783 NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET O poetiki Integralov: onstran konstruktivizma —\ Pesmi, zbrane v drugi knjigi Zbranih del (ZD/II) Srečka Kosovela, so izjemno raznorodne in pričujejo o nenavadni izvirnosti in veliki vse-stranosti pesniških jezikov, ki jih je pesnik uporabil, da je izrazil najrazličnejša stanja duha in upodobil najrazličnejše človeške skušnje v tistih krčevitih in dramatičnih letih. Ti jeziki in stilemi so združeni na različne načine, vseskozi pa — bolj kot v enotni tehniki — v konstruktivističnem duhu. Pesmi segajo od trde, hladne čistosti .konstrukcij' do liričnih izlivov, v katerih drgeta silovit romantični patos; srečujemo se z grenkim političnim posmehom pa rudi s plemenito izjavo o obupni volji po popolni prenovi in prerodu človeka. Sestopimo v ekspresionistično atmosfero, potem pa se soočimo s poudarki ostre impresionistične sen-zibilnosti, v kateri se razkrivajo melanholija, čustvo in tudi erotika. Tu pa so tudi zanimive prvine simbolizma in celo nadrealizma, pa še sledi dadaizma. Pogosto se v isti pesniški kompoziciji prepletajo različne atmosfere, oblikovane prek različnih jezikov in slogov, ki terjajo tehniko ,collagea' in fotomontaže. Znašli smo se torej pred tako rekoč .polifonično' in polisemantično jezikovno strukturo, ki noče predstavljati samo mnogoterosti resničnosti, ampak tudi mnogoterost njenih odnosov z zavestjo subjekta: se pravi mnogoterost eksistencialnih skušenj in interakcij jaz-svet. Iz vsakega fragmenta te tako kompleksne poezije odseva celota, ki se razodeva v kaotični mnogoterosti resničnosti. Pesniške podobe nam oznanjajo zaznavo vidnega, ta zaznava pa narekuje konstitutivni zakon forme. Mnogoterost resničnosti je torej mogoče zajeti samo s pomočjo ,polifoničnosti' pesniškega jezika. Edino tako list papirja dopušča koherentno branje sveta: še več, prav ta list /e prav ta resničnost, kolikor pač konstrukcija pesniške forme po svoje odseva analogijo s prvotno strukturo sveta, katerega najrazličnejše glasove, nasprotja in skušnje hoče vsrkati vase. Forma postane zato jezik teh glasov, prepis teh skušenj: pesnik tako .konstruira' svojo pesniško resničnost/resnico in s tem potrjuje ,konstruiktibilnosf in predstavljivost sveta. Toda s tem odnosom med Kosovelovo poezijo in resničnostjo — zgodovinsko in človeško — njegovega časa še nikakor ni izčrpana panorama njegove kompleksne poetike. V integralih ne zasledimo samo konstruktivistične intonacije: ob tem bi rad posebej opozoril na jedro pesniških besedil, ki se jasno ločijo od drugih tako po oblikovni strukturi kot po tematskih vsebinah. Za označitev teh pesmi bi si Gino Brazzoduro Gino Brazzoduro morebiti lahko pomagali z izrazom, ki bi zvenel nekako kot , onstran konstruktivizma', s čimer je poudarjena razdalja od drugih pesmi, kar bomo skušali pokazati na naslednjih straneh. Dejansko gre za poezijo, ki je ni mogoče identificirati z opisnimi pridevniki: gre za poezijo, ki bi jo lahko označili kot ,absolutno' ali tudi .metafizično'. To je čista poezija, nevpisljiva v katerokoli drugo shemo ali ,maniro'. To je pričevanje o neizčrpnem iskanju .sproščenosti', ki si jo je Ko>sovel prizadeval doseči onstran zgodovinskih dogodkov, v katerih je bil sicer s svojo moralno odgovornostjo do konca angažiran,- onkraj človeških obzorij, znotraj katerih je tako hitro použival in sublimiral svojo eksistenco. V koreninah te .absolutne' poezije je razviden močan proces ponotranjenja pa tudi neobvladljiv impulz k abstrakciji. To je tudi značilno znamenje Zeitgeista teh let-, o tem bleščeče pričajo dela pa teoretski in estetični spisi osebnosti, kot