© Za to izdajo: Zavod Volosov hram, Pekel, 2022

			Vse pravice pridržane.

			Brez predhodnega pisnega dovoljenja Zavoda Volosov hram je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

			Zavod za umetnost in kulturo Volosov hram, Pekel

			Pekel 28 J, 2211 Pesnica pri Mariboru

			e-mail: volosov.hram@gmail.com

			spletna stran: VOLOSOV HRAM

			Uredila Katja Titan/ Jezikovni pregled Robert Titan Felix / Spremna beseda Robert Titan Felix / Motiv Katja Titan / Elektronska izdaja Zavod Volosov hram, Pekel / Za založbo Katja Titan / Pekel 2022

			Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

			COBISS.SI-ID 118750211

			ISBN 978-961-7182-09-5 (ePUB)





Josipina Urbančič Turnograjska





VSEBINA



I.

			HOJA IZ PREDDVORA NA TURN

			POMLAD

			CESAR V LJUBLJANI

			DONAVA

			RAZVALINE PUSTEGA GRADA

			NA GROBU PREŠERNA

			POPOTNIK

			POVRAČILO

			KAKOR BO BOŽJA VOLJA, TAKO PA BO

			SPRAVA


II.

			OČETOVA KLETEV

			NEDOLŽNOST IN SILA

			SPITIGNJEV IN VDOVA

			SODBA BRETISLAVOVA

			LEP IZGLED LJUBEZNI DO SOVRAŽNIKOV

			KATARINA, RUSKA CARICA

			POLJSKI RODOLJUB

			SLAVJANSKI MUČENIK

			MOČ VESTI

			VILICA


III.

			NESREČNI PREPIR

			IZDAJSTVO IN SPRAVA

			CARIGRAJSKI PATRIARH

			SVOBODOLJUBNA SLAVJANKA

			MARULA

			NIKOLA ZRINJI, NAJVEČJI SLAVJANSKI VOJAK

			ZVESTOBA DO SMRTI


IV.

			ROŽMANOVA LENČICA

			NEPOZNANI DVOBOJNIK

			SVATOBOJ PUŠČAVNIK

			TVRDISLAV

			BORIS (UMETNOSTI MOČ)


SPREMNA BESEDA

			Telo glasu, ki je nemo pričal iz davnine





I.





HOJA IZ PREDDVORA NA TURN


			Koj, ko se iz preddvorskega gradu stopi, se zagleda na levo roko cerkev in potem se pride v vas, o kateri ni nič posebnega povedati. Kmalu se pokažeta veliki Storžič in Zaplata, katera sta zlasti zjutraj pri sončnem izhodu grozno lepa videti. Na poti iz Preddvora na Turn se tudi mimo gradu pride, ki se Hrib imenuje. Pod Hribom Bistrica mlin žene. Preden se od »hrasta« do »znamenja« pride, se mora enmalo sape dobiti. Vsedimo se zdaj na klopco, katera pred znamenjem stoji, in poglejmo, kaj se vse našemu očesu prikaže. Pogledamo pred sebe, vidimo lepo ravnino, katero krog in krog manjše in višje gore obdajajo. Pogledamo na desno roko, zagledamo tak visokega, s snegom pokritega Triglava.

			Od znamenja se kmalu na Turn pride.





POMLAD


			Komaj sneg od njiv in travnikov preide, nam že trobentice in druge rožice, katere začnejo iz zemlje lesti, bližanje pomladi, katere se vsak že tako dolgo veseli, oznanjujejo. Ptice, ki so nas v jeseni zapustile, zopet nazaj pridejo in z veselim petjem nam tudi one pravijo, da je pomlad že blizu. Zdaj se začne trava zeleniti, drevesa dobijo njih lepo zeleno oblačilo, katero jim je huda zima pobrala. Tu se vidi drevo, ki je z najlepšim cvetjem pokrito, tam zopet travnik, kateri je z belimi, rdečimi in rumenimi cvetlicami obsijan.

			Če zjutraj gremo se sprehodit, slišimo kukavico, katera z njenim tako prijetnim petjem naša ušesa razveseljuje. Povsod se vidi, da se vse novega življenja veseli, ki ga je pomlad s seboj prinesla.





CESAR V LJUBLJANI


			Želje Ljubljančanov cesarja v svojem mestu videti, so se spolnile. 10. dan t. m. koj ob dveh popoldne se je narodna straža v največjem dežju na kolodvor podala, kateri je bil z zelenimi venci in veliko veliko banderi okinčan. Zelo veliko ljudi je tudi tja hitelo mladega cesarja čakat in spodobno sprejet, če je ravno dež lil. O pol sedmih je streljanje na gradu bližanje cesarja oznanilo. Bil je z neizrečenim ukanjem sprejet, in le škoda, da se je v zaprti kočiji v mesto pripeljal, ker ga tisti, ki so ga že dve ali tri ure pri oknih pričakovali, celo nič niso videti mogli.

			Zvečer se je cesar z vsemi svojimi ministri in vojskovodji, kateri so ga spremili, v gledališče podal, in potem se je v odprti kočiji skoz mesto peljal, katero je bilo vso razsvetljeno. Drugi dan ob sedmih zjutraj je že vojščake pregledoval in potlej najimenitnejše ljubljanske kraje obiskal. Namreč bolnišnico, museum itd. Tudi na grad je jezdil. O petih popoldne je 60 ljubljanskih gospodov h kosilu povabil. Tisti dan zvečer je napravila mestna srenja veliki lepi ples v čast mladega cesarja. Prišel je šele, ko je že blizu desetih bilo, in koj so mogli plesati začeti.

			Malo časa, še komaj eno urco je tu ostal, zakaj drugi dan je že o petih na nogah bil, o pol šestih v nunski cerkvi sv. mašo slišal, in o pol sedmih Ljubljano zapustil.





DONAVA


			Poznam dve krasni, cvetoči deželi. Kakor ljubeča sestrica se neločljivo ena druge držita, ene konec je začetek druge. Spenja obroč se daljnih meja krog njunih cvetočih polja, katere obdelujejo v blagostanje in srečo ljudstva. V njenem jedru se širijo mogočna, v bogastvu plavajoča mesta, ki so učenosti središče, umetnosti dom, zavetje vsega, kar mu visokega srce krasnega ustvariti zmore. In skoz srca teh srečnih držav se vije kakor srebrni trak tja Donava šumeča.

			Pretaka iz ene dežele v drugo peneče svoje valove, zvesto jih zvezuje v slogi neprenehljivi. V nje čistem zrcalu se gledajo duhteče livade in sivo pečavje; jasno sonce meče svoj žar v šumni nje tok, milosjajna luna, leskeče zvezdice usipajo lučico svojo v njo in temna motna noč spenja črno ogrinjalo čez njeno valovje, nežni pihljaji se družijo s pencami vode, in silni bučeči vihar hrumi tja čez njo; ali nič ne more vzdržati nje živega liva, mirna in pokojna se steka naprej in veže in napaja, kot žila svojo kri pretaka po truplu, s svojimi vodicami nju srca, nju jedra v »eno«.

			Dežela ena – srce Tvoje blago, car visoki, druga – Tvoja, Carinja češčena, ki sta si sorodna, kot zemlji te se zvesto mejite. Voda živa – vez ljubezni, ki obsega vaju žitje, ki edini srca Vama. Naj tak močno, večno ju zvezuje, kakor Donava šumeča, neminljiva je vez. Naj ostane nepremenljiva, živa, večno enaka, ali sreče svit v njo se vliva ali tužne ure noč srce ovija, naj veselja in radosti polno srce Vajino kipi, ali življenja vihar čez Vaju hrumi. Tak se bode vama mirno in srečno stekalo življenje v ljubezni neskončni, katere tok izvira iz večnosti in se v njo pretaka.





RAZVALINE PUSTEGA GRADA


			Danes sem zopet enkrat razvaline starega Pustega gradu v prijetni družbi obiskala. Ta grad je, kakor Valvazor piše, že v enajstem stoletju stal, in kranjski mejni knezi so tam njih poletno prebivališče imeli. Kdaj je konec vzel, se ne ve. Toliko le misli Valvazor, da vojskovodja Jan Vitovic, ko je tako imenovani Turn okoli leta 1435 zažgal, gotovo tudi Pustega grada ni pri miru pustil, in da se, čeravno bi se bilo to zgodilo, vendar ni mogel z rokami nečloveških Turkov prekositi, ki so jo v letu 1473 skoz Kokrsko dolino proti Koroškemu mahali.

			Nevedoma enega žalost obide, če vidi, da tukaj, kjer so pred več stoletji mogočni knezi stanovali, zdaj le še zavoljo velike starosti z zelenim mahom okrašeno kamenje sem ter tja leži. Čudna, skoraj bi rekla grozna tihota, katera tukaj prebiva, je zdaj na mesto nekdanjega, morebiti predrznega veselja stopila, in celo smreke, katerih je že na tem mestu Bog ve koliko v prah padlo, imajo tu dolge sive brade iz mahu, in nam hočejo reči: O človek, če si preveč na ta svet navezan, poglej nas, poglej razvaline, na katerih stojiš, in gotovo bodeš spoznal, da čast in mogočnost tega sveta nič drugega nista kot prazne sanje. Išči veselje v sebi, išči čast v svojih dobrih delih, in ne bodeš take žalostne izglede človeškega »nič« videl!

			Dasiravno mi je obiskanje teh razvalin več takih neveselih misli obudilo, vendar ne bodem tega dneva,

			zavoljo prijetne vesele družbe, v kateri sem k Pustemu gradu šla, nikoli pozabila.





NA GROBU PREŠERNA


			Bila sem na grobu neumrjočega Prešerna, – bila ondi presrečna iz istega občutja, kateri je bil nesreča slavnega pesnika – na strani Lovra. Tresli so se še zadnji zlatotoki na večernem nebu, ko sva stopila na mesto, kjer počiva truplo, v katerem je omagalo blago, od sveta nepoznano, zavrženo srce. Zelena travica pokriva njegovo zapuščeno gomilo. Črn, lesen, reven križec stoji na njej – žalostno znamenje krajnske rodoljubnosti. Celo življenje nesrečnega pevca mi je stopilo pred dušne oči. Črni, slabi križ še zdaj oznanjuje, kako ceni »svet« blago srce, kako bister um, kako plačuje iskrenim rodoljubom. – In stopi tja Lovre, beli pergamentni blokec se kmalu blešči na črnem križu, sledeče besedice je nanj zapisal:

			Dokler živ – si bil nesrečen,

			Mrtev pak si – pevec večen!

			Vila sem jaz nesrečnemu Prešernu iz lepih cvetličic venec. Obesim ga zdaj na leseni križ. Kaka sprememba zdaj! Bila je gomila pred zapuščena – najbolj revna na pokopališču, in zdaj? Venec – dar ljubezni jo kinči! Zdelo se mi je, kakor da bi vse pesmice milega pevca zopet oživele v rožicah.

			In zatonuje sonce v blesku večerne zarje, hladen pihljajček vije čez okinčano gomilo, čudni miris razdihajo

			cvetlice, kakor bi hotele počastiti neumrjočega pevca. Tužno se tresejo travice, žalostno obesijo svoje glavice, kakor da bi hotele solzico milovanja potrositi na gomilo »nesrečnega« – ah, saj mu je »svet« ne daruje.

			Lahka ti zemljica bila, slavni Prešeren! Prestal si ta svet, prestal njegovo nehvaležnost! Tamkaj si zdaj, kjer je duh oproščen teživnih spon, kjer se gleda v neizmerno morje luči in čistosti, kjer te ne more več raniti nehvaležnost sveta!

			Srečen si zdaj!





POPOTNIK


			V lepem gradu, od katerega se že davno nič ne vidi, je grozno bogat vitez prebival. Veliko denarja je za lepšanje svojega gradu dal, ubogim je pa celo malo dobrega storil.

			Nekega dne pride popotnik v ta grad in prosi gospodarja, da bi mu v gradu prenočiti pustil. Vitez to ne dopusti, rekoč: »Moj grad ni krčma.« Zopet popotnik prosi, da bi, preden iz grada gre, vsaj viteza tri reči vprašati smel. Vitez mu reče: »Zakaj ne, le vprašajte, in rad vam bom odgovoril.«

			Popotnik ga vpraša: »Kdo je pred vami v tem gradu prebival?« »Moj oče,« reče vitez. Vpraša dalje popotnik: »Kdo je pred vašim očetom tukaj stanoval?« »Moj ded,« vitez odgovori. »In kdo, mislite, bo za vami tukaj?« »Če bo božja volja, moj sin,« vitez reče.

			»Lejte,« pravi popotnik, »če vsak le eno malo časa v tem gradu prebivate, ste gosti, in vaš grad je v resnici krčma. Nikar toliko denarja na to ne obrnite, vaš grad prav lepo vzaljšati, dajte raje ta denar ubogim, in bodete si večno prebivališče v nebesih zidali.«

			Te besede si je vitez k srcu vzel, je popotnika čez noč pri sebi obdržal, in je za naprej ubogim veliko dobrega storil.

			Lepota tega sveta preide, ali dobrote, katere ubogim storimo, večne ostanejo.





POVRAČILO


			Neki bogat gospod iz mesta, ki enega dne skoz vas domov gre, vidi tam revno ženo, katera zase in za svoje tri otročiče pri bogatem kmetu za prenočevanje prosi. Tisti jo pa s trdosrčnimi besedami od sebe spravi.

			Jokaje gre uboga žena od hiše do hiše naprej, in dobi dobro ženo, katera njo in otročiče v svojo bajtico vzame. Meščan, ki potem ljudi čez trdosrčnega kmeta in dobro ženo vprašuje, sliši, da je on najbogatejši kmet cele vasi, ta pa najbolj ubogim prišteta.

			Kmalu potem začne v hiši bogatega kmeta goreti, in preden so kmeti s polja prišli in gasiti zmogli, je cela hiša tega bogatinca, in z njo tudi živina in kar je v njej bilo, pogorelo, in popred tako bogat mož je zdaj najrevnejši cele vasi postal.

			Hiše drugih kmetov, tudi bajtica uboge žene, so goreti začele. Ali ljudje, ki so zdaj s polja pritekli, so gasiti začeli, in so vsaj nekaj ognja oteli.

			Gospod iz mesta je veliko denarja sam za pogorelce dal, veliko pa tudi pri svojih prijateljih v mestu vkupaj zbral, in je milostljivo ženo, katera je tisto revo k sebi vzela, obilno obdaroval. Skopi mu je pa le nekaj malega dal.





KAKOR BO BOŽJA VOLJA, TAKO PA BO


			Francoski kralj in flandrski knez sta nekdaj se prav hudo vojskovala. V večih bitvah je veliko vojakov kralja pa tudi kneza pobitih bilo, vendar je pa kralj veliko več ljudi zgubil kakor knez. V tistem času sta dva slepca pred mestom Pariz na veliki cesti vsaki dan sedela in ljudi, ki so mimo šli, za kaki dar prosila. Zmeraj sta se od vojske pogovarjala, in eden je trdil, da bo francoski kralj vojsko dobil, drugi pa je to od flandrskega kneza mislil, in zmeraj zraven pristavil: »Kakor bo božja volja, tako pa bo.«

			Nekega dne, ko sta zopet vsak svojo trdila, gre kraljev služabnik mimo njiju in sliši njih govorjenje. Pove potem kralju, kaj je slišal. To kralju dopade, in pošlje zopet služabnika k slepcema in mu zapove, da naj dobro pogleda, kateri za njega in kateri zoper njega govori.

			Nato pusti kralj dva hleba belega kruha speči in v enega deset cekinov dati, v drugega pa nič. Pošlje služabnika z njima k slepcema in mu reče: »Tistemu slepcu, ki reče, da bom vojsko jaz dobil, hleb s cekini daj, onemu pa praznega.«

			Ko se je noč naredila, sta slepca domov šla, in tisti, ki je prazni hleb dobil, je rekel svoji ženi: »Zahvaljen bodi Bog, da nama je danes tako dober kruhek dal.« Začela sta koj jesti, in kmalu ni bilo več kruha videti. Oni pa, ki je kruh s cekini dobil, reče svoji ženi: »Kruh, ki sem ga danes dobil, je dober in iz lepe moke pečen. Prodajva

			ga, gotovo bodeva kake grošiče za njega dobila, saj imam še drugi kruh, ki ni tako dober.«

			Ko sta onadva hlebec snedla, je vprašal slepec svojo ženo, ali ni tudi drugi slepec hleb takega kruha dobil. Žena mu to potrdi in reče ji, da naj gre k slepčevi ženi, in naj še tisti hleb od nje kupi. »Zakaj?« pravi, »takega dobrega kruha ne bodeva kmalu jedla. Ali ga pa nista tudi onadva snedla?« mu odgovori žena.

			Morebiti da se nista upala hleb načeti, ki je bil tako velik in bel. Žena gre potem res k slepcu in vpraša, ali še hleb, katerega je danes dobil, ima? Slepec ga je še imel, in žena ga z veseljem kupi in domov nese. Ko je začela hleb rezati, pade cekin iz njega. Mož, ki ga je slišal pasti, ji reče, da naj le naprej reže, in vseh deset cekinov, ki jih je kralj zapeči pustil, jih je zaporedoma iz hleba padlo. »Lej,« reče veselo slepec, »ali nimam prav, če pravim, da bo tako, kakor bo božja volja.«

			»Bog je hotel, da sem jaz te cekine dobil, in nobeden človek ne bi mogel narediti, da jih jaz ne bi dobil.«

			Kralj drugi dan zopet pošlje služabnika vprašat, kaj se je s hlebcema zgodilo. Ko sta slepca zjutraj na svoje mesto prišla, pravi tisti, ki je hleb kupil, onemu: »Vidiš, da imam jaz prav, če rečem, da bo tako, kakor bo božja volja. Včeraj sem hleb belega kruha kupil, in sem deset cekinov v njem našel.« Drugi slepec pa, ko je to slišal, je mislil, da se mora koj v zemljo pogrezniti, in zavpije: »Res je, ti imaš prav. Tako bo, kakor bo božja volja.«

			Služabnik leti brž h kralju in mu pove, kaj je slišal. Kralj pusti potem slepcema povedati, kaj je s hlebcema narediti pustil. Ta prigodba je kralju in vsem drugim, ki so jo slišali, prav dopadla, in tudi kralj je rekel: »Tako bo, kakor bo božja volja.«





SPRAVA


			Pred malo leti sta dva kmeta k sodniku v nekem gorenjskem mestu prišla. Vpraša ju, kaj da bi hotela. »Lejte,« mu odgovorita, »prišla sva sama sebe tožit. Že veliko let se tako sovraživa, da nama je že obema preveč. Kar eden naredi, drugemu ni prav, če bi še tako dobro in pametno bilo in vsaki le misli, kako bi drugemu kaj škode naredil. Storite z nama, kar hočete, da bo le enkrat konec tega sovraštva.« Od kake take pravde še sodnik svoje dni ni slišal. Torej, enmalo to reč premišljuje in potem oba kmeta v najtemnejšo ječo vkup zapreti ukaže ter jima reče: »Kadar se bodeta sprijaznila, potrkajta na vrata in jaz vaju bodem iz ječe izpustil.«

			Ko sta v ječo prišla, se je vsak v en kot vsedel, in se je v črni zid zagledal. Nobeden ni besedice spregovoril. Čez nekaj časa vrata zaškripljejo in da jima neki človek vsakemu majhen košček črnega kruha in enmalo vode. Vsaki je kruhek molče snedel, in potem zopet jel molčati.

			Morebiti sta začela prijetnosti temne ječe premišljevati, pa ne vem. Tako sta prvi dan molče preživela. Ko ju drugi dan sonce, katero je skoz majhno okence pokukalo, iz spanja zbudi, se je zopet vsaki varoval s kako besedico prelomiti molčanje svojega tovariša. Ali zdelo se jima je, kakor da bi se sovražni zid, kateri ju je ločil, enmalo podirati začel. Čutila sta, da je želodec tako čudno prazen, pa ta občutek je ledeno skorjo, katera je njuni srci obdajala, zmeraj bolj tajal, ali še zmeraj sta molčala.

			Če bi bil tretji dan kdo skoz majhno okence v ječo pogledal, bi bil že videl, da se glavi, kateri sta poprej tako neprenehljivo v zid gledali, zmeraj bolj ena proti drugi obračata in da se oba kmeta enmalo na smeh držita.

			Kmalu sliši sodnik hudo trkanje na vrata tiste ječe, v kateri sta bila kmeta zaprta. Brž hiti gledat, kaj da je, in sliši kmeta, katera vpijeta. »Odprite, odprite, sva se že sprijaznila!« »Ali je res?« vpraša sodnik. »Prav res, le odprite in bodete videli,« mu odgovorita. Sodnik vrata odpre in vidi oba sovražnika, ko se eden drugemu smejeta. »No,« reče sodnik, »če sta zares prijatelja, objemita in poljubita se.« Smejaje se objameta in vesela in prijatelja domov gresta.





II.





OČETOVA KLETEV


			Mogočnost in bogatija celjskih knezov je bila v petnajstem stoletju velika. Njih grad se je mogočno in prevzetno na sivi skali razširjal in se proti oblakom vzdigoval. Trdno je bil zidan, in grom in vihar sta zastonj svojo moč nad debelim zidovjem poskušala.

			Prigodba, katero hočem povedati, se je leta 1454 zgodila, ko je knez Ulrih v tem gradu zapovedoval. Ta knez je bil trdosrčen in hudoben človek, katerega srce ni jok ubogih omečil in kateri ni prošnje svojih podložnih slišal, kateremu nobena pot preslaba in prehudobna ni bila, po kateri bi bil k spolnjenju svojih želja prišel.

			Vidimo nekega dne ubogega kmeta pred hudobnežem stati, kateri ga tako nagovarja: »Imel sem dobro hčerko, lepa je bila kot krasna cvetlica, katero jutranje sonce zbudi, na kateri se bliska srebrna rosa. Pobožna, pohlevna – kinč in veselje mojih starih dni. Ali zginila mi je, in jaz revček ne vem, kam. O, imejte usmiljenje s prošnjo starega očeta, kateri vas za svojega otroka prosi, usmilite se, in povejte mi, ali je res preljuba hčerka pri vas!« Tako prosi stari sivček in bridke solzice se mu po licih vlijo. »O, če vam človeško srce v vaših prsih bije, če vas morejo omečiti prošnje sivega očeta, kateremu je ta hčerka edino blago, edino veselje bila, usmilite se in povejte mi, kje je moj otrok!«

			Grdo in trdosrčno se knez smeji. Se zasmeji tako, da ta smeh kmeta v srce reže, in nesrečni kmet zasliši iz bližnje sobe stokanje in jok svoje hčerke. Od neskončne jeze mu zobje zaškripljejo, srd mu vse njegove ude stresa, hud vihar, katerega je hudobija in trdosrčnost kneza v njegovim srcu tako hitro vnela, mu hoče prsi prepočiti. Z glasom, kateri se je od strašne jeze tresel, mu reče: »Naj grad, v katerem zdaj vi žalost in prošnje sivega starčka zasmehujete, v katerem pravica nič ne velja, v katerem vam stok in jok mojega nedolžnega otroka le enmalo mrzlo srce ne ogreje, naj v razsip pade. Kletev nesrečnega očeta, katerega ste njegovega edinega veselja oropali, naj to debelo zidovje podre in mogočnost celjskih knezov prelomi. Ta grad, kjer zdaj bogastvo, pa tudi trdosrčnost in hudobija prebivata, naj spričuje, kaj očetova kletev zmore. Eden mojega revnega stanu ga bode še enkrat svojega imenoval.«

			Te besede predrage hčerke oropanega očeta so se spolnile. Trdosrčni Ulrih je bil zadnji celjski knez in grad, v katerem so cesarji in kralji snubci knežnih hčer bili, je v letu 1846 kmet za 60 goldinarjev kupil.

			Žalostno zdaj tam razvaline tistega gradu stoje, kjer so bili poprej mogočni knezi, razvaline tistega gradu, v katerem so zapovedovalci čez Štajersko in Krajnsko deželo stanovali, in vsakemu spričujejo, da vse mine.





NEDOLŽNOST IN SILA




			Proti jugu za Kočevskim mestom se raztezajo »Strmske gore«. Iz strašno visoke gosto obraščene skale teh gora še zdaj žalostno blede razvaline dol gledajo. Močni grad je stal v petnajstem stoletju na tem mestu, katerega je Friderik, celjski knez, sezidal, in kateri se je po njem Fridrihstain imenoval.

			Leta 1422 je Frideriku njegova žena umrla, in veliko jih je bilo, ki so ga obdolžili, da je on sam njene smrti kriv. Vzrok tega je bil pa ta: Še ko mu je žena živela, je Friderik enkrat videl krasno Veroniko Dezinsko. Natura je nad to devico vso svojo moč poskusila, da bi jo popolnoma med njene sestrice postavila. Nenavadne, skoraj nadzemeljske lepote je bila, in njena lepa duša je iz krasnih oči sijala, katere so bile zvezdicam enake. Vsaki, ki jo je videl, je rekel, da tako bitje ni za ta svet ustvarjeno, da nežne nožice njene niso ustvarjene, da bi po grdih trnjevih poteh skoz to življenje hodile.

			Friderik jo je videl in plamen njenih oči je iskrico v njegovem srcu zadel, katera je bolj in bolj naraščala in kmalu neugasljivi ogenj postala. Tri leta po tem, ko mu je bila smrt prvo ženo vzela, je njeno mesto lepa Veronika nastopila. Ali to je še bolj sume ljudi potrdilo, še trdneje so mislili, da je Friderik svojo prvo ženo umoril. Tudi Jerman, njegov oče, in njegov svak cesar Sigismund nista bila zadovoljna, da je Friderik lepo Veroniko vzel, in zakaj ne? Ker v njenih žilah ni žlahtna kneževska kri tekla – ker je bila le vitezova hči. Pokliče tedaj cesar Sigismund Friderika k sebi na Ogrsko, ga da tam trdo zvezati in njegovemu očetu zročiti pusti. Ta je pa bil zadosti trdosrčen, ga da zapreti, njegovega premoženja oropati, mu vse gradove vzeti in celo Fridrihstain tako razdejati, da ni kamen na kamnu ostal. Saj v svoji jezi in svojem srdu ni nič boljšega narediti vedel, kakor se nad nedolžnim zidovjem znesti.

			Veronika, katera od brezsrčnega očeta svojega Friderika tudi zase nič boljšega ni upati mogla, je v temni goščavi med divjimi živalmi varstva, zavetja iskati mogla. Z nekimi zvestimi služabniki se je v gosti boršt podala in tam v večnem strahu živela.

			Majhne nožice lepe Veronike, katere so poprej le po mehkih preprogah, po mični travici hodile, sta zdaj trnje in bodeče kamenje velikokrat hudo ranila. Velikokrat se je rdeča kri iz nežnih ročic ulila, katere niso bile navajene od grmovja jagodic trgati in z njimi lakoto in žejo tolažiti. Njeno oko, katero je v gradu tako veselo, tako brezskrbno gledalo, je zdaj v bridkih solzicah plavalo, katere so neprenehoma bleda lica kopale, na katerih so poprej krasne rdeče rožice cvetele. Ni bilo več mehke gorke posteljice, na katero bi se bila Veronika vlegla, njeno vzglavje je bila mrzla zemlja, njena odeja nebo. Od prevelike trudnosti so se ji včasih oči zatisnile, ali njeno spanje ni bilo mirno. Strah in groza, v katerih je vedno živela, je tudi v spanju nista zapustila. Velikokrat je v težkih sanjah bele ročice proti tovarišicam stegovala, in jih milo prosila, naj jo rešijo iz rok neusmiljenega Jermana. In zopet in zopet je le pri njenemu prebujenju svoje težke sanje v resnico spremenjene videla in zopet sta jo strah in groza le dalje v goščavo podila.

			Njeni prijatelji, ki so se bali, da bi Jerman ne zvedel, kje je Veronika, so ji svetovali, naj se v Petan poda. Ona jih uboga in se tam zapreti pusti. Tako je mislila, se bo vendar hudobnim Jermanovim rokam prikriti mogla. Ali hudobija, katera zmeraj čuje, je tudi tu jo najti vedela. Jerman jo pusti zgrabiti in v ječo vreči.

			Čez nekaj časa jo v Celje pripeljejo, da bi tam svojo sodbo slišala. Jerman in Sigismund sta jo namreč zatožila, da je ona Friderika s peklenskimi močmi nase navezala in da je Jermana s strupom s tega sveta spraviti hotela. Ali zopet pravi vzrok k tej tožbi je le bil, da nista mogla pretrpeti, da bi mogočni celjski knez ženo imel, ki mu ni bila ravno rodna. Mislila sta, kakor jih le preveliko še v naših časih misli, da brez grba človek še človek ni. Vedela nista, da so le lepa in dobra dela grb, da le žlahtno srce človeka žlahtni. Strašne velike hudobije sta Veroniko obtožila, ali nedolžnost je bila zmagovalka. Ni jima grb, nista jima imeni »cesar in knez« pomagali, nedolžno Veroniko po pravici nista obsoditi mogla. Ali mogočni le velikokrat ne vpraša, kaj je pravica, kaj krivica. »Sila in oblast« sta besedici, katerih se on posluži, če s pravico tisto doseči ne more, kar bi hotel. Tako je bilo tudi tu.

			Nedolžno Veroniko je pustil Jerman v temno ječo vreči, da bi tam od lakote umrla. Ali še prepočasi mu je bilo to. Ko je zopet enkrat noč svoje zagrinjalo čez zemljo potegnila, sta dva viteza nesrečno Veroniko v valove mimo gradu tekoče reke potopila.





SPITIGNJEV IN VDOVA


			Ogenj krvavega punta razširja svoj paleči žar po cvetočih livadah lepe češke zemlje. Kakor žarni tok, ki se izlije iz razbeljenih prsi ognjene gore in vse požre, kar doseči zmore njegova divja oblast, tako požira strašni punt srečo in življenje marsikaterega Čeha. Stvaritelja vse nesreče pak objema ponosno obzidje visokega, trdnega gradu.

			Prevzetno se širi sivi grad na bledi skali – ali še bolj prevzetno je srce, katero bije v prsih zapovednika tega gradu. Rase in rase njega prevzetnost ter porodi predrznost in pogum. Dovolj je, ko meč in pest le velja. Dosti vzrokov, da se odpove neverni velikaš svojemu gospodarju, Spitignjevu, ki sedi na češkem prestolu, ter vzdigne svoje orožje proti njemu. Enaka predrznost, enaki pogum se preliva v srcu njegovih podložnih. Truma za trumo zapusti ponosno obzidje sivega gradu. Strašni divji pogum ji užiga srce. Čeh zoper Čeha – brat zoper brata – nosi ostro orožje, preliva bratsko kri. Pokončano je polje – nada in hrana kmetovalca, ponosna mesta, prijazne vasi gledajo kakor razvaline strašne zmote človeške. Že je srečo marsikaterega Slavjana osahnil punt, že marsikatero srečno ženo uvil v črno obleko vdove, marsikatero nedolžno dete steguje svoje majhne ročice po očetu – pa njegovo oko je temno, njegova usta so nema – njegovo srce ne bije več.

			Strašna jeza, grozni srd zavre v srcu blagega Spitignjeva, ko sliši, kako nezvest je njegov podložnik, ko sliši, da njegovo hrepenenje po mogočnosti razdrobuje srečo njegovega ljudstva.

			»Ajdmo, brati, rešit svoje brate iz rok prevzetnega velikaša, ki je prelomil zvestobo do svojega gospoda, ki hoče na razvalinah naše sreče si sezidati mogočnost! Ajdmo – kaznujmo nezvestega!« Tako zavpije razsrden Spitignjev. Kmalu se spolni njegova volja. Že so poslani v daljne kraje širne češke zemlje, že so slišali nje zvesti prebivalci njihov glas, ki jih vabi v vojsko, da bi kaznovali nezvestega velikaša. Vsaki prime pogumno za orožje. S solznim očesom se strga sin – oče iz naročja svojih ljubih in gre, kamor ga kliče dolžnost.

			Nebrojna vojska je zbrana pod gradom češkega vojvode Spitignjeva. Veselo se igra urni pihljaj z banderi, ki se zibljejo v čistem zraku, kakor lahke tanke meglice. Vsakemu mladeniču šviga žarni plamen poguma iz jasnih oči, vsakemu močno tolče in kipi srce pod jeklenim oklepom. Pogumno drži roka težko orožje, katero se sveti in bliska, kakor da bi bilo iz svetlih žarkov zlatega sonca skovano. Komaj že čakajo hrabri junaki trenutka, ko bode njih hrabrost treščila prevzetnega sovražnika v pogin.

