Plaznik in kirazir Martin. Slika s kmetov. Spisal Podlimbarski. laznikova hiša stoji nekoliko v stran od velike ceste na nizkem porobku krasenjskih hribov. To poslopje dela vsakomu, ki se mu bliža, prijeten vtisek. Belina zidovja, rmenkaste lise v slamnati strehi, živo zelena polokna, čistota po vseh oglih, vse to priča, da je pri Plazniku vedno vse v redu. To obstojateljstvo je napotilo že marsikakega potnika, da je pustil neznatne hiše ob cesti in gostilno na strani ter krenil pod gostoljubne peroti Plaznikove. Odkar se zavedam, rad sem zahajal k Plazniku. Poleg gospodarja me je vabila tudi nzijonomija hiše njegove. Vidim, da se smehljate, ker prisvajam hiši fizijonomijo. Da, tudi hiše imajo svoje fizijonomije, ki se med seboj razlikujejo, kakor vse druge fizijonomije. Ce boste zvesto ogledavali kmetske hiše in razmotravali značaj njih gospodarjev, najdete med obema nekako sorodnost in harmonijo in pritrdite mi, da se kmetske hiše izprevržejo po blagostanji in po svojstvih gospodarjev, tako da se gospodarjev značaj vtisne v fizijonomijo njegove hiše. V obrisu Plaznikovega bivališča vidim nekako ponižno dobrosrčnost. Zidano je na širjavo, tako da ima skoncema pri tleh tri okna, pod streho pa dve, ki gledata izmed beline zidovja ravno tako jasno in dobrohotno na vas, kakor zna gledati s svojimi še vedno milimi in čistimi očmi mati Plaznica na poštenega in pobožnega človeka. Božje oko, ki je naslikano med pristrešnima oknoma, mižur! ravno tako šegavo v beli svet, kakor Piaznik sam. Tudi znamenje gostoljubnosti in dobrodružnosti je gospodar pripojil k svojemu bivališču: pred vhodna vrata je prizidal pristrešek, v kateri je postavil klop, pripravljeno za trudnega potnika ali zgovornega soseda. Druga klop stoji na konci hiše pod božjim očesom; odtod je razgled po dolini in na vas Krašnjo, ležečo ob veliki cesti. Podlimbarsld: Plaznik in ldrazir Martin. 323 Na klopi pod božjim očesom sem pred nekaj leti sedel poletno popoludne s Plaznikom. Mož me je opozoril na nekatere posebno mar-kantne hiše v vasi in na značaj njih gospodarjev. Precej na desno mi je pokazal ob pogorji medlo, podprto, razdrapano kočo, kjer se noč in dan toči žganje. Povedal mi je, da se je pripetilo, da se je tam časih kak hlapec tako napil, da so morali vliti vanj latvico mleka, ker bi se sicer vnelo v njem. Strast do te pijače in nje nasledke mi je opisal tako živo, da se mi je zdelo, da vidim nad vrati one po-hujsljive koče tisti strašni napis, ki stoji nad peklenskimi vrati: »Las-ciate ogni speranza voi che entrate.« Na levo mi je pokazal novo hišo, katero je postavil priseljenec, ki je kupil posestvo od zadolženega kmeta. Ta priseljenec, tudi bi ga lahko imenoval prihajača, vtisnil je novi hiši precej svojo posebno fizijonomijo: odprl je prodajalnico in nad njena vrata nabil tvrdko: »Johann Potrata.« Plaznik ni bil prijatelj Potrati in ni govoril o njem pohvalno. Imenoval ga je političnega štacunarja, ki prekani, če le more. Naše mamice navadno otroke pošiljajo po dva funta soli, po unčo kave ali sladkorja. Potrata vselej porabi tako priliko: na tehtnici odtrga pri soli po celo unčo ali pa še po več, pri kavi in sladkorju po četrt unče, za odškodnino pa pomoli otročetu rožič ali figo. Takšen podarek privabi mamici, če se ni že prej stajal v ustih sladkosnedeževih, dobrosrčen nasmeh na zadovoljno lice in izdatno poviša renome štacunarju. Ali kdo, razven modrega Plaznika, bo zameril Potrati tako politiko in našim mamicam tako kratkovidnost ? Saj vidimo podobno politiko, kako preširno sedi na merodajnem mestu, in podobno kratkovidnost pri vsem narodu, kateremu se za ogromne obete, darovane na oltar skupne domovine, poda časih ¦ kak malovreden rožič, časih pa figa. Po besedah PJaznikovih zna Potrata postreči tudi odrastlim: deklinam daruje kar zastonj po vatlu trakov, fantinom pa, kakor nanese kupčija, ali tobačni mehur, ali rinčico za uho, ali košček rdečega mijla. Stare, trde možake, kolikor mogoče dolgo zadržava v prodajalnici. Mencaje si roke vpraša : »Kako pa kaj Vi, očka?« — ali pa: »Kaj bova pa midva, očka?