tudi od slovenske strani", to pa v obdobju, ko je v CMD že prišlo do ločitve duhov, čeprav naj bi Družba nikoli ne spraševala »po politični opredeljenosti podpiranca". Vodstvo CMD se je zavedalo pomena šole v bližini Beljaka in »po mnogem trudu se je posrečilo družbi kupiti lep stavbeni prostor s posredovanjem domačinov za šolsko poslopje med Vodičjo vasjo in Maloščami". Poleg slovenskih otrok iz omenjenih vasi naj bi v novo šolo hodili še učenci iz Mlinar, Stopic, Zgornjih in Spodnjih Tehanč, Žužalč in Zagorič. CMD je pripravila že ves stavbni material, dala izkopati vodnjak in oskrbela stavbni načrt, ki ga je izdelal višji stavbni svetnik Hilbert iz Ljubljane. Videli smo že, da so oblasti zavlačevale z izdajo gradbenega dovoljenja, od slovenskega vodstva v Celovcu pa je po Potočnikovih besedah prišlo tudi pismo „na vplivnega pobožnega domačina, ki živi še danes v Vodičji vasi, da naj pustijo nameravano šolo, ker bo liberalna itd.“. Oblasti so Zavrle gradnjo slovenske šole in tako dale Schulvereinu dovolj časa, da je na podarjeni njivi nekega nemškutarja s sredstvi Roseggerjevega fonda postavil nemško šolo in je slovenska postala nepotrebna. Pisec ugotavlja, da se je to zgodilo leta 1910, ko je imela CMD na mariborskem učiteljišču 16 koroških dijakov-podpiran-cev, „bratovsko početje slovenskih celovških prvakov" pa ni prišlo v javnost, „ker smo mal, zaničevan in zelo malo uvaževan narod tudi danes", kot tudi, da bi preprečili, „da bi se mogli nam smejati tamoš-nji nemškutarji, češ, sami se med seboj grizejo in črnijo ter obračajo vodo na naš mlin, ko jim je sloga tako prokleto potrebna". Verjetno moremo iz tega razmišljanja razložiti tudi zanimivo manjšanje vredno- sti posestva v Vodičji vasi v bilancah CMD. Medtem ko je za leto 1912 zabeležena še vrednost posestva 10.000 kron, pade že naslednje leto na polovico, v letu 1914 na 3.000 kron, v letu 1915 pa na 2.500 kron ter po spremembi v dinarje leta 1922 na 625 din. CMD je najbrž začela prodajati gradbeni material, ko je zgubila upanje, da bo zgradila šolo v Vodičji vasi. V obdobju po propadu Avstro-Ogrske CMD ni mogla več delovati na Primorskem in na Koroškem. Ostala je lastnica posesti v omenjenih pokrajinah, svoje napore pa je potem, ko je prebrodila krizo prvih povojnih let, usmerila predvsem na območja slovenske severne meje — na Kobanjsko in v Prekmurje ter na Kočevsko, čeprav je še vedno natančno spremljala življenje koroških Slovencev, kot smo videli v prejšnjem Koroškem koledarju. Andr e) Vovko OPOMBE 1 Dr. Julij Felaher, Ob 60-letnici narodne šole v Št. Rupertu pri Velikovcu Koledar slovenske Koroške 1957, Celovec, str'. 117—125 2 šolske sestre na Koroškem, Koledar družbe sv. Mohorja 1957, Celovec, str. 135—142 3 Dr. Tone Zorn, Iz delovanja Družbe sv. Cirila in Metoda na Koroškem pred prvo svetovno vojno, Zgodovinski časopis, Ljubljana, 1977, št. 3, str. 361—374 4 Ivan Vrhovnik, Pogled na prvo četrtstoletje Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Ljubljana 1910, str. 31—32 5 Vestnik šolske družbe sv. Cirila in Metoda VII, Ljubljana 1893, str. 32 36, 37 6 Vestnik . . . Vlil, Ljubljana 1894, str. 30—32, 42 7 Vestnik ... IX, Ljubljana 1896, str. 37 8 Prav tam. str. 38 9 Dr. Julij Felaher, Ob 60-letnici . . . str. 123 10 Vestnik ... IX, str. 57 11 Dr. Julij Felaher, Ob 60-letnici . . . str. 121 12 Vestnik ... IX, str. 55 13 Prav tam, str. 52 14 Prav tam, str. 56 15 Vestnik ... X in XI, Ljubljana 1898, str. 44 16 Prav tam, str. 45 17 Prav tam str. 83 18 Vestnik .'. . XII, XIII, XIV in XV, Ljubljana 1902, str. 15 19 Prav tam, str. 69 20 Prav tam, str. 83 21 Prav tam, str. 115 22 Koledar (Vestnik) šolske družbe sv. Cirila in Metoda, XIX, Ljubljana 1905, str. 60 23 Koledar (Vestnik) . . .XXI, Ljubljana 1906, str. 98 24 Prav tam, str. 101—103 25 Koledar (Vestnik) . . .XXII, Ljubljana 1907, str. 86 26 Prav tam, str. 86 27 Prav tam. str. 88 28 Prav tam, str. 87 29 Prav tam, str. 100 30 Koledar (Vestnik) . . . XXIII, Ljubljana 1908, str. 100 31 Koledar (Vestnik) . . . XXIV, Ljubljana 1909, str. 110—111 32 Prav tam, str. 111 33 Prav tam, str. 117 34 Koledar (Vestnik) . . . XXVI, Ljubljana 1911, str. 96 35 Koledar (Vestnik) . . . XXV, Ljubljana 1910, str. 86 36 Prav tam, str. 85—86 37 Koledar (Vestnik) . . . XXVI, Ljubljana 1911, str. 74—75 38 Koledar (Vestnik) . . . XXVII, Ljubljana 1912. str. 79 39 Prav tam, str. 85 40 Prav tam, str. 87—88 41 Prav tam, str. 89—90 42 Koledar (Vestnik) . . . XXVIII, Ljubljana 1913, str. 84 43 Koledar (Vestnik) . . . XXXIII, Ljubljana 1918, str. 71—72 44 Koledar (Vestnik) . . . XXXIV, Ljubljana 1919, str. 140 45 Dr. Mat. Potočnik, Ciril Metodova družba in s'ovenski učiteljski naraščaj na Koroškem, Jubilejni koledar obrambne družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, Ljubljana 1935 Odlomki iz koroške zgodovine Za uvod nekaj besed o političnem in gospodarskem položaju prebivalstva južne Koroške v obdobju od 15. do 18. stoletja. Vojvodina Koroška je spadala v sklop dednih notranjeavstrijskih dežel pod absolutistično vladavino Habsburžanov. Kakor po vsej Evropi, je prevladoval tudi v koroški deželi fevdalni red, to se pravi, da je bila vsa zemlja razen nekaj izjem kmetov-svobodnjakov v rokah fevdalne gospode. Razen tega je bilo prebivalstvo razdeljeno na sloje. Avstrijski vladarji so izdajali več uredb1 zaporedoma, v katerih so z izjemo najvišjega plemstva, najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov in pravih dvornih svetovalcev razdelili prebivalstvo na pet slojev in za vsak sloj predpisali, kako se sme oblačiti in koliko sme izdajati denarja pri porokah, krstih in drugih podobnih praznikih. Podeželsko prebivalstvo, ki so ga sestavljali povečini podložniki zemljiških gosposk, so se ukvarjali razen s poljedelstvom in živinorejo tudi z domačo obrtjo, predvsem s tkalstvom in z varjenjem piva — kamenega ola, o čemer bo pozneje govor. Vidno vlogo na podeželju je igrala duhovščina. Posebno v času po rekatolizaciji, ko je postala Avstrija po izreku „cuius regio, eius religio" izrazito katoliška država, so imeli duhovniki nad prebivalstvom ne le materialno, temveč tudi družbeno-poli-tično in duhovno nadoblast. Ker je imela vsaka farna cerkev, vsaka podružnična cerkev in vsaka župnija eno ali več podložnih kmetij kot dotacijo za svoje vzdrževanje, je spadala duhovščina med fevdalno gospodo. V teh časih je država priznavala zakon kot zakrament, zato je bilo vse zakonsko in rodbinsko pravo v rokah cerkvenih oblasti. Razen tega je moralo vse prebivalstvo, staro nad 12 let, ob veliki noči opravljati spoved in obhajilo. Med prebivalstvo so razdelili spovedne Hstke in kdor ga ni oddal, je lahko zapadel cerkveni kazni ekskomu-nikacije, ki je bila v tistih časih ena najhujših cerkvenih kazni in so izvršitev te kazni podpirale tudi posvetne gosposke. Cerkev je imela v tem obdobju nadzorstvo tudi nad vsem šolstvom. Na podeželju je bilo malo šol, duhovniki pa so pri verouku poučevali tudi druge predmete, kakor pisanje in računanje, nadarjene dečke pa tudi v latinščini in jih pripravljali za duhovniški poklic. Ljubljanska škofija je bila ustanovljena leta 1461 z listino cesarja Friderika III., izdano v Gradcu dne 6. decembra 1461, papež Pij II. pa je ustanovo nove škofije potrdil z bulo, izdano v Pienci dne 4. septembra 1462.2 Obe listini nas tu zanimata le toliko, da sta bili kot dotacija nove škofije med drugimi določeni tudi koroška župnija sv. Mihaela pri Pliberku s pripadajočimi vikariati in koroška župnija sv. Nikolaja pri Beljaku s pripadajočimi vikariati, prva v dotacijo škofovi menzi, druga kot beneficij škofijskemu kapitlju. K nadžupniji Šmihel pri Pliberku sta spadala vikariata Pliberk in Črna ter župnija Vogrče, k nadžupniji Šmiklavž pri Beljaku pa vikariati Šent Rupert, Dvor, Skočidol in Lipa. Kmalu po ustanovitvi škofije je bil sedež nadžupnije Šmihel pri Pliberku prenesen v Pliberk, tako da je postal vikariat Pliberk vodeči vikariat za ta okoliš; v drugi polovici 18. stoletja pa sta bila iz župnije Pliberk izločena okoliša Mežice in Šent Danijela, kjer sta nastali samostojni župniji. V Pliberku je imel leta 1239 svoj grofovski sedež vovbrški grof Viljem drugi. Ko je rodbina vovbrški h grofov izumrla, so gospostvo Pliberk podedovali grofje Pfannenberški, za njimi pa je prišlo mesto in gospostvo Pliberk v last grofov Auffenstein. Leta 1368 so bili Auffensteini zaradi veleizdaje oblegani v gradu Pliberk in poraženi. Tedanja lastnika grofa Konrad in Friderik sta bila obsojena na dosmrtno ječo, mesto, grad in gospostvo Pliberk pa je tega leta prišlo v last Habsburžanov. Mesto Pliberk je prejelo mestne pravice leta 1370, pravico do volitve mestnega sodnika iz vrst meščanov pa leta 1393. Habsburžani so dajali grad in gospostvo Pliberk v zakup. Leta 1523 je prišlo to gospostvo v zastavno posest Andreja barona Ungnada, po njegovi smrti pa njegove vdove Ane Marije in sina Davida barona Ungnada, ki je bil zakupnik do približno leta 1573. Leta 1601 pa je avstrijski nadvojvoda Ferdinand prodal grad in gospostvo Pliberk Ivanu Ambroziju grofu Thurnu, lastniku grada in gospostva Radovljica, za visoko kupnino 80.000 goldinarjev, medtem ko je mesto Pliberk ostalo še nadalje deželnoknežje.3 Ti dve veji visoke koroške fevdalne družbe omenjam zato, ker se njeni člani niso sramovali slovenskega jezika. Člani rodbine baronov Ungnadov, ki so bili od leta 1444 dalje lastniki grada in gospostva Žonek (Sonneg) med Globasnico in Žitaro vasjo v Podjuni, so postali v 16. stoletju protestanti in so, kakor je znano, podpirali izdajo in tiskanje slovenskih protestantskih knjig, ki so jih razpečavali tudi med slovenskim prebivalstvom Koroške. Baron David Ungnad je bil dolga leta avstrijski diplomatski zastopnik na turškem dvoru v Carigradu in mu je znanje slovenščine v njegovi službi mnogo koristilo. Janez Ambrož grof Thurn, ki je leta 1601 kupil pliberško gospostvo, pa je bil v svoji mladosti, kakor je to razvidno iz njegovega življenjepisa,4 posebno nadarjen za študij jezikov, tako da se je na dunajskem dvoru razen dveh jezikov, ki sta mu bila prirojena, to je nemškega in slovenskega (podčrtal pisec), učil latinščine, italijanščine in češčine. Ta visoki funkcionar na dunajskem cesarskem dvoru je bil tudi najvišji dedni dvorni mojster za Kranjsko in Slovensko marko ter najvišji dedni maršal goriške grofije in se ni sramoval, da se po narodnosti ni čutil le Nemca, temveč tudi Slovenca. Starost je preživljal na pliberškem gradu, kjer je v visoki starosti 84 let dne 14. septembra 1621 umrl in je tam pokopan v grajski kapeli. Enajsti ljubljanski škof Oton Friderik grof Buchheim, ki je v začetku leta 1641 nastopil to službo, se je napotil dne 1. julija 1641 iz Gornjega grada, da opravi škofijsko vizitacijo svojih štajerskih in koroških župnij. Ker je njegovo potovanje zanimivo, ga bom tu prikazal: 1. julija je v Ljubnem, 2. julija v Solčavi in v Lučah; 3. julija v Rečici, 4. julija v Braslovčah in na Vranskem, 5. julija v Preboldu in v Trbovljah; 8. julija je škof v Mozirju, 9. julija na Sladki gori, 10. julija v Podčetrtku in Sv. Petru pod Svetlimi gorami, 11. julija obišče Podsredo, Kozje in Pilštanj, 12. julija Planino, 19. julija Šoštanj, Stari trg pri Slovenj Gradcu in Slovenj Gradec ter prispe 20. julija popoldne v Pliberk. Tu so ga slovesno sprejeli in so ga med drugimi pozdravili tudi mestni sodnik s člani mestnega sveta, ki so škofa prosili, da bi smeli priti prihodnji dan k njemu v avdienco. Pri avdienci so škofu najprej čestitali za imenovanje, nato pa so ga med drugim prosili, če bi smelo biti ob nedeljah in praznikih bogoslužje v župni cerkvi tudi v nemškem jeziku. Škof jim je odgovoril, da to ni tako težka zadeva, da bi se ji ne moglo ugoditi.5 Iz te prošnje sledi, da je bilo do leta 1641 v vsej pliberški župniji, tudi v mestni župni cerkvi, bogoslužje le v slovenskem jeziku. Ko je leta 1650 tedanji pliberški vikar zbolel in prosil za upokojitev, so prosili za župnijo Pliberk trije kompetenti, in sicer Jurij Stergar, kaplan v Slovenj Gradcu, Tomaž Banko, bivši kaplan v Pliberku in tedanji vikar v Črni, ter celjski kaplan Prešeren. Takratni nadžupnik v Braslovčah Filip Terpin, poznejši dolgoletni generalni vikar ljubljanske škofije, je bil od škofijskega ordinariata pozvan, da da k tem prošnjam svoje mnenje, Terpin priporoča v svojem odgovoru na škofijski ordinariat za župnijo Pliberk Jurija Stergarja in piše med drugim tole: „Eo quod Slavigraecii in germanica et slavonica lingua exercitatus est, quid etiam Pleyburgensis parochia requirit...“, kar se pravi, da se je kaplan Stergar v Slovenj Gradcu izuril v nemškem in slovenskem jeziku, kar se zahteva tudi za Pliberško župnijo.6 Vikar Stergar, ki je bil doma iz Kranja, je to mesto res dobil in je bil 40 let vikar župnije Pliberk. Leta 1680 je razsajala po vsej Koroški huda kuga, ki je prizadela tudi mesto Pliberk in okolico. Mesto samo je bilo pod karanteno', to se pravi, da prebivalci niso smeli zapustiti mesta, pa tudi v mesto niso smeli prihajati ljudje brez dovoljenja. 