DESCARTES  V  SLOVENSKEM  IZBORU
Slovenska matica je izdala nov zvezek svoje Filozofske knjižnice, zbirke,
ki smo je lahko resnično veseli, ker bo zamašila prenekatero vrzel našega
knjižnega bogastva. Z dvema poglavitnima deloma je v tem zvezku* predstav-
ljen René Descartes, »oče novodobnega mišljenja«, čigar del doslej nismo
imeli v slovenščini, čeprav se je kulturni svet leta 1950 spominjal že tri stote
obletnice njegove smrti. Potolažimo se z znanim reklom: bolje pozno kot nikoli.
Tudi nam, ki izdaje ne mislimo presojati strokovno, je očitno, da je
bila le redkokatera knjiga te vrste v slovenščini tako skrbno pripravljena
in izdana. Ze kazalo izpričuje, s kakšno ljubeznijo je prevajalec z dvema sode-
lavcema opravljal svoje delo, saj zavzema Descartesovo besedilo le slabo . ^
polovico knjige, medtem ko vsebuje druga polovica na skoraj dve sto straneh
zelo obširen komentar s petimi prilogami, ki podajajo med drugim vsebino
* René Descartes: RAZPRAVA O METODI, kako pravilno voditi razum ter v znanosti
iskati resnico. PRAVILA, kako naravnavati umske zmožnosti. Prevedel Boris durian. Uvod G. F.
Aleksandrova. Komentirali L. Cermelj, Boris Furlan in F. Hribar. 384 strani. Opremila ing. arch.      OTK
Jakica Accetto. .Slovenska matica v Ljubljani, 1957. ^/J
Desjcartesovih filozofskih esejev, pregled njegovega življenja in dela ter
uporabljeno slovstvo, in kartezijiski gloisar z razlago filozofskih pojmov, kakor
jih je pojmoval Descartes. Knjigo zaključuje nekaj prevajalčevih opomb in
imensko kazalo. Ce naj ob tej hvali zapišem še kako kritično pripombo, bom
povedal, da se čudim izbiri pri uvodu. Po tisti čudni logiki, po kateri je slo-
venski prevod OHverja Twista že ponovno izšel z uvodom Lunačarskega, je
slovenski Descartes dobil za uvod poglavje iz ruskega dela »Zgodovina filo-
zofije«, ki so ga napisali G. F. Aleksandrov in drugi. Kaj res med Francozi,
Descartesovimi rojaki, ni bilo nikogar, kii bi bil o filozofu napisal nekaj strani,
vrednih, da bi nam predstavile Descartesa? Mislim, da bi ga ne bilo težko
najti. Sicei' pa, zakaj bi hodili na tuje: mar ni med literaturo na str. 348
navedeno delo dr. Alme Sodnikove, razprava o Descarteau, ki jo je izdala prav
Slovenska matica leta 1939? Kaj bi ne bila avtorica bolj ko kdo drug pokli-
cana, da napiše uvod slovenskemu prevodu Descartesa?
Manj kot z vsebinsko moremo biti zadovoljni z jezikovno platjo knjige.
Na listku, ki je priložen knjigi, berem, da je prevajalec in komentator nenadno,
umrl v času, ko teksti še niso bili do konca skcrigirani. Ne vem, ali založnica
iz napačno pojmovane pietete dela piotem ni dala jezikovno korigirati komu
drugemu ali pa je bilo za tako korekturo že prepozno, ker ni bila opravljena
o pravem, času. Vsekakor bi bila prevodu in prevajalcu storjena samo usluga,
ko bi bil knjigo kdo še jezikovno pregledal in popravil, preden je šla v tisk.
S tem ne mislimo prevajalcu očitati nikake neskrbnosti, površnosti in kar je
še drugih »kreposti«, ki jih izdaja toliko naših novejših prevodov. Nasprotno,
vsak pogled v izvirnik me je prepričal, kako zelo se je prevajalec trudil, da bi
kar se da zvesto podal avtorjevo misel, tako vsebinsko kot oblikovno. Tudi
ne pozabljam, da imamo Slovenci še zelo šibko razvito filozofsiko in znanstveno
izrazje; v tem pogledu prevajalcu tudi nimam dosti očitati, nasprotno, nadvse
zadovoljivo je izbiral, izmed tistega, kar imamo, in velikokrat je zelo posre-
čeno razluščil jezikovno težavna mesta, ki jih v izvirniku ni malo. Vsa pri-
zadevnost in skrb pa ni mogla prikriti osnovne pomanjkljivosti: prevajalec je
imel jezik premalo v oblasti, da bi bil delo lahko prevedel in komentiral
v lepi, sodobni slovenščini. Kateri si bodi izkušeni prevajalec ali urednik
bi bil lahko oboje toliko opiül, da bi se knjiga brala veliko glajše in lepše.
