Arheološki vestnik (Arh. vest., AV) 41, 1990, str. 147-176 K PROBLEMU DATACIJE NASTANKA RIMSKODOBNIH VIŠINSKIH UTRDB V JUGOVZHODNOALPSKEM PROSTORU i SLAVKO CIGLENEČKI Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Novi trg 5, YU-61000 Ljubljana Dolgo časa je pri obravnavi nekaterih višinskih utrdb prevladovalo stereotipno mnenje, da so na njih prazgodovinski prebivalci živeli še dolgo po rimski okupaciji, ponekod vse tja do 4. st. ali celo dalje.1 Podrobna analiza gradiva nekaterih tovrstnih postojank je pokazala, da ni bilo tako in da gre v večini primerov le za posamezne predmete, ki so jih uporabljali dalj časa in so jih prinesli na te utrdbe najprej v 3. st. n. š., nekatere pa tudi kasneje." Izkazalo se je, da se prva strnjena rimskodobna plast pojavi šele v 3. st., določneje v drugi polovici tega stoletja, večino starejših najdb pa je mogoče razlagati le kot ostanke manjših objektov v zgodnjerimskem obdobju (npr. svetišča) ali pa kot gradivo, ki so ga zaradi njegove vrednosti uporabljali še dolgo po času nastanka.3 Jaro Šašel se je ob številnih drugih raziskavah večkrat ustavil ob problematiki začetkov poselitve višinskih utrdb današnjega slovenskega prostora v rimskem obdobju.4 Posebej važna je bila v tem pogledu njegova pobuda za raziskovanje italskih zapor (Clanstra Alpium Iuliarum), v sklopu katerih smo pozneje začeli raziskovati tudi druge utrdbe pred obrambno cono, ki časovno sovpadajo z njihovo postavitvijo in opustitvijo. Naj bo ta zapis znak hvaležnosti rojaku, mentorju in prijatelju, s katerim sva velikokrat razpravljala prav o razrešitvi tega problema. Iz pisanih virov in arheoloških najdb na nekaterih (tudi nižinskih) najdiščih je mogoče zaznati precejšnje nemire in naselbinske premike v drugi polovici 3. st. Da bi to dogajanje osvetlil in časovno podrobneje opredelil, predstavljam najdišče Veliki vrh, ki je bilo po srečnem naključju v rimski dobi uporabljeno le v drugi polovici 3. st. in zato odlično ponazarja izgled in trajanje prvih rimskodobnih višinskih utrdb. Kot dopolnilo sem zbral nekaj v arheološki literaturi objavljenih podatkov, ki odražajo spremembe v naselbinski strukturi tega časa. Upošteval sem tako tiste postojanke, ki so bile v tem času opuščene, kot tiste, pri katerih je bil takrat dokumentiran začetek gradnje. V dodatku podrobneje obravnavam poseben tip kolenčastih fibul, katerih značilen primerek je bil najden na Velikem vrhu. VELIKI VRH NAD OSREDKOM PRI PODSREDI Hrib Veliki vrh leži v jugovzhodnem delu Kozjanskega, nekako med naseljema Podsreda in Pišece, nad zaselkom Osredek pri Podsredi, v pogorju Orlice.5 Hrib je visok 692 m, nad sedlom na severni strani se dviga dobrih 60 m. Z njegovega vrha je moral biti nekoč izredno lep razgled, saj je od tod mogoče videti precejšnji del savske doline, proti severu pa osrednji del kozjanskega prostora.8 Hrib je naravno SI. 1: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Pogled na postojanko z zahoda. Abb. 1: Veliki vrh. Blick auf die Anlage aus Westen. dobro utrjen, saj na vseh straneh dokaj strmo pada v dolino. V prazgodovini so na njegovem vrhu in velikem delu južnega pobočja zgradili zemljeni okop, ki je imel v jedru kamnit zid, grajen v suhi tehniki. V rimskem obdobju so ta utrjeni prostor ponovno uporabili, ne da bi ga dodatno okrepili. Zadoščala je lega v odmaknjenem svetu, njegova višina in - takrat verjetno še dobro ohranjen - prazgodovinski okop (si. 1-3). Najdišče je bilo prvič registrirano pri arheološki topografiji celjske regije (regija XVI), dne 31. 10. 1974. Pri večkratnih kasnejših obhodih je bilo mogoče ugotoviti površinske najdbe prazgodovinske in antične keramike.7 V sklopu akcije podrobnejših raziskav arheoloških najdišč v Spominskem parku Trebče smo se odločili, da napravimo na najdišču orientacijske sonde in podrobno geodetsko izmero gradišča. Dve manjši sondažni akciji smo opravili v času od 24. 7.-30. 7. 1985 in od 1. 8.-3. 8. 1986 z udeleženci mednarodnega tabora in brigadirji.8 Vzporedno s sondiranji smo opravili tudi temeljite preglede terena z detektorjem za odkrivanje kovin in pridobljene najdbe vnesli v detajlni načrt najdišča (si. 4, 5). Gradišče ima v tlorisu približno trikotno obliko. Zajema vrh in velik del južnega pobočja hriba. Zelo izrazit je okop na vzhodni in severni strani, deloma na jugu, slabo viden pa na zahodni strani. Zato smo prav tu zastavili sonde, da bi ugotovili natančen obseg gradišča. V notranjosti je vidnih več naselbinskih teras, ki so posebej izrazite ob severnem robu in v zgornjem delu južnega pobočja. Velike so v povprečju 6 x 2,5 m. Tudi na eni izmed njih smo napravili sondo, s katero naj bi preverili, kakšne vrste objekti so bili na njih postavljni. Opisi sond ne sodijo v ta prispevek, saj je bila konstrukcija okopa (v sondi 1) in večina materialnih ostankov v njih iz prazgodovinskega obdobja." Podajam le pregled rimskodobnih ostalin. V sondi 3 bi smeli glede na intenzivnejšo plast domnevati provizoričen rimskodobni objekt na terasi, uporabljeni že v prazgodovini. Vendar je bil obseg sonde premajhen za kakršenkoli natančnejši opis objekta. Jasno je le to, da ni bil zidan. Seznam najdb:10 1. Odlično ohranjena bronasta kolenčasta fibula s pravokotno oblikovano glavo (t. 1: 1). 2. Del masivne bronaste fibule z gumbom (t. 1: 2). 3. Bronasta pašna spona z manjšim bronastim obročkom (t. 1: 3). 4. Del bronastega ročaja simpuluma (t. 1: 4) 5. Bronast okov (t. 1: 5). 6. Železna pašna spona (t. 1: 6). 7. Železna spona (t. 1: 7). 8. Železna igla s ploščato razširjeno glavico (stilus) (t. 1: 8). 9. Del rezila železnega noža (t. X: 9). 10. Del rezila železnega noža (t. 1: 10). 11. Del železnega rezila (t. 1: 11). 12. Del tordirane železne igle (t. 1: 12). 13. Železen žebelj s široko ploščato glavo (t. 1: 13). 14. Železen žebelj s široko ploščato glavo (t. 1: 14). 15. Železen klin z zanko (t. 1: 15). 16. Železen zapah (t. 2: 1). 17. Železen ročaj vedra (t. 2: 2). 18. Železen tečaj vrat (t. 2: 3). SI. 2: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Južno pobočje postojanke z deloma vidnimi stanovanjskimi terasami. Abb. 2: Veliki vrh. Der Sudhang der Anlage mit teilweise sichtbaren Wohnterrassen. 19. Železen tečaj vrat (t. 2: 4). 20. Del železne palice kvadratnega preseka s stanjšanim in zavitim zaključkom (t. 2: 5). 21. Del močno poškodovane železne zajemalke (t. 2: 6). 22. Železna kopača (t. 3: 1). 23. Konica železnega klina (t. 3: 2). 24. Železen masiven klin z zanko na vrhu (t. 3. 3). 25. Železna sekira (t. 3: 4). 26. Železna spona (t. 3: 5). 27. Odlomek ustja lonca iz porozne, črno žgane gline (t. 4: 1). 28. Odlomek ustja posode iz prečiščene rjavordeče žgane gline (t. 4: 2). 29. Odlomek pokrova iz temno sivo žgane peskane gline (t. 4: 3). 30. Odlomek dna in ostenja lonca iz porozne sivorjavo žgane gline (t. 4: 4). 31. Odlomek ostenja posode iz prečiščene sivordeče žgane gline (t. 4: 5). 32. Odlomek ustja posode iz prečiščene svetlordeče žgane gline (t. 4: 6). 33. Odlomek ustja posode iz prečiščene svetlordeče žgane gline (t. 4: 7). 34. Odlomek ostenja posode iz prečiščene svetlordeče žgane gline z okrasom v obliki dveh kanelur (t. 4:8). 35. Odlomek ostenja posode iz prečiščene svetlordeče žgane gline z okrasom v obliki vertikalnih kanelur (t. 4: 9). Na najdišču so bili najdeni naslednji novci:11 Hadrianus (?) Rim RIC? 1 As 117-138 (?) Commodus 2 Dp 183-184 Severus Alexander Rim RIC 423 3 S 222-231 Phillipus I. Rim RIC 552 d 4 S 244-249 Traianus Decius Vim AN? Pick? 5 Ant 249-251 Volusianus RIC-hibrid 6 Ant 251-253 Valerianus Rim RIC 167 7 Ant 257 Valerianus Rim RIC106 C 8 Ant 257 Gallienus Rim RIC106 C 9 Ant 259-268 Rim RIC 159 K (?) Gallienus 10 Ant 259-268 Gallienus Rim RIC 233 11 Ant 259-268 Claudius II. (Divus) Rim Z_ RIC 249 12 Ant po 270 Divus Claudius II. Rim RIC277 K 13 Ant po 270 Divus Claudius II. Rim Ric 266 14 Ant po 270 Rim RIC 261 1 Določitev po portretu je negotova. Skoraj povsem zabr. 4 Av.: ....PHIL... ^ 9 Hibrid. Av.: IMP C M Q TRAIANUS DECIUS AU, doprsje b. Rv.: tip Gordianus III. RIC " Določitev tipa ni posvem gotova. Srednje zabr. Razdelitev novcev po vladarjih je naslednja: 117-138? Hadrianus 1 183-184 Commodus 1 222-231 Severus Alexander 1 224-249 Phillipus I. 1 249-251 Traianus Decius 1 251-253 Volusianus 1 257 Valerianus 2 259-268 Gallienus 3 po 270 Divus Claudius II. 3 Interpretacija najdb Poleg novcev, ki dajejo okvirno podobo nastanka in trajanja naselbine, pa je še nekaj predmetov, ki dobro dopolnjujejo kronologijo postojanke. Posebej važni so zaradi tega, ker bomo skušali z njihovo pomočjo natančneje opredeliti začetek rimskodobne poselitve višinskih postojank. O dataciji in razširjenosti tipa kolenčastih fibul s pravokotno razširjeno ploščo bomo spregovorili v posebnem poglavju na koncu prispevka (t. 1:1). Tu naj omenimo le njeno datacijo v sredino ali tretjo četrtino 3. st. Posredno nam bo prav celotna kronološka podoba tega najdišča (in nekaterih drugih) pomagala pri dataciji. Druga fibula, najdena na Velikem vrhu, je fragmentarno ohranjena in sodi v skupino fibul z ostro profiliranim lokom (t. 1: 2). Te so močno razširjene v jugovzhodnoalpskem prostoru v 1. in 2. st. Eden izmed produkcijskih centrov je bila bližnja Siscija.12 Predmet je preskromno ohranjen, da bi ga bilo mogoče SI. 3: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Nasip v jugovzhodnem delu utrdbe. Abb. 3: Veliki vrh. Der Wall im Siidostteil der Befestigung. natančneje opredeliti, slaba ohranjenost pa kaže, da so ga dolgo uporabljali, ali da je bil morda prinesen v postojanko celo v fragmentarnem stanju. Tretji dobro opredeljen kos je bronasta pašna spona z vdetim obročkom (t. 1: 3). Ta je dobro ohranjena. Analogije kažejo, da so jo uporabljali v našem prostoru v prvi polovici 3. st., čeprav so nekateri primerki od drugod datirani tudi že v konec 2. st.13 Dovolj zanesljivo je mogoče datirati tudi držaj bronastega cedila z rtastimi nastavki v obliki vesla (t. 1: 4). Po Eggersu sodi v tip 161 in se kot tak pojavlja predvsem v prvi polovici 3. st.14 V Sloveniji je bil soroden primerek