15. septembra 1680 je poslal koroški deželni glavar Pliberškemu vikarju Juriju Stergarju pismo, v katerem ga dolži, da dovoljuje obema mestnima kaplanoma hoditi zunaj mesta podeljevat zakramente na kugi obolelim osebam v Mežico, Šent Danijel in Libuče. O tem je bil obveščen tudi škofijski ordinariat v Ljubljani in je škof zaradi tega suspendiral Jurija Stergarja kot vikarja v Pliberku. V zvezi s to odstavitvijo pa je prevzel krivdo v zadevi odrejanja cerkvenih opravil v okuženih krajih župnije Pliberk na sebe tedanji zastopnik ljubljanske škofije v Celovcu VVolfgang Jacobus VVollacher, razen tega pa sta sodnik in mestni svet mesta Pliberk v pismu z dne 11. julija 1681 prosila škofa, naj pusti vikarja Stergarja, ki že več kot 30 let uspešno upravlja župnijo, na svojem mestu. Škof je tej prošnji ugodil; tako je ostal Jurij Stergar pliberški vikar do svoje smrti v začetku leta 1691.7 35 let pozneje, leta 1715, je zopet razsajala po Koroški kuga, ki je terjala takrat še več človeških žrtev. V letnem poročilu Pliberškega župnega urada na škofijski ordinariat o gibanju prebivalstva navaja vikar za leto 1715 za vso župnijo 3.800 prebivalcev, umrlo pa je to leto 394 oseb, od tega 61 ljudi naravne smrti, za kugo pa 333 oseb, in sicer na deželi 97, v mestu samem pa 236. Ker je v mestu Pliberku živelo le 500 do 600 ljudi, je odstotek mortalitete zaradi kuge umrlih oseb zelo visok.8 Iz leta 1754 je ohranjen seznam vseh faranov župnije Pliberk z navedbo bivališča, imena in priimka, spola, poklica in starosti posameznih oseb. V tem seznamu je najzanimivejša ugotovitev, da so imena oseb ženskega spola, tudi imena žena pliberških meščanov, vpisana skoraj brez izjeme v slovenski izgovorjavi, kakor npr. Minka, Mojca, Meta, Alenka in Lenka, Špela i. p. Iz tega sklepamo, da so se meščani, tudi tisti, ki so bili po poreklu Nemci, ženili s Slovenkami in da je bila slovenščina poleg nemščine občevalni jezik pliberškega prebivalstva.9 Iz tega seznama je tudi razvidno, da je bilo prebivalstvo razdeljeno v tri starostne razrede, v prvem so bili otroci od 1. do 7. leta, v drugem mladiina od 7. do 12. leta, ki je zmožna hoditi k verouku, v tretjem ostalo prebivalstvo. V mestu 9 Koroški koledar 129 Pliberku, to je v mejah mestnega pomerija, je v letu 1754 stanovalo 711 oseb, in to 104 iz prvega razreda, 91 otrok iz drugega razreda in 516 odraslih oseb tretjega razreda. Od teh 516 prebivalcev je bilo okoli 90 meščanov, ki so imeli tele poklice: 1 ranocelnik (padar), 1 belilec platna (VVeissgarber), 1 medičar, 5 usnjarskih mojstrov, 2 mizarska mojstra, 5 zidarskih mojstrov, 12 gostilničarjev, od katerih so nekateri označeni le za prodajalce piva in so verjetno sami varili kameni ol, 9 krojaških mojstrov, 5 mesarskih mojstrov, dva ključavničarska mojstra, 9 tkalskih mojstrov, trije mestni muzikantje, 2 lovca, 5 mestnih tesarskih mojstrov, 2 sodarja in tesarja, 1 sedlarski mojster, trije barvarski mojstri, 1 varilec piva, 1 jermenarski mojster, 1 trgovec z belo posodo (VVeissgeschirrhandler), 1 podkovski mojster, štirje pasarski mojstri, 2 klobučarska mojstra, 1 glažutar in 1 krznar. Zanimiva je po tem seznamu ugotovitev, da ni bilo v mestu nobene trgovine z živili. Meščani so se poleg obrtne dejavnosti ukvarjali tudi s poljedelstvom m živinorejo in je potreba po taki trgovini odpadla. V pliberški župni cerkvi in pri podružnicah so poučevali slovensko mladino v slovenskem jeziku. To izhaja iz poročil pliberškega vikarja Franca Leopolda pl. Schlangenberga, po rodu brez dvoma Nemca, o gibanju prebivalstva v letih 1761 in 1763 na škofijski ordinariat v Ljubljani.10 V farni cerkvi je prihajalo ob nedeljah in praznikih k nemškemu verouku do 70 otrok, k slovenskemu pa do 100; v Mežici in pri Šent Danijelu pa k slovenskemu verouku do 100 otrok. Prvič poroča vikar takole:...et etiam traditur doctrina Christiana ad ecclesiam parochia- lem, in qua divina peraguntur Schlavonico idiomate, pariter certis diiebus dominicis et festivis per annum, ad quam parvuli Schlavonici comparent ad summum centu m ..to se pravi, da se poučuje v župni cerkvi, v kateri se služba božja opravlja v slovenskem jeziku, ob vsakoletno enako določenih nedeljah in praznikih, verouk, h kateremu prihaja do največ sto otrok. Drugič pa poroča vikar takole: ...uti etiam traditur doctrina Christiana ad ecclesiam parochialem, in qua divina peraguntur Schlavonico idiomate. pariter omnis d-iebus festivis et dominicis maxime feria tertia paschalis et in festo S. Michaelis, ad quam magni et parvi comparent ad summum 600; examinantur et remunerantur in Schlavonico idiomate ...“, to se pravi, da se razen ob določenih nedeljah in praznikih, ko se opravlja služba božja v slovenskem jeziku, poučuje verouk tudi na tretji velikonočni praznik in na praznik sv. Mihaela, ko prihaja k župni cerkvi do 600 odraslih in otrok; izprašujejo in nagrajujejo se v slovenskem jeziku. Tudi petje je bilo tako pri župni cerkvi kakor pri podružnicah v slovenskem jeziku, kar dokazuje poročilo istega pliberškega vikarja na ordinariat: „... Do-menica resurectionis qua pomeridiano tem pore ducitur processio ad filialem S. Andreae in Loybach ubi Schlavonico sermone cantantur vesperae", kar pomeni, da je bila na velikonočno nedeljo v popoldanskem času procesija k podružnici sv. Andreja v Libučah, kjer so peli večernice v slovenskem jeziku.11 Nadžupnija in cerkev sv. Nikolaja pri Beljaku sta bili v predmestju Beljaka na levem bregu Drave. Mesto Beljak je bilo od leta 1239 do leta 1759 v lasti bam-berških škofov. Zaradi tega je predmestje Beljaka na levem bregu Drave spadalo od leta 1461 javno-pravno pod oblast bamberškega škofa, cerkvenopravno pa pod oblast ljubljanskega škofa; ljubljanski škof pa je opravljal to oblast le do leta 1787, ko so bile meje vseh avstrijskih škofij po uredbi cesarja Jožefa II. na novo postavljene in so bile vse koroške župnije izločene iz jurisdikcije ljubljanskega škofa. Cerkev sv. Nikolaja sama pa je kratko pred tem, to je na dan 15. maja 1786, do tal pogorela, ko je nastal v beljaškem predmestju požar, in je niso nikoli več obnovili. Leta 1632 je bamberški škof Janez Jurij potoval skozi Koroško in je službeno obiskal vsa bamberški škofiji podložna mesta in gospostva na Koroškem. 6. septembra je prišel v mesto Beljak, kjer so ga slovesno sprejeli in mu je vse prebivalstvo s prisego potrdilo svojo zvestobo. Slovenci so škofu prisegli v svojem jeziku, moški s privzdignjenimi tremi prsti, ženske s polaganjem desne roke na prsi, knapi pa po običajih rudarjev z vzdignjeno desno pestjo.12 To dokazuje, da je v rudniku svinca Plajberku blizu Beljaka delalo v tistih časih še mnogo rudarjev slovenske narodnosti. Pri cerkvi sv. Nikolaja se je od ustanovitve te župnije dalje opravljalo bogoslužje tudi v slovenskem jeziku. To izhaja iz navodil, ki jih je izdal leta 1494 takratni vikar župnije sv. Nikolaja vikarju župnije Lipa nad Vrbo. V teh navodilih je bilo vikarju iz Lipe med drugim naročeno-, da, „... debebit venire ad missam in dedicatione ecclesiae et in die S. Nicolai praedicare in Schlavon-ico, si Vicarius reguerivit...“, to se pravi, da je bil vikar iz Lipe dolžan prihajati k cerkvi sv. Nikolaja v Beljaku na dan proščenja cerkve in na dan sv. Nikolaja in tam pridigati v slovenskem jeziku, če šentklavžki vikar to zahteva. Proščenje pri cerkvi sv. Nikolaja se je obhajalo na belo nedeljo, to je prvo nedeljo po veliki noči, praznik sv. Nikolaja pa se obhaja 6. decembra.13 V beljaškem predmestju so imeli svojo cerkev in samostan tudi patri kapucini. 15. decembra 1645 prosi tedanji vikar župnije sv. Nikolaja Janez Vidmar v pismu ljubljanskega škofa med drugim za dovoljenje, da bi smel dajati pri spovedi odvezo tistim osebam slovenske narodnosti, ki jih pošiljajo patri kapucini k njemu na spoved, da naj jih izpove v našem jeziku; tisti patri namreč, ki imajo pra- Beljak leta 1785 9* Koroški koledar 131 vico do izpovedovanja, so Nemci. Škof je izdal to dovoljenje pod pogojem, da med patri res ni nobenega Slovenca in da so tiste osebe slovenske narodnosti, ki jih je treba izpovedati, farami župnij akvilejske in solnograške škofije,14 Ko je leta 1690 bila škofijska vizitaoija župnij beljaškega okrožja, so se farani župnije Skočidol iz okolice grada Vernberg pritožili, da njih vikar ne zna dobro slovensko. Škofijski ordinariat je vikarju naročil, naj v roku treh mesecev predloži dokaze, da se je naučil slovenskega jezika, v nasprotnem primeru bo razrešen službe v tej župniji.15 V župniji sv. Nikolaja pri Beljaku pa je viaitator ugotovil, da tamkajšnji kaplan ne obvlada dobro slovenskega jezika. V župniji namreč živi večje število slovenskih faranov, ki morda razumejo nemški, ne znajo pa v tem jeziku govoriti, .. ideo videt necessarium, ut curatus huius loči intelligat Schla-vonice ..to se pravi, da vizitator sodi za potrebno, da kaplan tega kraja razume slovensko.16 Še v 18. stoletju so farani vseh petih župnij beljaškega okrožja ljubljanske škofije ob imenovanju in namestitvi novih vikarjev zahtevali, da vikarji obvladajo „linguam loci“, to je jezik kraja. Ko je spomladi leta 1722 umrl vikar župnije sv. Nikolaja pri Beljaku, je bil na njegovo mesto imenovan Janez Adam Pistl, dotedanji vikar župnije Šent Rupert. Pistl piše dne 23. maja v zadevi imenovanja naslednika za župnijo Šent Rupert škofijskemu kapitlju v Ljubljano, da.mora biti njegov naslednik vešč slovenskega jezika, .. quod curato guodam subvicario ad S. Rupertum moderno tempore peritica Schlavonicae linguae ob Clavicorum copiam summe necessaria sit...", to se pravi, da mora vsak vikar šentruperske župnije po listini, ki jo hranijo cerkveni ključarji, biti podkovan v slovenskem jeziku.17 V župniji Šent Rupert je bila v kraju Jezernici (Seebach) blizu Osojskega jezera tovarna žebljev, ki jo je dal nekaj let poprej, ker je bila porušena, na novo postaviti beljaški meščan in član mestnega sveta Jurij Sigmund Seitner, ki je tja naselil 140 slovenskih družin. Tudi Seitner je pisal maja leta 1722 škofijskemu kapitlju v Ljubljano v zadevi imenovanja novega vikarja za faro Šent Rupert, da mora biti nameščen duhovnik, ki obvlada slovenski jezik. Med drugim piše: ...und vveillen in gesagter Pfarr sehr viele Naglschmide und Hamerarbeiter wie auch andere mehr der teutschen sprach ganz ohnkundige sich befinden, ... es ist auch zu bedauern, dass niemand derselben Jugend, vvelche gleich ihrer Eltern ganz vvindisch, mit den hochstnotigsten Glaubenssachen untervveist, sondern wie das unvernunftige vieh aufvvachst..to se pravi, da je v tej župniji mnogo žebljarskih mojstrov in fužinarjev kakor tudi drugih oseb, ki so popolnoma nevešči nemškega jezika; obžalovati je tudi, da njihovo mladino, ki je kakor njih starši čisto slovenska, nihče ne poučuje v potrebnih cerkvenih zadevah, da dorašča kakor brezumna živina. Za vikarja v Šent Rupertu je bil nato imenovan Nikolaj VVeis, ki je dal pismeno izjavo in obljubo, da bo, ker je vešč slovenskega jezika, osebe, ki ne znajo nemško, vedno izpovedoval v slovenskem jeziku.18 Leta 1752 je bil po smrti dotedanjega vikarja imenovan na župnijo Lipa Primož Reauz. Farani župnije Lipa so se zoper imenovanje Reauza najprej pritožili s temile besedami: „Le ta gospod ni za nas, dokler ne zna nascho spracho", kmalu nato pa poroča tedanji vikar pri sv. Nikolaju škof. ordinariatu v Ljubljano, da so farani župnije Lipa nehali rovariti proti vikarju Reauzu in ga začeli hvaliti, da ga dobro razumejo.19 V naslednjem bom prikazal dva primera iz koroške slovenske folklore 17. stoletja. Prvi primer bo obravnaval kresovanje. Primuž Peer, po rodu iz Kranja, ki je v začetku leta 1659 nastopil službo vikarja župnije Šmihel pri Pliberku, piše 9. avgusta 1659 škofijskemu ordinariatu v Ljubljano, da je prišlo na dan kreso- vanja v vasi do strašnega hrupa in nemira. Na ta dan zvečer so namreč sinovi faranov in fantje iz šmihelske soseščine zažgali po starem običaju velikanski kres na polju blizu pokopališča ob kraljevi cesti, kjer je cesta najožja. K temu kresovanju je prišlo mnogo ljudstva in so tam ob piskanju na pastirske piščali in ob igranju na citre plesali in peli. Najprej sem jih iz župnišča ven kot njihov dušni pastir trikrat, štirikrat pozval, naj prenehajo z veseljačenjem, ko pa to ni pomagalo', sem šel osebno med nje in jih opominjal, naj zaradi bližine najsvetejšega, zaradi posvečenega pokopališča in da bi imeli umrli svoj mir, prenehajo z rajanjem. Ko sem jih tako miril, je eden izmed fantov, sin kmeta Stržarja iz Šmihela, začel kričati „ubijmo farja", in to ne enkrat, temveč večkrat. Nato je začela mladina metati name kamenje iz treh strani, zadel pa me ni noben kamen, ker so me starejši farani zaščitili. Ko sem se vrnil v župnišče, je mladina metala čez streho na dolge palice navezane ..arbiculos Cristalinos" (kristalne obročke) v malo izbo (verjetno je v tej sobi spala ženska služinčad župnišča). Ob koncu prosi vikar v pismu škofa za nasvet, kaj naj stori, ker so vsi farani kazensko odgovorni škofu. Ta primer nam dokazuje, da je bilo kresovanje na Koroškem star slovenski ljudski običaj. Pa tudi kristalni obročki so spadali med koroško folkloro.20 Drugi primer zadeva incident, ki se je pripetil 25. oktobra leta 1682 v župnišču pri Šent Štefanu (Šteben) v Ziljski dolini. Ta župnija je spadala pod oglejski patriarhat, župniikoval pa je tisti čas Andrej Tollomainer (naš Tolminec), ki je bil po rodu iz Kranja. Imel je