« In vsak se pri njem rad pomudi. Žganje ima znamenito, in časih ga nalije zastonj; zastonj pa bi naš kmet še sovraženi rubelj rad vzel — in ko bi mu ga vrag prinesel na repu. Ko je Plaznik tako prerešetal Potrato, pogledala sva na Bavč-kovo hišo, stoječo ob cesti precej pod Plaznikovo. Ta hiša je čepela tako tožno tik neprestopne luže in kupa gnoja, kakor bi solze točila po slavni preteklosti. Skoncema ji je molela iz podstrešnih lin slama v beli svet; jedno okno je bilo zdolaj zamašeno s krpami, zgoraj 21* 324 Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. pa zalepljeno s popirjem. Vprašal sem Plaznika, kako je kaj pri Bavč ko vi h. »A, Bavček,« dejal je Plaznik, »ta je pa zagazil tako, da se ne bo izkopal nikdar več. Kakšno posestvo je imel nekdaj in kakšno ima sedaj! Glejte, ob slemeni mu je dež že razril in razmil pazdir in že se vidi sleme. Ej, slabo znamenje je to za gospodarja, kaj mislite ; povsod že rijejo krovnice izpod slame, jeseni mu bo pa silila moča na mizo. Ta je pa res zabredel!« »Ali je zapravil popivajoč in prepevajoč?« sem vprašal. »Zapil ni, ampak zagospodaril. Gozde je že pred leti tal<6 oskubel, da mora sedaj drago kupovati drva. Lani je popravljal pod, pa je moral kupiti potrebnega lesa za podnice. Takšen gospodar . . . Spo-mladi je prodal travnik in jeseni govejo živino. ,Cemu mi bo', dejal je, ,stala živina čez zimo v hlevu, ko klaje nimam dosti? Mari prodam živino in jo kupim spomladi, ko se začne paša; dobiček imam dvojen: nobenega dela ni po zimi z živino, in klajo, kolikor je je, tudi lahko spravim v denar.' Tako je modroval lansko jesen in tako je tudi storil. Po zimi pa se mu je ubil denar, kateri je prejel za živino, in spomladi ni bilo ni denarja, ni živine, gnoja za njive pa tudi ne. Oh, ti hudi-manska pošast, kako ga je bila res premotila. Dvojno škodo ima sedaj.« »Pa take škode .še poravnati ni moči.« »Zlepa ne. Bavček pojde na boben, ne bo nikoli dolgo. Ta-le vrt pod hišo bom kupil od njega. Hišico bi si tam-le rad postavil, da bom imel na stara leta svoj kot. Saj veste, kako se godi staremu človeku, kadar gospodarijo mladi.« »Vi ste moder, daljnoviden gospodar,« sem dejal. »Človek se še na svoje otroke ne more zanesti,« odgovoril je Plaznik. Ugajal mi je njega zdravi pesimizem. Pogledal sem na Andrejčevo hišo, prelestno in vabno za tujce in domačine. Andrejec je pokazal, da je prijatelj slikarske umetnosti in da ume spajati lepoto s haskom: na končni zid hiše svoje je dal naslikati poleg pasjaka sedečega psa z dolgim jezikom, na prednji strani pa ima na zidu svetega Florijana, ki nas varuje časnega in večnega ognja. Vštric svetnika je naslikan venec od zelene trave in rdečih rož, znamenje, da je gostilna v hiši. Nad vse ljubim fizijo-nomijo takih hiš; svoje dni sem marsikako nedeljo popoludne presedel za Andrej čevo mizo in gledal, kako pleše pri cvileči harmoniki vtopljena v nepopisno radost slovenska deva »oberštajeriš«. Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. 325 »Kaj pa pri Andrejci — ali je še takšna reč, kakeršna je bila časih?« sem vprašal Plaznika, »Ali Andrejče — oh, ta pa zna, ta. Ta bo vso vas ugnal v kozji rog. Zavoljo meje živim ž njim v prepiru, pa se bova pobotala brez tožbe. Kaj bi jezične dohtarje pasel z denarjem, ko ne opravim ničesar. O, to je ptiček, in kake gozde ima! ,Les', pravi, ,imel bo zmeraj svojo veljavo ; drugi boste hodili ponj v Trst, jaz pa v svoj gozd za Lipovcem. Še drago ga vam bom prodajal!' Ta ne izpusti nikdar več, kar dobi v svoje roke.« Pri Plazniku sem našel vsa dobra svojstva našega kmeta: uka-želje, radovednost, gostoljubnost, štedljivost in prebrisanost. Dozdeva se mi, da je on poleti drugačen človek, kakor pozimi. Poleti so vse njegove misli pri gospodarstvu: ali pretehtuje svojo imovino, ali se pa v duhu bavi z gospodarjenjem sosedov, graja in hvali. Pri tem kaže resen obraz, na katerem se bere trud, skrb in pot in če mu uide časih kaka segava beseda, tiče se gotovo kakor si bodi. gospodarskih stvarij. Pozimi pa se ves prelevi. Domišljija njegova nima toliko tehtovitih resnih stvarij, da bi se ukvarjala ž njimi, dela prenehajo, prigospodarjeno leži v shrambah, čas odmora in počitka je napočil. Takrat Plaznik rad sedeva za mizo in posluša povesti beračev, cunjarjev in potnikov o široširnem svetu in njega homatijah. Njegov obraz se v take čase razveseli, šegavost se mu razigra, jezik razveže in sam pripoveduje, kaj je kdaj tu ali tam videl in slišal. Pa tudi po zimi se v njegovih besedah spozna gospodarska duša in vir njegovih mislij se izlije naposled vselej na kak vrt, travnik, spašnik, v