45 12 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino Iris Zakošek Glavni trg v Celju kot osrednji tržni prostor Glavni trg so skozi zgodovino različno imeno- vali: Trg, Veliki trg. Glavni trg. Markov trg, Tom- šičev trg; leta 1993 so ga ponovno preimenovali v Glavni trg.^ Prvotno jedro srednjeveške naselbine je bilo v današnjem JV mestnem delu. Ta prvotna naselbina je bila majhna, sprva je štela nekaj hiš, ki so stale vzdolž današnjega Glavnega trga. Tržni prostor se je izoblikoval tako, da so se na zahodni strani razvrstile plemiške hiše in javne stavbe, vzhodna stran pa je bila meščanska - tu so stanovali drobni trgovci in rokodelci. Dolga ulica (danes Gosposka) je trg povezovala s spodnjim gradom.^ Sredi trga je stal mestni vodnjak, ki so ga upo- rabljali do leta 1871. Na južni strani vodnjaka je že leta 1503 omenjen sramotilni kamen ali mestni pranger, h kateremu so privezovali prestopnike in zločince. V drugi polovici 18. stoletja je bila na trgu železna kletka, v katero so zapirali celjske peke, ki so pekli premajhne hlebce. Sredi širšega južnega dela trga so po letu 1776 postavili na mestu, kjer so usmrtili morilca Pretnerja, Marijino znamenje, ki naj bi mesto varovalo pred takšnimi zločini. ^ Trg je opredeljen kot "navadno odprt prostor, kjer se prodaja in kupuje raznovrstno blago, zlasti živila". Osnovna funkcija trga je torej preskrba prebivalstva z živili in drugimi potrebnimi stvarmi. Najbolj razširjena predstava o živilskem trgu je, da je to prostor, kjer se prodajajo in kupujejo živila in blago. Poleg osnovne funkcije obstajajo še druge manj opazne. Trg poln ljudi predstavlja naravno središče družabnega življenja. Na njem se ljudje srečujejo, se sporazumevajo, tu krožijo raznovrstne govorice, od osebnih opravljanj do političnih novic, na trgu tudi žalijo, grozijo; gospodinje si izmenjujejo recepte.* V času pred drugo svetovno vojno, med njo in še nekaj let po njej je na osrednjem prostoru Glav- nega trga bil tržni prostor, kjer sta se srečevala mesto in podeželje.^ Trg je živel svoj ciklus. Živel je dnevno, teden- sko, mesečno in letno življenje. Dnevno se je pri- čelo rano zjutraj in trajalo vse do opoldneva. Med tednom sta bila tržna dneva sreda in sobota, svoj izvor sta imela v nekdanjih tedenskih sejmih. Me- sečni je kazal predvsem finančno stanje kupcev glede na plačilne dneve. Letni ciklus je bil pove- zan z letnimi časi in dogajanjem v naravi ter z od tega dogajanja odvisnimi dejavnostmi. Pozimi je na trg prišlo manj prodajalcev kot poleti. Spomladi je bilo najbolj živahno. Poseben pečat so trgu dali prazniki, ko so gospodinje nakupovale predvsem med, orehe, rozine, maslo, smetano.^ Tržni prostor je bil last mestne občine. V Celju so pred drugo svetovno vojno bili tržni prostori na Glavnem trgu, Slomškovem trgu. Dečkovem trgu in na Prešernovi ulici. Največji je bil na Glavnem trgu. Mestna občina Celje je prirejala tržne dneve vsako sredo in soboto. Ce je bil na ta dan praznik, je bil tržni dan dan prej. Ob tržnih dnevih so smeli prodajati naslednje artikle: poljske pridelke, domače in južno sadje, žita, semena, perutnino, jajca, mleko in mlečne izdelke, med in medene iz- delke, vosek, meso in mesne izdelke, rečne in mor- ske ribe, rake, žabe, školjke, polže, gobe, mladiče živali, cvetje, zeUšča. Smeli so prodajati tudi iz- delke domače izdelave kot so suha roba, lončeni izdelki. Posebej je bilo dovoljeno, da so na ne- katerih mestih smeb prodajati drva, seno in slamo. Tržni organ je od prodajalcev, ki so prodajali lastne domače izdelke zahteval potrdilo občine, da je blago res domač proizvod. Ostali prodajalci so morali imeti obrtno pooblastilo oz. dovoljenje.'' Zunaj tržnega prostora trgovanje ni bilo dovo- ljeno. Za razmestitev blaga so tržni organi postavili klopi in stojnice. Prodajalcem so dodelili samo en prostor, zaradi hitre pokvarljivosti blaga pa je pro- dajalca lahko pridobil še dodatnega, ki pa ga ni smel prepustiti drugemu. Trgovci, ki so imeli svoje lokale ob tržnem prostoru, niso smeli postavljati stojnic pred njimi.