so Kandinski, Klee, Mondrian, Malevič, Schonberg, Webern in mnogi drugi (v zvezi z Italijo naj omenimo samo pustolovščino metafizičnega slikarstva, se pravi De Chinica, Carraja in Morandija). Iz tragične in destruktivne skušnje prve svetovne vojne se v najvišji zavesti evropske umetnosti in kulture porodi duhovna težnja, ki začne pogumno raziskovati najtemnejše globine zavesti in usmeri svoj iščoči pogled onkraj stvari in pojavov. To obdobje pa je razmeroma kratko, nanj so se spravili in ga zlomili avtoritarni režimi in diktature, ki so paralizirali tako rekoč vso Evropo, ohromili domišljijo in zatrli svobodno utripanje srca. Prav kmalu je druga svetovna vojna pahnila Evropo v pekel nove groze. Kosovelu osebno pa je prezgodnja smrt ukradla vsako možnost, da bi se bil še razvil in bi bila njegova poezija še močneje zacvetela. Toda pričevanje teh besedil, ki bi jih radi analizirali, bržkone že zadošča, da ga postavimo blizu tendenci, ki smo jo označili kot čisto, absolutno poezijo. To je poezija, ki sprejema srhljivi izziv tišine: prav nič več je ne loči od molka. Komajda zamrmrana, komajda izgovorjena beseda. Kosovel je že na pragu teh odprtih vrat, skozi katera pa vendarle ni mogoče stopiti; odprta so proti skrajni, nedosegljivi resnici. Odprta so proti vprašanju Jstfrage' (morebiti so to vrata Josefa K. iz Procesa ali K.-jeva vrata iz Gradu?). In vendar Kosovel ve, da mora stopiti »skozi bela vrata« (173, 175): zaveda se njihove neustavljive privlačnosti, saj je izkusil vso tesnobo krčevitega iskanja, ki ga je vodilo k sanjam o (ne)možnem popolnem odrešenju, ki bi bilo zmožno odkupiti posameznika in človeštvo. Natančno in do konca se zaveda, da »bo edino od znotraj mogoče ohraniti svet in nas same v tišini in resnici. .. Naj umolknejo in se razredčijo glasovi sveta. Nemost je znamenje popolnosti«, kakor je zapisal Kafka (Izpovedi in dnevniki) v svojem dnevniku. In tudi Kosovel v svojem razmišljanju pred »belimi vrati čuti, kako ga privlači — kliče — ta tišina. Zdaj je že pripravljen prestopiti mejo — poslednjo — vidnega, da bi se s tem odtrgal od kaosa in se svobodno usmeril proti vesolju. Te misli so se mi porodile ob skupini pesmi, objavljenih v II. knjigi Zbranih del. Na osnovi kratke analize sem izbral petnajst pesmi, ki se mi zdijo še posebej reprezentativne: 784 \ 785 O poetiki Integralov onstran konstruktlvlzma Sem bi bilo mogoče uvrstiti še kako drugo pesem; Velika je pot (126) ali Troje čaš (129) nista upoštevani, ker sta bolj .filozofski' kot ,lirični'. Kakorkoli že, menim, da je petnajst izbranih pesmi dovolj reprezentativnih za posebno naravo in posebno poetiko, ki bi jo rad ilustriral. V ta namen isem izdelal analizo metrične in semantične strukture izbranih petnajstih besedil. V zvezi z metrično strukturo sem preučil tele značilnosti: — število stihov, iz katerih je sestavljena vsaka pesem, — število kitic in število stihov v posameznih kiticah, — število besed v vsakem stihu, — število zlogov v vsakem stihu, — splošna pogostnost samoglasnikov, — rime. Statistični rezultati so zabeleženi v tabelah 1—7. Iz teh podatkov je razvidno, da gre v glavnem za kratka besedila: od štirih (503) do petnajstih stihov (164), povprečno pa so besedila dolga okrog deset stihov. Pesmi so večinoma sestavljene iz ene ali dveh kitic; kitice pa tvori najmanj eden in največ devet stihov (povprečno štirje, to je tudi najbolj pogosto število). Stihi so precej različno dolgi, vendar pa pretežno kratki: povprečno je stih sestavljen iz manj kot treh besed in iz malo več kot petih zlogov; štirinajst odstotkov stihov sestavlja ena sama beseda in samo