najden v Grobljah pri Šentjerneju, antičnem Cruciju, ki leži v krški ravnici, ki jo na severni strani obroblja prav višavje z Velikim vrhom kot eno izrazitejših točk.15 Vendar ta ni tako zanesljivo datiran, saj spremljajoče okoliščine niso znane.16 Važnejša je najdba iz bogatega depoja v kraju Mauer an der Url v Spodnji Avstriji, kjer so v neki jami našli celoten premični inventar Dolihenovega svetišča. Depo je R. Noll okvirno datiral v prvo polovico 3. st., saj manjkajo za natančnejšo opredelitev novci.17 Najdeni sta bili dve v celoti ohranjeni podobni cedili. Še boljša analogija sta dve cedili iz pred nedavnim odkritega depoja bronastih posod v Flaviji Solvi, ki ga W.Melchart po obliki posod in primerjavi z bližnjimi novčnimi depoji datira v čas vladanja cesarja Avrelijana, kar se odlično sklada z datacijo našega najdišča.18 Tudi okov konjske opreme v obliki pelte je dobro opredeljen (t. 1: 5). Sodi v enostavne primerke tega tipa in so ga uporabljali v drugi polovici drugega stoletja ter deloma še v 3. st.19 Za železno spono (t. 1:"6) nimamo dobrih analogij. Le deloma podobne so objavljene pri Oldensteinu, vendar moramo zaenkrat pustiti vprašanje datacije odprto.20 Morda sodi v kasnejši čas ali pa je celo recentna? Posebej zanimiva je sekira (t. 3: 4), ki je v do sedaj znanih utrdbah v Sloveniji ne poznamo. To je presenetljivo, saj so bile te utrdbe zgrajene večinoma sredi gozdov. Naši sekiri zelo sorodna je tista iz že prej omenjene zakladne najdbe Mauer an der Url.21 R. Pohanka, ki je sistematično obdelal rimskodobno železno orodje v Avstriji, uvršča takšne primere med tesače, tip 7 in ugotavlja, da so izjemno redke, najdene le v Noriku in Panoniji.22 Domneva, da vsi primerki pripadajo isti delavnici, ki je delovala približno v sredini 3. st. Po letu 270 primerki tega tipa niso več znani, zato smatra, da je delavnica propadla v Galijenovem času."3 Sekire tega tipa je kartiral tudi J. Henning, ki navaja še nekaj tovrstnih južneje in vzhodneje od osrednjega prostora razprostranjenosti.24 Drugi predmeti so časovno manj izpovedni. Želel bi opozoriti le na nekatere paralele, dobljene prav v sorodnih postojankah istega časovnega horizonta. Podobni ročaji za vedro (t. 2: 2) so bili najdeni na Korinjskem hribu "' in Vipoti26. Železna zajemalka (t. 2: 6) ima analogiji na Hrušici2' in Limberku28. Rovnice podobnih oblik (t. 3: 1) smo v Sloveniji našli na Rifniku29, Tinju30 in Lambertu31. Seznam železnega orodja je premajhen, da bi omogočil funkcioniranje utrdbe, nakazuje pa že zastopanost orodij različnih panog, potrebnih za preživetje in avtarkično gospodarstvo. Glede na zelo skromne znake poselitve bi smeli domnevati, da so nekatere predmete vzeli s seboj le zaradi tega, ker so pomenili večjo vrednost, in ne zato, ker bi jih v času zadrževanja na postojanki nujno potrebovali (npr. železna zajemalka za vlivanje). Bolje opredeljeni predmeti kažejo presenetljivo enotno časovno podobo. Skromne izjeme, ki bi utegnile to sliko kaziti, so močno obrabljene od dolge uporabe (fibula z ostro profiliranim lokom in oba najzgodnejša novca) in tako posredno potrjujejo pozno datacijo najdišča. Tako bi smeli začetek poselitve v rimskem SI. 4: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Geodetski posnetek terena. Abb. 4: Veliki vrh. Geodatische Aufnahme des Gelandes. obdobju okvirno datirati v sredino ali drugo polovico 3. st., s pripombo, da ni mogoče z gotovostjo trditi, ali so utrdbo uporabljali priložnostno, ob posameznih nevarnostih ali pa je bila uporabljena le enkrat, ob kakšni večji katastrofi, ki bi jo smeli datirati v čas Galijena, Klavdija II. ali Avrelijana. Če bi šlo za daljšo uporabo utrdbe s periodično poselitvijo, bi prišel v poštev čas od sredine 3. st. do Avrelijana. Težko je danes odgovoriti na vprašanje, ali so se sem zatekli prebivalci bližnjih vil in zaselkov ali pa gre morda za provizorično taborišče manjše vojaške enote. To bi nakazovali nekateri predmeti, značilni za vojaško nošo (bronasta pašna spona, okov v obliki pelte), in dejstvo, da je bilo s hriba mogoče odlično kontrolirati dogajanja v Savski dolini, na prehodu panonskega v predalpski svet. Vendar se zdi SI. 5: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Razprostranjenost kovinskih najdb. Abb. 5: Veliki vrh. Streuungsgobiet der Metallfunde. ta možnost manj verjetna od prve, saj bi težko verjeli, da si vojaška enota ne bi postavila zanesljivejše zaščite tabora, kakršna so bili na Velikem vrhu takrat stari prazgodovinski okopi. SPREMEMBA NASELBINSKE STRUKTURE V DRUGI POLOVICI 3. ST. V JUGOVZHODNOALPSKEM PROSTORU Najdišče Veliki vrh je le eno izmed številnih, ki v jugovzhodnoalpskem prostoru nakazujejo začetek velikih sprememb v naselbinski strukturi. Takšna najdišča so se v celoti uveljavila pozneje, v poznoantičnem obdobju. Zato je potrebno pretehtat' tudi druge podatke, ki neposredno in posredno kažejo na spremembo naselbinske podobe. Seveda tega na tem mestu ni mogoče storiti sistematično, saj je gradivo preobsežno. Omejili se bomo le na nekaj značilnejših primerov in poskušali nakazati vso pestrost propadajočih ali nastajajočih naselbinskih oblik. V tem smislu naj bi Popravek slike 5 v članku S. Ciglenečkega, Arh. vest. 41, 1990, str. 154 novec ostali predmeti SI. 5: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Razprostranjenost kovinskih najdb. Ab!>. 5: Veliki vrh. Streuungsgebiet der Metallfunde. bil ta članek le spodbuda in začetek sistematičnega reševanja obravnavanega problema. Morda je v začetku smiselno opozoriti, da manjkajo elementi za potrditev domneve o prvi uporabi utrdb že v času markomanskih vpadov.32 To hipotezo je postavil R. Egger, ki je na Hoischhiiglu zaradi pomanjkanja spolij v obzidju datiral nastanek kastela v tako zgodnji čas.33 Kasneje je to sam korigiral.34 Tovrstni podatki so pri rimskih mestih zaradi obilice gradiva, kasnejših gradenj in večidel nepopolno objavljenih kompleksov slabo razpoznavni. Dokaj dobro je ta prelomni čas osvetljen na najdišču Teurnija. Tu ugotavlja F. Glaser konec poselitve na terasasto izoblikovanem jugovzhodnem pobočju hriba s cerkvijo sv. Petra ob koncu 3. st., saj so zadnji izkopani novci prav Galijenovi.35 Poznoantična Tiburnija je bila preseljena v celotnem obsegu že na vrh hriba in obdana z močnim obrambnim zidom. Ruševine stavb na terasah pa so v 5. in 6. st. uporabljali kot prostor nekrojole.36 Tudi v antični Celeji je V. Kolšek na podlagi miljnika, ki pripada letu 268, datirala konec prve gradbene periode v čas neposredno po tem datumu.37 Poetovio kot mesto ob eni najvažnejših vpadnic v Italijo je bilo takrat vojaško ojačano. To izpričuje napis v 3. mitreju, ki omenja, da so se za Galijena mudili v Ptuju večji oddelki rimske vojske.iB W. Schmid omenja, da je bil mestni predel okoli današnjega muzeja v drugi polovici 3. st. že opuščen.39 Raziskovanja B. Sarie so odkrila majhno pokopališče iz 3. st., ki ga označujejo novci Galijena in Klavdija II.401. Curk navaja, da so bili na Zg. Bregu vojaški oddelki po Galijenovem času.41 Čeprav leži izven obravnavanega ozemlja, je vendar potrebno omeniti zanimive rezultate raziskav v Lavriaku. H. Vetters je zapisal, da so na območju celotnega mesta zasledili sledove požara in uničenj, ki datirajo v čas med Galijenom in Avrelijanom (268-275).42 Natančnejše datacije niso dobili. Domnevajo, da je bilo civilno mesto v tem času deloma zapuščeno in je prebivalstvo iskalo zatočišče v kastelu.43 Ta podatek se posebej dobro sklada s situacijo na Velikem vrhu. Pri novejših izkopavanjih v kastelu Castra v Ajdovščini je N. Osmuk ugotovila, da gradnja kastela datira v čas okoli leta 270 ali v začetek 70-ih let 3. st., saj je bil v zidu najden Galijenov novec, v najnižji plasti pa več novcev iz 70-ih let.44 Pri raziskovanju rimske ceste Celeia - Poetovio in naselbin ob njej so večkrat naleteli na zgradbe, ki so bile v tem času opuščene ali pa so kmalu po tem času nastale. Tako ugotavlja S. Pahič, da so imele stavbe v Sp. Gruševju in Slovenski Bistrici, postavljene ob rimski cesti, le eno fazo, ki jo postavlja v konec 3. in v prvo polovico 4. st.4r' Tudi konec šempeterskega grobišča opredeljujejo v drugo polovico 3. st.4'' V. Kolškova konec grobišča povezuje s poplavo v letu 268 ali neposredno po tem datumu.47 Ali je poplava spodnesla pokopališče, ki je bilo že opuščeno, ali poplava povsem naključno sovpada z nemirnimi dogodki v drugi polovici 3. st.? Sledi cela vrsta višinskih utrdb, ki kažejo koncentracijo najdb prav v obravnavanem času. M. Mackensen je pri analizi novcev s Hrušice ugotavljal intenziviranje poselitve v času okoli leta 270-276 in to kot delovno hipotezo predložil v razpravo.48 P. Kos na podlagi številčnosti novcev v utrdbah Hrušica, Brinjeva gora, Polhograjska gora in Invillino sklepa, da je prva faza trajala nekako od 255-275 leta.49 Posredno ga v tem potrjujejo številni novčni depoji.J" Vendar pa na podlagi novčnih najdb prav tako ni mogoče zanesljivo reči, ali gre za en poselitveni sunek ali za več krajših prebegov.51 Posebej važni se zdita med višinskimi utrdbami dve najdišči. Prvo je pomembno prazgodovinsko gradbišče Libna, kjer je bil Galijenov novec najden na dnu jame lesenega kola neke (morda obrambne?) zgradbe ob starem prazgodovinskem obzidju.52 Drugo je Kuzelin na vzhodni strani pogorja Medvednice, kjer moderna izkopavanja razkrivajo utrdbo, nastalo v obravnavanem času, najverjetneje kot močnejše pribežališče z enostavnimi lesenimi hišami.53 Zgovorni so tudi podatki z izkopavanj na večplastnih najdiščih, kjer pa ta faza prav zaradi kasnejše izrabe prostora ni tako razvidna: Vranje, Rifnik, Korinj, Limberk.54 Podobna je situacija na Tscheltschnigkoglu, Kugelsteinu in Doberdobu.55 Na Donački gori, kjer še vedno ni jasno, ali gre za utrjeno postojanko ali ne, se začne serija novcev v drugi polovici 3. st.56 Tudi grobišči pri utrdbah Brinjeva gora in Dolnji Zemon posredno kažeta v ta čas.57 Poseben vidik poselitve izražajo najdbe v jamah, ki pričajo o obiskanosti v istem času, kar še poudarja začasnost teh prebegov. Taki jami sta Predjama58 in