^ Prodaja blaga na stojnicah je bila po tržnem pro- storu razdeljena glede na vsebino. Iz ohranjenih načrtov prodaje na Glavnem trgu pred vojno je lepo razvidna prodaja blaga (stojničarji). Ob vhodu ^ Imenoslovje ulic in trgov v KS Center, Celje 1994, str. 6. ^ Glavni trg v Celju, Celje 1996, str. 4. 3 Glavni trg v Celju, Celje 1996, str. 4. ^ N. Židov, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994, str. 918. ^ Glavni trg v Celju, Celje 1996, str. 6. ° N. Zidov, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994, str. 39 - ^ ZAC, MOC 1919-41, AS 85, 6381/38, Pravilnik za tržne dneve. 8 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Pravilnik za tržne dneve. 143 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 s Prešernove ulice na trg so na levi in desni strani prodajali poljske pridelke, pred hišo št. 1, 2 mleko in mlečne izdelke. Okoli Marijinega znamenja so v večini prevladovali mesarji, v razširjenem delu trga in proti Slomškovemu trgu in Gosposki ulici so bili prodajalci sadja. Pred hišo št. 11 in 12 so prodajali lesne in pletarske izdelke in perutnino.^ Razen na stojnicah in klopeh so smeli prodajati tudi z vozičkov. Strogo prepovedano je bilo pola- ganje živil na tla. S stalnimi prodajalci na stojnicah je občina sklenila pogodbo o oddaji tržnega pro- stora v najem. V njej je bil točno določen stalni prostor, najemnina in odpovedna doba, ki ni sme- la presegati 14 - dnevnega roka. Ne glede na do- govor in odpovedni rok je smela občina prepo- vedati trgovanje začasno ali stalno in prodajalca odstraniti s tržnega prostora: - če je prostor oddal drugemu in se pri tem oko- ristil - če brez tehtnega razloga prostora ni uporabljal 14 dni - če je bil kljub opominu v zaostanku s plačilom občinskih pristojbin za mesec dni - če se na ponovni pismeni opomin ni pokoril odredbi pristojnega tržnega organa - če je bil že kaznovan zaradi kršitve tržnega re- da, pa je ponovno naredU prekršek^ Tržne pristojbine so se pobirale po posebni odredbi, ki jo je odobril ban. Tržno nadzorstvo je s svojimi organi nadzorovalo poslovanje na tržnem prostoru. V njihovo pristojnost je spadalo: - dodelitev vrstnega reda in dovoliti ali odkloniti trgovanje občasnim prodajalcem - pobiranje tržne in druge pristojbine v kolikor ni bUa plačana neposredno pri občinski blagajni - nadzrovali so izpolnjevanje določil in predpi- sov, da so živila in blago vidno označeni s ce- nami - skrb za red in čistočo na trgu Prekrški tržnega pravilnika so se kaznovali z denarjem in celo z zaporom. Tržne pristojbine za mesto Celje, ki jih je odob- rilo Ministrstvo za trgovino in industrijo, oddelek v Ljubljani, dne 12. marca 1925, pod št. 1615/25, so bile za posamezne prodajne artikle sledeče: - 0,25 Din za 1 koš oglja ali drv - 0,5 do 1 Din za 1 liter kisle smetane, 1 košaro zelenjave, 1 zavitek svežega ali suhega sadja, 10 hlebov sira, 1 piščanca, 1 kuro, 1 raco ali pe- telina, 1 košaro repe ali krompirja, 1 košaro žita ali cvetlic, 1 komad cvetlic v lončkih, 1 koš bo- rovine (smolovice), 5 litrov mleka ^ ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, -/38, Načrl tržnice. ^0 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Pravilnik za tržne dneve. " ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Pravilnik za tržne dneve. - 1 do 2 Din za 1 veliko košaro vrtne zelenjave, 1 košaro sadja, 1 kg surovega masla, 1 gos, 1 kg voska, za