Ksaver Meško:
Na grobu in v sobici svetega Alojzija.
j§U?utri greva maševat v cerkev sv. Ignacija — na grob sv. Alojzija,« Sfg« sva odločila s prijateljem s Štajerskega nekega vcčcra ob drugem §gf§!| narodnem romanju Slovencev v Rim leta 1913.
Vstala sva na vse zgodaj in se napravila na pot. S pomočjo tlorisa Vcčncga mesta in ko sva nekajkrati vprašala delavce, ki so šli na delo, kod naj kreneva, v katero ulico naj zdaj zavijeva, sva srečno prišla do Pantheona (to je tempelj, posvečen vsem bogovom), do glasovite visoke šole Collegium Romanum, kjer je hodilo v šolo nešteto pozneje slavnih učenjakov in svetnikov, in ob tem zavodu sva prišla do cerkve svetega Ignacija.
Cerkev je prostrana, visoka in svetla. Gori v kupoli neso angeli v odprto nebo svetega Ignacija, v mladih letih junaškega spanskega viteza in borilca v bojih zoper sovražnike njegovega gospoda cesarja, pozneje pa še bolj junaškega borilca zoper sovražnike božje in nasprotnike svete Cerkve.
Pod mizo visokega in dragocenega oltarja na desni strani cerkve pa počivajo od lcta 1699. v krsti, prevlečeni z dragocenim, krasno se bleste-čim kamenom, ostanki lilijskega mladeniča iz grofovske familije Gonzaga-Castiglione. Ob cesti med Mantovo, kjer je bil ustreljen slavni tirolski vojskovodja Hofer, in med Brescio v Zgornji Italiji je stal na hribu nad mestom istega imena grad ie grofovske familije, Rocca di Castiglione (Roka di Kastiljone). Tam je bil rojen 9. marca 1568. leta proti šesti uri zvečer sveti Alojzi); umrl je pa v jezuitskem samostanu, kjer je bival od svojega 17, leta, ob sedanji cerkvi sv. Ignacija, oziroma na mestu, kjer je sedaj kapela svetega Jožefa, v noči od četrtka na petek, od' 20. do 21. ju-nija o polnoči leta 1591., v ostnini praznika presvetega Rešnjega Telesa,
Leto 48____________________VRTEC____________________Stran 39
kakor si je sam želel in je že naprej napovedal, star 23 let, 3 mesece in 11 dni.
Tu počiva torej od 20. decembra leta 1699., ko so bili njegovi sveti ostanki paprej opetovano prenešeni iz groba v grob. Sedem let, do 22. ja-nuarja leta 1598., je počival v rakvi kapelice svetega Križa v jezuitski cer-kvi Oznanenja Devici Mariji. Ker je pa pri neki povodnji voda reke Tibere prodrla v rakev, so svete ostanke dvignili in jih vzidali v cerkveni zid. Dne 1. julija 1602. leta so pa leseno krsto z ostanki svetnikovimi položili v svinčeno krsto in jo shranili pod stopnicami oltarja svetega Boštjana v isti cerkvi. Po posredovanju mlajšega brata Alojzijevcga, mejnega grofa Frančiška Gonzage, so prenesli dragocene koščice svetnikove 13. maja 1605. leta v kapelico Matere božje v isti cerkvi. Leta 1620. so pa sczidali svetniku na čast posebno kapelico in so prenesli krsto dne 15. junija 1620. leta v njo. Pri tej slovesni procesiji je svetil tudi mlad jezuit iz Belgije, ki je posnemal svetega Alojzija v vseh čednostih in je po njegovih stopinjah prišel tudi do slave nebeškc — Janez Berhmans, Telo tega mladega svet-nika počiva v isti cerkvi svetega Ignacija na nasprotni strani oltarja svc-tega Alojzija. Leta 1626. so pričeli zidati veliko cerkev na čast svetemu Ignaciju, ustanovniku jezuitskega reda. In v ti cerkvi so počevale koščice svetega Alojzija do 5. avgusta leta 1649. v kapelici sv. Jožefa, ki je bila baš na istem mestu, kjer je nekdaj bila samostanska bolnišnica in kjer je sveti Alojzij umrl. Dne 20. decembra 1699. leta pa so prenesli svete ostanke v krasno kapelico v isti c^rkvi, posvečeno svetemu Alojziju. Tam počivajo še sedaj.
Prišla sva v zakristijo za velikim oltarjem, se poklonila cerkveniku, mu pokazala svoja pisma, da sva res duhovnika in da smeva brati sveto mašo, pa sva pro&ila, če bi smela maševati na grobu svetega Alojzija.
