Sin in mati.
Ko sem stopil iz goščave in prišel na cesto vrh klanca, sem zagledal pred seboj staro Gabrovko. Sedela je na obcestnem kamenu, poleg nje pa so stale z mahom naložene gare. Eno kolo je podložila s kamenom, oje pa je tiščala z nogami k tlom, da bi ji ne ušel voz nazaj po klancu, ki je bil tu še precej napet, Zelo resna je bila ženica in tako zamišljena, da me ni opazila.
»Ali počivate, mati?   Pretežko je bilo za vas, kajne?« »Pretežko,  pretežko!    Komaj  sem privlekla  do  tukaj  in  sedaj  ne morem do sape.  Oh, križi so na tem svetu!«
Vzdihnila je, in vedel sem, da ima še nekaj na srcu. Poznal sem dobro ženico, ki je prestala mnogo nesreč v življenju, in rad bi bil iz-menjal par besedi z njo. Saj je bila poštena in pametna kmetica. Spoznal sem jo šc pred leti, ko sem imel njene otroke v šoli. Večkrat je prišla vprašat, kako je kaj z njenimi otroki, in srčno me je veselila ta njena skrb in to prizadevanje za vzajemno delovanje med šolo in domom. Žal, da sem ji moral že v tistih časih tožiti, kake težave imam z njenim sinom Petrom. Kjerkoli se je namreč zgodila kaka nerodnost, je bil že njen Peter zraven. Tolažil sem sicer mater, da mu morda leta prineso malo več pameti, a upal sem satn malo. Slaba nagnenja so bila že preveč ukoreninjena v mla-d|em srcu. Posebno me jc bolelo, ker sem čul slednjo pomlad, kako deček rad muči ptičke. Vsa moja prizadevanja, da mu omečim srce vsaj do nedolžnih prebivalcev prirode in s tem tudi do drugih bitij, so ostala brez koristi. Tožbe niso pojenjale, in oglašali se kmalu niso samo otroci, tem-več tudi odrastli ljudje. Iz tega sem sklepal, da bo res vse po večini res-nično, kar sera čul o tem dečku, kajti otrokom samim je težko vse vero-vati, ker imajo semtertja res malo prevelike oči, zlasti še, če opazujejo napake drugih.
Tako sva se tedaj poznala z materjo Gabrovko. Imela je še dve mlajši hčeri, a ena je umrla že kot otrok za kozami. Njen mož je bil pre-pirljiv in neusmiljen človek ter vdan pijači. Peter je ravno začel hoditi v šolo, ko mu je odšel oče v Ameriko, odkoder se ni več vrnil. Drugo leto njegovega odhoda je prišlo sporočilo, da so ga v prepiru zaradi igre v tujini nekje tovariši vrgli ponoči na cesto. Tam ga \e povozil avtomobil, ki je v tistem hipu hušknil mimo hiše.
135
Vse ie nezgode je prestala uboga ženica in smilila se mi je često v srce. Sedaj je bila že precej priletna, in čakale so jo še nove težave. Njena kmetija ni prinašala toliko, da bi ji zadostovalo za obstanek, posebno ker je Peter po zgledu očetovem rad kaj na skrivnem prodal, da je imel za gostilno in za vesele družbe, ki nič kaj ne marajo za ljudi s praznimi žepi. Tudi polje njeno je bilo slabeje obdelano, odkar se je ona postarala. Pctru ni bilo dosti do zemlje. Preveč je imel drugih misli,
»Zakaj pa ne gre Peter z vami? Za vas je to prevelika težava; lahko vam škoduje,« sem rekel ženi, videč kako težko sope.
