36 Andrej Rozman Roza: »ČLOVEČ- NOST JE V NAS, ČE NAM JE NE PRESLEPIJO STRAHOVI« (Foto: Robert Balen) Predpravljice in popovedke je zbirka prav ljic pripovedovalca Andreja Roz- mana Roze, v njej beremo zgodbe o povodnem možu in gospodu Šilčku, zmajskih dogodivščinah, prigodah med- vedka, ki se želi naučiti kolesari ti, o iz- kušnji prašička in kozice v gle dališču pa o tem, kaj vse je doživel začarani žabec in še marsikaj. Zgodbe so tople, duho- vite, obogatene z ime nitnimi ilustraci- jami Zvonka Čoha. Rozman je pisec, ki ima rad klasične prav ljice, a je sodoben, ekološki, nevsi ljivo poučen in predvsem zabaven. Ne zavaja z velikimi junaki in heroji. Tudi pri slovničnih pravilih je sproščeno sa mosvoj. »Pisanje nedoloč- nikov brez i lahko resno škoduje šolski oceni,« piše na ovitku knjige. In Andrej Rozmana Roza tvega. Mi je kolegica rekla, naj vam rečem, da so poleg pravilne prehrane prav pravlji- ce in pesmi za otroke najpo membnejše za razvoj otroka in torej človeka. Vi se, kar zadeva pravljice in pesmi – glede prehrane nič ne reče, ker vas toliko ne pozna –, tega zelo dobro zavedate. Ima prav? Vsi živimo v zgodbah in od zgodb, ki usmerjajo naša ravnanja. Vse lepote in grozote naše civilizacije so posle dice zgodb, ki smo si jih napletli. Za naše zdravje so enako pomembne kot hrana. Koga ali česa vse torej v vaših pravlji- cah nikakor ne sme manjkati? Manjkati ne sme predvsem dinami ke. Kar se tiče pravljičnih junakov, mi je za- enkrat najpomembnejši povodni mož, ki je nekoč predstavljal nevar nost. Otroke in mlada dekleta, ki so se v realnem sve- tu utopili, je v pravljič ni različici sveta povodni mož zaprl v svoj podvodni svet. S tehnološkim napredkom in onesna- ževanjem naših rek pa je povodni mož kot pooseblje nje vodnega sveta postal ogrožena vrsta. Ni več pošast, ampak je na strani tistih, ki želijo rešit svet pred podiv janostjo kapitalizma. Povod- ni možje in žene so zato danes postali pravljič ni zaščitniki vode in narave na- sploh. Čeprav se jim v mojih pravljicah doga jajo vse mogoče reči, ki nimajo zveze z vodo in naravo, ne morejo postat nega tivci. Razen seveda, če ne vpeljem med njih kakšne prodane duše. Česa je bilo v pravljicah najine ga otroštva, ki sva podobnih let, preveč? Razparanih trebuhov živali, všitega ka- menja in še česa? Sam se starih pravljic, ki so mi jih pri- povedovali, ne spomnim kot česa groz- nega. Mislim, da sem bil vesel, da so volka ubili in vrgli čarovnico v peč in s tem pregnali zlo. Vse je tudi odvi s- no od pripovedovalcev. A do najljub ših pravljic sem prišel šele z branjem, ko sta me povsem prevzeli Mala ča rovnica Otfrieda Preusslerja in Pika Nogavička Astrid Lindgren. V obeh pravljični ju- nakinji z nadnaravno močjo odpravljata krivice sodobnega sveta in nam s tem vlivata upanje, da bodo krivci za to, da je človeški svet tako neprijazen, na kon- cu kaznova ni. Pri pravljicah gre zmeraj za dobro, ki premaga zlo. So pa kazni za tiste, ki povzročajo zlo, zdaj, ko smo 37 kot družba ukinili smrtno kazen, postale manj krvoločne. Zakaj so Pepelka, Sneguljčica, Janko in Metka, Motovilka, Trnuljčica in druge pravljice preživele dve stole tji in še ve- dno doživljajo ponatise in celo filmske upodobitve? Ker imajo dobre zgodbe. Sam sem iz Pepelkine zgodbe nekoč davno napra vil scenarij za film, ki se dogaja