			Bojna tromba močno zapoje in vojvoda Spitignjev se prikaže na svojem pogumnem belcu. Kakor da bi krasna živalica vedela, kakega junaka da nosi, veselo tepta z močnimi podkvami v tla in se vzpenja kvišku. Vse utihne in zasliši se jasni glas vojvodov: »Vojaki – zvesti brati! Pravica je, za katero gremo v boj. Neustrašni bodite! Bog sam je nje močni branitelj! Le pogumno srce in premagan je vrag! V boj zdaj!«

			Glasno »hura« zadoni. Zopet spreleti glas trombe vrste in vzdigne se vojska. V sredi svojih zvestih vojakov jaha hrabri Spitignjev. Naenkrat se zasliši od daleč glas: »Kje je vojvoda? – O kje je? – Povejte, pustite me k njemu!« Kmalu si do njega predere pot mlada žena. Dva majhna fantička se plašno držita njene obleke. Bledo je njeno obličje, kakor vela bleda rožica, blede njene ustnice – razmršeno se ji usipajo svileni lasje po črni obleki, katera vihra čez njeno postavo. Komaj še diha. Njene noge je ne morejo dalje nesti. Bleda in oslabljena se vrže pred vojvodo, ki jo začuden vpraša, kaj da hoče. Preide nekaj trenutkov, preden pride tresoči glas iz razburjenega srca: »Vzela mi je nemila morivka vse – vse, kar je bila moja sreča, vzela je mojim otrokom očeta – z njim zavetje – branitelja. Slaba brezmočna vdova sem in neusmiljen protivnik me stiska strašno.« Ne ganejo ga prošnje nesrečne vdove – ne solzice nedolžnih otrok.

			»Ah in pomoči nikjer ne dobim! Ah gospod – ti sam zmoreš mene rešiti, ti vzeti mojemu sovražniku moč. O, če ti človeško srce v prsih bije, če občutiš le količkaj muke nesrečne matere, katera vidi nesrečo svojega edinega blaga, svojih otrok – o tak usmili se, pomagaj mi!«

			»Žena! Kako ti čem pomagati, kako zdaj te rešiti nemilega protivnika, ko me sveta dolžnost kliče v boj? Ni mogoče zdaj! Ali hočem ti pomagati, kakor hitro se vrnem iz vojske!« ji reče Spitignjev.

			Bledo kot mladi sneg postane obličje nesrečne vdove. Tresejo se njene roke. Bridke vroče solze lijo iz njenih temnih oči. S slabim glasom izklikne: »O mili bog – tak je tudi zadnji up razdrobljen! Proč zadnja – edina pomoč! O mili – nedolžni otročiči – kmalu vam tudi skrbna majka počiva pod hladno gomilo! O gospod – ali veš, da ti Bog ohrani življenje v vojski, ali veš, da ne bode prepozna tvoja pomoč? Ali ne morejo bridke solze omečiti tvojega srca, katere srce nesrečne matere preliva? O vojvoda, na té se je obračalo tužno srce, pri tebi je edina pomoč! O če te moja nesreča ne gane – o poglej moja otroka! Ali ti ne seže njiju nesreča v globino srca? O usmili se – usmili se!«

			»Usmili se!« odječita mila glaska majhnih fantičkov. »Usmili se!« prosijo štiri majhne ročice. »Usmili se najine ljube matke,« prosijo štirje mili očeski, v katerih se trese svetla solzica. In pretresle so gorke prošnje milo srce blagega vojvode. Glasno zapove: »Stojte!« Skoči s svojega konja. – Osupnjeno ga gledajo vsi vojaki. »Stojte! – Čakajte! Čas je še za sovražnika,« zavpije ginjeni Spitignjev.

			Kmalu po tem sedi na sodišču, zbrani so sodniki krog njega – in ubogi vdovi se je zgodila pravica!

			O kako srečna država, katera ima takega vladarja, ali žalibože malo jih je.

			O da bi naši vladarji hoteli posnemati blagega Spitignjeva!





SODBA BRETISLAVOVA


			Na svojem prestolu v temni sobi je sedel Bretislav, mogočni češki vojvoda. Pri njem je stala ljubonežna vojvodinja Titka in nju so obdajali svetovalci in sodniki. Silno veliko ljudi je vkupaj privrelo sodbo čez nekega hudodelnika slišat. Vse je molčalo, vsak je svoje oči proti vratom obračal, in nepotrpežljivo so že vsi pričakovali, kaj da se bode zgodilo.

			Zdaj se vrata odpro in pred vojvoda pripeljejo starčka, kateremu je potok grenkih solz po zgrbanih licih lil. Temne so mu oči medlele in na njegovem čelu se je hudodelstvo bralo. Strah, morebiti tudi huda vest, sta ga tako prevzela, da so ga slabe noge komaj še nositi zmogle. Ostro zdaj vojvoda tako govoriti jame: »Pristopi bliže, ti gad, ki sem ga sam izredil, ti nehvaležna duša, ki moje dobrote tako slabo plačuješ. Sliši zdaj, kaj tisti zasluži, ki svoje hudobne roke po življenju svojega gospoda stegne!« Stari dvorjan, kateremu je čudni glas v prsih rekel: »Glej, ti si tisti!«, je bledeti začel.

			Tiho je bilo, kakor da bi žive duše v sobi ne bilo. Svetovalci in sodniki so tiho vkup šepetali, in zdaj se v celi sobi le en glas zasliši: »Kdor se predrzne svoje roke po življenju gospoda stegniti, naj svojo glavo pod rabljev meč položi!« Ali milosrčni vojvoda povzame: »Ne tako, čeravno bi ti še veliko hujšo kazen zaslužil. Da bodeš spoznal, da mi je tvoja siva glava, da mi je breme let, pod katerim se tvoje truplo vklanja, sveto, naj ti bo

			kazen pomanjšana! Z odsekanimi rokami, s slabim oblačilom moraš zapustiti domovino, in nikdar več naj tvoje oko krajev ne gleda, kjer si ti nehvaležnik dobrote svojega gospoda vžival, ali le preslabo povračal.«

			Že se množica na dve strani loči, že se skoz njo pot naredi, po kateri so sivega hudobneža k morišču, k spolnjenju sodbe peljali. Kar pridere skoz množico ljudi mladenič, lepi mladenič, kateremu so rožce mladosti na licih cvetele. Rije skoz ljudi in prispe do prestola vojvodovega. Tu se zažene na drage mehke preproge, in v strašni naglosti proti vojvodu obrnjen te besede govori: »Mogočni vojvoda še zmeraj je bila pravica, za katero si se ti na tem mestu potegoval, še vselej si ti krivico in hudobijo hudo kaznoval, bodi tudi zdaj pravični vojvoda in spolni mi mojo prošnjo. Vneta lica, tresoči glas, s katerim jaz te besede govorim, naj ti kažejo, kako grdo in gnusobno se mi delo hudobnega očeta zdi. Nisem tu, da bi te milost in usmiljenje prosil. Ali da bodem vnukom spričeval, kako zaničujem, kako sovražim svojega hudobnega očeta, privoli mi, da mu jaz sam roke odsekati smem!«

			Ne da se popisati, kaj so vsi čutili, ki so strašne besede sina slišali. Neizrečena groza, strašni stud sta vsem pričujočim jezik ohromila. Starega sivčka so te besede kakor strela na tla pobile. Tihe bridke solzice so se iz lepih oči vojvodinje ulile, katera je bila tudi priča grdih nečloveških besed. Kakor je nenavadna tihota v naravi predhodnica hudega viharja, tako je tudi vojvoda nekaj časa ostrmljen in tih tu stal. Ali neskončna jeza, ki se mu je v prsih kuhala, grozoviti srd in neizrečena divjost, ki sta mu ude pretresala, sta si kmalu pot predrla, in zavpije nad mladim hudobnežem: »Katero nečloveško kamnito srce imaš v prsih, katera divja zver ti je bila mati, kateri pekel te je izvrgel, da moreš take besede izgovoriti, take nečloveške besede, da srce vsakemu, ki jih sliši, ostrmi. O ti peklenski malopridnež! Pač si vreden sin tvojega hudobnega očeta. Vzemi ga, opravi rabljevo delo nad njim, saj bodeta morebiti ti in tvoj oče edini izgled take neizrečene hudobije in malopridnosti!«

			Vleče sin svojega od strahu napol mrtvega očeta na morišče in čez malo časa pride – sam nazaj. Njegov meč, katerega je v svoji desnici držal, se je še kadil od gorke krvi njegovega očeta, in v drugi roki je držal odsekano levico svojega očeta, katero je tako pred vojvodo vrgel, da se je kri krog in krog zaškropila. Od groze, od neizrečenega strahu so vsi ostrmeli zavolj hudobije in brezdušnosti mladega sina, in vojvoda, kateri se že od jeze in srda skoraj več ni zavedal, skoči s prestola, in z enim mahom svojega ostrega meča mladeniča na tla pobije. – Nema smrt ga je v svoje naročje stisnila. – Ko se je njegov plašč nazaj pripognil, se je videlo, da je mrzlo jeklo tudi mladeniču odsekalo levo roko.





LEP IZGLED LJUBEZNI DO SOVRAŽNIKOV


			Nemčija si je okoli leta 1314 dva poglavarja izvolila. Eden teh dveh je bil Miroslav I., lep avstrijski vojvoda, drugi pa vojvoda Ljudevit Bavarski. Tudi v domačiji Wilhelma Tella sta bili dve stranki. Plemenitaši so z Miroslavom potegnili in svobodna mesta: Švic, Uri, Untervalden, Cirih, Bern in Soloturn se niso hotela Avstrijancu vklanjati, ker jim je še zmeraj krvava sodba po ušesih donela in še niso pozabili svojega slavnega in pogumnega rojaka Tella.

			Miroslavov brat, Lavoslav I, avstrijanski vojvoda, se je tri dolga leta s Soloturnjani bojeval, ki tudi niso hoteli njegovega brata za svojega gospoda spoznati. V letu 1318 obsede njih mesto in en del njegove armade je bil onkraj reke, katera podnožje tega mesta opera. Edina zveza med tem delom armade in onim, kateri je bil v mestu, je bil most čez to reko.

			Zelo je že Soloturnjanom predlo in že so se videli kakor podložne avstrijanskega vojvode, že so videli prejšnje neusmiljene avstrijanske nastojnike iz temnih grobov vstati in s ponovljeno trdosrčnostjo zopet denarje in blago od meščanov terjati. Medtem pa je začela reka od neprenehnega deževanja bolj in bolj naraščati, valovi so kamenje in bližnje grmovje s seboj pobrali, že drevesa je razkačena voda s koreninami iz zemlje trgala, in z velikim šumom in ropotom je val izročal valu svoj rop.

			Z neizrečeno skrbjo in velikim strahom se je Lavoslav z vsemi svojimi vojaki zmeraj na most oziral, katerega bruna so pod strašno močjo srdite vode ječala. Zakaj s podrtim mostom bi bila mogla vsa zveza med njegovo armado nehati. Pusti slabi most s kamenjem otežiti in silno veliko vojakov ga zoper deročo vodo brani. Obup vsakemu še da zadnji strašni pogum, vsaki še zadnjikrat poskusi svojo moč grozoviti sili reke zoperstaviti. Ali kakor da bi vodo ta upor še bolj zjezil, še bolj razkačil, rije z neizrečeno močjo – en pok en tresk, in most in vojaki ležijo v šumečih valovih. Ali zdaj je bilo pozabljeno vse sovraštvo. Kakor da bi srdita voda njih brate, njih najljubše prijatelje požreti hotela, s tako naglostjo se vržejo Soloturnjani v deroče valove. Neutrudljivo se tu bojujejo z vodo, in ne jenjajo pred, dokler niso poprejšnji sovražniki mrzlemu grobu oteti. Kako se zdaj sprimejo protivniki! Tu leži na pol mrtvi vojak, in s kako ljubeznijo, s kako neutrudljivostjo si prizadeva prejšnji sovražnik ga zopet k življenju zbuditi! Tam zopet eden svojo suho obleko prinese in oblači z njo vojaka, katerega je iz vode potegnil. Zopet na drugem mestu eden vojake z gorkimi jedili krepča. In glej, tam pa se prejšnja sovražnika objemata in si večno ljubezen obljubita. Gotovo angelci nad oblaki so se mogli veseliti nad tako ljubeznijo med sovražniki!

			Drugo jutro so bili ti vojaki že s svojimi brati onstran reke – združeni – žlahtnosrčni Soloturnjani so jih Lavoslavu nazaj poslali. Ali ta je iz veselja rekel: »Velikodušnost in blagočutje Soloturnjanov me je premagalo!« Vojska je bila končana. Za večni spomin na to prigodbo je dal Lavoslav Soloturnjanom svojo zastavo.

			O, da bi bilo zdaj v naših časih več takih izgledov, pač bi bil potem naš svet raj, v katerem le angelci prebivajo!





KATARINA, RUSKA CARICA


			Gostodimne megle se valijo nekega dne iz poslopij Mariengrada, liflanskega mesta. Krvavo jih barva ogenj, ki se čez hiše izliva, in rdeči obok visokega neba je znamenje, da nemili ogenj po Mariengradu divja.

			Strašni ropot oznanjuje zaporedoma, da se je kako poslopje vdati moralo njegovi grozoviti sili. Obupno vpijejo prebivalci nesrečnega mesta in si prizadevajo vsaj nekaj strašnemu plamenu oteti. Ali zastonj. Neusmiljeno ta vse požira in kar moč nemilega ognja storiti ne more, to storijo človeške roke. S strašnim srdom Rusi pomagajo grozovitemu plamenu. Vzrok tega je bil pa ta.

			Peter Veliki, ruski car, je na eni vojski zoper Švede tudi Mariengrad obsedel. Ni dolgo in – v njegovih rokah je mesto. Ali naenkrat zasveti iz nekega poslopja rdeči plamen. Rusom se zdi, da so Švedi nalašč Mariengrad zažgali in to vžge v njih prsih tako grozovito jezo in strašni srd, da Mariengrad razdenejo in njegove prebivalce kakor sužnje s seboj peljejo.

			Med svojimi vojskovodji sedi car Peter. Njegove žive oči pregledujejo njihove vrste in zadovoljno smehljaje se z njimi pogovarja. Njegov obraz kaže vsakemu jasen in bister um. V njegovih očeh gori živi plamen blagega srca, ki plameni za vse dobro, ki gori za srečo njegovega ljudstva.

			Kar stopi v njih sredo neka mlada deklica, tudi ena nesrečnih liflank, ki so svoj dom zapustile in kakor jetnice carju in vojskovodjem streči morale. Šestnajstkrat je šele lepa Marta videla drevje zeleneti in z vso svojo milino in krasoto jo njena mladost kinči. Njena rdeča usteca so zmeraj kazala, da je njeno blago srčece veselo. Iz njenega leskečega očesa je sijal žar nenavadnega bistrega uma ali milo vendar je bilo zrcalo njene lepe dušice. Kakor navezane so oči mladega carja na ljubeznivo Marto, ki njemu in vojskovodjem jedila ponuja. Njegovo bistro oko bere njeno dušico. Prijazno jo nagovori. Kar mu je oko povedalo, mu zdaj nje umni govor še bolj potrdi. Videl je, da nenavadne dušne lastnosti sicer revna Marta svoje imenovati more. Čutil je, da vsako besedo ona iz njegovega srca govori, da vse to čuti, kar njegovo srce napolnjuje, in – ljubil jo je. Njegovo žlahtno srce ni videlo revnosti mlade Marte, ni iskalo lastnosti telesa in roda – le njeno lepo dušo je videlo. Ne trpi več dolgo in uboga Marta je – Katarina, mogočna ruska carica. Ali vredna je bila tudi tega.

			Leto se steka za letom in car Peter se pripravlja na vojsko zoper Turke. Tugo vrže ta glas v prsi mlade carice. Se od svojega ljubega Petra ločiti – ne more – ne sme si to misliti. Njeno žalostno srce se izlije v gorke solzice, katere perejo njeno mlado lice.

			Ali naenkrat solzni studenček usahne, sonce vesele nade ga je posušilo, katero zasije na njenem obrazu. Kmalu je zvesta Katarina pri svojem dragem soprogu in z milim glaskom ga prosi, da naj ji prepusti, da sme z njim nevarnosti vojske deliti. Zarja veselja se izlije čez njeno lice, ko ji ta, ganjen od take ljubezni, svoje privoljenje da.

			Kmalu se vzdigne carjeva armada. Že šumijo dereči valovi širokega Pruta za hrbtom carske armade. Že pozdravijo Rusi Sase od daleč. Kar jih iznenada obsujejo Turki od ene in Tatari od druge strani. V strašni stiski je car. Za hrbtom mu žugajo bobneči valovi, da naj se nikar mednje ne spusti. Gotovo bi bil med njimi hladno smrt srečal. In na obeh straneh stojita kakor dva krvoloka Turk in Tatar in hrepenita po ruski krvi. Petkrat večja je njuna množica kakor ruska. Kaj drugega tedaj čaka hrabrega Petra kakor strašna sužnost? Kri mu zastane v žilah, ko le misli na to. Ali strašno mu divja po prsih in možganih. Obupano se zapre v svoj šotor in ostro zapove, da ga nobeden motiti ne sme.

			Ali ljubezen ne pozna nobenega upora. Katarina, carjeva zvesta žena, čuti z njim vse muke, katere mu srce trgajo pri misli na izgubo. Ali njen duh se ne šibi pod bremenom bridke žalosti. Trdna ostane in z jasnim očesom gleda v prihodnost, išče rešitve. In ne išče je zastonj. Misel, da naj bi se turški vezir z darili pridobil, ji prepodi vso temo iz njenega srca. K njenemu ljubemu Petru jo vleče, da bi tudi njemu to oznanila, kar njeno srce z upom navdaja, da bi tudi njega obupa otela. Pa zaprta so vrata. Z močjo, katero ji le neskončna ljubezen dati zmore, si pot do njega naredi. Ali strašna jo čaka. Peter, njen ljubi Peter leži kakor mrtev na tleh. Strašna božjast mu ude krivi. Strah prešine ostrmelo Katarino. Ali ne za dolgo. Srečna je zopet. Prizadeva si svojega dragega soproga naročju nemile smrti oteti. Njena goreča ljubezen mu zopet iskro življenja vžge, njena nežna skrb mu odpre zaprte oči. Globoko izdihne car in »živ – živ je!« zavpije ali bolje zauka vesela Katarina, njegova rešiteljka.

			Veselje in nada se zdaj z vsako besedo blage Katarine zlivata v tužno in obupano srce njenega Petra. Srčnost njegove žene ga krepi in hrabri, zopet upa, upa, da ne bode Turk premagalec, ko mu Katarina reče, da ona rešitev ve. Kakor bolnik hladivni lek pije tako rekoč vsako besedico z njenih ustnic, tako jo posluša. Ali ko sliši, da le dragocena darila ga zmorejo rešiti, se njegova glava zopet tužno pobesi in žalostno izdihne: »Ah, kje, kje jih vzeti?« – »Tu, tu,« zavpije z bliskečim očesom Katarina in razpne leskeče zapestnice na nežnih ročicah. »Tu –« in bisere kot grahe velike z vratka vzame. Prstane, kakor da bi bilo samo sonce v njih vkovano, sname s prstov in jih vrže pred ostrmelega carja. »In tukaj, tukaj moja dragocena kožuhovina. Vzemi jo, reši sebe in armado. In zdaj zdaj, ko sem dala prazno zlato, mi srce širi, mi povišuje zavest, da sem tvoja. Ali tvoja, vsa tvoja – naj bo tudi ljubezen mojega blagega Petra – moj edini kinč in kras!«

			»O moja draga, neskončno draga žena!« – To so edine besede, katere si pot predero iz prepolnega, presrečnega srca veselega carja. Vroča solzica, ki pade na njeno belo ročico, ji je preobilni plat.

			Blagosrčnost tiste Katarine, ki je pred malo leti kakor uboga sužnja carju stregla, zdaj reši njega in njegovo armado. Z dragocenostmi blage carice obdarovani vezir se pomiri z Rusi. In ko bela neusmiljenka velikemu in mogočnemu carju oči zatisne, kinča svetla krona Katarinino ponosno glavico, njene nežne ročice držijo žezlo velikega in silnega ruskega carstva.

			Pač, resnične so besede učenika narodov: »Kako nezapopadljivi so njegovi sklepi, kako nepresledljiva njegova pota!« –





POLJSKI RODOLJUB


			Domovina! Ah, mila domovina! Kdaj bo tebi dan prostosti zasijal! To so bile besede nesrečnega Poljaka, kateremu je Večni žarno srce v prsi položil, katero je le po prostosti hrepenelo – ah, zastonj hrepenelo. Velikokrat je sedel na bregu šumeče vodice, žarno sonce je pošiljalo svoje zlate žarke na njega – kmalu se je slišal mili mili glas, s katerim se je nesrečni svobodoželjni Poljak z valovi pogovarjal. Ali zopet zdaj utihne, ko sliši veselo žvrgolenje ptičic, katere so se na zelenih vejičicah gibale in se prosto v čisti zrak višje in višje vzdigovale. Prepolno mu je to njegovo srce naredilo. »Ah, ptičice,« reče, »kako srečne ste ve! Ve ste kraljice zraka, ve ste proste in jaz – ah, globoko moram pokopati občut, da sem tudi jaz za prostost ustvarjen.«

			Zdaj obrne svoje solzne oči proti nebu, in reče: »Žarno sonce, ah, kdaj bodeš ti veselo na moje brate zasijalo? Vi logi, vi boršti, o kdaj boste vi poslušali veselice mojih »prostih« bratov? Ah nemila črna zemlja bo pred moje in mojih bratov trupla pokrivala, preden pa bom jaz uslišan! O ve skale, poslušajte moje goreče prošnje, razpočite se in vzemite me v svoje hladno naročje, da mi bode to hladilo za pekoče rane mojega srca!« Debele grenke solzice so padale pri tem iz njegovih oči na črno zemljico. In zopet, ko je zvečer bleda luna izza gore priplavala in tisoč in tisoč zvezdic okoli sebe poklicala, je izročal njej svoje tožbe, je pri hladnem vetriču hladilo svojega srca iskal. Ali zastonj. Obup mu srce objeti hoče, njegovo vroče srce se izlije v grmeče pesmice. Struna njegovih gusel, katere so bile vedno njegove spremljevalke, se hoče razpočiti, s tako iskrenostjo, s takim navdušenjem jo pri petju ubira. Ali kmalu so bili logi tihi in zapuščeni, niso več jih žalostno tužne pesmi nesrečnega Poljaka ogovarjale. – Temna ječa je poslušala njegove pesmi: »Svoboda, svoboda, ti hčerka nebes, o da bi ti še meni kdaj zableščala!« je njegovo vedno prepevanje bilo. Niso mu mogle spone, v katerih je medlel, besede vkleniti. Še zmeraj je ravno tisto za svobodo vneto srce mu v prsih tolklo, še zmeraj je obžaloval sužnost svojih bratov, še zmeraj enako po svitu svobode hrepenel. Kar iznenada usliši Večni njegovo gorko molitev.

			Zarja, ki se je leta 1848 čez Avstrijo izlila, je zasijala tudi v ječo, kjer je Poljak zdihoval. Mila gorkota mladega sončka »svobode« je tudi okove njegove odtajala.

			Bil je veliki zbor vseh Slavjanov v Beču. Namestniki vseh slavjanskih narodov se pozdravijo kakor sinovi ene majke, kakor vrhi ene mogočne lipe, katera zdaj brezskrbno svojo glavo proti oblakom vzdigovati sme. Vsakemu srce višje kipi, ko sliši mile in vendar tako krepke glase slavjanskega – maternega jezika.

			Vse je navdušeno. Kar stopi sredi iskrenih Slavjanov neki slepi mož, ki se na svojega tovariša opira. Pogled na njega vsakega pričujočega prevzame, ker je na njegovih bledih licih bridko trpljenje zaznamovano bilo, katero je življenje tega nesrečnika greniti moglo. Kdo je? – Nesrečni Poljak, katerega je dolga ječa sreče oropala krasoto stvarjenja gledati, kateremu je usoda odločila le znotrajno življenje živeti, ne več svet in kar je krasnega na njem gledati.

			Ko zasliši glase svojega maternega jezika, se vzdigne njegova glava, kakor da bi še mogel gledati svoje brate, svoje rojake, obrne zdaj svoje slepe oči na zbrane Slavjane.

			Vse strmi na njega. V njegovem obrazu so se vsi občutki bleščali, ki so mu srce napolnjevali. In zdaj povzame besedo s tisto krepostjo in iskrenostjo, katera je njegovemu narodu lastnina. Zmeraj krepkejši je njegov glas – gromeča harmonija je bil nazadnje njegov govor.

			Vsaki je čutil v tistem trenutku, kaj da je občut svobode v človeškem srcu in da ga tudi ječa ne more vkleniti.





SLAVJANSKI MUČENIK


			Glas »svoboda« leta 1848 v Avstriji zadoni. Svobode plamen užiga avstrijanske narode. Kakor iz dolgega spanja jih njeni žar prebudi. Ali prečudna je svetloba za nenavajene oči. Svoboda je beseda, ki možgane Madžarov in Taljancev užiga, ki njih pesti krepi, da jih vzdignejo zoper svojega cesarja. Ni bila več sveta beseda »svoboda«, saj ji je gorka kri madžarska, ki se od njihovih mečev kadi.

			Ali tam, kjer je zibelka slavjanskega naroda, tam, kjer sive Tatre v nebo gledajo, tam je plamen svobode še plamen bil, in mlado blago srce enega mladeniča mu je bilo čisti oltar, na katerem je silno, silno gorel. Čutil in videl je Vilko Šulek, da je tromba svobode tudi velikanskemu ali dolgo zatrtemu narodu Slavjanov zadonela. Videl, da tudi majka Slava sme zdaj svoje sinke pokazati, da se tudi ti zdaj gibati smejo. Goreča ljubezen do

			svoje mile domovine napolnjuje njegovo blago srce. Jasno luč je Večni v njegovi glavici prižgal, ki je le za ljubljeno Slavo gorela. Morje blagih občutkov mu je v srce ulil, katerih vsaka kapljica se le za drago majko Slavo preliva, ki le ven, ven na beli dan hrepeni. Vsak pogled njegovih bliskajočih oči, vsaka beseda njegovih ust to priča. Celo svoje bitje posveti le svojim zatrtim bratom, le svoji mogočni Slavi.

			Ni ga trpelo v Pešti, kjer je njegov um iz studenca učenosti zajemal – ni ga trpelo med ljudmi, ki niso zastopili svete besede »svoboda«, pri katerih je ogenj punta vse blago občutje upepelil. V njegovo domovino, k njegovim dragim bratom ga je drvilo, ki so kot on za svobodo goreli, ali zvesti bili svojemu cesarju. Sočutne duše tam najde, ki z njim sklep dele, zadnjo svojo sapico le za »Slavo« sopsti, zadnji svoj dihljaj še za tistega dihati, ki je majki Slavi njen mogočni prestol zopet dal, katerega terjati sme.

			Z žarno besedo, katera se kakor reka iz njegovega čutopolnega srca vliva, budi svoje brate, jih navdihuje z ljubeznijo do drage domovine. Veselo primejo za orožje, da bi branili svoj dom zoper Košutovce, ko so medtem si eno nečloveško delo na drugo nakladali in svoje bridke meče v hrabro kri Slavjanov močili. Divje in neusmiljeno so delali ti z Avstrijanci, da je groza prešinila srce vsakega, ki je slišal njih divjost in nečloveštvo. V vsakem selu so bile vislice in obeševalci, ki so z neusmiljeno roko življenje tistih končevali, ki so se za dom in cesarja bojevali. Ali le z večnim pogumom to za pravico plamenečega Šuleka vnema. Hrabro in junaško se bojuje zoper sovražne Madžare. Ne boji se smrti. Saj bi bila sladka za dom in cesarja.

			Goreče, kakor da bi bilo v krvi hrabrih Slovakov barvano, se pokaže nekega jutra sonce Fraštaku. Ali temni črni oblaki pokrivajo obnebje. Jesenski veter piska svojo žalostno pesem v rumenkastem listju umirajočega drevja in črne oblake po nebu podi. Zdaj se prikaže truma vojakov, ki peljejo nekega mladeniča. Njegove ustnice so zaprte in neme. Ali neprestrašeno gledajo njegove žive oči izpod čela, na katerem sveti mir nedolžnosti kraljuje. Bleda so sicer njegova lica, ali krepko koraka s svojimi spremljevalci naprej. Divje dolge berke skrivajo nečloveški posmeh, ki je izraz občutkov, ki v tem trenutku njegovo srce napolnjujejo. Z neusmiljenimi besedami naganjajo mladeniča, ter mu kažejo – vislice, katere ga čakajo. Na njegovi strani gre njegov prijatelj, kateremu je ravno tista smrt namenjena kakor nesrečnemu Vilku. Ali tudi ta je nem kakor siva skala.

			Zdaj prispejo do vislic. Mrzla rosa stopi na bledo čelo nesrečnega Vilka. Ali kmalu spodi tudi zadnjo mrvico strahu iz svojega srca. Kakor da bi mu bilo samo sonce svojo luč posodilo, tako se bliskajo in svetijo njegove oči.

			Neprestrašeno in pogumno se njegova glava vzdigne.

			Tako se sveti njegov obraz, kakor da bi se bili vsi občutki njegovega srca po njem razlili, in proti strmečemu ljudstvu obrnivši se reče: »Zakaj tako bled, dragi bratec? Zakaj pretresa strah tvoje žile? O nikar tega! Misli, da majka Slava z milim posmehom zdaj na zvestega sinka gleda! – O, kako rad bi svoje predrage starše še zadnjikrat na svoje vroče srce pritisnil, kako rad jim še enkrat povedal, da sem bil zvest – zvest do smrti svojemu narodu. Ali – ni dano! Kmalu bo moje srce molčalo, kmalu moja duša pri Večnemu – z Bogom! Dragi starši, zadnjikrat sprejmite pozdrav svojega sinka! In vi urni vetrovi, nesite moj zadnji glas milim rojakom, nesite jim besede umirajočega Slavjana! Naj jih moja smrt navduši, naj jim zbuja v blagem srcu ljubezen do mogočne Slave, naj tudi njim ne bo preveč svojo kri za njeno slavo dati! Potem bo velika in mogočna matka vesela svoje zveste sinove v svoje naročje stisnila. – Njeni blagoslov bo strl okove, kateri jih še težijo, da bodo vsi združeni zopet v silni in velikanski narod!«

			Ne mine veliko trenutkov in – Vilko je trd in nem. In vzdigne se strašna burja in nese žarne besede umrlega kakor majhne plamičice naprej, in v srcu marsikaterega Slavjana so zbudile neugasljivo ljubezen do svojega naroda – do mogočne matere Slave.





MOČ VESTI


			Kumska nedelja je. Trume pobožnih se valijo na Kumsko goro, da bi tam svojo hvalo, svoje prošnje izročili Večnemu, izročili devici sveti Neži. Lepi Majar, daljna Hrvatija, cela dolenjska stran, bela in suha krajina pošljejo svoje prebivalce na visoki sveti Kum.

			Sveto občutje objema srca na goro hitečih ljudi. Toda so tudi hudobne duše med njimi, katerih ni vodila pobožnost na goro, katerim pod zagrinjalom hinavske pobožnosti in svetosti črno hudobno srce bije. S takim srcem gre tudi neki Krečar med trumo pobožnih. Divje in čudno se mu blisketajo majhne oči izpod črnih obrvi, njegovi lasje mu zmršeno mahajo po ogorelem vratu, njegove ustnice so zaprte, in le včasih prešine zlobni posmeh njegov obraz kakor hitra strela temno nebo. Z neko grozo se vsak odmika od njega, čeravno ne ve, zakaj. Saj mu nobeden ne more očitati kakega hudodelstva, saj nobenemu ni nič hudega storil, saj se je zmeraj krščansko zadržal. Ali vendar – vendar se nobeden ne mara z njim pečati, vsak je vesel, če more daleč od njega biti. Čudna je bila ta slutnja. Ali še bolj čudne reči bi bil videl, ako bi bilo človeku mogoče pogledati vse skrivnosti njegovega srca. Videl bi bil, da ga ni pobožnost, ampak le želja po tujem blagu gnala v Kumsko svetišče. Že kleče nebrojne trume v cerkvi svete Neže in časte Vsemogočnega, že kliče veličastno donenje zvonov kristjane k službi božji.

			Tudi Krečar stopi v krasno okinčano cerkev. Ali ne vzdiguje se njegovo srce v presveta nebesa. Temni pogled njegovih oči je navezan na skalnata tla, črne misli mu po možganih divjajo, strašni občutki mu objemajo spačeno srce. Kar stopi duhoven na leco. »Sreča, pravičnih in nesreča krivičnih« je predmet njegovega govora, kateri se izliva iz njegovega srca, zdaj kakor miložuboreči studenček, zdaj kakor peneči valovi razkačene reke. Marsikatero srce se ogreje, marsikatero oko se topi v grenkih solzicah. In ko se srebrnolasa glava sivega starčka proti nebesom vzdigne, ko kliče srečo in blagoslov božji nad pravične in strašno žuga z božjo pravico krivičnim, se oči vseh pričujočih vzdignejo z njim v nebo ter se posujejo z mokrimi biseri. Tudi ledeno skorjo zlobnega srca nesrečnega Krečarja prederejo milokrepke besede sivega duhovna. Njegovo srce se taja in pri živem Bogu obljubi, da neče nikdar več svojih rok stegniti po tujem blagu.

			In zopet donijo zvonovi. Kakor da bi se roj drobnih čebelic iz tropa razsul in razletel na vse strani, tako se vsuje množica iz veže božje. Vse hiti na svoj dom. Truma za trumo dere čez pečine in skaline strme Kumske gore in se zgubi med zelenim grmovjem in visoko vrhastim drevjem. Zamišljen ostane Krečar sam v svetišču. Misli in misli na besede starega duhovna. Ne more jih pregnati iz srca. Zmeraj sliši glas še, ki je pravičnim večno srečo obetal, živo kazal strašno božjo pravico. Tudi hudobija preveč že objema njegovo srce, že je sirota preveč nje suženj postal.