morda Mamula.59 Že prej smo omenili, da novčni depoji izpričujejo večje nemire v tem obdobju. Poskusimo z njihovo pomočjo poiskati, katera kritična leta bi prišla v poštev za začetek utrjevanja in prebegov. Novčne depoje je na obravnavanem prostoru analiziral P. Kos, zato se bomo pri tem naslonili na njegove izsledke.60 Sodeč po razpoložljivih najdbah imamo dve možnosti: ali gre za več pribežniških sunkov ob priložnostih, ki jih indicirajo posamezne serije depojev ali pa so se pribežniki zatekli v okrilje trdnjav le ob zadnjem sunku, ki ga je na utrdbah mogoče zaznati. Če poskusimo primerjati leta zakopov posameznih serij depojev s podatki z zgoraj obravnavanega najdišča Veliki vrh, vidimo, da kot leta možnih poslitvenih sunkov pridejo v poštev le leta 254, 259/260 in 270. Dobra ohranjenost nekaterih novcev na Velikem vrhu bi morda govorila za varianto dveh ali treh sunkov, vendar bo za točnejši odgovor potrebno počakati, da bo načrtneje izkopanih več takšnih najdišč. Po drugi varianti bi glede na dokaj homogeno sliko dobro dokumentiranih uničenj za časa Galijena smeli z največjo verjetnostjo pripisati začetek ponovne uporabe utrdb v zgodnje obdobje Avrelijanove vlade, torej v čas nekoliko po letu 270. Seveda si teh naselbinskih premikov ne smemo predstavljati kot enkratne akcije na širokem področju hkrati, ampak kot proces, ki je tekel več let. Prebegi v višinske utrdbe pa so bili v veliki meri odvisni od izpostavljenosti posameznih področij. O barbarskih vpadih, ki so te premike povzročili, na tem mestu ne moremo razpravljati, ugotavljamo lahko le posledice. Zato samo za ilustracijo omenjam zapis pisca panegirika, ki je kratko označil težak položaj v času Galijenove vlade: Sub principe Gallieno....amissa Raetia....Noricum Panoniaeque vastatae.'A G. Alfoldy je v pregledu dogajanj 3. st. v Noriku zapisal, da malo vemo o spopadih z barbari. Vendar nam nagrobniki, na katerih je napisano da so pokojnike ubili barbari, posredno nakazujejo njihovo navzočnost.62 Tem dokazom lahko pridružimo sedaj še začetek prebegov in ponovnega utrjevanja višinskih postojank. ZAKLJUČEK Na koncu lahko sklenemo z ugotovitvijo, da smo z raziskavami na Velikem vrhu dobili pomembno postojanko, ki zaradi svoje kratkotrajne poseljenosti v rimskem obdobju, dobro datirane z novci in značilnimi predmeti, prispeva pomemben delež k natančnejši določitvi nastanka in trajanja prve uporabe višinskih utrdb v rimskem času v jugovzhodnoalpskem prostoru. Primerjava z drugimi najdišči, ki v tem pogledu niso tako izpovedna, je pokazala, da gre za pojav širših razsežij in s tem za veliko pomembnost dogodkov, ki so takrat v taki meri prizadeli prebivalstvo, da se je prvič po več kot dveh stoletjih in pol miru (z izjemo markomanskih vpadov) znova, kot že tolikokrat prej v prazgodovinskem času, zateklo na hribe. Če upoštevamo najnovejše podatke s Hrušice in Ajdovščine, ki omogočajo zanesljivejšo datacijo vojaških utrdb in s tem celotnega sistema Claustra Alpium Iuliarum, ter hkratno utrditev prestolnice Rima (Avrelijanovo obzidje), vidimo, da gre za spremembe, ki močno presegajo meje jugovzhodnoalpskega prostora in so bile odločilne za prestrukturiranje poselitve. Predstavljajo začetek uporabe višinskih utrdb v rimskem času, utrdb, ki bodo v poznoantičnem obdobju osrednje točke poselitve prav na izpostavljenem jugovzhodnoalpskem prostoru, pred vrati Italije. DODATEK Kolenčasta fibula z okrašeno pravokotno glavo (tip 13 B po Jobstu) V sklopu najdb z Velikega vrha se zdi posebej zanimiva odlično ohranjena kolenčasta fibula z okrašeno pravokotno glavo (t. 1: 1). Ker je bil tip teh fibul v literaturi doslej le bežno obravnavan, se zdi smiselno napraviti pregled vseh do sedaj znanih najdb, ki se kopičijo na dokaj omejenem ozemlju. I. Kovrigova je v svojem pregledu fibul iz leta 1937 navedla tri predstavnike tega tipa in ugotovila, da so bili razširjeni na Balkanskem polotoku62. Prav tako je E. Patek leta 1942 izdvojila posebno skupino kolenčastih fibul, v katero je uvrstila vse primerke s pravokotno glavo in pri njih omenjala okras v obliki koncetričnih krogov in cikcakasto linijo. Povzela je ugotovitev Kovrigove o razširjenosti tega tipa fibul na Balkanskem polotoku in dodala primerek iz Germanije.6 K. Raddatz je leta 1954 pisal o vplivu fibul tega tipa na nastanek nekaterih germanskih. Opozoril je na njihov kratkotrajen obstoj in domneval, da so izginile skupaj s kolenčastimi fibulami s polkrožno glavo. Nadomestile so jih križne fibule1' '. A. Bohme je leta 1972 zapisala, da je lokalna varianta provincialnorimskih kolenčastih fibul nastala v Panoniji. Tako je bil natančneje določen prostor razprostranjenosti.66 Največ se je s to problematiko ukvarjal W. Jobst (197 5).67 Pri svoji objavi fibul iz Lavriaka je predstavil tudi šest takšnih fibul. Utemeljeno je zavrnil navedbi Kovrigove in Patekove o razprostranjenosti teh fibul na Balkanskem polotoku. Glede na do tedaj znane najdbe je ugotavljal, da so bile razširjene v srednjem Podonavju. Poudaril je, da sta za tip (kolenčasta fibula s ploščato glavo, varianta B) značilna velika pravokotna ploščata glava ter močan in izraziteje oblikovan lok kot pri drugih kolenčastih fibulah. Te značilnosti dopolnjuje še bogat okras ploščate glave in včasih loka s krožci, očesi in motivom volčjih zob.68 Datiral jih je v drugo polovico 2. st. in prvo polovico 3. st.89 To datacijo je pri obravnavi podobne fibule z najdišča Georgenberg korigiral in fibule iz Lavriaka prisodil 3. st. 0 Seznam fibul : 1. Srbu I urn (St. Lorenzen)" (t. 5: 1) 2. Invillino (t. 5: 2) 3. Dttrrnberg bei Hallein7'1 4. Aquileiair(t. 5: 3) 5. Kalco pri Logatcu711 (t. 5: 4) 6. Virunum (Gosposvetsko polje - Zollfeld) 7. Virunum (Gosposvetsko polje - Zollfeld) 76 (t. 5: 5) 8. Georgenberg bei Micheldorf77 (t. 5: 6) 9. Hriškov78 (t. 5: 7) 10. Lauriacum (Enns) (t. 5: 8) 11. Lauriacum (Enns) (t. 5: 9) 12. Lauriacum (Enns) (t. 5: 10) 13. Lauriacum (Enns) (t. 5: 11) 14. Lauriacum (Enns) (t. 5: 12) 15. Lauriacum (Enns)" (t. 6: 13) 16. Velika Pirešica80 (t. 6: 14) 17. Flavia Solva (Wagna)81 (t. 6: 15) 18. Flavia Solva (Wagna)82 (t. 6: 16) 19. Flavia Solva (Wagna)83 (t. 6: 17) 20. Feiting84 (t. 6: 18) 21. Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi (t. 1: 1) 22. Poetovio (Ptuj)85 (t. 6: 19) 23. Poetovio (Ptuj)86 (t. 6: 20) 24. Vina gora 25. Vina gora87 (t. 6: 21) 26. Savaria (Szombathely)88 27. Carnuntum (Deutschaltenburg)89 28. Carnuntum (Deutschaltenburg)90 29. Gyarmajor91 30. Brigetio (Szonv)92 (t. 6: 22) 31. Mursa (OsijekV* (t. 6: 23) 32. Pannonia (?)94 33. Pannonia (?)95 34. Pannonia (?)96 35. Pannonia (?)97 36. Pannonia (?)98 37. Pannonia (?)99 (t. 6: 25) 38. Pannonia (?)100 39. Pannonia (?)101 (t. 6: 24) Nove najdbe dopolnjujejo sliko razprostranjenosti in prispevajo k natančnejšemu določevanju njihovega matičnega področja. V zahodnih provincah do sedaj niso bile odkrite, prav tako ne na osrednjem Balkanu. Karta razprostranjenosti (si. 8) kaže, da so bile te fibule razširjene predvsem v Noriku. Le deloma so bile najdene izven njegovih meja, predvsem v območjih Panonije in Italije, ki so bila blizu Norika. Kar pri osmih najdiščih lokacija ni znana. Najvzhodnejša primerka sta bila najdena v Brigeciju in Osijeku. Prav pri zadnjem pa risba kaže, da ne gre za značilen primerek tega tipa (t. 6: 23). Ce bodo bodoči pregledi najdišč pokazali, da so te fibule uporabljali tudi na celotnem območju Panonije, bomo njihov matični prostor utemeljeno razširili še na to provinco. Število dosedanjih primerkov daje tudi že prvo možnost tipološke razčlenitve in shematiziranega prikaza razvoja. Skupina teh fibul je majhen izsek iz velike skupine kolenčastih fibul. Nedvomno so se razvile iz kolenčastih fibul z manjšo pravokotno ploščo, ki jih W. Jobst omenja kot poseben tip (skupina 13 A).10" Razvoja tipa ni mogoče v podrobnostih dokumentirati, najverjetneje pa so imeli zgodnejši primerki manjšo ploščo in poznejši večjo. Pri nekaterih se je pojavil v sredini zgornjega roba rtast izrastek. Zanimivo je, da se pri tej skupini pojavljajo kot ornament le cikcakasta linija, horizontalne črte in motiv volčjih zob. Poleg več znanih fibul tega tipa naj tu posebej omenimo fibulo iz kastela Wallsee10'' (si. 6) in s Panorame v Ptuju104 (si. 7). Prva ima sicer še dokaj majhno pravokotno ploščo z večjim izrastkom, vendar je oblika loka že takšna, kot jo bomo zasledili pri fibulah SI. 6: Fibula iz kastela Wallsee. Abb. 6: Die Fibel aus dem Kastell Wallsee. SI. 7: Fibula iz Ptuja (Panorama). Abb. 7: Die Fibel aus Ptuj (Panorama). tipa 13 B. Druga, pred kratkim izkopana fibula, kaže prav nasprotne značilnosti. Pravokotna plošča glave je mnogo večja, dosega približno takšne dimenzije kot tukaj naštete fibule in je okrašena z diagonalno razporejenima črtama motiva volčjih zob, lok pa je mnogo bolj plosko izdelan. Tako nam oba primera, vsak na svoj način, nakazujeta pot k naslednjemu tipu kolenčastih fibul. Po objavljeni risbi sodeč bi predstavljala prehod k tipu 13 B tudi fibula iz Osijeka (t. 6: 23). Ima že veliko pravokotno ploščo z zelo poudarjenim izrastkom v sredini, okrašena pa je s krožci, ki se sicer pojavljajo samo pri skupini B. Podobna je tudi fibula iz Feitinga (t. 6:18), kjer je rtast izrastek zgoraj sicer le malo poudarjen, ornament (kombinacija krožcev in cikcakaste linije) ter lok pa sta značilna za skupino B. Prva fibula, ki že ima vse značilnosti tu obravnavanega tipa, je bila najdena v Kalcah (t. 5: 4). Nakazanih je že pet izboklin na vrhu pravokotne plošče, lok je že povsem izoblikovan. Zanimivo pa je, da je okras še vedno takšen, kot ga je poznala prejšnja skupina fibul: to potrjuje njeno časovno prednost pred drugimi predstavnicami tipa. Najštevilnejšo skupino v okviru tipa 13 B tvorijo fibule (t. 5: 6), med katerimi je bila ena najznačilnejših najdena na Velikem vrhu (t. 1: 1). Tudi med njimi so precejšnje razlike. Poleg petih rtastih nastavkov se pojavlja tudi varianta s tremi: Micheldorf, Hriškov, Lauriacum (t. 5: 6, 7; 6: 13). Za to skupino je značilen predvsem z različno oblikovanimi