1.01 – izvirni znanstveni članek AnαliZA 01 2018 79 Vojko Strahovnik Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani Metafizični monizem, izjave o mnoštvu in zmerna teorija zmote V članku se ukvarjam z odnosom med metafizičnim monizmom in teorijo zmote. Če prvega razumemo kot tezo, da obstaja ena sama stvar (monizem glede obstoja), se hitro vzpostavi vprašanje, kaj na podlagi tega sledi za naše vsakdanje izjave, ki svet opisujejo kot mnoštvo stvari. V zgodovini filozofije se je tega vprašanja prvi dotaknil Parmenid v svoji razpravi oziroma pesnitvi o resnici in videzu ter utvari. Moj predmet preučevanja sicer ne bo ustreznost takšne razlage Parmenidovih fragmentov in njegove filozofske misli, ampak sodobna oblika monizma obstoja, ki jo zagovarjata Terry Horgan in Matjaž Potrč. Po kratki zastavitvi tega stališča, si zastavim vprašanje, ali lahko kot eno izmed posledic takšnega stališča razumemo razlago običajnih prepričanj o mnoštvu kot sistematično zmotnih oziroma kot obliko teorije zmote. Izkaže se, da tak monizem ne pristane v teoriji zmote, saj ima načine, kako pojasniti resničnost oziroma neresničnost takšnih običajnih prepričanj. Ob koncu zato to stališče soočim z novim izzivom, ki ga predstavlja tako imenovana zmerna teorija zmote. Pri standardni teoriji zmote imamo opravka z zmotnimi oziroma neresničnimi prepričanji iz določene domene (npr. pri moralni teoriji zmote so to moralna prepričanja oziroma moralne sodbe), zmerna teorija zmote pa te zmote ne pripiše neposredno tem prepričanjem, ampak drugim prepričanjem, ki spremljajo prvotna prepričanja (le-ta niso nujno zmotna). Za ponazoritev izziva kratko predstavim Hägerströmovo zmerno teorijo zmote, ob koncu pa ta izziv zastavim metafizičnemu monizmu. Ključne besede: metafizika, monizem, obstoj, resnica, zmota, teorija zmote. 0. Uvod Osrednja tema članka je odnos med metafizičnim monizmom in teorijo zmote. Kot tezo o monizmu glede obstoja lahko prvega razumemo kot stališče, da obstaja ena sama stvar oziroma natanko en sam konkreten predmet (Schaffer, 2014). Če pristajamo na takšno stališče, se odpre vprašanje, kako lahko potem razumemo resničnost naših običajnih, vsakdanjih prepričanj ali izjav o svetu, ki se običajno nanašajo na mnoštvo stvari (npr. »Na mizi pred menoj so tri jabolka.«, »Ivan Cankar je avtor kratkega romana Na klancu.«, »Univerzo v Ljubljani sestavlja tri- indvajset fakultet in tri umetniške akademije.« ipd.). En odgovor, ki se ponuja, je Vojko Strahovnik 80 ta, da takšen vsakdanji govor kot govor o mnoštvu označimo kot sistematično zmoten. To bi pomenilo pristati na teorijo zmote glede običajnega govora. V zgodovini filozofske misli se podobno stališče pogosto pripisu- je Parmenidu. Pri Parmenidu (2012) in njegovemu monizmu namreč najdemo ta- ko tezo o obstoju ene same stvari, ki nima delov ter je nespremenljiva, negibljiva, neminljiva itd., kakor tudi stališče o razliki med resnico in varljivim videzom, pri čemer je slednjega povezoval z našimi običajnimi prepričanji oziroma »mne- nji smrtnikov«, ki nam v svetu kažejo mnoštvo in spreminjanje. Eno izmed mož- nih razlagalnih gledišč bi bilo to, ki tej drugi poti »spoznavanja« pripisu- je sistematično zmotnost, kar bi pomenilo sprejemanje teorije zmote za to dome- no. Moj predmet preučevanja sicer ne bo smiselnost ali ustreznost takšne razla- ge Parmenidove filozofske misli (prim. Owen, 1960), saj to presega okvir tega prispevka, zato se bom obrnil k sodobni različici metafizičnega monizma, kjer je razlagalnih težav glede njegovih glavnih izhodišč precej manj. V nadaljevanju sem bom naprej posvetil sodobni različici metafizičnega moni- zma. Le-to zagovarjata Terry Horgan in Matjaž Potrč (2000; 2008), in sicer v kontekstu zagovora tako imenovane varčne ontologije. Ta v grobem sestoji iz dveh tez, izmed katerih je prva teza metafizičnega realizma, da obstaja od misli in jezika neodvisen svet. Druga teza pa je omejevalna teza izpopolnjene zdravora- zumske ontologije in trdi, da pravilna ontologija izključuje večino bitnosti oziro- ma predmetov, ki jih postavljata naša vsakdanja misel in jezik, hkrati pa tudi po- stavke razvitih znanstvenih teorij (Horgan in Potrč, 2008: 69). S to slednjo tezo imata v mislih tudi predmete, kot so miza, jabolko, roman, univerza, fakulteta itd., ki nastopajo v zgornjih primerih vsakdanjih prepričanj. Zato se tudi za to stališče postavlja vprašanje, ali ne zapade teoriji zmote. Avtorja sama sicer takšno razlago zavračata in izpostavita, na kakšen način moramo razumeti vsakdanji govor. Po- magata si s teorijo resnice kot posredne korespondence in širšim okvi- rom kontekstualne semantike. Vendar je takšna obramba uperjena le zoper obtožbo skrajne