			Kmalu sedi pod lipo pri žvenkočih kozarcih in se na tihem tolaži, da morda niso besede resnične, katere je slišal iz ust sivega starčka. Že se je sonce nagnilo, da bi v svojo zlato posteljico plavalo, že se trese mila večernica na nebeškem oboku in Krečar še sedi pri bokalu. Kadar pa temni hudobni mrak pade na hladno zemljico, zapusti hudobni Krečar Kumsko goro. Urni veter podi sive oblake čez temno nebo, eden se drugega sprime in kmalu ne vidi oko nobene zvezdice več. Krečar jo maha urnih nog z visoke gore. Strme pečine, sive skale se mu zdijo kakor grozoviti velikani, ki mu žugajo, da krivičnega res čaka kazen božje pravice. Žalostno gre dalje in sliši, kako pokajo vrhi visokih dreves pred silo viharja. Silno bije njegovo srce. Vest se mu zopet zbujati jame. Zdaj pokuka bleda luna za hip iz temnih oblakov in pred njim stoji strašna pošast in steguje proti njemu svoje suhe roke. Bilo je – suho drevo, čigar veje sta huda vest in ogreta domišljija v velikanske roke prestvarili.

			Ko zagleda pošast, ki po njem steguje svoje strašne roke, mu huda vest s ponovljeno močjo začne divjati v osrčju. Divja goščava mu je strašna. Že se zopet vzdiguje sklep in obljuba v njegovem srcu, da hoče pustiti strašno krivično življenje; kar se z gore pridšemu Svibenska cerkev zabliska in – pozabljeni so vsi sklepi, pozabljen strah in groza temne noči. Želja, da bi tu svojo srečo poskusil, zamoti, zaduši vse boljše občutke v srcu njegovem. Zrakovi so mirni. Luna in njene sestrice gledajo zopet milo na črno zemljico. Konec je groze in v Krečarju vest – potihne. Kmalu najde pri oknu pot do svetišča. Ali kadar se ravno hoče vzdigniti, da bi skoz okno v cerkev planil, mu zopet velika groza tako srce objame, da ne more – ne more v hišo nebeškega kralja. Še enkrat zbere vso svojo srčnost, skoči in v veličastni cerkvi je. Tužno in grozno mu jek odmeva, ko hodi po cerkvi. Vsaka stopinja mu je nož v srce, tako ga peče huda vest. Ali premaga jo vendar. Že ležijo zlate in srebrne posode tam na kupu, dragocena oblačila, z zlatom obšiti prti, vse je zmetano v en kot, in še zmeraj hodi Krečar po cerkvi in ropa. Zdaj pride k podobi majke božje. Srebrna lampa pošilja le slabo svetlobico krog sebe. V njenem svitu se zablešči čisto zlato, s katerim je ogrinjalce posejano, katero podobo zakriva. Zagledavši ga, reče ropar predrzno: »Ne potrebuješ tega, meni se bode bolje prileglo.« Njegove roke se stegujejo proti podobi, potegnejo ogrinjalce – ali v tistem trenutku bliskne svetloba iz svetilne lampice na podobo Kraljice nebes in zemlje. Premilo, prenebeško se ozre na hudobneža. Mili pogledek na njegove roke.

			Njegove roke se tresejo, njegove noge slabijo – mili pogledek matere božje mu seže v globino srca. Kakor da bi mu za hrbtom gorelo, s tako naglostjo dere k oknu. Zadnjo moč še zbere, in groze prevzet pade na zemljico. Ves rop v cerkvi ostane. Pred cerkvijo je hudobni Krečar, črno zemljico napajajo grenke solze njegovih oči. Ropar kleči in poskuša moliti. Kakor grozoviti vihar se oglaša ranjena vest. V goščavo hiti ali le novi strahovi, nova groza ga ondi čaka. Siva sova pošilja svoj grozodoneči glas v grozno tiho noč. Strašno mu šumi nje glas po ušesih, misli, da ga pred sodbo Večnega kliče. Čudno mu migajo visoka drevesa. Sive skale in blede pečine vidi oprezati se pred seboj, da bi ga požrle. Tako divja noč in dan po strašni goščavi. Nikjer ne najde miru, nikjer tolažila za strašno prebujeno vest. Mili pogled majke božje se mu živo vraste v srce. Vedno vedno mu je pred očmi in mu pretresa ubogo srce. Neprenehoma ga podi naprej čez plan in goščavo. Včasih se mu enmalo umiri njegovo nesrečno srce, misli na neskončno milost božjo. Ali le močnejše, grozovitejše se zbudi potem vest, in obupno se vrže na črno zemljo in vpije tja v tiho noč. Nikjer ne najde miru, dokler ne sprejme zaslužene kazni.

			Nekega dne pride skoz temno goščavo. Sonce pripeka na zemljo, da žalostno rožice svoje glavice obesijo. Ne gane se ne peresce na drevju in tičice tužno potihnejo. Grozna tihota prebiva v naravi. Ali kmalu se vidi, kaj da je oznanjevala. Črni temni oblaki se zbirajo na neskončnem obnebju, se širijo in strašno hitro drvijo iz enega kraja do drugega. Sonce zgine iz celega obzorja. Od daleč se sliši strašno gromenje. Zmeraj bliže prihaja gromenje. Kakor ognjene šibe švigajo urne strele zdaj tu zdaj tam po črnem obnebju. Gromi, bobni, šumi in vrši, kakor da bi hotelo zemljo na kosce raznesti. Žalostno in grozno ječijo sive skale, razdrobi se moč groma na njih. Strašno odmeva vihar v pečinah, in močna drevesa pobije na tla. In razdrobi hitra strela bledo skalo, tam zopet odlomilo je letnemu dobu ponosno glavo. Debela toča se usipa z obnebja in strašno šumi in bobni hudournik pregrozni. Groza, strah in trepet stresajo Krečarju slabo telo. Pod sivo pečino kleči, trese se kakor perje na drevju, in trka na svoje grešno srce. Mrzle kaplje oblivajo čelo njegovo, in čez blede ustnice se zmikne tresoči glas: »O gospod, strašan si krivičnim!«

			Narave boj potihne, vihar se pomiri, zopet se razidejo črni oblaki in žarno sonce pogleda prijazno na zemljo. Krečar pa gre s pobešeno glavo in težkim srcem s hriba v dolino v Višnjo goro ter se sam obtoži sodnikom, kaj da je hudega storil.





VILICA


			Vilica je bila edina hči bogatih staršev, ki so pred nekaterimi leti v Ljubljani stanovali. Nebesa so na to nežno bitje vse svoje darove razsula, s katerimi je kakor bitje drugega boljšega sveta sijala. Nedolžno pobožno za vse dobro vneto srce ji je v mladih prsih bilo. Bister um ji je dobrotljivi stvarnik v bistri glavici prižgal.

			In kakor dušno je bila tudi telesno bogato obdarovana. Cvetoča kot rožica, ki se ravno od pomladanskega sonca ogreta razcvete, je bila lepa Vilica. Lica: na katerih je pomladanski pihljaj krasne rdeče rožice napihljal, so dolgi svilnati lasci obdajali. Vrsta belih biserčkov se je pokazala, ako so se njene rahle ustnice odprle govoru, ki se je kot srebrni zvonček milo glasil. Njeno oko, milejše kot mila danica, je vsakemu povedalo, da je srčece veselo. Vilica je bila svojim staršem perlica, katero bi blago ne odkupiti moglo. Njih veselje, njih kinč je bila. Svoja nebesa so videli v sreči te nežne dobre hčerke.

			Ali vihar, strašni vihar pride čez to prekrasno cvetlico. Nemila smrt ji pobere ljubljene starše, ki so jo kakor jedro lastnega očesa varovali, pod katerih skrbnim varstvom je Vilica taka dobra deklica postala. Nepopisljiva je rana, katero je smrt preljubih staršev njenemu mlademu srčku vsekala. Dolgo dolgo so le grenke solzice neprenehoma iz lepih oči kapale. Bridka žalost je zopet prepodila veselje iz njenega srca. Vilica ni imela človeka, kateremu bi bila zmogla svoje srce izliti. Po smrti svojih staršev je prišla v roke dveh jerobov. Trdi duši sta bila. Nista čutila z ubogo Vilico žalosti in bolečine. Vsi njuni občutki so se le v enem vezali, vse misli le k eni vračale, in ta je bila – denar in zopet denar. Ta je bil pri njiju duša človeka, ta edina človeška krepost. Srce in glava – vse je zginilo pri njiju, kjer je tega manjkalo. »Saj si bogata.« To je bila edina tolažba, katero je žalostna Vilica iz njunih ust slišala.

			Skrivna pota večne previdnosti pripeljejo enkrat tužno Vilico z nekim mladim možem vkupaj. Njegovo srce in njegova glava sta bila srčku in glavici krasne Vilice enaka. Kmalu to oba spoznata, vidita, da sta njuni duši ena za drugo ustvarjeni, vidita, da eden brez drugega ne more več srečen biti. – Žalostno srce mlade deklice se v ljubezni do tega mladeniča zopet ogreje, zopet je veselju odprto, zopet jo občut, da še zmore srečna biti, z nepopisljivo radostjo navdaja. On čuti z njo bolečine, da je bela neusmiljenka jo od preljubih staršev ločila, on uliva z milimi besedami tolažbo v srcu, on jo zopet oživi. Eden za drugega živita in le v svojem zedinjenju

			svojo največjo srečo vidita. Vilko je bil ljubezni lepe Vilice vreden. Vsi, ki so ga dobro poznali, so se veselili nad njim. Največja nada svoje žlahte je bil. Ali manjkalo mu je nekaj, kar je Vilica obilno imela, manjkalo mu je bogastva, te zvezde, katera je za vdenarjena jeroba le edino svetlobo imela. Dobro je to vedel, ali ljubezen do Vilice ga vendar tako pregovarja, da gre pred jeroba in ju prosi, da naj mu privolita svoje življenje na življenje ljubljene Vilice navezati, da mu jo dasta za ženko.

			Strašno se mu srce tuge topi, ko mu smejaje odgovorita, da on ni mož za Vilico, da je Vilica bogata in da jo bode tedaj le bogat svojo imenoval. Zastonj so gorke prošnje ubogega Vilka. Zastonj jima pravi s solznim očesom, da je zguba Vilice njegova poguba. Zastonj. Njuni srci sta ledeni. Ne ogrejejo ju vroče prošnje mladega moža. Ne zastopita jih, saj njuni srci ne tolčeta za človeški občut – le bijeta za denar. Mrzli ostaneta – mrzli, da to čudapolno srce Vilka strašno stiska. Potok grenkih solzic, ki se mu iz oči vlije, Vilici dobro pove odgovor kamnitih jerobov. Raztrgani sta njuni srci. Grenka tuga kraljuje v njiju. Kmalu se nesrečni Vilici zarja okroglih lic v beli snegek spremeni. Ne jasni več sonce veselja njeno obličje, temni oblaki strašne tuge le se vidijo na njenem bledem čelu. Zmeraj tužnejša je. Pekoča rana srca jo mori. Ali trda ostaneta njena jeroba, ne gane ju trpljenje nesrečne Vilice. »Proč, proč od Vilka, bo že svoje sanjarije pozabila,« si mislita.

			Kmalu posluša Vilica šumenje mogočne Save, katera zidovje Krajna umiva, gleda sivega Triglava, ki mogočno s svojo snegonosno glavo v oblake sega. Čisti gorenjski zrak si prizadeva zopet njena lica rdeče barvati. Ali nič je ne more zbuditi iz strašne morivne tuge. Žalostno se ji zdi šumenje valov. Tuga njenega srca jim odmeva. Njene bridke solzice se združijo z mrzlo vodico, da bi jih nesla naprej naprej, da bi jih izročila Vilku. Ni ga gasila za gorečo rano njenega srca. Hujše le še v daljini peče, zmeraj bolj podkopuje njeno mlado življenje. Strašno Vilica trpi. Ne more ji njeno bogastvo le za en trenutek trpljenje olajšati, saj ravno iz njega izvira neskončna nesreča.

			Ko vidita brezsrčna jeroba, da je vse prizadevanje zastonj, nesrečni Vilici srce prestvariti, ko vidita, da z vsakim dnevom bolj trpi dušno in telesno, jo zopet v Ljubljano peljeta. Uvenjenemu limbarju je podobna Vilica, ko zopet njene solzne oči Ljubljano zagledajo. Žalostne misli, ostrim nožem enake, presunejo njeno srce, ko zopet mesto svoje sreče – neizmerne nesreče vidi. Zmeraj bolj pojema njeno življenje. Z angelsko potrpežljivostjo, v prečutju drugega življenja, čaka svojega odrešenja – svoje smrti.

			Nekega dne spreleti celo Ljubljano žalostni glas, da je krasna Vilica na smrtni postelji. Res je, ta že zadnje ure svojega življenja živi. Zdaj šele se zbudi zatrta vest v srcih njenih morilcev. Kakor silni grom, ki stresa zemeljski drob, s tako močjo jima zdaj doni njeni glas: »Morilca sta nedolžne Vilice!« Ali prepozno vidita, da ju je mrzli denar tako daleč pripeljal, da sta kriva nesreče tiste deklice, za katere srečo skrbeti je bila njuna sveta dolžnost, da sta kriva njene prenagle smrti.

			Že je duša nesrečne Vilice na pol v svojem domu, kar priletita njena morilca v njeno izbo in ji privolita, da sme Vilku roko podati. Nežno še enkrat njena bleda lica rdijo. – Ali le za trenutek. – Zopet so bleda. Njene ustnice se odpro. – Tiho, tiho izdihne: »Vilko!« Zaprte, neme so za zmeraj. – Dve perlici zdaj priletita čez bela lica. – Strašni slepoti tega sveta sta bili preliti.





III.





NESREČNI PREPIR


			Lazar, srbski car, je imel štiri hčere: Jelico, Vukosavo, Marico in Milico. Juri Černojevič, zenitski vojvoda, je Jelico svojo imenoval, Vukosava je vzela Miloša Obiliča, Marica Vuka Brankoviča in Milico je Lazar carju Bajazetu dal.

			Zgodi se, da enkrat Jelica, Vukosava in Marica svojo mater obiščejo, ko so se ravno od turške strani strašni gromonosni oblaki čez srbski narod vlekli. Vse je le pričakovalo strašnega viharja; zakaj od vseh strani se je slišalo od silne vojske, katero car Murat zoper kristjane vkupaj zbira. V svojih pogovorih so te tri carjeve hčerke tudi prišle na svoje može. Vsaka je svojega bolj hvalila, vsaka trdila, da je njen mož najhrabrejši, vsaka rekla, da mila zemlja ne nosi, da žarno sonce ne obsije takega junaka, kakor je njen mož. To je bila iskrica sovraštva, katera se je v srcih teh sester zbudila, katere so se poprej z vso dušo ljubile, to je bil ogenjček srda, katerega plamen se je tudi na njih može razširil in morebiti svobodo in srečo srbskega naroda upepelil. Pri vseh svojih pogovorih so se pa te tri sestre le k temu vrnile, katere mož da je najboljši junak. Zmeraj hujše so se prepirale in žlepernica, s katero enkrat jezna Vukosava Marico obdari, je bila konec teh prepirov, ali žalibože tudi začetek drugih še veliko hujših.

			Nesreča je hotela, da je Vukosava Marico tako udarila, da se ji takoj rdeča kri iz nosa ulije, in nikakor ni bilo več mogoče razsrdene Marice potolažiti. S pogledom, pred katerim bi se bila Vukosava tresla, ako bi ga bila videla, zapusti Marica svoje sestre in se jokaje domov poda. Zmeraj in zmeraj je na prejeto zaušnico mislila in zopet se je jokati začela. V svojem srcu je misli še zmeraj bolj širiti pustila, kako da bi se nad lastno sestro maščevala. Tiho in jokaje stoji Marica pri vratih in ne pogleda od tal, ko njen mož domov prijezdi. Brankovič se ji čudi in ne more zapopasti, zakaj žena junaškega viteza ne pride naproti, da bi ga pozdravila in po navadi konja prijela. Vpraša jo, kaj da to pomeni. »Ah,« reče Marica in zopet začne solze točiti, »ah, kaj hočem zdaj več, umreti le si želim, ker Vukosava pravi, da moj mož je boječ, plašen, da se vsak otrok z njim meriti upa, da je vse, kar je, le z napihovanjem dosegel, da je le črvojeden oreh, kateri ima lepo lupino, znotraj pa je prazen, in ah,« reče nadalje, »v to me je hotela z zaušnico prepričati. Ne morem takega zaničevanja več prenesti. In ti, ali boš trpel, da Vukosava tvojo ženo tako zasramuje in tvojo slavo oskruni. Ako to zmoreš, koj zdaj hočem od tebe slovo vzeti in meč v moje srce naj bo moja edina tolažba.«

			Ni vedel Brankovič, da je to, kar mu Marica pravi, večidel laž. Strašen srd se v njegovem srcu zbudi. Na konja skočiti in se nad Milošem Obiličem, nad možem Vukosave, strašno maščevati, to je bila njegova prva misel in tudi njegovo prvo delo. Ne dolgo po tem prijaha do Miloša, ki je mislil v Brankoviču brezumnega norca videti, ko ga ta zabavljivo zmerjati in mu dvoboj ponujati začne. Zakaj od vseh prepirov zavoljo njega in Brankoviča mu ni bilo mrvice znano. Z začudenjem malo časa gleda, ali orožje, katero je videl v roki Brankoviča bliskati, ga vendar ni dolgo dvomiti pustilo, kaj da Brankovič od njega hoče. Kmalu sedi tudi Miloš na svojem konju in kopje v rokah drži.

			Zdaj udarita eden na drugega. Težko bi bilo povedati, katerega roka je bila krepkejša in trdnejša. Kopje, sablje, buzdovani, s katerimi sta se bila, vse je že polomljeno na tleh ležalo, in še zmeraj sta oba trdno na svojih konjih sedela. Ali zdaj, – srečno je zadel Miloš trenutek, v katerem se je Brankovič najmanj kaj takega nadejal – zdaj leži Brankovič na tleh. Krepka roka Obiliča ga je raz konja pahnila. Lahko bi ga bil zdaj Miloš hudo kaznoval. Ali velikodušnost je bila pri njem z junaštvom združena. Reče tedaj Brankoviču: »Lej, tvoje življenje je zdaj v mojih rokah. Ali zadovoljen sem, da sem ti pokazal, da se Miloš Obilič zmeraj s teboj biti upa. Pojdi tedaj domov in varuj se prihodnjič še mene na dvoboj klicati, hujše bi se ti znalo goditi. Z Bogom!«

			S temi besedami obrne Miloš svojega konja in preden se je Brankovič dobro pobrati mogel, mu je izpred oči zginil. Strašno so ga besede žlahtno srčnega Miloša grizle. On je mislil, da hoče z njimi premaganega Brankoviča le zasmehovati in zaničevati. Grde, črne misli so mu glavo in srce napolnile, misli, kako da bi Obiliču škodoval, kako se maščeval nad njim. Hrepeni po trenutku, v katerem bi te misli v dejanja spremeniti mogel.

			Silno velika je bila vojska, ki jo je Murat medtem vkupaj poklical. Treba je bilo Lazarju z vso svojo močjo se na njega pripraviti. Kar je meč nositi moglo, se je vkupaj zbralo. Mož je zapustil svojo ženo, svoje majhne otročiče, kateri so morebiti zdaj zadnjikrat nežne ročice okoli njegovega vratu spenjali. Stari oče blagoslovi mladega sina, ki zadnjikrat od zelenih trat, od šumečih vodic, od vseh svedokov njegove srečne mladosti slovo jemlje. Vse je bilo pozabljeno. Edina misel, zavest, da zdaj mila domovina njih krepke roke potrebuje, je vse navdihovala. Vse je vrelo na Kosovo polje se pod bandere carja Lazarja postaviti in s svojim življenjem drago domovino Turkom braniti. S sprejemom svetega obhajila so se vsi za pot v večnost pripravili.

			Od Kosančiča, ki je turško ležišče pregledoval, je slišal Obilič, da je eden Lazarjeve vojske Muratu obljubil, da mu hoče Lazarja z njegovo armado izdati, ali ni bilo Milošu mogoče njegovo ime zvedeti. Pač je sumil, da bi ta izdajalec morebiti Vuk Brankovič biti znal. Ali to Lazarju vendar ni hotel povedati, ker je bilo mogoče, da je Vuk nedolžen. Molči tedaj.

			Ali srce Brankoviča ni bilo tako žlahtno. Miloš Obilič je bil za prvega vojskovodjo izvoljen, in po tem šele Brankovič in junaški Jug. S tem je bila zadnja zavora Vukovemu srdu proti Milošu vzeta. Mislil je, da je zdaj ravno zadnji čas in ravno prava priložnost se nad njim maščevati. Reče tedaj Lazarju na tihem, da ga hoče drugi dan Obilič Turku izdati, in le prehitro in rado je Lazar to laž verjel.

			Predvečer 15. junija 1389, tega za slavjanstvo tako pomenljivega dneva, je videl vse višje vojskovodje pri Lazarju zbrane, kateri jih je k veliki večerji povabil. Lazar jih tako nagovori: »Gospodi, junaški vitezi, kinč slavjanskega naroda! Vso svojo silo je Turk zbral, da bi nas premagal, da bi slavo našega roda otemnil. Ali spomnite se Juda Makabeja, spomnite se, da je on z božjo pomočjo z majhno trumico strašno vojsko premagal. Tisti Bog, ki je za njega boj bil, tisti je tudi naš mogočni Bog, on nam bo dal pogumno srce, on bo vodja naših trum, on nam bode sovražnika zmagal.« Zdaj prime kozarec, v katerem se je zlato vince bliskalo, in ga povzdignivši reče Milošu: »Pij, Miloš, pij na zdravje svojega carja, ki te ljubi, kateremu pa ti hočeš jutri njegovo ljubezen z izdajstvom vrniti!«

			Kakor grom so bile te besede pogumnemu Milošu. Ali zavest, da je nedolžen in morebiti ravno tisti te grdobije kriv, ki ga je zatožil, mu ne pusti molčati in reče Lazarju: »Jutri čemo videti, care! Kdo je zvest, kdo nezvest. Vedi, da je pravi izdajalec pri tebi – Brankovič je!«

			Zadnje so bile te besede, ki jih je Lazar iz ust Miloša slišal. Ko je drugo jutro zlata zarja komaj mladi danek pozdravila, je bil že Miloš – z dvema prijateljema na poti k Muratu. Ne da bi mu bila straža branila, se poda v Muratov šotor. Ker so ga Turki dobro poznali, so dobro vedeli, da mora kaj posebnega junaškega Obiliča v turško ležišče pripeljati.

			Ko Miloš pred Murata prispe, poklekne pred njim in mu poljubi roke. Ali v drugem trenutku že tiči oster nož v Muratu, urna roka Miloša ga je v njega zasadila. Kakor strela, tako hitro zdaj poskoči Miloš na noge in pobije na desno in levo Turke, ki so ga hoteli ujeti, ko so enmalo svoje zavzetje čez delo Miloša otresli. Ta si prizadeva, kakor hitro je le mogoče, pot skoz Turke predreti, ali zmeraj večja je bila množica, ki ga je obdajala, zmeraj bolj omaguje njega roka. – Medtem pa, ko je Miloš s svojim življenjem hotel pokazati svojo zvestobo do Lazarja, je ta še bolj trdno veroval, da ga je izdati hotel, ker ni nikakor zvedeti mogel, kam da je Miloš prešel. – Kar zagledata Marko in Jug nekega človeka, katerega Turki proti srbskemu ležišču pode. S svojimi trumami mu gresta naproti, če bi morebiti še čas bil mu pomagati. Zdaj blizu prideta. Miloš Obilič je, kateri komaj dihajoč Jugu pove, kaj da je storil. »Zvest sem bil carju, povej mu to,« reče, »zvest mu bom, dokler še žilica v meni bije. Zdaj je vrsta na Brankoviču svojo zvestobo carju tako pokazati, kakor sem mu jaz!«

			Z zadnjo močjo je Miloš še te besede izrekel, z zadnjo močjo se do zdaj na otrudenih nogah obdržal. Ali zdaj mu vsa moč odpove. Na tla pade in v tistem hipu so turška kopja, v njegovo srce zabodena, njegovo junaško dušo od trupla ločile.

			Pod mečem junaškega Lazarja in Juga z njegovimi trumami je padlo Turkov neštevilno veliko. Sreča se je Srbom na smeh držala. Ali kakor da bi se bila z življenjem Miloša tudi vsa sreča od Srbov ločila, so zdaj Turki zmeraj lažje delo imeli. Vuk Brankovič je bil prvi, ki je svojega konja obrnil in se neslavno pot »nazaj« podal. In zdaj, ko vidijo Turki, da je pogum njih junaškega nasprotnika zapustil, zdaj se njih divjost še pomnoži. Zastonj je bila vsa hrabrost Lazarja, zastonj Juga. Videl je, da je zvezda svobode Srbom zginila, videl z žalostnim srcem, da jo bodo zapoprej temni oblaki »sužnosti« zakrivali. In zdaj pade njegov konj z njim vred v neko jamo. Hitro Turki za njim planejo in Lazar je v njih oblasti. Tudi Jug s svojimi devetimi junaškimi sinovi je na Kosovem polju svoje hrabro življenje končal.

			Naj bi vzrok tega, nesrečna nesloga, vsem Slavjanom v svarjenje bil!





IZDAJSTVO IN SPRAVA


			Vojska med križem in polmescem je že dolgo trpela. Eden najboljših in najhrabrejših krščanskih braniteljev je bil Juri Kastriotič, ban arbanski. V mnogih bitvah z Muratom in pozneje z Mehmedom je bil on zmagovalec, in pred mečem Kastriotiča je vse bežalo. Ni bilo mogoče ga premagati. Ali če je Kastriotič Mehmedu to bolj skazoval in ga bolj prepričeval, bolj razsrden je bil ta, in bolj je želel, da bi enkrat slavno Kastriotičevo glavo na kol natakniti mogel. Videl je, da ga z mečem nikakor premagati ne more in sklenil si je z izdajstvom pomagati.

			Kastriotič je namreč imel za svojega generala Musata, ki mu je bil enake hrabrosti, enakega junaštva. To je Mehmed vedel, in iz tega je hotel mrežo splesti, v katero bi bil nepremagljivega Kastriotiča ujel.

			Nekega dne pošlje Mehmed tedaj Musatu pismo, v katerem neizrečeno hvali njegovo junaško vedenje in njegovo hrabrost. S sladkimi besedami ga tako rekoč bogovom prišteje in mu reče, da Kastriotič ni vreden takega junaka za svojega generala imeti, ker mu njegova junaška dela tako slabo plačuje. »Kaj imaš pri njem?« mu reče, »kaj ti da za tvoje velike zasluge? Nič in zopet nič. Lej, kako bolje pa jaz povračujem junaštvo svojih podložnih. Ako bi bil meni toliko bitev dobil, toliko sovražnikov končal, kralj bi že bil z blagom obdarjen, da bi ne vedel kam z njim. Bodi tedaj pameten. Zapusti

			svojega nehvaležnega gospoda, ki tvoje zasluge po vrednosti ceniti ne ve. Zapusti nehvaležnika in meni ga izroči. Hočem te, ako to storiš, kraljevo obdariti, kot jaz sam bodeš upoštevan, arbanskega kralja te hočem storiti in vedno tvoj prijatelj biti. Ne odvrni po neumnem svoje sreče od sebe, ki ti jo jaz podam!«

			Kri je Musatu v lica stopila, ko je te zapeljive besede bral. Ves razkačen vrže pismo na tla in zavpije: »Ali jaz, jaz svojega dobrega gospoda zapustiti, jaz ga izdati? Nikdar! Pokončati hočem ta satanski list, da ga nikdar moje oči gledale ne bodo.« Pripogne se in ga pobere. »Pa,« reče, »počasi enkrat ga hočem vendar še brati, saj od srca poprej nisem vedel, kaj da Mehmed res hoče.« Začne ga brati in besede zapeljive kače mu začnejo srce ovijati. »Nehvaležen moj gospod?« tiho reče – »Nehvaležen? Mehmed, morebiti imaš prav? In kaj mi pa ti obljubiš? Bogastvo – čast – kraljestvo – res lepe reči.« – Majhno časa obstoji tih in zamišljen. Nebeški svarilni angel, glas, ki ga je dobrotljivi stvarnik v prsi vsakega človeka položil, mu zdaj zopet grdobijo izdajstva kaže. »Ne, ne,« reče, »tako grdo nočem prijateljstvu in ljubezni svojega gospoda povrniti. Sam mu hočem pismo pokazati, da bo videl, kak zapeljivec je ta grdi Turk.«

			Zopet prime pismo. Ali kakor da bi neka skrita moč njegove oči za črke navezala, zopet začne tiste besede brati, katere mu vse posvetno obetajo, kar si le človek želeti more. Pa zopet reče: »Kako življenje bi bilo to, ah – kako življenje! Povsod vsega dosti, – častem celo kralj biti – lepo bi bilo, zares lepo! In saj je tudi res, kaj mi more Kastriotič dati? Zadnjo bitvo je zgubil in morebiti mu bo tudi prihodnjič sreča hrbet kazala? – Mehmed pravi, da naj nikdar sreče neumno od sebe ne pahnem. In res bi bila to, če bi ne hotel njegove želje spolniti.« Ali zopet se spomni Kastriotiča, kako da ga ljubi, da skoraj ni njegov podložnik, temveč prijatelj, brat, in nemogoče mu je njegovo ljubezen z izdajstvom povrniti. Strašni boj je bojeval – na eni strani hudobna kača, ki mu z gladkimi besedami čast in mogočnost obeta, na drugi pa angel, ki mu z milim glasom zvesto ljubezen prijatelja kaže, in ga s seboj vabi. Ali zdaj, zdaj se je mogel odločiti. Zdaj tiho zapusti mesto, kjer se je tako dolgo med pravico in krivico gibal. Ne dolgo po tem dnevu stoji ravno tisti Musa pred Mehmedom – hudobija je bila zmagovalka.

			Vse besede in obetovanja, ki je Mehmed Musatu pisal, mu zdaj še veliko sladkejše ponavlja in mu tako na dušo govori, da mu vest bolj in bolj umiri in v spanje pripravi. Musa hoče od Mehmeda 25000 vojščakov, da bi z njimi nad Kastriotiča vdaril in ga premagal. Mehmed mu jih dovoli. S težkim srcem se je še včasih spomnil Kastriotiča in njegove ljubezni. Vedel je, da ne hodi pravo pot, ali ni bilo zdaj več mogoče Turkov zapustiti, in tako si je prizadeval svojo vest tolažiti in ne več na storjeno misliti.

			Bilo je v februarju leta 1454, ko pride Musa s svojo vojsko nad Dibrenško polje, kjer je bil Kastriotič s svojo armado. S prevzetnim glasom kliče in vpije Musa, da naj Kastriotič ven pride, če si upa, da ga Musa na dvoboj kliče. Pa je Kastriotič slišal te besede, še predobro jih je slišal, ker mu je vsaka oster nož za njegovo srce bila. Ali ni se hotel oglasiti. V srce ga je skelelo izdajstvo prijatelja, kateremu je bil več kot prijatelj, katerega je ljubil kot lastnega brata. In zdaj, zdaj ga ravno tisti na dvoboj kliče, za katerega bi rad svoje življenje dal! Ko le neprenehoma in zabavljivo Musa zunaj vpije, ko vidi, da je vse veze prijateljstva tako grdo raztrgal, zdaj je čutil, da je Kastriotič. Zdaj čuti pogum mu v srcu vreti, se s tistim bojevati, katerega je pred z vso močjo svoje velike duše ljubil. Srd čez izdajstvo poprejšnjega prijatelja mu skoraj dihati ne pusti. Razkačen skoči na svojega najurnejšega konja in dere proti Turkom. Musa se kaj takega ni nadejal. Mislil je, da se bode Kastriotič take velike vojske bal, da se ne bode upal z njim biti. Ali ravno, kar je o Kastriotiču mislil, se zgodi pri njem. Kastriotičev orkanski pogum je Musatovega v zajčevega spremenil. Junaški Musa Kastriotiču pete pokaže.

			Zdaj se vrže Kastriotič na sovražno armado. Strašni boj je bil. In ko je bleda luna tisti večer izmed temnih oblakov stopila, je obsijala okoli 2000 mrtvih Turkov, kateri so se na Obrenskem polju zadnjikrat bojevali.