sedem odstotkov jih je sestavljenih iz petih ali šestih besed; dvajset odstotkov stihov nima več kot treh zlogov in samo petnajst odstotkov jih ima osem zlogov ali več. Najbolj pogost je stih iz petih in šestih zlogov (kar štiriinštirideset odstotkov vseh stihov). Značilni so kratki stihi iz ene same besede — ali celo iz enega samega zloga — pred njimi ali za njimi pa so postavljeni dolgi stihi, tako kot na primer (102): nad nami mehki, temni oblaki. Svila. ZD/II str. Naslov 81 Prestreljeno srce 98 Moja okna so črna 101 Refleksi s podstrešja 102 Impresija 127 Pojoča obločnica 128 Črni prepih 130 Kaj bi v mraku! 131 Kavarna 140 Ne veter pomladni 147 Solze mask 164 Orožje 473a Trudno zrcalo 473b Žareči premog 474 Prazno je 503 Negativni total 786 Gino Brazzoduro Ali pa (131): Oko strmi skozi okna prevelika. Med besedili, ki imajo bolj sklenjeno obliko, omenimo pesem na strani 81, kjer sta od sedmih stihov dva sestavljena iz ene same besede, pa pesem na strani 147, kjer jih je od trinajstih stihov kar sedem iz ene same besede, pa še pesem na strani 473b, ki jo odlikuje zelo jedrnata in pomenljiva oblika. Spekter samoglasnikov je praktično enoten glede samoglasnikov A, E, I, O (vsak je zastopan z 22—25 odstotki), medtem ko je U navzoč le z osmimi odstotki. Vendar pa samoglasniki niso enakomerno razporejeni v vseh pesmih: I je najpogostejši v šestih pesmih, A v treh, O pa samo v eni, prav tako v eni pa sta enako zastopana A in O. Prevlada enega samoglasnika deluje označevalno za posamezna besedila, vsaj v nekaterih primerih, kjer je še posebej izrazita; to velja za E v pesmih na strani 81 in 101, za A v pesmih na strani 102 in 474, za I v pesmih na strani 128, 130 dn 147 in za O v pesmi na strani 127. Čiste rime — se pravi, da nismo upoštevali samoglasniških aso-nanc — niso pogoste-, povprečno sta manj kot dve na besedilo. Če sklenemo: razkriva se nam zelo svobodna in fleksibilna struktura, tako pri metriki stiha kot pri rimi. Oblike očitno ne predpisuje in vnaprej določa nikakršen zunanji program, ampak se rojeva neposredno iz izrazne nuje in iz potrebe pesniške emocije v samem nastajanju zapisanega besedila. Prav ta emocija edina legitimira in določa oblikovno rešitev, ki jo pesnik ad hoc /iznajde' ob vsaki novi priložnosti pisanja: s spontanostjo in neposrednostjo, z izvirnostjo, ki je brez predsodkov in je ne omejujejo vnaprej določeni formalni modeli. Vsako besedilo je rezultat pesnikove ustvarjalne svobode: svoje ritme in aritmije, konzonance in asonance, simetrije in asimetrije si prosto izbira na klaviaturi domišljije. Pred sabo imamo kratke kompozicije, nekatere celo zelo kratke, izjemno jedrnate in zgoščene, včasih na meji stenograma: podoba je zarisana samo z bistveno, ostro in tehtno potezo, ki bolj nakazuje kot opisuje in tako pušča tudi bralcu največjo možno svobodo za poustvarjanje. Nekatere stihe in kitice bi bilo mogoče definirati sikoraj kot .pesniške strdke', ki si sledijo kot serija akordov. Semantična struktura Da bi definirali poetično atmosfero in razbrali vse izrazne va-lence, smo preučili samostalnike in glagole. Samostalniki so klasificiram po tejle shemi (številke označujejo pogostost).