nastavki okrašen zgornji rob pravokotno plošče. Zal vse predložene najdbe niso izrisane tako zanesljivo, da bi lahko presojali vse podrobnosti ornamentacije.105 Prav tako niso bile pri vseh na voljo dobre fotografije.10b V ornamentaciji površine pravokotne plošče in deloma tudi loka prevladuje SI. 8: Razprostranjenost kolenčastih fibul z okrašeno pravokotno glavo (ti|> 13 11 po Jobstu). Abb. 8: Streuungsgebiet dor Kniefibeln mit verziertem rechtcckitjem Kopf (Typ 13 B nach Jobst). motiv različnih krožcev, večkrat tudi s piko. Pogosto je z njim kombiniran ornament cikcakaste linije ali motiva volčjih zob, kot jih poznamo že iz prejšnje skupine. Ornamenta noge ni bilo mogoče povsod enako zanesljivo ugotoviti. Kjer je viden, gre predvsem za okras v obliki volčjih zob in cikcakaste linije. Pojavlja se tudi posebna skupina fibul s pravokotno oblikovano ploščo, ki jo zastopajo primerki št. 1, 4, 18, 23, 25, 30 in 37 (t. 5: 1, 3; 6: 16, 20, 21, 22, 25). Njena glavna značilnost je, da je plošča mnogo širša kot pri drugih, v levem in desnem robu pa izveden krožen ornamentalni izsek (razen pri fibuli iz Vine gore). Pri večini je opazna razčlenitev zgornjega roba v pet nastavkov. Fibula iz Ptuja (t. 6: 20) kaže začetno stopnjo pri oblikovanju plošče. Po celotni površini so bili dokaj enakomerno razvrščeni štirje izrezi v obliki pelte. Pri fibuli iz Flavije Solve (t. 6: 16) in iz Brigecija (t. 6: 22) sta se stranska dva izreza že spojila z robom, druge odprtine zgoraj so še vedno samostojne. V zadnji fazi so bile vse odprtine vključene v oblikovanje roba fibul (t. 5: 1, 3; 6: 25). Fibula z Vine gore (t. 6: 21) je najverjetneje rustična varianta sicer zelo lepo in v podrobnostih izdelanih fibul. Sodeč po objavljenih upodobitvah so bili vogalni izrastki pri fibulah iz Akvileje (t. 5: 3), Brigecija (t. 6: 22) in neznanega najdišča iz Panonije (t. 6: 25) oblikovani v živalske glave. Pri kronološki razvrstivi vidimo, da nobeden izmed avtorjev, ki so obravnavali te fibule, ni imel zadostnega dokaza za njihov nastanek v 2. st. Datacija I. Kovrig v 2. in 3. st. je povsem splošna, saj je tedaj znane primerke datirala pač v okviru celotnega tipa kolenčastih fibul.107 Jobstova se zdi ustreznejša, čeprav presplošna.108 Težišče je bilo nedvomno v sredini in tretji četrtini 3. st. To bi dokazovala predvsem dobra ohranjenost fibul na Velikem vrhu, v Bezgečevi jami, Invillinu in Georgenber-gu, najdiščih torej, kjer je mogoče deloma dokazati in deloma domnevati pribežniške sunke v drugi polovici 3. st.1 Po velikih naselbinskih spremembah, obravnavanih v prvem delu prispevka, se ta tip fibul ne pojavlja več. Tako kaže, da njihov konec sovpada z začetkom pojava prvih enostavnih variant križnih fibul. Glede na dokaj razločno ločnico v načinu okraševanja fibul skupine A in B bi nam utegnil pomagati pri dataciji začetka izdelave fibul skupine B prav pojav drugačne ornamentalne tehnike pri okraševanju uporabnih predmetov. Zadnja faza je morebiti že prej nakazana skupina fibul s široko ploščo. Možno pa je tudi, da se je razvijala vzporedno z drugimi, saj za podrobnejšo datacijo manjkajo podatki. Edina fibula, pri kateri so znani zanesljivi stratigrafski podatki, je fibula št. 14 (t. 5: 12). Sodi v obdobje III v Lavriaku, kar pomeni, da datira v čas druge polovice 3. st. 110 Element za poznejšo datacijo je tudi dejstvo, da je bila fibula iz grobišča v Flaviji Solvi najdena v skeletnem grobu.111 Te fibule so bile večinoma najdene v naselbinah. Zanesljive grobne najdbe so le primerki z Vine gore in Flavije Solve. Prvi dve sta bili najdeni pri naključnem prekopavanju, zato ni jasno, ali sta bili v istem grobu.11" Tudi fibula iz groba št. 14 iz Flavije Solve je bila najdena v poškodovanem grobu.1" 1 Prim, pri W. Schmid, Mitt. Prahist. Komm. 2, 1915, 281; S. Gabrovcc, v: Arheologa[najdiiča Slovenije (1975) 63. " S. Ciglenečki, liohenbefestigungen aus der Zeit vam 3. 6is 6. Jh. im Ostalpenraum, D«?la 1. razr. SAZU 31 (1987) 123. 4 /b Npr. v: Claustra Alptum luliarum I; Fon-'« (1971) 8; Kronika 20, 1972, 4s. 4 S. Ciglenečki, Var. spom. 23, 1981, 274; S. Ciglenečki, A. Vogrin Var. spom. 28, 1986, 257. * Danes je najdišče obraslo z gozdom. 7 Pri prvih rekognosciranjih sta sodelovala I,adislav in Jan Ciglenečki. ' Zahvaljujem se direktorju Spominskega parka Trebče, Kranciju Zidarju, enemu izmed pobudnikov akcije, ki je omogočil sodelovanje brigadirjev in članov mednarodnega tabora. Delo sva vodila skupaj s kolegico A. Vogrin z ZVNKD Celje. Geodetsko izmero je opravil geodet B. Žontar. 9 Prazgodovinske najdbe bo objavila A. Vogrin. Risbe gradiva so delo D. Knific-Lunder in Irene Lazar. Načrt najdišča in razprostranjenost najdb je izrisala S. Hvala-Tecco. 11 Novce je opredelil P. Kos. 12 R. Koščevič, Antičke fibule s područja Siska (1980) 20 ss. 13 M. Sagadin, Arh. vest. 30, 1979, 312; J. Oldenstein, Ber. Rom. Germ. Komm. 57, 1976, 216. 14 H. J. Eggers, Der romische Import im Freien Germanien, Atlas der Urgeschichte 1 (1951) 175 (tip 161); J. Werner, Die romischen Bronzegeschirrdepots des 3. Jahrhunderts und die mitteldeutsche Skelettgrabergruppe, Mar-burger Studien 1938, 259 ss, Taf. 24. 15 D. Breščak, Antično bronasto posodje Slovenije, Situla 22/1, 1982, 26, 56, t. 13: 125; 26. 16 S. Petru, v: I. Pirkovič, Crucium, Situla 10 1986, 121. R. Noll, Das Inventar des Dolichenushei-ligtums von Mauer an der Url (Noricum), Der romische Limes in Osterreich 30 (1980) 114 s, Taf. 31. 18 W. Melchart, Das Bronzegeschirrdepot von Flavia Solva, Rom. Osterr. 13/14, 1985-1986, 223 ss, Taf. 24. 19 J. Oldenstein (op. 13) 179. 20 Ib. 217. 21 R. Noll (op. 17). 22 R. Pohanka, Die eisernen Agrargerate der Romischen Kaiserzeit in Osterreich, BAR, Internat. Ser. 298 (1986) 249 ss. 23 Ib. 251. 24 J. Henning, Ztschr. Arch. 21, 1987, 61 s, Abb. 1. ~r> Izkopavanje Inštituta za arheologijo ZRC SAZU 1. 1984 (neobjavljeno). 28 S. Ciglenečki, D. Pirkmajer, Arh. vest. 38. 1987, 223, št. 4, t. 1: 5. "7 U. Giesler, v: Ad Pirum (Ilrušica), Munch. Beitr. z. Vor- u. Fruhgesch. 31 (1981) 178, št. 266 in 268, Taf. 25. 28 S. Ciglenečki, Arh. vest. 36, 1985, 262, št. 90, t. 8: 90. "9 L. Bolta, Rifnik pri Šentjurju, Kat. in monogr. 19 (1981) 24, št. 48, t. 24: 48. 30 S. Ciglenečki, Balcanoslavica 10, 1983, 50, št. 1, t. 1: 1. 31 Isti, Var. sponi. 27, 1985, 281, si. 113: 1. Podobne kopače so bile najdene tudi na drugih utrdbah, a še niso objavljene. H. Egger, Fruhcliristlichc Kirchenbauten im siidlichen Noricum, Sonderschr. d. Osterr. arch. Inst, in Wien 9 (1916) 99; P. Petru, '/.god. časop. 36, 1982, 297; J. Šašel, v: Claustra Alpium Iuliarum 1, Fontes (1971) 89. 33 R. Egger (op. 32). 34 R. Egger, Jahresh. Osterr. arch. Inst. 25, 1929, 210; prim tudi pri S. Ciglenečki (op. 2) 122. 30 F. Glaser, Die romische Stadt Teurnia, Ein Fiihrer zu den Ausgrabungen und zum Museum in St. Peter in Holz sowie zu den Fundorten im Stadtgebiet von Teurnia (1983) 17 s, 105. 36 Glej monografsko predstavitev pri G. Piccottini, Das spatantike Graberfeld von Teurnia - St. Peter in Holz, Archiv f. vater-land. Gesch. u. Topogr. 66 (1976) . 37 V. Kolšek, Arh. vest. 11-12, 1960-1961, 150. 38 Prim, pri B. Saria, Gl. Muz. dr. Slov. 20, 1939, 141. 39 W. Schmid, Časop. zgod. narodop. 30, 1935, 148. 40 Ib. 147. 41 I. Curk, Materijali 13, 1977, 11; ista v Arh. vest. 29, 1978, 406 omenja, da nas globalna arheološka situacija v Petovioni opozarja na velike spremembe sredi 3. st. 42 H. Vetters, v: W. Jobst (op. 65) 19. 43 Ib. 44 Gl. članek N. Osmuk, v tej številki Arh. vest. 45 S. Pahič, Arh. vest. 26, 1975, 238. 46 J. Klemene, Arh. vest. 5, 1954, 303; V. Kolšek, Šempeterska nekropola, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije 27 (1971) 26. 47 V. Kolšek (op. 37). 48 M. Mackensen, v: Ad Pirum (Ilrušica), Miinch. Beitr. z. Vor- u. Fruhgesch. 31 (1981) 147. 49 P. Kos, The monetary circulation in the southeastern Alpine Region ca. 300 B. C. - A. D. 1000, Situla 24, 1984-85, 198 s, 208 s, 210 in 215. 50 Ib., 126 ss. 51 Dosedaj znane količine novcev ne dopuščajo natančnejšega ovrednotenja tako kratkega obdobja. M. Guštin, IAhna, Pos. muz. Brežice 3 (1976) 14 in 16; S. Ciglenečki (op. 2) 117. 53 V. Sokol, v: 40 godina arheoloških istra-živanja u sjeverozapadnoj Hrvatskoj (1986) 112; S. Ciglenečki, (op. 2) 124. 54 Razen Rifnika najdbe niso bile Se nikjer celovito objavljene. Predvsem novci in nekateri predmeti drobne materialne kulture kažejo na ta poselitveni sunek, vendar jih zaradi pomanjkljivih stratigrafskih podatkov že ne moremo povsem zanesljivo ovrednotiti. S. Ciglenečki (op. 2) 64, 33, 72. 56 Arheološka najdišča Slovenije (1975) 288. " S. Ciglenečki (op. 2) 68, 73, 124. S8 P. Kos (op. 49) 210 s. 59 S. Ciglenečki, Var. spom. 30, 1988, 238. 60 P. Kos (op. 49) 111 ss. 61 XII panegyrici Latini, ed. Baehrens, VIII 10 2. G. Alfoldy, Noricum (1974) 171. 63 I. Kovrig, Die Haupttypen der kaiserzeit-lichen Fibeln in Pannonien, Diss, Pann. II, 4 (1937) 21, 65, 90. 64 E. Patek, Verbreitung und Herkunft der romischen Fibeltypen von Pannonien, Diss. Pann. II, 19 (1942) 135, Taf. 23: 15, 16. 65 K. Raddatz, Saalb. Jb. 13, 1954, 56. 66 A. Bohme, Saalb. Jb. 29, 1972, 51. 67 W. Jobst, Die romischen Fibeln aus Lau-riacum, Forsch. in Laur. 10 (1975) 64 s. 68 lb., 69 lb., 24. 70 W. Jobst, v: H. Vetters, Tutatio, Der rom. Limes in Osterr. 28 (1976) 60. 71 R. Lunz, Ur- und Friihgeschichte Siidti-rols (1973) 95, t. 32: 3. 72 V. Bierbrauer, Invillino - Ibligo in Friaul I, Munch. Beitr. z. Vor- u. Frtihgesch. 33 (1987) 345, št. 11, 141, t. 45: 1; 69: 1. 73 lb., 141, op. 5. 74 G. Brusin, Aquileia. Guida storica e arti-stica (1929) 195, si. 138. 75 Fibulo je našel Ž. Šmit leta 1988 na trasi plinovoda, na ledini Turški britof, tik ob rimski cesti. 76 F. Pichler, Mitt. Zentr. Komm. 13, 1887, 242, si. 14. 77 W. Jobst (op. 70) si. 173: 3. 78 H. Reinerth, Vorgeschichte der deutschen Stdmme 2 (1940) 619, t. 261: 3. 79 W. Jobst (op. 67) 161 ss, t. 19: 137-140; 20: 141, 142. fl" Fibulo so našli jamarji v Bezgečevi jami. Nanjo me je opozorila D. Pirkmajer, objavo pa je prijazno dovolila V. Kolšek (obe Pokrajinski muzej Celje). 