naslov cesarskega župnika, to pa zato, ker so si župniki tistih župnij, za katere je imel deželni knez prezentacijsko pravico, nadevali naslov parochus caesareus. Tisti dan sta bila pri župniku na obisku župnikov brat Jakob Tollomainer, meščan in trgovec iz Kranja, ter prijatelj tega brata Marles Kompar, duhovnik iz Kranja. Za tisti popoldan je župnik povabil kot goste še oba cerkvena ključarja ter tri ženske osebe in je ta družba v župnišču veseljačila. Okoli 7. ure zvečer se je vrnil v župnišče domači kaplan Julij Patribusch (njegov priimek je enkrat napisan Patrovvoiseh, enkrat Petteerbuiesch, verjetno se je pisal Petrovič), ki je prišel močno vinjen domov. Kmalu po njegovem prihodu je prišlo med kaplanom Patribušom in bratom župnika Jakobom ToHomainerjem v župni Koroški partizanski pevski zbor je z uspelim koncertom proslavil prvo obletnico obstoja in delovanja kuhinji do hudega prepira, v katerem sta se spopadla z besedami in tudi dejansko. Kaplana so našli drugi dan nezavestnega v postelji in je zvečer umrl. Preobširno bi bilo, da bi ta incident podrobneje opisal. Zaradi smrti kaplana se je moral kranjski meščan in trgovec Jakob Tollomainer zagovarjati pred škofijskim sodiščem v Ljubljani. Duhovnik Marko Kompar je v tem procesu kot priča podal izjavo, v kateri med drugim piše: „Eramus laeti cum aligua mušica Carinthicia", to se pravi, da so se razveseljevali z razno koroško glasbo, v nekem poročilu na škofijski ordinariat pa je med drugim napisano, da je tista družba v župnišču prepevala „melodias Carinthias", to se pravi, koroške melodije. Ker je bilo v tistih časih še vse ozemlje Ziljske doline tja do Šmohorja strnjeno naseljeno' s slovenskim prebivalstvom, smemo sklepati, da so prepevali slovenske koroške narodne pesmi in da so bile koroške pesmi že takrat znane kot posebnost.21 V nadaljevanju bom prikazal še dva primera iz gospodarske zgodovine koroških Slovencev. V urbarjih koroških gospostev, cerkev in župnij in v raznih listinah sem našel za merico žita slovenski izraz „piskrič“, Po tej meri so oddajali podložniki zemljiškim gospostvom davek v žitu in desetino. Leta 1581 je bila izdana za deželo Koroško nova uredba o merah.22 Po tej uredbi je znašala merica žita 3,41 I, pol merice pa 1,751. Druga posebnost slovenskega dela Koroške je bila varjenje piva, tako imenovanega kamenega ola, nemško Steinbier, po' VVolfovem slovarju kamni ol ali kamba, izdelek sam pa koritnjak. Vsi nemški pisci na Koroškem, ki opisujejo izdelovanje tega piva, so enotnega mnenja, da so- izdelovali in pili to pivo izključno v tistih krajih, kjer so prebivali Slovenci in da je to bila nekaka koroška domača obrt.23 Preobširno bi bilo, da bi na tem mestu opisal način pridelovanja tega piva, pojasniti hočem le, zakaj so to pivo imenovali kameni ol. V velika lesena vedra, v katerih je bila zmes surovin, obstoječih iz vnaprej določene količine ječmena, ovsa, hmelja in kvasa, so namreč vrgli posebno vrsto kamenja, ki se je dalo segreti do take stopnje, da je potem pripravljena zmes v vedrih nekaj ur vrela. Še v zadnjih desetletjih 19. stoletja je bilo v nekaterih slovenskih krajih v bližini Celovca ugotovljeno, da so varili to pivo, pO' letu 1900 pa je ta domača slovenska obrt popolnoma prenehala, ker so jo izpodrinile vedno številnejše tovarne piva. Za konec pa naj navedem še dva primera opisov slovenskega dela Koroške v zgodovinski reviji Carinthia. V letniku 1962 je objavljen spominski spis avstrijskega nadvojvode Ivana iz leta 1807 o nižjeavstriljskih deželah.24 O Koroški piše nadvojvoda tole: Dva med seboj povsem različna naroda prebivata v tej deželi, Nemci in Slovenci; prvi severno od zgornje Žile in Drave, drugi južno od Drave. Med Slovenci se en del posebno odlikuje; to je tisti del, ki ga sestavlja med nemškim prebivalstvom Ziljske doline sedem občin. Kot na Štajerskem se Nemci in Slovenci razlikujejo po jeziku, obleki, značaju in običajih. Ljudski značaj Korošca je značaju Štajerca zelo sličen. Nemški Korošec in nemški Štajerec sta si enaka, le da prvi ni tako živahen in poučen kot drugi, zato pa bolj priden. Koroški Slovenec popolnoma enači štajerskemu Slovencu in njegovemu sosedu Kranjcu; med njimi se izkazuje slovenski Ziljan po čvrstem telesu in po tem, da rad veseljači; odlikujejo se tudi prebivalci hribovitih krajev Železne Kaple in Jezerskega, ki visijo na starih običajih in predpravicah in kjer je pribežališče vseh ubežnikov in azil pred novačenjem. Korošec, naj bo Nemec ali Slovenec, se je vedno odlikoval. V letniku 1825 Carinthije je opisana tovarna za izdelovanje pušk in jeklenih predmetov v Borovljah.25 Iz tega opisa je razvidno, da je bila v 19. stoletju še vsa Spodnja Koroška slovenska. Med drugim je tam povedano tole: Sicer pa so prebivalci v Borovljah Slovenci, ki govorijo dialekt slovenskega jezika in je med njimi veliko število poštenih in pridnih obrtnikov..znano je tudi, da je bil tu rojen marsikateri znameniti Korošec. Ti kratki odlomki iz koroške zgodovine nam dokazujejo, da so se koroški Slovenci v stoletjih svoje zgodovine zavedali svojega jezika, da so se, kakor je to razvidno iz opisa nadvojvode Ivana, razlikovali- od Nemcev po jeziku, obleki, značaju in običajih in da je znašalo njih število v začetku 19. stoletja po navedbi nadvojvode Ivana skoraj polovico vsega koroškega prebivalstva. Šele, ko je začela v stari avstro ogrski državi prevladovati nemško-nacionalna politika in ko je bil na Koroškem izglasovan nesrečni zakon o utrakvističnih šolah, se je začela postopna germanizacija slovenskega prebivalstva na Koroškem, ki se je stopnjevala s prihodom Hitlerja na oblast in ki se nadaljuje še danes. Mržnja nemškonacional-nih in šovinističnih krogov na Koroškem proti vsemu, kar je na Koroškem slovenskega, je dovedla do znanih jesenskih dogodkov leta 1972, ko so podivjane fašistične tolpe razbile nemško-slovenske krajevne napisne table. Na vhodnem portalu bivšega cesarskega dvora na Dunaju je z velikimi črkami vklesan napis „Justitia est fundamentum regnorum", pravica je temelj vsake vladavine. Ali se današnja Avstrija zaveda tega gesla? Nemško-nacionalna politika je bila deloma kriva razpada avstroogrske monarhije leta 1918, nemški nacizem je bil kriv razsula prve avstrijske republike leta 1938, današnja avstrijska vlada pa dobro četrtstoletje po podpisu mirovne pogodbe slej ko prej dovoljuje nemško-nacio-nalnim šovinističnim silam, da zatirajo narodne manjšine v Avstriji in da onemogočajo izpolnitev določil mirovne pogodbe glede državljanskih pravic teh narodnih manjšin. Dr. Anton Svetina OPOMBE 1 11 1 Policijski red cesarja Leopolda iz leta 1673, Kapiteljski arhiv v Ljubljani (v nadaljevanju KALj.), fasc. 71/7. 2 Ponatis obeh listin v Zgodovinskem zborniku, prilogi k „Laibacher Diozesenblatt", št. 1, str. 6, št. 2, str. 18 in str. 122 ss. 3 August Jaksch in Martin Wutte v „Erldu-terungen zum historischen Atlas der osterr. Alpenldnder", VVien 1914, Vlil Kdrnten, str. 158 ss. 4 Die Grafen von Thurn — Valle — Sassina — Como — Vercelli Freiherrn von Kreuz, Car. 1863, str. 385 ss. 5 KALj., fasc. 51/9. 6 KALj., fasc. 68/1. 7 KALj., fasc. 85/42. 8 KALj., fasc. 149/5. 9 KALj., fasc. 117/5. 10 KALj., fasc. 148/1 in 150/1. 11 KALj., fasc. 129. 12 M. Mayer, Huldigungsreise Johann Georg's, Bischof's zu Bamberg, durch Kdrnten im Jahre 1632, Car. 1820/3. 13 KALj., fasc. 217/11. 14 KALj., fasc. 175/16. 15 KALj., fasc. 71/1. 16 KALj., fasc. 71/2. 17 KALj., fasc. 176/29. 18 KALj., fasc. 176/30. 19 KALj., fasc. 213/5. 20 KALj., fasc. 134/3. 21 KALj., fasc. 64/17. 22 VValter Fresacher, Die GrdBe des Landvier-lings in Kdrnten, Car. 1964, str. 152 ss. 23 H.K.M. Das Steinbier, Car. 1822/31; Rud. Wai-zer, Kulturbilder und Skizzen aus Kdrnten, Klagenfurt 1890, str. 130 ss; R. Durnwirth, Vom Steinbier, Car. 1905, str. 10 ss. 24 Erika VVeinzierl — Fischer, Eine Denkschrift Erzherzogs Johanns uber Innerdsterreich 1807, Car. 1962, str. 13 ss. 25 Gevvehr- und Stahlwarenfabrik Ferlach in Kdrnten, Car. 1825/51. Petdeset let delovanja za pevsko in zborovsko kulturo koroških Slovencev Pogled petdeset let nazaj ni lahek. Človekovi možgani niso ne filmski ne magnetofonski trak. Ne obdržijo vsega, kar doživijo, vse se nekam zamegli in zbledi. Marsikaj pomembnega, kar bi bilo morda važno omeniti pri pisanju kronike, čas zbriše iz spomina. In če se še tako trudiš, gledaš v prazno. Ne moreš vseh dogodkov, vseh doživetij, stremljenj tega davno minulega časa razvrstiti kronološko in ne moreš časa dostojno upodobiti v celoti. Preveč ga je preteklo v večnost. Nakljub temu bom skušal vsaj približno osvetliti našo pevsko-prosvetno dejavnost v Pliberku in njegovem okolišu v času po prvi svetovni vojni do izbruha druge svetovne vojne in od njenega konca do naših dni. Pliberk sam je imel pred šestdesetimi leti samo cerkveni mešani pevski zbor. Kolikor se morem spomniti, je vodil cerkveno petje takratni organist Kurnik. Po njegovi smrti ga je prevzel prganist Rudolf Čeh, doma nekje iz Spodnje Šfajerske. Ta je zbor pomladil z novimi pevci in ga pridno vadil. Takrat je vladala pri nas in tudi drugod — okoli leta 1918 — t. i. španska bolezen, španska gripa. Za njo je obolel tudi on in se od tega časa ni več počutil bogve kako dobro. To mi je znano zaradi tega, ker mi je dajal klavirske ure. Nazaj na Štajersko se je odselil tik pred plebiscitom ali kratko po njem. Za njim je prevzela že obstoječi cerkveni mešani pevski zbor tajnica pliberškega notarja Pavla Silan, ki je pozneje poleg mešanega zbora ustanovila še moškega. Vodila je cerkveno petje ves čas med obema vojnama in precej dolgo še po drugi svetovni vojni. Nas mladih pa samo cerkveno petje nikakor ni zadovoljevalo. Zaželeli smo si poleg cerkvenega še prosvetnega petja. Vseokrog po Rožu in Gurah se je pelo, tudi ponekod v Podjuni so obstajali pevski zbori; le naš kraj je bil tih. Takratno Katoliško slovensko izobraževalno društvo v Pliberku je imelo mnogo narodno zavedne, deloma včlanjene pa tudi nevčlanjene mladine. Vse je bilo voljno in pripravljeno za sodelovanje v prosveti. Videli smo tudi potrebo po samoizobraževa-nju zaradi pomanjkljivega pouka materinščine v osnovni šoli in smo se zatekali v društveno sobo. Tam je bila knjižnica, kjer smo si izposojali slovenske knjige, jih črtali in na sestankih, z učenjem vlog za igre in deklamacije, širili znanje knjižne slovenščine ter si tako bogatili besedni zaklad. Naš list „Koroški Slovenec" je vsak teden prinašal poročila o raznih društvenih prireditvah širom po našem dvojezičnem ozemlju, o odrskih, pevskih in drugih nastopih. Pri nas v Pliberku je bila močno dejavna igralska skupina z režiserjem kaplanom dr. Zeichnom. Tri do štiri igre so letno gotovo postavili na oder. Vseh na prosvetnem delovanju zainteresiranih pa seveda ne moreš postaviti na oder kot igralce. Zato smo, da smo obdržali mladino v svojih vrstah in ni utonila v valovih grozečega nemškega morja, iskali novih oblik kulturno-prosvetnega delovanja in izživljanja. In to možnost smo videli v petju. Organistinja, ki je bila zadolžena ne samo za slovensko marveč tudi za nemško cerkveno petje, hkrati pa je delovala še kot tajnica pri notarju, ki Slovencem ni bil bogve kako naklonjen, si seveda ni upala iz cerkve v društveno sobo ali na oder s slovenskim pevskim zborom in slovensko pesmijo. Zato od te strani ni bilo pričakovati rešitve problema. Iskali smo možnosti drugod. V Šmihelu nad Pliberkom je obstajal že pred prvo svetovno vojno moški pevski zbor z imenom „Gorotan", ki ga je vodil takratni občinski tajnik in organist Valentin Štangl. Ta se je po plebiscitu umaknil čez mejo in se naselil v takratnem Ma-renbergu, današnjih Radljah. Zato tudi v Šmihelu prvi čas po plebiscitu niso imeli pevovodje. Potem pa je prišel za novega občinskega tajnika in organista Leo Kralj in je takoj sestavil cerkveni mešani in moški zbor, ki sta pozneje postala tudi prosvetna zbora z istim imenom kot pred vojno. Oba sta se lepo razvila in nam se je zahotelo sodelovanja, da bi se naše pevke in naši pevci iz Pliberka vključili v ta zbor. Toda že kar po prvem poizkusu se je pokazalo, da je zamisel iluzorna. Nič ni bilo iz te namere. Pomaknili smo se nazaj v našo društveno sobo pri Brezniku v Pliberku. Pri raznih društvenih prireditvah, sestankih in igrah smo improvizirali, kakor smo vedeli in znali. Imeli smo še drugo organisfinjo. Ta je vodila cerkveno petje po po- družnicah ziunaj Pliberka. Z njo smo od časa do časa naštudirali kakšno pesem in jo zapeli pri sestanku. To je bila Julka Randev, pd. Mež-narjeva Jula iz Doba. Bila je izredno pevsko nadarjena, hkrati pa požrtvovalna pro-svetašinja. Pelo se je v mešanem zboru. Nas fantov pa je bilo toliko, da bi lahko sestavili moški pevski zbor, če bi hoteli. Pa smo ga! Čeprav je bilo od začetka nekoliko težavno; naše veselje do petja, dober posluh, glasovi in trdna volja — vse to je težave premostilo. Pevci ustanovitelji tega novega moškega pevskega ansambla smo bili člani cerkvenega pevskega zbora v Pliberku. Vsi smo bili iz gornjega konca, se pravi iz Li-buč in okolice. Zmenili smo se za vaje — največ pri nas doma, kjer smo imeli tudi klavir. Kakor že omenjeno, sem se ga učil že pri takratnem organistu Rudolfu Čehu, pozneje sem eno leto obiskoval