oz. običajne teorije zmote. V zadnjih letih se je poleg tega tradicionalnega pogleda na teorijo zmote oblikovalo še pojmovanje zmerne teorije zmote (Olson, 2014; Strahovnik, 2015: 136139), ki predstavlja nov izziv metafizičnemu monizmu. Pri standardni teoriji zmote imamo opravka z zmotnimi oziroma neresničnimi prepričanji iz določene domene (npr. pri moralni teoriji zmote so to moralna prepričanja oziroma moralne sodbe), zmerna teorija zmote pa te zmote ne pripiše neposredno tem prepriča- njem, ampak drugim prepričanjem, ki spremljajo prvotna prepričanja (le-ta niso nujno zmotna). Sestavek bo sledil naslednji strukturi. V prvem razdelku predstavim omenjeno sodobno različico metafizičnega monizma, tako da orišem njegove osrednje teze in ga dopolnim s spremljajočimi stališči glede narave resnice. Nato (§2) pridem na vprašanje teorije zmote glede izjav o mnoštvu. Izpostavim strategijo, s katero Metafizični monizem, izjave o mnoštvu in zmerna teorija zmote AnαliZA 01 2018 81 se zadevna različica monizma ubrani pred obtožbo stroge ali skrajne teorije zmo- te. V tretjem razdelku uvedem pojem zmerne teorije zmote, in sicer jo najprej pri- kažem na primeru moralnih sodb, kasneje pa jo podam v bolj splošni obliki. V zaključnem razdelku (§4) to obliko postavim kot nov izziv za metafizič- ni monizem. 1. Metafizični monizem in varčna ontologija Metafizični monizem – kakor ga zagovarjata Horgan in Potrč – je del širšega za- govora metafizičnega stališča varčnosti oziroma varčnega realizma (angl. austere realism), ki se v imenu urejenosti in nenaključnosti ontologije odreče nekaterim bitnostim, ki jih postavljata npr. zdrav razum in znanost. Pri varčni ontologi- ji tako ne gre nujno za metafizični ali ontološki monizem ali pa za pristajanje na neko skrajno omejeno število bitnosti, katerim bi pripisali dejanski obstoj, pač pa ta pojem pokrije zelo široko paleto ontoloških stališč, ki se odpovedujejo vsaj ne- katerim bitnostim, ki jih postavlja običajen govor ali pa posebni govori, npr. zna- nosti. Kot smo kratko že izpostavili v uvodu, to stališče opredeljujeta dve osrednji tezi varčne ontologije. VO1/Metafizični realizem: Obstaja od misli in jezika neodvisen svet. VO2/Prefinjena zdravorazumska ontologija: Pravilna ontologija izključuje mnoge bitnosti, ki jih vključujejo običajna, vsakdanja prepričanja in misel, hkrati pa izključuje tudi mnoge bitnosti, ki nastopajo v dognanih oblikah znanstvenih teorij (Horgan in Potrč, 2008: 69). Njun zagovor takšne varčne ontologije sledi dialektiki razvoja preproste zdravo- razumske ontologije, ki seveda začetno pristaja tako na obstoj od nas neodvisnega sveta, kakor tudi na bogato mnoštvo bitnosti v njem. Vendar pa metafizič- ni razmisleki, ki sledijo iz samega zdravega razuma, napeljujejo na to, da je potrebno to bogastvo omejiti. Pri tem je ključen argument iz nejasnosti, ki ga tvorita dva glavna koraka. Prvi korak tvori pripoznanje, da bi bilo mnogo bitnosti, ki jih postavljata zdravi razum in znanost, nejasnih, in sicer tako z vidika njiho- vih prostorsko-časovnih meja, kakor tudi z vidika njihove sinhrone sestave. Zami- slimo si lahko predmet, kot je na primer Šmarna gora. Kje natanko so meje in kaj jo tvori, je odprto vprašanje. Enako pa lahko zatrdimo za preostale primere, ki smo jih vzpostavili že zgoraj, torej za mizo, jabolko, roman, univerzo, fakulteto itd. Drugi korak tega argumenta pa je, da takšna ontološka nejasnost ni možna (Horgan in Potrč, 2008: 70). Ključen je predvsem drugi korak oziroma načini, na katere ga zagovarjamo. Stali- šče varčne ontologije razume nejasnost kot t. i. brezmejnost (glej Potrč 1998; 2002). Ponazorimo jo lahko s paradoksom sorites. Glede na sklepalne korake so na začetku niza sorites stavki z eno resničnostno vrednostjo, npr. resnično, na Vojko Strahovnik 82 koncu pa z njej nasprotno resničnostjo, torej neresnično, hkrati pa ni nobenega jasnega mesta, kjer bi prišlo do preskoka od ene semantične vrednosti v drugo. Ta slednja teza je teza o brezmejnosti. Hkrati so v paradoks sorites vključena ne- združljiva statusna načela, ki jih lahko povzamemo na naslednji način: (i) zadost- no majhne razlike ne štejejo oziroma ne naredijo razlike (glede semantične vre- dnosti), (ii) zadostno velike razlike štejejo oziroma vodijo do razlike (v semantič- nih vrednostih), in (iii) ponavljajoče združevanje majhnih razlik pripelje do za- dostno velikih razlik. Vzemimo primer kupa. Na eni strani imamo eno, dva, tri ... zrnca peska, ki niso kup, na drugi strani pa milijon zrnc peska, ki pa so kup. Zgo- raj opisano brezmejnost obvladujeta dve pojmovni zahtevi, in sicer individuali- stična in kolektivistična. Individualistična zahteva terja, da mora poljuben