81 Fibula je bila najdena leta 1975 v insuli 27 jug. Podatek mi je posredoval E. Hudeczek in dovolil objavo svoje risbe. 82 E. Hudeczek, v: Leibnitz 75 Jahre Stadt (1988) 28. 3 G. Fuchs, Die romerzeitlichen Graberfel-der von Flavia Solva. Dissertation an der geisteswissenschaftlichen Fakultat der Uni-versitSt Graz (1980, tipkopis) 44, t. A 45, št. 6. 84 Fibula je bila po naključju najdena na območju rimskodobne naselbine, ki jo novci opredeljujejo v 3. in 4. st. Podatke in svojo risbo fibule mi je dal E. Hudeczek. Za vso pomoč se mu tudi na tem mestu zahvaljujem. I. Kovrig (op. 63) 65, št. 109, t. 11: 109, 109 a; E. Patek (op. 64) 244, Kovrig XI. tabela "»9, št. 2/e; 1. Miki Curk, Poetovio 1, Kat. in mornar. 13 (1970) 22, št. 1033, t. 24: 28. E. ''atek (op. 64) 244, Kovrig XI. tabla 113, št. 6/c, t. 23: 16. V katalogu je zapisano, da je fibula shranjena v Gradcu, na tabeli, da v Ptuju. Inv. št. pa je drugačna kot pri fibuli iz Ptuja št. 22. Fibulo, ki je pri vseh treh avtoricah različno narisana, smo poskusili poiskati v ptujskem muzeju. Kljub prijazni pomoči B. Jevremova je pod navedeno inv. št. nismo našli. Prav tako neuspešna so bila poizvedovanja v graškem muzeju. Še vedno obstaja pomislek, ali je fibula, upodobljena pri E. Patek (op. 64) t. 23: 16, identična s tisto, ki je upodobljena pri I. Kovrig in I. Curk. Inv. št., navedena pri E. Patek (1891 v graškem muzeju), pa velja za fibulo, ki jo tukaj predstavljamo pod številko 23, t. 6: 20. 86 Fibula je shranjena v graškem muzeju pod inv. št. 1891. Nanjo me je opozoril E. Hudeczek. 87 V. Hoffiller, Vjes. Hrv. arh. dr. NS 9, 1906/7 (1907) 195 s, s 1. 1. 88 I. Kovrig (op. 63) 66, št. 113. 89 Ib., 65, št. 109. 90 E. Patek (op. 64) 244, Kovrig XI, tabla 109, št. 5/c. 91 Ib., Kovrig XI, tabla 113, št. 4/c. 92 I. Kovrig (op. 63) 66, št. 113, t. 26: 5. 93 I. Kovrig (op. 63) 65, št. 113, t. 11: 113; E. Patek (op. 64) 244, Kovrig XI. tabla 113, št. 1/c, t. 22: 22. 94 E. Patek (op. 64) 244, Kovrig XI. tabla 113, št. 3/c. 95 E. Patek (op. 64) 244, Kovrig XI. tabla 109, št. 4/c; K. Gschwantler - W. Oberleitner, Gotter - Heroen - Menschen, Antikes Leben im Spiegel der Kunst, Sonderausstellung der Antiken-Sammlung (1974) 107, št. 366. 96 E. Patek (op. 64) 244, Kovrig XI. tabla 109, št. 3/c. 97 Ib., Kovrig XI. tabla 113, št. 5/c. 98 Ib., št. 3/c. 99 Fibula je v zbirki Ashmolean muzeja v Oxfordu. Zahvaljujem se kustosu M. Vickersu, ki mi je dovolil objavo fibule in poslal fotografijo. 100 E. Patek (op. 64) 244, Kovrig XI. tabla 109, št. 1/c. 101 I. Nad, P. Nad, Katalog arheološke zbirke Drlmre Frey-a (1964) 25, inv. št. 418, t. 33:1. 102 W. Jobst (op. 67) 64. 103 E. Tscholl, Rom. Osterr. 5/6, 1977/1978, 173, il. 25/1. 104 Fibulo je našel Ivan Brač pri površinskem ogledu Panorame v Ptuju leta 1988. Nanjo me je opozoril B. Jevremov iz Pokrajinskega muzeja v Ptuju. Fibula je v zasebni lasti. 1(8 Gl. op. 85. m Tako je bilo npr., zelo težko identificirati fibulo št. 30 iz Brigecija, o kateri sta bili znani le dve fotografiji različne kvalitete. 107 I. Kovrig (op. 63) 108 Gl. op. 69 in 70. 109 S. Ciglenečki (op. 2) 123 s. 110 W Jobst (op. 67) 162, t. 20: 141. 111 G. Fuchs (op. 83). 112 V. Hoffiller (op. 87) 196. 113 G. Fuchs (op. 83). 112 ZUM DATIERUNGSPROBLEM DER ENTSTEHUNG DER ROMERZEITLICHEN HOHENBE-FESTIGUNGEN IM SUDOSTALPENRAUM Lange Zeit iiberwog bei der Erorterung einiger Hohenanlagen die stereotype Meinung, daB die vorgeschichtlichen Bewohner darin noch lange nach der romischen Besetzung wohnten, manchenorts bis zum 4. Jh. hin oder sogar noch langer.1 Die eingehenden Analysen des Materials einiger derartiger Posten hat nachgewiesen, daB dies nicht stimmt, sondern daB es sich in den meisten Fallen lediglich um langere Zeit verwendete Einzelgegenstande handelt, die friihestens im 3. Jh. u. Z., teilweise auch noch spater in diese Anlagen gebracht worden sind?2 Es hat sich erwiesen, daB die erste geschlossene romerzeitliche Schicht erst im 3. Jh. erscheint, genauer gesagt in der zweiten Halfte dieses Jahrhunderts, wahrend die meisten alteren Funde nur als Reste kleinerer Objekte aus der friihromischen Periode gedeutet werden konnen (z. B. die Heiligtumer) oder als Material, das seines Wertes wegen noch geraume Zeit nach seiner Entstehungszeit in Gebrauch war.3 Jaro Sašel hat anlaBlich zahlreicher anderer Forschungen ofters bei der Problematik der Besiedlungsanfange der Hohenanlagen im heutigen slowenischen Raum wahrend der Romerzeit verweilt.4 Besonders wichtig war in dieser Hinsicht seine Anregung zur Erforschung der italischen Sperren (Claustra Alpium luliarum), in deren Zusammenhang wir spater auch mit der Erforschung der anderen Anlagen vor der Verteidigungszone begannen, die zeitlich mit ihrem Ausbau und ihrer Aufgabe zusammenfalien. Dieser Artikel moge ein Zeichen der Dankbarkeit gegenuber meinem Landsmann, Mentor und Freund sein, mit dem wir haufig gerade iiber die Losung dieses Problems diskutiert haben. Aus Schriftquellen und archaologischen Funden von einigen Fundorten (auch in den Niederungen) lassen sich ziemliche Unruhen und Siedlungsverschiebungen in der zweiten Halfte des 3. Jh. wahrnehmen. Um diese Vorgange zu beleuchten und zeitlich detaillierter einzuordnen, stelle ich den Fundort Veliki vrh vor, der einem gliicklichen Zufall zufolge in der Romerzeit nur in der zweiten Halfte des 3. Jh. belegt war, weswegen er das Aussehen und die Dauer der ersten romerzeitlichen Befestigungen vorziiglich veranschaulicht. Als Erganzung habe ich einige in der archaologischen Literatur veroffentlichte Angaben gesammelt, in welchen sich die Veranderungen der Siedlungsstruktur dieses Zeitraumes abzeichnen. Ich habe sowohl jene Posten beriicksichtigt, die in dieser Zeit aufgegeben wurden, als auch jene, bei denen damals der Ausbaubeginn dokumentiert ist. Im Zusatz erortere ich eingehender den Sondertyp der Kniefibeln, von denen auf Veliki vrh ein charakteristisches Exemplar gefunden worden ist. Die Anhohe Veliki vrh liegt im Siidostteil des Kozjansko, ungefahr zwischen den Ortschaf; ten Podsreda und Pišece, iiber dem Weiler Osredek bei Podsreda, in der Gcbirgskette Orlica.'' Der Berg ist 692 m hoch, iiber den Sattel an der Nordseite erhebt er sich gut 60 m. Von seinem Gipfel muB sich ehemals eine auBerordentlich schone Aussicht geboten haben, von hier laflt sich namlich ein ziemlicher Teil des Savatals iiberblicken, nordwarts hingegen der Zentralteil von Kozjansko.6 Der Berg ist gut natiirlich geschiitzt, da er an alien Seiten verhaltnismaBig s teil zum Tal abfallt. In der Vorgeschichte wurde auf seinem Gipfel und einem GroBteil des Siidhanges ein Erdwall errichtet, dessen Kern eine in der Trockenmauertechnik erbautc Steinmauer bildete. In der Romerzeit wurde dieser befestigte Raum ohne zusatzliche Verstar-kung abermals belegt. Der Fundort wurde erstmals am 31. 10. 1974 anlaBlich der archaologischen Topographie der Celje-Region registriert (Region XVI). Wahrend mehrmaliger spaterer Begehungen konnten Oberflachenfunde von Keramik aus vorgeschichtlicher und antiker Zeit gemacht werden.7 In Zusammenhang mit der Aktion der genaueren Erforschung der archaologischen Fundorte iin Spominski park Trebče faBten wir den EntschluB, am Fundort Orientationssonden und die genaue geodatische Vermessung des Ringwalls durchzufuhren. Zwei kleinere Sondageaktionen veranstalteten wir in der Zeitspanne vom 24. 7.-30. 7. 1985 und vom 1. 8.-3. 8. 1986 mit den Teilnehmern des internationalen Feldlagers und mit den Brigadieren." Parallel mit den Zusammenfassung Veliki vrh iiber Osredek bei Podsreda Sondierungen fiihrten wir auch griindliche Terrainiiberpriifungen mit Hilfe des Metalldetektors durch und trugen die gewonnenen Funde in den Detailplan des Fundortes ein (Abb. 4, 5). Der Ringwall hat im GrundriB ungefahr die Form eines Dreiecks. Er umfaBt den Gipfel und einen GroBteil des Siidhanges des Berges. Der Erdwall ist sehr ausgepragt an der Ostseite und Nordseite und zum Teil im Suden, weniger ausgepragt hingegen an-der Westseite. Deshalb haben wir die Sonden gerade in diesem Raum angelegt, um den genauen Umfang des Ringwalls zu ergriinden. Im Inneren sind mehrere Siedlungsterrassen sichtbar, die besonders ausgepragt am Nordrand und im Oberteil des Siidhanges sind. Ihre GroBe betragt durchschnittlich 6 x 2,5 m. Auch auf einer davon haben wir eine Sonde gemacht, um von ihnen žu iiberprufen, welche Objekte dort errichtet waren. Die Sondenbeschreibungen gehoren nicht in diesen Beitrag, da die Wallkonstruktion (in Sonde 1) und die meisten materiellen Reste darin aus dem vorgeschichtlichen Zeitraum stammen." Ich lege nur die (Jbersicht der romerzeitlichen Reste vor. In Sonde 3 diirfte man in Hinblick auf die intensivere Schicht ein provisorisches romerzeitliches Objekt vermuten, das die schon in der Vorgeschichte verwendete Terrasse ausnutzte. Der Umfang der Sonde war jedoch zu gering fur irgendwelche detaillierten Beschreibungen des Objekts. Erhellt ist nur, daB es nicht gemauert war. Interpretation der Funde AuBer den Munzen, die ein rahmenmaBiges Bild der Entstehung und Dauer der Siedlung bieten, gibt es noch einige erhaltene, die Chronologie der Anlage gut erganzende Gegenstande. Sie sind besonders wichtig, weil wir mit ihrer Hilfe versuchen werden, den Beginn der romerzeitlichen Belegung der Hohenbefestigungen genauer zu bestimmen. tTber die Datierung und Streuung des Typs der Kniefibeln mit rechteckig verbreiterter Platte wird in einem besonderen Kapitel am Ende des vorliegenden Beitrags die Rede sein (Taf. I: 1). Hier erwahnen wir nur ihre Datierung in die Mitte oder ins dritte Viertel des 3. Jahrhunderts. Mittelbar wird sie uns bei der Datierung des chronologischen Gesamtbildes dieses Fundortes (und einiger der iibrigen) behilflich sein. Die zweite, auf Veliki vrh gefundene Fibel ist fragmentarisch erhalten und zahlt zur Fibelgruppe mit scharf profiliertem Bugel (Taf. 1: 2). Diese sind im Siidostalpenraum im 1. und 2. Jh. stark verbreitet. Eines der Produktionszentren war