gozd ali na kak zelnik. Stopite po zimi v njegovo hišo, prepričali se boste, da govorim resnico. Izvolite, idite v duhu z menoj 1 — Minulo zimo baveč se v Krašnji, nisem zamudil posetiti Plaznika. Bila je nedelja pop61udne. Duh po kislini in tisto gosto, zaduhlo ozračje, ki nevajenemu človeku priskuti bivanje v kmetski hiši, puhnilo je vame, ko sem odprl vrata. Prišel sem prezgodaj, ker Plaznik in Plaznica sta bila s sinom Antonom še pri krščanskem nauku. V izbi so bile navzočne štiri osebe. Na klopi v kotu je čepela stara Plaznica v rjavi kočemajki, prevezana z majolkasto ruto. Pod klopjo pri peči je sedela dveletna deklica, premetavala lesenega zajca in v jednomer pela: »ajaja, ajaja«; okoli nje se je smukala in murlikala mačka. Pri stolu je stal Plaznikov mlajši sinček, svetlolas in drobnoličen, in preobračal je liste nekih svetih bukev, iskaje podob. Nad čelešnikom je molela izpod sive suknje bosa noga s črnim podplatom; globoko hropenje se je slišalo izza peči; tam je nekdo spal, odet s sivo suknjo. 326 Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. Na moj pozdrav mi ni nihče odgovoril, kakor duh Hamletovega očeta je pokimala v kotu starka in izvlekla izpod krpe pipico nosogrejko. Tesnota obide človeka pri srci in osamljen se čuti, če zajde med stare, za ta svet odmrle ljudi, in med otroke, ki žive v svojih, odraslemu človeku že tujih sanjah. Poskusil sem to tesnobo pregnati s kakim pogovorom. Stopil sem k dečku in ga vprašal: »Kaj pa ti pregleduješ, mali?« »Tukaj-le . . . tega-le hočejo pa v vodnjak bacniti,« odgovoril je dečko, kazaje na podobo Egiptovskega Jožefa. »Kdo ga hoče ?« »Ti-le . . . bratje njegovi. Že ga drže.« »Bratje? ... A — a — brezbožniki! — Kdo si pa ti?« »Plaznikov Janček sem.« »Koliko si star?« »Toliko, kolikor doli Mohorčkova Francika; tisto pa ne vem koliko je ona.« »Plaznikov je Plaznikov, zato pa odgovarja tako modro«, oglasila se je starka iz kota. »Oni-le gori . . . sveti Janez Krstnik je pa patron njegov.« Pogledal sem podobe, pribite na steno nad mizo. Ril je tu naslikan beg v Egipet, sveti Janez Krstnik, držeč v naročaji ovčico, kateri je »umetnik« izvolil narediti konjsko glavo, sveti Mihael s tehtnico za naša dejanja, sveti Peter z liso na čelu in drugi. Da bi pre-čital napis, vzpel sem se k podobi, ki je predstavljala na moč pobožno svetnico, držečo v rokah neznanske klešče. »Tista je pa sveta Polona, pomočnica za zobe,« začela je razlagati starka. »Poleg je sveti Štefan, konjski varuh; tista sta pa sveta brata Valentin in Peregrin, branita nas neznanih boleznij in bolečin! Zraven je sveti Ureh, pomočnik v mrzličini bolezni.« »Ali pomaga?« sem vprašal gledaje na svetnika. »O pomaga, pomaga; vero treba imeti in priporočiti se mu, pa rad pomaga,« prikimala je starka in si prižgala nosogrejko. »Oni je pa sveti Anton, dober za prašičke,« poučevala je dalje. »Ta tukaj gori je sveti Hromelj, ki dela strelo in točo. Vi ne verjamete? Seve, videl še ni nihče, kako dela, ampak slišati je pred hudo uro, kakor bi kdo gori v oblakih gonil brus, in takrat, pravijo, brusi se za nas šiba božja.« — Ko sem se na tak način seznanil s pomočniki in zaščitniki Plaz-nlkove hiše, jel sem se ogledovati po izbi. Tu so se nahajale naj- Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. 327 različnejše stvari v bujnem neredu. Pa zaradi tega nereda Plazniku ne bom očital nemarnosti. Res mi skupina mnogovrstnih stvarij, razmetanih in raztresenih po njegovi izbi, ni predstavljala take harmonične celote, kakeršno predstavljajo zbrani udje slavnega pesnika, vender pa si kmetske hiše brez slikovite zbirke predmetov, ki so potrebni pri gospodarstvu, niti misliti ne morem. Pod klopjo pri peči je ležalo zraven dekletca celo krdelo raznokalibernih čevljev in šoljnov, na drugi strani peči se je sušilo nekaj borovih, višnjevkastih polen za luč; na drogeh okoli peči so bile poobešene tri vrste rmene koruze in raznovrstna obleka. Ob zidu pri vratih je slonela metla poleg vreče žita; za klop je bila vtaknena sekira poleg čopiče in dleta; pod oknom je ležal star klobuk poleg zakajene svetilnice, potemnelega ogledala, butarice špalovja, praznega korca in nedogorele trske. Izza kadunj z narezano repo je gledal locanj jerbaščka za Šivanje; ob strani sta drugovala skledica vode in pehar suhih hrušek. Za mizo je ležala knjiga »Zgodovina katoliške cerkve« poleg obrabljene krtače in ogo-ljene nogavice. Na polici pod oknom se je valjala različna drobnjav: zamašek, zarjavelo pero, košček mijla, pipec, naprstek, žeblji, gombi, nekaj mrtvih muh in berilo za ljudske šole. Pogledal sem v berilo in poučil se iz njega, da ima človek oči zato, da gleda, da mu tiči nos sredi obraza, pod nosom pa da so usta, v katera devljemo jed in pijačo. »Oh, kake modrosti,« dejal sem sam v sebi, »in pa zdravega realizma uči se sedaj mladina!