zapo- reden par v sorites nizu imeti enako semantično vrednost (resnično, ne- resnično, niti resnično niti neresnično, nedoločeno glede resničnosti ali neresnič- nosti ...) (Horgan, 1994: 173). Kolektivistična zahteva pa sledi celostnemu gledi- šču, ki zahteva, da ne more biti določnega kolektivnega pripisa semantične vre- dnosti za vse stavke v nizu sorites. Glede na izbrani primer torej prva zahteva, da na primer označbi 97-im in 98-im zrncem peska kot kupu ne pripišemo različnih resničnostnih vrednosti. Druga pa zahteva, da tako 1 zrnce kot milijon zrnc ne moreta biti hkrati kup (ali ne-kup). Obeh teh zahtev seveda ne moremo hkrati iz- polniti. Lahko jih v jeziku in misli sicer pragmatično presežemo Horgan to situa- cijo razreši tako, da predlaga, naj kolektivne zahteve dominirajo nad individual- nimi, in sicer na način, da jih hkrati ne ukinjajo. Na ta način lahko tako prilago- dimo sorites in nejasnost. Ta pristop Horgan imenuje prevrednotenje (ang. transvaluationism) (glej Horgan 1994; 1998 in 2001). Ko pa je govora o tem, kaj obstaja in torej o možnosti ontološke nejasnosti, je seveda jasno, da svet kot takšen ne more zadostiti obema zahtevama, saj bi potem moral biti takšen. Kar pa seveda ni možno. Na podlagi tega argumenta iz nemožnosti ontološke ne- jasnosti lahko izpeljemo zgornjo tezo VO2, da nejasni predmeti oziroma nejasne bitnosti ne obstajajo oziroma jih ne moremo sprejeti kot del pravilne ontologije. Kot rečeno, pa to ne pomeni, da jih ni moč prilagoditi in obvladati znotraj našega jezika in misli. O pristopu k resničnosti izjav, ki je del tega paketa varčne ontolo- gije, bom spregovoril nekoliko kasneje, še prej pa preidimo k argumentom, ki od varčne ontologije vodijo k zagovoru monizma. Horgan in Potrč imenujeta svoje monistično stališče kot gmotni materializem ozi- roma kot »gmotizem« (angl. blobjectivism) ter ga predstavita kot tezo, da svet nima delov, hkrati pa ga je potrebno razumeti kot dinamično gmo- to. Predstavljata ga dve tezi, ki ju lahko smiselno dodamo tezama varčne ontolo- gije. GO1/Močni monizem: Obstaja samo ena konkretna partikularija oziroma stvar in to je celotno vesolje (oziroma gmota). Metafizični monizem, izjave o mnoštvu in zmerna teorija zmote AnαliZA 01 2018 83 GO2/Strukturna kompleksnost: Ta gmota je izjemno prostorsko- časovno strukturno kompleksna in izjemno lokalno spremenljiva, čeprav nima nobenih pristnih delov. Ključ do zagovora takšnega stališča je ta, da Horgan in Potrč izpostavita niz pri- merjalnih prednosti, ki jih ima v primerjavi z ostalimi varčnimi ontologijami. Pri tem se osredotočita na tiste, ki izhodiščno sploh zadostijo dvema ključnima za- htevama. Eno izmed njih sem že izpostavil kot del zagovora teze VO2 oziroma prefinjene ali izpopolnjene zdravorazumske ontologije, in sicer je to zahteva, da v pravilno ontologijo ne vključimo nejasnih bitnosti. Druga zahteva pa je povezana s sprejemljivim odgovorom na posebno vprašanje sestavljenosti, ki ga poda van Inwagen (1990, 1993; Horgan, 1993). To posebno vprašanje sestavljeno- sti zadeva vprašanje, kdaj več bitnosti oziroma predmetov skupaj sestavlja (nov) predmet. Iz tega vprašanja lahko izpeljemo načelo oziroma zahtevo nenaključne sestavljenosti. Eden izmed možnih kandidatov bi bil odgovor, ki bi meril na stik med predmeti. Vendar bi to med drugim na primer pomenilo, da ko skodelico za čaj odložim na mizo ob mojem stolu, se s tem konstituira nov predmet [miza + skodelica]. Van Inwagen takšen predlog seveda zavrne, kakor tudi niz drugih možnih odgovorov, in na koncu pristane pri zagovoru, da glede na to, da je edini sprejemljiv odgovor na posebno vprašanje sestavljenosti, življenje (torej, da bitnosti skupaj tvorijo novo bitnost, ko tvorijo življenje), da je edina sprejem- ljiva ontologija ta, ki se zavezuje zgolj najmanjšim in nesestavljenim fizikalnim delcem in živim bitjem (van Inwagen 1990 in 1993). To je sicer na nek način varčna ontologija, a za Horgana in Potrča ne zadosti drugi izpostavljeni zahtevi, torej prepovedi ontološke nejasnosti. Živa bitja so kot kandidati namreč nejasne bitnosti. Tako Horgan in Potrč na koncu izbirata med tremi varčnimi ontologija- mi, to je med: (a) mnoštvom jasnih osnovnih delcev oziroma bitnosti, ki ne dovo- ljuje sestavljenosti, (b) mnoštvom jasnih osnovnih delcev oziroma bitnosti, ki dovoljuje neomejeno sestavljenost, v kolikor to, kar je sestavljeno, zadosti za- htevi nemožnosti nejasnosti in (c) monizmom oziroma gmotizmom (Horgan in Potrč 2008: 165168). Izmed teh treh pa potem na podlagi dodatnih kriterijev (te- oretske preprostosti, stopnje varčnosti) prednost dajeta gmotizmu (182188). To pa na koncu koncev pomeni torej zagovor metafizičnega monizma in zanikanje