na po- pevkarskem festivalu. Mačeha forsira svoji hčeri in naredi vse, da se pastor- ka ne bi mogla udeležit tekmovanja, a na koncu seveda zmaga. Ker je film ostal pri scenariju, sem iz tega naredil muzikal Rigoleta, ki so ga igrali v Cafe teatru. Napravil pa sem tudi dramati- zacijo Janka in Metke za Mini teater. To so odlične zgodbe, ki delujejo tudi v posodobitvah. Pesnik Ciril Zlobec je rekel, da morajo pesmi biti lepe. Za pravljice to tudi ve- lja. Za to morata poskrbe ti tako pisec kot ilustrator. Pisec je seveda glavni prenašalec sporočil. Tudi ta morajo biti lepa. Katera spo ročila so (danes) lepa? Mislim, da morata biti tako pesem kot pravljica predvsem učinkoviti. Obe nam pomagata najti ravnotežje, ki ga je podrla civilizacija. Je pa res, da z nobenim be- sedilom nisem zadovo ljen, dokler se mi ne zdi lepo. Pravza prav ravno prav lepo, ker preveč lepote včasih tudi škodi, saj brez grdega ni lepega. Zmiraj krasna je narava, je napisala prva slovenska pesnica Josi pina Turnograjska. Narava je lepa, a se nenehno spreminja in je od naših oči odvisno, koliko lepote vidimo v njej. Lepota je stvar okusa in naše spo- sobnosti, da jo opazimo. Umetna lepota, ki jo pro iz vajamo umetniki, pa nenehno išče nove poti v kombi naciji z grdim. Popolnost je smrt, in če hočemo biti živi, se moramo držat na razdalji od nje. Spo- ročilu po mojem sicer ni treba biti lepo in tudi prija zno ne kar povprek do vseh. Sam se ob tem, da jih želim zabavat, trudim bralce s pravljicami predvsem prepri čat, da bi bil svet lepši, če bi bili ljudje manj sebični in bolj samozavestni. Če je pisec še duhovit, je tako njemu kot bralcu veliko lažje. Se strinjate? Brez dvoma je v meni nek način raz- mišljanja, ki mi omogoča, da ob pisa nju uživam in mi čas takrat postane nepo- memben. Tako da v osnovi pišem sebi v zabavo. Ker pa obstajajo bralci, ki jih moja besedila veselijo podob no kot me- ne, je to, kar mi je v zabavo, postalo moj poklic, kar je res velika sreča. Heca pa vendarle vsi ljudje ne ra zumejo. Tudi marsikateri otrok bi klovnu odtrgal rdeč nos ali ga vpra šal, ali je z njim vse v redu, ko zganja norčije (potem bi otrok porušil so šolkin grad iz peska, raztrgal sošol čevo risbo in na poti iz šole vrgel kamen v okno hiše). Zakaj je tako? Ali se tako destruktiven otrok rodi ali postane? Odkar so se na ekranih začeli poja vljati grozljivo hudobni klovni z Joker jem Jacka Nicholsona na čelu, klovni niso več, kar so bili. Bil sem priča pri zora, ko je dobronamerni klovn spra vil čisto normalnega, a zelo majhnega otroka v smrtno grozo, ko se mu je preveč hi- tro približal. Hkrati pa so mnogi otroci danes vedenjsko zelo iz gubljeni, tako zaradi tesnobnih doma čih razmer kot tudi zaradi vrednot in predsodkov, ki jih prevzamejo od star šev. Namesto tega šole še tisto delo, ki bi ga morale oprav- ljati v celoti same, prelagajo na starše, da pomagajo otro kom pri učenju doma, namesto da bi vsaj tam imela družina čas zase. Čas bi že bil, da bi si šole vzele čas naj prej za otroke in šele potem za učne načrte. Živimo v zelo samodestruktiv- ni družbi, ki nam jemlje vse več časa z nepomembnimi rečmi, bistvo pa pušča ob strani. Na razpisih pač zma gujejo tisti, ki znajo izpolnjevat obraz ce, ki so 38 jih sestavili tisti, ki o dejanski praksi nimajo pojma. Risanke, v katerih se ves