« Na omarico je bila nabita odprta pra-tika, poleg nje so visele dvoje brojanice. Tudi v pratiko sem pogledal; iz nje sem razbral, da mora biti dan svete Barbare za Plaznikovo gospodarstvo važen in spomina vreden, ker je bil debelo začrknen. Očrnela ura na zidu je leno ščrkala poleg rešeta, ki je visel na zidu zraven torbice za šolske knjige in kravjega lanca. V kotu pod starko je stala prazna zibel, ob strani stolček na treh nogah. Ravno sem bil dobro razmotril izbo, ko so vstopili Plaznik, Plaznica in Anton. (Pisatelj meni, da pride zaželena oseba k njemu vselej ravno ob pravem času, kar pa čitatelja ne ovira, da ne bi imel o tej stvari drugačnih, časih povse nasprotnih mislij.) Ko me je Plaznik ugledal, pritrknil je naglo z glavo, presukal klobuk z desne na levo, pomolil mi jekleno desnico in vzkliknil: »Ek — bigec! — Kraksen? Kraksen?« Tako on pozdravlja vse ljudi, o katerih ve, da za silo ra-zumo nemški, če pridejo iz tujih krajev nazaj v domačo vas Krašnjo, kateri so čudni Nemci dali ime »Kraxen«. Ko se je desnica moja seznanila s Plazničino in Antonovo in sem povedal, da se mi godi tak6 in tako, posadili so me za mizo. Plaznik je stopil k peči, vzel trsko, 3^8 Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. in potrkal ž njo na podplat, moleč nad čelešnikom, na kar se je otel, zategnen samoglasnik zaslišal za pečjo. Nekaj trenutkov zatem se je pokazala izpod sive suknje zatekla glava, ki ni bila nikogar dru-zega, kakor starca meni že od nekdaj znanega, katerega nekateri imenujejo Kr6karjevega Martina, drugi pa veličajo za kirazirja. »Hej, Martin, ali nisi nič lačen, pridi k mizi, nam boš povedal kaj!« zaklical je Plaznik. Martin je zlezel na čelešnik, kjer se je vzdihuje" — poslavljal s sladkim spancem. »Ovbe, res, povejte, kako je kaj v Bosni,« pričel je gospodar in sedel za mizo. »Vsakdo, ki pride od doli, ve toliko povedati. Kakšna je prst doli, ali je črna, ali rjava, ali kakšna?« »Večinoma rjava,« sem odgovoril. »Ali je suha, ali mastna?« »Mastna.« »Hentejte ... je že res tak6, kakor je pravil Plahutnikov Bo-lantin, da se doli brazda svčti, kakor obilo zabelen žganec.« »Res, res. Po ravnih, rodovitih krajih mora poljedelec čakati. da mu solnčna gorkota osuši razorano zemljo, prej ne more zavleči semena.« »Tisto pa tudi ni prida. Zdaj . . . recimo, časih je po štirinajst dnij vreme oblačno in deževno, pa se kar zamudi setev.« »Pripeti se tudi to.« »Bog ve, ali je res kaj H . . . Bolantin je pravil, da doli orjo s štirimi voli ali konji in da gre po pet ljudij k plugu. Ko pa urežejo jedno brazdo, sedejo v senco, narede ogenj in kuhati začno črno kavo, katero neki zelo radi pijejo. In takč- da orjejo jedno njivo po ves teden.« »Saj res, nekateri blizu tako obdelujejo zemljo.« Gospodar je zmajeval z glavo, ker ni mu bilo všeč tako gospodarjenje. Plaznica je postavila na mizo bokal tolkovca in pol hleba črnega kruha. Potem je vzela hčerko v naročaj in prisedla k mizi. — »V Bosni so sami Turčini, kaj ne?« vprašal je Plaznik. »Ne sami; žive tam tudi staroverci.« »Staroverci? . . . Ali tisti tudi kaj molijo?* vprašala je prestrašena Plaznica. »Molijo, molijo, saj so kristjani,« potolažil sem skrbno ženico. »Tisto vam pa jaz povem, kako molijo,« začul se je gromki glas Martinov. Podlimbarski: Plaznik m kirazir Martin. 329 »No, pa ti povej, Martin, saj ti si tudi izkusil sveta, hoj, hoj!« dejal je Plaznik. Martin je stopil s čelešnika in se približal mizi. »Kako molijo? . . . Jeden počasi moli naprej: ,brdajs — br-dajs — brdajs!' — drugi pa hitro godejo za njim: ,dru, dru, dru!'« »Hm . . . kakšna je pa že tista molitev?« vprašala je Plaznica in nagubančilo in obsenčilo se je nje čelo. »A . . . tako molijo.« »Ne vem . . . jaz sem staroverce videl po cerkvah in zelo pobožni so se mi zdeli. Posebno mi je ugajalo njih cerkveno petje,« omenil sem. »Tisto je pa res, da tudi staroverci poznajo Boga in devico Marijo,« dejal je Martin. . »Kje ste pa videli staroverce?