še orglarsko šolo v Celovcu (za drugi letnik mi je zaradi nacionalne nestrpnosti nekaterih gojencev zmanjkalo veselje do ce- lovške šole). Pozneje mi je bilo lega žal, pa je bilo prepozno. Za silo sem le igral inštrument in si tako osvojil partiture pesmi ter jih naštudiral. Leta 1925/26 sem obiskoval Kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Tam smo imeli šolski pevski zbor. Vodil in učil ga je šolski prefekt Ludevit Puš, izvrsten pedagog. Ta je vodil tudi novomeški pevski zbor. Naštudiral je z nami kratek pevski program. Imeli smo šolsko poučno ekskurzijo po Hrvatski, Sremu in Bački. Ker sam ni mogel z nami, sem prevzel vodstvo zbora, da smo tam, kjer smo bili pogoščeni med ogledi gospodarskih objektov in raznih naprav, zapeli nekaj pesmi. S tem mi je že dal nekaj smisla in pobude za to, poleg tega pa še znanja, ker sem ohranil vse te pesmi živo v spominu in mi je to pomagalo pri prvih korakih z našim ansamblom. Bilo nas je v začetku šest. Prvi tenor je bil oče Krajnc iz Podkraja, Božičev Poldej iz Libuč drugi tenor in po potrebi bariton, Petrov Nac iz Grabelj drugi tenor, moja dva brata drugi bas, sam pa sem pel prvega. Krajnčev oče je bil svojčas prvi tenorist pri starem pevskem zboru „Gorotan" v Šmihelu in je znal še od takrat na pamet mnoge narodne, rodoljubne in umetne pesmi. Zaradi tega je bilo delo s pevsko skupino zelo olajšano. Zgoraj navedeni so bili torej ustanovni člani. Prepevali smo že precej pred letom 1930, tudi z rednimi vajami smo začeli že prej. Krajnčev oče, ki je pel prvi tenor, je okrog leta 1930 začel bolehati in bil že v letih, pa je zbor zapustil. Na njegovo mesto je stopil Jožef Apov-nik, pd. Ženitlar iz Nonče vasi. Še preden pa je on prišel med nas, so nam kratko malo rekali Libučani, ker smo bili iz libuškega kraja, ali pa libuški sekstet, ko nas je bilo šest pevcev. Ta označba se nas je držala še precej časa. V tem sestavu smo leta 1932 nastopili tudi pri veliki zvezini pevski prireditvi za zbore Roža, Gur in Podjune v Dobrli vasi s tremi pesmimi. Po tem na- itopu je bil naš zbor že določen za sodelovanje pri veliki pevski turneji po Sloveniji v sklopu zborov Brnce, Šentjanža, Kotmare vasi, Škocijana in Šentlipša. Turneja bi morala biti že leta 1932. Ker pa je delala oblast težave s potnimi dovoljenji, se je uresničila šele januarja 1933. Nastopi so bili v Slovenjem Gradcu, Mariboru, Celju, Trbovljah, Ljubljani in na Jesenicah. Od začetka našega delovanja smo se posluževali rodoljubnih pesmi iz Aljaževe pesmarice, ki jo je v dveh delih izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu. Pozneje smo posegli še po umetni pesmi, koroški in splošno slovenski ljudski pesmi. Toda o tem posebej. Zboru so se kmalu po turneji začeli prijavljati novi pevci. Rasel je in se širil. Našega prvega tenorista so nam odkupili oz. vzeli Go-rotanci. Na njegovo mesto pa je stopil sin našega, takrat že umrlega pevca očeta Krajnca — Tevžej Krajnc. Ta je v prvotnem zboru ostal najdalj — šele pred nekaj leti ga je zapustil zaradi starosti in bolezni. Pri teh novo prijavljenih je treba omeniti še Jožeta Bromana. Ta je bil v vseh pogledih lahko za zgled vsakemu pevcu, je pa dolgo po vojni iz neznanih vzrokov — vsaj jaz jih nisem poznal — zbor zapustil. Na katero število se je takratni moški pevski zbor dvignil, danes ne morem točno povedati; gibal se je med 16 in 20. Vendar pa moški zbor ni ostal osamljen. Pliberk sam in njegova okolica sta imela mnogo deklet, ki se jim je tudi zahotelo petja. Nekaj sestankov je bilo potrebnih in že smo imeli mladih in nekaj starejših pevk za lep dekliški zbor. Ker sem imenoma opisal naš ustanovni moški zbor, naj mi dovolijo tudi dekleta, da jih imenujem, ker so to tudi zaslužile. Morda bo katera od njih to imenovanje zamerila; pa naj mi, imam jo kljub temu v najlepšem spominu. Prelepe ure smo preživeli v naših pevskih srečanjih v mladih časih, v naši veliki pevski družini. Bile so: Randev Julka, Miglar Lenka, Hartman Milka in Trezika, Svanjak Marica, Jurc Micka, Breznik Gitka, Ovčjak Lizka, Hancmanova Tončka, Bro-man Micka, Vlternlk Pepka in Ančka, Blekova Nežka, Linhart Tilka, Kuhlej Marica, Kušej Lonca in Logar Frida ali Mira. Bil je to zelo posrečen sestav, polno-zvočen, vsi glasovi enakomerno zastopani. Ni trajalo dolgo, pa je iz obeh zborov nastal še tretji — mešani. Tako smo vadili v vseh treh zborih in sodelovali tako tudi pri prireditvah doma in drugod pri gostovanjih. Kako se je naša pevska dejavnost razvila in razživela, vam povedo naslednji podatki: Dve prireditvi sta že omenjeni — skupni nastop v Do-brli vasi in pevska turneja po Sloveniji. Prejšnjih manjših lokalnih ne bom našteval. Le eno bi rad zabeležil, ker jo je omenil naš takratni list „Koroški Slovenec”, ki je zapisal, da je gostovalo šmihelsko društvo v Pliberku z igro ..Rodoljub iz Amerike” in so to prireditev olepšali libuški pevci. To pa je bilo še pred do-brolsko prireditvijo leta 1932. Prva večja pevska prireditev spodnjepodjunskih zborov, pri kateri smo tudi mi sodelovali, je bila meseca februarja 1934 v Senf-lipšu; aprila istega leta smo jo ponovili v Globasnici. 30. 7. 1934 smo sodelovali pri blagoslovitvi nove motorne brizgalnice gasilskega društva (takrat „Požarne brambe”) v Globasnici; 30. 5. 1935 s pevskim programom pri 25-lefnici Katoliškega slovenskega izobraževalnega društva v Žva-beku; 25. 8. 1935 pri pevski prireditvi vseh spodnjepodjunskih pevskih zborov v Pliberku (Breznikov stog), ki jo je organiziral naš zbor; 29. 9. 1935 smo jo ponovili v Globasnici in 20. 10. istega leta v Dobrli vasi. Navmes smo na povabilo Gasilskega društva v Prevaljah sodelovali pri neki njihovih obletnic v Prevaljah. 23. 2. 1936 je bila samostojna prireditev vseh treh zborov v Pliberku s spevoigro »Kovačev študent”. Istega leta meseca maja smo na povabilo prosveta-šev iz Mežice napravili skupni izlet na Poleno. 7. 8. 1936 je bilo gostovanje domačega moškega pevskega zbora, okrepljenega s pevci sosednjih pevskih zborov (nekaterimi iz Dvora, Šmihela in Globasnice) na t. i. Mariborskem tednu v Mariboru. Istega leta je bilo z istim programom in zasedbo še gostovanje v Prevaljah. 16. 11. 1936 so nastopili vsi trije naši zbori v telovadnici meščanske šole v Mežici, od koder je bil direktni prenos po radiu Ljubljana. Dekliški zbor je spremljal mali orkester mežiške rudniške godbe. V to leto spada tudi gostovanje zbora v sklopu naše igralske skupine v Šentjakobu v Rožu. 17. 12. 1936 je bil skupni pevski koncert vseh podjunskih pevskih zborov v kinodvorani v Železni Kapli. 31. 12. 1936 smo sodelovali pri prireditvi Društva proti raku v Mežici. 1937 smo gostovali na povabilo telovadnega društva Sokol v Žerjavu. 13. 2. 1937 je bila v Šmihelu skupna pevska prireditev, kjer smo sodelovali z vsemi tremi zbori; 24. 7. 1937 je bila ponovitev v Globasnici. V začetku avgusta 1938 pa je bil naš zadnji nastop v vseh treh formacijah pri velikem srečanju podjunskih pevskih zborov v Globasnici, povezanem z vseljudsko veselico s plesom na pro-slem. Nastopili so tudi naši tamburaši, katerih smo imeli dve skupini. Eno je vodil (iz krajev pod Pliberkom) takratni pliberški kaplan Tev-žej Nagele. Najprej je organiziral za spodnji kraj moški pevski zbor in ga tudi upeval. Ko pa je dobil tamburice, je pevski zbor •opustil in se posvetil fambu-raški skupini. Ta je beležila lepe uspehe in bi gotovo dosegla visoko kvaliteto, da ji ni pretrgal življenjsko nit 13. marec 1938. Takratne razmere so ga prisilile, da je s lem delovanjem prenehal. Nastopili smo torej le z libuško skupino. To je bil tudi zadnji množični nastop pevskih zborov Podjune v širši javnosti. Bil pa je že pod kontrolo ge-stapa. Le enkrat smo se še znašli pevci Podjune in deloma Roža in to pri pogrebu bivšega predsednika Prosvetne zveze v Celovcu, škocijanskega župnika Vinka Poljanca, prve žrtve nacizma na Koroškem, ter mu ob odprtem grobu zapeli ža-lostinke v slovo. Dekliški pevski zbor pa je nastopil še enkrat na znani osrednji zve-zini prireditvi v Celovcu, vpričo zastopnika nemške vojske, ko so že proslavljali zmage nemških čet na evropskem severu. Takrat je tudi že poslal vojna žrtev brnški pevovodja in hkrati okrožni zborovodja ziljskega in gornjerožanskega pevskega okrožja — Hanzej Kropivnik. Zato je v sklopu našega dekliškega zbora nastopil — na žalost pod mojim vodstvom — tudi brnški moški zbor, kolikor ga je bilo še doma. S tem je bila zaključena predvojna organizirana dejavnost naših kakor tudi vseh ostalih slovenskih pevskih zborov na Koroškem. Le občasno smo se še sestajali v posebni sobi pri Brezniku v Pliberku in si katero bolj potihoma zapeli, in v cerkvi, dokler ni bilo tudi cerkveno petje v slovenščini popolnoma prepovedano in ukinjeno. Reči smem in moram, da so se naši pevci z vso vnemo in ljubeznijo držali na- šega narodnega telesa. Pridno so se udeleževali pevskih vaj, stremeli za kar se da lepo kvaliteto že zaradi dejstva, ker je repertoar pevske literature postajal čedalje širši in zahtevnejši. Prihajali so na vaje s kolesi ali tudi peš. Imeli smo pevca — invalida, ki je imel stanovanje sredi Pece. Do kraja pevskih vaj je imel več ko poldrugo uro hoda, nazaj pa več ko dve uri s palico v roki. Bili smo zares vzorna družina, z močno narodno zavestjo povezana med seboj, složna, solidarna. Bogve kakšnih medsebojnih trenj ali prepirov nismo poznali in če je sem in tja padla kakšna pikra, ni bilo koga, ki bi se bil nad tem grizel. V lem gre pač posebna zahvala tistim ustanovnim članom in še nekaterim poznejšim, ki so tvorili jedro zbora in ob katerih so se pevci zbirali in zgledovali. Delo od kraja ni bilo lahko, ker vsak začetek ima svoje senčne strani. Le mladostna žilavost in brezmejni idealizem mladih ljudi, ljubezen do materine besede v melodiji in do domo- Zbor je sodeloval tudi pri vseh dosedanjih pevskih srečanjih1,.Od Pliberka do Traberka" vine so premagovali zapreke vseh vrst. Zavedali smo se svojega poslanstva. Nismo nasedli vabam in sladkim ponudbam tistih, ki so si želeli, da bi nas ne bilo in ki so nas vabili v svoje vrste. Tudi ti so peli, le v drugem jeziku, govorili med seboj pa slovensko, kakor jim je zrasel kljun. Moja dolžnost je, da se ob tej priložnosti spomnim našega nepozabnega sodelavca in prosvetnega organizatorja, neutrudljivega, po celi dvojezični Koroški in zunaj njenih mej v slovenskem kulturnem prostoru znanega kulturnika — Lovra Potočnika, ki nam je ves čas našega delovanja pomagal bodisi v lokalnem ali v okrožnem merilu z nasveti, nas spodbujal z izvirnimi idejami in organizaforičnimi prijemi. Večji del naših pevskih in drugih prireditev smo organizirali iz lastne pobude, tako imenovane okrožne prireditve. Izvedli smo jih sami, Prosvetna zveza je dala samo ime. Da tega ni bila vedno vesela, je jasno. Pri vseh teh prireditvah pa so bili sestavni del naši zbori, če že ne vsi trije, pa vsaj eden. Lovro Potočnik je bil mojster organizacijskih del, desna roka tistemu, na katerem je ležala glavna odgovornost za izvedbo. Hkrati je bil tudi še govornik na teh prireditvah. Bil je prisoten pri vseh naših akcijah, tako pred vojno kakor po vojni, vse tja do svoje smrti. S tem je zaključen oris našega ali naših zborov in njih delovanja do izbruha druge svetovne vojne. Navedene so le večje akcije, zabeležene v časopisu. Društvena kronika je med vojno zginila. Koliko je poleg tega bilo še drugega, lokalnega delovanja na pevskem področju, ne morem povedati točno. Lahko pa trdim, da ga ni bilo malo. Pri vseh igrah, sestankih, raznih društvenih oz. prosvetnih tečajih, žegnanjih in svatbah, izletih, pogrebih ipd. smo bili prisotni. Vsemu pa je napravila konec Hitlerjeva zasedba Avstrije, napad na Jugoslavijo in že prej izbruh druge svetovne vojne. Razšli smo se, še bolje: razgnali so nas v vse vetrove, na bojišča, v iz-seljeništvo, internacijo in gozdove. Dne 16. 2. 