356
Poročilo poslanca Vilj. Pfeiferja na shodu
volilcev v Gradacu.
Državni in deželni poslanec g. Vilj. Pfeifer je sklical shod svojih volilcev pred nekoliko časom v Gradac. Vkljnb zelo neugodnemu vremenu zbralo se je nad sto veljavnih mož na shodu.
V glavnih potezah je govoril gosp. poslanec nekako tako-le:
„ Poudarjal sem na novomeškem shodu med drugimi tri nadloge, ki nas hudo tarejo : vnanjo konkurencijo, državne dolgove, pretežko breme oboroževanja.
Glede prve točke govoril sem kot zastopnik vinorodnih pokrajin posebno o nesrečni trgovinski pogodbi z laškim kraljestvom, o oni pogodbi, ki dopušča, da se vvozna carina za jako ceno laško vino znižuje od 20 gld. na 3 gld. 75 kr. (100 kil ali 100 litrov).
Vsaka stvar se da razsojati različno, in tako se je sodilo o tej pogodbi tudi pri nas različno, smemo pa trditi, da so pohvalni glasovi ostali osamljeni vsaj po vi-nogradnih deželah.
In jaz sem še vedno globoko prepričan, da ona pogodba znižane carine ni in ne more biti dobra, ker ni dvojbe, da vpliva na ceno naših avstrijskih vin in tako tudi na obnovitev naših uničenih vinogradov.
Marsikateri se ne bo tako hitro odločil obnoviti uničeni vinograd, potrositi za en oral novega nasada 800— 1000 gld., ko ne zna, če bo spečati zamogel novo pridelano vino po primerni ceni.
Le vprašajte vinogradnike vinorodnih dežel, posebno iz Istre, Dalmacije, Tirolske, kaj pomeni zanje znižana carina? Kdor je prej prodal liter vina po 18—20 kr., ga sedaj komaj po 12 kr., med tem, ko je v Dalmaciji mnogo zalog vina, ki se spečati ne da.
Gotovo se potoči vsaj toliko manj domačega vina, kolikor se tujega vvaža; naš dragi denar pa gre za tuje vino v tuje kraje.
Če se domači izdelki umikajo ptujim, se težko zopet vdomačijo, kar opazujemo na svojo žalost pri obleki, ki se je na pr. v kočevskem, krškem okraju še pred nekoliko desetletji izdelovala iz trpežnega domačega platna, sedaj pa iz slabejšega štacunskega (tovarniškega) blaga, — težko, da doživimo, da se zopet vdomači lepa narodna
357
nošnja, ravno tako se je bati, da ne pridobi zopet prejšnje veljave naše vino; je li to Vam koristno, bodete sami lahko razsodili.
Tolaži nas vsaj to, da je navedena pogodba sklenjena na 12 let, — ki bodo preminula, kakor nekdaj 7 let lakote in hudega pomanjkanja v Egiptu (po zgodbah sv. pisma).
Glede vedno rastočih državnih dolgov sem poudarjal, da je treba omejiti to silno zadolževanje in misliti na odplačila, da ne bodo vsakoletne ogromne obresti požirale velik del naših državnih dohodkov.
(Govornik tu obširno po številkah primerja direktne davke, koleke in pristojbine, katerih skupna svota (po preudarku leta 1892) približno doseže vsakoletne obresti v okroglem znesku 165 milijonov goldinarjev ; omenja, koliko obrestij roma vsako leto izvan cesarstva, poudarja, kako bi se dali zmanjšati državni dolgovi itd.
Zatorej sem tudi izrazil svoje pomisleke proti vpeljavi zlate denarne vrednosti, zlasti zato, ker za tako vravnavo nimamo zlata, ga treba kupiti in zadolžiti se zopet, s tem pa pomnožiti vsakoletne obresti.
Pa tudi drugi važni pomislek me je vodil — vsi vemo,   da je  moral za blaga,   ki se uvažajo k nam   čez
v
mejo, n. pr. iz Švice, Francoskega itd., prijemnik, oziroma tisti, ki je rabil blago, plačevati carino v zlatu; ali taki prejemniki so bili večjidel trgovci in bogati ljudje, sedaj pa po vpeljavi zlate denarne vrednosti, zaradi katere se je trebalo zadolžiti, pade to breme vsled zadolževanja in njega posledice obrestovanja na vse davkoplačevalce, tako, da sedaj ne trpi samo bogatin, mari trpi veliko več siromašni davkoplačevalec, kateremu je težje plačevati krajcar, kakor bogatinu goldinar.