obstoja mnoštva. V nadaljevanju bom raziskal, ali to hkrati pomeni tudi spreje- manje teorije zmote glede naših običajnih, vsakdanjih prepričanj, ki se nanašajo na mnoštvo, torej na skodelice, stole, jabolka, romane in univerze. Vojko Strahovnik 84 2. Teorija zmote in izjave o mnoštvu Teorija zmote je stališče, ki za izbrano domeno naših izjav trdi, da je sistematično zmotna. Natančneje rečeno, zagovarjati teorijo zmote za posamično domeno ozi- roma področje razprave pomeni trditi, da so nesestavljeni trdilni stavki te razprave sistematično in brez izjeme neresnični oziroma zmotni (Strahovnik, 2008; 2016: 121126). Vsaka takšna teorija zmote običajno pomeni torej precejšen odmik od zdravega razuma (ta običajno nekatere stavke v okviru izbrane domene sprejema kot resnične, druge pa kot neresnične), posledično pa mora takšna teorija pojasniti izvore te zmote in razloge za njegovo globoko ukoreninjenost. Ponazorimo jo lahko s preprostim primerom govora o flogistonu. Glede na to, da se je izkazalo, da takšna snov ne obstaja, so torej vse izjave o flogistonu sistematično zmotne, saj ni ničesar, na kar bi se nanašale. Še en poenostavljen primer, ki nam lahko pomaga razumeti to teorijo zmote, je razprava med vernikom in ateistom. Ateist običajno v tej razpravi zavzema stališče teorije zmote glede teističnih sodb, torej stališče, da vernikov govor sicer meri na Boga (z izjavami kot so npr. »Bog obsta- ja.«, »Bog je neskončno dober.«, »Boga je mogoče v polnosti spoznati zgolj z ra- zumom.«), vendar je zaradi neobstoja Boga tak govor sistematično zmoten. Teorijo zmote tvorita dva vidika, in sicer semantični in metafizični. Semantični vidik nadalje sestavljata dve tezi. Prva meri na to, da izjavam ali sodbam glede določene domene sploh lahko pripišemo resničnostno vrednost. Druga pa je teza, da so vse nesestavljene in trdilne izjave v tej domeni neresnične oziroma sistema- tično zmotne. Drugi vidik pa je metafizični, katerega srce predstavlja teza, o (ne)obstoju in statusu predmetov te domene, na katere te izjave ali sodbe merijo. Preplet teh dveh vidikov lahko ponazorim s kratkim orisom moralne teorije zmote oziroma teorije zmote za domeno moralnih izjav ali sodb. Moralna teorija zmote glede te domene trdi, da so vse nesestavljene trdilne izjave oziroma sodbe te do- mene sicer opisne, a neresnične oziroma zmotne. Sestavljata jo tako teza seman- tičnega kognitivizma kot moralnega irealizma. Glede na prvo, moralne izjave opi- sujejo od gledišča neodvisno moralno stvarnost, ocenjujemo jih lahko z vidika re- sničnosti in neresničnosti ter izražajo prepričanja. Druga teza, ki se tej pridruži, pa je zanikanje obstoja moralne stvarnosti (moralnih lastnosti in moralnih dejstev), na katere te izjave merijo oziroma teza moralnega realizma. Za vsako izmed teh tez moramo imeti sicer neodvisno podporo oziroma argumente (glej Strahovnik, 2016: 125131). A če obe hkrati sprejemamo ter ju tako združimo, je rezultat teo- rija zmote. Z vidika naše običajne moralne misli je to vsekakor skrajna in neobi- čajna teza (vsaj kar se tiče moralnih izjav, enako pa lahko zatrdimo tudi glede iz- jav o običajnih predmetih oziroma vsakdanjih prepričanjih o mnoštvu). Zelo ne- navadno bi bilo trditi, da so sodbe, kot so »Trpinčenje ljudi in krutost do otrok sta moralno napačni vrsti dejanj.«, »Obljuba nas moralno zavezuje, da jo izpolnimo.« ali »Pravičnost je pomembna vrlina družbenih institucij.«, neresnične sodbe. Obi- čajno imamo namreč nekatere moralne izjave oziroma sodbe za resnične in ostale za neresnične. Ena izmed metaetičnih zahtev pri oblikovanju in obravnavi dolo- Metafizični monizem, izjave o mnoštvu in zmerna teorija zmote AnαliZA 01 2018 85 čene moralne teorije je zahteva, da se mora sprejemljiva moralna teorija skladati z globoko ukoreninjenimi predpostavkami običajnega moralnega govora in moralne prakse (Timmons 1999, 12). Izbrana moralna teorija se mora na čim ustreznejši način skladati z zdravorazumskimi intuicijami o moralnosti oziroma jih pojasniti na način, da jih bodisi v čim večji meri ohranja bodisi (če so te zmotne) pojasni, kaj so izvori njihove globoko zakoreninjene zmote in zakaj ta vztraja. To zahtevo lahko posplošimo na vsako vrsto teorije zmote. Vsak zagovornik teorije zmote mora predstaviti zelo dobre argumente, zakaj so vse izjave v določeni domeni zmotne, in pojasniti način, kako se je predpostavka o navidezni resničnosti neka- terih izmed njih ukoreninila v običajno našo misel. Sedaj se lahko vrnemo k vprašanju metafizičnega monizma ter vsakdanjih izjav o mnoštvu. Zdi se, da prvi vodi v teorijo zmote, vsaj v kolikor pristaja na to, da gre pri naših običajnih prepričanjih oziroma izjavah za takšne izjave, ki so