domače obrtniške izdelke na stojni- cah, 1 koš kruha, 1 venec ali šopek - 2 Din za 1 purana, 1 kozlička, 25 komadov rakov, 25 žabjih krakov - 2 do 3 Din za 1 koš sadja, 1 košaro smetane ali mleka v posodi ter sadja, 1 košaro jajc, 1 čeb- riček z ribami, 1 škaf medu, 1 kos stročovine, 1 košaro suhega sadja, 1 koš kostanja, 25 ko- madov cepcev - 5 Din za 1 košaro branjarskega blaga, 1 koš jajc, 1 voz krompirja, zelja ali čebule, za lesene, ple- tene ali slamnate predmete, za kramarske stoj- nice s trakovi - 6 Din za stojnico z domačim ali južnim sadjem, za pečenje kostanja, za lončarske izdelke, za pro- stor brusača, dnevno plačilo mesarjev za stojnico - 10 Din ali več za ročni voziček branjarskega blaga, za ročni voziček sadja, za voz z ribami Za smrekova drevesca ob Božiču so plačali glede na velikost: - 1,25 Din za do 1 m visoko - 1,25 do 2 Din za nad 1 m visoko Vrtnarji so plačali za voziček različne zelenjave 3 do 4 Din.l2 Finance je vodilo mestno računovodstvo. Zaslu- žek ali prihodek od tržnih pristojbin je bil kar visok, na leto okoli 100000 Din, za posamezna leta naslednji: - 1926 ............ 98269 Din - 1929 ............ 98015 Din - 1931 .......... 124060 Din - 1932 .......... 117660 Din - 1933 .......... 101619 Din - 1934 .......... 106928 Din - 1935 ............ 94564 Din - 1936 .......... 100122 Din - 1937 .......... 100542 Din - 1939 ............ 88352 Din Izdatki so bili naslednji: plača tržnega nad- zornika, plača pobiralcev tržnih pristojbin (leta 1926 je dnevno pobiral tržno pristojbino Andrej Bedrač), najemnina za sejmišče, hranjenje tržnih stojnic, razne tiskovine. S 1. 4. 1938 so začeli po občinskem sklepu z dne 17. 9. 1937 št. 9755/1937 pobirati tižne pristojbine z novimi bloki po zagrebškem vzoru. Te bloke je izdajalo mestno računovodstvo in vodilo obračune s pobiralci le teh. Način pobiranja je bil sledeč: po- biralec je preščipnil strankin blok z datumom (dan in mesec), ko je končal v eni vrsti se je v tej začela kontrola blokov, pri čemer so ugotavljali, če je pri- stojbina pravilno plačana glede na prodajno blago. ^2 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Tržne pristojbine. ^3 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nadzorstva. 144 45 KRONIKA 1997 časopis za slovensko krajevno zgodovino nato so odstrigli desni zgornji vogal bloka.^* Tržno upravo je vodil tržni nadzornik po od- redbah mestnega poglavarstva v okviru reda in zakonskih predpisov. Tržni nadzornik je skrbel, da sta bila na trgu mir in čistoča, pregledoval je živila, kontroliral pobiranje tržnih pristojbin, nadzoroval mestne tehtnice, in opozarjal tudi vsa admini- strativna ter pisarniška dela tržne uprave. Sode- loval je z mestnim zdravstvenim in veterinarskim referentom ali skupaj ali posamično. Veterinarski referent je pregledoval predvsem meso in mesne izdelke, zdravstveni pa je na stojnicah ugotavljal stanje živil in higienske razmere na trgu.^^ Kontrola živil je bila zelo poudarjena. Splošni pregled živil je bil vsako jutro v zimskem času od 8. do 9. ure in poleti med 6. in 7. uro zjutraj. Nekatera živila so posebej kontrolirali. Mleko so pregledovali na treh vhodnih mestih, na kolo- dvoru in v mlekarnah. Največkrat so ugotovili do- dajanje vode k mleku. Ob pregledu jajc so veli- kokrat ugotovili smrdljiva ali osušena jajca (kme- tice so jih hranile za jesen, ko so bila dražja kot spomladi in poleti). Pri smetani so predvsem ugo- tavljali, če ni žarka ali mešana z mlekom ali kvasom. Redno so pregledovali gobe in ribe. Vsa- kodnevna stroga kontrola je bila na stojnicah z mesom in mesnimi izdelki.^" Tržno nadzorstvo v Celju je moralo vsako leto podati pisno poročilo, v katerem je bila zajeta založenost trga z živili in prodaja nasploh, prodaja na sejmih (živinski in kramarski), finančno stanje, kontrola prodajnih artiklov.