			Občutje Musata se ne da povedati, ko je z majhno trumico proti Carigradu šel, s katero se je jezi hrabrega Kastriotiča odtegnil. Kako drugače je bilo zdaj kot tistikrat, ko je na čelu velike vojske zidovje tega mesta zapustil, na čelu vojske, katera je za boj gorela. Upal je uvenčan, časten, premagljivec Kastriotiča zopet se nazaj vrniti. Zmotil se je. Namesto tega je le videl trumico bojatrudnih strganih in ranjenih Turkov, in v srcu žalost, sramoto in nekaj, kar ga je vedno »izdajstva« tožilo, in se je le trenutka bal, v katerem bo pred ostrim Mehmedom stal. Kakor mali učenček, kateremu je ravno njegov srditi učenik eno gorko pritisnil, tako je Musa skoz ulice Carigrada pohlevno šel in si ni upal svoje oči na ljudstvo obrniti, katero ga je izdajalca imenovalo. Celo ženske in otroci so s prstom na Musata kazali in mu žugali. Mehmed ga predse pokliče in v njegovih očeh, iz katerih so iskre divje jeze švigale, je Musa bral, kaj da ga čaka. Kmalu zagrmi srditi car nad Musatom, ki je s povešenimi očmi pred njim stal: »Grdi kaurine! Tako ti mojo dobroto povrnjuješ. To je tedaj zmaga čez kristjane, katero si mi jo obljubil. lzdajalec si, grdi izdajalec in pri bradi Mohameda! Kolec, na katerem boš visel, naj kaže, kako Mehmed izdajstvo plačuje. Zdaj spred oči, kaurine! In na kolec s teboj!«

			Gotovo bi se bilo to žuganje srditega Mehmeda zgodilo, ako bi ne bili Turki, ki so bili z Musatom, za njega Mehmeda prosili in mu rekli, da se je sicer Musa vrlo branil, ali da pri vsem tem ni mogel nepremagljivega Kastriotiča premagati. Ko to sliši, se Mehmedu jeza enmalo ohladi, ali vendar zapove, da mora Musa koj njegovo deželo zapustiti. Tužno se je Musa iz mesta podal, kjer mu je Mehmed poprej toliko obetal. »Kje je blago, kje je bogastvo, kje je čast, kje je kraljestvo?« se zdaj vpraša. »Ime izdajnik mi je za plačilo. In zdaj, kam se hočem vrniti? Nikjer nimam prijatelja, nikjer doma. Pa saj to zaslužim, saj sem zmogel svojega gospoda izdati!« Ko se svojega gospoda spomni, mu misel, da bi še k njemu šel, da bi ga za odpuščanje prosil, kakor urna strela temo njegovega srca razsvetli. »O, Kastriotič je velikodušen, on mi bode odpustil!« reče in se na pot k njemu poda.

			Bilo je pozimi. Goste megle so tisto temino delale, katera more še sicer veselega človeka tužnega storiti, ko je Musa sam in zamišljen pot hodil, katera mu je bila morebiti najtežja celega njegovega življenja. Strah in nada sta se v njegovih prsih bojevala in močno mu je srce bilo, ko se je Kastriotiču bližal. Z verigo okoli vratu se vrže k njegovim nogam in z glasom, kateri je Kastriotiču vse poprejšnje pozabiti dal, mu reče: »Grešnik sem, veliki grešnik, ki sem tvoje dobrote in ljubezni pozabivši te tvojemu sovražniku izdati hotel. Ali večna pravičnost me je hudo kaznovala. Lej, Musa, pred hrabri Musa, te zdaj na kolenih prosi odpuščanja. Če se še kaj spomniš svojega prijateljstva do njega, če še ni njegovo izdajstvo zadnje iskrice ljubezni v tvojem srcu ugasnilo, o odpusti mu. Odpri skesanemu grešniku zopet tvoje srce, in hoče ti neskončno hvaležen biti, hoče tudi zadnjo srago krvi za tebe preliti. O odpusti mi!«

			Ali ni bilo treba blagočutnega Kastriotiča tako prositi. Saj mu je kapljica dovolj povedala, katera se je v mokrih očeh Musata utrinjala. Ljubezen do Musata se je zopet s ponovljeno močjo v njegovem srcu zbudila in s solzico v očeh mu reče: »Ne tam na tleh, tukaj na mojem srcu je mesto za tebe. Sem tedaj! Kastriotič te ljubi, kakor poprej!« Srce zdaj bije na srcu in kakor da bi se cela natura ljubezni in sprave takih prijateljev veselila, se zdaj oblaki ločijo in veličastno zlato sonce nanju zasije. O njegovem svitu zableščijo solzice, katere so se v očesu vsakega pričujočega tresle, kakor žlahtne peldice.

			Trdno je Musa držal, kar je obljubil, in zvesto je ostalo prijateljstvo dveh velikih src.





CARIGRAJSKI PATRIARH


			»Do sem in ne dalje!« Te strašne besede so leta 1453 tudi prevzetnemu Carigradu zadonele. Sklep večne previdnosti mu z močno roko njegovo svobodo v sužnost, srečo v nesrečo spremeniti ter tako prevzetnost ohladiti, s katero so njegovi prebivalci na druge kristjane pihali. Turkov kakor listja in trave obsuje tedaj leta 1453 carigrajsko mesto. Dni in dni že trpi krvavi boj, kateri turške in krščanske vojake požira. Še zmeraj ne omagajo kristjani, še zmeraj poskušajo Turki nad trdnimi zidinami mogočnega Carigrada svojo moč. V neizrečenem strahu čakajo Carigrajčani ali zmage ali robstva. Zmeraj manjši je kupček tistih hrabrih, ki hočejo s svojo krvjo Carigrad strašnemu vragu braniti. Zdaj rine Turk še enkrat z grozovito močjo zopet na oslabljeno mesto. Z nečloveško divjostjo pobija junaške branitelje, da njih kri v potokih lije in – Turki so v mestu.

			Strašno vpitje divjakov pride do ušes Konstantina, grškega carja. S pogumom, katerega le obup v človeškem srcu vžgati zmore, dere ta Turkom naproti. Le mrtev hoče – če drugače mogoče ni – v roke brezdušnega sovražnika pasti, svoj zadnji curek krvi še za krščanstvo preliti. Ne čuti ran, katere so mu turške sablje usekale, ne čuti njih bolečin, le to čuti, da se za svoje drage bojuje, da hudi okrutnik zdaj hoče mogočni Carigrad pod svojo oblast spraviti. Ali videl je, da se zastonj bojuje. Zaporedoma beže kristjani pred Turkom, in kmalu je Konstantin sam. To videvši zavpije s tresočim glasom: »Ali ni nobenega kristjana, da bi mi glavo odsekal!« In zadnji grški car mrtev na tleh leži.

			Krasna, veličastna cerkev sv. Sofije je že komaj dosti velika, toliko ljudi dere medtem vanjo si tam varstva iskat. Trepet vsakega prešine, ko sliši, da bode kmalu kmalu Turk gospodar nesrečnega Carigrada. Vsi derejo v cerkev. Patriarh carigrajski, kateremu že srebrni kodri lica robijo, jih pelje tja. Vsa cesarjeva žlahta, vsa gospoda, menihi in nune, vse vse je zbrano v cerkvi. Vsi ležijo na kolenih. Molitve, gorke molitve se vzdigajo proti prestolu vsemogočnega vladarja.

			Vsako srce je tesno, vsako lice bledo, vsako oko zalivajo grenke solzice. Le eden občut, le eno vročo prošnjo vsi zbrani kristjani delijo. Zdaj povzdigne sivi patriarh svoj glas. Njegove solzne oči so proti nebu obrnjene. Milo nagovori zbrano ljudstvo in mu reče, da naj z njim vred svoje srce obrne k Vsemogočnemu, da naj prosi za odrešenje, za zmago. Ali mera Carigrajčanov je bila napolnjena. Njih poprejšnja prevzetnost in sovraštvo do drugih kristjanov: to je klicalo v nebesa za kazen. Zdaj ni bil čas usmiljenja. Silna množica Turkov se vali proti cerkvi sv. Sofije, v kateri so ubogi kristjani svoje gorke prošnje za odrešenje proti nebu pošiljali. Divje sučejo nečloveški Turki svoje ostre sablje, divje vpijejo, divje rinejo v zaprta vrata cerkve. Mrzel pot stopi na čelo tistih, ki so bili v njej. Obup zdaj gospodari v njihovih srcih, ko vidijo divjega Turka v cerkev planiti.

			Vsaki človeški občut je mogel tistikrat srca Turkov zapustiti, tako neizrekljivo zdaj ti divjajo po svetišču. Ni jim bila sveta siva glava starčka. Prošnje mlade matere, po kateri njeni nedolžni otročiči svoje majhne ročice spenjajo, solzne oči in bleda lica mlade deklice so Turke tako živo usmiljenja prosile – nič jih ni moglo omečiti. Vsi morajo ali pod ostro sabljo strašnega Turka umreti ali pa s trdnimi verigami oklenjeni muke svojih bratov gledati. Eno strašnejše kot drugo! Ropajo in pobijajo tako nečloveško, da je groza.

			Tresoče roke sivega patriarha sežejo zdaj po sv. rešnjem telesu. Mislil je ubogi, da bode to vsaj njih divjost enmalo krotilo. Ali zastonj. Ravno pridere druga truma Turkov zopet v cerkev. Na njih čelu je Mohamed sam. Naravnost divja ta proti oltarju, pred katerim stoji stari patriarh – in v drugem trenutku že tiči oster nož v prsih sivega starčka. Studenec rdeče vroče krvi se ulije iz njegovih prsi na tla, in z njo tudi curek življenja pojema. Na tleh leži sivček. Njegovi srebrnobeli lasje, njegova siva brada se barva rdeče v krvi. Vse misli, da je njegova duša že pri svojem stvarniku. Ali zdaj se začne njegova glava gibati – se vzdigne – njegove oči se zopet odpro, iz globočine prsi še zadnji glas z vso močjo pot predere in strašno done zdaj besede umirajočega njegovemu morilcu: »Prekleti pogan, prekletstvo bo tebe in tvoje naslednike spremljalo! Čez dvakrat dvesto leto ravno na današnji dan bo veliki ozmanski duhoven ravno na tem oltarju umorjen. Turška država bo z mestom ta dan padla, in mohamedanske vere bo konec!«

			Debela solza zdaj pade na njegova bleda lica. Z zadnjo besedico je sivček tudi svojo dušo izdahnil. Molitve še pričujočih kristjanov so ji bile perutničice, s katerimi se je »gor« vzdigovala.

			Slavjani! Komu velja prerokovanje umirajočega patriarha? Ali se bode zgodilo?





SVOBODOLJUBNA SLAVJANKA


			Carigrad je padel leta 1454 pod turško oblast. Vse prizadevanje kristjanov ga zopet v svoje roke dobiti je bilo zastonj. Zastonj so trije papeževi poslanci sedemnajst let po tem po celi francoski, nemški in španjolski deželi hrabre junake vkupaj zbirali, da bi ti svojo srečo v Carigrad poskusit šli, da bi to mesto Turku oteli. Leta 1471 se združi tačasni papež Sisto IV. z Benečanom in Neapeljčanom in udari z njimi proti Aziji. Dvanajst bark s slavjanskimi vojaki napolnjenih se je pridružilo tej vojski in slavni in učeni Koriolan Cipič je bil njih zapovednik. Ali tudi Turki so imeli med svojimi vojaki nemajhno množico Slavjanov.

			Otok Samos je bil za počivališče kristjanov izvoljen. Tukaj so hoteli vso svojo moč zoper sovražnika zbrati, tu se pripraviti za hudi boj, kateri se bode kmalu kmalu vnel. Med drugim veseljem, s katerim so si tukaj dolgi čas kratili, je bil tudi lov. Vsaki dan je nekoliko divjih živali manj v gostih borštih prebivalo, katere je ostra sabljica kakega lovca zadela.

			Nekega dne napade na lovu medved strašne nenavadne velikosti ilirskega korenjaka. Njegovi ostri zobje so bili že pripravljeni, da bi se v meso lovca zasadili. Njegove močne tace so že poželenje imele ga s srčnim objemom v drugi svet poslati. Močno močno je že mislil lovec, da bode kmalu jed divjim zverem postal. Ali ravno pogled in misel na to mu užge neizrečeni pogum v srcu, mu da nadčloveško moč. Z obema rokama prime medveda za sprednje noge in ga z neizrečeno močjo od sebe drži in kliče na pomoč. Čez nekaj časa že leži divja zver na tleh, kateri je od zad drugi Slavjan z močno roko svoj meč v hrbet zabodel.

			Ni dolgo trpelo in Atalija, najtrdnejše mesto države Pamfilije v Aziji, je od krščanske vojske obsuta. Trdne zidine, dve globoki jami, katere so to mesto krog in krog obdajale, barkostaja z močnimi verigami sovražnikom zaprta, in v mestu množica vojakov, katera je hrabro okoli sebe sekati znala: to so bile ovire, katere kristjane niso v mesto pustile.

			Ali to vse jih ni strašilo. Deset bark, katerih zapovednik je bil Viktor Sozanzo, izstreli svoje topove na močne verige, in pot v barkostajo je kristjanom odprta. Že je tudi prvi zid pridobljen, ki je to mesto obdajal. Srečno so kristjani napredovali. Marsikatere turške sabljice se več ni bilo bati. Ali tudi Turki niso bili leni. Tudi oni so srčno in krepko svoje mesto branili, tudi oni niso hoteli, da bi z lepim kristjani ga svojega imenovati mogli. Zdaj se vržejo kristjani na drugi zid, kateri jih je od mesta ločil. Ali ta se zoperstavi njih moči. Pogum se umakne obupu, počasi se začnejo obračati in bežati. Ali naenkrat stoji na obzidju, kakor svarilni angel, Slavjanka. V desnici drži bridki meč. Njene oči se bliskajo, kakor živi plamen. Krepko povzdigne svoj meč, krepko in junaško nagovori bežeče v jeziku svojega naroda:

			»Zakaj bežite, junaki! Ali hočete najbogatejše z vsem blagom in vsemi dragocenostmi barbara napolnjeno mesto, katero je že napol vaše, ali ga hočete s svojo lenobo in plašljivostjo zgubiti? Rojaki, Slavjani, naprej, naprej! Večji del braniteljev, verjemite mi, je vaše orožje pobilo. Tedaj, pogum v srce, Slavjani, in zmaga je vaša!«

			Žuganje Turkov, katerim je bila ta Slavjanka sužnja, je ni pustilo več naprej govoriti. Že je obup srce kristjanov preveč objel, besede te junakinje jih niso mogle več obrniti. To je videla, strašno zadosti je bilo to za njeno srce. Čutila je šele zdaj prav, da sužnosti ne more več nositi, da kri prostosti v njenih žilah vre. Rajši je hotela v sredi svojih rojakov prosta umreti, kakor dalje med Turki sužno živeti, in se strmoglavi z visokega obzidja v globino. Še je dihala, ko se zdaj njeni vojaki okoli nje zberejo. Še je bila majhna iskrica življenja v njej, in smehljaj, ki je dal že drugo življenje pred čutiti, se je na njenem obrazu videl, ko se je njena duša iz okovov telesa ločila in se prosta zopet k Tistemu vzdignila, kateri je njen vir.

			Svobodna je v naročju svojih ta svobodoljubna Slavjanka umrla. Roke njenih rojakov so ji grob skopale, njih bridke solzice so njeno gomilo oblivale.





MARULA


			Gradovi in mesta, katere je divji Turk že kristjanom vzel, še niso nasitili poželenja njegovega srca. Le novi boji in nove zmage mu rojijo zmeraj po glavi. Leta 1475 poskusi tudi Lemno v svojo pest dobiti.

			Kmalu se prikažejo Turki okoli mesta, kakor peska v morju in zvezdic na nebu jih je bilo. Ali to ne straši hrabre posadke. Saj so bili v trdnjavi slavljanski junaki, kateri so se na svoje krepke pesti kaj zanesli. Vsakemu vojaku veselje na obrazu igra, ko sliši, da je zopet lepa priložnost svoj pogum in svojo hrabrost svetu pokazati. Veseli sežejo eden drugemu v roke in sveto obljubijo svojemu junaškemu kapitanu, da se hočejo vrlo in hrabro obnašati. Sila in moč Turkov je strašno velika. Vse se giblje v njihovem taboru, kateri je neizmernemu mravljišču podoben. Vse se pripravlja na boj, da bi z združeno močjo na Lemno udarili in ga na silo vzeli. In prinašajo, pristavljajo lestve, da bi z njih pomočjo čez visoko obzidje prišli, tu zopet iz desk majhne gradiče delajo, kateri bi jih zoper puške braniteljev branili, tam lopate in drugo orodje vkup nosijo, da bi jim to pomagalo trdni grad podkopavati. Zdaj udarijo na grad in grmenje topov in bobnov se združi z divjim vpitjem Turkov, ki derejo proti obzidju. Ali tudi kristjani so pripravljeni na sovražnika. Krepko sekajo na njega. Gosto že pokrivajo s krvjo namočeno zemljo mrtvi Turki. Ali tudi veliko Turtujanov, vojakov in krščanskih vojakov.

			Veliko veliko svojih bratov že vidijo kristjani mrtvih, ali to jih še z večjim srdom do Turka napolni, kri njihovih bratov, katera se kadi od ostrih sabelj nečloveškega vraga, užiga v njihovih prsih strašen srd in pogum. Ali kar zagledajo naenkrat svojega hrabrega zapovednika in vodjo, ko ga množica razkačenih Turkov obsuje, obupno se še z vso močjo brani – ali kmalu omaga roka njegova – in od ostrih sabelj preboden da svojo viteško dušo. Kakor urna strela razdrobi smrt vrlega kapitana pogum vojakov.

			Tisti, ki jih je popred k boju navduševal, zdaj leži med mrtvimi. Vsem srce upade. Kakor okamnjeni stoje vsi. Nobeden več ne misli na zmago. Turk zdaj nima nobene opore več in že je Lemno skoro njegovo.

			Ali kakor nebeška prikazen stopi naenkrat krasna hčerka mrtvega kapitana med vojake. Bolj rdeče ji cvetejo lica, kakor kdaj poprej – pogum jih barva, bolj gori plamen njenih oči – hrabrost jih užiga. »Marula,« vsi vojaki kakor iz enih ust zavpijejo. »Marula sem, hči vašega junaškega zapovednika in vredna čem biti svojega očeta,« jim z mehkim, a vendar krepkim glasom odgovori. Kmalu leži njeno nežno oblačilce na tleh, bojna obleka njenega umorjenega očeta pokriva njene ude. Prevzetno se maje pero na viteški kapi, izpod katere tu in tam še kaki zlati kodrček kuka. Kakor dva goreča ogljička se svetijo njene oči. Hitro prime v svojo majhno desnico sabljo svojega očeta. Krepko jo zasuče in nagovori strmeče vojake: »Junaki, brati! ali se boste od šibke, boja nevajene deklice v hrabrosti prekositi pustili? O tega ne boste storili! Bodite junaki! Ne temnite slave našega naroda! Duh umorjenega očeta naj nas vodi! Za mano na vraga!«

			Te besede spodijo strah in obup iz src vojakov. Naenkrat so vsi zbrani okrog mlade junakinje. Vse desnice sežejo po sabljah. S ponovljeno hrabrostjo se vržejo na sovražnika. Kratek je boj in – Lemno je oteto. Ravno pride vojska bana Laredana kristjanom na pomoč. Ime bana še zadnjo iskrico poguma od Turkov spodi. Turki začnejo bežati in kmalu od njih ni drugega več videti, kakor polomljeno orožje in kupe mrtvih, katere je hrabra roka vrlih kristjanov pobila.





NIKOLA ZRINJI, NAJVEČJI SLAVJANSKI VOJAK


			Že skoraj dve stoletji so se junaški Hrvati z Madžari združeni nečloveškemu Turku v bran stavili. Marsikatero krepko roko je oster meč neusmiljenega Turka odsekal, katera se je za svojo vero, za svojo domovino tako hrabro bojevala. Marsikatero junaško srce je nehalo biti, katero je mrzlo jeklo strašnega sovražnika vsega krščanstva prebodlo. Ali to vse ni zmoglo junaške krvi ohladiti, ki je v žilah tega hrabrega roda vrela.

			Leta 1565 je domovina zopet enkrat prav posebno junaškega Hrvata potrebovala. Soliman je namreč s silno veliko vojsko do Sigeta priplenil in je to trdnjavo obsedel. Tačas je bil slavni Nikola Zrinji, ban hrvatski, tu zapovednik. Zastonj je cesarja za pomoč prosil. Nemogoče je bilo ravno tistikrat cesarju mu še vojakov v trdnjavo poslati, akoravno je vedel, da je Siget nitka, na kateri zmaga čez Turke visi, akoravno je sam dobro vedel, da ravno prek razvalin Sigeta sovražnik dalje prodreti zmore. Zrinjiju ni tedaj nič drugega ostalo, kakor um, junaško srce, krepka roka in kupček vojakov, katere je enaki pogum navdihoval. Zrinji stopi tedaj med svoje vojake, katerih je bilo 1500 in jih tako nagovori: »Vojaki, bratje! Prisegli smo svojemu cesarju vedno zvestobo. Zdaj je čas to sveto prisego spolniti. Naš najhujši sovražnik je zunaj tega zidovja in čaka kot krvoželjni volk na našo kri. Ali bratje, zdaj pokažimo, da nam junaško srce v prsih bije, zdaj pokažimo vsemu svetu, da smo pripravljeni tudi zadnjo kapljico krvi za vero, za domovino in za svoje drage dati. Cesar nam ne more pomagati. Torej vzdignimo svoje oči k Vsemogočnemu, ki dal nam bo pogum in moč sovražnika premagati. Na naši strani je pravica. Tedaj le pogumni in neprestrašeni bodimo, in z božjo voljo bode tudi zmaga na strani pravice. Zvesti bodimo cesarju in domovini. Ako mi je pa večna previdnost odločila, da ne bodem pričakal sladkega trenutka naše zmage, naj nastopi moje mesto Gašpar Alapi, moje sestre sin!«

			Potem vzdigne roko in izreče to prisego: »Jaz, Nikola Zrinji, prisežem Bogu, cesarju, domovini in vam, zvesti hrabri bratje, da nočem to trdnjavo zapustiti, dokler to srce biti ne jenja. Hočem Siget braniti zoper sovražnika, dokler ne zapusti duša moje telo. Bog oče, sin in sveti duh naj mi zraven pomagajo!«

			Potem prisežejo vsi njegovi vojaki enako. In zvesto je Zrinji s svojimi vojaki to sveto prisego spolnil.

			Petkrat je Soliman poskusil Siget vzeti. Ali zastonj. Akoravno je že Zrinji precej svojih vojakov zgubil, je bil vendar še zmeraj enakega poguma, enake zvestobe do svojega cesarja. Turki so mu celo Hrvatijo ponujali, tudi Dalmacijo in Bosno so mu hoteli dati, dokler bo živel. Pa vse zastonj. Zdaj so Turki mislili, bode morebiti zvijača vendar kaj zamogla, in si tole zmislijo: Zrinjiju oznanijo, da so njegovega sina Jurka ujeli in da ga hočejo strašno mučiti in njegovo glavo na kol natakniti, ako se Zrinji predati noče. Ali tudi to žuganje je spodletelo nad zvestobo junaškega Zrinjija. Pozabil je svojo očetovsko ljubezen, zatrl je bol svojega ljubega sina v rokah takih divjakov vedeti. Ne da bi pomislil, reče turškim poslancem, da tako dolgo ne verjame, da bi bil njegov sin pri Turkih, dokler mu njegov meč ne pokažejo. Pa tudi, če bi to res bilo, dobro ve, da je njegov sin že zadosti junak, da bo voljno svojo glavo za vero in domovino pod meč položil!

			Zrinji pokliče po tem svoje vojake vkupaj in jim reče: »Slišali ste, kaj se je sovražnik zopet spomnil, moje srce raztrgati in Siget v svoje roke dobiti. Ali, če Bog da, ne bo tako. Ako le enmalo z menoj, nesrečnim očetom čutite, rabite s ponovljeno močjo in krepostjo svoj meč, da bi neusmiljenega sovražnika kaznovali, kakor zasluži!«

			Soliman, katerega je Zrinjijev odgovor strašno razkačil, ves divji zavpije: »Naj zdaj le meč in zopet le meč mi Siget dobi in tavžent zlatov tistemu obljubim, ki mi Zrinjijevo glavo prinese!« Ni bilo dopuščeno Solimanu Zrinjijevo glavo kdaj videti. Zakaj ne dolgo po tem se je iz tega sveta v drugi svet preselil.

			V dvanajstih bitvah s Turki je kupček Zrinjijevih vojakov zmeraj manjši in manjši prihajal. Strašni ogenj, kateri je vsa poslopja zunaj notranjega gradiča upepeljeval, je Zrinjija v notranji gradič pregnal. Veselo so Turki svoje bandere po zidovih obešali, kakor da bi bili hoteli junaškega Zrinjija s tem zasmehovati. Z žalostnim srcem zdaj vidi Zrinji, da zmago ni več misliti. Strašno mu je veselo vpitje Turkov v srce rezalo, ali še zmeraj je bil svoji prisegi zvest, čeravno je videl, da bode kmalu kmalu zadnja urica njemu in njegovim vojakov odbila. Videl je, da mora umreti. Ali smrti ni hotel čakati, ampak jo po junaško iskati. Obleče tedaj najlepšo obleko iz modrega baržuna, ker reče svojim prijateljem, da noče oklepa, da se hoče lahko napraviti, da noče svoje prsi pod trdo jeklo skriti, da mu bo turški meč lažje srce prebodel, katero zdaj na tem svetu nič veselega upati nima. Z njegovega lepega z zlatom obšitega in od dragih kamenčkov bliskajočega klobuka se je prevzetno dolgo pero gibalo in demantna zvezda ga je držala. Zlate drage zapestnice so se na krepki roki njegovi blisketale. Izmed vsega orožja si je sabljo svojega očeta izbral in golo v desnici držeč stopi med svoje vojake, katerih število se je že na 217 zmanjšalo.

			Ponos in pogum sta mu iz oči puhtela in mu lica prižigala, ter svoje vojake tako nagovori: »Hrabri bratje in družbani! Sovražnik svoje premagljive nadere na zidove Sigeta obeša. Ali z mečem nas ne bo premagal. Ogenj, lakota in pomanjkanje ljudi so šibe, katere je večna previdnost sovražniku v roke podala. To so orožja, katerim se tudi srčnost, hrabrost in pogumnost v bran staviti ne morejo. Kar smo si prisegli, veste. Zdaj na pragu svojega življenja sem vam še za vaše junaško obnašanje srčno hvalo dolžan. Zadnja solza moja naj bo solza hvaležnosti vam, bratje, ki ste z menoj trpeli, ki bodete tudi zadnjo pot z menoj hodili. Cesar, domovina, celo krščanstvo zdaj na nas gleda. Pokažimo tedaj, da smo vredni sinovi svoje domovine. Med zmago in smrtjo ni besedice za hrabrega, pravega vojaka. Z orožjem v roki dajmo tedaj smrti nasproti iti in le čez kri sovražnega Turka naj njena pot do nas jo pelje. Zdaj naprej, bratje! Jaz hočem prvi biti! Za mano!«

			Strašen, skoraj divji pogum so te besede v prsih vrlih vojščakov zbudile. Proč so vrgli oklepe, proč ščite in z golim mečem v desnici so se k zadnjemu boju pripravili. Zdaj prime Zrinji bandero v roke in da topovje izstreliti, ki je bilo nad vrati nastavljeno. Strašno grmenje je bilo in kakor klasje pod ostrim srpom, tako so vrste Turkov se na tla zvalile. Zdaj se Zrinjijeva sablja zabliska. Z orlosrdom se vrže Zrinji s svojimi zvestimi na sovražnika in si pridere pot do mosta. Na desno in na levo so Turki pod ostrim mečem junaških braniteljev na zemljo cepali, katero je rdeča kri barvala. Ali kaj je zamogla tako majhna, akoravno hrabra trumica zoper tako moč in silo sovražnika?

			Junaka za junakom je videl Zrinji pod sovražnim mečem pasti. Zdaj zadene njegovo koleno. Ali na zemlji ležeč se še z enakim pogumom bojuje, se bojuje, dokler druga krogla, ki mu čelo prebije, njegovega junaškega življenja ne konča. Z divjim vpitjem zdaj derejo Turki v trdnjavo, da bi se je polastili. Ali Zrinji je sovražniku še po smrti škodovati hotel. Kanta, ki jo je prižgal, je do podkopa pritlela, ki je bil s smodnikom napolnjen, in s strašnim treskom se je tisti izletel. 2000 Turčinov je zraven svoje življenje zgubilo.

			Prah in pepel tega junaka zdaj počivata v Čakovcu v cerkvi svete Helene.





ZVESTOBA DO SMRTI


			Sklenjena je usoda nesrečnega Sigeta. Njegov hrabri junaški branitelj, slavni Nikola Zrinji, je zastonj s svojo majhno trumico nečloveškega sovražnika s trdnjavskega obzidja vračeval in vračeval, zastonj je končano življenje marsikaterega junaka. Drugi sovražnik kakor Turk: neusmiljeni ogenj vse njih prizadevanje uniči. Rdeči plamen že pleše po poslopjih Sigeta, s strašnim ropotom pade brun za brunom, ostrešje za ostrešjem v žerjavico, katera se kakor ognjeno morje zdaj tam širi, kjer so poprej trdna poslopja proti nebu svoje prevzetne glave vzdigovala. Z vsakim trenutkom se bolj stiska up v srcu hrabrega Slavjana in njegovih zvestih vojakov. Že jih le notranji gradič samo more strašni jezi Turka in ognja braniti. Zrinji to vidi in obenem sklene iz grada na Turke udariti, se še z njimi z zadnjo močjo biti in potem najlepšo smrt hrabrega vojaka umreti.

			Krepko nagovori svoje zvesto krdelce. Iz srca so prišle njegove besede, v srcih hrabrih junakov so kakor majhne iskrice na »pogum« padle, ga vžgale, da mu gasila drugega ni več kakor smrt. Vsakemu lije hrabra kri hitreje v žilah, ko sliši junaške besede svojega gospoda, vsi se vstavijo v red s trdnim naprej-vzetjem, še v tem zadnjem boju z vso krepkostjo svojo sabljo vragu pokusiti dati, še zadnjikrat se vrlo in junaško za vero in domovino bojevati.

			Med trumico teh hrabrih je neki mladi mož, katerega besede junaškega zapovednika ravno tako navdušijo, ali vendar je tih, zamišljen. Mislil je na svoje najblažje blago, katero mu je sam Večni v roke izročil, mislil je na svojo mlado ženo, in misel, da bode ona po njegovi smrti gotovo v roke divjega Turka padla, da jo strašne muke čakajo, mu hoče srce raznesti. Gibal se je, gibal, ali vendar nazadnje sklenil, čeravno nečloveško, ali vendar za ženo boljše storiti, sklenil je sam ji mrzlo jeklo v mlado srce poriniti, sam življenje končati, katero mu je bilo dražje od lastnega. Strašno mu je bilo to odločiti, ali ljubil jo je, neskončno ljubil, in to mu je dalo moč, da stopi pred Zrinjija in ga prosi, da naj mu privoli to storiti. Hitro plane po tem na noge in se obrne proti mestu, kjer je vedel, da je njegova žena. Če se bolj približuje izbi svoje ljubljene soproge, bolj počasi se njegove noge gibajo, hitreje in močneje mu srce bije, bolj se njegova desnica trese.

			V svoji izbici stoji pri oknu lepa krasna žena in s solznimi očmi gleda strašen ogenj. Bleda lica so kazala, da misli – žalostne misli njeno srce napolnjujejo. Kar stopi njen mož v izbo. Videlo se mu je, da hudi boj bojuje sam s seboj, zadnjo svojo moč še zbere in z besedami: »Moja žena, ljuba moja žena, ne zameri mi!« vzdigne svojo sabljo nad njeno glavo. Ali v tistem trenutku čuti nežne ročice svoje ljubljene žene okoli svojega vratu spete. Kakor na višje povelje mu pade smrtonosnica na tla. Začuden, osupnjen tu stoji. Zdi se mu, da strašne sanje sanja. Ali vendar mora resnica biti, saj zdaj besede njegove drage žene sliši: »Ah dragi soprog! Proč s tem orožjem, proč! Vem, dobro vem, da le sama ljubezen do mene te je mogla k takemu sklepu pripeljati. Ali misli, da te tvoja žena enako in zvesto ljubi in pripusti mi tedaj smrt na tvoji strani. Zvezana sva, zvezana za večnost, in tedaj le hočem s teboj živeti, s teboj tudi umreti.«

			Kmalu so njene majhne nožice krili močni vojaški škornji. Njeno tanko oblačilo spremeni se v vojaško haljo.

			Trdi oklep pokriva njene rahle prsi in njeni svilnati, na tančico navajeni lasci zdaj gledajo izpod vojaške kape. Njena bela nežna desnica seže po sabljici, in jo krepko povzdigavši pravi svojemu možu, da naj hiti, vsaki hipček je strašna zamuda. Kakor blisk zdaj zapustita oba izbico in prideta pred Zrinjija. S kratkimi besedami pove mož, kaj se je zgodilo, in ga prosi, da bi njegovi dragi ženi privolil z njim vkupaj umreti.

			Zrinji od take zvestobe silno ganjen da z velikim veseljem svoje privoljenje. Kmalu stojita mož in žena v vrstah. Zdaj se začne hudi boj. Nevajene roke mične junakinje tako krepko sabljo vzdigujejo, kakor da bi bile že sto in sto živih v mrtve spremenile. Na strani svojega moža se ona s takim pogumom bojuje, da se vse čudi taki pogumnosti. Nesrečni boj se bolj in bolj svojemu koncu bliža. Rajde Turkov že leže na tleh, ali celo malo kristjanov je tudi med živimi. Še en čas in množica Turkov dere v trdnjavo. Mrzli in mrtvi sta trupli teh dveh zvestih že tistikrat skupaj na krvavem polju ležali, smrt ju ni ločila. Zastopila sta ta dva, kaj je prava »zvestoba do smrti«.





IV.





