OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 83 MIRJANA FURLAN: JOŽKO SLOBODNIK, MAISTROV BOREC. Belokranjsko društvo generala Maistra, Metlika 2021, 138 str. Mirjana Furlan se je lotila zbiranja gra- diva o Jožku Slobodniku, belokranj- skem rojaku in Maistrovem borcu, in sveženj najzanimivejših paberkov po- vezala v knjižno izdajo v založništvu Belokranjskega Maistrovega društva iz Metlike. Spremno besedo h knjigi je prispeval Jože Matekovič, lektorica je bila Darinka Orlič Bezenšek, grafično je knjigo oblikoval in pripravil za tisk Stane Križ iz Metlike. Izšla je v nakladi 500 izvodov. Pisec spremne besede Jože Matekovič je spomnil, da avtorica že vrsto let siste- matično proučuje življenje in delo Jož- ka Slobodnika. Po njegovem mnenju je Furlanova najbolj temeljito raziskala življenjsko pot tega zanimivega moža, ki je bil zvest Maistrov sodelavec, in je knjigo o njem napisala zelo korektno na osnovi dokumentov in virov. Vsebi- na knjige je zanimiva in lepo berljiva. Matekovič je še opozoril, da bo knji- ga lahko dragocen pripomoček vsem bodočim piscem in sestavljalcem se- znamov pomembnih Belokranjcev ali pomembnih slovenskih vojaških čast- nikov. Furlanova bralcem že v uvodu pove, da njena knjiga ni romaniziran življenjepis, je samo zbir vsega, kar je med raziskovanjem uspela najti o Slo- bodniku. In moramo biti pošteni ob mnenju, da se je pri zbiranju gradiva potrudila in napisala knjigo, ki jo bo- do lahko uporabili zgodovinarji, ko se bodo znanstveno lotevali raziskovanja življenjske in vojaške poti moža, ki je bil uradno Jožef Slobodnik, podpiso- val pa se je različno. Enkrat kot Jožef, včasih kot Jože ali celo Joško. Avtori- ca domneva, da so ga najbrž tako kli- cali doma. Po rodu je bil iz Radovice pri Metliki. Bil je topničar, narednik – ognjičar, pozneje je napredoval do oficirskega čina poročnika. Upokojen je bil kot artilerijski podpolkovnik. Zdi se mi vredno zapisati še željo avtorice, ki pričakuje, da se bodo raziskovalci lo- tili poglobljenega proučevanja novega gradiva in bodo lahko njeno knjigo do- polnili s svojimi znanstvenimi izsledki in ugotovitvami. Kot vir jih lahko knji- ga celo vodi skozi morebitno obširnejšo raziskavo o tem, včasih celo rahlo pro- tislovnem in svojeglavem Maistrovem borcu. Že v uvodu nas opozori, da je bil Slobodnik poleg Vaupotiča v pripravah na prevrat v Mariboru novembra 1918 eden najpomembnejših Maistrovih so- delavcev oz. soborcev. Maister ga je celo označil za »oslobodnika«. In še nekaj je vredno omembe, namreč avtoričino 84 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2021/4 vprašanje, zakaj je njena knjiga o Jožku Slobodniku nastala šele 55 let po nje- govi smrti. Dodaja, da je treba odnos javnosti do tega Maistrovega sodelavca obravnavati v kontekstu družbenega in političnega pogleda vsakokratne oblasti na generala Rudolfa Maistra in njegovo zgodovinsko vlogo. Vemo, kaj se je zgodilo z Maistrom po njegovi nenadni upokojitvi leta 1923, in vemo tudi, kakšen je bil odnos oblasti do osvoboditelja slovenske Štajerske in do njegovih borcev – prostovoljcev za se- verno mejo po drugi svetovni vojni od leta 1945 dalje. Tega ni treba ponavljati in tudi Furlanova o tem ne razpreda na dolgo in široko. Zapiše le, da so bi- li Maister in njegovi borci za severno mejo po letu 1945 precej zapostavljeni in včasih celo zamolčani. Odnos obla- sti se je začel spreminjati po letu 1987, ko je Maister v Mariboru končno dobil spomenik. Nekaj podobnega se je do- gajalo s Slobodnikom, o katerem je še največ pisal upokojeni brigadir SV, raz- iskovalec slovenske vojaške zgodovine, nekdanji novinar in urednik Janez J. Švajncer. Ta je v knjigi iz leta 2014 z naslovom General Rudolf Maister – za- molčano napisal poglavje General Mai- ster in Joško Slobodnik. Furlanova nas spomni, da je v tem poglavju Švajncer objavil tudi pisma, ki jih je Slobodnik pisal generalu Maistru, in Švajncerjeve ocene dogajanja okoli Slobodnika leta 1964, ko je imel že hude težave z vidom. Švajncer poudarja, da je Slobodnik iz- kazoval generalu Maistru popolno pripadnost, da pa je imel ob 10. oblet- nici bojev za severno mejo pripombe, ker so nekatere dogodke iz prelomnih dni predstavljali drugače, kot se jih je spominjal sam. V tem poglavju, ki bo morda bralce knjige najbolj pritegnilo, nas branje Slobodnikovih pisem gene- ralu Maistru pripelje do leta 1964, ko so bili v TV 15, reviji Zveze borcev NOB, objavljeni Slobodnikovi spomini na prevratni čas v Mariboru, in enako v Zgodovinskem časopisu njegova izjava o osvoboditvi Maribora leta 1918. V njej je Slobodnik »zanikal, da je Rudolf Maister leta 1918 v Mariboru izvedel kak prevrat, revolucijo