^^ V poročilu tržnega nadzorstva za leto 1938/39 je bilo zapisano, da potrebujejo tržnega kontro- lorja, ki naj bi imel ustrezno izobrazbo in znanje. Najbolj primeren je bil takratni uslužbenec g. Anton Špes. Do 10. ure bi opravljal delo tržnega kontrolorja, nato pa pisarniške posle. Pomagal bi tržnemu nadzorniku g. Pozniču pri urejanju trga. 1. 4. 1940 je bil po občinskem odboru za tržnega nadzornika imenovan g. Fijavž Franjo.^^ Kljub nenehnemu trudu tržnega nadzorstva in mestne policije so bile tatvine in raznovrstne golju- fije ves čas del tržnega življenja. Trg je bil za tatove primeren prostor, saj jih je bilo v množici ljudi težko izslediti. Okradeni so bili prodajalci in kup- 14 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 5170/38, Lelno poročilo tržnega nadzorstva za poslovno leto 1937/38. 15 ZAC, MOC 1919-41, AS 85, 32^39, Letno poroalo tržnega nadzorstva za leto 1938/39. 1^ ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nad- zorstva. 17 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Letna poročila tržnega nad- zorstva. I** ZAC, MOC 1919-41, AS 85, 85/40, Letno poročilo tržnega nadzorstva za leto 1939/40. 1^ N. Židov, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994, str. 31 - 36. Tržni promet se je začel z ranim jutrom in je trajal ob delavnikih do 13. ure, prodaja mesa pa do 12. ure. Do 10. ure so smeli na trgu nakupovati le potrošniki, prekupčevanje je bilo v tem času prepovedano. Ob nedeljah in praznikih je bila do- voljena prodaja živil do 9. ure zjutraj samo na določenem delu tržnega prostora.'^'' In kako je potekal tržni dan? Že zgodaj zjutraj so se proti mestu valili težki vozovi in kar mrgolelo je okoliških kmetov. Pred mestnimi mitnicami se je trlo obloženih voz. Fur- mani, ki so v Celje dovažali najrazličnejšo blago so čakali v vrsti, da jim mestni mitničar odmeri mit- nino. Ropotanje koles, glasna govorica voznikov, pokanje bičev, kričanje mitničarja, brzenje konj, vse to je že navsezgodaj zbudilo stanovalce Graške in Ljubljanske ceste. Zjutraj so bile mestne ulice polne glasnih, sopečih kmetic, ki so Lz bližnjih krajev prinašale na mestno tržnico zelenjavo, mle- ko, sir, jajca, skuto, perutnino. Se preden se je mesto prebudilo so si na stojnice na Glavnem trgu lepo razvrstile svoje blago. Zlasti ob sredah in so- botah, ko je bil tedenski tržni dan, je bilo polno stojnic. Okoli 7. ure so začele na Glavni trg prihajati prve stranke, dve uri kasneje je bilo okoH stojnic živo kot v panju. Kuharice in služkinje meščanskih družin so se z velikimi cekri drenjale okoli stojnic in se z branjevkami pogajale o cenah. Meščanski otro- ci, ki so jih kot nekakšno dodatno breme varovale služkinje (le najuglednejše meščanske družine so imele pri hiši guvernante) in so jih zato morale peljati na ta jutranji izlet po mestu, so sitnarili. Vsak otrok je hotel nekaj dobiti. In na Glavnem trgu je bilo res za vsakogar nekaj. Poleti so otroci najraje skakali okoli sladoledarjev, ki so se z majhnimi vozički prerivali po živem mestu. Sredi oktobra so začeli pea kostanj in zraven ponujali sladek mošt. Proti poldnevu se je jutranji direndaj polegel. Bra- njevke so počasi pospravile blago s stojnic, gostota voz na mestnih ulicah se je zmanjšala.^i Trg je bil skozi leto kar dobro založen, ne- ugodne razmere so včasih znižale ponudbo. Živila so na trg pripeljali iz bližnje in daljne okolice Celja, Brežic, Rogaške Slatine, Šmarskega okoliša. Prodajali so sadje in zelenjavo iz Dalmacije in Italije. Živila, ki so jih prinašali naprodaj so morala biti zdrava in neoporečna. Živila se niso smela oti- pavati ali poskušati. Poskušnja je bila dopustijiva samo tako, da so kupcem ponudili košček, ne da bi se dotaknili drugega blaga ali posode, ali pa so poiskušali z jedilnim priborom.