das nahe gelegene Siscia12. Der Gegenstand ist zu schlecht erhalten, als daB man ihn genauer einordnen konnte, wahrend sein schlechter Zustand darauf hinweist, daB er lange in Gebrauch war oder sogar in fragmentiertem Zustand in die Anlage gebracht worden war. Das dritte gut bestimmte Stuck ist eine bronzene Giirtelschnalle mit aufgefadeltem Ring (Taf. 1: 3). Sie ist gut erhalten. Analogien zeigen, daB sie in unserem Raum in der ersten Halfte des 3. Jh. getragen wurde, obwohl einige Exemplare von anderswo auch schon ans Ende des 2. Jh. datiert werden13. VerlaBlich genug laBt sich auch der ruderformige Griff des Bronzesiebes mit mittleren Fortsatzen (Tnf. 1:4) datieren. Nach Eggers gehort er dem Typ 161 an, und erscheint als solcher vor allem in der ersten Halfte des 3. Jahrhunderts14. In Slowenien wurde ein ahnliches Exemplar in Groblje bei Šentjernej, dem antiken Crucium, gefunden, das im Flachland um Krško liegt, und das an der Nordseite eben die Gebirgskette mit Veliki vrh als einem der ausgepragtesten Punkte umrandet." Dieses Exemplar ist indessen nicht so einwandfrei datiert, da die Begleitum-stiinde nicht bekannt sind." Wichtiger ist der Fund aus dem reichen Depot in Mauer an der Url in Niederosterreich, wo in einer Grube das gesamte bewegliche Inventar eines Dolichennus-heiligtums entdeckt wurde. Das Depot ist von R. Noll rahmenmiiBig in die erste Halfte des 3. Jh. datiert worden, fiir eine genauere Einordnung fehlen jedoch Miinzen17. Gefunden wurden zwei total erhaltene ahnliche Siebe. Eine noch bessere Analogic stellen zwei Siebe aus dem vor kurzcm entdeckten BronzegefaBdepot in Flavia Solva dar, das W. Melchart nach den GefiiBformen und im Vergleich mit den nahen Munzendepots in die Regierungszeit des Kaisers Aurelian setzt, was vorziiglich mit der Datierung unsers Fundortes Ubereinstimmt"1. Auch der Beschlag eines Pferdegeschirrs in Form einer Pelta ist gut erhalten (Taf. 1: 5). Er Kehort zu den einfacheren Beispielen dieses Typs und stand in der zweiten Halfte des 2. Jahrhunderts und zum Teil noch im 3. Jahrhundert in Gebrauch". Fiir die eisernc Schnalle (Tnf. 1: 6) sind keine guten Analogien vorhanden. Nur teilweise ahnliche sind bei Oldenstein veroffentlicht, die Frage der Datierung muB jedoch einstweilen Otten bleiben.10 Vielleicht gehort sie in eine spfitere Periode oder ist sogar rezent? Insbesondere interessant ist die Axt (Taf. 3: 4), von deren Typ in den bisher bekannten Befestlgungen Slowenien« noch keine nachgewiesen worden ist. Dies ist uberraschend, da ja diese Anlagen meistens inmitten von Wiildern erbaut waren. Unserer Axt sehr ahnlich ist jene aus dem bereits oben erwahnten Hortfund in Mauer an der Url21. R. Pohanka, der die romerzeitlichen Eisenwerkzeuge in Osterreich systematisch bearbeitet hat, reiht derartige Gerate unter die Bartaxte, Typ 7, ein und stellt fest, daB sie auBerordentlich sel ten vorkommen und lediglich in Noricum und Pannonien gefunden werden22. Er vermutet, daB alle Exemplare aus derselben, ungefahr in der Mitte des 3. Jh. tatigen Werkstatt stammen. Nach dem Jahr 270 sind Exemplare dieses Typs nicht mehr bekannt, deshalb nimmt er an, daB die Werkstatt in der Zeit des Gallienus zugrunde gegangen ist23. Axte dieses Typs hat auch J. Henning kartiert, der noch einige derartige siidlicher und ostlicher vom Zentralraum ihrer Verbreitung anfuhrt24. Die iibrigen Gegenstande sind zeitlich weniger aussagekraftig. Ich mochte nur auf einige, gerade in verwandten Anlagen desselben Zeithorizonts gewonnene Parallelen hinweisen. Ahnliche Eimerhenkel (Taf. 2: 2) wurden auf Korinjski hrib"5 und auf Vipota26 entdeckt. Der eiserne GuBloffel (Taf. 2: 6) hat je eine Analogie aufHrušica27 und Limberk28. Hauen ahnlicher Formen (Taf. 3:1) kamen in Slowenien auf Rifnik29, Tinje30 und Lambert31 zutage. Das Verzeichnis der Eisenwerkzeuge ist zu klein, um einen Einblick in das Funktionieren der Befestigung zu gewahren, es deutet indessen an. daB Gerate unterschiedlicher, fur das Uberleben und die autarkische Wirtschaft notigen Sparten vertreten waren. Mit Hinsicht auf die sehr sparlichen Besiedlungsanzeichen diirfte vermutet werden, daB einige Gegenstande nur deswegen mitgenommen worden waren, weil sie groBere Werte darstellten und nicht, weil sie wahrend des Verweilens in der Anlage dringend notig waren (z. B. der eiserne GuBloffel zum GieBen). Die besser bestimmten Gegenstande zeigen ein iiberraschend einheitliches zeitliches Bild. Die sparlichen Ausnahmen, die dieses Bild storen konnten, sind vom langen Gebrauch stark abgenutzt (die Fibel mit dem scharf profilierten Bugel und die beiden allerfriihesten Miinzen), und auf diese Weise untermauern sie mittelbar die spate Datierung des Fundortes. So diirfte der Siedlungsbeginn in der Romerzeit rahmenmaBig in die Mitte oder die zweite Halfte des 3. Jh. datiert werden, mit der Anmerkung, daB sich nicht mit Sicherheit behaupten laflt, ob die Befestigung mehrmals gelegentlich anlaBlich einzelner Gefahren belegt wurde oder ob sie nur einmal angesichts einer groBeren Katastrophe verwendet wurde, die wir in die Zeit des Gallienus, Claudius II. oder Aurelian datieren durften. Insofern es sich um eine langere Belegungszeit der Anlage mit periodischer Ansiedlung handelt, kommt die Zeitspanne von der Mitte des 3. Jh. bis Aurelian in Betracht. Heute ist die Frage, ob hier die Bewohner der nahen Villen und Weiler Zuflucht suchten oder ob es sich vielleicht um ein provisorisches Militarlager einer kleineren Heereseinheit handelt, schwer zu beantworten. Dies wurden einige fiir die Militarausriistung charakteristische Gegenstande andeuten (die bronzene Giirtelschnalle, der Beschlag in Form einer Pelta) , und die Tatsache, daB vom Berg eine vorzugliche Kontrolle der Vorgange im Savatal, am Ubergang der pannonischen in die Voralpenwelt moglich war. Dennoch scheint diese Miiglichkeit weniger wahrscheinlich als die erstangefiihrte, ist doch kaum zu glauben, daB sich eine Militareinheit nicht einen zuverlassigeren Schutz ihres Lagers errichtet hatte, als ihn damals auf Veliki vrh die alten vorgeschichtlichen Walle darboten. Veranderungen der Siedlungsstruktur in der zweiten Halfte des 3. Jh. im Siidostalpenraum Der Fundort Veliki vrh ist nur einer unter den zahlreichen, die im Siidostalpenraum den Beginn groBer Veranderungen in der Siedlungsstruktur ankunden. Solche Fundorte kamen in vollem AusmaB spater zur Geltung, in der Spatantike. Deshalb miissen auch die iibrigen Angaben erwogon werden, die unmittelbar und mittelbar auf die Veranderung des Siodlungsbil-des hinweisen. Allerdings kann dies an dieser Stelle nicht systematisch durchgefiihrt werden, denn das Material ist zu umfangreich. Wir werden uns nur auf einige charakteristischere Beispiele beschranken und versuchcn, die ganze Mannigfaltigkeit der verfallenden oder entstehenden Siedlungsformen anzudeuten. In diesem Sinn soil dieser Artikel lediglich eine Anregung und der Beginn der systematischen Losung des erortorten Problems sein. Vielleicht ist es einleitend sinnvoll, darauf hinzuweiaen, daB Elemente fur die Bestatigung der Annahme iiber die erste Belegung der Befestigungsanlagen schon in der Period«- dor Markomanneneinfalle fehlen". Diese Hypothese wurde von Egger aufgestellt, der auf Hoisch-hugel aufgrund der Abwosenhoit von Spolien in der Ummauerung die Entstohung des Kastolls in eine so fruhe Zeit datierte." Spater hat er das selbst korrigiert." Derartige Angaben sind bei den Romerstiidton infolge der Materialmonge, spaterer Bauteii una der groBtenteils unvollstiindig publiziertcn Komplexe schlecht wahrnehmbar. Vorhiiltnis-Tki «j n ® Umbruchszeit im Fundort Teurnia beleuchtet. Hier stellt K. Glaser den ADscniuu der Besiedlung des terrassenartig gestalteten Sudosthanges des Beiges mit der Kirche des hI. Petrus am Ende des 3. Jh. fest, da die letzten ergrabenen Miinzen Gallienusmiinzen sind.3'' Das spatantike Tiburnia war schon in seinem Gesamtumfang umgesiedelt und mit einer starken Verteidigungsmauer umgeben worden. Die Gebaudetriimmer auf den Terrassen wurden aber im 5. und 6. Jh. als Nekropolenareal verwendet.36 Auch im antiken Celeia hat V. Kolšek aufgrund des ins Jahr 268 gehorenden Meilensteines das Ende der ersten Bauphase in Celeia in die Zeit unmittelbar nach diesem Datum gesetzt.37 Poetovio als Stadt an einer der wichtigsten EinfallstraBen nach Italien wurde damals militarisch verstarkt. Dies bezeugt die Inschrift im 3. Mithraum, die besagt, daB sich wahrend der Regierungszeit des Gallienus in Ptuj groBere Abteilungen des romischen Heeres aufhielten.38 W. Schmid fiihrt an, daB der Stadtbereich um das heutige Museum in der zweiten Halfte des 3. Jh. bereits aufgegeben war.'"1 B. Sarias Forschungen haben einen kleinen, durch Miinzen des Gallienus und Claudius II. gekennzeichneten Friedhof aus dem 3. Jh. an den Tag gebracht. I. Curk fiihrt an, daB auf Zg. Breg Militarabteilungen nach der Regierungszeit des Gallienus waren.'11 Obwohl es auBerhalb des hier erorterten Territoriums liegt, miissen doch die interessanten Ergebnisse der Forschungen in Lauriacum erwahnt werden. H. Vetters hat verzeichnet, daB im Gesamtbereich der Stadt Spuren eines Brandes und Verwiistungen aufgespiirt worden sind, die in die Zeitspanne zwischen Gallienus und Aurelian (268-275) datieren.42 Eine genauere Datierung wurde nicht erzielt. Es wird angenommen, daB der Zivilteil der Stadt in dieser Periode zum Teil verlassen war und daB die Einwohner Zuflucht im Kastell suchten.43 Diese Angabe stimmt besonders gut mit der Situation auf Veliki vrh iiberein. AnlaBlich der neueren Ausgrabungen im Kastell Castra in Ajdovščina hat N. Osmuk festgestellt, daB der Ausbau des Kastells in die Zeit um das Jahr 270 oder an den Beginn der siebziger Jahre des 3. Jh. fallt; in der Mauer wurde namlich eine Gallienusmiinze gefunden und weiterhin in der niedrigsten Schicht mehrere Miinzen aus den siebziger Jahren Bei der Erforschungder RomerstraBe Celeia - Poetovio und der daran liegenden Siedlungen traf man haufig auf Gebaude, die in dieser Periode aufgegeben worden