* * Da ne bi še dodatno obremenjevali besedila, bomo izpustili statistično dokumentacijo glede opisnih in kakovostnih pridevnikov (v celoti kakih 50), tudi zaradi tega, ker analiza navzočnosti v bistvu potrjuje izsledke študija samostalnikov in glagolov, hkrati pa ne prinaša novih ali posebej pomembnih prvin. O poetiki Integralov onstran konstruktlvlzma KONKRETNI SAMOSTALNIKI (77) ABSTRAKTNI SAMOSTALNIKI (91) Zaprto okolje (33) Odprto okolje (23) Živa bitja 1(21) Ciste abstrakcije (24) Čiste barve (19) (hiša (24) Ipredmeti (9) zračno (10) zemeljsko (13) /človek (14) Iživali (7) (pozitivne (S) Inegativne (16) (svetle (11) l temne (8) Izrazi za luminoznost (21) Izrazi za sonornost (12) Čas (15) {letni časi (6) dan (9) fnebo (5) lozračje (5) (mesto (4) \dežela (9) Kar zadeva glagole, smo jih klasificirali takole: — oblike glagola ,biti' (24), — glagoli, povezani z vidnimi dejanji ali svetlobnimi učinki (9), — glagoli, povezani z emisijo zvokov in šumov (10), — glagoli, ki označujejo kako dejanje (22), — drugi (10). Poleg tega smo sestavili tudi seznam pogostosti besed ali besednih skupin, ki se ponavljajo znotraj ene same pesmi, in jih označili kot iteracije (če se ponovijo v dveh ali več zaporednih stihih) ali kot repe-ticije (če se ponovijo v stihih, ki niso zaporedni). Namen te razvrstitve je bil v tem, da posebej izluščimo podobe, ki jih je hotel pesnik poudariti kot še posebej pomembne za svoje sporočilo; s tem pa je bilo moč bolje začrtati pesniško ,avro', ki je značilna za skupino analiziranih besedil. Statistični podatki v zvezi s samostalniki so zbrani v tabelah 8—14, tisti, ki se nanašajo na glagole, v tabeli 15, medtem ko je iteracije in repeticije moč najti v tabeli 16. Samostalniki Konkretnih samostalnikov, ki označujejo zaprto okolje (33), je več kot tistih, ki se nanašajo na odprto okolje (23): med zadnjimi se zemeljsko okolje ponavlja približno enako pogosto kot zračno (13 proti 10), medtem ko podeželsko okolje absolutno prevladuje nad mestnim (9 proti 4). 787 788 Gino Brazzoduro Navzočnost človeka — tega pogosto predstavljajo deli ali organi njegovega telesa, kot so obraz, usta, oči itd. — je dvakrat bolj pogosta kot prisotnost živali (14 proti 7). Med čistimi abstraktnimi samostalniki tisti z negativnim pomenom odločno prevladajo nad onimi, ki bi jim lahko rekli ,pozitivni' (16 proti 8). Prevladujoči čas dneva je noč (5), sledijo ji ure negotove svetlobe (večer, zarja, somrak: 4), medtem ko sploh ni dnevnih ur polne svetlobe. Omenjena sta samo vmesna letna časa: pomlad (4) in jesen (2). Med čistimi barvami je mogoče zazmati močno prevlado svetlih in bleščečih (11) nad temnimi (8). Kar zadeva luminoznost, obstaja opazna razlika med svetlobo (13) in temo ali polmrakom (8): toda svetloba ni skoraj nikoli polna, sončna: bolj spominja na slabotno pobliskavanje (refleks, odsev) ali na mističen sij, osvetlitev (svit, sijaj); srečamo se tudi z umetno svetlobo, skoncentrirano v kolobarju ali snopu (v krogu luči, zeleni krog luči), ki odreže in loči razsvetljeno področje od drugega sveta in deluje skorajda kot univerzum zase. Sonorni izrazi so večinoma pridušeni in medli: če bi se izrazili v glasbenih terminih, bi jih lahko razvrstili med .piano' ali .pianissimo' in ,mezzoforte': pogosto so na meji slišnosti (šepet, šumeti); zdi se skoraj, kot da ima tudi tišina nekakšen skrivnostein, čudežen zven: kot da bi šlo za neslišni zvok metuljevega leta ali joka, zadržanega v prsih (duša piaka); osamljen lajež pretrga trdno tišino polja. Občutek prostora: vtis praznega prostora — poleg odsotnosti ali slabotnosti zvokov in posebne svetlobe — še poudarjajo izrazi, kot so samota (5), praznota (3) in drugi, ki označujejo odsotnost, oddaljevanje in nekakšno pomanjkanje nasploh. V celota smo glagole zabeležili 72-krat (pri tem smo izločili pretekle deležnike, kadar so v pridevniški vlogi). Največjo pogostnost zasledimo pri glagolu ,biti' (32 odstotkov) in pri glagolih, ki označujejo dejanja (30 odstotkov), med temi pa izrazito prevladujejo glagoli gibanja (12 od 22). Sledijo glagoli v