^^ Mleko so dovažali na trg samo v posodah, ki so ohranile njegovo prvotno kakovost. Mlečni iz- 20 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, Pravilnik za tržne dneve. 21 J. Cvirn, Biser na Savinji, Celje 1993, str. 52 - 60. 22 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Pravilnik za tržne dneve. 145 12 KRONIKA 45 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 delki niso smeli biti izpostavljeni soncu, padavi- nam ali onesnaženju. Zraven niso smela biti živila in predmeti, ki pridejo v stik s prahom ali živalmi. Mlečne izdelke so smeli polagati na bele oprane prte iz platna ali jute po klopeh. Surovo maslo ali sir so zavijali v bel polpergamentni papir ali v kakršnokoli čisto tkanino, listje. Prodajalci so mo- rali imeti zavarovane lase in so si preko pasu pri- vezali beli predpasnik. Če niso imeU bele jopice, so si nadeli bele dokomolčnice.^^ Cene mleka in mlečnih izdelkov ter jajc so bile leta 1932 sledeče: jajce - komad................................... 0,50 - 1,50 Din mleko - liter..................................... 2,00 - 3,00 Din razne vrste sira - kg...................... 16,00 - 26,00 Din (dnevno prodali cca. 10 kg) surovo maslo - kg .......................... 26,00 - 36,00 Din kisla smetana - liter....................... 12,00 - 16,00 Din (dnevno prodali cca. 20 - 30 1)^ Zelenjava in sadje je moralo biti sveže. Zele- njavo so prodajali v čistih "jerbasih" ali na belih platnenih prtih. Zelenjavo so trebili samo v posode za odpadke. Nagnito, od črvov razjedeno ali obre- zano sadje za vkuhavanje so posebej označili.-^ Zgodnje sadje in zelenjava sta bila vedno dražja od domačega. Cene sadja (v kg) so se leta 1934 gibale takole: jabolka.........................................2 - 8 Din hruške .........................................3 - 6 Din češnje...........................................4 Din breskve........................................ 6-10 Din marelice ......................................6 -10 Din slive..............................................4 - 6 Din grozdje ........................................6 -10 Din^^ Cena zelenjave leta 1929 je bila sledeča: solata - komad .......................... 0,50 - 1,50 Din solata - kg .................................. 10,00 - 24,00 Din kislo zelje - kg........................... 4,00 - 6,00 Din ohrovt - kg................................. 6,00 - 10,00 Din krompir - kg .............................. 1,25 - 2,50 Din čebula - kg ................................. 3,00 - 6,00 Din špinača - krožnik...................... 1,50 - 2,50 Din cvetača - kg ............................... 8,00 -10,00 Din Prodajali so še fižol, kolerabo, kumare, česen, šparglje, posušene in sveže gobe, motovileč, regrat...^'' 23 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Pravilnik za Iržne dneve. 24 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 378/33, Lelno poročilo trž- nega nadzorstva za leto 1932, Pregled o gibanju tržnih cen najvažnejših življenjskih potrebščin po mestu Celju v letu 1932. 25 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Pravilnik za tržne dneve. 26 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 76, 5305/34, Cene živilskim proizvodom. 