»Pa ni ministrantov,« de cerkvenik.
»Streževa drug drugemu,«  odgovoriva.
»Dobro! A na grobu svetega Alojzija baš neki gospod mašuje. Pa naj mašuje eden gospodov na grobu svetega Janeza Berhmansa.«
»Tudi prav.«
Oblekel se je tovariš, ki je bil starejši, je torej imel prednost. Jaz sem pa vzel mašno knjigo, da strežem.
A že po evangeliju pride cerkvenik s fantom-ministrantom, pa mene povabi, naj grem maševat v sobioo svetega Alojzija, ker bi rade neke »signorine« (gospodične) bile tam obhajane.
Grem z njim v zakristijo. Tam mi da malo košarico; posodici z vinom in z vodo za sveto mašo sta bili v nji. Vede me na drugo stran cerkve, mimo oltarja svetega Alojzija, odpre maJa vrata ter mi pokaie gor po temnih stopnicah. Ko ga vprašam, kod naj hodim, pravi: »Sempre diretto!« — »kar naravnost naprei!« — vn zapre duri-za menoi. Drugam tukaj seve nisem mogel ko naravnost gor po tistih zvitih stopnicah, tako ozkih, da bi se dva malo obsežnejša moža pač nikakor ne mogla ogniti. Ob teh stopni-cah je kapelica, kjer je imela svoje shode prva Marijina družba, takozvana
Stran 40____________________VRTEC____________________Leto 48
»Prima primaria«. — Pg teh ne posebno prijaznih, od ene svetilke le slabo razsvetljenih stopnicah sem prišel na neskončno dolge hodnike. Bil sem sicer vesel, da bom maševal v celici, kjer je bival, molil, se učil in se po-koril sveti Alojzij; vesel, da hodim po hodnikih, kjer so hodili sveti Alojzij, svcti Stanislav Kostka, sveti Janez Berhmans in drugi sveti in veliki možje — a v zadregi sem tudi bil nemali. Kje pa je kapelica? Ko sem se ogledo-val, sem zaslišal za seboj korake. In dasi se, žal, nisem vedno> ravnal v življenju po natikih svojega nekdanjega starega župnika, zdaj sem se po onih njegovih besedah, ki jih je izrekel čestokrat, kadar sem v svoji mla-dostni nestrpnosti in neugnanosti priganjal, naj ukrenc ali naj storiva oba to in ono: »Pameten tnož se ne sili prcveč v ospredje, da se ne osmeši«. Pa sem stopal zdaj prav počasi, s košarico v roki, in sem si z velikim, hlinjenim zanimanjem oglcdoval ne baš preveč umetniške slike na stenah. Koraki so se bližali. Bile so štiri čisto mlade gospodične. Pozdravil sem, jih pustil mimo ter stopal zdaj nekoliko hitreje za njimi, v. nadi: »Za temi žc pridem v kapelico«.
Celici svetega Alojzija in svetega Janeza Berhraansa sta tik druga ob drugi. — Čudovita tišina je vladala v njih. Ne enega glasu in odmeva pocestnega šuma ni bilo slišati sem gor; le v vrtu je s kipečimi glasovi pevala ptičja dvojica, kakor bi hvalila tudi ona Boga za to krasno jutro. S hodnika so dehtele pri odprtem oknu cvetice v to tiho svetišče. Ob ob-hajilni mizi pa so tnolile gospodične kakor štirjc angeli. Nehote sem tnislil: »Tako je pač molil tukaj mladi ALojzij.« Njih pobožnost me je dvigala, dvi-gal mi je duha kraj, čudoviti mir — bila je radost, tam maševati.
Po sveti maši mi je pokazal varih kapelice, ki mi je stregel pri službi božji, v omari ob stenah knjige, zvezke in pisma svetega Aloizija. Drobna pisava, kakor od fine ženske roke, a vendar obenem odločna. In vsa enako-merna, ena črka kakor druga, da se zdi človeku, kakor da diha iz te pisave ustaljeni značaj svetnikov, sveti mir njegovih misli, tiha sreča njegovega srca, ki se je odpovedalo kroni, časti in slavi, da je moglo živeti tukaj svoiemu Bogu iii svojemu zveličanju, in s. tem je postal ta knežji otrok slavnejši, nego bi bil kdaj postal v vladarskj časti. Postal je naš zgled in zavetnik naš, ki dvigaimo k njemu roke in kličemo k njetnu po vsem kato-liškem svetu: Sveti Alojzij, prosi za nas!