ROŽMANOVA LENČICA




I.


			Zopet objame sveti večer snegobelo zemljico, zopet se vsako srce hvaležno vzdiguje k Večnemu, da se je usmilil zgubljencev, ter je ravno ta večer – svojega edinega sina v odrešenje na grehapolno zemljo poslal.

			Polnoč je blizu. Sveti mir je razlit čez hribe in plan. Mila luna spušča bledo luč v izbico malo, kjer mlada, lepa Gorenjka pazljivo na vrata ušesa nastavlja. Večkrat sapo zastavi, da bi bolje slišati mogla. Ali vse je mirno in mrtvo. Deklica tiho vrata odpre in smukne iz izbe. Kmalu se vrne in postavi na staro, javorovo mizo dve podobi. Na eni se ziblje čista vodica, na drugi vre v svitečih pencah svinec stopljeni. Lampica mala zaliva milo svetlobo po izbi. Lenčica hoče po stari, svetovečerni navadi »svinec ulivati«. Še enkrat premeri z bistrim očesom izbico tiho, prime za posodico s svincem – »cverkk« se zasliši in v mrzli vodi se je spremenil v razne male podobe. Lenčica z nežno ročico seže mižaje v mrzlo vodico in prime podobico prvo. »Kaj bode?« vpraša tiho. Mlado srce ji hitreje bije. Počasi odpira oči, pogleda podobo in kakor z mrzlo vodo polita spusti jo iz ročice. »E – putka!« nejevoljno smehljaje reče, »kaj ta hoče pri meni?«

			In v drugo seže v vodo, boječe pogleda, kaj da je prinesla iz nje, in rdeče usteca se ji stisnejo, ko zagleda – drevesce. Mlado čelo se ji zgrba, ko zopet nje roka prinese – stolček iz vode. »Ah, neumne stvarce, kaj se mi silite?«

			izdihne. Malo jezna zopet gre po drugo podobo, kar se ves srd spremeni v glasen posmeh: »Miška! – Usoda poredna, kako mi nagajaš!« Smeje seže vnovič v vodo, kar privleče iz nje – prstanček mali. »Prstan?« reče tiho in počasno, »kaj prstan pomeni? Ali – o Bože moj, kako pa, ko ni podobe mladeniča, ki bi mi ga na roko nataknil?!«

			– Pobesi se krasna glavica. Rahel izdihljaj pride iz mladega srca. »Pa – saj je še dosti podobic, morebiti vendar najdem pravo med njimi! Lenčica, nikar ne obupaj!«

			Tako se tolaži lepa Gorenjka, vtakne majhno roko v vodo in –

			»Lenčica – kje si, ali še spiš? Vstani! Čas je, da gremo!« zadoni glas nje očeta pri vratih. Ustrašena, z gorečim licem, bijočim srcem Lenčica od mize poskoči. Lampica svetilna ugasne na hip. Voda, svinec, podobe, vse je pokopano pod zimsko suknjico deklice plašne.

			Skoz tiho noč pokajo puške mladih Gorenjcev, da se zrak trese in jek stoterni oglaša od bližnjih gora. Z visohih vrhov se gibljejo plameni svetleče proti dolinam, ko da bi zvezde žareče plesale po temnih gorah. Luč se prime luči, cele vrste se bližajo cerkvi in svetijo nositeljem svojim v svetišče, kjer se obhaja spomin »svetega dneva«.

			Tudi Lenčica v družbi svojih sorodnih gre v cerkev.

			In podobice? Deklica na tihem zdihuje po njih. Nemila usoda ji je ravno to z zagrinjalom gostim zakrila, kar bi najrajši videla in vedela. – Neusmiljenka!





II.


			Pomladansko jutro je. Krilati prebivalci gostosenčnih borštov pošiljajo svojo milo pesmico v jutrohladni zrak in zbudijo mlado Lenčico iz sladkih sanj. Kmalu stoji krasna devica pred belo hišo svojega očeta. Hladni mili vetrček ji vije v okrogla ličece, katerih rdeča barva se meri s krasno zarjo mladega jutra. Njeno živo oko se vzdigne v modro nebo, na katerem tu in tam rahel in tanek oblakec kakor beli labodek plava. Prijazno se bela cerkvica z zelenega hriba Lenčici mladi smeji in ji v čistem srcu užiga božje občutke. Kar pozdravi zlatorumeno sonce snežne kape strmih gora, se razlije kakor zlato morje po hribih in ravninah in zabliska se tisoč in tisoč zlatih perlic po krasnih ljubko dišečih cvetlicah. Kmalu opere rdečelični obrazek lepe Lenčice mrzla vodica žuborečega studenčka, ki se kot srebrn trakec izliva naprej in naprej in svoje šumeče pesmice, svoje srebrne bisere spušča čez bele kamenčke.

			Harmonija, ki se preliva v milem žuboru vodice, v migljanju cvetlic, v dihljanju sapic, koru ptic, harmonija, ki veže in druži vse stvari, ki se pretaka od mične cvetke do životodanega sonca, od svetov do svetov v celi naravi, Lenčici srce topi v neznanem občutju. Neizrekljivo hrepenenje se vzdigne v njenem srcu, kar zašumlja v bližnjem gozdu in lep mladenič stopi iz njega. Bliža se Lenčici in ji prijazno želi »dobro jutro«. Kakor strela v tem trenutku nekaj srci obeh spreleti. Osupnjena Lenčica pobesi modra očesca v bistro vodico, v kateri se trese nje lepa podoba. Ko z zarjo oblito je njeno obličje.

			Hoče mu vrniti pozdrav, ali glas ji zastane. Mladenič začuden pred njo stoji, isto občutje vžaruje njegovo srce. Njega goreče črno oko počiva na deklici mladi, katera pred njim stoji ko rožica rujna. Boječe vzdigne Lenčica svetli pogled na mladeniča, Pavla plameneče oči srečajo njene: zlila se je duša v dušo. In zliva se kmalu tudi v besedah srce v sorodno srce. Kako? Ne vem. Le studenček igraje mimo njiju je ujemal besedice sladke in jih pokopal v valčke peneče ter jih nesel dalje in dalje. In kjer je pustil kapljico svetlo, rožica zrase, žarnejša, kakor vse druge cvetlice.

			Lenčica je presrečna. Zvezano je nje srce s srcem blagega Pavla, ki le zanjo živi. Neprenehoma se zlivajo pesmice sladke iz njenega srca in smehljaj se ji vedno na licih igra. In ko se snide s svojim Pavlom, ko ji njegove mile besede pravijo, kak tak sladko čuti v srcu veselem, o takrat nima zemljica širna bolj srečnega bitja, kakor je ona.

			Ali še malo čas uživata Pavel in Lenčica svojo srečo, kar že gorijo grmade po visokih vrhih Krajnskih gora – znamenje, da je nemili Turk zopet čez mejo udaril, da je treba iti na vojsko. Ta glas pridere tudi v tihomirne Češnjice, kjer je oče Rožman s svojimi hčerkami živel. Sedem jih je imel, ali najlepša, najboljša, najumnejša je bila vrla Lenčica.

			Rožman je bil svoboden kmet in mora kakor vsi drugi svobodnjaki na Turka udariti, ako je ta čez mejo priplenil. Srebrni kodri že krijejo Rožmanovo glavo, breme mnogih let mu šibi oslabljene noge. Sam ne more na vojsko, sina nima in najeti ne sme. Bridke solze mu kapljejo v sivo brado. Ne ve in ne more si sam pomagati. Medtem sedi njegova brhka Lenčica v svoji kamrici in zamišljeno v tla upera svoje žarne oči. Sliši, kaj da njenega ljubega očeta s tako tugo navdaja, vidi, da sivi starček grenke solzice toči in si ne ve pomagati. Njeno srce ji precej pove, da mu ona žalost v veselje spremeniti more. Rodi se misel v njeni bistri glavici, da bi ona šla namesto starega očeta na vojsko. Že hoče to svojemu očetu povedati, ali naenkrat se stisne veselja polno srce. Lenčica se spomni svojega dragega Pavla. Od tega se ločiti – tega zapustiti in na vojsko iti – ta misel je prestrašna za ljubezni gorečo Lenčico. Podre ji skoro sklep očetu pomagati. Dragi žalostni oče na eni, preljubi Pavel na drugi strani. – Kaj je storiti? – Dolgo se bojuje njeno srce. Vendar zmaga dolžnost. Žrtvovati hoče svojo srečo, svoje srce, in morebiti življenje svojemu očetu.

			Tiho veselje »zmage« se bliska iz njenih žarečih oči, ko stopi v stanico k očetu. Milo mu reče: »Ljubi oče! Obrišite svoje solzice, smehljajte se zopet. Vidite, vaša Lenčica hoče namesto vas iti nad ljutega Turka. Ona ga bode drvila čez mejo, da ga nikoli več ne bode mikalo h Krajncem v gostje hoditi.« Solzice žalosti se Rožmanu zdaj spremene v solzice veselja. V hvaležnosti se hoče stopiti njegovo srce, da mu je Večni dal tako blago in srčno hčerko. Stisne jo vzhičen na svoje prsi in reče solzé: »Pojdi, pojdi, hčerka moja! Bog ti daje pogum, da svoje mlado življenje hočeš namesto življenja svojega sivega očeta v nevarnost dati, on te bode varoval, on te bode zopet zdravo in veselo nazaj v domovino – v moje naročje pripeljal. Pojdi, dete moje, pojdi! Bog bodi s tabo!« –

			Pripravljena je že za Lenčico vojaška obleka, ognjeni konjiček rezgeta v hlevu očeta Rožmana; vse je pripravljeno na odhod. Le srce, ubogo srce junaške deklice je zmeraj tužnejše. Saj bo zapustila vsa mesta, kjer je uživala rajsko veselje mladosti, saj mora zapustiti vse, kar je nje sreča, nje življenje – svojega Pavla. Njeno srce neskončno trpi, ali en pogled na starega očeta – in zopet je trdna. Saj tudi v daljini če njeno srce zvesto ostati predragemu Pavlu, saj enih duš ne loči ne čas in ne kraj. Ali videti ga mora še enkrat, slišati od njega besede, ki so ji glasek nebeški, »z Bogom« mu reči. Ali kaj in kako? Bistra glavica ji kmalu pomaga.

			Že davno je razlila ljubovroče srce stari Marjeti, svoji nekdanji pestrni, že davno ji povedala, kako srečna da je v ljubezni svojega Pavla. Pri njej upa pomoči dobiti.

			Ko se hladni mrak razlije čez hribe in log, stopi Lenčica k stari Marjeti in ji reče laskaje: »Marjeta, kaj ne, ti me ljubiš?«

			»Kakopak, Lenčica moja! Sem te ljubila, ko si bila še mala stvarca, sem te zibala v naročju, sem ti trgala cvetke, ali kako si mi tudi vrnila mojo ljubezen, deklica mila! Ali se spomniš, ko –«

			»Marjeta,« – ji prelomi Lenčica besedo – »ali hočeš pomagati mi, ali mi hočeš vzeti veliko težo od srca?«

			»Le povej mi jo, milina moja, stara Marjeta vse za té stori.«

			»O ti ljuba, zlata Marjetica ti!« – zavpije veselo Lenčica in se je oklene okrog vratu, »kako dobra si ti! – tak, Marjeta, pojdi k Pavlu, povej mu, da grem v treh dneh namesto očeta na vojsko. Težko – neskončno težko se ločim od njega, ali ljubezen do očeta mi to storiti veli. Da še enkrat majko božjo njeno pomoč poprosim, bodem tretji dan zjutraj v cerkvico matere božje na jezero prišla. Tam želim in upam tudi Pavla dobiti! – Eno ga prosim: naj molči, naj mi zaupa, naj mi nikdar ne teži srca z vprašanjem, na katero odgovoriti ne smem! Sporoči mu to, pozdravi mi ga!«

			»Hočem,« reče Marjeta, »le mirna bodi!«

			Drugo jutro sliši Pavel žalostno vest, ki mu trga srce. Nepopisljiva žalost in tuga ga presuneta pri misli, da ga Lenčica ljubljena zapustiti mora, da hoče se strgati od srca, ki le zanjo gori in se podati v tujino.

			»Lenčica – ti me ne ljubiš!« – bridko zavpije in stisne solzno obličje v roke.

			Ali spomni se njenega sivega očeta, spomni se na dolžnost Lenčice pomagati mu. Počasi se umiri. »Lenčica, o preblaga dušica!« zaklikne, »o pojdi kamor te kliče dolžnost! Tvoj Pavel te pozna, čuti tvojo ljubezen, on ceni tvoj sklep, kakor zasluži!«

			S težkim srcem pričakuje Pavel trenutka ločitve.





III.



V mirnem zrcalu Blejskega jezera se ogleduje tretji dan zlato sonce. Ne temni nobena meglica modrega neba, katero objema s svojo neskončno višavo mogočne snežnike. Kar priveslata od dveh nasprotnih strani dva lahka čolnička proti otoku. Tiho in zamišljeno Lenčico nese eden, tužnega Pavla drugi. Oba sta nema, kot mirna vodica, katera ju nese. Lenčica stopi iz majhne ladjice in jo hitrih nog po stopnicah ubriše. Skrita moč jo vleče v cerkvico k materi božji. Tihi mir, ki tukaj stanuje, ji napolni srce z nepopisljivim občutkom.


Čuti prisotnost Večnega, in to sveto občutje se izlije v gorke molitve, katere pošilja k Vsemogočnemu Bogu – k materi božji.


Kmalu stopi tudi Pavel v cerkvico. Navezane so njegove oči na Lenčico, ki kleči pred oltarjem, navezane so na tla njegove noge, ne upa si dalje iti po cerkvici, ne upa skoro s kakim dihljajem motiti svetosti, katera tukaj kraljuje. Kakor na višje povelje se mu pripogne koleno, se vzdignejo njegove roke in oči proti nebesom, se izliva njegova duša Bogu. Tako mine nekaj trenutkov. Zdaj se vzdigne lepa Lenčica. Že je svoje srce razkrila Bogu, ga razkrila materi božji. Ko Pavel stopi iz veličastnega svetišča, mu poda prelepa Lenčica svojo desnico. Molče jo Pavel stisne na boječe srce, v njenem očesu je zlita duša njegova. Mir in pogum sijeta iz njenih modrih oči in užigata enake občutke v srcu Pavlovem. Srčna ostaneta oba pri slovesu. Tihe vodice mirnega jezera, zlato sonce na nebu, zeleni bregovi in goli vrhi sivega Triglava poslušajo vroče prisege, ki se iz njunih src izlivajo. »Ako mi Večni da, da svojo domovino zagledam,« reče Lenčica – »naj bo ravno to mesto, katero srečno zopet je zdaj svedok najine ločitve, tudi priča najine večne zaveze.« – Pavel ji odgovori. »Zvesta ostani!« – »Moj bodi uvek!« se še sliši – in vsaki zdrči s pretežkim srcem po enih stopnicah v svoj čolniček.


Tužnotiho plava čolniček z Lenčico po mirnem zrcalu bistre vodice. Kmalu pride domov. Ali naenkrat izgine – in namesto Lenčice stopi čez malo časa lep – mladenič iz njene izbice. Pred starega Rožmana poklekne moško oblečena Lenčica. Njegove solzice močijo njene zlate lasce, njegove ustnice kličejo blagoslov in srečo z nebes. Ustanši poda še Lenčica očetu, sestricam in proti domu svojega Pavla pogled, kristalna solzica ji pade iz jasnega očesa, ali trdno in pogumno se vzdigne na mladega vranca rekoč: »Z Bogom! Kmalu se vidimo!« Ga spodbode in zgine, kakor da bi jo bila burja odnesla.





IV.


			Lenčica je med cesarsko armado. Nežna ročica krasne slovenske junakinje šviga sabljico ostro, kakor da bi ji bila igrača. Srčna in vedno vesela je Lenčica med vojaki. Ali ko tiha noč zemljico pokrije, ko srebrna luna priplava v neskončno obnebje in si Bogek tisoč in tisoč zlatih lučic prižge na nebeškem oboku, se utrinjajo srebrne kapljice iz lepih oči vojakinje mlade. Vroči izdihljaji se vzdigujejo iz njenega polnega srca, katero se z nepopisljivim hrepenenjem le v domovino vrača.

			To ni moglo drugim vojakom skrito ostati. Že marsikateri zapazi bridko žalost mladega vojaka, misli in misli, kaj da bi bilo vzrok, da lepi mladi vojak, kateri je po dnevu bolj vesel in srečen kakor vsi drugi, ponoči grenke solzice preliva. Tanka, vitka in nežna postava tega junaka zbudi v drugih vojakih misel, da je njih tovariš morebiti – deklica.

			Kar le zmorejo, vse poskusijo, da bi pravo izvedeli. Torej peljejo mladega vojaka v štacuno, kjer je mnogo lepih reči naprodaj, ter si mislijo, ako je deklica, si bo izbirala žensko kinčevje: prelepe pušeljce in mnogobarvne trakice. Ali bistro oko prebrisane Gorenjke hitro zamerka zvijačo. Njene ročice sežejo po ostrih sabljicah, po lepih pušicah in spodletelo je radovednežem. V drugo ji ogladijo stopnice, da ji mora spodleteti, ter si mislijo, ako mlad vojak je deklica, bo padši milo se zajokala, ako je pa fant, bo zaplental, bo zašental. Po stopnicah gladkih pade, zdrsne Lenčica, ali ni se milo zajokala. Le krepko je zaplentala – zašentala.

			Cesarsko ležišče je ravno blizu Donave. Vojaki imajo svoje skušnje. V vseh rečeh se meri hrabra Lenčica z najprvimi junaki. Kar pride od cesarja povelje, da tisti, ki prvi prejezdi široko Donavo, se sme za plačilo svoje srčnosti v domovino vrniti. S tresočim srcem zasliši Lenčica to novico. Želja, da bi ona to doprinesti zmogla, se vzdigne kakor silna burja v njenem osrčju. Saj je to njeno edino neskončno hrepenenje, da bi zopet nazaj v svojo domovino mogla. Saj jo le nazaj, nazaj – k njenemu ljubemu Pavlu – k njenemu sivemu očetu drvijo neprenehljive želje. V treh trenutkih se spremene te želje v trden sklep – da hoče tudi ona poskusiti prva prejezditi Donavo motno.

			Zlati prstan zažene v peneče valove rekoč: »Ako zna prstan plavati, zakaj bi pa jaz plavati ne znala?« Zapodi presrčno svojega konjiča v mrzle valove, in preden so drugi na sredi vode, se že lepa Lenčica na onem kraju reke smehlja. Vzame raz glave bojno kapico in – dve rumeni kitici ji mahneta po plečih. Še se obrne proti strmečim tovarišem in jim reče: »Ste meli lepo tičico, pa niste znali držati jo!«





V.


			Veselo in milo donijo zvonovi na Blejskem otoku. Petje in ukanje se razlega po jezeru, da stari Babji zob veselo odmeva – in zopet veslata dva čolniča proti cerkvici matere božje. V enem je – Lenčica – vesela nevesta, v drugom pa Pavel – ženin presrečni. In sončece se jima milejše ko kdaj na jasnem nebu zasmeja, in stari Triglav z veseljem kipi v nebo oznanjevaje slovenskemu rodu, da se obhaja večna zaveza njegove vrle junakinje s Pavlom preblagim.





NEPOZNANI DVOBOJNIK


			Po smrti bogoljubnega Boleslava II. stopi na prestol češki njegov najstarejši sin, ki je bil svojemu krepostnemu očetu samo po imenu podoben. Ko vojvoda postane, so ga ljudje zavoljo njegovih rdečih las »rdečkarja« in zavoljo njegovih nečloveških del »okrutnika« imenovali. Nemilo in samosilno je Boleslav III. gospodoval nad svojo državo. Ker se je bal prihodnosti in sramotne odstave, sklene svoja dva mlajša brata, katera je za svoja neprijatelja imel, na tihem umoriti. Ali previdnost božja drugače odloči.

			Krotki Jaromir je živel pri svoji mili materi Emi. Hrabri Udalrik pa, ki je večji del v svojem gradu na brdu Postelinu stanoval, je zverino lovil po gostih dobravah in redko zahajal na vojvodski dvor. Enkrat preganja divjega merjasca, se poda daleč od svojega gradu, in ko se zamišljen domov vrača, dojezdi po nenavadnem potu v selo Opočno, kjer ugleda deklico, katera je na potoku perilo prala. Junaškemu mladeniču se zdi, da take čudne lepote še nikdar ni videl. Postane očaran od njene miline in se ne more ločiti od njenega lica. Nato zagleda tudi blaga devica krasnega mladeniča, ga prijazno pozdravi in neha prati. Kadar pa zenica njenega črnega očesa Udalrika obsije, občuti on tako nezapopadljivo strast v srcu, da se ves trese in ji zmešan ne povrne pozdrava, temveč z ostrimi ostrogami konja spodbode in kakor blisk izgine. Ko iz sela pride, zapove enemu spremljevalcev, da naj se v selo vrne, in v bližnji hiši povpraša, kdo je ona prečudna krasotica, katera na potoku pere? Lovec prinese kmalu ta glas: »Oni deklici je Božena ime, in je hči bogatega Domaroda in njegove žene Samoborke.«

			Udalrik se zamisli, in ko domov jaha, kar besedice ne spregovori. V njegovih prsih se vzdigne strašna burja. Vedel je, da se kakor sin češkega vojvode nikdar s seljanko zaročiti ne more in zato si na vso moč prizadeva, da si jo iz glave izbije. Ali vse zastonj. Ona stoji vedno pred njim. Med vsemi dobravami, po katerih je Udalrik lov lovil, mu samo Opočenski log dopade.

			Več kakor dvajsetkrat je mahal skoz vas, in vendar ni sreča hotela, da bi bil svojo milo perico zagledal. Poslednjič, ko se ne more več zaljubljenemu srcu braniti, naprosi svojega zvestega slugo, da naj mu pripravno kmečko obleko dobi. Tako preoblečen hiti knez v Opočno in pride k staremu Domarodu in dela, kakor da bi hotel od njega nekaj živine kupiti. Ta misli, da je kaki bogat kupec iz daljnih pokrajin prostrane češke zemlje in ga tako lepo sprejme, da se kmalu njegove hiše navadi. Ali tudi lepa Božena ni mogla tujega mladeniča gledati, ne da bi ji njegova prijaznost bila dopadla. Kolikor bolj pa se Udalrik z blagim deviškim srcem svoje milinke seznani, toliko silnejše gori njegova ljubezen. Ne da bi pomislil, da bode s tem ves up na češki prestol zgubil, izprosi on hčer starega Domaroda za svojo ženko. Domarod, ki ima svojega bogatega in prijaznega gosta neizrečeno rad, si prizadeva, da bi bila prav kmalu poroka, in tako odloči za svatbo bližnjo »smrtno nedeljo«, na katero se je po stari slavjanski navadi na Češkem pomladansko izganjanje smrti praznovalo.

			Boženinemu očetu iskreno vdana okolica se razveseli na glas od njene poroke z mladim tujcem junaške postave, katerega je vsaki srčno ljubil in ga posebno spoštoval, čeravno ni vedel zakaj. V nedolžni radovednosti vpraša večkrat Božena svojega ljubljenca za njegove starše. »Moj oče,« ji odgovori on s tužnim glasom, »počiva v grobu.«

			»Ah, kako te obžalujem, mili Krušina,« reče žalostno lepa Božena, »da si tako mlad brez očeta ostal. – In majka?«

			»Živi daleč – daleč od tega kraja.«

			»Ali bo prišla v svate?«

			»Ne, sladka duša! To ne more biti.«

			»Ali jo bodeva obiskala, mili bratec, kadar bodem s teboj zaročena?«

			»Morebiti,« reče Udalrik globoko izdihajoč, ali vendar tako tiho, da ga Božena še slišala ni. Za to ga je še za brate in sestre vprašala. Nato ji reče: »Imam, ljuba duša, dva brata, ali eden me tako sovraži, da bi on tudi tebe, čeravno s svojo milino vsakega očaraš, že za to sovražil, ker si moja nevesta.«

			Žalostna in začudena se na to Božena nežno Udalriku v naročje vrže in ga tolaži: »Jaz te hočem tako goreče in zvesto ljubiti, da bodeš lahko hudo sovraštvo svojega hudobnega brata na mojem srčku pozabil.«





*


			Medtem opazijo na dvoru, da Udalrik zmeraj manj na vojvodski grad zahaja, Boleslav zve, da je njegov brat že dalj časa malokdaj doma. Zavoljo tega razsrden pošlje mahom ogleduhe za njim, kateri mu brž naznanijo, kje je Udalrik in kaj da misli. Na ta glas skipi vojvodska prevzetnost v Boleslavovih prsih in zbudi v njem sumnjo, da bi ne bila ljubezen do te seljanke sama hinavščina, s katero se želi ljudstvu približati, da ga proti njemu spunta in se tako z njegovo pomočjo poprej na prestol usede.

			Boleslav misleči, da bode iz prostega seljana pravi vzrok izmamil, zakaj da Udalrik tako pogosto starega Domaroda obiskuje, sklene preoblečen v Opočno iti z nekim mladim in zvitim Poljakom, po imenu Ratibor, ki je malo pred v njegovo službo stopil in ga za to nihče ni poznal. Vojvoda se popolnoma preobrazi. Suknjo obleče, kakršno še nikdar pred nosil ni, dene strašno medvedovo kučmo na glavo. Siva kuštrasta vlasulja pokrije njegove rdeče lase in brado, in v roko vzame drenovo palico, na katero se naslanja in hodi kakor stoleten starec. Tako ošemljen pride ravno smrtno nedeljo nenadoma v Domarodovo hišo, kateri nič hudega ne misli in tujca po slavjanski navadi gostoljubno sprejme.

			Praznovanje se začne. Fanti praznično oblečeni nosijo dolga kopja v rokah in grejo zaporedoma iz sela k bližnjemu ribnjaku. Žene s tužnimi lici in zavezanimi glavami jih spremljajo. Najmlajše med njimi so naredile punco iz slame, potem so ji srajco oblekle, jo z rdečim pasom opasale in ji glavo z zagrinjalom ravno tiste barve pokrile. To punco je družba nosila mimo vsake hiše in cele vasi. Domarod razloži tujcema ta praznik kakor staro slavjansko navado na Češkem, s katero se vsako pomlad zrak čisti, da bi kuge in glada ne bilo. »Svetli kneze,« zašepeta Ratibor svojemu gospodu v uho, »ne poznate li te navade? To je praznik smrtne boginje Morene, katerega je vaš stric, kralj Mečislav, kakor tudi mnoge druge poganske navade izkorenil in uničil. Ali je mogoče, da se ta še v vaši državi praznuje?«

			»Kar to zadene, jaz svojemu ljudstvu rad prizanesem,« odgovori s hudobnim posmehom na to Boleslav, »saj vem, da če narod bolj v neznaboštvu živi, bolj sta mu moja brata neznana, posebno Jaromir – ki je pobožen kakor kaki puščavnik. In ako se narod kdaj proti meni spunta, ne bo nikdar od krščanskih sosedov pomoči dobil.«

			Kadar procesija k ribnjaku pride, vržejo žene punco na zemljo in fantje jo na kopje nabadajo, dokler jo eden ne nabode in v sredo ribnjaka ne vrže. Zdaj se žene odkrijejo. Na to vsaki jelševo vejico odlomi in se z radostnim petjem igrajoč v Domarodovo hišo vrne, kjer ta vsem kakor najbogatejši človek v selu prav lepo postreže. Ko družba pride, so vrata Domarodove hiše zaprta. Ko gospodar potrka, pride lepa Božena s svojim ljubavnikom na dvor. Kadar Boleslav svojega mlajšega brata zagleda, zavre taka jeza v njem, da nehotoma pest vzdigne, in da bi bil gotovo na Udalrika planil, ako bi ga ne bil Ratibor ustavil.

			»Kje si, Božena?« zavpije Domarod, »sram te bodi, lenuhinja! Kaka slaba navada je to? O da bi moja uboga Samoborka zdrava bila, drugače bi se ona sukala in goste pozdravljala. Ona je bila v tvojih letih hitrejša kakor plaha srna. Pokaži tedaj, da si njena hči, in ne delaj, kakor da bi bila tudi ti v goste pozvana, temveč bodi njena vredna naslednica, pa požuri se, da gostom lepo postrežeš, kakor se skrbni gospodinji spodobi.« Božena uboga opominjajočega očeta in hitro donese s pomočjo služabnic obilno kuhanih reči, meda in sadja, in se šele k svojemu ženinu vrne, kadar so že dobro postreženi gosti pevajoči odšli. Boleslav je zavoljo nepopisljive lepote mlade seljanke še bolj razsrden in vpraša gospodarja: »Povej mi po pravici, kdo je oni mladenič, ki ves razblažen zdaj roko tvoje hčere drži?«

			»Gospod,« odgovori Domarod, »oni je njen ženin, bogat kupec iz hlacislavskega okroga.«

			»Ali dobro veš, da je iz onih krajev?«

			»Kako pak – saj mi je sam to povedal!«

			»Moj starček, dandanašnji so ljudje lažnivi in hinavski.«

			»Trdo vam zagotovim, da on ni lažnik. Poglejte samo v njegove bistre oči – in precej se bodete prepričali, da je dober in pošten človek.«

			Medtem ko si Boleslav prizadeva, da s takimi besedami sumnjo v starcu zbudi, se Poljak k ljubeznikom približa in reče s hinavsko prijaznostjo: »Ali ti res ljubiš ono deklico?«

			»In kako jo ljubim,« mu srčno odgovori, »jaz jo bolj ljubim kot svoje življenje.«

			»In ali se hočeš z njo tudi zaročiti?«

			»To se razume.«

			»Ali mi privoliš, da bodem tudi jaz s prijateljem, ki se zdaj tam z gospodarjem zgovarja, svedok vajine sreče?«

			»Zakaj ne? Jaz bi rad, da se celi svet – zunaj enega edinega – na dan moje poroke raduje. Želel bi, da bi bil najbogatejši mladenič na tem svetu, in da bi carsko krono imel, da bi jo svoji nevesti na ponosno glavico dal.« Z blagim posmehom dene Božena belo ročico na njegova usta in mu prišepne: »Molči, nikar se ne norčuj iz tako strmoglavih višin, na katere še misliti ne smemo.«

			Blisk, kateri pri teh besedah iz Udalrikovih oči zasveti, je lahko prepričal Ratibora, ki je svoje oči nepomično na Udalrika upiral in vsa njegova gibanja pazljivo gledal, da se smelemu ženinu ta strma višava ne zdi tako nedosegljiva kakor plašni Boženi, kateri se že pri misli nanjo možgani zavrte. »In ti, krasna devica,« povzame Poljak, »ali imaš tudi ti do njega isto ljubezen?«

			»Gospod,« odgovori Božena, »jaz ne znam tako lepe besede zlagati, kakor moj ljubček, ali prisežem vam, da ga tudi jaz ravno tako iskreno in zvesto ljubim, kakor on mene.«

			Ko to izreče, stopi Domarod med Udalrika in Boženo, Boleslav pa se za njegov hrbet ustopi, da ga ni brat koj v lice videl.

			»Gospod,« reče Domarod in zgrabi roke ljubeznikov, »ako hočete, da bodete svedoki, tu pred vami zaročim mojo edino hčer Boženo s Krušinom in ji dam za doto –«

			»Ne potrebujem dote,« mu Udalrik ponosno v besedo seže. Ratibor pa mednje stopi in zvijačno reče: »Dovoli mi, mladi pastirče, še eno vprašanje: Ali imaš privoljenje svojih staršev, da se smeš z Boženo zaročiti?«

			»Oče mi ne živi,« odgovori Udalrik z nejevoljnim in sramljivim posmehom, da se je tujec podstopil mu kaj takega reči: »Kdo mi tedaj braniti more, da ne storim, kar mi srce želi?«

			»Včasih gre očetovska oblast na žlahto – postavim na najstarejšega brata.«

			»Jaz nobenega nimam,« reče nepotrpežljivo Udalrik, »ki bi kako oblast nad menoj imel.«

			»Ne,« reče Ratibor, »jaz ti s čela berem, da imaš starejšega brata, ki ima očetovsko oblast nad teboj. Ali ve on za tvoj sklep?«

			»Ne ve, ne, ker mu ga nisem na znanje dal.«

			»Prosim te, daj mu ga na znanje, sicer bi se še kesati znal.«

			»Tega ne bom nikdar storil!« zavpije Udalrik peneč od jeze: »Jaz ga ravno tako sovražim, kakor on mene!«

			Boleslav sliši to in se ves od srda trese. Ratibor pa dalje govori: »Prosim te, stori, kakor sem ti rekel, ker bi mi prav žal bilo za lepo Boženo, ako bi vajin zakon ne veljal, ter bi jo tvoj rod kakor nevredno priležnico iz hiše izteral.«

			»Kaj se predrzneš, ti nesramnež?« zagromi razsrden Udalrik, pograbi Ratibora za goltanec in bi ga bil zadavil, ako bi ga ne bila prošnja tresoče neveste potolažila. Izpusti nato Ratibora in potisne k srcu Boženo, in Domarodu reče: »Oče, ne poslušaj več tujcev, temveč naju brž poroči.«

			»Reci razroči, bolje bo,« se zadere Boleslav in vrže medvedovo kučmo in vlasuljo na zemljo.

			Božena in Domarod gledata strmo grdo lice, katero je zavoljo togote še grše, kakor je navadno bilo.