2" ZAC, MOC 1919-41, AŠ 84, 341/30, Letno poroalo trž- nega nadzorstva za leto 1929, Pregled tržnih cen kme- tijskih pridelkov in drugih najpomembnejših življenj- skih potrebščin v mestu Celju v letu 1929. Živila živalskega izvora so morala ustrezati splošnim veterinarskim predpisom, opremljena so morala biti z listinami po predpisih o pregledo- vanju živine in mesa. Prodajali so samo na stojni- cah, urejenih po zahtevah, ki so veljale za mesnice. Meso so morali označevati po vrsti in kakovosti. Divjačina se je smela prodajati samo v času, določe- nem po lovskem zakonu, kasnejša prodaja je bila dopustna samo za meso iz hladilnice, če je žival bila ujeta v dovoljenem času. Perutnina se je smela pro- dajati samo v prostornih kumikih ali pa "jerbasih". Za perutnino so imeli pripravljene posode s pitno vodo. Klanje perutnine na trgu ni bilo dovoljeno. Vodne živali so morale biti sveže in zdrave. Žive ribe so shranjevali v "polterjih", v katere so dovajali kisik. Prodaja je smela potekati samo v času dovo- ljenega ribolova. Odpadke razkosanih rib so odla- gali v posebne posode, ki so jih odtočili v kanal.28 Obleka prodajalca je morala na kupca narediti dober vtis, saj je bila zunanja urejenost prodajalcev nekakšna garancija za dobro blago. Morali so biti primemo oblečeni, obleka je bila funkcionalna in prilagojena vremenskim razmeram in letnim časom. Nepogrešljivi kos obleke pri večini prodajalk je bil klotast predpasnik, ki se je vezal zadaj. Tako so si obvarovale prednji del obleke, v žepe so spravljale denar. Nosile so nabrano krilo iz temnejšega bom- baža ali volne. Zgoraj so nosile enobarvne ali vzor- časte bluze. Glavo so pokrile z ruto, poleti bom- bažno, pozimi z volneno. Ob mrazu so si nadele volneno jopo, rokavice na palec ali prste. Obute so bile v usnjene čevlje z vezalkami. Nekateri pro- dajalci so pri oblačenju morali upoštevati določene predpise. Tako so npr. mesarji nosili bel pred- pasnik, jopič in kapo. Tudi prodajalci sadja, mleka in mlečnih izdelkov so nosili bel predpasnik. Ob dežju so se ogrnili v lodnaste pelerine in uporabljali črn dežnik. V času med obema vojnama jih je pred soncem ščitil velik bel platnen dežnik med stoj- nicami. Živila so prodajali prvenstveno po zako- nitih merah. Za pregledovanje mer in uteži je skrbelo mestno tržno nadzorstvo in merosodni urad. Živila so merili v litrih, kilogramih, na kose, z mericami, na šopke, kuhinjske žlice, krožnike, za- jemalke, pesti... Tehtali so predvsem meso in mesne izdelke, pa sadje in nekatero zelenjavo (krompir, fižol, česen, čebulo, paradižnik, repo...).29 Mesarske stojnice so morale biti vedno sveže in čiste, umite, da so popolnoma ustrezale sanitarnim cenzuram, pokrite so bile z belo platneno streho. Inšpekcija jih je dnevno nadzorovala. Nekateri me- sarski vozovi so bili lepo prebarvani. Med vožnjo predvsem v poletnih mesecih so prekrili čez meso 28 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Pravilnik za tržne dneve. 2^ N. Židov, Ljubljanski živilski trg, Ljubljana 1994, str. 70 - 77. 146 45 1997 12 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino bele ali rdeče prte. Mesarji so svoje vozičke po- spravljali v ulico na Okopih od kaplanije navzgor proti hiši g. Leona. Ker so se stanovalci pritožili zaradi pasenja muh, so jim potem spet dovolili postavljati na trgu. Nekaj časa so jih za čas pro- daje tudi postavljali v Kocenovo ulico.^0 2 ozirom na dopis Kraljevske banske uprave v Ljubljani z dne 23. 6. 1936 oz. na odlok Ministrstva za trgo- vino in industrijo z dne 17. 6. 1936 je tržno nad- zorstvo predlagalo, da se mesarske stojnice odpra- vijo in uredijo zidane ali lesene ute. Če pa to ni mogoče, naj prodajajo le v lokalih. Vendar predlog ni uspel.•^i Večina mesarjev je imelo svojo stojnico. Francu Sovincu je mestno načelstvo v Celju leta 1932 izdalo pooblastilo, da sme opravljati mesarsko obrt s sedežem na Glavnem trgu.^^ Svojo stojnico na Glavnem trgu je imel tudi Viktor Hohnjec, ki je z mesarsko in prekajevalsko obrtjo začel leta 1920 in jo ohranil do vojne. Živino je kupoval od kmetov in trgovcev iz Slovenije in Hrvaške. V klavnici so meso pripravljali za prodajo na trgu. Stranki so ga stehtali in zavili v polnomasten papir.