« vprašal sem. »Na Ogrskem in v Banatu.« »Česa ste pa tam iskali ?« »Glejte, gospod ... Vi ste gospod in Vam tudi gospod rečem. O jaz vem in poznam ... Vi ste ger — ger!« (Martin je, kakor vsak naš človek, rad pokazal drobtinice, katere je ponabral na tujem.) »Jaz sem pa uboga reva, ki moledujem okoli dobrih ljudij in tudi Vas še poprosim daru.« Poslednje besede je govoril ponižano in pridur-neno, potem pa pristavil s preletečim glasom: »V mladosti svoji sem bil pa — ,Nikolaj-karazir' . . . ej —• ej! . . . Da!« Tu je Martin iztegnil desnico, dvignil jo in razprostrl predpo-topne prste, lopnil se ob prsi in tak6 čudno pogledal name od zdolaj gori, da sta še Plaznik in Plaznica radovedna uprla v me oči, kakor bi hotela razbrati, kaj mislim o nenavadnem moži. Nisem utegnil izraziti svojega začudenja. »Nikolaj-karazir« je sedel na stol poleg mene in pričel svoje povestvovanje, pri čemer je več krat brisal svoja ustna. Temu |je bil kriv »redki plot« njegovih zob, kakor blagovolijo izražati se podlistkarji. »V mladosti svoji,« pripovedoval je kirazir mahaje z roko, »prehodil sem, kaj pravim prehodil, na konji sem prejahal vso deželo ogrsko. Služil sem v polku Nikolajevih kirazirjev trinajst let, osem mesecev in pet dnij. To imam napisano in s pečatom potrjeno in ranjki gospod Jurij so mi sami prebrali. Ta gospod so me pa čislali, ker sem si dal tisti večer, predno sem šel k vojakom, odpreti cerkev in sem se poslovil s farnim patronom svetim Tomažem, ki me je tudi srečno pri vedel nazaj v našo faro. Nisem šel iz fare, kakor kak pogan, ne!« (Ugriznil sem se v ustna, ker se o podobnih prilikah nic 33° Podlimbarski: Plazuik in kirazir Martin, nisem poslavljal s preljubim svetim Tomažem.) Da, kirazir sem bil — zdaj sem pa star siromak, saj od Vas dobim tudi kaj vbogajme! Ne zamerite!« Nisem zameril starcu. »Ali veste, kje je na Ogrskem Kapolna?« vprašal me je. »Kapolna pod Biškovcem? Kaj bi ne vedel?« »Pri Kapolni sem bil v bitvi devetinštiridesetega leta in pri Te-mešvaru v drugem škadronu Nikolajevih kirazirjev. Da, bil sem, nič ne lažem, kakor drugi, ki so tudi hodili po svetu!« Blagovoljni čitatelj pozna človeštvo v obče in naše preproste ljudi posebej, torej lehko sam ugane, katere besede je kirazir posebno naglašal. Vsakomu, ki je hodil po svetu, svetujem pa, naj bode oprezen, če pripoveduje o svetu in svetovnih dogodkih, ker zvedeni in natančni junaki bivajo po naših vaseh, korenjaki, ki imajo kdaj tudi razburjene živce in vselej trde, krepke pesti. »Pri Kapolni je bil naš polk v ognji,« nadaljeval je Martin zastavno, važno in samosvestno, »in polovica naših ljudij je padla. Kakor je res, tako povem! O, kako smo se bili, koliko smo takrat prelili krvi . . . tega vam, ljudje božji, ne morem dopovedati. Kaj menite — kadar od vseh stranij grme kanoni in udari kobalarija, takrat ni moči obdržati čilega konja. Ko zažvenketajo gole sablje . . . ej — tu ni več nobene skrbi . . . smrt ali življenje . . . kaj to mari? — Bizom teremtete!« Oj, kako so se iskrile starini oči o navdušenem, pesniškem spominu na cvetočo mladost, na viharne dneve, v katere ga je zanesla usoda. Nisem se nadejal takega napliva pri preprostem, starem človeku. Kako je deloval z roko, kakor da drži v nji bridko sabljo, udriha, bode, seka, mori in kolje. Udaril je s pestjo tako silno ob orehovo mizo, da je zazvenelo okno. Plaznica je nepremično zrla v Martina, strastno tiščeč k sebi hčerko, ki je v strahu zaplakala. Jan-ček je zveraje se ob Plazničinem krilu plašno pogledaval na starega kirazirja. Plazniku je bila glava težka, pripognila se je tiho k mizi in položil jo je na sklenene roke. »Pri Temešvaru pa nismo prišli v ogenj,« pripovedoval je kirazir z umirjenim glasom. »Kakor je res, tako povem! (Te besede je Martin večkrat ponavljal.) »Stali smo v zatišji nekega gozda in čakali povelja, da udarimo, pa tam so nam pomagali že Rusje, in opravljeno je bilo brez Nikolajevih kirazirjev. Pa tudi pri Temešvaru sem videl, kaj je vojska. Stali smo tako in čakali, čakali in gledali od jutra do večera. Za pol streijaja od nas pa je peljala pot ozka Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. 