»Oh, Peter, Peter! To je čuden otrok. Saj je bil z tnenoj, Medpotoma pa sem mu marsikaj omenila, kar mi ni všeč na njem, in ga prosila, naj v nedeljo ne gre v sosednjo vas na žegnanje, ker se vedno pripeti ob takih prilikah kaka neumnost. S tem sem dregnila v sršenovo gnezdo. ,Še to mi hočete prepovedati! Zato menda, ker sem nakosil toliko mahu,' je rekel in odšel črez polje po stranski stezi proti vasi. Vedela sem, da bo šel naravnost v gostilno pit. Klicala sem ga nazaj, a mislite, da se je zmenil za moj glas? Tako sem se sama pripehala po klancu sem gor. Nobene be-sede mu ne smem več reči, takoj je ogenj v strehi.«
»Le počakajte, mati, Petra bodo že drugi izučili in odvadili trme. Saj pride menda že prihodnjo pomlad k naborom, in kot kaže, ga bodo takoj jeseni začeli strojiti, da bo postal mehak in voljan. Že več sem jih poznal, ki so pri vojakih radi pustili staro trmo.«
»Bog daj, da bi se na kak način izprevrgel na pravo stran,« je za-vzdihnila ženica in začela zopet vleči naprej svoje gare. Sedaj je šlo lažje( ker je bil klanec manj napet in se je kmalu začela zopet ravnina, pa je dobila žena pri počitku novih moči.
Odšel sem svojo pot in premišljeval, kako more biti sin tako ne-hvaležen, da pusti mater pri težkem delu, sam pa gre po svojih zabavah.
Ni še nastopila nova pomlad, že jc vsa srca pretresla vest, da smo nastopili težke vojne čase. Kmalu po prvih vpoklicih je šel tudi Peter na nabor in je bil potrjen. Tisto leto sem se tudi jaz poslovil od tedanjega službenega mesta in odšel v drug kraj.
Dvoje hudih vojnih let je minulo, in napotil sem se neki dan po opravkih na svoje prejšnje službeno mesto. Mimogrede sem se ustavil tudi pri starem mlinarju, zelo razumnem in izkušenem možu. Povabil me je v sobo, kjer sva ob kozarcu domačega hruševca obdelala sedanje in nekdanje čase.
Medtem sem zaslišal glasen pogovor dveh žensk. Ena je govorila v tožečem glasu, in nisem se mogel spomniti na podoben glas, dasiravno sem pred časom ločil izgovor slednjega človeka v župniji. Po drugem glasu sem spoznal mlado mlinarico. Ta je slednjič velela drugi, naj gre v sobo in malo počaka.
136
Ženica je stopila v sobo. Spoznal sem v njej staro Gabrovko, ki se je v tem kratkem času, odkar je nisem videl, zelo izpremenila. Upognjena je že bila in v obraz shujšana.
»Kako pa vi, mati?   Postarali ste se, odkar vas nisem videl.« »Ni čuda, gospod, starajo me skrbi in trpljenje. Čudno je postalo na svetu, zelo čudno.«
V tem je prišla mlada mlinarica, pa je prinesla Gabrovki nckaj v ruti.
»Bog vam povrni, jaz vam ne bom mogla več! Prestara sem, in zdaj še ta bremena. Z Bogom vsem!«
Hotel sem Gabrovko ravno vprašati, kaj se ji je zopet pripetilo, a ona je stala žc med vrati in odhajala.
Namesto nje mi je pa mlinar pojasnil vzrok njenih tožba.
Gabrov Peter je izgubil v vojski eno roko in je ozebel tako, da so mu morali na nogah odrezati nekaj prstov. S težavo sedaj hodi in za na-porno delo ni več. Nekaj časa je ležal doma, mati je z veliko požrtvoval-nostjo in ljubeznijo skrbela zanj.
Dohodki njenega posestva pa ne zadoščajo več za vsakdanje potreb-ščine, pa mora hoditi od hiše okrog dobrih ljudi,
»Zase ne prosim,« pravi ljudem, »ampak za sina. Ta se mi smili, ker trpi lakoto.«
In ženi začno ob takih pogovorih polzeti solze po licu, zlasti če začne govoriti o svojem nesrečnem sinu.
Da bi pač te solze omečile tudi Petrovo srce in da bi šc pravočasno spoznal, kaj je mati!                                                             Maksimov    .