(Dalje sledi.)
364
Poročilo poslanca Vilj. Pfeiferja na shodu
volilcev v Gradacu.
(Dalje.)
Poudarjati treba pa še to, da se namen vravnave, žalibog, ni, in kakor kaže, tudi kmalu ne bo dosegel; namen ravno te uravnave je bil ta, da po tej vravnavi zgine takoimenovano ažijo, in sedaj vidimo, da se to ni zgodilo, ker imamo danes 5%.
Ali tega ažija morebiti še ni konec, vsled tega, ker je cena (vrednost) srebru v novejšem času padla na ne-čuven način, nameravajo nekatere države, kjer so imele sedaj srebrno ali tako imenovano mešano valuto, tudi vpe-
ljati zlato denarno vrednost; potreba (povpraševanje) po zlatu bode torej postala tako velika, da množina zlata ne bo mogla zadostiti potrebi, in vsled tega se bo podražilo zlato v taki meri, da se to dandanes še proračunati ne da, in tudi ne, če bo zadostovalo posojilo okroglih 183 mil. gold. v zlatu, katerega sme najeti vlada vsled državnega zakona z dne 2. avgusta 1892.
Tedaj sem v državnem zboru protivil se temu novemu bremenu kot nasprotnik vednega zadolževanja, ravno tako tudi, kakor znižani carini na uvoz laškega vina kot poslanec vinorodnih pokrajin, — smel sem to storiti, ker me naš klub v teh slučajih ni vezal tako, da sem lahko tudi prosto proti govoril in proti glasoval, kakor spričujejo zapisniki državnega zbora.
Ravno tako sem svaril v letošnjem zasedanji delegacije pred rastočim vojnim bremenom, in nikdo me ne more kriviti, če je moj glas ostal glas vpijočega v puščavi.
Nadejam se pa, da pride čas, ko bodo tudi države prepričane, kakor smo mi že danes, da tolikega bremena več prenašati ne moremo.
Vsaj znate, da imamo veliko svojih nujnih potreb, za katere bomo izdati morali veliko denarja. Morali bo-demo preskrbeti kraškim krajem dobre pitne vode, tako, da bode doprinašala država večji del troškov, manjši del pa dežela in udeleženci, nadaljevati se mora dolenjska železnica, da bode v zvezi s hrvatskimi železnicami in tako postala važni del svetovne železnice, potem bode tudi Be-lakrajina oživljena, njeni pridelki bodo se lahko spečevali in blagostanje tega, žalibog, zapuščenega kraja bode ra-stlo; rastla bode vrednost zemlje in torej tudi sredstva za obnovitev vinogradov uničenih po trtni uši, in daj Bog, naši otroci dočakajo srečnejših časov kakor jih imamo mi.
Seveda bi morali dobivati več podpore od vlade, bodisi v denarjih ali amerikanskih trtah, ter doseči večje olajšave za nove trtne nasade, n. pr. da se razširi sedanja desetletna prostost zemljiščnega davka za nove nasade, zlasti v slučaju poškodovanja po toči ali po drugi nezgodi; vrediti bi se morali tudi odnosa j i, v katerih je n. pr. uživalec cerkvenega vinograda, kakor župnik, duh. pomočnik ali cerkev, dalje tisti oče ali mati, ki sta si izgovorila užitek kakšnega vinograda, pa ga sedaj iz lastnih sredstev ponoviti ne moreta.
Kot ud dotičnega vinorejskega odseka v državnem zboru si bodem prizadeval v tem smislu ter stavil primerne predloge, in želim, da bi me drugi tovarši krepko podpirali.
Ne tajim, da bo za rešitev tega vprašanja treba mnogo napora, saj veste, koliko je trebalo govoriti, da se je sklenila postava, po kateri se mora odpisati zemljiščni davek od vinograda poškodovanega po trtni uši ravno tako, kakor se odpisuje davek po ognju, toči in povodnji.
(Govornik tu omenja, da prej po postavi z dne 6. junija 1888. 1. je to bilo dano vladi na dobro voljo, — smela je odpisati davek, če je hotela; — sedaj pa vsled
365
zakona 3. oktobra 1891 mora; dalje poudarja zakon glede brezobrestnih posojil v ta namen, da se vinogradi po trtni uši uničeni zopet ponove itd.)
Že ta na videz malenkostna vprašanja, ki se tičejo le vinorodnih dežel, delala so mnogo preglavice prej, ko se je vlada pustila omehčati.