■^^ Na trgu na stojnici so prodajali svoje meso in mesne iz- delke: Alojz Kroflič,34 1921 sta pričela z mesarsko obrtjo Leskovšek & Knez,^^ Ivan Fridrich,^^ Štefan Hohnjec, Alojz Sovine, Karel Zdolšek, Franc Kreča, Ludvik Junger, Ferdo Dečman, prodajo svežih rib je občina dovolila Avgustu Bomšku.^'' Cena mesa je bila leta 1936 naslednja: volovsko meso - kg................. 8,00 - 10,00 Din teletina - kg............................... 10,00 - 12,00 Din svinjina - kg .............................. 12,00 - 16,00 Din goveje meso - kg ..................... 6,00 - 10,00 Din slanina - kg ............................... cca 16,00 Din kokoš - komad.......................... cca 25,00 Din prekajena šunka - kg.............. cca 17,00 Din Prodajali so tudi prekajene parklje in glave, go- vejo, telečjo in svinjsko drobovino, mast.^^ Prodajalci in kupci so se bUi dolžni pokoravati odredbam tržnih organov kot jih je določal tržni pravilnik. Vesti so se morali dostojno. Prepove- dano je bilo glasno ponujanje blaga in tako vabiti kupce. Vzdrževati je bilo potrebno čistočo. Pro- 30 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 67, 1450/26, Poročilo o mesar- skih stojnicah na pritožbo Josipa Žumerja. 31 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 8047/36, Poročilo tržnega nadzorstva. 32 ZAC, MOC 1919 - 41, AŠ 74, 8559/32, Franc Sovine, me- sarska obrt. Iris Zakošek, Celjani - posamezniki kol vir za doku- mentacijo življenja v Celju, zbornik MPD 1995-96, Celje, febr. 1997, str. 101 - 103. !! OKC, Nova doba, 138/1924. 35 OKC, Nova doba, 67/1921. 36 OKC, Nova doba, 43/1920. II OKC, Nova doba, 142/1923. 38 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 5860/37, Lelno poročilo trž- nega nadzorstva za leto 1936/37. dajalci živil niso smeli bolehati za kužnimi in na- lezljivimi bolezni. Točenje alkoholnih pijač in kroš- njarjenje na tržnem prostoru je bilo prepovedano. Vožnja po trgu ni smela ovirati prometa in zavirati poti ali dohodov do stojnic. V kolikor je bila vožnja po trgu dovoljena, so določali splošni poli- cijski predpisi. Dovoz blaga na trg je bil dovoljen le v zgodnjih jutranjih urah, kasneje pa samo z izrednim dovoljenjem tržnih organov. Za sprav- ljanje vozil in vozičkov ter vprege so bili določeni posebni prostori. Uporaba drugega javnega pro- stora se je kaznovala.39 Občina kot lastnica tržnega prostora je lahko vsakomur, ki je življenjske potrebščine prodajal po zelo visoki ceni, prepovedala prodajo. Nadzorovala je špekulacijo. Prekupčevalci so namreč od kmetov kupovali blago in ga prodajali za 25% dražje. Kmetje pa so se ravnali po ceni stojničarjev in s tem bi cene proizvodom narastle. Skrbeli so, da se draginja ni razbohotila.^O Glavni trg je postajal v 30. letih neprimeren za tržni prostor. Postajal je premajhen, estetsko in higiensko neprimeren, posebno poleti in jeseni, ko so prodajali ogromno živil in so se prodajalci raz- širili še v Gosposko ulico, kjer je bil glavni vozovni promet.4l Predlagali so širitvev prodaje v Gos- posko ulico in na Slomškov trg. Le ta je bil last cerkve Sv. Danijela in opat Jurak je dovolil prodajo samo v času kakšne nujne potrebe, drugače pa ne.*2 število stojnic se je večalo. Leta 1929 je ob- čina imela 19 lastnih tržnih stojnic, katere je dnevno postavljal na trg cestni pometač in jih pospravljal popoldan na dvorišče hiše Glavni trg št. 17, ki je bila last gospe Geramb.43 Leta 1938/39 je bilo postavljenih 50 mestnih stojnic za prodajo kmetijskih pridelkov.** Tik pred drugo svetovno vojno so za tržni prostor predlagali prostor starega okrožnega sodišča.