lahko re- snične ali neresnične. Takšna teorija zmote pa bi vsekakor bila nezaželena posle- dica monizma. To priznavata tudi Horgan in Potrč, ko pravita, da Četudi je radikalna teorija zmote še vedno možnost  to je pogled, ki pravi, da so številna prepričanja zdrave pameti (in znanosti) preprosto neresnična oziroma zmotna  jo je potrebno obravnavati kot skrajni izhod. Načeloma lahko zdravorazumsko razmišljanje privedemo do teorije zmote. [...] Toda najina privzeta domneva je, da je pogled radikalne zmote sam zmoten in da obstaja sprejemljiv in smiseln način za izboljšanje preprostega realizma, ki se izogiba pripisovanju sistematične zmote zdravemu razumu in znanosti. Eno je namreč, da zdravi razum zaide v zmoto, ko se pr- vič poglobljeno sprašuje o ontologiji in resničnosti, drugo pa, da bi same- mu zdravemu razumu in znanosti pripisali tak status zmote. Privzeto stali- šče je, da temu ni tako ... (2008: 3435) Na kakšen način se torej metafizični monizem, kot ga zagovarjata Horgan in Po- trč, lahko izogne teoriji zmote za običajno misel o mnoštvu. Da bi lahko odgovo- ril na to vprašanje, bom najprej kratko zarisal njuno razumevanje resnice. Metafizični monizem je v zagovoru Horgana in Potrča (2008: 3368) spet s po- sebno teorijo resnice, imenovano teorija posredne korespondence. Resničnost iz- jav ali misli je glede na to teorijo odvisna od sveta oziroma stanj stvari v njem in hkrati od semantičnih standardov, ki obvladujejo kontekst njihove zatrditve. Re- sničnost tako še vedno ostaja v ujemanju oziroma korespondenci med vsebinami stavkov ali misli in med svetom, ki pa jo sodoločajo tudi semantični standardi go- vora oziroma narave naše zavezanosti v izrečenem. Resnica je glede na postavko posredne korespondence pojmovana kot semantična pravilnost glede na kontekstualno spremenljive semantične standarde. Resnica je tako na eni strani odvisna od kontekstualno spremenljivih semantičnih standardov pravil- ne zatrdljivosti, po drugi pa od sveta in razporeditve predmetov, lastnosti in stanj stvari v njem. Za razliko od teorij, ki pristajajo na postavko resnice kot neposre- Vojko Strahovnik 86 dne korespondence, lahko ob sprejemanju te teorije tako govorimo o resničnosti stavkov, ki delijo naslednje značilnosti: (i) imamo jih za neproblematično resnič- ne, (ii) omenjajo oziroma kvantificirajo preko bitnosti, ki jih ni najti v varčni ontologiji, (iii) ni nobene očitne poti, kako bi te stavke prevedli v takšne, ki bi se lahko izognili zavezanosti tem problematičnim bitnostim in (iv) ni nobene sprejemljive poti, da bi te problematične bitnosti identificirali z neproblematični- mi. Takšna zastavitev je hkrati tudi pot, kako se lahko monizem izogne teoriji zmote, vendar moramo prej predstaviti še širši okvir tega predloga razumevanja resničnosti. Horgan je ta pristop k resnici razvil v svojih dveh člankih »Psihologizem, seman- tika in ontologija« in »Resnica in ontologija« (1986a; 1986b) ter ga sprva imeno- val semantika jezikovnih iger, kasneje pa psihologistična semantika in kontekstu- alna semantika (Horgan, 1991; Horgan in Timmons, 1993: 184). Kontekstual- ni semantiki kontrastno stališče je t. i. referenčna semantika, ki resnico pojmuje kot neposredno korespondenco. To pomeni, da predpostavlja pristne, atomarne in neposredne relacije med svetom na eni in jezikom in mislijo na drugi strani (Horgan, 1986a: 2223). Če vzamemo stavek »Univerzo v Ljubljani sestavlja tri- indvajset fakultet in tri umetniške akademije.«, je takšno stališče zavezano obsto- ju predmetov, kot so univerze in fakultete. V nasprotnem stavek ni resničen. Ra- zumevanje resnice kot posredne korespondence pa po drugi strani trdi, da je ta stavek (lahko) resničen ne glede na to, da varčna ali minimalna ontologija ne vključuje bitnosti, kot so univerze, in da nimamo dobrih kandidatov za zvedbo le- teh. Resnica v tem primeru ni odvisna od neposrednega odnosa ujemanja med po- sameznimi subpropozicionalnimi elementi stavka in točno določenimi predmeti ter lastnostmi v svetu. Ta teorija razlikuje med dvema poglavitnima vrstama kontekstov našega izjavlja- nja. Včasih naš govor obvladujejo semantični standardi neposredne koresponden- ce, vendar so ti semantično in ontološko »zahtevni« konteksti redki. Gre na pri- mer za kontekste ontoloških razprav o pravilni ontologiji in nekatere druge meta- filozofske kontekste. Primeri takšnih stavkov bi bili npr.: »Svet nima pristnih de- lov.«, »Obstaja od jezika in misli neodvisen svet.« ali »Obstajajo osnovni delci in živa bitja.