zvezi z zvokom, svetlobo in dejanji, povezanimi z gledanjem, govorjenjem, in na koncu še ,drugi': te tri skupine imajo skorajda enako težo (12—13 odstotkov). Vendar je treba pripomniti, da je dobršen del glagolov dejanja (pa tudi drugih) uporabljen v prenesenem pomenu, talko da ti glagoli označujejo svetlobne in zvočne pojave, na primer: pada luč, prihaja svit, lije luč, gori glas, padajo besede itd. Ce torej prištejemo primere teh prenesenih glagolov, se število glagolov, povezanih z vidnimi vtisi, poveča od 9 na 13, tistih, povezanih s slišnimi vtisi, z 10 na 13, obojih je torej zdaj skupaj 18 odstotkov. Na koncu naj še omenimo, da skoraj vsi glagoli v rubriki , drugi' označujejo duševna stanja ali skušnje, ki jih je v širšem smislu mogoče opredeliti kot moralne (živeti, trpeti, vesti se, ljubiti itd.). O poetiki Integralov onstran konstruktlvlzma Zelo pomembno opažanje zadeva glagolski čas: več kot 90 odstotkov glagolov se pojavlja v sedanjiku, drugi pa v preteklem času: niti enega glagola ni v prihodnjem času. To podeljuje besedilom vtis časa kot .trajanja' in daje bralcu občutek negotovosti in statičnosti, kar je značilno za zamaknjeno kontemplativno refleksijo. Iteracije in repeticije V rubriki iteracije smo našteli enajst besed ali besednih skupin, repeticij pa je bilo osemnajst (tabela 16). Semantične vrednosti iteracij in repeticij lahko štejemo kot potrdilo prejšnjih analiz glagolov in samostalnikov. Prevladuje skupina abstraktnih besed z močnim negativnim poudarkom, kot so na primer: nič, ne, ni jih, samota, praznota, trpeč, truden. V zvezi z luminoznostjo imamo opraviti z umetno ali abstraktno ,lučjo' ali pa s potencialno in posredno svetlobo ,zrcala' in .refleksa', včasih pa celo z nično svetlobo ,noči' in ,mraka'. Tudi zvoki so v bistvu predvsem potencialni ali imaginarni (svila zašumela, čuješ metulje). Med konkretnimi predmeti so v ospredju ,hiša' in .vrata' (in v zvezi z zaimkom ,-moj' rudi okna, soba, kruh). —, V teh večkrat ponovljenih izrazih se torej spet srečamo z jedrom ' tistih podob, duševnih stanj in ,občutljivosti', ki so tako značilne za to skupino pesniških besedil. V določenem smislu gre za elementarne sestavine, za .opeke', iz katerih so sestavljene — še prej pa .občutene' — vse te pesmi: čustvo odsotnosti, oddaljenosti, pomanjkanja in osame subjekta, ki se je znašel na skrajni meji metafizične sence, skorajda v polmraku predpekla, ki ga komajda razsvetljuje irealen odblesk. Znašel se je potopljen v tišino, ki je tako popolna, da lahko zazna utrip metuljevih kril in sliši dih narave kot lahno šumenje svile. In v tej usodi, ki jo živi kot stanje milosti, je sam s svojim ,Streben' — hrepenenjem, ki se razteza onkraj čutnih stvari, onkraj vidnega, pripravljen na kozmično poslušanje. -J Simbolne podobe Ustavimo se zdaj pri nekaterih samostalnikih, ki imajo še posebej pomenljivo semantično vrednost. Usmerimo pozornost na nekatere ključne besede, kot so: hiša, okno, zrcalo, luč, cesta, ki jih je sicer mogoče srečati tudi v drugih Kosovelovih pesmih in se ponavljajo kot nekakšen Leitmotiv skozi celo njegovo delo. Hiša in soba označujeta skorajda arhetip zaprtega okolja, zaščitne lupine, ki se postavlja nasproti odprtemu prostoru zunanjega sveta: tega predstavljajo zemeljske podobe — kot cesta, pokrajina — in včasih tudi nebesne podobe. Okno je prehod občutljive komunikacije med notranjim in zunanjim svetom. Zaprti prostor hiše (ali soba, podstrešje itd.) je visoko simbolični magični ,topos', skorajda amniorična vreča, ki sprejme vase in hrani jaz,- je tudi osnovna celica najširšega prostora noči, ki vsako i stvar zagrne