			Kadar pa slišita, da je to vojvoda in Udalrikov brat, padeta na kolena pred okrutnikom. S prvega je tudi ženin zmešan, ali kadar vidi Boženo na kolenih pred svojim neusmiljenim bratom, se zave, jo vzdigne in reče: »Ne, angelček moj, ne kleči pred to divjo zverjo, katera po ljudski krvi žeja.«

			»Neumen trap!« zagromi Boleslav, »prav imaš, od zdaj hočem za tebe krvoločna zver biti. Predolgo sem ti dober bratec bil. Moj brat več nisi in nikdar več te ne bom za svojega brata spoznal. Ti si od peklenskega strašila spočet izmet in pankrt coprnice, katera te je moji materi kakor najmlajšega sina v zibelko podvrgla, da stari in slavni rod Premislov oskruniš. Ali tebe bo ta oskrumba zadela. Vedi, da ne trpim, da mi še kdaj pred oči prideš, tvoje gnusno potomstvo je zgubilo vso pravico na prestol češki!«

			Ratibor odide medtem, da bi poklical telesno stražo in vojvodske sluge, kateri so v borštu blizu vasi pripravljeni čakali. Kadar seljani vojake zagledajo, se vsi razidejo.

			Boleslav pa ukaže zapovedniku, da naj Udalrika zvežejo in v Višegrad peljejo. Vojaki spolnijo zapoved, in ubogemu ženinu ni bilo dovoljeno, da bi od svoje neveste slovo vzel.

			»Ratibor,« reče zdaj s peklenskim posmehom vojvoda in pokaže na Boženo in Domaroda, katera se od strahu treseta. »Tukaj ti zročim tele uboge črviče, ki so se hoteli v slavno rodovino vojvodov čeških vriniti. Glava tvoja naj mi bo porok, da boš tega starega bedaka v najtemnejšo temnico vrgel, katera se v češki zemlji najti more. Ravno to stori s to od robskega skota izleženo priležnico, katera se je podstopila oči do češkega prestola vzdigniti. S trnjem in koprivami jo bom šibati dal,

			dokler se ji ta vražja krasota v grdobo ne spremeni, da nobenega mladeniča več ne očara, temveč se srečna ceni,

			ako jo kaki grdi coprnik svojega naročja vredno spozna.«

			Potem skoči na svojega zelenca in odjezdi v Prag. Ratibor, ubogljivi sluga njegove okrutnosti, odpelje Domaroda in Boženo za njim. Zastonj so vse prošnje in solze bolne Samoborke. Poslednjič hoče svojega soproga in svojo edinico slediti, ali do strašne žalosti obnemore, pade v medlevce in se zvali na tla, kjer leži brez vsake pomoči, dokler ne zvedo kmeti njenega ubogega stanu.





*


			Boleslav v svojem srdu še celo materi Emi in nedolžnemu bratu Jaromiru ne prizanese. Obdolži ju, da sta ljubezen in pregreho Udalrikovo podpirala, in za to ju požene iz češke zemlje. Odhod vojvodinje in Jaromira potolaži enmalo jezo Boleslavovo. Ko je že starca Domaroda in njegovo nesrečno hčer več nedelj v črni temnici mučil, jima oznani, da jima vse odpusti, ali s tem pogojem, da se nikdar več v Opočno vrniti ne smeta, temveč se daleč od tega sela naselita, da se Udalrik z njegovo hčerjo nikdar več ne snide. Na mnoge prošnje dovoli Domarodu, da sme z dvema stražarjema po svojo bolehno ženo iti. Kadar se tužni starec zopet v Višegrad vrne, najde hčer še v žalostnejšem stanju, kakor je ženo našel. Neusmiljeni okrutniki njeni ji oznanijo, da so ji ženina na vojvodovo zapoved v toplicah zadušili. Ta nesrečna novica vrže Boženo v neizrečeno tugo, katera jo je do norosti pripravila. – S tužnim glasom je sebe imenovala ubijalko svojega ženina in s srce vpijočim vpitjem je molila Najvišjega, da naj pod njo zemljo odpre, da jo požre. Šele pogled blede umirajoče matere jo k sebi spravi.

			Tako pretečeta v žalosti dve leti nesrečni družini. Božena, dasiravno je velikokrat tužna bila, je zopet rdeča in lepa postala kakor pred. Ali ostarela majka je stopala z vsakim dnevom bliže h grobu.

			Ko je Božena enkrat celo noč pri postelji bolne majke prebila, stopi enega jutra k postelji svojega očeta, toči bridke solze niz belo lice in reče: »Mili oče, kaj pa, ko bi mi mater k našemu stricu, pobožnemu puščavniku Milutinu peljali? On pozna vse skrivne in čudne moči, katere rastline, kamenje in rude v sebi imajo, in jih zastopi v zdravila rabiti. On nabira korenine še popred,

			ko na njih sončni žarki nočno blago roso osušijo, in pripravlja iz tistega cvetja, ki še v dušečem popku čudotvorno moč ima, hladeče leke. Srce mi veli, da se ji še pomagati more!«

			Domarod pohvali hčerin svet in drugi dan se poda na pot k pobožnemu lečniku. Hoja je bila počasna, ker so morali bolnico na nosilih nositi, katere so bile iz tankih hoj spletene. Zraven bolne starice sta šla tužni soprog in skrbljiva hčerka in sta jo tolažila. Ko dosežejo svoj namen, jih Milutin prijazno sprejme in pokrega, zakaj da tako dolgo niso na njega mislili, jima da najboljše upanje, da se bode Samoborka ozdravila, ter jima reče, da naj jo na tratnato klop položita, sam pa gre v svojo temno pečino, da bi lek za njo iz najkrepkejših korenin pripravil.

			Že podaja bolnici čašo, polno čudodelnega soka, kar se naenkrat začuje rezgetanje konja in krič iz gromečega grla: »Stoj!« Ravno ta čas pograbi starca za roko, v kateri čašo drži, z dragoceno obleko okinčani vitez velikanske postave s krepko desnico in zagromi: »Kaj držiš v roki?« Zdaj se napolni pečina z lepo oblečenimi slugi, ki nesejo na pozlačenih nosilih bolj ležečo kakor sedečo mlado gospo čudne lepote, ali bledo kakor marmor.

			»Tukaj imam leka za enkrat napiti se,« reče puščavnik in si zastonj prizadeva, da bi si roko iz vitezove desnice izvlekel, »s katerim upam eno umirajočo smrti rešiti.«

			»To tudi moraš!« reče vitez, »ali ne to ostarelo kmetico – kaj ti je mar za njeno življenje? – ne njo, ampak eno vso drugo. Poglej sem. To je moja žena, najlepša gospa v celi češki in poljaški zemlji, katera jo je porodila. Nenavajena ostrega zraka, tudi planin, smrtno zboli. Čutim, ako je tvoja umetnost ne reši, da bo ta čudovita roža pred časom uvenela. Zato ne obotavljaj se dalje, temveč podaj ji brž ta okrepljivi sok, za staro coprnico znaš pa drugi lek pripraviti.«

			»Ta čaša je za mojo žlahtnico Samoborko pripravljena, in ona jo bode dobila.«

			»Ti se podstopiš z menoj tako govoriti? Ali veš, bedni črv, pred kom stojiš? Tresi se!«

			»Jaz se pred nobenim ne tresem kakor pred Bogom,

			pred njim pa smo vsi enaki. Jaz vas poznam. Izpustite mi roko, da bolnici pred še piti dam, preden jo duša zapusti.«

			»Pusti jo, naj pogine! Ali je mar prav, da se svaku vojvode češkega šele za takim beračništvom postreže? Stori, kar sem ti zapovedal, ali gorje tebi!«

			Milutin ga ne uboga. Nato mu hoče vitez čašo iz roke vzeti, jo razbije in zemlja popije dragoceni sok namesto bolnic.

			»Tukaj vidiš, to je plod tvojega svojeglavega upiranja,« zarjove razsrden velikan: »Naenkrat mi drugi lek pripravi!«

			»Joj meni – jaz tega zdaj ne morem,« zavpije starec, »rastline, iz katerih jaz ta lek delam, bodo šele pomladi cvetele. Vi ste ono nesrečnico v grob porinili, in vendar niste svoji gospe pomagali.«

			Velikan zarjuje kakor razsrden lev in potegne meč, da bi puščavnika posekal. Ali prošnja njegove umirajoče žene ga potolaži. Gospo odneso sluge, viteza pa ostali dvorjani spremljajo, kateri koraka Milutina preklinjajoč za njimi.

			Raztužena kleči Božena pred omedlelo materjo, Domarod pa vpraša strica: »Kdo je ta surovi vitez, ki se svaka našega vojvoda imenuje? Kolikor mi je znano, Rdečko Boleslav ni nikoli sestre imel.«

			»Rdečko Boleslav?« odgovori Milutin, »primaruha, čuditi se moram, da od najvažnejših dogodkov, ki so po vašem pregnanstvu našo domovino vso preobrazili, nikakor glas do vaše samote prišel ni. S čim grešiš, s tem bodeš kaznovan, tako veli Sveto pismo, in tako se okrutnemu Boleslavu zgodi. On pozove Poljake v našo zemljo in jih višje ceni kakor iskrene domorodce. Ti se mu prilizujejo, dokler se na Češkem ne utrdijo, po tem spuntajo ljudstvo in ga s prestola vržejo, na katerega povzdignejo poljaškiga kneza Vladiboga, sina Mečislava in pobožne Dubravke, katera svojega soproga in svoj narod na krščanstvo obrne. Boleslav pobegne v iztočne zemlje, pa tudi tam ga bode zaslužena kazen dosegla. Ta surovi mož velikanske postave se pa zove Stroimir.

			Njemu da naš sadašnji vojvoda svojo sestro za ženo, kar ga s tako prevzetnostjo napolni, da se ne sramuje najokrutnejših del iz gole prevzetnosti doprinašati.«

			Drugi dan umre Samoborka v naročju lepe svoje edinke. Domarod zve po puščavniku, ki je k njemu pribežal, da bi se divjosti viteza odtegnil, da je Milica tudi umrla, in da Stroimir v divjem obupu po dobravah kakor razsrden ris nori.

			Ko pa je s preganjanjem Boleslava in s smrtjo nesrečnega Udalrika sama od sebe ona zapoved nehala, katera je Domarodu branila, da bi se v Opočno vrnil, nagovori on Milutina, da naj z njima v rečeno mesto gre. Medtem ko je z Boženo svojo ženo pokopaval, poprosi starega puščavnika, da naj on poprej tja gre in do njunega prihoda vse prigotovi. Milutin razveseljen, da se bode tako maščevanju hudobnega Stroimira odtegnil, komaj dočaka te ponudbe, in se precej na pot poda. On je iz početka samo ponoči potoval, da ga nobeden spremljevalec razsrdenega viteza ne zagleda, ker je vedel, da ga če ubiti, ako mu dojde v njegove roke, ko ga je on za morilca svoje žene imel.

			Samoborka je črni zemlji povrnjena. Božena, kadar se s srčno molitvijo od večnega stana svoje matere loči, odide z raztuženim očetom domov. Komaj nekoliko ur po dobravi hodita, začujeta zvok rogov in pasje lajanje, in kmalu po tem zagledata čudno procesijo. Na plahih konjih je jahalo mnogo lovcev, v črno oblečenih. Ali ne samo oni in njihovi konji, temveč tudi psi so bili s črnim platnom oviti. Za procesijo sledi divji Stroimir na vrancu. Njegov temni pogled napolni Boženo s strašno grozo in nemilim predčutkom.

			Kadar ta čudna družba mimo potnikov pride, ki so se hoteli v goščavo boršta skriti – ustavi vitez svojega vranca, upre nepomično svoje oči v potnike, potem pa Domaroda k sebi pokliče in reče: »Ali nisi ti oni seljan, na katerega sem ondan pri puščavniku zadel?«

			»Sem, gospod,« odgovori Domarod, »drugi dan po tem je moja žena Samoborka umrla.«

			»Ti menda sam vidiš, da jaz tebe za morilca svoje vojvodske soproge imeti moram.«

			Domarod se uplaši, akoravno Stroimir teh besed ni po svoji okrutniški navadi izustil. Nato položi svojo roko starcu na ramo in reče: »Ne tresi in ne boj se, jaz ti nič storiti nočem, temveč te hočem za naprej spoštovati kakor najslavnejšega velikaša cele češke zemlje, ako mi moj izgubitek nadomestiš, in ti to lahko zmoreš. Tvojo hčer nisem ondan pri pečini dobro pogledal, ali danes vidim, da je ona za mojo pokojno Milico najlepša ženska v celem vojvodstvu, zato sem sklenil jo za svojo soprogo vzeti. Kako je ime tej blagi devici?«

			Na to vprašanje uboga Božena vsa trda postane, Domarod pa reče: »Božena, svetli gospod.«

			»Ravno tista, katera s knezom Udalrikom? – Pri moji veri! On ni imel slabega okusa. Domarod, jaz te na svoj grad v goste povabim. Ti češ v kratkem v njem ravno tako gospodovati, kakor jaz. Ali si ti je kdaj o taki sreči sanjalo? To se imaš milini svoje hčere zahvaliti.«

			Nato zatrobi v rog in zapove priskočivšim slugom, da naj starca z deklico v grad peljejo, in jima čast skažejo, katero samo osebe najvišjega plemstva zahtevati morejo. S tem odjezdi in zapusti Domaroda vzhičenega od veselja in sumnjajočega, ali bedi ali sanja, Boženo pa trdo in obupano, katera, ko se Stroimir v dobravi izpred njenih oči zgubi, začne očetu kolena poljubovati in ga s potokom bridkih solz zaklinjati, da naj naprej domov gresta in vpije: »Moja smrt je gotova, ako stopim v rabeljski grad.« Domarod ganjen od zdihljajev svoje edinke se že na pot vrniti hoče, ki v Opočno pelje, ko lovci divjega Stroimira rečejo: »Mi ne žrtvujemo svoje življenje svojeglavosti ene devojke. Naša propast je gotova, ako ne spolnimo zapovedi svojega gospoda.«

			Nato vzdignejo očeta in hčer na svoje konje in ju pripeljejo po nekoliko urah srečno v Stroimirov grad. Stroimir je bil eden najbolj mogočnih ali tudi najbolj divjih

			velikašev cele češke zemlje. Zdelo se je, kakor da se dobrave njegovega kraja samo zato z medvedi, volkovi in divjimi prašiči napolnjujejo, da bi bili žrtve njegovi divjosti. Te s puščicami lahko ranjene in razdražene ljute zveri preganja sopivši s konja z golim mečem v desnici, veliko jih pa s samo šako zadavi. Njegova telesna moč ga tako ošabnega stori, da brzoteke na razkrižjih svojega okrožja postavi, da mu mimogredoče viteze na dvoboj zovejo. Ako se dogodi, da kaki vitez tega poziva ne sprejme, ga psuje in mu zabavlja, ako ga pa sprejme, svojo predrznost s smrtjo plača, ker ga velikanska moč Stroimirove desnice pobije.

			Ko se Stroimir v grad vrne, razloži vse svoje dragocenosti pred Boženo. Njeno upiranje za deviško bojazljivost drži, ji misli zdihljaje s svojo vojaško slavo tolažiti, in za to jo vsaki dan svedočico svojega slavodobitja stori, s katerim je marsikaterega vrednejšega rodoljuba, kakor je bil on, pokončal, samo da svoji vojaški nečimrnosti ustreže. Ali zastonj so vsa njegova podvzetja, s katerimi misli srce lepe deklice osvojiti. Njegova okrutnost ji ga z vsakim dnevom še ostudnejšega dela. Enkrat pripeljejo brzoteki na grad nekega mladega viteza, ki je bil proti Stroimiru tako slab, da je vsaki lahko videl, da je zgubljen. Tako se tudi zgodi. Komaj nasrne Stoimir na njega, ga že tudi ranjenega s konja vrže. Nesreča mladega tujca gane Boženi srce in ona začne neusmiljenega nadvladalca zaklinjati, da naj mu življenje pusti. Nato jo oče ozmerja, kaj da se je podstopila za neprijatelja svojega ženina prositi, Stroimir pa z ljubomorstvom upaljen podbode svojega konja in ga sili, da bi na pobitega ranjenika nasrnil in ga s kopiti pogazil. Ali blagi konj, velikodušnejši od svojega gospodarja, noče skočiti na razoroženega nesrečnika, temveč razkačen od udarcev ostrih ostrog se spne in vrže ročnega jezdeca na zemljo. Nato se Stroimir še bolj razsrdi in zapove v jezi svojim slugom, da naj lovske pse na to junaško zver razdražijo, da jo na kosce razneso. Ta okrutna zapoved se svrši pred očmi nesrečne Božene, vsled česar se ji Stroimir tako pristudi, da velikokrat pred očeta poklekne in z gorkimi solzami ga zaklinjati začne, da naj jo oddalji od onega človeka, pred katerim se bolj trese kakor pred samo smrtjo. Ali z bogastvom in sijajnostjo Stroimirovega gospodstva zaslepljen starec je ne usliši. »Nehvaležno dete,« ji reče Domarod, »ali ti še ni dosti, da ti majka žrtva postane tvoje trdovratnosti, ali hočeš, da si tudi očeta ubiješ? In zakaj? Ker si neumna in ne poznaš sreče in časti, se drugo gospo v naši domovini imenovati. Ali ako si ti neumna, jaz še nisem pameti zgubil. Prvi dan dojdočiga meseca bo tvoja poroka, in ako se podstopiš temu se najmanj protiviti, bodi prekleta!« Razsrden zapusti po tem Domarod tužno hčer, katera brez vsakega varstva na svetu se s pobožno molitvijo k očetu vseh bitij obrne, da bi ji poslal ali angela varuha, da jo reši iz te nevarnosti, ali hladno smrt, da jo v nedrja črne zemlje povrne.

			Poslednja zora meseca sije, s katero brzotek Stroimirov glas donese, da se je vojvoda v Češko povrnil z nebrojno vojsko, katero mu je car Ernik dal, da svoje otčinstvo Poljakom vzame, da je pa strašnejši in hrabrejši kakor vsa ta vojska neki vitez Ljubimir po imenu, katerega kinči čudovito inozemno oklepje in orožje iz svetlega jekla in pred katerim vse beži, kjer koli se pokaže, ker mu je meč podoben srpu ženic, s katerim kakor ona zlato klasje na plodni njivi glave svojih protivnikov na bojišču neusmiljeno žanje.

			»Trdo te zagotovim, da se bo našel junak, ki če tudi njega požeti,« zagromi Stroimir, »in ta čem, pri moji veri, jaz biti. Ajd, mila Božena,« reče z milejšim glasom, »obleci in okinči se, da se še danes zaročiva, ker že jutri hočem odjezditi svojemu svaku na pomoč v zlati Prag.«

			»Gospod,« mu seže brzotek v besedo, »Prag in Višegrad sta že v neprijateljskih rokah.«

			»Tedaj se moram še pred na pot podati! Pojdi torej, mila moja, in svrši mojo željo.«

			Ko gospe Boženo kinčijo, pride drugi brzotek, ki Stroimiru oznani, da je neki vitez v njegovo okrožje prispel, ki je sprejel poziv na dvoboj. Komaj to brzotek izgovori, ko že tudi ščitonoša tujca pred Stroimira stopi in ga v imenu svojega gospodarja na dvoboj pozove.

			»Naj čaka tvoj gospodar,« zarjove Stroimir, »dokler se ne zaročim, in potem se čem rad z njim na dvoboju ogledovati.«

			Za ščitonošem prispe tudi njegov vitez, človek čedne postave ali enmalo ostarelega obraza. Zelo predrzen je bil, da junaško srečo s strahovitim Stroimirom poskuša, ali on ostane pri svojem sklepu, da mahom na bojišče stopita.

			»Neumen starče!« reče Stroimir in meri svojega protivnika z zaničevalnimi in krvavimi očmi. »Ne znaš li, pred kom stojiš? Kateri vrag ti je svetoval, da se z menoj na dvoboju poskušaš? Ali si se naveličal glave na ramah?«

			»Kateri zlod je pa tebi svetoval,« odgovori hladno vitez, »da brzoteke na razkrižja postavljaš, da z zabavljivo besedo vsakega mimo gredočega na dvoboj zovejo? S čim so te razžalili pošteni vitezi, ki mirno skoz tvoje kraje potujejo? Viteška dolžnost je ta neslani napuh kazniti in to izvršiti je namen mojega prihoda.«

			Prevzet od jeze in začudenja nad predrznim govorom ostarelega viteza, odide Stroimir, da se oboroži, Boženi pa reče, da naj na sončanišče gre, da bode svedočica njegove poslednje zmage pred njuno poroko. Še preden se ona prikaže, stojita že protivnika na bojišču pripravljena na boj.

			»Ta je tista,« spregovori tujec, kadar tresočo po očetu vodeno Boženo na sončanišču ugleda, »zaradi katere sem prišel. Ako te premagam, je edino, kar bi rad za moje plačilo dobil, to, da tej devici, katera bi samo z raztuženim srcem svojo čisto roko v tvoje s človeško krvjo omadeževane kremplje položila, dovoliš, da se svobodna domov vrne in da jo za naprej ne siliš, da bi bila tvoja zaročnica.«

			Stroimir ne more ne besede pregovoriti od pretežkega srda, namignuvši z glavo vrže divji pogled na Boženo, nasrne z uprtim kopjem na tujca, ki s plemenitim držanjem ga junaško dočaka neuplašnivši se njegove orjaške postave. Pri tem napadu se obema kopje zlomi. To nepričakovano protivljenje razdraži Stroimira tako, da se na svojega mirnega protivnika z golim mečem vrže. Ali ker je odveč silovito z njim zamahnil, se mu razdrobi v roki. Ali ravno tisti trenutek zadobi od tujca lahko rano in da bi drugi meč dobil, se mora umakniti. Medtem se približa nepoznani dvobojec k sončanišču in reče s tihim glasom Boženi: »Ne bojte se nič, lepa diva, ali tudi Bog in sreča ne priskočita mojemu orožju na pomoč, saj če po tem vitez Ljubimir, ki bo brž, kakor padem, mojo smrt zvedel, sem hiteti, da se bojuje za vašo nedolžnost.«

			Božena vidi v tujcu varuha svojega življenja in svoje nedolžnosti, za to pošilja za njega srčne molitve k Bogu. Medtem se zažene zopet novooboroženi Stroimir z vzkipljeno naglostjo na viteza. Strašen boj postane. Dolgo se ne ve, kdo če koga nadvladati – oba se bojujeta kakor razkačena leva – poslednjič oslabi desnica ostarelemu vitezu. Stroimir podvoji zamahe svojih udarcev in tujec s svojo iz mnogih ran iztekajočo krvjo polit pade s konja. Stroimir že kleči, da bi mu še zadnjo dal, tako silovito spodbode svojega že zelo ranjenega vranca, da se ta besen od prevelike bolečine z zadnjo močjo spne in z jezdecem vred postrani s tako silo zvali, da izpod razbitega konja omedlelega gospodarja sluge izvlečejo. Tuji vojaki, ki so spremili nepoznanega dvobojca, ga iz gradu odneso: Stroimira pa položijo njegovi slugi na posteljo in pozovejo lekara. Ta mu pregleda rane in najde, da niso nevarne, in da se če on kmalu zopet ozdraviti. Boženina nežna skrb, s katero je ona po naravi vseh čutljivih žensk bolniku ves čas njegove bolezni stregla, se zdi Stroimiru kakor neko znamenje ljubezni, katero ima ona na skrivnem do njega, in porodi v njem sladko nado, da je svoj čut spremenila, in da če z njim radostno še pred oltar stopiti.

			Ta dobrodevna goljufijica podpira ozdravljenje ranjenca, napolnjevaje mu srce z neizrečeno radostjo. Ali ta radost ne trpi dolgo. Iz Praga pride, še preden se Stroimir ozdravi, glas, da je Jaromir že skoro celo Češko premagal, Vladibog oropan vse svoje moči v Poljsko pobegnil, Rdečku Boleslavu pa da so na zapoved kralja poljskega, njegovega nekdanjega zaveznika, oči iztaknili. Nekoliko dni po tem pride napovednik viteza Ljubimira, ki Stroimira v imenu svojega gospodarja na dvoboj pozove. Komaj ozdravljeni dvobojec hoče mahom na bojišče iti, ali lečnik mu tega ne dopusti in tako se zgovore, da hočeta šele čez štirinajst dni iti na boj.

			Z boječim hrepenenjem, ne brez radovednosti, čaka Božena napok belega dneva, katerega če nepoznani dvobojec priti, da bi jo iz krempljev njenega trinoga rešil. Zdaj ji pravi neki notranji predčutek, da bo nepoznani vitez zmagal, zdaj jo plaši Stroimirova vrla hrabrost in moč in še bolj njegova hudobna prekanjenost in zvitost, katera njeni svobodi in tujčevemu življenju tudi tačas z nevarnostjo žuga, ako on tudi na dvoboju zmaga.

			Komaj napoči dan očakovani, se začuje zvok trombin in čuvaj na zvoniku oznani, da se gradu približava mnogobrojna truma, katero dva viteza peljeta, ki sta v jekleno oklepje oblečena. Velikanski Stroimir še neoborožen zapove, da naj se rečena dva viteza samo z nekoliko svojih ščitonošev v grad spusti, Boženi pa naroči, da naj goste sprejme. V starejšem vitezu spozna ona koj borivca, ki je že za njeno svobodo junaško srečo s Stroimirom poskušal, mlajši vitez je pa ravno tisti, čigar junaštvo je po celi češki zemlji slovelo.

			»Vi vidite v meni človeka,« ji reče starejši vitez, »ki vas je hotel s svojim mečem rešiti, ali preslab je bil to spolniti, česar se je lotil. Prosim vas, vzemite voljo namesto čina.«

			»Ako vas roka mojega prijatelja rešiti ni mogla,« reče drugi vitez, »dovolite, blaga devica, da se moja desnica za vas na dvoboju poskuša. Ni stvari na tem svetu, katero bi zaradi vaše lepote ne storil. Znana mi je vaša nesreča, kakor tudi hudobija okrutnega Stroimira, in za to sem prišel, da ga zbog njegovih zločinstev kaznim. Prisežem vam pri slavjanski krvi, katera v mojih žilah teče, da bodem to zagotovo storil, saj mi mora vsa češka dežela pričati, katera je že tolikrat videla, kaj moja pest storiti zna, kadar jo za pravico povzdigujem!«

			»Za ime božje!« zavpije Božena, zarudivši se, kateri tujčev glas v ušesih zažubori kakor ubrani glasek ljubezni nekdanjih boljših časov in nehotoma uperjaje nepomično svoj pogled na krepko postavo mladega viteza misli na svojega Udalrika in reče skrbljivo: »Bodite pozorni in varujte se zalezovanja. Stroimiru je vsako sredstvo dobro, ako bi tudi iz samega pekla prišlo, samo ako k svrhi njegove strasti vodi.«

			»Tolažite, lepa Božena, tolažite svoj strah, ki mi srce z neskončno slastjo topi. Vse pomočke, katere varnost terja, kateri sicer hrabremu junaku niso mar, vse sem preskrbel, ker se imam s hudobnežem skušati, katerega hrabrost se ne upira na poštenje. Ne zbog mojega življenja, temveč vaše svobodne volje sem to trumo vojakov sem pripeljal, da ako poginem v imenu našega vojvode, grad osvoje in drzovitega razbojnika pred Jaromirovo sodbo pripeljejo. Ako tudi padem od Stroimirove desnice, vendar vi zadobite prostost, in moj prijatelj vas če po vaši želji ali k vojvodskemu dvoru v Prag ali v tihi vaš stan v Opočno peljati, katero svoje staro ime, ker vas je tam Udalrik prvikrat zagledal belo obleko prati, v Peroč spremeni!«

			Na to Božena še bolj zardi, vitez pa nadalje govori: »Ako mi pa Bog in sreča da, da vas vašega rablja rešim, bi želel, ako vam je še srce svobodno, da mi dovolite, da za plačilo moje službe moje ostale dneve vašemu življenju posvetim.«

			»Gospod,« odgovori Božena s slabim glasom, »vaše velikodušje me stori vašo robkinjo, s katero po svoji volji vladati morete, ali ne uzvišite me na visoko stopnjo svoje soproge, ker nisem tolike sreče vredna. Vi zaslužite ne samo ženo vam podobnega rodu, temveč tudi nerazdeljeno srce, jaz pa vam takega dati ne morem, zakaj moje srce ima že drugi mladenič, ki je še sijajnejšega rodu bil kakor vi, in se je v svojo in mojo nesrečo na mé uzrl – ah! Njega več ni, on me čaka v onem boljšem svetu, kjer se tudi uboga seljanka s knezom družiti sme. lzvršite svoj velikodušni namen in dopustite mi, da mu moje zaljubljeno srce tja prinesem!«

			Te besede ganejo mladega viteza, in on hoče odgovoriti, ali naenkrat začuje žinkanje težkih ostrog in malo po tem se pokaže oboroženi Stroimir, ki se zelo začudi opazivši Boženo, ko se s tujcem kakor s kakim starim poznancem zgovarja.

			»Vukodlak,« zavpije Stroimir, kadar starega viteza opazi in potegne meč od bedra, »pripravi se, da te še enkrat v večnost pošljem.«

			»Stoj,« zagromi Ljubimir in z golim mečem mednju stopi, »danes se bodeš z menoj poskusil. Prosi tega vukodlaka, katerega prihod iz večnosti ti ne dopade, da ti truplo zakoplje, kadar meč moj tebe vukodlaka stori!«

			Stroimir upera ves trd oči na tujca, ni mu mogoče odgovoriti na te besede, kakršnih še iz nobenih ust slišal ni. Ljubimir mahne z roko, da naj ga sledi, kar oni ves uplašen tudi stori. Ko na bojišče prideta, ščitonoši tujca obkrožijo in s strašno grozo Stroimir zdaj opazi, da tukaj na beg še pomisliti ni, temveč da je treba premagati ali pa umreti. Stari vitez pripelje Boženo na sončanišče, da bi bila svedočica boja, kateri ji srce s strahom stiska. Po prvih udarcih koj vsaki vidi, da kakor Stroimir z velikansko postavo tujca prekosi, da ga ta z junaškim ognjem in z gibčnostjo navdušuje, in za to mu teče v kratkem kri iz mnogih ran, in ni mu mogoče svojega ročnega protivnika tudi najmanj poškodovati. Stroimir obnemore in meč mu iz roke pade – zdaj tudi Ljubimir zaustavi desnico, katero je že povzdignil, da okrutnika še zadnjikrat smrtno udari. Bledo lice premaganega oživi neka divjost, da ga je strašnejše kakor navadno gledati bilo. Ves tresoč prileze do sončanišča, kjer poslednje svoje moči zbere, nož izza pasu potegne in ga s tako bistrim okomerjem na Boženo vrže, da bi bil gotovo z veselim maščevanjem ta svet zapustil, ako bi njegovega noža stari vitez, ki vsako njegovo gibanje s pazljivim očesom gleda, ne bil s svojim ščitom ujel. Vsi vojniki zavpijejo strašne jeze in nasrnejo na prekanjenega hudobneža, da bi ga s konopci zvezali, ali on zbog velike prelite krvi omedli in se šele v eni uri zave. Zdaj se mu oznani, k čemu ga je njegov nadvladatelj obsodil, to je: da ga za rep njegovega bojnega konja navežejo in tega z vekom in pasjim lajanjem v dobravo spode, da ga razbije udarjajoč z njegovim telesom v drevje. In tako se zgodi.

			Kadar Božena zopet sama k sebi pride, jo odpelje stari vitez v sobo, kjer jo Domarod vidit svojo nespamet prosi za odpuščanje, da jo je onemu nemilemu strašilu za ženo dati hotel. Božena pade očetu okoli vrata. Ko Ljubimir pred njo stopi in čeladno pregrinjalce vzdigne, katero mu je lice krilo. »Krušina, sladki bratec!« zavpije z radostnim glasom Božena in pokleknuvši reče milo in ponižno: »O moj svetli knez in gospod, ti si za mene, svojo robkinjo, svoje drago življenje v tako nevarnost dal?«

			Udalrik objame svojo milinko in ji daje tisoč sladkih imen. Dolgo še trpi, da se Božena prepriča, da bdi in da je v naročju svojega obžalovanega kneza in ženina.

			»Kaki čudež je to,« pregovori Božena, »saj so mi rekli, da te je tvoj zlobni brat v toplicah zadušiti dal.«

			»Res je, da je to storiti hotel,« odgovori Udalrik, »ali želja se mu ni spolnila. Milostivno nebo je drugače sklenilo. – Ko okrutnik tebe in tvojega očeta prežene, se boji, da bi jaz k bratu Jaromiru ne pobegnil, se z njim ne zedinil. Iz temnice me izpusti in se mi prav prijaznega dela. Njegovi pomočniki mi zagotovijo, da me Boleslav z resničnim bratovskim srcem ljubi, in da ga je samo strah prisilil, da je bil okruten do mene, ker je mislil, da če njegov naslednik, za katerega je mene namenil, izključivši iz prestola mojega starejšega brata, ljubezen in spoštovanje pri narodu zgubiti, ako bi se s hčerjo seljana zaročil. Ker sem se varnega čutil, me zmami enkrat v toplice. Ko pa je vročina do take stopnje narasla, da sem mislil, da se bom zadušil, se vzdignem, da bi sluge poklical, da bi ogenj v peči ugasili, ali vrata zaključene najdem. Moje vpitje je zastonj – zdaj šele spoznam vražji namen svojega brata, razbijem vrata, se v plahto zamotam in odidem v svojo stanico. Tu se brž oborožim in na najhitrejšem konju preko čeških pokrajin v Burgundijo pobegnem, kjer sta mi mati in brat v pregnanstvu živela. Pri njiju najdem le slabo tolažbo za tvojo zgubo, pa tudi ta tolažba kmalu izgine, ker nisem mogel svoje mladosti v lenem pokoju preživeti. Čutil sem, da se moje srce pomiriti ne more, dokler tebe sladka duša ne najdem.