Še težavnejša bo omejitev proste ženitve in prena-redba domovinske pravice, če prideta na dnevni red ti dve vprašanji.
Vsak razumnik bi moral želeti, da se omeji prosta ženitev, ki je jeden glavnih vzrokov rastoči revščini in nerazmerni množitvi ljudstva, ko sredstva za življenje ne rastejo v tej meri, ker jeden oral posestva — kakor sem tudi na novomeškem shodu omenil — ostaje vedno jed-nako velik, a ljudij mora prirediti vedno več.
(Konec sledi.)
372
Poročilo poslanca Vilj. Pfeiferja na shodu
volilcev v Gradacu.
(Konec.)
Če se posreči povoljna rešitev teh dveh vprašanj, odvalilo bi se občinam veliko breme in dobila bi se sredstva za marsikaj drugega koristnega. Prihranilo bi se tudi mnogo stroškov z vpeljavo poldnevnega poduka na deželi, kakor sem to obširneje razvil v letošnjem deželnem zboru — poslanec tukaj obširno poudarja troške, primerja učne vspehe itd. —Zi rešitev teh in druzih važ-njih vprašanj si goreče prizadeva že več let konservativna stranka, h kateri se štejem tudi jaz, odkar sem — po nesrečnem bratskem prepiru 1873. leta — nekoliko let pozneje vstopil v Hohenwartov klub in do danes ostal v njem.
Takrat okoli leta 1876 — 1877 nas je zjedinil nas-protniški pritisek in mnogo let smo složno delovali in vodili svoje poslance po istem programu.
Ko pa je le nekoliko odnehal nasprotniški pritisek, se je začel zopet nesrečni prepir, ki je tem nevarnejši, ko Slovanom nasproti piha ojstreja vladina sapa.
V državnem zborn nahajajo se kranjski narodni poslanci Hohenwartovem (konserativem) klubu, med tem ko so se v deželnem zboru nekako ločiti pričeli v dva tabora ; že to dokazuje, da ta ločitev ni potrebna in da bi se je lahko izognili tudi doma, če bi le resne volje bilo dovolj. Jaz sem in bodem vedno delal za slogo in spravo; da sami sebe ne slabimo dalje ter tako odkrivamo svojo slabost na veselje premnogih naših nasprotnikov in na svojo škodo.
Malo nas je, vezani smo jedni na druge, da le v> slogi moramo kaj doseči. Brez sloge smo onemogli in sami sebe prodajamo nasprotnikom, proti katerim so se sveto borili dolgo vrsto let najbolje naši možje duhovnega in posvetnega stanu ter v taki slogi budili in vodili mili naš slovenski narod v trdi nadi na milejšo njegovo bodočnost. Nehvaležni bi bili, če bi pozabili njihove nauke in zavrgli njihove napore ter učinili sad mnogoletnega njihovega  truda.
„Vse  za vero,   dom,   cesarja* bilo je geslo,   sveto
vsakemu narodnjaku od zavednega  priprostega kmeta da najvišjega sinu našega naroda.
373
V  složni požrtvovalnosti za sveto svojo stvar priborili smo nekoliko   vspehov v kulturnem,   narodnem in
političnem življenji.
Naša bratska   nesloga pa vse te pridobitve   stavlja
v nevarnost in nam grozi, da onemogli podpademo sovražnim protinarodnim vplivom in da se nam zatemni nebo, ko se je komaj nekaj jasniti začelo.
V  slogi najdemo tudi medsebojno potrpežljivost, ki je gotovo potrebna, da se duhovi blaže iz mire. Seveda potrebujemo tukaj neke samozataje. Ali katero dobro, katero veliko delo pa take samozataje ne potrebuje ?
V   vsej zgodovini človeškega življenja ne najdemo velikega dela brez samozataje. Vidimo pa jasno, da propadajo posamezniki, narodi in njihove kulture, če samozataje in požrtvovalnosti ni več med njimi, če divjajo le strasti in gospoduje prepir. Ponavljam torej v slogi in bratovski ljubezni je naša moč naša rešitev.
Govornik omenja različne odseke v deželnem zboru, davčni, obrtni, vinorejski, kazenski itd., v katerih si dele slovenski poslanci svoje delo itd.
Zahvaljuje se volilcem za mnogobrojno udeležbo vkljub slabemu vremenu, opozarja konečno, naj volilci svoje želje, zahteve itd. prijavijo, opozarja na važnost peticij ter povpraša po željah in potrebščinah volilcev.