2.00g
i MEMORIAM, 545-549
In memoriam
Vasilij Melik (1921-2009)
Dne 28. januarja, enajst dni po rojstnem dnevu, ki ga je edinega preživel v bolnišnici, se je za vedno poslovü od nas zgodovinar Vasilij Melik. Zavestno nismo napisali njegovih akademskih nazivov, kajti sam se je najraje predstavljal v tej obliki.
V	skladu z očetovim rojstnim krajem Črna vas se je rad prišteval med Barjance. Spominjam se, kako ga je nekoč v lokalu poleg Filozofske fakultete v Ljubljani nagovoril nek nekoliko "utrujen" možakar kot Barjanca in ga prosil, če mu plača zapitek. Melik ga je vprašal, kako ga je spoznal. Mož je odgovoril: "Ze lasje izdajajo tvoje poreklo. Menda ja ne boš tajil!" Na vprašanje, ali ga pozna po priimku, je odgovoril, da ne, da pa je prepričan, da ima prav. Seveda mu je zapitek plačal. Bil je izjemno vesel, da ga je štel za svojega ožjega rojaka.
V	resnici je bil Vasilij Melik mestni otrok v najboljšem smislu besede. Mati, ki je bila iz znane šišenske Novakove družine, se mu je zelo posvetila in ga že kot otroka uvajala v svet umetnosti, predvsem literature. Zdi se, da je bila sinu ta plat življenja tudi
bistveno bolj blizu kot pa očetovo popolno predajanje znanosti. Zlasti kot dijak in tudi kot študent se je veliko bolje počutil v umetniških krogih, zlasti med tistimi, ki jim je bila bližja besedna umetnost. Med njimi je bil tudi pesnik France Balantič. S tem v zvezi se večkrat spominjam razgovora z njegovim prijateljem Emilijanom Cevcem, ki mi je zatrdil, da ne bi bil nikoli znanstvenik, ampak pesnik, če ne bi vmes prišla II. svetovna vojna. Kaj bi bil Vasilij Melik, ne vem, saj vrsto ljudi, ki mi jih je omenjal iz mladostne družbe, nisem poznal. Mnogi so na tak ali drugačen način izginili v vojni vihri. Se največ mi je pripovedoval o filozofu Milanu Komarju, s katerim sta morala biti dokaj povezana. Ko je po slovenski osamosvojitvi nekajkrat obiskal Slovenijo, sta se vedno srečala in imela daljše razgovore. 0 njihovi vsebini mi ni pripovedoval. Le to lahko zapišem, da so mu veliko pomenili.
0dločitev za znanstveno kariero je bila glede na vse zgoraj povedano logična. Temeljita humanistična izobrazba, tudi z matematiko ni imel nikoli
J MEMORIAM, 545-549
2.oog
težav, naravoslovje pa ga podrobneje ni zanimalo, in znanje tujih jezikov, francoščina mu je bila najljubša, sta mu odpirala široke možnosti. Med književnostjo, geografijo in zgodovino, vse troje je študiral, se je odločil za zadnjo in ji ostal zvest praktično do zadnjega dne življenja. Tudi ostalih dveh študijskih smeri ni nikoli ignoriral, toda v nekem smislu ju je podredil svojim zgodovinskim razmišljanjem.
Anton Melik, nesporna avtoriteta v družini, je bil širokopotezen in deloholičen mož. Ker ga osebno nisem poznal, ne vem, koliko je v svojem delu tudi notranje užival. Seveda je živel za geografijo, toda njegov sin ni le živel za zgodovino, ampak mu je bila ta način življenja, njegov najgloblji smisel. Čeprav ga večina pozna po njegovem soavtorstvu sintetične zgodovine 19. stoletja, so bili Vasiliju Meliku veliko bližji ožji zgodovinski problemi, še zlasti, če so bili zapleteni. Bil je neskončno vztrajen v njihovem razreševanju. Zato mu ni bilo nikoli bistveno, koliko je napisal, ampak, kaj je odkril novega. Pri tem ni sledil modnim muham, proti katerim tudi zgodovinopisje ni neodporno, ampak je vse podrejal vsebini, globini in zahtevnosti problema, ne pa komercialni ali družbeno-politični odmevnosti. V tem pogledu je bil pod močnim vplivom svojega srednješolskega in visokošolskega profesorja in kasnejšega kolega akad. prof. dr. Frana Zwittra. Melikova disertacija o volitvah na Slovenskem to nedvomno potrjuje. Zaradi različnih življenjskih stilov sicer nista dnevno prijateljevala, sta pa se medsebojno visoko cenila. Melik ni nikoli pozabil omenjati Zwittrove širine, nadpovprečnosti, svojevrstne genialnosti. Skupaj sta pravzaprav izvedla prelom s Prijateljevimi pogledi na 19. stoletje. Ne enkrat mi je zatrdil, da bi bil Zwitter, če bi se odločil za šah, verjetno uspešnejši od Milana Vidmarja. Prav na Zwittrovo zahtevo je bil tudi pripravljen predlog za Melikovo članstvo v SAZU. Zwitter je bil prizadet, ker to ni postal takoj za Ferdom Gestrinom.