			Zato zapustim majko in brata in prehodim preoblečen celo češko zemljo. Mnogi srečni boji razglase kmalu moje ime, ali vendar so me morali žalostnega viteza imenovati, ker nobene radosti zaradi svojih zmag čutil nisem. Poslednjič zadene Boleslava zaslužena kazen. Poljaki so vladali v naši zemlji, vojvoda Jaromir pa pride z veliko vojsko, da jo zopet osvoji. Zdaj se podam v grad svojega zvestega Berkoviča,« tukaj pokaže na starega viteza, »se z njim zgovorim, kako da bi Poljake iz Praga spoditi zmogli – da nam je po sreči steklo, je večji del njegova zasluga – ali jaz sem mu še več dolžan, ker on je, ki zve, da si ti, mila moja, v rokah okrutnega Stroimira; on je, ki tja pride, da te reši zločinca, da bi moje življenje varoval in naroči svojemu slugu, da mi šele njegovo predvzetje oznani, kadar na dvoboju pogine, da moja desnica svrši, kar je njegova nesrečno začela.«

			Udalrik se povrne k svojemu bratu Jaromiru v Prag, nekoliko dni po tem pa pride vojvodski poslanec z dragocenim biserom in prekrasno obleko na Stroimirov grad. Te dragocenosti je Ema iz Burgundije prinesla in lepi nevesti za prvi kinč v dar poslala. Tri služabnice vojvodinje pripeljejo Boženo v Prag. Tu jo žlahta njenega ženina milo sprejme. Drugi dan pozove vojvoda več vladik in plemičev z gospemi vred v svate lepe snahe v svoje bele dvore. Kadar se svetla družba vkupaj zbere, stopi Jaromir z devico premilim kinčem sijajočo v njih sredo in reče: »Vidite, prijatelji moji, to je blaga Božena, moja mila snaha in hči Domaroda iz Opočna. Radujte se z menoj, zakaj moj ljubi brat, knez Udalrik, najde v tej devici soprogo, polno kreposti in prečudne krasote!«





SVATOBOJ PUŠČAVNIK


			Vesela zora, krasna danica zablešči slavjanstvu, ko mogočni Svatopluk vlada moravškemu kraljestvu. Mogočnost, bogatija, sreča in zmaga povsod oblivajo prestol njegov. Ali že objema hladna gomila njegovo telo. Kakor mogočno poslopje vihar za viharjem počasi razdene, tako podirajo bitve in bitve mogočnost moravškega kraljestva. Ni se hotela glava Slavjanov uklanjati tujemu gospodu, zastonj je Nemec njih moč podkupoval. Ali kar pridrve finski barbari njemu na pomoč. Svatoboj, sin velikega Svatopluka, je vladar moravške države. Ravno se zopet bije z Armetom, nemškim cesarjem. Vsa hrabrost, vse junaštvo je le majhen upor proti grozoviti sili njegovi. Zastonj branijo Slavjani z orlosrdom svoj dom, zastonj – bitva je zopet zgubljena. – Kakor da bi ga sto strel prešinilo, tako raztrgano je ubogo srce nesrečnega Svatoboja, ko vidi, da je moč njegovih Slavjanov zdrobljena, ko vidi, da je s to nesrečno bitvo zadnja zvezda na slavjanskem obnebju otemnela. Na tleh leže najmočnejši stebri slavjanstva. Moravci beže pred sovražno drhaljo. Svatoboj bega kraljestva oropan. V strašni nevarnosti je njegovo življenje.

			Že je temna noč svoje zagrinjalo na zemljico poslala. Žalostni piš se igra z vrhi zelenih dreves, katere le malokdaj mila luna posrebrni. S temnimi oblaki je prepeto celo neizmerno nebo. Enaka tema prebiva v srcu begajočega Svatoboja, katerega zdaj njegov urni zelenec nese skoz temno goščavo. Tužno pobešena je glava njegova. Trud, glad in tuga slabijo njegove moči. Tihi mir, ki mrzi človeško srce, ima tukaj svoj stan.

			Še zmeraj ne vzdigne tužni Svatoboj svojih oči, ali naenkrat ga prebudi siva gora iz njegovih tužnih sanj, ki se zdaj kakor bleda senca vzdiguje pred njim. Gleda in gleda. Ne ve, ali bedi ali sanja. Nepoznana mu je ta divja goščava. Vidi, da ga je streloviti zelenec zanesel v puščavo, po kateri še nobena človeška noga ni hodila, katere še nobeno človeško oko ni gledalo. Tukaj hoče ostati. Tukaj v hladni senci visokega drevja si hladila, si miru iskati za svoje srce želi. Kmalu skoči na mrzlo zemljico in stoji pri svojem konju. Grenke solzice kapljajo v zmršeno grivo trudne živalce. Tužno nasloni kralj svojo glavo na svojega nosivca in z milim glasom začne svojega tovariša nagovarjati: »Ločiti se moram, zvesta živalca, ločiti od tebe, ki si bil delitelj moje sreče, ki si me zvesto spremljal in nosil v bitvah! Ah – ločiti! – Pojdi, zvesti tovariš, pojdi nazaj med ljudi, morebiti še srečo najdeš na zemlji. Ah tvoj gospod – nekdaj mogočni kralj – se je ne upa iskati. Hladni boršt, divja puščava naj posluša njegove vroče tožbe, da je sreča njegovega naroda – pokopana. O nesi, nesi mojemu narodu besede nesrečnega kralja, kateri zastonj hrepeni po njegovi sreči, po njegovi mogočnosti. Pozdravi mi ljubljene – zatrte brate, katerim se vlečejo črni oblaki na čisto obnebje svobode, nesi jim pozdrav nesrečnega Svatoboja!«

			Kakor da bi umni konj zastopil te besede, še enkrat milo pogleda svojega gospoda, se obrne in kmalu zgine izpred njegovih oči. Tuga, obup in sto drugih strašnih občutkov prevzamejo Svatoboja, tako da se nevedoma vleže na mrzlo zemljico – mirno spanje ga stisne v svoje krilo. Vesele podobe mu pripelje pred dušo, vzame mu žalost, tugo in skrb.

			Beli dan posrebri hrib in dolino. Ljubko sonce posije skoz gostovrhasto drevje. V čistem zraku se trese sto in sto milih glaskov, kateri se zlivajo iz grl majhnih ptičic. Ali še zmeraj Svatoboj mirno počiva. Zdaj se gibati jame. Začuden okoli sebe pogleda. Vse se mu tako tuje, tako čudno zdi. Le počasi se spomni včerajšnjega dneva – se spomni strašne resnice. Mirno spanje mu je zopet bledo lice rdeče prižgalo in bolj veselo gleda njegovo oko na naravo, katera se ravno danes kakor srečna nevesta z vsem svojim kinčem, z vso svojo milino in krasoto kinči, kakor da bi hotela tužnega kralja k sebi vabiti. In – prevzela ga je njena krasota. Hvala, hvala, se vzdiguje iz njegovega srca k Večnemu, da mu je taki raj najti dal. Srčno se vzdigne. Rdeče jagodice se mu prijazno v zelenem mahu smehljajo in mu ljubko migajo k sebi. Ne brani se dolgo Svatoboj milim skušnjavkam, pokuša in pokuša, dokler ne izginejo vse zelene trate. Čutil je zdaj, da v njegovih zlatih in srebrnih skledah v belem dvoru nikoli ni bilo takih dobrih jedi. –

			Žarno sonce pripeka na njegovo čelo, mu jezik suši, mu žejo budi. Ali srebrn studenček puhlja izpod skalice sive in se zliva med ljubko dišeče cvetlice. S tem si Svatoboj vroče lice hladi, s tem si ude krepi. S tem žejo gasi – in spozna, da mu rujno vince v zlatih kozarcih nikoli tako ni dišalo kakor mrzla, čista vodica, hčerka skalice blede. In ko zopet jedila pogreša, gre enmalo po mehkem in mičnem mahu, ki je kakor velikanska preproga, obsejana s krasnimi cvetlicami, in najde zopet jagodice, krasne in rdeče. Veselo mu pojejo ptičice pesmico milo – in Svatoboj vidi, da milejših glasov ni slišal na svetlem dvoru.

			In ko se zlato sonce zvečer od zemljice loči in ji k slovesu še milo zarjo po nebu razlije, kmalu vabi mila lunica zadovoljnega Svatoboja k počitku, ali dolgo se ne more ločiti od zlatih zvezdic, krasnih lučic, katere tako ljubeznivo na zemljico kukajo. In zopet vidi, da nobena luč kraljevega dvora tako milo ne sveti, kakor svetijo svečice, katere si Večni v svojo slavo na nebu prižge. Njegovo srce se izliva v srčnih molitvah vladarju mirjardnih svetov, mu pošilja v nebo hvalo neskončno ter ga prosi, da bi se usmilil njegovih zatrtih bratov. In zopet ga objamejo sladke sanje, prebujene od prekrasne narave, in mu krepijo dušo in telo.

			Sonce in luna sta se že velikokrat zvrstila, in še zmeraj prebiva Svatoboj v svoji puščavi. Ne obdaja ga mogočnost, ne teži krona njegove glave, ne streže mu sto in sto strežnikov – ali zadovoljen je. Kar mu puhla mogočnost, prazno človeško govorjenje, kar mu sijajnost in žezlo niso mogli dati, – to najde v divji puščavi, najde – mirno in zadovoljno srce. Ne obdaja ga tukaj zavist in hinavščina. Njegovo srce ne pozna skrbi, katero svetla krona na glavo tistih pritisne, katere jo nosijo. Vsaki dan mu prinese novo veselje, novo radost in – zadovoljen – srečen je. Ko se že leto v jesen spreminja, dobi tri tovariše, kateri so že leta in leta v tej mirni puščavi pobožno živeli. Z njimi vred si zdaj Svatoboj pripravlja zimsko prebivališče, si išče sladkih koreninic v črni zemljici in jih shranjuje za zimo. In ko ta pokrije zemljico s svojim belim kožuščkom, ko vihar divja po goščavi, gledajo Svatoboj in njegovi tovariši izpod sive pečine in povišujejo tistega slavo, na čigar povelje tudi silni vihar prepeva svojo prečudno pesem.

			Tako preide leto za letom. Črni kodri Svatobojeve glave se spremenijo v sive, breme let mu že ude trdi, lica upadejo, – ali še zmeraj sije mir in veselje iz njegovega črnega očesa. Že čuti sivček, da mu zadnjikrat drevje zeleno postaja, že čuti, da bodo ob letu že ljubke cvetlice svoje cvetje na njegovo gomilo razsipale. Ta prečut napolnjuje njegovo srce. Njegovi tovariši ljubijo starega sivčka neizrečeno in s strahom vidijo njegove moči dan na dan bolj slabeti, njegovo življenje pojemati. Svatoboj ne more že več hoditi po zeleni tratici, ne več si nabirati jagodic, nemočen leži v zelenem mahu cel dan in se po otročje veseli milega petja majhnih tičic, krasnega duha lepih cvetlic in ljubega šumljanja čiste vodice, katera se vije med drevjem. Včasih se spomni prejšnjih časov. Spomin nanje se vzdigne v njegovem srcu in eden biserček več se zabliska na zeleni trati.

			Nekega jutra pokliče Svatoboj svoje tovariše k sebi. Njegova lica so bleda, njegove oči pa še zmeraj jasne in žive. Ali vendar se sivčku vidi, da se mu mrzla roka nemile smrti že bliža. Njegova glava se enmalo vzdigne in milo reče svojim tovarišem: »Čutim, da je blizu moj zadnji trenutek, čutim, da bode moja duša kmalu Večnega gledala, čutim, da vas moram zapustiti, mili tovariši! Ali pa veste, kdo da sem jaz? – Bil sem mogočni moravški kralj, silni narodi so se vklanjali mojemu žezlu. Ali vse to ni moglo pomiriti mojega srca. – Večna previdnost je hotela, da sem bitvo za bitvo zgubil. Ah, ne smem misliti na trenutek, ko sem videl, da je strašni vihar vse moje želje, vse moje nade neusmiljeno podrl. Človeška družba, kjer toliko hinavstva, toliko neizrečenega prebiva, me je mrzila. Iskal sem zastonj med njimi svojo srečo. Tukaj v temni puščavi sem ga dobil. Tukaj sem zvedel, kaj je mirno, zadovoljno srce. O, biser je, katerega nam »svet« dati ne more. Ni me več tukaj obdajala mogočnost in sijajnost, ali tudi nju spremljavki, hinavščina in skrb, sta bili daleč od mene. In zdaj, ko me bode kmalu kmalu hladna smrt objela, zdaj vam hočem še zadnjo željo, zadnjo prošnjo povedati. Ah! spolnite jo, mili tovariši! Ne ločite me po moji smrti od mesta, kjer sem svojo srečo našel. Naj nad mojim grobom iste tičice pojejo svoje žalostinke, katere so mi v življenju srce hladile z milo pesmico, naj obešajo ista drevesa svoje veje na mojo gomilo, katere so me v življenju v svojo senco vabile. Pojdite k mojim ljubim. Nesite jim moj zadnji pozdrav, povejte jim, da je Svatoboj srečen, da jim pošlje svoj blagoslov.«

			Tiho tiho izdihne že zadnje besede, z njimi svojo dušico pošlje pred prestol Vsemogočnega.





TVRDISLAV




I.


			Mrači se. Zadnji svit umirajočega dneva se vsipa skoz gosto premreženo okence neke temne ječe starega Novgoroda. Po mrzlem zidovju se utrinjajo neprenehoma kapljice mokre, ko da bi kamen se zjokati hotel nad strašno pregreho človeka, ki ga objema. Težki omahljivi zrak se vleče po črni temnici. V enem kotu leži neki mož in molče upira svoje meglene oči v črno zidovje, kakor da bi ga z njimi prevrtati hotel.

			Njegova postava je grda. Rdeči debeli lasje mu čez suha lica visijo in mu zakrivajo na pol majhne oči, ki jih ima spod cele temne. Ustnice ima sklopljene in stisnjeni so mu zobje. Nič se ne gane, ali včasih se zvlečejo usta, divji peklenski posmeh prešvigne njegov obraz, pa zopet je temen kakor ponočno nebo, kadar ugasne žarna strela na njegovih črnih oblakih. Na nizkem širokem čelu se mu vidi hudodelstvo, v njegovem očesu – črna duša. Bil je mogočni bojar Pulovski. Njegovo veliko bogastvo ga ni moglo obraniti »pravice«, ni moglo zakriti njegove pregrehe. Obsojen je bil na dvoru Jaroslava od starega posadnika v zboru gradjanov v ječo. Pod dragoceno obleko mu bije srce, ki je črneje od črne temnice, v kateri prebiva, trše od močnega jekla, ki ga oklepa. Temne zlobne misli se dvigajo v njem in ga polnijo ko strašne pošasti, zmeraj naraščajo, dok da Pulovski divje poskoči od tla: »Jaz v ječi,« zavpije z gromečim glasom, »Jaz? Pulovski! O peklo, posodi mi svoje moči, da morem razdjati, sprašiti Novgorod, ki se predrzne moja

			dela soditi, ki se predrzne mene vreči v mrzlo temnico!«

			»Pred posušim sinje morje – kakor preštejem svoje bogastvo – in vendar v ječi! O zlij se ogenj mojega srca čez revni Novgorod – pogrezni se sovražno mesto v peklo – tvoja sodba me je oklenila – krivično!«

			»Krivično?« še enkrat z bolj tihim glasom vpraša. »Ali nisem grešil? Ali to ne zasluži še hujše kazni?« Glas mu je slab, oči temne, srce se mu trese v občutju neznanem, trepetaje pokrije z rokami bledi obraz. Ali zopet se dvigne, poskoči pokonci, krvave oči mu streljajo ko dva goreča oglja spod čela, zobje mu škripetajo, pest se mu dviga – in s kričečim glasom zagromi: »Jaz kriv? Nikdar! Kdo – kdo ima oblast – me tega dolžiti, kdo zmore reči, da sem jaz kaj pregrešil? Kaj je pregreha? Jaz je ne poznam. Kar storim, je prav, saj nisem nor, da bi poslušal po otročje to, kar imenujete »vest«! O bedaki neumni, ki se oklepate postave uma in srca, kako smešni ste mi! To je postava, kar jaz poželim, to pravo, kar jaz storim: Naj se pogrezne ves svet zavolj toga, ali meni to mar? – Prah bodem – tak ali tak – ne krepost ne pregreha nista zaznamovani v njem. Tedaj – jaz nisem kriv! – Kriv si ti, Tvrdislav, ti pošast – ti peklenski vrag – ti si me obsodil – o čakaj!« In pri tem vnovič dvigne oklenjeno roko, da zarožljajo grozno verige. »O starec, čutiti češ mojo osveto, čutiti češ, kaj zmore moje zlato! Ti ali jaz!«

			Tako se roti – prevzet s strašnim srdom pade zopet nazaj. Črna noč objame tudi njega in zakriva žalostne zmote hudobnega srca.





II.


			Čisto svitje mladega dneva se razliva v krasno ali prosto okinčano sobo starega posadnika. Prvi zlatotoki gorečega sonca se tresejo nad njegovo sivo glavo, katere srebrni sneg se bliska v njem kakor mili žar mlade zarje.

			Snegobela brada mu čez zatilnik in prsi vihra. Kakor dve zvezdi spod sivih oblakov mu izpod belih obrvi žarijo oči, in lica njegova še zmeraj zdravja puhtijo, ko lica mladeniča. Z visokega jasnega čela mu sije veličasten mir. Duša njegova premišljuje prigodbe zadnjih dni, spomni se tudi na sodbo, katero je izrekel nad Pulovskim, spomni se goreče strele, katera je švignila takrat iz očesa obsojenca nazaj. – Vsako srce bi bilo trepetalo pred njo, ali mirno je bilo posadnikovo srce, saj je čutilo »pravico«, ona mu je bila geslo, ona zvezda vodnica.

			Zamišljen sedi sivi starček. Kar naenkrat zadoni po celem Novgorodu »veča«. Njen glas – znan vsakemu prebivalcu prostega Novgoroda – se trese skoz lahke zrakove, nje veličastni dan vabi svobodne Novgorodčane na sodišče Jaroslava. Vsako srce vzkipi pri glasu mogočnem, kateri vleče gradjane na sveto sodišče. Kak bi ne užaril tudi srca starega Tvrdislava? Kakor da bi mu vse strune njegovega srca odječale, se hitro dvigne s stola. Višje mu srce kipi, ko stopi k oknu, da bi vedel vzrok, ki kliče Novgorod na svetišče »pravice«.

			Neznan mu je, in začudenje ga prevzame, ko vidi trumo za trumo k dvoru Jaroslava dreti, ko vidi v vsakem očesu žareti neko divjo strast, ko se bliska, ko vse neurejeno dere naprej! Dolgo gleda Tvrdislav drvenje ljudi, ena misel drugo preganja, en sum drugega – in vendar mu ni še jasno, kaki vzrok je tako Novgorod zbudil. Kakor se spomladi na vrhu snežnika odcepi mala kroglica nestalnega snega in v dolino valeče se prihrumijo v vsakem hipu nove sestrice, kakor zmeraj, večja zmeraj in silnejša valina dere navzdol, dok da gromeči bobneči plaz prihrumi v dolino pokopaje v ledeni grob imetja seljanov, življenja ljudi, tako je ljudstvo zdivjano, katerega množica še v vsakem trenutku narašča.

			Začudenje starega Tvrdislava se množi. Ah ubogi sivček ni vedel, da njemu velja tak hrup grozoviti, da se hoče nad njegovo snežno glavo iznesti prestrašen vihar, ki divja v prsih razljutenih Novgorodčanov, ni vedel, da je ta hrum viharja, gromovja in strel – njemu namenjen! Ko bi bil videl v srce ljutega ljudstva, videl bi bil »zlato« brezdušnega Pulovskega. Ko se iz njega vije goreča strupena kača krog srca ljudi, in svoje strupa polno srce posadnika stegne. O nesrečno zlato: ti gospoduješ čez ljudstva, ti jih storiš ali neme ali potrpežljive kakor ovčice – ali jih pa razjariš kot divjo besno zverino! Zlato Pulovskega je storilo iz pravičnih Novgorodčanov nečutečo žival – ki svoje ostre kremplje hoče zasaditi »nedolžnosti« v srce!

			Stari posadnik še zmeraj strmeč pri oknu stoji. Naenkrat pridere v njegovo sobo prijatelj njegov. Lasje so mu razmršeni, oči plašne, prsi se dvigajo kakor valovi morja, katere premika burja presilna, noge se mu šibijo ko bičevje slabo. Trepetom se vrže na srce strmečega Tvrdislava in zakrikne s slabim glasom: »Tvrdislav, reši se!« Več ne more izreči, omamljen se zruši na tla. Ostrmljen ga gleda Tvrdislav. »Kaj je, brate moj – kaj te je tako prevzelo? Govori!« »Pulovski – osveta – ljudstvo – zdivjano – reši se!« Te edine besede pridejo iz kipečega srca prijatelja.

			Tvrdislavu se jasni, kakor luč v temi se mu misel užge, da je sodba čez Pulovskega vzrok strašnega srda, ki vre v Novgorodčanih. Ali kakor se jezni peneči valovi morja mečejo srdno v skalo mogočno, in ona le srdna stoji ter kaplje meče peneče od sebe, tako ostane srce sivega starčka močno in trdno pri srdu divjega ljudstva. Le trdnejši se čuti, le žarnejše mu teče kri junaška po žilah, krepkejše – ali mirno mu bije srce, v katerem sije kakor nebeška luč – »pravica«.

			Soba se polni. Prijatelj za prijateljem pridere, vse ga prosi, vse vpije: »Reši se, Tvrdislav, reši svojo sivo glavo! Ljudstvo je divje – zlato Pulovskega ga mami strašno; gorje tebi, ako prideš v njegovo oblast! Reši se, Tvrdislav – reši se!« Tak vpijejo vsi. Že primejo sivega posadnika za ramena, da bi ga siloma odpeljali, oteli strašni nevarnosti – kar se ta trgne iz njihovih rok kakor močen hrast v sredi viharja in groma, veličanski, kakor pravica, resničen, ko sodba, a veder in mil stoji stari mož med njimi, kakor da bi vsi žarki dneva se v njegovem očesu zlivali, tak spod srebrnih kodrov plameni, v njegovih licih žarni plamen mladosti gori, in obsipa jih siva brada, ko snežek žarnocveteče cvetlice.

			Veličastno migne z roko, vsi osupnjeni obmolčijo in iz prsi Tvrdislava se vlije beseda – močnomila, kakor broma glas: »Bratje – ne tako! Ali mislite, da bode sivoglavi Tvrdislav pobegnil, kakor zaničljivi plašun? Že mi je bela smrt kmalu nevesta, naj me tedaj objame v sredi mojih bratov – ako sem kriv! Ali Bog vidi v moje srce, vidi, da je čisto. On varuje pravične! Bratje – na dvoru Jaroslava!«

			Vse strmi na velikodušnega starčka. Vse obmolkne in s krepkim korakom se poda Tvrdislav v sredo zdivjane kričeče trume.

			Kakor hrumeče morje, katerega dviga burja vršeča, da se njega gromeči valovi valijo v prepade in zopet na- kvišku vršijo, tak se trume goste vale posadniku nasproti. Vsaka desnica suče z vpitjem ostro orožje, vsako oko strelja strašne plamene. Ni je misli, ni je čutja v množici grozeči. Zemlje tlak trepeta pod nje silo, neba oblak se trese in ječa divjega krika. In zmeraj bliže derejo valovi srditega ljudstva. Tvrdislav srčno koraka naprej.

			Kakor razsrdeni levi se vržejo rjoveči mestjani na njega. Svetlo orožje se blisketa že proti srcu njegovemu, kričanje vrši v nebo. – Obsut je od ljudstva, vid mu pohaja, sapa zastaja, čut ga zapušča – bela smrt steguje že suhe roke po njem: kar se predrami! Pred cerkvijo svete Sofije je! Nebeška moč zapoveduje v njem. Krepko skoči na stran, spre svoje roke proti enemu stebru svetišča, kakor mornar v potopu se oklene z eno roko stebra. Drugo dvigne mogočno v nebesa. Njegova obleka vihra prečudno čez speto telo. Njegovo obličje je kot zarja večerna. Oči mu kot sonca žarki gore. Lasje in brada mu plavajo kot lune mili blesk čez ramena.

			Veličasten, kot prerok nebes – ko Seraf prečuden – se dvigne – tresoči glas predere trume strmeče: »Čist sem pred Bogom in svetom in pri Večnem, pred katerim trepetajo svetovi, ako sem kriv, prelijte grešno kri. Ali sodite me pred! Jaz sem čist!!!«

			Kakor zadeto od strele nebeške osupnjeno ljudstvo strmi. Vsaka roka omahne, vsaka glava se nagne – pred kot risi zdivjani zdaj stoje kakor tresoče ovčice pred Tvrdislavom mogočnim.

			Veličastno stopi iz cerkve nadvladika – in za njim protopopi in popi. Ko nočno nebo, na katerem so stresene svetle zvezdice, se krasne obleke bleščijo. Tresoča desnica sivega vladike drži svetlečo podobo odrešenika sveta in z levico migne posadniku, počasno se obrne z njim proti sodišču Jaroslava.

			Ljudstvo sledi – kakor krotki golobček. Vse molči – pretreseno je vse.


Prispejo na sveto sodišče. Tukaj se če stari posadnik soditi. Grobna tihota se je spustila na ljudstvo. Vsi nepremično gledajo na sivolase sodnike, pred katerimi Tvrdislav mirno stoji. Ne upa si nobeden skoro dihati, vsaki se sveto sodbo motiti boji, vsaki jo pričakuje s tesnim srcem.


Tvrdislav stoji ponosno z vzdignjeno glavo pred sodniki, ki mirno in resnobno pretehtujejo tožbe zoper posadnika. Ali pravica zmaga. Tožbe so bile krivične. Stari sodniki zdaj prašajo ljudstvo, ali je kriv – ali nedolžen?

			Kakor veter jesenski frfra skoz prsi rumene, tak spreleti tihi žubor celi zbor in kot iz enega grla zadoni: »Nedolžen.«

			Tvrdislavu se srce topi v ganotju presrečnem. Ljudstvo jokaje pade pred njim na kolena, moči tlak s solzicami kesanja. Vseh desnice se stegnejo proti nebesom, in svete prisege se zmičejo iz ginjenih src, da nikdar več nočejo tako raniti nedolžnega sivčka, da čejo eno srce, ena duša za naprej biti.

			In kakor angel milosti spenja sivi Tvrdislav čeznje svoje roke in jih blagoslovi z mokrim očesom.





III.


			Sodba je na svetem sodišču Jaroslava. Molče in zamišljeni sodniki sede na okrogu in med njimi kakor oče – sivi Tvrdislav. Visokost in milobo zlivajo njegove oči. Ali kak se spremeni njegovo obličje, ko pred njega pripeljejo hudodelca, da bi prejel zasluženo kazen. Kak se vžarijo njegove oči, žive iskre švigajo iz njih v črno dušo zatoženca, kakor grom se glasi njegov krepki glas. Pretresen, presunjen hudodelnik obesi v tem plašne oči. Ali ko ima rešiti nedolžnost, kaka milina se zliva iz njegovega srca! Njegove besede so kakor kaplje hladivne, ko sladki lek v ranjeno srce, ali tudi ostri meči za grešno srce.

			Že je marsikateri sprejel, kar je zaslužil, že je doneča beseda starega posadnika v marsikatero srce zarezala, kar stopi s prevzetnim korakom drago oblečeni mož na sodišče. Njegova krasna obleka pove Novgorodčanom, da je poslanec Svetoslava, ki je bil tačas branitelj prostega Novgoroda. Ošabno spreletijo oči prišleca zbora vrste. Siva snegooblita glava posadnikova se dviga veličastno izmed vseh. Prevzetne hoje, molče si naravnost k njemu pot predere. Začudeno ga gledajo Novgorodčani. Njih oči se radovedno vprašujejo: »Kaj hoče tujec pri nas?« Ali njegove oči so za cel svet slepe. Prevzetni tujec le koraka naprej in se ustavi pred sodniki. Njegova glava se še vikše dvigne in ošabno reče: »Moj gospodar, svetli Svetoslav, zapove, da Tvrdislav od tega trenutka neha biti posadnik Novgorodčanov.«

			Začudenje – osup prevzame pri teh besedah vse Novgorodčane. Tujec tak govori v Novgorodu. Vsi se dvignejo, oči se jim bliskajo – srce žari. »Kaj je pregrešil?« se vzdigne jeze tresoči glas. Poslanec stegne ošabno telo, njegove obrvi se vlečejo skup, kakor oblaki pred viharjem se mu širijo zlobnega posmeha, in ošabnejši ko pred reče ostro: »Kriv je, ko mojemu gospodarju več ne dopade!« Tako še ni govoril tujec v svobodnem Novgorodu. Kakor da bi padla goreča iskra v vsa srca – zavrejo, zaplamenijo vsi strašnega srda in jeze! Pesti se dvigajo, zobje škripljejo in srdeče vpitje zagromi na sodišču.

			»Predrznež nesramni, ali pozabiš, kje si, ali ne veš, da tvoja noga počiva na novgorodskem tlaku? O nesramnež gnusni, naša pest ti hoče zamašiti predrzna usta!« »Osveta – maščevanje!« vse divje vpije.

			Plaho se ozira poslanec krog sebe. Že nekateri skočijo jeze peneči k njemu, že čuti poslanec težke pesti razsrdenih gradjanov krog sebe igrati – kar vstane star siv mož iz njih srede in s krepkim glasom zapove: »Tiho.« Vse ga gleda molče, vsem opade strašna jeza. Starček pak stopi pred pretresenega poslanca. Ponos in veličastnost obliva njegovo postavo, in trdno reče ostrmelemu tujcu: »Naj se spomni tvoj gospodar, da je Novgorod prost, naj se spomni, da je sveto prisegel njegove pravice nikdar ne raniti! Ako to pozabiti more – gorje mu! – Tvrdislav ostane naš posadnik!« – In zaprejo se ustnice starega govornika, obrne se ponosen, nevreden se mu zdi poslanec, da bi še enkrat na njega poslal žar svojih leskečih oči. Tiho je ljudstvo, in s pobešeno glavo zapusti osupnjeni poslanec sveto mesto svobode.

			Resnični, moški upor mogočnega Novgorodčana, Svetoslavu prelomi moč in pogum. Vidi, da ne more nič zoper močni Novgorod. Ali njegovo prevzetno visokohlepeče srce ne more prenašati misli, da je premagan, da se ni Novgorod njemu vdal, da ne more v verige vkovati svobodnih Novgorodčanov mogočnih. Njegovo ošabno vladoželjno srce kipi v strašni jezi, ali zastonj. Novgorod mu je pretrdna stena. Rajši tedaj odstopi braniteljstvo upornega Novgoroda svojemu mlajšemu bratu Svevladu. Ali ista kri se tudi v bratovem srcu pretaka, isti strup vre v njem zoper starega, nedolžnega Tvrdislava. Ista hudobna duša tudi v njem naklepe za njega pogin spreduje. Žolč se mu peni v črnem srcu, da mora gledati mirno, da Tvrdislav, ki ga sovraži iz dna svoje hudobne duše – živi srečen, časten v sreči svojih rojakov, in on, mogočni gospod, katerega mogočnost seže do daljnih oblakov, katerega zakladov nobeno oko ne prezre, da on mora trpeti upor svojeglavega starca. Njegova črna duša vre v strašnem sovraštvu. Srce pak, v katerem more žareti ta čut – je pripravljeno za vsako hudobijo. »Denar« vse pridobi – pridobil je tudi hudobne roke, ki so pripravljene preblago dušo nedolžnega podanika poslati v večnost.





IV.


			Iz gostotemnih oblakov se vsipajo čiste leskeče snežinke. Igrajo se in plešejo, kakor padeče cvetje mlade pomladi. Ena se otrudena uleže k drugi, sestrica leži tiho mirno na mrzli sestrici – objeta z nemilim mrazom. Le nekatere belčice se ne morejo ločiti od okna tihotne izbe, v kateri na postelji siv mož leži. Mislim, da so gledale njegove srebrne lase, da so menile, da tudi na njegovi trudni glavi spijo nekatere bele sestrice. Bil je Tvrdislav – ali kaka sprememba v njem! Obličje mu je bledo in popadeno. Njegove udrte oči le temno brlijo, kakor ugašujoče luči, roke mu visijo suhe in brezmočne niz posteljo, prsi se mu dvigajo hitro, razburjene strašne meglice, ki ga stresajo in po belem obličju kapljajo zmeraj mrzle kaplje. Nemila bolezen ga je objela v svoje naročje in revež že več tednov pod njenim strupenim dihom mrli. Ali vendar ne pride izdihljaj čez njegove ustnice blede. Njegova duša je trdna, je krepka, ko pred, njegovo srce živo, kot je bilo! Tak leži zamišljen, nečuteč hudih bolečin. Kar stopi k ležišču zvesti služabnik njegov. Bridke solze kapljajo iz njegovih oči, premagan sočutja se ihti hudo. Ljubopolno ga vpraša Tvrdislav, kaj da mu je. »Gospod – ali zmoreš vprašati me? Tvoje

			trpljenje mi trga srce, mi solze rodi! O zakaj moraš toliko trpeti? O in vendar – še ni dosti!« Obmolkne, potok solza mu zalije besedo.