Samo za primer naj navedem razne pomanjkljivosti, ki so me motile pri
branju. Predvsem nekaj slovniško napačnih oblik, recimo sfcoraij stalna upo-
raba sedanjega dovršnika namesto nedovršnika ali preteklega dovršnika:
»tako izda tudi Descartes, v svoji filozofiji postavi D., piše D., ko pošlje...,
mar ne vzame ta izpoved veljavo, kakor store to nekateri komentatorji« (185,
186, 187); prav tako so se prevajalca prijele skoraj vse napačna predložne in
glagolske zveze, ki nam v novejšem času kazijo jezik: ki so me vodile do raz-
mišljanj (32), užival v matematiki (36), s tem, na čemer so delali že drugi (40),
Ko je odpotoval, je Descartes... (namesto: Ko je Descartes..., 189), uporab-
ljivih na vse (282), dvomijo v svoje sposobnosti (184); nasprotno pa je preva-
jalec iz neke pretenkovestnosti ali česa nekajkrat zapisal pretekli pogojnik
namesto sedanjega: »Jaz pa sem si zmeraj goreče želel, da bi se bil naučil«
(38/39, pomen terja le: da bi se naučil), »še nisem imel namena, da bi se bil
na mah naučil« (47). Razmeroma malo je starejših izposojenk, ki se jih v
današnji slovenščini rajši ogibljemo; razgovor, razgovarjati se, tajne, veščine,
vsi težili k istemu smotru, da gojim za bodočnost tolikšne nade, poslužujoč se,
potankost. Bolj človeka bode nekaj -izrazov, pri katerih se vprašuje, kje jih
je prevajalec pobral: umorstvo (37), raztelesba (188), tri sanje (190), zakono-
davce (41, naprej pravilno zakonodajalec).
Ne pozabimo hudih težav, ki jih je imel prevajalec, če je hotel prav
ujeti vsebino DescartesovUi stavkov, in ne očitajmo mu preveč, da je ob
tem. včasih zanemaril obliko, jezik. Znano je tudi, da človek lastne napake
rad prezre. Količkaj skrbnejši jezikovni pregled bi bil slovenskega Descartesa
»očistil« tudi raznih šibkih, okorno ali neprimerno povedanih besed ali stavkov.
Tako bi bilo odpadlo nekaj reči, preočitno skovanih po tujem zgledu: polagal
veliko važnost na uporabo znanosti (290), da ga bo vedno držal na tekočem
(296) in podobno blago. Ne vem, zakaj naj bi bil »jugement« presodljivost (34),
276    ko imamo razsodnost. Očitno narobe je uporabljena beseda »pretveza« v
stavku: v katero bi smel upati le na osnovi krivih pretvez (qu'a faux titres,
38); v 3. vrsti na str. 40 je beseda »opazovanju« očitno zamenjala pravilno
»spoznanju«, in podobnih reči je še nekaj. Za primer nekaj stavkov, ki bi se
bili dali lepše povedati: se lotiti njih raziskovanj (da bi jih začel raziskovati,
37); bi nikoli ne privolil v njegovo objavo (bi ga nikoli ne dal objaviti, 43);
Kajti prvo, na kar postanem pozoren, je, da ni bilo... (Zakaj najprej zbuja
mojo pozornost to, da ni bilo..., 130); očiten lapsus je: »bomo lahko z vso
pravico smeli trditi« (134); »po vsem rodu« pač ne bo dobro za toto genere
(280); »do najvišje točke, ki je dosegljiva povprečnosti mojih umskih zmož-
nosti in kratkosti mojega življenja« — da bi bila neka točka dosegljiva pov-
prečnosti in kratkosti? Ne, pogled v izvirnik kaže, da bi se bilo dalo- to
povedati lepše: »do najvišje točke, ki mi bo dosegljiva vpričo povpreč-
nosti« itd. Med redke tiskovne pomote je najbrž šteti tudi »ničemmosti« (38) in
»brez zmožnosti slehernega dvoma« (134); med viri je nerodna »Le Francaise
Classique«.
Suho napisani uvod je temu primemo suho preveden (prevedel dr. D. K.),
tako da se vidno loči od ostale knjige. Prevajalec uvoda verjetno niti ni dosti
kriv, saj je imel pred seboj le poglavje iz učbenika namesto živo napisanega
uvoda, namenjenega posebej bralcem te knjige. Vsekakor bi bilo treba tudi ta
uvod jezikovno korenito predelati, da bi ne bilo v njem stavkov, kakor je tale:
»Za razliko od Descartesove materialistične fizike je njegova metafizika dua-
listična.« Janez Gradišnik
277