1941, tik pred vpadom v Jugoslavijo, so nas sedem — z mano vred je bil še en pevec iz zbora — aretirali in odpeljali v celovške zapore. Od tam pa po razpravi pred posebnim sodiščem namesto na svobodo po desetih mesecih v koncentracijsko taborišče in šele po dvainpetdesetih mesecih končno na svobodo. Po drugi svetovni vojni smo se zopet znašli v zboru, vendar razredčeni. Mlajši brat je zginil nekje v okolici Vukovarja ob Donavi, v Sremu. Starejši brat je prišel iz izseljeništva bolan za siliko-zo, ker je bil zaposlen v kamnolomu, doma pa je imel na skrbi še obnovo poprej opustošenega posestva. Tudi mnogo drugih se ni več vrnilo domov; ali pa so se poprej preveč vdajali kljukastemu križu in zaradi tega niso več prišli nazaj oz. jih nismo več vabili v zbor. Bili smo vsi trudni od preživetih muk med vojno. Sam sem bil po skoraj štiriinpol-letnem bivanju po zaporih in kacetu naveličan vsega in sem iskal tišine, pokoja, miru. Svet, v katerega sem se bil vrnil po tako dolgem presledku, je bil čisto drug, kakor je bil takrat, ko sem odšel. Ljudje so mi bili tuji, tudi najbližji nekdanji prijatelji so bili nekam oddaljeni od prejšnosti, tako tudi tisti pevci, ki so še ostali živi. Brata sem nestrpno čakal, a zaman. Z vsakim dnem sem bil od njega bolj oddaljen. Nisem si mogel predstavljati zbora brez njega. Že sem se odločil, da ga ne bom več zbujal na novo k življenju, pa so me leta 1946 povabili v Celovec na sejo Slovenske prosvetne zveze in sem pred odborom kapituliral. Zadolžili so me za obnovo pevske dejavnosti na našem dvojezičnem ozemlju, za poživitev pevskih zborov, ki so med vojno utrpeli škodo. Čutil sem se primoranega k temu delu. Lotil sem se najprej domačega zbora, ostali pa so se začeli že sami obnavljati. Iz treh moških zborov — Pliberk—Šmihel—Dvor — sem sestavil enega, močnega. Temu je pristopilo precej mladih pevcev z zelo lepimi glasovi. Prvotno smo obdelovali starejšo pevsko literaturo, ki nam je ostala še iz predvojne dobe, pozneje pa smo se lotili še pesmi iz na-rodno-osvobodilne borbe, partizanske pesmi. Imeli smo zopet redne pevske vaje, katerih so se pridno udeleževali stari in mladi pevci. Prvi večji nastop zborov, pri katerem je sodeloval tudi naš, je bila obletnica izselitve koroških Slovencev meseca aprila 1946 v dvorani ljudskega kina v Šentrupertu v Celovcu. Nastopilo je več pevskih zborov iz Podjune, Roža in Gur. Od tega časa so se nastopi našega pevskega zbora vrstili drug za drugim doma in drugod, v bunkarju pod Križno goro, kjer so Angleži imeli svoj radijski oddajnik, doma v Pliberku, v Šmihelu. Leta 1947 se je v sklopu ostalih koroških pevskih zborov udeležil tritedenske pevske turneje po Sloveniji, Bosni in Hrvatski; na njej smo opravili čez dvajset nastopov. V funkciji osrednjega zborovodje SPZ sem moral biti s svojim zborom v stalni pripravljenosti. Spominjam se navodila, naj zberem skupino pevcev, ki bo mogla nastopiti s kratkim programom pri obletnici oktobrske revolucije, ki jo prireja Rdeča armada na Dunaju. Menda je bilo v novembru leta 1947. Zbral sem skupino pevcev — 14 do 16 članov, točnega števila ne vem več. Nabasali so nas na kriminalen kamion, zbit iz nekih plošč in z okni iz folij, ki bi moral predstavljati »avtobus". Po devetih urah vožnje na trdih lesenih klopeh smo z zamudo in vsi prezebli dospeli na mesto prireditve; brez priprav so nas nagnali na oder, kjer se je program že odvijal. Nas so porinili kar vmes, odpeli smo svoj spored in spet odšli z odra. Kaj smo predstavljali ob močni zasedbi ruskih pevcev in godbenikov, smo si bili na jasnem. Ni nam pa bilo jasno, po kaj smo bili tja poslani v taki pičli zasedbi. Za nagrado smo po prireditvi imeli priložnost in čast plesati na veselici v Hofburgu, noč pa prespati na nekem podstrešju na slamnjačah brez rjuh; le odeje smo dobili. Naše spremljevalke pa od nastopa dalje nismo več videli. Drugič smo obiskali Dunaj skupaj s pevci iz Radiš. Tedaj je bilo na področju Potzleinsdorfa srečanje z dunajskimi Čehi. Teh je bilo bolj malo. Leta 1947 je bila v Pliberku večja prireditev z nastopom moškega in mešanega zbora s sodelovanjem seks-teta Smrtnikovih sester. Tej prireditvi še daje pečat takratna t. i. „wurfkomanda", ki je udeležence na poti domov napadla na več krajih, tako tudi na poti proti Blatu. Tedaj je dobil rajni Srienčev oče iz Blata takšne udarce na hrbtenico, da je zadelj njih leto dni kasneje umrl. Leta 1948 je bila štiridesetletnica SPZ — prva slovenska prireditev v celovškem Mestnem gledališču. V sklopu ostalih slovenskih pevskih zborov sta sodelovala oba naša pevska zbora. Leta 1949 sta sodelovala oba zbora pri Prešernovi proslavi v Mestnem gledališču in isto leto še enkrat na Dunaju v oktetovi zasedbi pri odkritju spominske plošče Francetu Prešernu. Samostojno ali v sklopu drugih zborov smo sodelovali v Sovodnjah, stari Gorici in Števerjanu, na Ravnah pri igri Miklova Zala na prostem, na medzborov-skem tekmovanju koroških zborov v Mestnem gledališču v Celovcu; del pevskega zbora je sodeloval na prireditvi ob sestanku naših koroških in primorskih pevovodij v Trstu; na Ravnah še večkrat, že 14-krat pa na reviji koroških pevskih zborov pod imenom „Od Pliberka do Traberka”; v narodnem domu v Mežici, v sklopu zborov Šentvida in Železne Kaple pri odkritju spominske plošče Prežihove- mu Vorancu v Kotljah in na koncertu v Domu železar-jev. V sklopu teh zborov smo priredili več turnej in gostovanj: prva je bila turneja Radlje—Maribor—Orehova vas, druga v Savinjsko dolino v Gornji grad, Luče in Nazarje, sledilo je gostovanje vseh treh zborov v Ptuju. Peli smo pri odkritju spomenika padlim partizanom v Šentrupertu pri Velikovcu. Za petdesetletnico SPZ v Domu glasbe v Celovcu in ob petdesetletnici SPD »Edinost" v Pliberku v sodelovanju z ravensko godbo; sodelovali smo pri t. i. »Gau-singen" v Šentvidu ob Glini in pri skupni prireditvi v Šentprimožu v Podjuni. V sestavu združenih pevskih zborov — mešanih in moških — smo gostovali v Šentvidu ob Glini. V isti postavi smo napravili turnejo na Dunaj in Gradiščansko. Peli smo na dvajsetletnici izselitve koroških Slovencev in za počastitev selskih žrtev v Domu glasbe v Celovcu. Sledila je turneja pevskih zborov v Maribor, Radgono, Mursko Soboto in Ljutomer; nato je bil pevski koncert podjunskih zborov in okteta z Raven v Pliberku; peli smo za desetletnico Državne pogodbe — nastop zborov v Domu glasbe v Celovcu. Pogosto je zbor nastopil v okviru združenih moških zborov, ki jih je prav tako vodil Poiti Hartman 2e prej je bila skupna pevska prireditev in štehva-nje s tržaškimi pevskimi zbori v Trstu, pozneje še enkrat v Trstu; nato pa skupna prireditev v istem stilu s Tržačani na Breznikovem kam-pingu v Spodnjih Vinarah; proslava Kernjakove 70-let-nice v Domu glasbe v Celovcu in njena ponovitev v Mariboru; koncert združenih pevskih zborov v Ljubljanski filharmoniji; nastop koroških zborov v Kranju; nastop podjunskih zborov pri odkritju spomenika na Trgu revolucije v Ljubljani; še prej pa koncert podjunskih zborov v Borovljah in pri Pušniku v Ločah, gostovanje našega zbora na Ple-šerki in v Logi vasi. Dvakrat smo na povabilo SPD Borovlje gostovali pri Cingelcu na Trati ter peli pri pogrebu rajnega dr. Petka v Šentrupertu pri Velikovcu. V ta čas spada tudi gostovanje naših zborov v Sloveniji. Ob tej priložnosti smo praznovali 50-lefnico našega takratnega predsednika SPZ dr. Francija Zvviffra v vinski kleti kmetijskega kombinata Kapela; v sestavu skupnih podjunskih pevskih zborov smo peli na proslavah stoletnice slovenskih taborov v Vižmarjih in na Bistrici pri Pliberku; sledil je skupni nastop podjunskih zborov v Globasnici s sodelovanjem ravenske godbe; peli smo samostojno trikrat na Kulturnem festivalu v Šentvidu pri Stični, skupno pri podelitvi odlikovanj bivšim partizanom v Mestni hiši v Celovcu, pri odkritju partizanskega spomenika pri Apovniku na Komelju in pri odkritju spominske plošče pri Peršmanu v Podpeci; pri pevski turneji Beograd—Zagreb—Ljubljana; trikrat v okviru Turističnega tedna v Črni, ter 40-lefnici in 45-letnici našega pevskega zbora v Pliberku. Potem je bil skupen nastop na občnem zboru ZSO v hotelu Obir v Železni Kapli in nastop v sklopu tržaškega zbora iz Opčin isti večer v Prevaljah; celovečerni samostojni koncert v Pliberku; samostojno gostovanje s celotnim programom v Žvabe-ku in v Vogrčah; petje ža-loslink in partizanskih pesmi pri polaganju vencev ob spomeniku padlim žrtvam pri Apovniku na Komelju; sodelovali smo pri 70-letnici SPZ v Mestnem gledališču v Celovcu, pri demonstraciji v Celovcu in na Oktobrskem taboru pri Čimžarju ter pri velikem pevskem koncertu v Portorožu. Imeli smo pevske prireditve podjunskih zborov v Žitari vasi in Globasnici ter v Ptuju leta 1979 celovečerni pevski koncert; istega leta smo peli v Zagorju ob Savi pri srečanju zagorskih in šmihel-skih čebelarjev, pri 70-lefnici SPD .Edinost' v Pliberku, pri pogrebu rajnega Hermana Velika v Selah, pri pogrebu rajnega Pavla Kernjaka, pri otvoritvi posojilniške hiše v Pliberku in kasneje še pri otvoritvi tamkajšnjih prostorov ZSO in SPD, pri snemanju radia in televizije Ljubljana in Maribor; imeli smo celovečerni koncert v Dravogradu, nastop v Pliberku s Kobaridci; sodelovali smo pri obletnici Kernjakove smrti v Domu glasbe v Celovcu in pri Prešernovi proslavi v Pliberku; v Škofji Loki smo sodelovali pri reviji pevskih zborov spodnjega dela Gorenjske .Gorenjska poje". To so bile zborove glavne akcije, samostojne ali v povezavi z ostalimi zbori. In kakor že v prvem delu omenjeno, niso zajete vse. Kar je bilo manjših, obrobnih, jih nismo nikjer beležili. Vse navedene pa so bile — ali vsaj večidel — objavljene v časopisju ali so zapisane v kroniki SPZ. Iz teh podatkov je razvidno, da je zbor živel in deloval pri vseh večjih kulturnih akcijah. Umestno je pogledati nazaj v dobo po drugi svetovni vojni, v kakšnih okoliščinah je zbor vadil. Pred vojno je imelo naše prosvetno društvo svojo stalno sobo skupaj s Hranilnico in posojilnico pri Brezniku v Pliberku. Prejšnjega gospodarja Štefana Breznika st. je aretiral gestapo, bil je postavljen pred sodišče in je po obravnavi v berlinskih zaporih umrl. Za njim je prevzel hišo in posestvo njegov sin Štefan. Ker je bil bolj naprednega duha in ker so pač nastopile čisto drugačne gospodarske razmere, je svoj gostinski obrat moderniziral in vanj vključil tudi nekdanji društveni lokal. Zato smo se preselili k Mačku poleg kaplanije. Tudi tam se je nehalo in smo se zatekli nazaj k Brezniku v posebno sobo. Za vaje smo določili sredo, ker je ta dan gostinski obrat počival. Kljub temu, da se pijača ni točila, se je še vedno kaj dobilo za pod zob; to pa je vajam samo škodovalo. Obrnili smo se na pliberško občino in zaprosili za prostor, ki so nam ga tudi dovolili. Lokal je bil lep, ali vsa okna v pritličju so obrnjena na Glavni trg in na Poštno ulico in tako se je slišala vadba glasov daleč po mestu. Tudi ta prostor smo zapustili. V tem času je bil dograjen farni dom v Šmihelu in na našo prošnjo nam je šmihelski župnik dovolil, da tamkajšnjo pevsko sobo uporabljamo tudi za naše vaje. Za to njegovo gostoljubnost mu v imenu vseh pevcev izrekam najlepšo zahvalo. Ko pa je naša domača posojilnica zgradila svoj novi dom, nam je dala zopet na domačih tleh možnost za našo pev-sko-prosvelno dejavnost. Naš pevski zbor je po drugi svetovni vojni prestal več kriz. Prva je bila takoj po vojni, ko smo morali zbore združevati. Kakor že omenjeno, je iz treh zborov na- stal eden. Ko se je to umirilo, je prišel med naše že tako razredčeno in narodu odtujeno ljudstvo še politični razkol. Vsi zbori, ki so bili po svojih društvih včlanjeni pri SPZ, so bili avtomatično ožigosani za komunistične ali vsaj komunistično pobarvane. Tudi naš je bil med tistimi, jaz kot njegov pevovodja pa še posebej. Spominjam se primera, da je bila naša pevska vaja isti večer kakor vaja cerkvenega pevskega zbora. Naročil sem pevcem, ki so sodelovali hkrati tudi pri cerkvenem zboru, da v mojem imenu prosijo vodjo tega zbora, naj bi tistih nekaj pevcev malo prej odpustil od vaje, ker imamo pred seboj važen nastop. Ta pa jih je pozval, naj se že končno odločijo „ali za boga ali za hudiča”. Večina naših pevcev se je temu izbruhu mržnje čudila in smejala, nekaj pevcev pa je le zastrašil in so naš zbor zapustili, češ da je komunističen. Bog z njimi! To še poleg zgoraj omenjene gonje proti našim zborom, ki je tudi rodila svoje sadove. Zbor se je začel krčiti. Ostal je kljub temu živ, a organist je slovenski cerkveni zbor zanemaril in ga pozneje povsem zapustil. Ves čas svojega dela z zborom sem bil proti vnašanju strankarske politike, ki bi nas bila prej ali slej razbila; če pa že ne to, bi nas vsaj ovirala pri delu in razvoju. Druga večja kriza je nastala, ko sem ob koncu leta 1952 iz raznih razlogov odpovedal službo kot osrednji pevovodja SPZ. Teh razlogov ne bom opisal; če pa koga zanimajo, mu jih povem. Ker nisem več bil zve-zin funkcionar, nisem mogel več obračunavati voznih oz. potnih stroškov za dolgo pot iz Kort v Pliberk in nazaj — okrog 70 km. Tako sem bil primoran vaje z zborom opustiti. Nekateri pevci zbora v območju šmihelske župnije so nato delovali v domačem pevskem zboru pod vodstvom Mihe Sadjaka, drugi so prenehali, ostale pa je zajel naš pevsko in sploh glasbeno nadarjeni sopevec France Linhart. Ta preostali zbor, ojačen z novimi mladimi pevci, je ohranil pred razpadom vse do časa, ko me je novo nastavljeni tajnik SPZ ponovno pridobil za nadaljnje vodstvo zbora. V zbor so se vrnili tudi bivši stari pevci, prijavilo se je zopet nekaj novih mlajših in tako se je pomlajen vrnil v vrste pri SPZ delujočih zborov. Da vsi novo prijavljeni niso ostali v zboru, je jasno, vendar pa pretežna večina. S temi pevci smo v sklopu zborov iz Šentvida v Podjuni in Železne Kaple v naslednjih dveh letih napravili že omenjeni pevski turneji Radlje—Maribor—Orehova vas in v Savinjsko dolino ter še v druge kraje. Komaj pa se je število in stanje zbora nekoliko umirilo, je usoda že spet udarila po njem. Mlajši brezposelni člani so iskali delo in ga našli pri domačem podjetju, katerega lastniki nam niso bili naklonjeni; tako so morali mladi pevci zbor zapustiti. Spet smo bili zredčeni in prikrajšani za važne glasove. V zbor pa so pristopili novi pevci, nekaj iz Vo-grč in Šmihela. Spet je bil kompleten in zmožen življenja. Kmalu za tem je zopet urezalo: v Celovcu je bil osnovan nov pevski zbor z imenom „Gallus”. Ta naj bi zajel pevce, ki niso bili zajeti v drugih zborih. Pri tem seveda ni ostalo. Iz našega so potegnili kar štiri pevce. Od teh je le še eden