*^ Glavni trg je proti večeru okoli 6. ure postal ena izmed celjskih promenad, ki je vsakemu uglednejšemu meščanu predstavljal pomembno, skoraj nepogrešljivo obliko vsakdanjega družab- nega življenja. Srečati znance in prijatelje, spoznati nove ljudi in biti opažen, to so bili vzroki, da se je večina meščanov redno udeleževala teh sprošču- 39 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 6381/38, Pravilnik za tržne dneve. *0 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 66, 3130/25, Reguliranje cen na *1 ZAC, MOC 1919-41, AS 85, 306/35, Letno poroalo trž- nega nadzorstva za leto 1934. *2 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 32/39, Letno poročilo tržnega nadzorstva za upravno leto 1938/39. *3 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 84, 341/30, Letno poročilo trž- nega nadzorstva za leto 1929. ** ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 32/39, Letno poroalo tržnega nadzorstva za upravno leto 1938/39. *5 ZAC, MOC 1919-41, AŠ 85, 85/40, Letno poroalo tržnega nadzorstva za leto 1939/40. 147 12 KRONIKA 45. Časopis za slovensko krajevno zgodovino 1997 jočih večernih sprehodov po mestnih ulicah in z belim peskom posutih poteh v mestnem parku.'*^ Na trgu so vodili procesije, ob cerkvenih praz- nikih pa je bil tam sejem. Po letu 1950 se je trg začel spreminjati. Tržni prostor so prestavili na novo lokacijo v Linhartovo ulico, kjer je še danes. Trg so spremenili v cono za pešce. Na odru ob Marijinem znamenju v poletnih mesecih organizirajo zabavne in družabne prire- ditve za popestritev življenja na trgu in v Celju. Nekajkrat na leto se prostor spremeni v kramarski in novoletni sejem.^^ ZUSAMMENFASSUNG Der Hauptplatz in Celje als Marktplatz In der Zeit vor dem Zweiten Weltkrieg, in der Kriegszeit und noch einige Jahre nach dem Krieg diente der zentrale Teil des Hauptplatzes als Marktplatz, wo Stadt und Land aufeinander trafen. Bereits in den frühen Morgenstunden be- wegten sich die schweren Wagen in Richtung Stadt. Wenn sie die Mautstellen passierten, weckte das Rattern der Räder, das laute Sprechen der Fuhrleute, das Knallen der Peitschen und das Schnauben der Pferde in aller Herrgottsfrühe die Einwohner der Grazer und der Laibacher Straße. In den Straßen, die zum Marktplatz führten, erschallten die Stimmen der lauten und schwer atmenden Bäuerinnen aus den umliegenden Ort- schaften, die Gemüse, Milch und Milchprodukte, Eier, Obst zum Marktplatz brachten. Die Markt- stände wurden früh am Morgen aufgestellt. Bevor die Stadt erwachte, war die zum Verkauf an- gebotene Marktware bereits sortiert. Die ersten Kunden tauchten um 7 Uhr auf, bald danach ging es wie in einem Taubenschlag zu. Um die Mittags- zeit legte sich der Trubel, und am Nachmittag wurden die Marktstände geräumt. Der Marktplatz war Gemeindeeigentum. Die Markttage (Mittwoch und Samstag) wurden durch die Stadtgemeinde bestimmt. Die Markttage rüh- ren von den einstigen Wochenmärkten her. Da- mals durften auf Marktständen landwirtschaftliche Erzeugnisse verkauft werden, heimische und Südfrüchte, Getreide, Samen, Eier, Geflügel, Milch und Milchprodukte, Honig und Honigprodukte, Wachs, Fleisch und Fleischprodukte, Fluß- und Seefische, Krebse, Schnecken, Muscheln, Pilze, Heilkräuter, Blumen, auch Hausgewerbeer- zeugnisse wie Holz- und Tonwaren. Die Markt- händler mußten eine Marktgebühr entrichten, die von Art und Menge der Verkaufsware abhing. Die Marktverwaltung oblag dem Marktaufseher, der sich an die Verordnungen der Stadthauptmann- schaft zu halten hatte. Bei seiner Arbeit wurde er von einem Veterinär- und einem Gesundheits- referenten unterstützt. ^ J. Cvirn, Biser na Savinji, Celje 1993, str. 52 - 60. Glavni trg v Celju, Celje 1996, str. 4 148