in zapre v svojo neskončno senco. Ta osnovna celica ' osami jaz od drugega sveta in tako izostri njegovo občutljivost, saj mu : omogoči zaznavo tudi najneznatnejšega. ' 789 Gino Brazzoduro Ta ovoj je potem prebit in začne se pot: cesta je najbolj očiten in razviden simbol tega odhoda, te hoje naprej; gre za sestop iz samega sebe proti svetu, proti zunanji skušnji, proti pustolovščini neskončnosti Zaznava globine teme je poudarjena z negotovim utripom umetne luči in z refleksom, ki še poudarjata čisto samega človeka, njegovo osa-melost, njegovo ločenost od zunanjega življenja. Njegova navzočnost je začrtana in osredotočena v takšnem »mističnem« (101) krogu. Samoto včasih še okrepi magija zrcala, imaginarnega, potencialnega, skorajda bi lahko rekli, psihološkega zrcala, kot na primer v pesmih na strani 101 in 473a, medtem ko je v pesmi na strani 102 »stekleno nebo« morebiti že samo priličeno zrcalu, ki lahko odseva »bel obraz«. V pesmi na strani 474 je bralec presenečen zaradi velikega nasprotja med religioznimi simboli (tabemakelj, monštranca) in zarotit-vijo hudiču, ki se posmehuje trpljenju obupane duše. Sklepne misli Kvantitativna in strukturalna opažanja, ki smo jih opravili doslej, nam bodo pripomogla h kvalitativni presoji besedil in k bolj utemeljenemu razumevanju Kosovelove poezije. Soočeni smo z izjemno kompaktno, zgoščeno pesniško formo, z natančno in močno dikcijo, ki izraža skrajno ponotranjeno duševno stanje in oblikuje na moč sugestivno razpoloženje. Gre pa poezijo, ki kaže močan instinkt po abstrakciji, ki je pri Kosovelu vseskozi navzoč; skorajda bi lahko rekli, da imamo opravka s ,potrebo' po abstrakciji, ki v določenem smislu deluje kot protiutež pesnikovemu popolnemu angažmaju v realnosti, njegovi odločitvi, da se osebno spopade s problemi stvarnega življenja in niti za trenutek ne odstopi s svojega bojnega položaja. Ta jezikovna zgoščenost, to strnjeno tkanje na široko odpirata brezmejen pesniški prostor.- in na robu tega razredčenega prostora stoji osamljeni posameznik, sam s sabo, s svojo mislijo, ovit v tančico sence in kozmičnega molka. Neskončno brezno notranjega prostora se razpira v neskončnost kozmičnega prostora s hrepenenjem po identifikaciji s totaliteto. V teh stihih silovito deluje predvsem občutek praznine in osame: pesnik je potopljen v samoto, ki bi jo lahko označili kot metafizično, absolutno. Sam je s samim sabo, drugih ni zraven: ne prijateljev, ki bi ga spodbujali, klicali vkup, ga hrabrili — kot na primer v pesmih na straneh 77 in 150 — ne sovražnikov, proti katerim bi lahko sprožil ves svoj posmeh, sarkazem in prezir (14, 61). To samoto obsevata večerna dn nočna svetloba in pogreza se v popolno tišino. In v tej ubogi hiši se dogodi čudež: oznanjenje nevidnega, tam, v soočenju s temo in molkom sveta, sredi vseh teh skromnih predmetov vsakdanjega življenja. In na stopnicah mračnega stopnišča, ki vodi v kaščo, se šele lahko dopolnita metamorfoza in mistično razodetje preobrazbe. Iz temačnosti teh sob se jaz skoz okna prenaša v brezmejen in prazen prostor, v katerem se zdi čas — zdaj že v svoji čisti dimenziji — kot da se je ustavil v zaznavi večnosti. 