«. V večini primerov pa naš govor obvladujejo semantični standardi re- snice kot posredne korespondence. V ta okvir moramo umestiti tudi naše primere izjav o jabolkih, mizah in univerzah. Tukaj imata Horgan in Potrč v mislih pred- vsem razliko v zavezanosti. Ko moj govor obvladujejo strogi standardi neposre- dne korespondence (npr. v kontekstu ontološke razprave), potem sem omenjenim bitnostim, na katere moje izjave ali misli referirajo, tudi ontološko zavezan. Na drugi strani, ko gre za posredno korespondenco, sem se subpropozicionalnim elementom izjav ali misli zavezal le referenčno oziroma ideološko (Horgan in Po- trč, 2006; Horgan in Barnard, 2006). Čeprav mora za resničnost stavkov ali misli dejanski svet pripadati nizu možnih svetov, ki predstavljajo resničnostne pogoje za ta stavek oziroma za to misel, ni nujno, da posamični, kvantifikacijski in predi- Metafizični monizem, izjave o mnoštvu in zmerna teorija zmote AnαliZA 01 2018 87 katni deli izjave ali misli merijo neposredno na predmete, lastnosti in relacije, ki sestavljajo izbrano ontologijo. Ob rob je tukaj potrebno dodati, da resnica kot po- sredna korespondenca ni nekakšna drugorazredna resnica oziroma da resnica kot neposredna korespondenca ni edina absolutna vrsta resnice. Resnica kot posredna korespondenca je pristna korespondenca. V naših izjavah pogosto merimo na predmete, ki jih varčna ontologija ne vključuje, pa vendar te izjave lahko razu- memo kot resnične. Ne smemo namreč pozabiti, da  glede na to stališče  način, kako s svetom je, prispeva k resničnosti stavkov tudi pod manj strogimi standardi (svet mora »sodelovati« pri tem, da lahko izjavo, da so pred menoj na mizi tri ja- bolka, označim kot resnično, četudi jabolka in miza niso del ontološkega pohištva sveta). Odgovor zadevne različice metafizičnega monizma na izziv glede možnosti teori- je zmote je torej kontekstualističen pristop k resnici. Naš običajni govor oziroma naše običajne izjave obvladuje standard resnice kot posredne korespondence, kar na drugi strani pomeni, da te same izjave niti ne vsebujejo zadnje, ontološke za- vezanosti tem bitnostim oz. na te bitnosti ne merijo neposredno. Ker takšne izjave torej ne vključujejo zahteve obstoja ter bitnosti, na katere se nanašajo, jim ne mo- remo pripisati radikalne in sistematične zmote (Horgan in Potrč, 2008: 88). To si- cer ne pomeni, da se teoriji zmote izogne vsakršen metafizični monizem; različi- ca, ki ne bi sprejemala takšnega razumevanja resnice, mora vztrajati pri sistema- tični zmotnosti izjav o mnoštvu. Vendar ima prva različica monizma pomembno teoretsko prednost, ki jo posebej izpostavita tudi Horgan in Potrč, saj ohranja in- tuitivno oziroma zdravorazumsko izhodišče, da so naše vsakdanje izjave o svetu okoli nas pogosto resnične in niso sistematično zmotne (2008: 113114). Hkrati pa takšna rešitev ohranja naša prepričanja o mnoštvu kot pristna prepričanja ter jih ne poskuša razložiti v okviru kakršnih koli nepristnih zatrditev, kot so umisle- ki, fikcije, kvazizatrditve ali kaj podobnega. 3. Zmerna teorija zmote Axla Hägerströma Že zgoraj sem primeroma kratko zarisal klasično moralno teorijo zmote, kot jo je oblikoval Mackie (1977), torej spoj kognitivizma (moralne sodbe so opisna pre- pričanja, ki vključujejo predpostavko objektivnosti ter od nas neodvisnega obstoja moralnih lastnosti in dejstev) in moralnega irealizma (zanikanje obstoja prav tak- šnih moralnih lastnosti in dejstev). To privede do zaključka, da so naše moralne sodbe prvega reda sistematično zmotne oziroma neresnične. Poleg te močne ozi- roma tradicionalne teorije zmote pa lahko oblikujemo tudi zmerno teorijo zmote, ki se od prve razlikuje predvsem po tem, da ne zadeva neposredno izjav ali pre- pričanj določene domene, ampak prepričanj o tej domeni sami. Na primer, pri standardni teoriji zmote imamo opravka z zmotnimi oziroma neresničnimi mo- ralnimi sodbami, zmerna teorija zmote pa te zmote ne pripiše neposredno moral- nim sodbam, ampak drugim prepričanjem, ki spremljajo našo moralnost, ob tem Vojko Strahovnik 88 pa so same moralne sodbe lahko tudi resnične in se izognejo zmoti. Lahko pa so celo takšne, da niti ne dopuščajo vrednotenja z vidika resničnosti ali neresničnosti (Strahovnik, 2016: 137139). Glede moralne teorije zmote to pomeni, da je lahko oblika zmerne teorije zmote tudi (moralni) nekognitivizem. Nekognitivizem mo- ralnih sodb ne razume kot prepričanj ali opisov, temveč kot izraz nekognitivnih naravnanosti, zato moralne sodbe ne morejo biti niti resnične niti neresnične. Kla- sična teorija zmote se tako ne more niti vzpostaviti, saj terja (sistematično) nere- snične moralne sodbe. Možna pa je zmerna teorija zmote. Takšno stališče je za- govarjal Axel Hägerström (1953). Hägerström, ki je bil tudi pionir zgodnjega ne- kognitivizma, je zmerno teorijo zmote razvil leta 1911. Hägerström je izhajal iz moralnega izkustva