ODMEVI NA...
Prispevek k preučevanju avantgarde?
V razpravi Kosovelov eksperiment: fantastičnost, realnost, materiali, ki jo je Janez Vrečko objavil v 11. številki Sodobnosti za leto 1984, lahko med drugim beremo na str. 1005 tudi tele stavke, naslovljene najbrž na urednika Kosovelovega Zbranega dela A. Ocvirka: »Iz povsem nerazumljivih razlogov lahko v Konsu 5 (Integrali, str. 130) preberemo namesto oslovskega riganja I — A preprosto trdilnico JA, kar seveda v celoti popači znameniti, morda celo najznamenitejši Kosovelov Kons (na to nerazumljivo spremembo opozarja tudi Gspan). Da gre v resnici za oslovsko riganje oziroma za .religijo I — A', se je mogoče zlahka prepričati: začeti verzi v Kontraidiotikonu se glasijo: ,Gde kopaš zlato / iskopačeš dubre.' Kosovel pa je, kot je znano, v Konsu 5 zapisal takole: ,Gnoj je zlato / in zlato je gnoj / ... Kdor nima duše / ne potrebuje zlata / kdor ima dušo / ne potrebuje gnoja / I A/ Iz navedenega primera se najbrž dovolj zgovorno kaže, kako zelo potrebna je pri Kosovelovih tekstih ,filološka tekstna akribija', ki jo je treba v številnih primerih dopolniti še s primerjalnimi analizami posameznih pesmi.«
Isto argumentiranje je isti avtor ponovil v svojem referatu za simpozij »Slovenska zgodovinska avantgarda«, delno objavljenem v sobotni prilogi Ljubljanskega dnevnika (8. decembra 1984). Tu je ponovno zameril Ocvirku, ker da je v Integralih popačil Kosovelov Kons 5; obenem pa je naslovil tudi majhen očitek na račun A. Gspana: »Na to opozori tudi Gspan, ne da bi skušal svojo trditev utemeljiti.« Zato formulira sam utemeljitev, ki naj dokončno pojasni, kako je s tistim slavnim »I A« v Kosovelovem Konsu 5, in sicer kar v šestih posebnih točkah. Vendar jih na tem mestu ni potrebno citirati, kajti vsa stvar je rešljiva brez teh in podobnih hipotez. Vsi menda vemo — ali bi vsaj morali vedeti — da je Ocvirk ponovno objavil Integrale v drugi knjigi Kosovelovega Zbranega dela, ki je izšla že pred desetimi leti, tj. 1974. Tu je na str. 23 natisnjen Kons. 5, zadnji verz pa se glasi: »I, A«. V opombah na str. 577 sledi pojasnilo: »Tiskarski posnetek rokopisa v Integralih na 131. strani je mestoma okvarjen: konec drugega verza je kdove zakaj odpadla pika, a pri zadnjem za črko I vejica, ki je v izvirniku dobro vidna. To zamegljuje ironično poanto, ki se skriva v zvočnem posnetku oslovega glasu, in seveda njeno idejno jedro, ki po svoje osvetljuje celoto. Zaradi tega je iz pesmi izginil tudi podsmeh, ki ga je Kosovel hotel doseči prav z zadnjim verzom, saj ga je kar dvakrat podčrtal.«
Kdor ne zaupa A. Ocvirku oziroma »filološki tekstni akribiji« naših starejših literarnih znanstvenikov, se mora seveda o stvari prepričati iz Kosovelovega rokopisa pesmi. Ta se hrani v rokopisnem oddelku ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice. In res se tu zadnji verz glasi prav tako, kot ga opiše Ocvirk: I, A. V tej obliki ga najdemo
111
112                                                                                                                                     J. Kos
tudi v izboru Kosovelovih pesmi Moja pesem (1976), kar seveda pomeni, da je po toliko letih tale pravda okoli oslovskega glasu res samo še — po Prešernu — »sloveča pravda od oslove sence«.
J. Kos