790 791 O poetiki Integralov onstran konstruktlvlzma Mika nas, da bi to poezijo označili kot ,Vevno't revno v najbolj plemenitem pomenu besede. Kot smo že lahko videli, gre za poezijo, ki uporablja nadvse skope materiale, preproste strukture, vendar pa s temi omejenimi sredstvi dosega vrhunec lirične napetosti in tudi izrazne učinkovitosti. Samo občudujemo lahko čistost in uravnoteženost te skorajda dematerializirane poezije, ki stoji na pragu tišine, pa nas vendar uroči in prevzame s svojo očarljivostjo. Ko smo že pri tem, je tako rekoč neizbežno, da potegnemo vzporednico med to poezijo in glasbo, ki je prav tako ,revna' in plemenita, morebiti najčistejša glasba našega stoletja: glasba Antona Weberna. Webernove glasbene kompozicije so zelo kratke, včasih dolge le nekaj taktov, nekaj kratkih minut. So trenutki, v katerih je izrazni naboj tako napet in zgoščen, da je to glasbo skoraj nemogoče poslušati, njena napetost pa izvira prav iz stroge in brezkompromisne oblike. V teh zvočnih jedrih je povzeta in zgoščena neskončna zmožnost glasbene govoriceljEsencialna lakoničnost na meji tišine)]Bliski, brizgi svetlobe, kristali, ki odsevajo popolno presojnost. To je glasba, ki prihaja do nas iz globoke notranjosti, glasba, ki se je odrekla načelu podrobne izdelave in tradicionalnega tematskega razvoja romantične glasbe: tematska celica je napovedana in predstavljena enkrat samkrat in nič več se ne ponovi, povzame. Med Webernovo glasbo — tu imamo v mislih predvsem kompozicije, kot sta Sechs Stiicke op. 6 in Bagatellen op. 9 — in temi pesmimi lahko zaznamo presenetljive strukturalne analogije, ki izrazito izvirajo iz pesniškega navdiha. Obema ustvarjalcema je skupno tisto skrajno, mejno iskanje absolutnega liričnega izraza, ki ga vodijo najmanjše formalne strukture, te pa v resnici niso ne .preproste' ne ,lahke'. Ritem, ki ga tu dihamo, je miren in strog, občutimo lahko široki dih zatopljenega razmišljanja; v vsaki noti — v vsakem zlogu — narašča močna čustvena napetost, ki ji potem sledijo premori suspenza, v katerih se komajda evocirana pesniška podoba razveže v udušene odmeve, ki se potem zgubljajo v tišino. V tem razredčenem ozračju skorajda ni zaznati strogega reda strukture: uresniči se redki in čudežni stik med liričnim dihom in redom, med čustveno intenzivnostjo in notranjo napetostjo oblike. Ta glasba in ta poezija sta poskus odgovora na nezadržno potrebo po izrazu notranjih skušenj najvišje duhovnosti, že na sami meji neiz-razljivega in neizrekljivega. Tu prevladuje občutek časa: čas je absoluten, skorajda ustavljen, blokiran v kvadrantu življenja, to je nedoločen čas-trajanje, ki se izmika nuji .linearne' razsežnosti in je zaznan z dramatično silovitostjo eksiistencialne zavesti. Tej povsem notranji zaznavi so čisto odveč vsakršni zunanji izgovori in reference, na osnovi katerih smo vajeni meriti fizični in biološki čas: zadošča že katerikoli vogal polmraka, kakšno oddaljeno podstrešje, bežen pogled na polje ali cesto. Tišino komajda oplazi oddaljen hrum, nezaznavno šuštenje. Trenutek zaznamo kot skušnjo večnega; tesni, zaprti prostor je elementarna celica, ki postane skušnja kozmične neskončnosti. V tem skrajnem kotičku samote stoji poslednja obramba, poslednji še možni odpor ogrožene integritete človeka XX. stoletja. Doumel je tudi metafizično slikarstvo. Edino v tej puščavi samote, v tej spokojni 792 Gino Brazzoduro svetlobi skorajda brez senc najde razklani človek pribežališče in uteho; tu lahko zopet najde in prepozna bistvo svoje najgloblje človeške resnice, saj se lahko meri in ipreveri s tišino. Samo v teh najneznatnejših znamenjih nam je dano prepoznati še edino možno harmonijo. Ta umetnost, ta glasba, ta poezija jemljejo nase srhljivo samoto zavesti in nelagodnost vedenja. V teh nočnih in molčečih prostorih se znova dviga pred nami osamljeni ,dolmen' človekove misli našega stoletja. Pisa, novembra 1985 Prev. Jasa Zlobec 1 — Število stihov, ki sestavljajo posamezne pesmi St. stihov 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 Pogostost 1111 1 2 1 2 2 2 1 povprečje = 10,3 stihov