331 kakor ta miza in po nji je šel voz za vozom; in na vozeh so bili sami ranjeni vojaki. Nekateri je ležal, drugi slonel tako, ali sedel. In glejte . . . jeden voz se je prebrnil in razven voznika nikogar ni, ki bi pomogel ranjencem. Naš polkovnik pa je precej ukazal zlesti s konj petim možem in iti na pomagaj, in med temi sem bil tudi jaz. Tete, magarska tica ti . . . dosti sem že nakladal prej in pozneje, pa tako še nikdar ne.« »Ali so bili težki?« vprašal je Plaznik. »Hoj, težki! . . . Sami Rusje so bili, močni, težki ljudje in za-rastli, kakor sveti Hromelj, pohabljeni pa tako, da se nobeden še geniti ni mogel. Takrat sem se pa prepričal, da tudi staroverci niso pogani.« »Kaj so bili tisti staroverci?« vprašala je Plaznica. »Staroverci! Rusje so sami staroverci. Ali dveh tistih ne pozabim nikoli. Jeden je imel strel v prsih. Pa smo tudi njega dvignili in klical je na pomagaj Boga in devico Marijo, klical tako, da bi se bil smilil zverini. ,Kijo peščerska mati božja, kijo-peščerska mati božja!' je klical v jednomer in stiskal škapulir na krvave prsi.« »O, Ježeš — Ježes!« vzdihnila je Plaznica. »Drugi nam je umrl na tleh. V smrtnih težavah je hotel še glavo dvigniti, pa sem mu pomogel in podstavil tak6-le roko. Gledal sem mu v obraz; ali ni mogel iztrpeti mojega pogleda in rekel mi je, kakor vam tukaj zdaj povem: — ,Ne glej mi tako v oči!' — Liki tak6 je dejal. Po teh besedah mu je omahnila glava, vzdihnil je še in dal dušo Bogu. »Kaj ... ali ste vse naložili?« vprašal je gospodar kakor v sanjah. O . . . naložili, naložili.« »Ali tudi mrtveca?« »Mrtveca tudi.« »Kaj pa potlej ?« »Nič . . . voznik je pognal in jih peljal dalje.« »Kam jih je neki peljal?« »Kam bo siromake peljal ... v nebesa, ali sam Bog ve, kam.« Nastalo je kratko molčanje. Vsi smo zamakneni zrli v temni obraz Nikolajevega kirazirja. Plaznica je porinila poln kozarec vina predenj. Ali v kmetski hiši, pri zdravih, delavnih, nerazvajenih ljudeh, ki še niso sužnji mehkužnih književnih izdelkov, ni prostora sentimentalnosti. Plaznik se je je otresel z besedami; 332 Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. »Grozna je vojska, kaj menite, ljubi moji! Bog daj ljubi mir povsod in tudi med kralji in cesarji!« Vzravnal se je za mizo. »Tonče, idi, idi poklast živini, pa suknjo obleci!« dejal je Antonu, čvrstemu rdečeličnemu mladeniču, ki se je na klopi gostil s suhimi hruškami. v »Čemu mi bo suknja?« odgovoril je sin. »Golorok pa nikar ne hodi, mraz je, voda gre kar na kup.« »Saj Vas tudi ne zebe v lice, čeravno ste gololici.« »Glej ga, kako mi povčl« »Tisto je le razvada taka, če kdo zmiraj tiči v suknji. Gospoda naj nosi suknje,« rekel je Anton in odšel golorok. Plazniku je bila prilika, pozvedavati o svetu. Zopet je položil glavo na sklenene roke in pričel: »Tako bi dejal: — Rus, tisto mora biti hud narodec, ne vem pa ne!« »O, hud, hud! Napolj6na je ugnal, katerega nobeden drug ustrahovati ni mogel,« odgovoril je Martin. »O Napoljonu sem pa še v pridigi slišala,« pristavila je Plaznica. »Tisti je neki pogubil veliko duš kristjanskih in preganjal je tudi papeža.« »Preganjal je papeža in razmel vse kralje in cesarje.« »Torej Rusa pa le ni stri, dejal si,« omenil je Plaznik. »Sevč, kako ga bo, če se mu je pa skril za Mrzlo morje.« »Glej ga, hudfka!« »Napoljon ni poznal rusovskega sveta in morja, pa je udaril na ladjah čez morje za Rusom. Ko je bil sredi Mrzlega m6rja, je pa čez noč zamrznilo in ladje so bile v led kakor ukovane. Rusje so navajeni hoditi po lč-du, kakor mi po cesti, in planili so nanj od vseh stranij in potolkli njegove vojske. Napolj6n je bežal v puščavo in je v brlogu pod skalo delal pokoro za svoje grehe. Vender pa pravijo, da on ni vzveličan, ne ve" se pa ne!« ... »Ti . . . doli na Ogrskem je ravan svet,« povzel je Plaznik po kratkem premolku. »Sama ravnina.« »Doli je Donava, tista velika reka . . . Moj ranjki oče so videli tudi dosti ljudij in zčmelj, Bog jim daj nebesa . . . Tam-le na čeleš-niku so kaj radi sedevali in pripovedovali iz svojega vojaškega življenja. Pravili so nam, da so šli peš čez Donavo, pa ne po mostu.« »Hudfka, jaz sem pa dvakrat jahal čeznjo, pa tudi ne čez kak most, ampak kar tak6 čez.« Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. 333 »I, kako že?« začudila se je Plaznica. »V bengeljih se bere tako, da se je zgodil čudež tak, da so hodili po morji, kakor po suhem.