čas streljajo, so torej nelojana in nekoristna kon kurenca pravljicam. Kaj menite o vingsicah in nevemkaterih vse juna kih, ki se ves čas bojujejo (proti per sonificiranem zlu)? Risanke, ki jih sem ter tja ujamem na kakšnem obisku, so res vsebinsko groz- ljivo prazne. Še kar šokantno je videt štiriletnega fantka, kako očarano bolšči v vingsice. Če bi vlada vedela, zakaj je kultura za družbo nujna, bi omogočila, da bi bile kvalitetne ri sanke dostopne po nižjih cenah kot pofl. Tako pa je kvali- tetne in odlič no sinhronizirane risanke, ki jih je TV Slovenija sinhronizirala z davko plačevalskim denarjem, na slo- vitem prostem trgu izpodrinil ceneni šund. Ob tem v četrt stoletja samostoj- nosti nismo posneli tako rekoč nobenega otroškega filma, ker še nismo dojeli, da umetnost ni namenjena umetni kom, ampak ljudem. Status ume tnikov pa je kljub temu vse slabši in mnogi živijo od miloščine, s katero ne morejo naredit nič zares uporabnega. Če pogledamo samo sodobne medije, smo kulturno nerazviti. Otrokom je v tem času težko dopove- dovati, da ni treba zmagati, prema gati, biti prvi. Ker je vse tekmovanje – od špor- ta do tega, kdo bo izbran za šolo in službo. Predpravljice in popovedke, ki niso tek- movanje, so osnovnošolci vendarle vzeli za svoje. Gotovo zato, ker ne silijo v njih, jim ne pridigajo, ampak so zabavne. Za- bavno je vseeno večini še vedno ljubo. In tako je prav, kajne? Tekmovalni duh, ki vlada pri nas, je smrt za družbo. Družba lahko te melji le na so- lidarnosti. Namesto da bi skupaj prema- govali prepreke tega sveta, tekmujemo med sabo na tem malem vrtičku, kjer namesto pame tnih zmagujejo močni. Zato imajo šole zmeraj večje telovadnice, skoraj nobena pa niti najmanjše gleda- liške dvorane. Če ne bomo proizvajali kul ture, ki bo otrokom všeč, in če jim ne bomo dali možnosti, da se izrazi jo tudi duhovno in ne samo športno, potem je edino pošteno, da jim damo čim boljše znanje tujih jezikov, da lahko vsaj pobeg- nejo iz te nedozorele družbe, v katero so se rodili. Kultura je vezivo družbe, humor pa je magnet, s katerim pritegne pozornost, zato niti dobre tragedije ni brez humorja. In mora biti humor ena od osnov tudi za ponudbo kulture otrokom. Ali še vedno velja, da je človečnost ven- darle najlepša in najboljša drža člove- ka? Človek bi moral biti v prvi vrsti on sam in početi tisto, kar ga osrečuje. In ni res, da želimo ves čas tekmova ti in zmago- vati. Želimo živeti srečno in zadovoljno med ljudmi, s katerimi se imamo radi. Zato je človečnost v nas, če nam je ne preslepijo strahovi. Hkrati je humani- zem razsvetljenska ideja, ki je temelj sodobne Evrope. Žal ta temelj načrtno spodkopavajo tisti, ki bogatijo s pomočjo širjenja strahu. Če v sočloveku ne vidiš več človeka, je res hudo. In prav never- jetno je, v kako diametralnem nasprotju z Jezusovim pridiganjem ljubezni se vsemu zakli njanju na krščanske korenine navkljub razvija. Kaj ste včeraj in danes (po tem načelu) napisali? Včeraj sem napisal članek o jeziku v mladinski literaturi. Pa še to: bi – tako kot umetnik v vaši zgodbi – lahko na umetniški kmetiji, če bi jo imeli, živeli do konca svojih dni ali bi se vmes odločili, da boste naredili nekaj novega? Če bi bila moja mala kmetija sredi ve- likega mesta, ne potrebujem ničesar več. Bojan Tomažič Večer, 24. september 2016, str. 2