oziroma moralne fenomenologije običajnega moralnega presojanja. Moralne presoje namreč doživljamo kot pripis od nas neodvisnih moralnih lastnosti in moralnih dejstev. Ta poteza se odraža tudi v drugih vidikih naše moralnosti (na primer moralne sodbe izkušamo kot prepri- čanja in kot trditve, moralne sodbe nastopajo v sklepanjih idr.). Če pa se poglo- bimo v psihologijo moralnih sodb, ugotovimo, da so pravzaprav sestavljeni do- življaji, ki jih sestavljajo ideje in naše čustvene naravnanosti. (Häger- ström razlikuje med idejami (in mislimi oziroma sodbami, kot izvedenimi iz idej) ter čustvi. Razlika med njimi je v tem, da je vsebina idej nekaj, kar ima (ali pa lahko ima) tudi stvaren obstoj (npr. ideja knjige, ki je pred menoj na mizi), med- tem ko imajo čustva oziroma čustvene naravnanosti kot vsebino le nekaj, kar je po svoji naravi izkustveno oziroma fenomenološko (npr. občutje žalosti ob izgu- bi). Moralne sodbe tako niso niti ideje (ali miselne sodbe) niti čustvene naravna- nosti, temveč spoj obojega). Ko na primer presojam, da moram knjigo na mizi vr- niti v knjižnico, gre za spoj kognitivnih gradnikov (idej in misli) ter nekognitivnih gradnikov (občutje dolžnosti, da moram vrniti knjigo). Ker gre za sestavljene doživljaje, moralne sodbe niso niti resnične niti neresnične. Hägerström je torej zagovarjal nekognitivistično razlago moralnih sodb. Toda na- še vsakdanje izkustvo se od te odmika in v naših prepričanjih prevlada zgolj kog- nitivni gradnik, zato moralne sodbe jemljemo za običajna prepričanja. To je po- sledica znotrajosebnih dejavnikov v obliki ponotranjenih moralnih pravil ter ukaznega razumevanje moralnosti in medosebnih dejavnikov, kot so vzpostavlje- ne objektivizirane družbene norme. Hkrati je Hägerström na podlagi ontoloških premislekov in naturalističnih izhodišč zavračal obstoj objektivnih moralnih last- nosti in dejstev. Vse to pomeni, da imamo opravka z zmerno teorijo zmote, saj Hägerströmova teorija predpostavlja sistematično zmoto znotraj moralne misli, ki pa ni vezana na same moralne sodbe, ampak na naša prepričanja o tem, kaj poč- nemo, ko moralno presojamo. Z drugimi besedami lahko to opišemo na način, da sistematična zmota ne zadeva naših moralnih sodb prvega reda, temveč sodbe drugega reda, ki so prepričanja o naravi moralnosti. Metafizični monizem, izjave o mnoštvu in zmerna teorija zmote AnαliZA 01 2018 89 4. Nov izziv metafizičnemu monizmu Sedaj lahko to zmerno teorijo zmote preslikamo na metafizični monizem, ki ga obravnavam. To bi pomenilo, da takšna zmerna teorija zmote ne trdi, da so zmot- na naša običajna, vsakdanje prepričanja o mnoštvu, ampak naša prepričanja o teh prepričanjih, se pravi, naša prepričanja, ki gredo v smeri, da z našimi izjavami o mnoštvu opisujemo svet takšen, kot je. To vsekakor predstavlja nov izziv metafi- zičnemu monizmu. Obravnavana različica metafizičnega realizma se lahko na ta izziv sicer odzove na več načinov. Prvi je ta, da vztraja, da naša običajna, vsakda- nja misel in jezik ali pa zdravi razum, ne vsebujejo nobenih takšnih misli ali izjav, ki bi merile neposredno na svet (Daly in Liggins, 2010: 220223). Ta strategija tako zavrača, da bi običajna prepričanja in izjave o mnoštvu imele kakršne koli posebne metafizične zavezanosti, tudi kot gre za prepričanja in izjave drugega re- da, npr. »Z mojo izjavo o jabolkih na mizi merimo na to, da ta jabolka obstajajo neodvisno od mene.«. Eden izmed možnih odgovorov je glede tega, da takšna iz- java nima nobene druge vloge, kot pa še enkrat zatrditi izjavo, da so na mizi pred menoj jabolka, ki jo lahko prilagodimo v okviru kontekstualistične semantike. Druga strategija je v tem, da tak metafizični monizem vztraja, da sicer v okviru zdravega razuma imamo ta prepričanja, vendar so ta sama v sebi že prefinjena ter pravzaprav že pristajajo na varčno ontologijo. To bi pomenilo, da bi ta prepričanja sledila sami dialektiki, ki ji sledita avtorja, ko poskusita pokazati, kako na podlagi premislekov o nejasnosti in vprašanju sestavljenosti zdravi razum sam pristaja na varčno ontologijo, namesto na mnoštvo. Tretja strategija pa je v tem, da to stališče pristane na zmerno teorijo zmote, a hkrati trdi, da le-ta ne predstavlja posebnih te- žav ali bremena zanj.1 1 Raziskovalni program štev. P60269 Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije in nasilje in temeljni raziskovalni projekt štev. J68265 Oživljanje kozmične pravičnosti: poetika feminilnega je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. Avtor se zahvaljuje za podporo. Vojko Strahovnik 90 Metaphysical monism, statements about plurality and moderate theory of error In the article, I deal with the relationship between metaphysical