ali razoroževa- nje«. Ponoči 31. oktobra je to opravil on s svojimi topničarji. Kot je zapisal, ga je k tej izjavi spodbudilo predstavljanje prelomnih dogodkov, kot jih je v Zgo- dovinskem časopisu leta 1962 predsta- vil Lojze Ude. Slobodnikova izjava je dvignila precej prahu in med mnogi- mi Maistrovimi borci tudi ogorčenje. Švajncer je kot dober poznavalec te te- matike dovolj jasno zapisal, da je Slo- bodnik v vseh pismih izražal iskreno spoštovanje do Maistrovega dela, zato je moralo biti okoli izjave, »da ni res, da je Rudolf Maister izvršil v Mariboru leta 1918 sploh kakšen prevrat in tako dalje«, nekaj narobe in je za njo najbrž stal kdo drug. Švajncer namreč pripiše, da je bil Slobodnik takrat skoraj po- polnoma slep in da so v zvezi z izjavo ostale neznanke. Ocenjuje, da »tudi če bi Joško Slobodnik izjavo res napisal in sam v njej zapisal nesmisle, kot jih je vsebovala, noben resen zgodovinar in urednik tega ne bi mogel uvrstiti v resno zgodovinopisno revijo. Zanikati nekaj, kar je bilo splošno znano in potrjeno, je bilo mogoče samo v primeru, da ni šlo za iskanje zgodovinske resnice, pač pa za druge cilje, ki so bili močnejši od nje,« je poudaril Švajncer. V nadaljevanju knjige je celovito predstavljeno življenje Jožka Slobo- dnika, ki se je rodil 12. avgusta 1885 v Radovici pri Metliki. Podrobneje je OCENE IN POROČILA – REVIEWS AND REPORTS 85 opisana njegova mladost, služenje vo- jaškega roka v nekdanji avstro-ogrski vojski in njegov prihod v Maribor okoli božiča 1917. V mesto ob Dravi je prišel z Dunaja in je bil v mariborski topni- ški vojašnici skupaj z ljubljanskimi in mariborskimi topničarji. O tem je pisal tudi v svojh spominih, v katerih je po- sebej omenil prva srečanja z majorjem Rudolfom Maistrom in odvetnikom dr. Franjom Rosino 31. oktobra 1918. Sredi novembra tega leta je bil povišan v ar- tilerijskega poročnika, 28. junija 1920 pa je bil sprejet v vojsko Kraljevine Sr- bov, Hrvatov in Slovencev. Služboval je v mnogih krajih prve jugoslovanske države. Med drugo svetovno vojno so ga vabili k domobrancem, a je to va- bilo vedno odklonil. Leta 1946 je bil upokojen kot podpolkovnik jugoslo- vanske kraljeve vojske in je z ženo živel v Ljubljani. Tam je 1. novembra 1966 umrl. Na njegovi rojstni hiši v Radovici pri Metliki so mu 15. novembra 2015 odkrili spominsko ploščo. V knjigi je več poglavij iz Slobodniko- vih sicer objavljenih spominov, katere pa je treba brati res kot osebne spomine in subjektivne poglede na nekatere do- godke, v katerih je sam sodeloval. Zdi se, da je včasih okoli osebnega prispev- ka nekoliko pretiraval in ni bil dovolj objektiven. Zato je hvalevredna avtori- čina odločitev, da je v knjigo vključila poglavje iz že omenjene Švajncerjeve knjige. Objavljena Slobodnikova pi- sma generalu Maistru veliko povedo o njunem odnosu in tudi o podcenjujoči vlogi, ki jo je Slobodnik imel v prevrat- nih dogodkih v Mariboru. Bodo pa bralci presenečeni nad pismom z dne 23. marca 1932, v katerem je Slobodnik v Travniku v Bosni generalu Maistru napisal: »Gospod general. Nisem slišal do sedaj nič kaj posebnega o zaslugah dr. Rosine, Voglarja in Matije Pirca! Vsi trije so mrtvi, naša je dolžnost, da se jim oddolžimo. Brez njih ne bi bilo maribor- skega slovenskega župana in marsika- teri ‘doskorojević’ bi štepal v oguljenih študentovskih hlačah tuje ulice še dalje. Videl sem spomenik Karla Verstovška, ki mu ga je zgradila hvaležna občina in vendar – dr. Rosina je bil zaslužnejši«. Zadnje Slobodnikovo pismo generalu Maistru je datirano 7. julija 1934, torej 19 dni pred Maistrovo smrtjo. Sklepni del knjige prinaša strnjeno besedilo o Rudolfu Maistru, njegov rokopis »Naš Maribor« in kronologijo dogajanja 1. novembra 1918. Zadnji dve poglavji sta namenjeni predstavitvi dr. Franja Rosine in Edvarda Vaupotiča, knjigo pa zaključuje pričevanje Slobodniko- vega pranečaka Jurija Matekoviča in pranečakinje Zinke Jordanov. Lahko se strinjamo, in najbrž se celo moramo strinjati s sklepno mislijo Mirjane Fur- lan, da »je bil dr. Franjo Rosina Maistro- va desna roka in da sta bila na vojaškem področju generalova desna in leva roka Jožko Slobodnik in Edvard Vaupotič. Slobodnik na desnem bregu in Vaupo- tič na levem bregu Drave«. Kljub temu, da je bil Slobodnik po prevratu večkrat kritičen na račun mnogih sodelavcev in je njihovo vlogo ocenjeval drugače, kot smo je vajeni, je treba priznati, da je bil mož iskren slovenski domoljub in zvest Maistrov častnik. Ali, kot je zapisal sam 23. julija 1946: »… v prvem redu pa sem predan sin svojega naroda«. Knjigo bogatijo izbrane dokumentarne fotografije, na koncu pa še obširni se- znam virov in literature. Marjan Toš