waren oder bald nach dieser Zeit entstandcn. So stellt S. Pahič fest, daB die an der RomerstraBe errichteten Gebaude in Sp. Gruševje und in Slovenska Bistrica nur eine Phase hatten, was die StraBe ans Ende des 3. und in die erste Halfte des 4. Jh. setzt.45 Auch das Ende der Belegung der Nekropole in Šempeter wird in die zweite Halfte des 3. Jh. eingeordnet.4B V. Kolšek verkniipft das Ende der Nekropole mit der Oberschwemmung im Jahr 268 oder unmittelbar nach diesem Datum.47 Hat die Oberschwemmung die bereits aufgegebene Nekropole unterhohlt, oder fiillt die Oberschwemmung ganzlich zufallig mit den unruhigen Ereignissen in der zweiten Halfte des 3. Jh. zusammen? Es folgt eine ganze Reihe von Hohenanlagen, in denen sich eine Fundekonzentration gerade in der hier erorterten Zeit abzeichnet. M. Mackensen hat bei der Analyse der Miinzen aus Hrušica eine Intensivierung der Besiedlung ungefahr wahrend der Jahre 270-276 festgestellt, was er als Arbeitshypothese zur Diskussion vorgclegt hat.48 P. Kos kommt aufgrund der groBen Anzahl der Miinzen in den Befestigungen Hrušica, Brinjeva gora, Polhograjska gora und Invillino zum SchluB, daB die erste Phase ungefahr von 255 275 gedauert hat.4" Mittelbar wird diese SchluBfolgerung durch die zahlreichen Munzen-depots untermauert.80 Doch laBt sich aufgrund der Miin/.enfunde ebenfalls nicht einwandfrei behaupten, ob es sich um einen BesiedlungsstoB oder um mehrere kiirzere Fluchtwellen handelt.81 Onter den Hohenanlagen scheinen besonders zwei Fundorte wichtig zu sein. Der erste ist der bedeutende vorgeschichtliche Ringwall Libna, wo eine Gallienusmiinze auf der Sohlc des Pfostenlochs eines Holzpfostens einer (vielleicht Verteidigungszwecken dienenden) Architektur neben der alten vorgeschichtlichen Ummauerung gefunden wurde.52 Der zweite ist Kuzelin auf der Ostseite der Bergkette Medvednica, wo moderne Ausgrabungen eine in der erorterten Zeit entstandene Anlage freilegten, die hochstwahrscheinlich als starkere Fliehburg mit einfachen Holzhausern errichtet worden war." Beredt sind ebenfalls die Grabungsangaben in den mehrschichtigen Fundorten, wo jedoch diese Phase eben wegen der spiiteren Raumnutzung nicht so evident ist: Vranje, Rifnik, Korinj, Umberk.14 Ahnlich ist die Situation auf dem Tscheltschnigkogel, auf KugeLstein und Doberdob;'"' Auf der Donačka gora, wo noch immer nicht geklart ist, ob es sich um einen befestigten Posten handelt oder nicht, setzt die Miinzenserie in der zweiten Halfte des 3. Jh. ein.88 Auch die Nekropolen bei den Festungen Brinjeva gora und Dolnji Zemon weisen mittelbar auf diese Periode hin.57 Einen besonderen Besiedlungsaspekt stellen die Hohlenfunde dar, was deren Aufsuehung in derselben Zeit bezeugt und so den provisorischen Charakter dieser Fluchtausf&lle unter- streicht. Derartige Hohlen sind Predjama58 und vielleicht Mamula.59 Schon oben haben wir erwahnt, daB die Miinzendepots groBere Unruhen in diesem Zeitabschnitt bestatigen. Wir wollen versuchen, mit ihrer Hilfe zu ergriinden, welche kritischen Jahre fur den Beginn des Befestigens und der Fluchtausfalle in Betracht kommen. Die Miinzendepots im hier erorterten Raum sind von P. Kos analysiert worden, deswegen werden wir uns auf seine Ermittlungen stiitzen.60 Anhand der verfiigbaren Funde gibt es zwei Moglichkeiten: entweder handelt es sich um mehrere FluchtstoBe anlaBlich der durch die einzelnen Depotserien indizierten Ereignisse, oder die Fliichtlinge suchten Zuflucht im Schutz der Befestigungen nur anlaBlich des letzten StoBes, der sich in den Anlagen wahrnehmen laBt. Wenn wir versuchen, die Jahre der Vergrabungen der einzelnen Depotserien mit den Angaben des oben erorterten Fundortes Veliki vrh zu vergleichen, sehen wir, daB nur die Jahre 254, 259/260 und 270 als Jahre der moglichen BesiedlungsstoBe in Betracht kommen. Der gut erhaltene Zustand einiger Miinzen auf Veliki vrh konnte zugunsten der Variante zweier oder dreier StoBe sprechen, doch wird auf eine genauere Antwort zu warten sein, bis mehrere solche Fundorte planmaBiger freigelegt sein werden. Der zweiten Variante gemaB diirften wir in Hinsicht auf das verhaltnismaBig homogene Bild der gut dokumentierten Verwiistungen in der Gallienus-Ara das Einsetzen der abermaligen Belegung der Befestigungen mit groBter Wahr-scheinlichkeit der Fruhperiode von Aurelians Regierung zuschreiben, also in die Zeit ein wenig nach dem Jahr 270. Allerdings diirfen wir uns diese Siedlungsverschiebungen nicht als einmalige, in einem weitlaufigen Bereich gleichzeitig erfolgende Aktionen vorstellen, sondern als einen einzigen, mehrere Jahre ablaufenden ProzeB. Die Flucht und die Schutzsuche in den Hohenan-lagen war hingegen in hohem Grad von der Exponiertheit der einzelnen Bereiche abhangig. Die Barbareneinfalle, die diese Verschiebungen bewirkten, konnen an dieser Stelle nicht erortert werden, wir vermogen lediglich die Folgen festzustellen. Deshalb fiihre ich zur Illustrierung nur die Aufzeichnung eines Autors - Panegyrikers an, der in Kiirze die schwere Situation wahrend der Regierungszeit des Gallienus gekennzeichnet hat: Sub principe Gallieno . . amissa Raetia . . Noricum Panoniaeque vastate. G. Alfoldy hat in seiner Obersicht der Vorgange in Noricum im 3. Jh. niedergeschrieben, daB von den ZusammenstoBen mit den Barbaren wenig bekannt ist. Mittelbar zeigen jedoch die Grabmale, die von den Barbaren Erschlagenen zeugen, ihre Anwesenheit an. Zu diesen Beweisen konnen wir jetzt noch den Beginn der Fluchtausfalle und die abermalige Befestigung der Hohenanlagen hinzufiigen. SchluBwort AbschlieBend konnen wir unsere Ausfiihrungen mit der Feststellung beschlieBen, daB wir anhand der Forschungen auf Veliki vrh einen bedeutungsvollen Posten gewonnen haben, der wegen seiner kurzfristigen Belegtheit in der gut durch Miinzen und charakteristische Gegenstande datierten Romerzeit einen erheblichen Anteil zur genaueren Bestimmung der Entstehung und Dauer der ersten Belegung der Hohenanlagen in der Romerzeit im Siidostalpenraum beitragt. Der Vergleich mit anderen, in dieser Hinsicht nicht so aussagckraftigen Fundorten hat erwiesen, daB es sich um eine Erscheinung breiterer Dimensionen handelt und damit um hochst wichtige Ereignisse, die damals die Bevolkerung in solchem AusmaB in Mitleidenschaft zogen, daB sie erstmals nach mehr als zweieinhalb Jahrhunderten des Friedens (mit Ausnahme der Markomanneneinfalle) abermals in den Bergen Zuflucht suchte.wie schon so oft fi iiher in vorgeschiehtlichen Zeiten. Beriicksichtigt man die allerneuesten Angaben aus Hrušica und Ajdovščina, die eine verlaBlichere Datierung der Militarbefestigungen und damit des Gesamtsy-stems der Claustra Alpium Iuliarum ermoglichen, sowie die gleichzeitige Verstarkung der Hauptstadt Rom (Aurelians Ummauerung), so ist ersichtlich, daB es um Veranderungen geht, die weit iiber die Grenzen des Siidostalpenraumes hinausgehen und fiir die Umstrukturierung der Besiedlung cntscheidend waren. Sie stellen den Beginn der Belegung der Hohenanlagen in der Romerperiode dar, jener Befestigungen, die in der spatantiken Periode die Zentralpunkte der Besiedlung gerade im exponierten Siidostalpenraum, vor den Toren Italiens, sein werden. Zusatz Die Kniefibel mit verziertem rechteckigem Kopf (Typ 13 B nach Jobst) Im Fundekomplex von Veliki vrh scheint besonders die vorziiglich erhaltene Kniefibel mit verziertem rechteckigem Kopf interessant zu sein (Taf. 1: 1). Weil dieser Fibeltyp in der Literatur bisher nur fluchtig besprochen worden ist, scheint es sinnvoll, eine Obersicht aller bisher nachgewiesen, in einem verhaltnismaBig beschrankten Territorium angehauften Funde vorzulegen. I. Kovrig hat in ihrer Fibeliibersicht aus dem Jahr 1937 drei Vertreterinnen dieses Typs vorgestellt und festgestellt, daB ihr Streuungsgebiet die Balkanhalbinsel war.63 Ebenso hat im Jahr 1942 E. Patek eine Sondergruppe der Kniefibeln angefiihrt, in die sie samtliche Exemplare mit rechteckigem Kopf eingereiht und ihre Verzierung mit konzentrischen Kreisen und einer Zickzacklinie erwahnt hat. Sie iibernahm die Feststellung Kovrigs iiber die Verbreitung dieses Fibeltyps auf der Balkanhalbinsel und fiigte auBerdem ein Exemplar aus Germanien hinzu.r'4 K. Raddatz schrieb im Jahr 1954 iiber die Einwirkung dieses Fibeltyps auf die Entstehung einiger germanischer Fibelformen. Er wies auf ihre kurzfristige Existenz hin und vermutete, sie seien zusammen mit den Kniefibeln mit halbkreisformigem Kopf verschwunden. Sie wurden durch die Zwiebelkopffibeln ersetzt.65 A. Bohme hat im Jahr 1972 verzeichnet, daB die Lokalvariante der provinzialromischen Kniefibeln in Pannonien entstanden ist. So war ihr Streuungsgebiet genauer bestimmt.''6 Am meisten befaBte sich mit dieser Problematik W. Jobst (1975).67 AnlaBlich seiner Veroffentlichung der Fibeln aus Lauriacum stellte er auch sechs derartige Fibeln vor. Begriindet lehnte er die Anfiihrungen von Kovrig und Patek iiber die Verbreitung dieser Fibeln auf der Balkanhalbinsel ab. In Hinblick auf die bis damals bekannten Funde stellte er fest, daB sie im mittleren Donauraum verbreitet waren. Er betonte, daB fiir diesen Typ (Kniefibel mit flachem Kopf, Variante B) der groBe rechteckige flache Kopf sowie der kraftige und starker geschwun-gene Biigel charakteristisch ist. Diese Merkmale werden noch durch die reiche Verzierung des flachen Kopfes und manchmal des Biigels mit Kreisen, Wurfelaugen und dem Wolfszahnmotiv erganzt.68 Er datierte sie in die zweite Halfte des 2. und in die erste Halfte des 3. Jahrhunderts.69 Diese Datierung hat er bei der Erorterung einer ahnlichen Fibel aus dem Fundort Georgenberg korrigiert und die Fibeln aus Lauriacum dem 3. Jh. zugeteilt.70 Verzeichnis der Fibeln (s. S. 157-8) Die Neufunde erganzen gut das Verbreitungsbild und tragen zur genaueren Bestimmung ihres Stammbereiches bei. In den Westprovinzen sind sie bisher nicht entdeckt worden, desgleichen nicht auf dem Zentralbalkan. Die Verbreitungskarte (Abb. 8) zeigt, daB diese Fibeln vornehmlich in Noricum verbreitet waren und nur zum Teil auBerhalb dessen