monism and error theory. If we first consider the thesis that there is a single thing (monism of existence), the question arises, what consequences follow regarding our daily statements that describe the world as a multitude or plurality of things. In the history of philosophy, this question was first raised by Parmenides in his poem about truth and appearances. My focus will not be the correctness of such an interpretation of Parmenides fragments and his philosophical thought, but the contemporary form of existence monism as advocated by Terry Horgan and Matjaž Potrč. After a presentation of the view, I pose a question whether one of the consequences of such a position is that the ordinary, everyday beliefs of are systematically false and that thus the position encompasses a form of error theory. It turns out that such monism does not succumb to error theory since it has a way to explain the truth and falsity of such ordinary statements or beliefs. At the end of, I confront this monistic view with a new challenge posed by the so-called moderate error theory. The standard error theory regards as erroneous beliefs in a certain domain or discourse (for example, in the moral error theory this pertains to moral beliefs or moral judgments). On the other hand, the moderate error theory does not impute such an error directly to these beliefs but to other beliefs that accompany the beliefs in question (which themselves are not necessarily false). To illustrate the challenge, I briefly introduce Hägerström's moderate error theory and ultimately pose this new challenge to metaphysical monism. Keywords: metaphysics, monism, existence, truth, error, error theory. Literatura Daly, C. in Liggins, D. (2010). »In defence of error theory«. Philosophical Studies 149, str. 209–230. Hägerström, A. (1953). Inquiries into the Nature of Law and Morals. Stockholm: Almqvist & Wiksell. Horgan, T. (1986a). »Psychologism, Semantics and ontology«. Noûs, 20, str. 2131. Horgan, T. (1986b). »Truth and Ontology«. Philosophical Papers, 15, str. 121. Horgan, T. (1991). »Metaphysical Realism and Psychologistic Semantics«. Erkenntnis 34, str. 297322. Horgan, T. (1993). »On What There Isn't«. Philosophy and Phenomenological Research 50, str. 693700. Metafizični monizem, izjave o mnoštvu in zmerna teorija zmote AnαliZA 01 2018 91 Horgan, T. (1994). »Robust Vagueness and the Forced-March Sorites Paradox«. Philosophical Perspectives, 8, 15988. Horgan, T. (1998). »The Transvaluationist Conception of Vagueness"«. The Monist, 81, str. 31633. Horgan, T. (2001). »Contextual Semantics and Metaphysical Realism: Truth as Indirect Correspondence«. V M. Lynch (ur.) The Nature of Truth: Classic and Contemporary Perspectives. Cambridge, MA: MIT Press, str. 6795. Horgan, T. in Potrč, M. (2000). »Blobjectivism and Indirect Correspondence«. Facta Philosophica, 2, str. 24970. Horgan, T. in Potrč, M. (2006). »Abundant Truth in an Austere World«. V P. Greenough in M. P. Lynch (ur.), Truth and Realism, New York: Oxford University Press, str. 137161. Horgan, T. in Barnard, R. (2006). »Truth as Mediated Correspondence«. The Monist, 89(1), str. 2849. Horgan, T. in Potrč, M. (2008). Austere Realism. Contextual Semantics Meets Minimal Ontology. Cambridge, MA: MIT Press. Horgan, T. in Timmons, M. (1993). »Metaphysical Naturalism, Semantic Normativity, and Meta-Semantic Irrealism«. Philosophical Issues, 4, str. 180204. Mackie, J. L. (1977). Ethics: Inventing Right and Wrong. New York: Penguin (slov. prevod 1. poglavja J.L. Mackie, »Subjektivnost vrednot«, Analiza, 2008, 12 (1/2): str. 69–92. Olson, J. (2014). Moral error theory: History, critique, defence. New York: Oxford University Press. Owen, G. E. L. (1960). »Eleatic Questions«. The Classical Quarterly, 10(1), str. 84102. Parmenid. (2012). »Parmenid«. V Fragmenti predsokratikov I (ur. G. Kocijančič), Ljubljana: Študentska založba, str. 495554. Potrč, M. (1998). »Nejasnost je odporna«. Anthropos, 30(4/6), str. 9198. Potrč, M. (2002b). »Transvaluationism, Common Sense and Indirect Correspondence«. Acta Analytica, 17(29), str. 97114. Schaffer, J. (2014) »Monism«. The Stanford Encyclopedia of Philosophy (ur. E. N. Zalta), dostopno na: http://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/monism/. Strahovik, V. (2008). »Teorija zmote: moralni kognitivizem in irealizem«. Analiza, 12(1/2), str. 4967. Strahovik, V. (2016). Moralna teorija. O naravi moralnosti. Maribor: Aristej. Vojko Strahovnik 92 Timmons, M. (1999). Morality Without Foundations. New York: Oxford University Press. van Inwagen, P. (1990). Material Beings. Cornell University Press. van Inwagen, P. (1993). Metaphysics. Oxford: Oxford University Press.