ostal član našega zbora in je tudi še danes. Da pri takem pristopanju in odstopanju morala dela pada, je samo po sebi umevno. Nekaj pozneje se je zboru prijavila cela vrsta mladih pevcev iz vsega našega Pliberškega okoliša. Hodili so redno in pridno k vajam. Z nami so že nastopili pri našem sodelovanju na turističnem tednu v Črni, pri množičnem koncertu v Portorožu in, če se ne motim, tudi v filharmoniji v Ljubljani in v Trsfu. V Pliberku so Večina starih članov zbora je že prejela Gallusova priznanja — najvišja odlikovanja za pevsko dejavnost. Foltiju Hartmanu pa je bila poleg tega podeljena tudi Prežihova plaketa ustanovili mladinski mešani pevski zbor. Mladi pevci so izrazili željo po sodelovanju pri tem zboru — nismo jim branili, ker mladina spada skupaj. Po nekem času se jih je nekaj zopet vrnilo, a večina je le ostala tam. Koliko jih je od vseh teh še danes pri tem zboru, ne vem. To večno nihanje števila pevcev je za zbor jasno zelo kvarno. Komaj pevca vpoješ v zbor, že spet odhaja. Število nikoli ni bilo konstantno; vedno se je gibalo med 20 in 30 članov. Posledica tega gibanja je, da glasovna izenačenost nikoli ni povsem mogoča in zadovoljiva, povsod nastajajo luknje, pa ne moreš pomagati. Mladi ljudje gredo za kruhom, iščejo ustrezne zaposlitve in to vsepovsod, ne samo pri nas. Nekateri se odseljujejo, drugi izstopajo zaradi prezaposlenosti ali starosti, zaradi brezbrižnosti ali iz strahu za zaposlitev. In še bi lahko našteval vzroke. Tako nastajajo vrzeli, ki jih skušamo mašiti z izposo-jevanjem glasov od ostalih zborov. Člani, ki še danes sestavljajo naš pevski zbor, so posejani od Celovca preko Klopinja in Mlinč po celi pli-berški občini; lahko bi rekli: od Celovca pa do državne meje v Lokovici. Po večini so kmečkega stanu, nekaj je delavcev in nameščencev. Njihova poprečna starost je 48 let. To je star kader pevcev, ki razen nekaterih pojejo že 20 do 35 let v zboru. Ta kader ni odpovedal, pa naj je nad zbor prišlo še tako močno neurje, naj so se obenj zaletavali še tako močni valovi. Ostal je klen, zravnan, pokončen. Od časa do časa je prišlo tudi do neznatnih notranjih trenj, predvsem pri odstopanju mladih ali drugih pevcev, ker vsak izstop zapusti za seboj vrzel. Tudi zaradi preobilice kmečkih del pre- kinjanje pevskih vaj v poletnem času, preden so v jeseni stekle redne vaje, saj zaradi tega nismo prišli do zaželenih in postavljenih ciljev in smo bili večkrat tarča za kritikante od zunaj in tudi od nekaterih znotraj zbora. Deloma sem to kritiko zaslužil tudi sam. Nikoli nisem hotel nepripravljen z zborom na oder, ker sem bil in sem še vedno nasprotnik polovičarstva — a smo kljub temu večkrat nastopili nepripravljeni. Velikokrat se je v letih po vojni primerilo, da smo pripravljali pesmi za celovečerni program in se je vmes porinila kaka osrednja prireditev, ki je tudi zahtevala priprave, pa je naša lastna izpadla. Krivda je bila seveda na meni, a je bila tudi na pevcih samih: niso se redno udeleževali pevskih vaj, ki so pogoj za dostojno izvedbo programa, predvsem še spričo dejstva, da je celo poletje poteklo brez njih. Repertoar pesmi je bil dokaj širok že v prvi fazi — pred drugo svetovno vojno. Kot že omenjeno, smo pričeli z rodoljubno pevsko literaturo. Pesem „Od Urala do Triglava” nam je služila kot hrbtenica za ohranitev narodne zavesti; tako še ..Slovenec sem”, „Triglav moj dom”, „Mili kraj”, „V gorenjsko oziram se”, „Slav-ček mili”, „0 večerni uri" ipd. Pozneje smo se lotili še težje umetne pesmi, npr. ..Jadransko morje”, „Ej tru-baču”, „Molifev", „Tam kjer pisana so polja” in še veliko drugih, ki jih ne bom našteval. Še bolj pa smo segli po naši koroški ljudski pesmi v priredbah Kernjaka, Švikar-šiča, Marolta, Nagelefa, Kramolca, Deva, Kreka. S pesmijo „Od Urala” smo odgovarjali našim nezavednim sobratom, ki so peli nemško „Vom Tal bis an die Glet-scherwand", slovensko pa govorili. Na programu smo imeli še nekaj hrvaških — „Plovi plovi”, „Ej trubaču" in še katero. Po drugi svetovni vojni je prišla poleg ljudske in umetne pesmi na program še pesem gozdov iz narodno-osvobodilne borbe, partizanska pesem. Lahko trdim, da smo jo ponesli na naš oder kot prvi koroški pevski zbor poleg ostalega programa. Ko se je sestav zbora uravnovesil in izkristaliziral, menda — kolikor se spomnim — v zboru ni bila nikomur v spotiko. Le ta in oni iz občinstva nas je zaradi nje v začetku nekoliko začudeno gledal in poslušal, zdaj pa že vse od kraja navdušuje. Petdeset let premikanja, pristopanja, odstopanja, razdiranja in obnavljanja je za nami. Prihajali so pevci in odhajali kakor povsod in to je čisto življenjsko. Glavno jedro zbora je še danes tukaj, ko praznujemo njegov petdesetletni jubilej. In ves čas svojega obstoja je stal na braniku za obstoj našega narodnega telesa, za očuvanje naše narodne samobitnosti, za ohranitev materinega jezika. Petdeset let je dolga doba, dve človeški generaciji. In pol stoletja stati na barikadah za narodni obstoj in njegove pravice nekaj pomeni. Kjerkoli je bilo potrebno, je bil zbor na voljo; in je še danes. Dve dobi vidim pred seboj; prvo med obema vojnama, drugo pa po drugi svetovni vojni. V prvi smo bili vsi mladostni, v mladostnem zaletu. V drugi je bil čas zrelejši. Nekoliko drugače smo gledali na dogajanja in politično drugačno situacijo. V prvi dobi smo sanjali, vmes smo zoreli in v naslednji dobi po vojni smo se streznili. Naše prosvetno društvo ni imelo svoje lastne dvorane, niti lokala za sestanke ipd. Oderska dejavnost je prenehala. Edini prosvetni aktiv je bil dolga leta naš pevski zbor. Ta je bil v akciji vedno in povsod ter je tako predstavljal na zunaj SPD „Edi-nost”. Pred očmi spomina mi br-zijo obrazi in imena nekdanjih sodelavcev. Iz prve dobe dveh Tevžejev, dveh Žepov, Poidejo, več Hanzejev, in Nacev, in Francejev in in ... V drugem polčasu so tu spet Tevžeji, Šfefeji, Mi-heji, Hanzeji, Gregeji, Folteji pa Franceji in še in še jih je bilo in še jih je. Kot filmski trak brzijo. In vsak član zbora, ki je kdajkoli pel v zboru, je zapustil za seboj sled, spomin, neki vtis. Naj je ta vtis še tako majhen, neznaten in nepomemben, je le svojevrsten, čeprav je med tem preteklo že toliko časa. In če bi me danes kdo vprašal, kateri čas mi je v lepšem spominu, bi mu prav težko odgovoril. To je približna — nepo-polna — slika rojstva, rasti in delovanja pevskega zbora SPD „Edinost" v Pliberku. Mlad je bil ob svojem rojstvu, ves vigreden. Poro- dil se je v času, ko smo bili vsi v cvetu, ko je bil zrak in svet prepoln kmečke romantike, v kateri je brstela naša rast. Nastal je v času, ko so se iz pšeničnih polj in zelenih travnikov v ranem jutru vzdigovali škrjančki, žvrgo-leč svojo jutranjo pesem visoko k nebu in se po odpevu spuščali kot kamen nazaj na zemljo k družici in mladičem v gnezda na polju in travnikih; ko je še prepelica prepelela v žitnem polju in je še bufej s svojim but-bu-tom vabil svojo družico na svatovanje; ko so se še ob košnji oglašali kosci in se s pesmijo in vriskom pozdravljali hribovci z dolinci. Takrat so se v poletnih večerih še slišali na vasi zvoki fantovske pesmi v domačem jeziku. Danes ne škrjančka ne prepelice ni več, tudi bute-ja ne in kosca. Tehnika in kemija sta storili svoje delo, preobrazili sta običaje ob- delave in izkoriščanje zemlje, onesnažili polja in zrak. Pesem pa se sliši samo še raz oder, iz radia in s plošč ali traku. Upam, da nam bo uspelo kljub tem izgubam in preobrazbam ohraniti smisel in veselje do delovanja v naših prosvetnih društvih in zborih in da se svetovno-nazorno ne bomo klali med seboj v gvantih različnih barv, marveč složno zapeli in prepevali našo prelepo slovensko pesem z bledorde-čim slovenskim vaškim na-geljčkom na prsih iz roda v rod. In upam, da se naši aktivni pevovodje ne bodo prodajali našim narodnim odpadnikom in nasprotnikom za pest srebrnikov. To je moja želja ob tem praznovanju, ob koncu mojega delovanja za pevsko in zborovsko kulturo koroških Slovencev. Folti Hartman Na svoji osrednji pevski prireditvi je Slovenska prosvetna zveza počastila Foltija Hartmana za 50-letno delovanje na zborovodskem področju 10 Koroški koledar 145 Jubileji naših društev Šestdeset let Slovenskega prosvetnega društva „Jepa-Baško jezero" Priprave za ustanovitev društva sta vodila leta 1922 župnik v Ločah dr. Josip Ogris in tamkajšnji šolski ravnatelj Franc Aichholzer. Ime je društvu narekovala mogočna Jepa, ki se dviga nad temi kraji. Tako je bilo leta 1922 pri okrajnem glavarstvu v Beljaku prijavljeno Slovensko izobraževalno društvo „Jepa“ s sedežem v Pečnici. Prvi predsednik društva je bil Franc Rehsman, pd. Tratnik na Trati v Le-dincah. Društvo je z uspehom prirejalo igre pri Hajnžlnu v Ledincah. Kmalu pa se je zaradi nekih nerednosti preselilo v Loče, kjer je na prostem, v sadovnjaku pri Žihru (danes Ulbing) priredilo neštete igre, med temi tudi zahtevnejše komade, kot na primer Desetega brata, Za pravdo in srce itd. Za svoje prireditve si je društvo na Žihrovem vrtu postavilo leseno kolibo, tako da je bil vsaj oder pod streho. Igre je pripravljal župnik dr. Ogris, med najbolj vnetimi odborniki tistega časa pa so bili Janez Uršič, Slavko Arko, Joško Trunk, Janez Ulbing, Franc Černut, Janko Kargl, Matevž Zelot in drugi. Pod strokovnim vodstvom Milke Hartman je društvo priredilo številne kuharske tečaje za dekleta in gospodinje. Prav ti tečaji so bili zelo priljubljeni in so pritegnili mnoga dekleta iz vse okolice Baškega jezera. V letih od 1929 do 1932 je uspešno deloval društveni tamburaški zbor, ki je štel 32 članov. Leta 1932 pa je bil ustanovljen tudi moški pevski zbor, ki ga je sprva vodil g. Sobej, nato g. Mešnik in konč- no Luka Miki; petje so gojili vse do druge svetovne vojne. Po letu 1932 je dobilo društvo na razpolago boljše prostore v tedaj največji dvorani vse okolice — pri Ročniku v Ločah. Lastnica Neža Pušnik ter odborniki so sklenili ugodno pogodbo in društvo si je v dvorani postavilo velik oder, ki je ostal vse do leta 1956. Zastor za oder je z motivom Baškega jezera in Jepo v ozadju umetniško opremil slikar Mirko Aichholzer. Okoli leta 1936 je bila igralska skupina pomlajena in je poživila svojo dejavnost; mejnik na tej poti je bil postavljen z igro „Dekle z biseri". Novi predsednik društva Janko Pock si je zastavil nalogo, da bodo uprizorili znano koroško igro „Miklova Zala", ki je postala izreden uspeh. Zbralo se je toliko gledalcev, da se je dvorana vdrla in v spodnjem hlevu pokopala dve kravi; človeških žrtev na srečo ni bilo. Pred vojno sta vodila društvo, ki je tedaj štelo 180 članov, Valentin Tarman, pd. Zlan iz Podgorij, ter Janez Krainer iz Rut. Oba sta bila zelo prizadevna in je društveno delo pod njunim vodstvom razveseljivo cvetelo. A že so se zbrali črni oblaki nad koroškimi Slovenci. Avstrija je zgubila samostojnost. Društvena dejavnost je bila nasilno prekinjena in kmalu so začele prihajati vesti o naših fantih, ki so padli na bojišču. To so bili Francej Robič, Alojz Hartmann, Franc Gailer, Jakob Simčič, pd. Pojecov, ter Jakob Simčič, pd. Zib rov v Ločah. Franc Pock, nekdanji predsednik društva, je padel kot partizan nekaj dni pred koncem vojne v Dobju, njegova mati in brat Han-zej pa sta prišla ob življenje v koncentracijskem taborišču Auschvvitz. Odrsko opremo društva pa si je prilastilo neko nemško društvo za svojo rabo. Po drugi svetovni vojni je Slovenska prosvetna zveza obnovila krajevna društva in tako je bolj ali manj spet zaživela prosvetna dejavnost. Tudi' v Ločah so fantje iz Dobja poskrbeli za nove kulise, zastore in druge potrebščine, starejši idealisti, kot so bili župnik dr. Ogris, ravnatelj Aichholzer in drugi, pa so pomagali z denarnimi' sredstvi in tako je društvo spet začelo delovati. Obnovljeno odrsko dejavnost je otvo-rila igra „Deseti brat", ki je imela v Ločah že staro tradicijo, saj je bila uprizorjena že pred ustanovitvijo društva, namreč leta 1920 pri Pložu v Ločah. Leta 1946 so to igro še enkrat ponovili, mlajši rod igralcev pa je uprizoril še druge komade, kot so bili Tri sestre, Sin, Revček Andrejček in Srenja. S temi igrami so deloma gostovali tudi v Ledincah in pri Prangarju v Zmotičah. Vedno bolj se je razmahnil tujski promet. Dvorana pri Pušniku je bila preurejena za nove potrebe, oder je zginil in z njim je bilo konec tudi odrske dejavnosti društva. Potem pa je bekštanjska občina zgradila v Ločah kulturni dom, v katerem je dobilo tudi društvo na razpolago prostor za večje, posebno pevske prireditve. Tukaj so nastopali društveni pevci pod vodstvom Šimeja Triesniga skupaj s kakšnim podjunskim ali rožan-skim pevskim zborom. Nepozabni so ostali nastopi rožanskega pevskega zbora „Rožanski fantje", ki sta ga vodila Šimej Triesnig in Hanzi Gabriel. Slovenska prosvetna zveza pa je poskrbela za številna gostovanja pevskih zborov in igralskih skupin iz drugih krajev Koroške in iz matične Slovenije. Na občnem zboru leta 1971 je bilo društveno ime razširjeno, tako da se društvo od tedaj naprej imenuje “Jepa-Baško jezero". Meseca maja 1972 je društvo praznovalo svojo 50-letnico z velikim koncertom v kulturnem domu. Na prireditvi so poleg domačih pevcev sodelovale tudi pevske in folklorne skupine iz Koroške in Slovenije. V obdobju 1976-77 se je društveno