			Zopet ga posadnik milo vpraša: »Kaj mi je namenjeno, moj zvesti Ivan? Povej, zakaj je tvoja tuga tako velika?«

			»Gospod, ali ne veš,« začne zopet služabnik, »ali ne veš, da zidovje mesta že objema brezdušnike – poslance Svevlada, ki čejo tvojo kri – tvoje življenje!« In prevzet mu gleda služabnik v bledo obličje.

			Nova moč, novo žitje se v tem trenutku zlije po žilah bolnika. Kakor zbudivši se iz težkih sanj se vzdigne kvišku. Njegove oči se prižgejo, bleda lica rdijo – s krepkim glasom reče: »Ivan, položi me na sani – pelji me na dvor Jaroslava. Umreti čem, ako sem kriv, ali le v sredi svojih rojakov, le njih roka naj rine ostri meč v moje srce, njih roka naj loči mi dušo od trohlega trupla. Pelji me!«

			In slabi sivček je kmalu zopet na svetem mestu sodbe. Zbrano je ljudstvo. Zvesti služabnik pelje slabega starčka pred sodnike.

			Strašna tesnoba objema vsa srca. V drugo je že stari Tvrdislav pred sodbo Novgoroda. Ali kako danes? Slab, bled, nem, kakor umirajoča nedolžnost leži pred sodniki. Kakor da bi se bila duša njegova potegnila v jedro žitja, kakor da bi bila mrtva za zunanji svet, je miren in molčeč pri pogovorih svojih sodnikov. Ne gane se, ne odpre bledih ustnic, da bi govoril za svojo nedolžnost. Ali »pravica« ne potrebuje tega. Kakor viharja grom se zažene veseli krik po sodišču: »Tvrdislav je zopet nedolžen spoznan!« Lampica pojemajoča še enkrat prav žarno zasveti, da se strese vse v njeni čarni luči – ravno tak se Tvrdislav zdaj mogočno vzdigne. Njegovo bledo z lasmi oblito obličje se sveti ko jutranja megla, skoz katero posije zarja rdeča, njegovo oko se blešči ko zvezda danica, svetla solza se udere iz njega in se trese, kot rosa bliskeča v sivi bradi. Njegove tresoče roke se spnejo, ko da bi hotele objeti vse ljubljene brate in z glasom, ki se trese, ko zadnji dan »Avemarije« skoz večerni mrak, reče: »Bratje, solze, ki se utrinjajo iz mojih starih oči, naj vam bodo hvala za vašo ljubezen. O kaka zavest, da spoznate mojo nedolžnost. Nebeška mana je za mojo dušo. Bode mi mila sestrica, bode mi tolažnica takrat, ko bodem zapuščen od vseh milih tudi jaz zapustil revni stan zemlje! Hvala vam, ljubljeni bratje! Ali ker je sivi Tvrdislav vaš posadnik, je zbežala sloga, je zbežal mir iz vašega mesta. Hočem se za to sam soditi! Hočem,« tukaj se nagne njegova glava, zopet se gorke solze čez lica vlijo, kalne oči obrne proti nebesom, kakor da bi si prosil moči – ali kmalu zopet trdnejše povzame: »Hočem – vas zapustiti, mili bratje! Sveti slogi, vaši sreči naj bode sivi Tvrdislav žrtev! Zapustil vas bodem! Strgano je moje srce, ali spremenila me bode zavest čistega srca in vaša ljubezen, ulila mi bode skeleče rane! Z Bogom, bratje dragi! Tudi daleč od vas – bode staro srce Tvrdislava le za vas – za vašo srečo bilo! Z Bogom!«

			Tiho – tiho izreče zadnje besede in prevzet, z bledim licem, mokrim očesom pade nazaj v naročje svojega sluge.

			Malo dni je prešlo in nekega jutra posije zlato sonce v nekem ruskem samostanu na – Tvrdislava. Meniška obleka ga objema. Njegove roke so dvignjene proti nebesom, njegovo blago srce pošilja goreče molitve k Bogu – za srečo Novgoroda!





BORIS (UMETNOSTI MOČ)


			Temna noč neznaboštva pokriva še lepo Bolgarijo. Ni še zasvetil žar luči Bolgarom, ki se je izlila iz nebes na zemljo, da bi nas vodila skoz revno življenje, da bi nas pripeljala v naš večni dom. Blodili so še v sivini »poganstva«. Ali pride zdaj čas, ko se začne záriti tudi Bolgarom. Z juga jim vstaja krasnosvetla zvezda krščanstva. Že je marsikatero srce zajelo njene mile žarke in se ogreva v veri sveti in edini pravi, v veri v enega – večnega Boga. Z jasno, žarno besedo oznanjuje neutrudljivi Metod sveto vero in vabi milo prebivalce Bolgarije, da naj zapuste krivo vero – zmišljene bogove, da naj se vrnejo k Bogu ljubezni, katerega edini sin je zapustil nebesa, se je včlovečil, da bi trpel za nas – umrl iz neskončne ljubezni do nas. Veliko Bolgarov pretrese beseda svetega Metoda – hite v naročje svojega vsemogočnega očeta. Ali dosti trdovratnih je tudi med njimi, ki slepo zavržujejo pravo vero, in se trdno drže starih navad – starih bogov. In med njimi je prvi Boris, kralj bolgarski.

			Po gostih dobravah, osenčenih borštih kraljevih se razlega dan za dnevom glasno lajanje psov, ki sledijo hitre srne, mične jelene in drugo zverjad. Glasno se razlega roga glas, zemlja ječi pod trdnimi podkvami urnih konj. Plašno bežijo nežne srnice čez sive pečine in visoko skalovje in za njimi divja divji Boris na strelovitem konju. Divji plamen užiga lice, mu oživlja oko, le dalje – dalje jo drvi za nedolžno živalico. Njegovo poželenje ni pred omireno, dokler ne leži pred njim oblita s potoki svoje krvi – trda in mrtva. In vrne se domov. »Lov« in zopet le »lov« mu je v glavi – v srcu, na jeziku. To mu je edino veselje – edini občut.

			In vleže se otruden zvečer na mehkužno posteljo. Ne pošilja hvale Večnemu, ki ga je ohranil ta dan, ne prosi ga za njegovo pomoč. Njegovo oko je navezano na kipe, ki kinčijo izbo. Obrazeno je tam njegovo zunanje in znotrajnje življenje. Tu vidi nedolžno srnico zadeto od puščice nemilega lovca, tam diha zopet ranjen jelenček svoje zadnje izdihljaje, tam zopet se bojuje krepak medved s svojim sovražnikom. Zadovoljno se smehlja otrudeni kralj – še enkrat obrne svoje oči na ljubljene kipe, in zatisne mu oči. Njegova zadnja misel je bila »lov« – njegova molitev »lov«.

			Zlati žarki jutranjega sonca se usipajo v izbo kraljevo, in Boris že stoji pri svojih kipih. Gleda in gleda jih, rad bi dobil kaj novega za svojo nemirno dušo. Ali na istem mestu še leži umirajoči jelen, na istem še zmeraj poskuša divji medved svoje moči, na istem mestu še pošilja vajeni lovec svojo urno strelico v srce mične srne. To ni za nepokojno srce divjega kralja. Navajene so njegove oči že na kipe.

			»Druge bi rad, nove, strašne, da bi se pri vsakem pogledu streslo njegovo srce. Kje čemo hitro dobiti izvrstnega kiparja, da mi nove podobe na platno udihne?« si misli, kar stopi počasnega koraka siv mož v njegovo izbo.

			Srebrnobeli las mu plava po zatilniku, žarne oči mečejo svoj mili plamen izpod visokega čela, mila sveta duša sije iz njegove cele postave in izpod temne obleke, katera pokriva njegove krepke ude, se bliska svetli križec. »Hvaljen bodi Jezus Kristus,« – je njegov pozdrav – njegov nagovor.

			Začudeno ga gleda kralj: »Kaj hočeš s tem? – Jaz ne hvalim nobenega – Jaz sem kralj – ne potrebujem nobenega,« – mu prevzetno reče.

			»Hvaljen bodi Kristus, večni sin večnega Boga, katerega revna stvar si tudi ti – o kralj,« je trdnomili odgovor sivega Metoda.

			»A, zdaj zastopim! Tak, ti si tudi eden tistih »svetnikov«, ki nam hočejo vsiliti novo vero. Pojdi, pojdi, neumni starče, ne trudi se s tem, pri meni nič ne opraviš!« reče divje smejaje kralj Boris. – »Pojdi, pojdi – maram jaz za te in za tvojo vero. Glej, tole je moja vera,« – in pokaže na kipe – »to je moje veselje, in veliko pametnejše je, če mi zmoreš te stare kipe v nove spremeniti, kakor da se trudiš zastonj nam svojo vero vriniti. Boji in lovi so moja vera!«

			V dno pobožne duše zadenejo te predrzne besede svetega Metoda, neskončna žalost mu oblije srce, mu zatemni vse krasne nade v njem, saj njegovo srce le bije za pravega Boga – le gori in plamti za sveto vero. Ali kakor le temno žalostno z oblakom prepeto nebo zasvetli žarno svetla, tako tudi prešine njegovo žalostno srce neka misel, ki mu hipom predere tugo in brezup.

			Pohlevno reče divjemu kralju: »Tvoja volja se lahko spolni. Moja roka zna dobro voditi čopič, hočem ti narediti nove kipe.«

			Strela veselja švigne iz žarnih oči bolgarskega kralja, zadovoljno reče: »Le prav strašno, prav strahovito in grozno vse – da mora strah in groza prešiniti vsakogar, ki bode kipe gledal. Naredi, kar hočeš – kar znajdeš, da bode le prav strašno. To je prijetno mojemu očesu, to hladilo za mojo dušo. Delaj – da bode po moji volji, če ne, gorje tebi.« – Obrne se kralj in zapusti svojega starčka samega v izbi. –

			Dodelan je kip. Podoba za podobo se je ulivala iz prekrasne duše sivega kiparja na platno, ki zdaj prevzet stoji pred njimi. Njegova roka je otrpnjena, njegova duša prevzeta občutka, s katerim je vdihoval podobe na platno. Globoko izdihne in obrne svoje oko v nebesa – pošlje svojo hvalo Večnemu, ki mu je dal svojo pomoč pri delu. Še enkrat pregleda podobo. Čistojasna sedmobojna mavrica se spenja čez kip. Morje bleska in krasa se zliva krog nje in v sredi, na zlatih zrakovitih meglicah se zlije podoba božjega sina. Ljubezen, neskončna ljubezen sije iz cele podobe in »Bog« govori iz vsakega delčka prekrasne podobe. Levica se lahko oklepa »križa« in njegova desnica je stegnjena kvišku, obenem blagoslov in strašno kazen delivna. Nad njim plavata že na pol skriti od temnih meglic podobi Boga očeta in svetega duha. Svit in blesk se preliva skoznju. Mogočno so spete božje roke čez ljubljenega sina, vsemogočnost – pravica in vendar neskončna milost sijejo iz krasne podobe. In čisti beli golobček – podoba svetega duha – razširja svoje lahke perutnice čeznju, katere se zgubijo v zraku, in zliva čez druge podobe srebrnobeli plamen.

			Mirjardno angelskih korov se vrsti krog svete trojice – njih obleka je – »zrak« – njih podoba je »duša«. V neskončnem češčenju se pripognejo mične glavice – in njih ročice so spete proti sveti trojici – zamaknjeni so v čaščenju in češčenju večnega Boga. Spodaj v sredi je angel s tehtnico in njemu na desno pravični – na levo krivični, ki čakajo sodbo Večnega. Rajsko občutje je zlito čez čisto obličje pravičnika – predčutje nebes jih objema. Kakor lahke tanke meglice, ki se zgubujejo v zrak, so njih postave, milo kot luna njih obličje – svetle kot zlate zvezdice njih oči – zračni laski kakor žarki sonca tanki se usipajo čez snežni vrat in nad njim se tresejo v zraku angelci s kronicami, ki se svetijo kot neba zvezdice, in z zelenimi vejicami v rokah. Strašne pošasti pak se zvijajo na levi. Hudoba šviga iz gorečih oči, v črno noč pregrehe so uviti, strup in groza – strah in trepet jih obdaja. Njih postava je strašna – njih obleka prestrašni mrčesi. Trepetajo, zvijajo se pod bolečinami, katere jim zadaja huda vest. Plašno se ozirajo na tla, ne upajo se obrniti v Boga, iz njegovega pogleda jim gromi strašna sodba.

			In pod njimi – ah kako strašno! Plamen šviga – strahovite pošasti gomazijo po njem. Strupeno žrelo je odprto, da bi požrlo pregrešnike. Že je objelo nekatere – že so plen prestrašnega pekla – prejeli so plačilo.

			Mrzla rosa obliva čelo svetega Metoda, katerega duša se je tak strašno razlila na kip. Njegove roke se stegujejo po zagrinjalu – potegne ga čez kip.

			Boris stopi v izbo.

			»No starče – pokaži, kje imaš svoje pošasti,« reče kralj – »daj sem – pokaži, ne zdi se mi, da bi kaj posebnega moglo priti iz tvoje roke! Pokaži!« –

			Odtegne zagrinjalo, že se njegove ustnice odpro, da bi zasmehoval starega starčka, kar obstoji preplašen. Njegove oči strmijo v podobo – mrzle kaplje stopijo na njegovo čelo.

			»Kaj je to?« vpraša osupnjen.

			»Sodba je, o kralj – sodba, ki jo bode Večni Bog – Bog kristjanov držal čez revne prebivalce zemlje. O glej nebeško glorijo, ki ga obsija. Njegova beseda stvaruje sončne črede, njegova sapa jih trešči v prah in pogin. Mirjadne svetove vlada njegov migljaj – njegov dihljaj nam vdiha življenje. On je isti, pred katerim so svetovi »nič« – on je isti, ki je »vse«, ki je bil – je – in bode večno. O glej sem na levo – poglej revne črviče, ki so se hoteli vzdigniti čez svojega stvarnika. O kako je presunjeno njihovo truplo s trepetom in grozo. O kako bi ne bilo! Vredni niso, da bi obrnili oči proti Bogu – podobe morajo gledati – o kako gnusne pošasti jih čakajo – hrepene, da se bratijo z njimi. Peklo prestrašno je, katero jih čaka. Temnorujni žar šviga iz njega in steguje svoje goreče jezike po hudobnežih. Divje pošasti najstrašnejšega gnusa bodo glodale njih trupla – bodo grizle njih ude – strašni plamen bo požiral njih truplo. Solze, goreče in pekoče operale njih rane, njih vpitje bo stresalo nadnebje, ali vse bo zastonj. »Naš si za večno,« jim bodo vriskale pregrozne pošasti na ušesa, – »večno«, in podile jih bodo iz enega kota v drugega, iz ene muke v drugo neprenehoma – večno. Brez miru bo hudobna duša – brez hladila njih vest – brez milosti večno in večno rop strašnega pekla!«

			»Strašno – ah strašno,« – izdihne v strašni grozi s tresočim glasom prevzeti Boris. Bledo kot sneg je njegovo obličje – trese se kakor šiba na vodi – strah, groza in trepet mu zapro bele ustnice.

			»Ali glej sem na desno, o kralj!« – povzame zopet ginjeni Metod. – »O poglej, kaka nebeška radost se bliska iz obličij teh srečnih, kateri tukaj pričakujejo zasluženi plat. Zvesto so hodili po potih gospoda – zdaj prejmejo plačila za to. O glej sem, kaki svetli žar se zliva čez njih, kake nebesa se bliskajo v njih očesu, ki zaupljivo se obrača k očetu milostnemu. Svit in blesk in kras jih pričakuje pri njem, večno veselje – večna radost bode njih družinska – večno bodo pri Bogu. Že stegujejo njih ročice po zeleni vejici, katere jim himbarske ročice angelov ponujajo, že jim nesejo sveti duhovi svetle kronice, že se zgubujejo v lahke meglice – v stan duhov, ki bodo večno gledali svojega mogočnega očeta – ki bodo večno njegovi ljubljeni otroci. Prestano je njih zemsko trpljenje – plačilo njih bo večno! O kralj, kje hočeš biti, na levi, ali na desni?« Tako vpraša občutka prevzeti Metod kralja.

			Obrne se k njemu, kar ga zagleda ležati na kolenih. Več se ne tresejo njegove roke – več se ne bere strah in groza v njegovem obrazu – njegove oči so obrnjene proti nebesom – čez bleda lica lijo neprenehoma svetli biseri, globoko iz ginjenega srca izdihne: »O Bog –

			odpusti mi – ne zavrzi svojega otroka!« Dolgo kleči Boris pred kipom – tih in nem je – ne pride besedica čez zaprte ustnice. Ali občutki njegovi so se brali v njegovem obrazu.


Boris je – molil.


Tiha polnoč je zavila zemljico v svoje temno krilo. Vse počiva, vse je nemo. Komaj se vidita dve osebi, ki nemi koračita od zidovja kraljevega dvora proti žuborečemu potočku. Tam obstojita. Širno se razpenja temno nebo nad tiho zemljico, ki danes v svetem miru počiva. Jasno se blisketajo iz visočin neizmernih žarne zvezdice – in beli svit v izhodu oznanjuje bližino mile lune. Širokovejna lipa obeša svoje veje nad šumljajočo vodico. Pod njo poklekne – Boris, in drugi – sveti Metod – posveti kralja za otroka Božjega – otroka nebes.


In zasije mili blesk lune izza gore – in skoz vejice in perce dreves zašumlja premilo, kakor da bi skriti duhovi si veselo zašepetali – da je prejel kralj Boris sveti krst – da je Bolgariji tudi prisijala luč svete vere.





SPREMNA BESEDA





Telo glasu, ki je nemo pričal iz davnine


			Josipina Urbančič Turnograjska je ime, na katero sem med študijem in samoizobraževanjem na področju književnosti velikokrat naletel, nisem je pa neposredno bral, seveda ne, saj je ni bilo kje brati. Bila je dejansko kot nekakšen nemi glas iz davnine, ki smo jo znali dobro postaviti v njen »kontekst«, saj se je v razpravah o »velikih« pogosto pojavljalo tudi njeno ime in opredeljevanje njene vloge, a s stalno pripombo, da ni dosegla tiste ravni umetniškega razvoja – tudi zaradi svoje zgodnje smrti – da bi imelo njeno delo dovolj širšega pomena za bolj podrobno obravnavo in resnejše »upoštevanje«. To me seveda ni prepričalo, ampak sem ob takih izvajanjih samo zamahnil z roko in me je njeno pisanje še bolj zanimalo.

			Nisem ga pa mogel brati, ker ni bilo dostopno na enak način kot druga dela pomembnejših avtorjev iz primerljivega obdobja, saj sama svojega ustvarjanja ni nikoli izdala v samostojni knjigi, a tistih nekaj sporadičnih objav po revijah, s katerimi je za živa sodelovala, je po njeni smrti ohranjalo zanimanje zanjo in jo ob pomanjkanju celostnega dostopa do njenih del v prostor postavljale celo bolj kot nekakšen mit kot konkretno ustvarjalko. Turnograjska torej sama ni utegnila zbrati svojih »povestic« v knjižni obliki, Lovro Toman si je prizadeval za izdajo neposredno po njeni smrti in v sledečih letih, vendar pa do izdaje ni nikoli prišlo, lahko da tudi zaradi tragičnih osebnih okoliščin, s katerimi je bil ob vsaki misli na knjižno izdajo njenih del zagotovo soočen, morda pa tudi ni mogel vzpostaviti pravega odnosa do njihove »končne redakcije«, kajti kot njen mentor in sopotnik je imel na njena dela marsikatero pripombo, ki pa jih ob prepisih Turnograjska ni vseh upoštevala, tako da besedil, ki so ostala v rokopisu, niti ni mogel obravnavati kot dokončanih brez vsakega ugovora (in taka morda niti niso bila, ampak tega ne moremo zagotovo vedeti). Tako da je prvo pravo (delno) knjižno izdajo njenih del pripravil Ivan Lah leta 1921 za Slovensko žensko društvo iz Maribora kot založnika, ki pa si je privoščil toliko poseganja v besedila, da si s svojim podvigom ni zagotovil ravno časti in ugleda.

			Najbolj sistematično je doslej njen opus predstavila Mira Delavec Touhami z dvema impozantnima knjižnima izdajama, Nedolžnost in sila: življenje in delo Josipine Urbančič Turnograjske (Gorenjski glas, 2004) in Moč vesti: Josipina Urbančič Turnograjska: prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica (Primus 2009). Prav v slednjem delu je tudi sistematično zbrala ves njen, tudi rokopisno ohranjen opus, ki je zdaj tako v celoti dostopen naši bralski radovednosti. S tem je zagotovo opravila veliko in vsega občudovanja vredno delo.

			Mira Delavec Touhami se je v Moč vesti: Josipina Urbančič Turnograjska: prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica odločila za »diplomatični prepis«, tako da so spisi Turnograjske objavljeni popolnoma identično prvotni obliki, ki je za sodobnega neakademskega bralca težje berljiva, ali morda celo sploh nedostopna. In ker tekstno-kritično izdajo torej imamo, tako da vsakdo lahko jezikovno posodobljene izdaje neposredno primerja z originalom in konkretno izdajo tudi kritično ovrednoti, v tej knjigi prihaja njeno delo med nas v »posodobljeni« jezikovni podobi, kar pomeni, da smo njena besedila približali sodobni jezikovni normi na način, kakor so se skozi čas posodabljala tudi dela drugih avtorjev iz primerljivega obdobja.

			Dela smo se lotili skrajno odgovorno in obzirno (tudi z dobrim poznavanjem razmerja med sodobnimi izdajami in prvimi natisi klasikov iz primerljivega obdobja), izhajali smo pa neposredno iz dostopne podobe izvirnika. Problem pri manj ponatiskovanih avtorjih je pač tudi v tem, da njihova dela ne potujejo z nami skozi čas kot dela stalnih znancev, jezikovna podoba katerih del se sproti prilagaja času posamezne izdaje in nekako skupaj z nami doživlja spreminjanje jezikovne norme skozi čas. Dela Turnograjske pa imajo še neko značilnost, nastajala so v času neposredno po 1848, ko se je podoba slovenskega književnega jezika pospešeno razvijala, po drugi strani pa je na njen jezikovni izraz vplival takrat precej popularen panslavizem, tako da ne moremo vedeti, v kakšni jezikovni podobi bi izdala svojo »knjigo«, če bi jo lahko objavila kot zrela ustvarjalka v poznejših letih, in temeljne značilnosti njenega jezika smo tudi v tej izdaji skušali čim bolj vestno ohraniti.





*


			Josipina Urbančič Turnograjska se je rodila 9. julija 1833 na gradu Turn. Pri osmih letih je izgubila očeta. Mama je ostala sama s tremi otroki, morala pa je skrbeti tudi za celotno gospodarjenje na veliki posesti. Svojim otrokom je poskušala dati najboljšo vzgojo, kar je bila takrat dostopna, in ker v najbližjem Preddvoru ni bilo šole, je na grad Turn povabila upokojenega kranjskega mestnega učitelja Alojzija Potočnika, ki je močno vplival tudi na Josipino. Bil je tisti, ki je opazil njen glasbeni talent ter jo naučil igranja na klavir in komponiranja. Josipina je imela glasbo zelo rada in je z veseljem igrala klavir gostom njihovega gradu tudi v kasnejših letih. Na njeno vzgojo sta pomembno vplivala tudi dva preddvorska duhovnika, Janez Kastelic, ki jo je učil latinščino in italijanščino, ter njegov naslednik Lovro Pintar, ki jo je navdušil tako za slovenski jezik kot ustvarjanje njenih prvih »povestic« v slovenskem jeziku, in je bil tudi njen prvi literarni mentor, kritik, kakor tudi analitik in korektor posameznih besedil. Turnograjska se je namreč slovenščine naučila šele v kasnejših letih in ni bila njen govorec od samega otroštva.

			Josipina je tako postala ne samo čudovita mladenka, ampak prava dama. »Bila je grajska gospodična, lepa, nadarjena in izobražena.« (Mira Delavec 2009: 72) Bila je radovedne narave in se je rada izobrazila v vsem, kar ji je bilo dostopno, rada pa je imela tudi samotne sprehode v naravo, kar je zagotovo vplivalo na predromantične prvine njenega opusa, ki jih je kot plemiška mladostnica, ki ji skrb za vsakdanji kruh ni bila na prvem mestu, lahko precej neposredno podoživljala in se vanje vživljala. Njen notranji mladostniški mir pa je zmotilo srečanje z Lovrom Tomanom, takrat znanim pesnikom, posnemovalcem Koseskega, ki je preraslo najprej v bogato korespondenco, eno najbolj navdihujočih ohranjenih korespondenc na Slovenskem, nato pa tudi v (tragično) intimno zgodbo.

			Ljubezen, ki se je razvila med njima, sta se odločila kronati s poroko, čeprav so njuni ljubezni nekateri iz njenega družinskega kroga nasprotovali, saj da naj ne bi dobro vplivala na nobenega izmed njiju. Konec marca 1851 je namreč Josipina zbolela, veliko je bruhala in strašno shujšala, in čeprav si je med letom nekoliko opomogla, se je bolezen konec leta ponovila. Bolezen se ji je v valovih ponavljala, tudi na začetku leta 1853, ko se je že pripravljala na poroko s Tomanom. V začetku avgusta Toman v Gradcu že išče službo in stanovanje zanju, Josipina pa si v Ljubljani da krojiti poročno obleko, kot tudi imata že določen datum poroke, 24. avgust, a njuna romantična zaveza se nenadoma dramatično zaplete. 12. avgusta Josipina povsem nepričakovano prejme Tomanovo pismo, da o poroki ne more razmišljati, dokler se njeno premoženje, ki ji s poroko pripada, ne uredi. Njegovo pismo povzroči pravi šok, Josipini pa tudi strašne duševne bolečine, in iz ohranjene korespondence ni popolnoma jasno, zakaj se je Toman za ta korak odločil. Prav gotovo sta na njegovo odločitev vplivala tako soočenje s finančnimi dejstvi njune prihodnosti, kakor jih je lahko predvidel po obisku Gradca,

			kot sugestije njegove matere, ki ga je opominjala, da naj mu ljubezenska zaslepljenost ne zastre pogleda na praktične probleme, in verjetno manj kakšna izključno egoistična preračunljivost – navsezadnje je Josipino vendarle predvsem ljubil – ampak ker je kot marsikdaj svetovalec njene matere pri praktičnih vprašanjih dobro poznal ekonomski položaj gradu Turn in je tako tudi vedel, koliko lahko s poroko iztrži(ta), mu ta vidik njune poroke ni bil nepomemben. Drznimo si domnevati, da se je moral tudi dobro zavedati svojega položaja in da si ni mogel privoščiti odpeljati grajske gospodične v kakšno morebitno revščino.

			Finančni vidik so potem s pomočjo sorodnikov vendarle uredili, a Tomanovo dejanje je na njuni romantični zgodbi pustilo teman madež, ne samo pri Josipini, ampak predvsem pri njeni materi, ki takšnega izsiljevanja nikakor ni pričakovala. Poročila sta se 22. septembra v grajski kapeli na Turnu in potem se je celotna družina z njima preselila v Gradec, kar je še posebej zadovoljilo njeno mater. Kmalu po poroki leta 1853 je Josipina zanosila in doživela spontani splav konec decembra. Takoj zatem je spet zanosila in konec maja naslednje leto rodila mrtvega otroka. Prehladila se je, hudo zbolela in 1. junija 1854 tudi umrla. Tomana je njena smrt hudo prizadela, mati pa je seveda nikoli ni mogla preboleti.





*


			Turnograjska je bila pesnica, skladateljica in pisateljica, pri čemer se je kot pesnica in skladateljica zgolj preizkusila, in njenemu »opusu« na tem področju res ne moremo prisojati prevelikega pomena. Napisala je tri pesmi, Zmeraj krasna je narava, Noč na grobu in Smreka, od katerih je prva v Čbeli (1852) požela znaten uspeh, ki ga lahko pripisujemo tudi narodno-buditeljskim težnjam in narodnostnemu navdušenju v tistem času, kajti dobro se je usedla v potrebe po izdelanih slovstvenih izdelkih, ki jih je bilo v tistem času veliko manj, kot si jih je prostor želel.

			Poznamo tudi nekaj njenih skladateljskih poskusov, Tri rožice in Zdravljico (za glas/zbor in klavir) ter klavirski skladbi Spominčice in Zoridanko, v njenem času pa so bili najbolj znana njena skladba Občutki, izvajani na prvi graški besedi, 23. marca 1851, kjer so poželi velik uspeh, zagotovo (tudi) iz podobnih razlogov, kot smo jih izpostavljali pri pesmih. Ohranjena pa so tudi posredna pričevanja o njenih načrtih za spevoigro po Prešernovem besedilu Črtomir in Bogomila, za katerimi pa ni ostalo nič neposrednega gradiva. Njeno skladateljsko delo, pač glede na njeno starost ob smrti in ostale okoliščine, ostaja do določene mere amatersko, v osnovi klasicistično, z romantičnimi primesmi.

			Tako da Turnograjska ostaja predvsem pisateljica, avtorica 38 ohranjenih krajših proznih besedil, ki jih je sama imenovala »povestice«. (In od katerih smo jih za dotično izdajo izbrali 32.) Termin povest se danes uporablja za nekoliko drugačna besedila, od katerih bi jih le nekaj njenih po dolžini in izpeljanosti teme lahko umestili podenj, tako da njeno delo danes najlažje označimo kot kratke zgodbe / novele. V začetku je bila naklonjena predvsem kratkim poučnim zgodbicam v Schmidovem duhu, z izraženo moralno tendenco po vzoru domače tradicije eksempla, ki je bil v pridigah tistega časa zagotovo neposredno navzoč, in pri katerih se ne moremo znebiti vtisa preizraženega moraliziranja, njen umetnostni razvoj pa je dosegel svojo polno mero predvsem v zgodbah z zgodovinsko tematiko. Posegala je po slovanski zgodovini in turških vpadih, s celotnega področja Balkana, kar je bilo zagotovo v duhu takratnega panslavizma, nekaj pa jih je navdihnilo tudi dogajanje okrog leta 1848, ki je na razmah literarnega ustvarjanja, tudi njenega lastnega, zagotovo neposredno vplivalo.

			Zgodovinska tematika pri zgodbah pa še ne pomeni, da so zgolj poročevalske, prav nasprotno, Turnograjsko zanima predvsem človeški vidik, doživljanje lastne usode oseb, ki so bile postavljene v določen zgodovinski in osebni položaj, in pri tej dodani vrednosti posameznih zgodovinskih pripetljajev, ki jih je zajemala tudi iz dostopne literature, tiči tisto, kar jo dela mojstrico književne ustvarjalnosti. Odlično zna zajeti vzdušje, odlično podati izhodišče za vživljanje v posamezni lik, dovršena pa je predvsem v opisovanju, narave, okvira zgodbe, posameznih artefaktov, v katerih njena beseda zares zadiha. Za čas nastanka pa so posebej pomembne predvsem zgodbe z ženskim glavnim likom, iz katerih lahko razberemo nemalo feminističnega duha, čeprav je bil njihov zunanji družbeni namen v času nastanku bolj opismenjevanje in splošno izobraževanje žensk, a so tvorile poriv za premislek o marsikaterem problemu, s katerim so se ženske soočale skozi zgodovine, in poriv za njihov boj, da si izborijo enakopravnost in dostojnejše mesto v zahodnem »moškem« svetu. Ni potrebno posebej poudariti, da so njeni ženski liki »junakinje«, ki marsikdaj prevzamejo pobudo, ko moški odpovedo, ukvarjala pa se je tudi z bolj tragičnimi vidiki ženske usode, kot na primer v zgodbah Vilica in Nepoznani dvobojnik. Nikakor pa ne smemo zanemariti, da se je prva lotila ubeseditve usode Veronike Deseniške. Zgodb z žensko tematiko namenoma nismo razločevali v poseben sklop, saj se Turnograjsko v zadnjem času veliko obravnava ravno v tem kontekstu, v tej izdaji pa smo želeli pričarati bralcu celosten pogled na njeno kratko, a neizmerno bogato ustvarjalno življenje.

			Izbrano gradivo smo tako razvrstili v štiri sklope: v prvem so izbrani drobni in anekdotični spisi, s posebnim poudarkom na »moralkah«, v drugem in tretjem zgodovinsko spisje, pri čemer smo tematiki turških vpadov odmerili samostojni, tretji oddelek, v četrti razdelek pa je umeščenih pet, po našem mnenju, najbolj izdelanih njenih del, ki jim z umestitvijo odmerjamo posebno pozornost. Prijetno branje!


Robert Titan Felix