Melikov odnos do zgodovine, zlasti krajevne, njen razpon, najlepše ilustrirata razprava o bitki pri Ljubljani v dobi madžarskih vpadov, ki jo je napisal v začetku svoje kariere, in ona zadnja o razvoju Šentvida nad Ljubljano. Vmes je na stotine razprav, ki se dotikajo vsega slovenskega etničnega ozemlja in praktično vseh časovnih obdobij. Privlačile so ga vse vsebine preteklosti, od gospodarske in socialne do politične ter idejne. Kraje, o katerih je pisal, je običajno tudi prehodil in se pogovarjal z ljudmi o njihovih posebnostih. Enako velja tudi za osebnosti, ki se jim je posvečal. Tako je prehodil ne le kraje, kjer je živel Josip Vošnjak, ampak celo njegove vinograde. Posebno so ga privlačile raznovrstne meje, pa naj bodo to geografske ali cerkvene. Zanimalo ga
je, kako jih ljudje občutijo, kam se prištevajo. Prav njegovo poznavanje in obvladovanje terena sta ga bistveno razlikovali od nekaterih njegovih kolegov, ki so ozemlje poznali predvsem iz knjig. Spominjam se njegovih pogledov in razlag na slovensko-hrvaško mejo v Istri ali pa njegove slovenske etimologije madžarskega kraja Peč, kjer je izhajal iz pečine, na kateri stoji (podobno kot Mirna Peč) in ne iz petih cerkva, na kar spominjata latinsko oziroma nemško ime. Prav slednje kaže na njegovo odprtost do vsega novega, originalnega, kar ga je najbolj navduševalo. Zlasti je to cenil pri študentih, ki so radi jemali pri njem seminarske, diplomske, magistrske in doktorske naloge. Nekateri so mu to očitali kot neresnost, premajhno zahtevnost, on pa je neskončno užival v originalnosti njihovih idej in sklepov. Pri tem je posebno cenil delo mlajših kolegov iz podeželskih okolij, ki zaradi domačih razmer ali težje dostopnosti do literature ni slonelo na citatologiji uglednih avtorjev, ampak njihovih samostojnih pogledih in originalnih presojah. Tako je posebno cenil Franceta Kresala. Visokozveneče in običajno prazno "učenjaštvo" mu je bilo tuje. To kaže tudi njegovo četrtstoletno urednikovanje Zgodovinskega časopisa, ki ga je odprl novim in predvsem mlajšim avtorjem. Nekatere razprave je moral toliko popraviti, da so postale pravzaprav njegove, toda zgodovinopisje je hotel prevetriti. Zgražal se je nad nekaterimi našimi "odkritji", na primer antropološke zgodovine, ki je je polno že pri Malu. V zvezi z njim naj povem, da je starejše avtorje izjemno cenil in je pogosto posegal po njih. Zal mu je na primer bilo, da se ni nihče potrudil mlajšim bralcem približati Josipa Stareta.
Zivljenje, zlasti po II. svetovni vojni, je Vasilija Melika izučilo v tej smeri, da ni preveč modro kazati svojih čustev in razlagati intimnih misli. Kljub svoji izjemni družabnosti je bil v bistvu zadržan. V večjih družbah se je težje znašel. Neskončno je bil vesel uspehov svojih mlajših kolegov, za katere mu ni bilo nikoli škoda časa. Privoščil jim je mednarodno uveljavljanje, za katero je bil sam, ne po lastni krivdi, prikrajšan. Bil jim je neskončno hvaležen, da ga po upokojitvi niso pozabili, ampak so se z njim redno dobivali. Sam je bil rad le na izletih in v svoji domači sobi. Tudi po tem, ko mu zdravje ni več dopuščalo družabnosti, obiski doma pa mu niso bili prijetni, mu je bilo treba o njih poročati. Čeprav je bil še poln načrtov, kaj bo napisal in na katera potovanja bo šel, ta so bila njegova strast, mu zdravje tega ni dopuščalo. Med zadnjimi stvarmi, ki jih je še zmogel, so bile primerjave prevodov kakšnega romana v različnih evropskih jezikih. Tako ga je njegov svet besedne umetnosti, ki ga je vrinil v slovensko družbo, iz nje tudi odnesel.
Stane Granda