delo na novo poživilo, saj je imelo društvo v enem samem letu kar 14 različnih 10* Koroški koledar 147 prireditev — koncerte, proslave, gostovanja igralskih skupin, predavanja, filmske večere in druge nastope. V teh letih so društvene prireditve, kot na primer materinske proslave, miklavževa-nja in podobno, obogatili s svojim nastopom domači pevci ter sestre Hermi, Sonja in Keti Urschitz. Novembra 1977 smo s pomočjo Han-zija Gabriela, ki je vodil prvi seminar, ustanovili tamburaški ansambel. Prvič je nastopil na miklavževanju v Pušniko-vi dvorani in je štel takrat okoli 30 članov. Tamburaški zbor pod vodstvom Erike VVrolich je kmalu zaslovel po Koroškem in tudi preko meja ter si je hipoma pridobil številne prijatelje. Naš rojak Stane Uršič je preko podjetja Intrade poskrbel za ansambel lepe belokranjske noše, sodnica Zdenka Bukovec pa je z zbiranjem denarnih sredstev omogočila mladim igralcem, da so se šolali na vsakoletnem poletnem se- minarju ob Jadranu. Sredi leta 1981 sta K KZ in ORF Celovec izdala kaseto s posnetki tamburaškega ansambla iz Loč. Jeseni 1980 je v okviru društva začel delovati tudi otroški pevski zbor, ki ga vodi Danica Urschitz. Ta mlada skupina zdaj uspešno sodeluje na društvenih prireditvah in folklornih večerih, ki jih društvo v poletnih mesecih prireja za tuje goste. Trenutno ima društvo štiri skupine, ki uspešno delujejo: moški pevski zbor pod vodstvom Martina Rehsmana, tamburaše in dekliški tercet vodi Erika VVrolich, otroški' pevsko-instrumentalni zborček pa ima na skrbi Danica Urschitz. Društvo šteje 200 vpisanih članov in bo v letu 1982 s številnimi prireditvami s ponosom in z optimističnim pogledom v bodočnost praznovalo 60-letnico svojega obstoja. Joško VVrolich Misli in ugotovitve ob 70-letnici SRD ,Bilka1 v Bilčovsu S svojimi sedemdesetimi leti je Slovensko prosvetno društvo „Bilka“ eno izmed najstarejših ustanov bilčovske občine; nemško društvo take vrste je bilo ustanovljeno šele več kakor pol stoletja pozneje. To dejstvo je neizbrisljiva priča, da Bilčovs nikoli ni bil nemška naselbina, marveč nasprotno od nekdaj slovensko naselje. Šele v teku druge polovice našega stoletja se je tudi naš kraj polagoma razvijal v dvojezično občino, kjer sicer še prevladuje slovenski živelj, a je napredujoča germanizacija že zapustila svoje sledove. Dejstvo namreč je, da je danes v bilčovski občini že dovolj takšnih Slovencev, ki se svojega izvora ne zavedajo več oziroma se ga nočejo zavedati. Tudi ti Slovenci, ki bi radi „presedlali“ v nemški tabor, sicer večinoma še govorijo slovensko, ker jim pač domača slovenska beseda bolje teče, a svoje otroke učijo le še nemščino. To je privedlo do tega, da se starejša generacija večinoma še pogovarja v slovenščini, toda med mladino jo vedno bolj izpodriva nemščina kot pogovorni jezik. Zavirati ta nevarni razvoj germanizacije je že od nekdaj ena izmed najvažnejših nalog društva „Bilka“ in so tej nalogi bolj ali manj podrejene različne oblike dejavnosti kot sredstvo boja za ohranitev našega življa. V tem smislu so bilčovski druš-tveniki sklicevali sestanke, organizirali predavanja, prirejali pevske koncerte in odrske uprizoritve, pa tudi družabne večere, plese in izlete. Vse te dejavnosti so za obstoj slovenskega življa in ohranitev slovenske govorice v Bilčovsu brez izjeme nujno potrebne tudi danes. Kulturno-poli-tične in izobraževalne prireditve imajo nalogo, da med našimi ljudmi krepijo narodno in politično zavest ter jim širijo obzorje. Da pa so poleg tega izredne važ- nos ti tudi družabne prireditve, priča dejstvo, da so plesi, družabni večeri in izleti, ki jih prireja SPD „Bilka“, edine slovenske prireditve te vrste v Bilčovsu, kajti na ostalih tovrstnih prireditvah drugih organizacij skoraj brez izjeme ni slišati „uradne“ slovenske besede, čeprav je pogostokrat tudi na teh prireditvah slovenščina še močno prisotna kot pogovorni jezik. Slovensko prosvetno društvo „Bilka“, ki brez dvoma igra najvažnejšo vlogo v političnem, kulturnem in družabnem življenju Slovencev v bilčovski občini, je bilo ustanovljeno 25. februarja 1912, torej še v cesarski dobi Avstrije. Skupaj s svojim društvom so Bilčovščani pretrpeli prvo svetovno vojno in tudi huda leta po plebiscitu. V najtemnejši dobi slovenske zgodovine, v času nacistične strahovlade, je moralo tudi bilčovsko društvo javno prenehati s svojim delovanjem, a društveni duh je živel med ljudmi naprej: bil je navzoč pri naših izseljenih družinah v tu- jini in bil je najmočnejša opora našim ljudem v koncentracijskih taboriščih. Po drugi svetovni vojni je društvo „Bil-ka“ kmalu spet prevzelo glavno vlogo v narodnem življenju zavednih slovenskih občanov, čeprav seveda v spremenjenih razmerah. Te nove razmere so povzročili gospodarska kriza, industrializacija, mehanizacija kmetijstva, beg domačih ljudi zaradi pomanjkanja delovnih mest in priseljevanje tujcev v našo občino. Vsi ti pojavi so imeli za posledico že omenjeno germanizacijo, ki je tudi društvo „Bilka“ ni moglo zaustaviti. Vendar pa se imamo prav društvenim aktivistom zahvaliti, da se v Bilčovsu v primerjavi s sosednjimi občinami tudi danes le še dosti govori slovensko. Da bo pri tem ostalo tudi v bodoče, je nujno potrebno, da se vsi slovenski občani vključimo v društveno dejavnost in tako ohranimo slovensko besedo in slovensko kulturo v Bilčovsu. Gašper Ogris-Martič Iz kulturnega dela v Pliberku # Slovensko prosvetno društvo „Edinost“ Dne 20. maja 1909 je bilo v Mohorjevi hiši v Poštni ulici v Pliberku ustanovljeno Katoliško izobraževalno slovensko društvo „Edinost“. Na prvem občnem zboru je kaplan Ivan Horn-bock sporočil, da koroška deželna vlada ne nasprotuje ustanovitvi društva. Prvi predsednik je postal Jožef Krof. Že mesec dni po ustanovitvi društva so se društveni ki zbrali na prvem zborovanju, ki je bilo v Dobu pri Pliberku, in sicer na prostem. Spored je obsegal kratko igro, tamburaški nastop, petje in seveda tudi govore. Naslednji občni zbor je bil šele 14. maja 1911. Tedaj so za novega predsednika izvolili Ivana Trehtarja. Horn-bock je občnemu zboru med drugim predlagal tudi ustanovitev hranilnega društva „Čebelica“; predlog je bil sprejet. Na naslednjem občnem zboru je knjižničar poročal, da je bilo v društvu od leta 1911 do 1912 prebranih 1324 knjig. Izvolili so- dve knjižničarki. Tudi hranilno društvo je napredovalo: v „Čebelici" seje nabralo okrog 300 kron. Društvo je gostovalo v raznih prostorih, med drugim tudi v Narodnem domu v Šmihelu, katerega lastnik je bila šmi-helska posojilnica. Leta 1912 so ustanovili dekliški odsek. Nato je društvo mirovalo — od leta 1912 do 1917 ni bilo nobenega občnega zbora. Leta 1919 je društvo praznovalo desetletni obstoj. Postajalo je vedno večje in vedno bolj aktivno. Tedaj so ustanovili tudi dramski odsek. Pričnejo pa se težka leta za društvo. Leta 1922 prepove oblast uprizoritev neke igre v Pliberku in morajo predstavo preložiti v Dob. Istega leta društvu prepovejo tudi tridnevni izobraževalni tečaj, dovolijo ga pa v Šmihelu. Leta 1924 je društvo imelo že se- dem odsekov: gospodarskega, treznost-nega, gospodinjskega, pevskega, dramskega, cvetličnega in časnikarskega. Leto navrh se v dekliškem odseku prvič pojavi ime Milke Hartman. Ob svoji dvajsetletnici pripravi društvo leta 1929 veliko proslavo s celodnevnim sporedom. Od ustanovitve do leta 1930 je imelo društvo okoli 20 dramskih nastopov, izobraževalne tečaje za dekleta in fante, veselice in podobne prireditve. Od leta 1931 do 1936 v društvenem zapisniku ni nobenih poročil; leta 1936 je samo zapisano, da je društvo nekoliko mirovalo. Že prej, leta 1931, ustanovijo moški pevski zbor pod vodstvom Folteja Hartmana, ki še danes vodi ta zbor. Od leta 1936 do 1959 spet ni pravega zapisnika, le iz posameznih beležk lahko razberemo, da je najbolj aktiven moški pevski zbor. Leta 1959 se je društvo preimenovalo v ..Slovensko prosvetno društvo Edinost Pliberk", ki je imelo od leta 1960 dalje nekaj manjših prireditev. Leta 1965 pa so se pričela večja gostovanja in leta 1969 se je društvena dejavnost popestrila in tudi predstave postajajo kvalitetnejše. Takrat so gostovanja v Pliberku zelo pogosta: prirejajo literarne, pevske in dramske večere. Ko je društvo leta 1969 praznovalo 60-letnico svojega obstoja, so na proslavi gostovali pevski zbori iz Podjune in tudi iz Slovenije. Potem so v društvu nastajale nove sekcije: leta 1973 je bila osnovana odrska skupina „Oder 73", ki je gostovala po Koroškem in v Sloveniji; leta 1974 so ustanovili mešani pevski zbor, ki se je pozneje osamosvojil in deluje danes pod imenom „MPZ Podjuna Pliberk"; nastala je tudi folklorna skupina. Med drugim prireja društvo vsako leto letovanje otrok na morju, ki je zelo uspešno. Od leta 1975 naprej ima društvo lasten šotor na Pliberškem letnem sejmu, kjer se vsako leto ob prijazni postrežbi in domači glasbi zbirajo domačini in znanci iz vseh krajev. Leta 1978 so v Pliberku ustanovili še glasbeno šolo, ki je postala vzor mnogim drugim podobnim ustanovam po naših krajih. Tako lahko rečemo, da je Slovensko prosvetno društvo „Edinost" v Pliberku, ki mu zdaj predseduje Jožko Hudi, vseskozi izpolnjevalo svojo važno nalogo in še naprej učinkovito deluje v prid slovenskemu prebivalstvu. # Mešani pevski zbor „Podjuna-Pliberk“ Mešani pevski zbor „Podjuna-Pliberk“ je samostojno društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1974. Kakor znano, je gonja proti Slovencem leta 1972 dosegla vrhunec v podiranju dvojezičnih krajevnih napisov. Takrat so se Slovenci čutili resno ogrožene in so se strnili. Krepila se je samozavest in odgovor na vandalski „tafel- sturm" je bila okrepljena kulturna dejavnost. To je bil pravzaprav vzrok tudi za ustanovitev tega pevskega zbora, ki je leta 1979 obhajal petletnico svojega obstoja. Čeprav je zbor razmeroma mlad, je dosegel že dobro kvaliteto. V zboru delujejo predvsem mladi ljudje in so zastopane različne poklicne skupine: delavci, kmetje, učitelji, uslužbenci itd. Pevci prihajajo iz okolice Pliberka, to je od Doba do Šmihela, iz vasi ob Dravi pa tja do Pece. Prvi dirigent je bil Oto VVutte, učitelj glasbe iz Mlinč, medtem ko trenutno vodi zbor Tone Ivartnik iz Raven na Koroškem. Organizacijsko vodi društvo v glavnem še isti odbor, ki je bil izvoljen ob ustanovitvi: predsednik je ravnatelj glavne šole v Pliberku Herman Germ. Ker je v društvu mnogo mladih pevcev, gojijo tudi šport. Vsako leto priredijo — bolj za zabavo — veleslalom, kjer imajo na razpolago več „piskrov“, ki jih imenujejo pokale; v zadnjem času pa imajo tudi plakete s polžem — za najpočasnejšega tekmovalca. Mešani pevski ibor ..Podjuna - Pliberk", v ozadju pliberški grad Poleg športnih tekmovanj ima zbor še naslednje vsakoletne prireditve: Vi-gredni koncert (pevski večer), Poletno noč (ples in zabava), Adventno petje (po cerkvah), Koledovanje (stara šega) in Silvestrovanje (ples in zabava). Doslej najuspešnejša gostovanja je imel zbor v Trstu, Mariboru, Ptuju in Kranju ter — kar je brez dvoma zanimivo — na skrajnem robu dvojezičnega ozemlja v Šmohoru. Zbor goji predvsem slovensko narodno pesem, vendar se ba-vi tudi s klasično pevsko literaturo ter s pesmijo drugih narodov. Ob svoji petletnici je zbor nabavil podjunsko nošo, kar je bilo možno le ob izdatni podpori prijateljev, ki živo spremljajo dejavnost mladih Korošcev in velikodušno podpirajo zbor. Seveda pa ima zbor tudi probleme. Premajhna dvorana, kjer se odvijajo prireditve, ne more sprejeti vseh številnih obiskovalcev in prijateljev zbora. V Pliberku pa stoji velika zgradba „Grenzlandheim“, kjer je ob vhodu z bakrenimi črkami izpovedano: „Dieses Haus dient der Vol-kerverstandigung". Toda na žalost v tej stavbi še ni smela biti nobena slovenska prireditev. Pot do resnične enakopravnosti bo torej še dolga. Toda pogumno jo bo- mo šli — s slovensko pesmijo na ustih in s trdnim prepričanjem v srcu. • Moški pevski zbor „Kralj Matjaž1* Najmlajši pevski zbor v občini Pliberk sestavljajo fantje iz Libuč. Ker prihajajo iz kraja pod Peco, so si za svoj zbor izbrali ime kralja-junaka, ki po pripovedki spi v tej gori — Moški pevski zbor »Kralj Matjaž". Mladi Hanzi Ko-schutnik z vnemo vodi pevsko skupino, ki je v kratki dobi dveh let dosegla s svojim ubranim petjem že lepe uspehe. Pesnica Milka Hartman, prav tako doma v Libučah, v pesmici, ki jo je zložila za ta zbor, pravi: »Kralj Matjaž je prebudil se, ko njegovih fantov pesmi so se slišale...