na pesem 2 — Število kitic St. kitice 12 3 4 Pogostost 6 4 4 1 3 — Število stihov na kitico N° stihi 123456789 Pogostost 134742111 4 — Število besed v posameznem stihu St. besede v stihu 12 3 4 5 6 Pogostost 22 49 42 31 8 3 % 14 32 27 20 5 2 povprečje = 2,8 besed na stih 5 — Število zlogov v posameznem stihu St. zlogov v stihu 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 Pogostost 5 16 10 15 39 29 17 10 8 5 2 % 3 11 6 10 25 19 11 6 5 3 1 povprečje = 5,3 zloga na stih 793 O poetiki Integralov onstran konstruktivizma 6 — Pogostost samoglasnikov Samoglasniki A E I O U/V Pogostost 159 161 181 159 54 714 % 22 23 25 22 8 Št. pesmi frekvenca max min 094,5 3 6 »1,5 — 1 1 (°)0,5 (°)1,5 11 (°) v primeru enakega števila je pripisana vrednost 0,5 7 — Rime Baciata 10 Alternata 9 Interna 3 8 — Konkretni samostalniki Zaprto okolje Odprto okolje Hiša Predmeti Zemeljsko okolje Nebo Ozračje Okna 5 Soba, celica 3 Stopnišče 1 Stopnica 3 Vrata 3 Hiša 3 Stena, zid 3 Krovi, strehe 2 Podstrešje 1 Kavarna 1 Zrcalo 3 Šipe Šah Kruh Krsta Tabernakelj Monšrranca Polje 2 Dolina Grič Gozdovi Reka Kostanj Vrtovi Sadje Sonce 2 Zvezde 2 Nebo 1 5 Veter, burja 2 Dež Oblaki Dim 9 5 Pot, cesta, ulica 3 Trotoar 1 4 Skupaj 24 9 13 10 794 9 — Ciste barve 10 — Čas Letni čas Dan Jesen 2 Pomlad 4 Noč 5 Večer 2 Zarja 1 Somrak 1 Skupaj 6 9 11 — Cisti abstraktni samostalniki Negativni Pozitivni Samota 5 Praznota 3 Bolest 2 Glad Beda Hudič Laž Cilja (brez) Total (negat.) Beseda 2 Cas, doba 2 Življenje Misli Hrepenenje Duša Skupaj 16 8 Barva Siv, sivina 4 Črn, začrnelo 3 Rjav________i 8 Sinji 2 Bel 2 Zelen 1 Rumeno 1 Srebrn 3 Zlato_______2_ ____________11 Skupaj 19 795 O poetiki Integralov onstran konstruktfvlzma 12 — Živa bitja Človek Živali Človek 3 Prijatelj 1 Metulji 2 Krila 2 Ptiči Kača Pes 4 Maske Starci Tujec 3 Obraz Usta Koraki Prsi Srce Kri Oči 7 Skupaj 14 7 13 — Samostalniki in izrazi v zvezi s svetlobo Samostalniki Izrazi Luč 5 Refleks, odsev, svit 5 Sijaj 3 V svitu luči Zeleni okvir luoi V krogu luči V luči gori Rumena luč 13 Mrak 3 Tema, brez luči 3 Poltema 1 Senca 1 Srebrni nevihtni svit Zrcalo odseva Svetli refleks Srebrni refleks Kovinski sijaj Sonce je razbleščalo svoj sijaj 8 Zasijal obraz Skupaj 21 796 Gino Brazzodu 14 — Izrazi v zvezi z gJasooi in šumi Koraki zvenijo Ne joka nekdo? Duša plaka Reci besedo Šepet iz trudnih usten Skrivnosten glas 6 Bije svinčeni dež Svila zašumela (2) 3 Hiša nočna molči Čuješ metulje? 2 Pes zalaja 1 Skupaj 12 15 — Glagoli Biti Vidno in luminozno Zvoki in šumi Dejanje Drugi Afirma-tivno 19 Negativno 5 Videti, strmeti 3 Zasijati razbleščati goreti odsevati posinjeti temniti Reči, govoriti 2 jokati, plakati 2 zalajati zašumeti zveneti biti čuti molčati Iti, hoditi, bežati, padati, etc. 12 ležati, stati 3 odpreti liti zapirati razbiti Viti plesati risati Živeti 2 trpeti 2 vesti ljubiti samevati čuditi uspavati dišati Skupaj 24 9 10 22 10 Vo 32 12 13 30 13 797 O poetiki Integralov onstran konstruktlvlzma 16 — Iteracije in repeticije ZD/II str. Iteracije Repeticije 98 Moja (5) okna soba samotna (5) Moja soba od samote Moj kruh brez luči okvir luči 101 Vrata (3) srebrno svit svetli refleks srebrni refleks srebrno zrcalo 102 Pomlad (2) Svila zašumela Svila 122 Hiša (2) v luči (5) gori praznote (5) dob v krogu luči prazen je 128 Nič (3) Nič v temo prav nič v temi 130 Kaj bi v ... (3 + 2 = 5) v mraku (2) v samoti (2) 140 Ne (3) Samo samota (2) Čuješ metulje? To so metulji z belimi krili jim krila 147 Noči (3) Maske (2) Trpeči Trpeče maske 164 Samotni Samotnejši 473a Trudno zrcalo truden pred drugimi zrcali 473b Ni jih (2) 474 Prazno je (2)