Grenzen gefunden wurden, vor allem in noricumnahen Bereichen Pannoniens und Italiens. Bei nicht weniger als acht Fundorten ist die Lokation unbekannt. Die zwei ostlichsten Exemplare wurden in Brigetium und in Osijek gefunden. Doch gerade fiir das letztgenannte Exemplar zeigt die Zeichnung, daB es sich nicht um ein charakteristisches Exemplar dieses Typs handelt (Taf. (>: 23). Wenn die kiinftigen Oberpriifungen der Fundorte erweisen werden, daB diese Fibeln auch im Gesamtraum Pannoniens getragen wurden, werden wir berechtigt sein, ihren Stammraum noch auf diese Provinz auszudehnen. Die Zahl der bisherigen Exemplare bietet auch schon die erste Moglichkeit fiir eine typologische Aufgliederung und eine schematisierte Entwicklungsdarlegung. Diese Fibelgruppe stellt einen kleinen Ausschnitt aus der groBen Gruppe der Kniefibeln dar. Die hat sich zweifellos aus den Kniefibeln mit kleinerer rechteckiger Platte entwickelt, die von W. Jobst als Sondertyp ausgeschieden werden (Gruppe 13 A).102 Die Entwicklung des Typs kann nicht in Einzelheiten dokumentiert werden, hochstwahrscheinlich hatten jedoch die Friihexemplare eine kleinere, die spaten eine groBere Platte. Bei einigen erschien in der Mitte des oberen Randes ein zungenformiger Auswuchs. Interessanterweise erscheinen bei dieser Gruppe als Ornament nur die Zickzacklinie, Horizontalstriche und das Wolfszahnmotiv. AuBer mehreren bekannten, so gestalteten Fibeln wurden wir hier insbesondere die Fibel aus dem Kastell Wallsee"" (Abb. 8) und jene vom Panorama aus Ptuj104, (Abb. 7) hervorheben. Die erstangefiihrte besitzt zwar eine verhaltnismaBig kleine rechteckige Platte mit einem groBeren Auswuchs, doch ahnclt die Biigelform bereits jener, wie wir sie bei den hier erorterten Fibeln aufspiiren werden. Die zweite, vor kurzem ergrabene Fibel weist gerade entgegengesetzte Merkmale auf. Die rcchtek-kige Kopfplatte ist viel groBer, erreicht ungefahr die Dimensionen der hier aufgeziihlten Fibeln und ist verziert mit zwei diagonal angeordneten aus dem Wolfszahnmotiv bestehenden Linien, wahrend der Biigel viel flacher ausgestaltet ist. So zeigen uns beide Exemplare, jedes auf seine eigene Weise, den Weg zum nachsten Fibeltyp an. Nach der veroffentlichten Zeichnung zu urtcilcn, wurde den Obergang zur Gruppe B die Fibel aus Osijek darstellen (Taf. (i: 23). Sie besitzt bereits eine groBe rechteckige Platte mit einem sehr betonten Auswuchs in der Mitte, wahrend sie mit Kreisen verziert ist, die sonst nur bei der Gruppe B vorkommen. Ihr ahnelt auch die Fibel aus Feiting (Taf. 6: 18), bei welcher der zungenformige Auswuchs oben zwar nur wenig betont ist, das Ornament (Kombination von Kreisen und der Zickzacklinie) sowie der Biigel indessen fiir die Gruppe B kennzeichnend sind. Die erste, bereits alle Merkmale des hier erorterten Typs aufweisende Fibel wurde in Kalce gefunden (Taf. 5: 4). Auf dem Scheitel der rechteckigen Platte sind schon fiinf Ausbuchtungen angedeutet, der Btigel ist schon vollig ausgestaltet. Interessant ist jedoch, daB die Verzierung noch immer die gleiche ist, wie sie die vorherige Fibelgruppe aufwies, und so untermauert sie ihren zeitlichen Vorrang vor den iibrigen Vertreterinnen des Typs. Die meisten Exemplare stellen Fibeln dar (Taf. 5: 4), von denen eine der charakteristischsten auf Veliki vrh gefunden wurde (Taf. 1: 1). Auch unter ihnen gibt es erhebliche Unterschiede. AuBer solchen mit fiinf zungenformigen Ansatzen erscheint auch die Variante mit dreien (Micheldorf, Hriškov, Lauriacum, Taf. 5: 6, 7, 6: 13). Fiir diese Gruppe ist charakteristisch namentlich der verzierte obere Rand der rechteckigen Platte mit unterschiedlich gestalteten Ansatzen. Leider sind nicht die Zeichnungen aller vorgelegten Funde so verlaBlich ausgefiihrt, daB sich alle Einzelheiten der Ornamentierung beurteilen lieBen.105 Desgleichen standen nicht von alien gute Fotos zur Verfiigung.106 In der Ornamentierung der Oberflache der rechteckigen Platte und zum Teil auch des Biigels iiberwiegt das Motiv punzierter Kreise, ofters auch Wurfelaugen. Haufig ist damit das Ornament der Zickzacklinie oder das Wolfzahnmotiv kombiniert, wie dies schon aus der vorherigen Gruppe bekannt ist. Das Ornament am FuB lieB sich nicht iiberall gleich einwandfrei feststellen. Wo es sichtbar ist, handelt es sich vor allem um die Verzierung in Form von Wolfszahnen und der Zickzacklinie. Es erscheint aufierdem eine besondere Fibelgruppe mit rechteckig gestalteter Platte, die durch die Exemplare Nr. 1, 4, 18, 23, 25, 30 und 37 (Taf. 5: 1, 3; 6: 16, 20, 21, 22, 25) vertreten ist. Das Grundmerkmal besteht darin, daB die Platte viel breiter ist als bei den iibrigen, wahrend am linken und rechten Rand ein kreisformiger ornamentaler Ausschnitt angebracht ist (auBer bei der Fibel aus Vina gora). Bei den meisten ist eine Aufgliederung des oberen Randes in fiinf Ansatze wahrnehmbar. Bei der Fibel aus Ptuj (Taf. 6: 20) zeichnet sich in der Ausgestaltung der Platte die Anfangsstufe ab. Uber die Gesamtflache waren ziemlich gleichmaBig vier Ausschnitte in Form einer Pelta angeordnet. Bei der Fibel aus Flavia Solva (Taf. 6: 16) und jener aus Brigetio (Taf. 6: 22) waren die beiden seitlichen Ausschnitte schon mit dem Rand verknupft, wogegen die iibrigen Offnungen oben noch immer selbstandig sind. In der letzten Phase wurden alle Offnungen in die Ausgestaltung des Fibelrandes einbezogen (Taf. 6: 1, 3; 6: 25). Die Fibel aus Vina gora (Taf. 6: 21) stellt hochstwahrscheinlich die rustikale Variante der iibrigens sehr schon und bis in alle Einzelheiten ausgearbeiteten Fibeln dar. Nach den publizierten Abbildungen zu urteilen, waren die Eckenauswiichse bei den Fibeln aus Aquileia (Taf. 5: 3), Brigetio (Taf. 6: 22) und einem unbekannten Fundort aus Pannonien (Taf. «: 25) zu Tierkopfen ausgestaltet. Bei der chronologischen Anordnung ist ersichtlich, daB keiner der Autoren, die diese Fibeln erortert haben, einen hinreichenden Beweis fiir ihre Entstehung im 2. Jh. besaB. Die Datierung von I. Kovrig ins 2. und 3. Jh. ist vollig allgemein gehalten, datierte sie doch die damals nachgewiesenen Exemplare einfach in den Rahmen des Gesamttyps der Kniefibeln."'7 Jobsts Einordnung scheint entsprechender, obwohl zu allgemein.108 Ihr Schwerpunkt befand sich zweifellos in der Mitte und im dritten Viertel des 3. Jahrhunderts. Dies wiirde vor allem der gute Erhaltungszustand der Fibeln auf Veliki vrh, in der Hohle Bezgečeva jama, in Invillino und Georgenberg beweisen, also in Fundorton, wo sich FluchtlingsstoBe in der zweiten Halfte des 3. Jh. teilweise beweisen und teilweise vermuten lasscn.1"11 Nach den groBen, im ersten Teil dieses Beitrags besprochenen Siedlungsveriinderungen erschien dieser Fibeltyp nicht mehr. Es hat also den Anschein, daB ihr Ende mit. dem Beginn des Erscheinens der ersten einfachen Varianten der Zwiebelkopffibeln zusammenfallt. In Hinblick auf die recht doutliehe Trennlinie in der Verzierungsweise der Fibeln der Gruppen A und B kiinnto bei der Datierung des Anfangs der Erzeugung der Fibeln der Gruppe B gerade das Aufkommen einer andersartigen Ornamen-taltechnik bei der Ornamentierung der Gebrauchsgegenstiinde behilflich sein. Die letzte Phase stellt vielleicht die schon friiher angedeutete Gruppe der Fibeln mit breiter Platte dar. Ich lasse jedoch auch die Moglichkeit zu, daB sich diese parallel mit den iibrigen entwickelt hat, da fiir eine eingehendere Datierung Angaben fehlen. Die einzige Fibel, fur die einwandfreie stratigraphische Angaben bekannt sind, ist Nr. 14 (Taf. 5: 12) . Sie gehort in die Periode 111 in Lauriacum, was bedeutet, daB sie in die Zeit der zweiten Halfte des 3. Jh. zu setzen ist."" Ein Element zugunsten der spfiteren Datierung ist auch die Tatsache, daB die Fibel aus der Nekropole in Flavia Solva in einem Skelettgrab zutage kam. Diese Fibeln sind groBtenteils in Siedlungen gefunden worden. Einwandfreie Grabfunde sind nur die Kxemplare aus Vina gora und Flavia Solva. Die ersten zwei wurden bei zufalligen Umgrabungen entdeckt, deshalb ist nicht gewiB, ob sie sich in demselben Grab befanden."2 t,ben.s() wurde die Fibel aus Grab Nr. 14 aus Flavia Solva in einem geschadigten G nib T. 2: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Vse železo. Tnf. 2: Veliki vrh. Alios Eisen. 172 T. 3: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Vse železo. Taf. 3: Veliki vrh. AUes Eisen. 9_._____—f<"" T. 4: Veliki vrh nad Osredkom pri Podsredi. Vse Tuf. 4: Veliki vrh. Alles Keramik. keramika. T. 5: Kolenčaste fibule z okrašeno pravokotno glavo (tip 13 B po Jobstu), različna merila. I Sebatum (po R. Lunzu), 2 Invillino (po V. Bierbrauerju), 3 Aquileia (po G. Brusinu), 4 Kalce, 5 Virunum (po F. Pichlerju), 6 Georgenberg bei Micheldorf (po W. Jobstu), 7 Hriškov (po H. Reinerthu), 8-12 Lauriacum (po W. Jobstu). Taf. 5: Kniefibeln mit verziertem rechteckigem Kopf (Typ B nach Jobst), untersehiedliche MalJstiibe. 1 Sebatum (nach H. Lunz), 2 Invillino (nach V. Bierbrauer), 3 Aquileia (nach G. Brusin), 4 Kalce, 5 Virunum (nach F. Pichler), 6 Georgenberg bei Micheldorf (nach W. Jobst), 7 Hriškov (nach H. Reinerth) , 8-12 Lauriacum (nach W. Jobst). T. 6: Kolenčaste fibule z okrašeno pravokotno glavo (tip 13 B po Jobstu), različna merila. 13 Lauriacum (po W. Jobstu), 14 Velika Pirešica, 15 Flavia Solva, 16 Flavia Solva (po E. Hudeczku), 17 Flavia Solva (po G. Fuchsu), 18 Feiting, 19 Poetovio (po I. Curk in I. Kovrig), 20 Poetovio, 21 Vina gora (po V. Hoffilerju), 22 Brigetio (po M. Laimovi-Schmiedlovi), 23 Mursa (po I. Kovrig), 24 Pannonia (št. 39) (po I. in P. Nad), 25 Pannonia (št. 37). Taf. 6: Kniefibeln mit verziertem rechteckigem Kopf (Typ B nach Jobst), unterschiedliche MaBstabe. 13, Lauriacum (nach W. Jobst), 14 Velika Pirešica, 15 Flavia Solva, 16 Flavia Solva (nach E. Hudeczek), 17 Flavia Solva (nach G. Fuchs), 18 Feiting, 19 Poetovio (nach 1. Curk und I. Kovrig), 20 Poetovia, 21 Vina gora (nach V. Hoffiler), 22 Brigetio (nach M. Laimova-Schmiedlova), 23 Mursa (nach I. Kovrig), 24 Pannonia (Nr. 29) (nach I. und P. Nad), 25 Pannonia (Nr. 37).