“. Pevskemu društvu predseduje domačin dr. Matevž Grilc, predsednik NSKS. Ob vsem tem torej lahko z veseljem ugotovimo, da je v Pliberku kulturna dejavnost — posebno na zborovskem in odrskem področju — dokaj živa in da zato lahko s polnim zaupanjem gledamo v bodočnost! Andrej Germ Moški pevski zbor ,.Kralj Matjaž'' je sodeloval tudi na osrednji prireditvi SPZ ob drugi obletnici smrti Pavla Kernjaka OBKOLJENA SAMOTA (cikel) I III Vedno dragocenejše Pričakovanje je bilo vse, so dopisnice preden sem zaživel, kljub bolestnim grenicam, pričakovanje sem nosil vse je tako zbližano skozi kaos in poslušno ljudi in časa brez sprenevedanja in rešil in spogledljivosti. prirojenost. V visokih čevljih cepetajo Zdaj mi pričakovanje v krogu razganja prsi, dopolnjujoča se leta ko se zavedam svoje posesti, po doljubljenih nočeh, zdaj mi pričakovanje objetem gomezdanju krvi. prenapolnjuje glavo, tolmunih strasti: ko spoznavam iz device ljubljenka, nova pričakovanja, iz ljubice porodnica ki čakajo in se večajo, lepotici, da se jih polastim, podvojenki spočetnikoma! zdaj mi pričakovanje Kdo bi kdaj samo sanjal, zasipajo da bo samota oči nakopičila in srce. toliko SREČE . . .!? II IV Razrastla se je bivanjska zavest v tako zajetnost, Hvala tvojemu nasmehu, da se samo uživanje še potencira, poklon svetlobi v zenicah, bolečine pa zgubijo premoč. občudovanje glavi, Tvoja bližina visokemu poletju jaškov, mi je vsakdanji kruh, izžarevanju tvoje postave, ki poteši zdrav glad oboževanje ustom, in srčno žejo. strmenje nad slavoloki pod obrvi, Tvoj glas zveličavnost tvoje prisotnosti. preglasi vse časovno, Zdaj se ve, da se prepojeva skozi noči zakaj rože cvetejo, in odmeva skozi dneve. ptice pojejo, Se kruh in glad pesmi nastajajo, se ujemata melodije se porajajo, kot glas in melodija, umetnije se ovekovečijo. kot ti in jaz. Valentin Polanšek \z Gasilski jubilej v Šmihelu V Šmihelu pri Pliberku se pri poslopju tamkajšnje ljudske šole odcepi cesta, ki vodi v poldrug kilometer oddaljeno vas Bistrico. Ta vas je dolga več kot tri kilometre in je dobila ime po potoku Bistrica, ki je v minulih časih dajal pogonsko silo neštetim večjim in manjšim obratom. Pred mestom Pliberk se v Bistrico izteka še Libuški potok, medtem ko se Bistrica pri Žvabeku združi z Dravo. Na odseku vasi Bistrica, kjer je bil leta 1871 veliki vseslovenski tabor, je vodna sila nekdaj poganjala elektrarno BBU, Mertovo in Lipševo kovačnico, Štampaho-vo in Kravtovo žago in elektrarno, Krav-tov mlin, Najberževo žago, Mihevčevo kovačnico, Kumrov mlin, Svečevo žago in elektrarno, ki je z električno energijo zalagala tudi Šmihel, nadalje še Poltnikov mlin z elektrarno, Črnkov in Feratov mlin in na koncu vasi še Škerjančevo vodno kolo. V vasi Dvor je nekdaj ob potoku Bistrica stalo več kot deset kovačnic za žeblje, na koncu vasi pa Šurnikov mlin s stiskalnico in elektrarno. V Konovecah je voda poganjala še eno žago in Aplenov mlin, katerega je v začetku tega stoletja kupil in izgradil moj stari oče Alojzij Čarf. Od tam potok žubori naprej proti Pliberku in na tej poti koristi še pivovarni Gosser v Žabji vasi. Potok in vas Bistrica sta dala ime tudi občini Bistrica, ki je samostojno obstajala do združitve z mestno občino Pliberk v letu 1973. Vas Bistrica je bila gospodarsko najbolj pomemben kraj v občini. Kljub temu pa je Šmihel s šolo, farno cerkvijo, občinskim uradom, žandarmerijsko postajo od leta 1920 do okoli leta 1952, s centralno požarno brambo in prosvetnim društvom „Peca“ bil in je še danes središče vsega krajevnega dogajanja. Na začetku bistriške ceste, še pred ljudsko šolo, stoji na levi strani šmihelski Gasilski dom. Ta objekt je postal za nas šolsko mladino v pomladi leta 1932 še posebno privlačen: začela se je namreč obnova tega poslopja v zvezi z nabavo in obratovanjem nove motorne gasilske briz-galnice, ki je bila prva taka pridobitev na podeželju daleč naokoli. Mladinci in šo- Na sliki od leve proti desni: Stanko Mišic, Dolf Karničnik, Marko Ple-sivčnik, kaplan Franc Poš, Jurij Kušej, Slavko Rudolf, ministrant Miha Vavti, Josip Vintar, Koren^Uhl, mežnar Salde] Prilaznik in ministrant Johan Job, današnji Šumik v Dvoru larji smo bili stalni opazovalci in spremljevalci vsega tega razvoja. Notranjo in zunanjo obnovo Gasilskega doma je v glavnem izvršil Pašovnikov oče Valentin Čebul, zidar v Šmihelu, čelno stran pa je poslikal tedanji kaplan Filip Milonik. Naslikal je svetega Florijana s privezanim mlinskim kamnom ob rokah in dva zmaja, ki sta požirala grozeče ognjene zublje; na spodnjem koncu slike pa so bile doprsne podobe gasilcev s čeladami na glavah in z orodjem na ramenih. Čeprav je bila čelna stran doma v poznejših časih večkrat prepleskana, so še danes vidni sledovi te pomembne slike, ki je bila zelo okusno izdelana. Dolga leta smo lahko opazovali, kako so se potniki in avtomobilisti ustavljali pred domom in si ogledovali slikarsko delo. V nacistični dobi pa je izginila tudi ta slika. Po ustnem izročilu je bilo Gasilsko društvo Šmihel obnovljeno v letu 1927 in je od tedaj naprej s polnim zaletom razvijalo svojo mnogostransko dejavnost. Na vajah v ekserciranju, ki so bile v poletnem času vsak mesec enkrat, je sodelovalo več kot sto mož, pri vajah na orodju pa je bilo udeleženih kakih 30 izbranih gasilcev. Komanda je bila tako pri ekserciranju kakor tudi pri vajah na orodju vse do leta 1939 v slovenskem jeziku. Vaje na orodju so se pretežno odvijale ob potoku Bistrica v vaseh Konovece, Dvor in Bi- strica. Šmihelski gasilci so imeli tudi svojo godbo na pihala, ki je stalno štela 25 do 30 godbenikov ter je imela redne vaje, navadno v sobotah zvečer. Ta godba je bila daleč naokrog edina in so predvsem pliberški meščani škodoželjno gledali na razvoj v Šmihelu, ker sami niso bili v stanju postaviti na noge ne mestne ne gasilske godbe. Šmihelska godba pa je bila zelo aktivna. Sodelovala je na številnih veselicah v vsej okolici, na žegnanjih in tudi na tradicionalnem pliberškem sejmu; skoraj na vsaki svatbi pa so igrale manjše skupine te godbe. Leta 1938 so nacisti tudi tej godbeniški skupini vsilili rjave uniforme (prej je imela modre gasilske kroje) in jo nasilno naredili za „SA-Musik". Ko pa so se pri ljudskem štetju leta 1939 vsi godbeniki razen enega samega vpisali za Slovence, so nasilneži terjali rjave uniforme nazaj; skupini je bilo nato delovanje onemogočeno in je tako razpadla. V začetku tridesetih let je bila tudi v Avstriji gospodarska kriza na višku in ena izmed posledic tedanjih težav je bilo dejstvo, da je prišlo mnogo pogosteje do požarov kot v normalnih časih. Ker pa požar ne uniči le objekta, v katerem izbruhne, marveč ogroža tudi okolico in pogosto kar cele vasi, je tudi vodstvo požarne hrambe v Šmihelu spoznalo potrebo in nujnost, da nabavi novo moderno in učinkovito motorno brizgalnico. Na sliki od leve proti Stanko Mišic, Janez Pernat (fotograf), Franc Kropiv-nik-Šroncej, Toni Čebular, Janez čebul, Franc Kušej, komandant Janez Drobeš, namestnik komandanta Marko Ple-sivčnik, Polda Jernej, nepoznan, Valentin Čebul, Anton Vavti, Lojz Jernej, Maks Jek!, Slavko Rudolf, I tehnični komandant Franc Plesivč- nik - Šercerjev Franci, (foto: Janez Pernat, Bistrica pri Pliberku) Na vodilnih mestih pri gasilcih so tedaj bili mizarski mojster Janez Drobež, Šercer jeva sinova Franci in Marko Plesi vč-nik, Davidovi fantje Jurij, Janez in Franc Kušej, Valentin Čebul, pd. Pašovnikov, Alojz Baučej in za Strpno vas Svačičev Dolf. Začeli so organizirati zbiralne akcije. Čeprav je sredi gospodarske krize vsakomur trda predla za denar, so bile te akcije uspešne, kar priča o visoki stopnji zavesti in razgledanosti tedanjega prebivalstva Šmihela in okolice. Precejšen del denarja, potrebnega za nabavo nove brizgalnice, so pobudniki dosegli s prodajo rabljene brizgalnice na ročni pogon, ki je bila do tedaj v rabi. V Rinkolah so jo zamenjali za nekaj stoječega lesa v rinkolški vaški gmajni na sedlu. Les so šmihelski in okoliški fantje predelali v drva, ki so jih prodali in tako iztržili denar za nakup novega orodja. To brezplačno delo so tedanji mladinci, ki jih je za akcijo idealizma navdušil Šercerjev Franci, z dobrim zgledom opravili večinoma v nočnem času ob svitu meseca. Še danes se dobro spominjam, kako so še leta pozneje navdušeno pripovedovali o veselju in navdušenju, ki je vladalo pri tej — kakor bi danes rekli — udarniški delovni akciji. Omenjena brizgalnica na ročni pogon je bila montirana na lesenem vozu s štirimi kolesi, pripravnem za vprego dveh konj. Imela je dva dolga vzvoda in na vsakem koncu teh vzvodov je bilo prostora za pet do šest krepkih mož. Torej je bilo za pogon brizgalnice potrebnih do dvanajst moških moči, ki so se morale stalno menjati, ker je bilo delo naporno in so se morali poganjači vmes odpočiti. Za svečano otvoritev obnovljenega gasilskega doma in nove motorne brizgalnice so izbrali dan šmihelskega žegnanja tretjo nedeljo v avgustu leta 1932. To je bil za Šmihel in vso okolico velik dan, na katerega so se temeljito pripravili. Zgodaj popoldne sta prispeli pobrateni požarni hrambi iz Mežice in Prevalj z godbo na pihala in v bleščečih uniformah, kakršnih pri nas še nismo videli. Domači župnik Franc Poš je opravil obred blagoslovitve. Potem so domači gasilci še zadnjič demonstrirali vajo s staro brizgalnico na ročni pogon. Požar so zelo originalno markirali v stari Šercerjevi hiši, kjer ima danes trgovino Franc Kušej: pod stre- ho so smodili predivo, kar je povzročilo gost dim, ki je valovil izpod strešne opeke in tudi iz zgornjih oken poslopja. Mežnar Baldej je zatrobil alarm, požarna hramba se je zbrala in stopila v akcijo. V pičlih štirih minutah je voda iz šestih cevi brizgala v navidez gorečo hišo — to je bila odlično posrečena vaja, kjer je vse do pičice šlo točno po načrtu. Seveda je bila akcija dobro načrtovana in temeljito pripravljena, celotno tehnično moštvo pa izvežbano na neštetih vajah. Še danes se spominjam, da je vaja na predvečer velikega dogodka trajala vse do desete ure zvečer. Na tem prazničnem dnevu se je zbrala ogromna množica ljudstva iz bližnje in daljnje okolice in vse je bilo dobro in praznično razpoloženo. Na dvorišču med Šercerjevim in Ažmanovim poslopjem je bil urejen veselični prostor s plesiščem na prostem. Tu sta za ples izmenoma igrali godba na pihala domače požarne hrambe v polni zasedbi kakih 30 godbenikov ter manjša skupina 8 godbenikov iz iste kapele. Obe skupini sta igrali brez pre-Stanka in obširno plesišče je bilo polno zasedeno do jutranjih ur ponedeljka. V ponedeljek zvečer pa se je zabava v nekoliko ožjem obsegu spet nadaljevala pozno v noč; tokrat so prišli na svoj račun predvsem vsi tisti, ki so morali dan poprej skrbeti za postrežbo neštetih gostov. V tistih časih je bilo merilo za uspeh plesnih prireditev in žegnanj količina točenega piva: če so iztočili manj kot 12 sodov piva po 50 litrov (pravili so jim „hal-berji“), je bilo govora o slabem uspehu; če pa je v ponedeljek po prireditvi čakalo pred gostilno na „pirfurmane“ kakih 20 do 25 praznih sodov, tedaj so govorili o dobrem uspehu. Ob priložnosti prej opisanega slavja pa sta požarna hramba v lastni režiji in Šercerjeva gostilna skupno iztočili 48 sodov piva, kar je pomenilo takrat absoluten rekord. K izrednemu uspehu tega dogodka so v prvi vrsti pripomogle naslednje okol-nosti: enotnost prebivalstva Šmihela in okolice, tesna povezava med mladino in starejšimi, veliko zanimanje za delovanje v društvih ter sloga med odbori in članstvom. Ne nazadnje pa je bilo za veliki uspeh prireditve na prostem odločilnega pomena tudi izredno lepo vreme na dan cla-irla Franci Vavti Drugi jezik (Koroška in njena dva jezika) fUb MEDNARODNA ŠPEDICIJA IN TRANSPORT n. sol. o. Sedež v Kopru, poslovalnice v vseh večjih mestih, gospodarskih centrih, lukah, letališčih in mejnih prehodih Jugoslavije Naša organizacija vam hitro in strokovno opravlja vse storitve mednarodne špedicije, cestnega prevoza z lastnimi kamioni in pomorsko agencijske dejavnosti Specializacije: cestni prevozi z lastnimi kamioni, sejemsko poslovanje, avio promet, zbirni promet, luška agencija, kontejnerski in ferry promet Koper—Tartous—Koper Autohaus NIEDERDORFER VOUVO A MITSUBISHI SERVICE • REPARATURWERK • VERKAUF BENELLI-MOTORRADER SPORTRADER • ZUBEHOR - TANKSTELLE 9500 VILLACH, PiccostraBe 16 - Telefon (04242) 280 17 Kmečko gospodarska zadruga Škofiče KRIJE VSE POTREBE V GOSPODARSTVU IN GOSPODINJSTVU TER SE VAM PRIPOROČA RUTAR CEflTER 9141 dobrla vas/eberndorf - tel.04236 2181 brezplačno načrtovanje, moderno, stilno, rustikalno pohištvo za zahtevne in V/eiEl TUDI ZA VA/ kovinotehna 63001 celje jugoslavija mariborska 7, pob 157 telefon (063) 23-971,21-120 teleprinter 33 551,33 552 telegram kovit celje kovinotehna groGhandel e x p o r t - import engineering einzelhandel veleprodaja zunanja trgovina inženiring maloprodaja Celje MARIBORSKA CESTA 86 # EMAJLIRANA, POCINKANA IN ALU POSODA, • GOSPODINJSKA IN SANITARNA OPREMA, ® KOTLI IN RADIATORJI ZA CENTRALNO IN ETAŽNO OGREVANJE SLOVENSKE ŽELEZARNE tovarna vijakov plamen kropa • p. o. pošta: 64245 kropa telefon: 70-137, 70-168 brzojav: plamen kropa žiroračun: 51540-601-11784 sdk radovljica telex: yu plamen 34524 železniška postaja podnart V VSEH DENARNIH POSLIH IN PRI MENJAVI VALUT VAM JE VEDNO NA RAZPOLAGO Posojilnica Šmihel pri Pliberku tel. (0 42 35) 25 17 IN SE VAM PRIPOROČA Vsem somišljenikom, znancem, prijateljem, gostom in odjemalcem želim, da se Vam v novem letu 1982 izpolnijo vse Vaše želje, posebno pa naša skupna želja, da bi nas naši sodeželani končno priznali kot enakopravne sodeželane. TRGOVINA IN GOSTILNA JANKO OGRIS 9072 BILČOVS - TEL. ŠT. (042 28) 2249 DRAVA ZALOŽBA KNJIGARNA SVET KNJIGE A-9020 Celovec, Paulitschgasse 5 — 7 tel. (04222) 86106 (55464) TISKARNA DRAVA ZALOŽNIŠKE IN TISKARSKE DRUŽBE z o. j. 9170 BOROVLJE Dollichgasse 4 Telefon (0 42 27) 22 50, 22 32 Vam tiska in dobavi: vse vrste poslovnih in osebnih tiskovin v najkrajšem dobavnem roku NAŠA KNJIGA UNSER BUCH Študijska knjižnica' DZ 05 KOROŠKI 1902 059(436.5 .6)