67 **) Da se Modrinj akove pesmc zares nahajajo med Vrazovimi rokopisi, dokazano je že v delu j,Gusle i Tambura" str. 158 in 159, kjer Vraz sam piše, da celo knjižico Modri-njakovih pesem, ktere je bratie rajnega M. Lovro pogube rešil, je za se prepisal in shranil. To je gotovo resnica. Za Novičar iz austrianskih krajev. Iz zlatnega Praga. (O pesniški zapaščlni Stanko Vrazovi — Dalje.) Kako bo pa še posebno vsaki rodoljubi Slovenec se razveselil, ako ma veselo reč po-Tem, da v zapuščini Vrazovi nahajamo tadi rokopise v slovenskem jezika nikdar še ne natisnjene, pa vendar krasne in tiskanja vredne. So pa to mnog^e pesme verlega Slovenca in nadušenega pesnika, rajncjg^a ^Modrinjaka'' **}. Vsak, kdor vilo Modrinjakovo pozna, gotovo mu se je priljubila in spoznati mora, ka-košne cene in vrednosti so za slavensko poezijo! In le iz serca moramo obžalovati, da že pred, ko je Vras^ Modrinj akove pesme prepisal, je zginilo toliko teh krasnih slavjanskih cvetlic, hvaliti pa moramo tudi Boga vroče, da nam je Vraza poslal, kteri je še jedno knjižico Modrinjakovih poezij pogube rešil! Vendar nemoremo mirovati, dokler se te dragocenosti ne bodo spravile na beli dan* Obžalujemo — le z žalostjo rečemo — da Vrazova zapuščina ni prišla v roke taclh mož, kteri jo po vrednosti ceniti znajo, ki niso nemarni za domače JE>lago in ne cenijo krasnega zaklada na petdeset fo-rintov (čujte: na petdeset forintov !), da mati Slava mora pregorke solze točiti nad nehvaležoostjo svojih sinovi Ali zraven Modrinjakovih poezij najdemo med Vrazovimi rokopisi še marsiktero pesniško cvetlico njegovih (Vrazovih) prijatlov. la to v slovenskem jeziku. Memo grede omenim zraven druzih duhovnih uzle-tov mlade vile domače le pesniških poskusov pre^^rednega prijatla Vrazovega, gosp. Davorina Terstenjaka, kteri je že pred mnogimi leti še pred preporodbo narodnega slovstva našega v duhu živel za napredek literature domače, in pervih pesniških poskusov „Jakoba Rešetara iz Cerovca", kteri nam bojo vselej mili in dragi, ne zato, kakor da bi isverstni bili, ampak edino zato, ker nas opominjajo na prekrasno mladost našega pesnika, na razvitje njegovega veličanstvenega duha, in na uzvisenost njegovih misel, ktere so ga od mladih let do hladnega groba pratite zmiraj uzvišenejše. Al ni po tem takem Stanko Vrazova zapuščina za jugoslavensko književstvo zares prekrasna, pre-dragocena? la kdo bo me še pristrano3ti krivičii^ ako to terdim? (Dalje sledi.) O 1'^ Štajerskega 23. febr. Ker ste v predzadnjem listu jjIVovic" Rihterjeve o početku imena mesta ^Lublane^^ omenili. Vam pošlem opazko izverst-nega Linharta o imenu tega mesta. Besede njegove pa se glasijo takole: ^V 3. odseku §. 3. teh bukev sem pokazal, da ime Laibach ne izhaja od ^lauer Bach% temoč, da je slovenski, in da se po ;,Luba^^, „Lu-blena^^ razložiti ima. Temu še je pristaviti, da tudi v gornji strani frankovskega okrožja (im Oberlande des frankischen Kreises) se Laibach in Windi8chlaibach nahajata (dej ^Bii-^ching Erdbeschr.^^ 6. Theil, 7. Aafiage S. 903.), ktero gospod arhivski tajnik Kari Oottlieb Henze v poskušnji o stareji zgodovini frankovskega okrožja, Beireuth 1788 za slavensko besedo ima, in celo za dokaz navaja, da so nekdaj v tisti okolici Slave ni živeli^^ Tako Linhart v svojih bukvah ^Versuch einer Geechichte von Krain, Laibach 1791, 2. Band, Vorrede letztes Blatt". Ali ni to smešna reč? Nekdaj so nemški pisatelji, pravi nasledniki Frankov, ime ^Laibach'' za slovensko Imeli, zdaj pa Slovenci in Nemci na robe terdijo! Dfficile est satyram non scribere. 1% Ljubljane, Danes imamo veselo novico povedati, ki smo jo ^iz Ljubljane" brali v dunajskem časniku ^Fremdenblatt", — škoda, da je skoz In sk^z — nežica! Fremdenblatt v 48. listu pravi: „Po naznanilu krajnske kmetijske družbe je blizo Ljubljane ležeče 40.000 oralov veliko močirje pod vodstvom inženirja gosp. Fr. Schmidt-a po znižanju nekega kanala na suho djano, in tako je cela velika planjava v rodovitni stan djaua in megla v okolici ljubljanski veliko manji^. Mož, ki je v dobrovoljnostl svoji to račico spustil na novi- vrednost Modrinjakovih poezij pa so nam porok našega Vraza, kteri je slovel pred vsem po estetični izobraženosti in bistrem kritičnem duhu, sledeče besede: „Sudim da su žeženo zlato, pravi ures poezije slavjanske. Iz njih sbori pravi, čisti um slavjanski glasom domorodnimj misli uzvišene, izležene obrazi sjajnimi fantazije, zdrave, skore, uznesene itd* Morda se med Vrazovimi ^rokopisi tudi nahaja še ktera ne— tiskana pesem Cvetka, Š amperi a in dr.? Pis« ^arefko jezero „FremdeDbIa