Precenitev konja. (Dalje.) Neplemeniti konj je, kar se tiče visokosti, sedaj višji, sedaj nižji ter je visok lehko 1 m. 50 cm. ali pa tudi 1 m. 95 cm. na mero. Oblika je okorna. glava velika in debela, oči male, nosnice ozke, ganaše mesnate, toda ne široke, vrat je kratek, debel in manj gibčen, grive so goste, grobe, v časih kuštrave, viher je malo vznačen pa mesnat; hrbtišče in ledje je dolgo, križ širok, pogostem razdeljen ali največkrat strm. Oprsje je široko, život okrogel, trebuh obsežeu, pleča so mesnata, noge pa kratke, debelib kosti ingobaste; členki so okrogli, brez kacih znakov, kite tiče pod kožo, da jih vidi človek nekam s težavo, dlaka na bicljib je rada groba in gosta, biclji pa so kratki, po gostem strmi, kopita pa so široka, večkrat plaua in ne posebno trda. Koža je debela, dlaka bolj groba, kakor ue in se nič kaj ne sveti, vsaj ne toliko, kolikor se sveti pri plemenitem konju. Hod ni elastičen, pogostem je težek, živosti ni posebne in torej konj tudi ne zdrži dolgo v teku. Žile tiče istotako v koži ali pod kožo, ne da jib ugleda človek. Med plemenitim in nepiemenitim konjem je veliko vrst konj, ki se bližajo več ali manj plemenitim. Koiiji, katerim se pozna po zunanjem vec ali manj plemenitosti, imajo ime požlahtnjenih konj. Kdor iz zunanje oblike konja ve soditi, na koliko se konj bliža plemenitemu, ta se zastopi že veliko na konja. Konj je visoko požlahtnjen, ako ima zunanjo obliko že blizu. tako, kakor je ona pri plemenitib konjih ali da je po svojem pokolenju pletnenit. to se pri njem ne da dokazati. Polpjemenit (ne polkrvnik) je konj, ako ima že precej znainenj, ki se dobodo pri plemenitih konjih, na sebi, toda loči se po svoji visokosti, mesnateui životu. dlaki, udih, glavi itd. še za veliko od piemenitega kouja. Malo plemenit konj zove se tak, ki se bliža po svoji zunanji obliki že bolj neplemenitim konjem a kaže v enem ali drugem deln života, da je nekaj iz plemenitega konja v njem. Vseh stopinj, po katerih se dobe konji od visoko požlabtnjeuega doli do malo požlahtnjenega konja, pač nismo v stanu popisati, če še storimo to le kratko. Marljivo pregledovanje konj pomaga cloveku najbrž do prave sodbe. Tako poprek lebko rečemo, da kaže ple- meniti konj bolj za ježo, neplemeniti pa za vožnjo. Ake se križajo dalje časa neplemeniti konji s plemenitimi — tako, kakor je prav, tedaj dobodo se mešanci, požlahtnjenci, ki se bližajo več manj v svoji obliki in v svojih lastnostib plemenitemu konju. Le-ti so tem bolji, čem več imajo plemenitosti in pa čem bolj so pri tem za rabo. Dobro je tedaj vsekako, ako se gleda na to, da se vzrede konji v kakem kraju. ki imajo dobre lastnosti obojne vrste. Konji, ki so še precej visoki pa imajo široko in globoko oprsje, precej močen vrat, več ali manj prijetno glavo, lepo hrbtišče, mocno ledje, ne ali le malo počen križ, kitaste, močne noge, lehek, pravilen hod pa se ob enem držč dobro v teku — taki konji so veliko vredni. Ako ima tacih kateri kraj, bodi jih vesel; škoda, da dobimo redko kje tacih konj. Konji, katerih je veliko pa so ob enem plemeniti, so redki; če gre na število, bode jib le malo. Nahaja se tudi konj, ki so na vsak način nekaj plemeniti ali ljudje jih nimajo za neplemenite, n. pr. perški iu buloneški konj. Na poediuih konjib. se pač ne da določiti, v kaki zvezi da so s plemenitimi, toda to, da so, vidi hitro, kdor se kaj izpozna pri konjih. Najbolj krivo je, ako se kje preveč menjuje z žrebci. Kjer so sedaj plemeniti, sedaj pa neplemeniti, ondi se spači konjsko pleme rado na natin, ki ni na korist konjereji. Tam se vidi leliko konj, ki ima lastaosti obeli vrst, pa tako, da mu ne služi; n. pr. težka glava na tenkem vratu, prvi del lep, zadnji pa, kar mogoče, neprijazen. To pači na vsak način konja in napravi, da ni veliko vreden. (Dalje prih )