« »Glej . . . jaz sem pa čez Donavo jahal brez čudeža — po ledu. »Moj oče so šli tudi po ledu čez. Tista reka pa po zimi trdo zamrzne.« »Da, ob hudi zimi, sicer pa ne.« »Oče so služili pri pešcih na Hrovaškem in nekje daleč doli še onostran Ogrskega, blizu tam, kjer biva sam Rman.« »Rmana je pa spomladi vse zeleno pred našim uljnakom,« pri-teknila je Plaznica. »Tudi so ljudje, katerim se pravi Rmani, samo mi prav ne vemo, kje. Na oko so neki takšni, kakor medvedje: temne polti so in kožuhe nosijo narobe.« »Pa buče jedo, surove. O, poznam, poznam 1« pristavil je vzneseno kirazir in pritrdil z glavo. »Hm, da so na svetu tudi taki ljudje, ki buče jedo,« pridejala je Plaznica. »Pri nas jih dajemo svinjam.« »Ogrskega sveta pa ranjki oče kar nahvaliti niso mogli: doli pšenica obilo rodi, pa sena je dosti. Doli so lahko trdni kmetje. Ej, da imamo pri nas tak svet!« Plunil je Plaznik in urezal kirazirju kos kruha. »Tudi tvoja zemlja ni slaba«, dejal je Martin, zveče ajdov kruh. »A ... še za ajdo ni! Kaj bi v teh plitvih bregčh !« »Pa jo znaš obdelavati. Ti si pravi gospodar!« »Takšen, kakor drugi.« »Ni res. Le poglej Bavčka, kakšno posestvo je imel in kako je je zapektal.« »Zdaj mu pa sin kostanj nosi po vaseh in prodaja ter očeta opravlja,« primeknila je Plaznica. »Oj, Plaznik, ti znaš, ti imaš pratiko v glavi, ti bi muhe koval, ko bi ti kdo delal podkve,« pohvalil je kirazir in izpil kozarec tol-kovca. Gospodarju in gospodinji se je taka hvala zdela prilična, primerna in upravičena. Smijoč pogled je letel od Plaznika na Plaz-nico in obratno. Ta zadovoljni pogled mi je povedal, da so pri Plaz-nikovih še vse shrambe polne lanskih pridelkov, da od lanske pšenice niti zrna prodali niso, da stoji v hlevu devet repov govedi — toliko jih ni bilo še nobeno zimo — in da se je dolgo zaželeni Bavčkov vrt že pripojil Plaznikovini. — »Martin, res, tega nam še nisi nikoli povedal, ali si pri vojakih kdaj ukradel kaj in pofulil?« vprašal je Plaznik. »Svoje dni je šlo po 334 Podlimbarski: Plaznik in kirazir Martin. naši dolini toliko vojaka na Laško in nazaj, in kradli so pri nas tako nazarensko, kar se je dalo.« Kirazir je pogoltnil drobec kruha in se prihuljeno posmijal. »Ukradel nisem, kar tako sem vzel!« »Pa nisi bil nič kaznovan, je li ?« »O kaznovan, čeravno je bilo ob vojskinem času; pa kar po nedolžnem so me zaprli.« »Po nedolžnem? Kako li?« »To je bilo tako. Nekega dne smo jezdili tako čez polje v neko vas, kjer smo ostali štirinajst dnij. Ob strani škadrona je jahal naš kapetan in gledal po naših konjih; posebno na mojega se je bil na-teknil: zdel se mu je menda bolj suh, kakor drugi. ,To pa že ni prida/ mislil sem si, ,bo pa že zopet raport ali vizita.' Ali kapetan je bil tisti dan dobre volje. ,Kirazir Urbanija', zavpil je — mene pišejo za Urbanijo — ,kirazir Urbanija, poglej na levo in pazi, da te ne ugrizne ona detelja. Ali jo vidiš?'« — »Oj, ti premiljon, ti . . . kako te je pa napeljaval!« vzkliknil je Plaznik in pridvignil klobuk. »Vidim, gospod kapetan« — odgovoril sem. Pokimal je z glavo in oddirjal, kakor veter. Ogledaval sem tisto deteljo . . . suha je bila in v kupu in prav blizu vasi. — ,Ze vem, že dobro' — mislim si. Povem tovarišem, kako in kaj. Po noči, ko je v vasi že vse spalo, odpravili smo se z vozom samotež po deteljo in vso smo naložili. Kakor je res, tako povem ! Nametali smo jo konjem, da je bilo veselje. O ti magarska tica ti . . . kaj se je zgodilo ? Vsi konji so od nje zboleli. Glejte, tista detelja je bila prepozno pokošena in taki oprhnejo pri tleh vsa peresca.« »A hudimana . . . taka pa že ni za žival ne,« potrdil je Plaznik, »Drugi dan sem stal pri raportu. Kapetan je razgrajal name, zakaj nisem pogledal, kaj sem ukradel. ,Hudika', sem si mislil, ,kako bom pogledal, ko je bilo tačas, kadar sem kradel, taka tema, kakor v peklu/ Toda rekel nisem ničesar, potulil sem se in šel v ječo. Pet dnij sem sedel. Pa je kapetan sprevidel, da mi je storil krivico. Ko je bila vojska končana, vzel me je k sebi za ordinanca. Druzega posla nisem imel pri njem, kakor obleko sem mu krtačil in njegovega psa sem vodil na izprehod. To vam je bil čuden človek . . . tak ... oh! Imel je tri izbe za stanovanje. V prvi so bili sami čevlji, kakih petdeset parov, za vrstjo postavljeni ob steni, v drugi izbi so se nahajala sama sedla, vajeti in uzde, v tretji je pa spal. Ce je prišel po noči domov in je ležal njegov pes na postelji, pustil je psa v miru po- Pocllimbarski: Plazuik in kirazir Martin. 335 čivati, sam pa je legel na tla na konjska pregrinjala in si del sedlo pod glavo. Tak človek je bil.« »Ali je bil prismojen, ali kaj ?« vprašala je Plaznica. »Čuden človek je bil in dober. Ko sem šel od vojakov domov, podaril mi je deset goldinarjev in dvoje čevlje.« »Glej, dobro se ti je obnesel,« dejal je Plaznik in pritrknil z glavo. »Ni bil prismojen, ne. Pri toliko gospodarjih sem pozneje služil, pa nikoli nisem dobil vkupe deset goldinarjev.« Spomin na darežljivega kapetana in na davno minule čase je privabil solzo v kirazirjevo oko. »Prav človek je bil tisti. Bog ve, ali še živi in kje je.« Martin je pogledal name, kakor bi pričakoval od mene kakega v poročila o svojem kapetanu. Zal, da nikjer nisem naletel na dobrodušnega čudaka. »Glejte«, obrnil se je kirazir k meni, »nikdar še nisem bil pijan belega kruha, vender pa lehko rečem, da se mi je godilo pri vojakih še najbolje. Ko bi le vedno ne bil mislil na dom, na krašenjske in moravške hribe, kdaj jih bom zopet videl. Kakor je res, tako povem: pravega d6ma nisem imel nikjer; predno sem šel k vojakom, služil sem tu in tam pri gospodarjih; ali navajen sem bil teh krajev. Zdaj na stara leta pa brnjam pri dobrih ljudeh in največ sem še pri Plaz-niku. Naj mu povrne Bog stotero, kar je meni revežu storil dobrega. Smrečja ali jelšja še nadrobim za steljo, ali živini prinesem klaje, ali poleno razcepim za luč, ali pazim na otroke, za težka dela pa nisem več, tako sem opešal. Soseska bi me morala živfti, pa čemu, rajši sam lazim okoli, saj je še dosti dobrih ljudij na svetu . . . Oj — oj . . . kako me je zgrabilo v nogi ... to je moj večni spomin na zimo oseminštiridesetega leta. Naj komarijo drugi po svetu, zame je po zimi za pečjo najbolje.« Rekši je kirazir vstal in švepal za peč. Do trdega mraka sem sedel pri Plaznikovih. Gospodar je navrnil govorico zopet na Bosno: vprašal me je, če doli rase ajda, če rodi sadje, če Bošnjaki tudi slamnike nosijo, če je res, kakor je pravil Pla-hutnikov Bolantin, da prinese Bošnjak po dva naročaja drv na konji v mesto na prodajo, če zahaja doli solnce tudi na notranje kraje. Tudi Plaznica se je vtikala v pogovor, pa ona ni kazala tiste uka-željnosti, kakor nje mož, ki se ni mogel načuditi svetu, da je tako mnogovrsten in pisan, ona je kazala bolj mišljenje tistih ljudij, ki uče, da le jedno je potrebno in da za tem jednim naj vre vse človeštvo. 33<> jos. Ant. Klemenčič: Veli moj cvet. Kirazir je že smrčal za pečjo, ko sem se poslavljal s Plazni kovimi. — Bog te živi, kmetska hiša slovenska! Tvoji sinovi na tujem te ne morejo pozabiti. Kadar se te spominjam, vprašam te, ali si srečna zdaj, ali te ne bodo poplavili novodobni zakoni, ali ti bo kaj pomogla nova šola, ali ti je res, kakor pravijo stari očanci, cvetela prava sreča v minulosti, v časih poštenja, preprostosti in najivnosti, takrat, ko še ni bilo toliko davkov in gospode, toliko tovarn in železnic, dividend in superdividend, špekulantov in sleparstva? . . . Bog te nam ohrani, ti jedini steber narodu ! Bog te živi! Bog te živi! Včli moj cvet. 0 i. spavaj in snivaj sladko"! . . . Počžsi, ti ve"trec pcmMdni, Tihotno šumeVaj, lehnd Čez grob mi predragi, čez hladni ! O spaVaj in snivaj In pokoj nebeški te krivaj . . . Tu zunaj še vedno hrumi in šumi, Prihaja, odhaja pomMd, In cvetje za cvetjem dehti in mini, Rodi se, umira ž njim toliko ndd! Tu doli je mirno . . . Nagiblje se solnce za temno gord, In mrak že le"ga na zemljo širno . . O spaVaj in snivaj sladkd! Slonim ob lipo sahacat zase In čakam . . . koga vender čakam ? Mrači se že; slonim še vedno In mislim ter zamišljen plakam. Lehkotno po zelenih vejah Večerna sapica šumeva, In luna vzhaja tiho, nemo, V daljini beli križ obseva . . . Pomladna noč. Blesti se zvdzde, Dehti vijole nežni cvet; Zemljd objemlje sen čaroben, Sladkd počiva širni svet. Zamali si iščem jaz počitka. Okd roseče mi bedi: Spomin teži mi dušo jadno, Spomin o nji, ki v grobu spi. Ponišeni načrti! . . . Jeden Stoji še sam, ljubd gojen; Kar jih srce" sanjalo moje, Med vsemi najmilejši sen. J- Oj, domovina! . . . Željam, mislim Jedino ti središče si, Samotnega življenja meni Najdražje ti skrovišče si! Jos. Ant. Klemenčič.