UDK 343.76 »19/20« (497.12) (045) = 863 O P021GALNišTVU V SLOVENIJI OD SREDINE 19. DO SREDINE 20. STOLETJA dr. Jože M a če k (Ljubljana" Mače k, J.: O požigalništvu v Sloveniji od sredine 19. do sredine 2.0. stoletja. Gozdarski vestnik 36, 1977, 2 str. 64-69. Povzetek v nemščini. V razpravi je na podlagi literaturnih, statističnih in arhivskih virov obdelana razširjenost in pojemanja ter končno propad požigalništva v stoletju od sredine 19. do sredine 20. stoletja. Ta sistem rabe gozdnih zemljišč je bil l. 1846 najbolj razširjen v spodnještajerskih okrajih, tudi l. 1934 ga je bilo v istih okrajih relativno največ, čeprav kvantitativno zelo malo. V ostalih slovenskih območjih se Je požigalništvo do konca preuče­ vanega obdobja ohranilo le v sledovih. Mače k, J.: About incendiarizem of forestry land ln Slovenia from the middle of 19th to the middle of 20th century. Gozdarski vestnik 36, 1977, 2 pag. 64-69. ln Slov. with summaries in German. The paper treates of, on the base of literature, statistical and Archives sources the extension, decline and decay of incendiarlzem of forestry land in the period from the middle of 19th to the middle of 20th century. This system of using the forestry land was in 1846 the most extent in some districts in Lower-Styria; also in 1934 existed it in the same districts relalively the most part, although quantitavely very little. ln the other districts of Slovenia the incendiarizem of forestry land retained to the end of treated period only in the traces. V preteklosti zaradi manj razvitega narodnega gospodarstva posamezne gospo- darske panoge niso bile tako razmejene kot so v sedanjosti. Bile so med seboj zelo tesno povezane. Seveda tudi še sedaj zdaleč ne moremo govoriti o njihovi medsebojni izoliranosti, res pa je, da povezanost ni nujno tako očitna kot je bila nekdaj. Temu je razlog skokovit razvoj proizvajalnih sil, ki vsaj v evropskih deželah omogoča življenje prebivalstva na ravni, ki bi ::i jo nekdaj težko predstavljali. V preteklosti je morala narava služiti za preživet.::: prebivalstva, ne tako kot sedaj v znatnem obsegu za zadovoljevanje višjih potreb in za rekreacijo. Med sedanjima gospodarskima panogama gozdarstvom in kmetijstvom tedaj ni bilo domala nobenih mej. Ker je ogromna večina prebivalstva živela avtarkično od primarne produkcije v okolici bivališč, se pač ni bilo moč ozirati na diferenci- rano izrabo različnih zemljiških kategorij in pri tem gozd ni bil izjema. Tako stanje je trajalo razmeroma dolgo, saj so šele sredi 18. stol. z Wald- bereitung Marije Terezije in na tej podlagi izdanim gozdnim redom iz l. 1767 po- skušali gozdne površine za trajno opredeliti. To je gotovo poleg potrebe po ohra- nitvi gozda v zvezi tudi s terezijansko davčno rektifikacijo (od 1748-1755). K ohra- nitvi požigalništva, čeprav izredno slabo donosnega pridelovalnega sistema, je nedvomno pripomoglo dejstvo, da je bil pridelek s požganic do začetka 17. stol. tri leta oproščen desetine (štajerski desetinski red iz l. 1605), odtlej dalje pa le eno leto. Ker se pa v teh stoletjih niso kdovekaj ozirali na nove predpise, upoštevani so bili predvsem starejši, smemo domnevati, da je v praksi veljala triletna oprostitev .. Prof. dr. agr. zn., dr. ekon. zn. Jože Maček, dipl. ing. agr., dipl. oec., biotehniška fakul- teta Univerze v Ljubljani, 61001 Ljubljana, Yu. 64 desetine. V obdobju hudih obremenitev z dajatvami, je tudi tak razmeroma skro- men prihranek pridelka za podložnike mnogo pomenil. V tem sestavku želimo prikazati požigalništvo v obdobju sto let, od sredine 19. do sredine 20. stoletja, ko je ta za gozdarstvo nedvomno škodljiv sistem že pojema! in končno povsem usahnil. Sistem rabe zemljišč je po Brinkmannu 1 način, kako se zemljišča uporabljajo za pridobivanje produktov zemlje in posebno še odnos, v katerem so med seboj posamezne zemljiške kategorije. Po Brinkmannu spada požigalništvo v primarno menjavo zemljišč. Požigalništvo, ta arhaičen način izrabe zemljišč, ki je bilo ,gotovo marsikje prva stopnja pri pretvorbi gozdnih tal v kultivirana, se je obdržalo kot relikt v nekaterih oddaljenih hribovskih predelih Slovenije do leta 1958, ko je bilo z zakon- skim predpisom o kurjenju v gozdovih prepovedano.2• 3 V narodni in gospodarski zgodovini Slovencev se požigalništvu kot enemu najstarejših načinov izrabe zem~ ljišč ali celo gospodarskih sistemov sploh, pripisuje velik pomen. Z njim je tesno povezano vprašanje ali so Slovani oz. poznejši Slovenci po naselitvi na sedanje ozemlje bili živinorejci ali poljedelci, oziroma ali je bilo poljedelstvo samo do- polnilna dejavnost poleg nomadske in pol nomadske živinoreje.4• 5 Prvo definicijo, kaj požigalništvo predstavlja, srečamo v desetinskem redu za Koroško iz leta 1575. Sredi preteklega stoletja, leta 1846, je dal dr. Franc Ksaver Hlubek, profesor kmetijstva na Joaneju v Gradcu in tajnik štajerske kmetijske družbe (s podobnimi zadolžitvami je služboval prej tudi na Kranjskem) klasičen opis požigalništva.6 »Bistveno za požigalništvo je, da se goščave ali gozdovi posekajo (izkrčijo), grmovje, veje in često tudi tanjši les razprostre ter po sušenju zažge. Pepel se nato enakomerno razdeli, zemlja ročno prekoplje in enkrat ali dvakrat poseje z ržjo ali ovsem. Za tem se zemljišče tako dolgo rabi za pašnik, dokler na novo zrasla goščava ali gozd ne omogoča paše. Tedaj se začne turnus znova ali pa se na opisani .način rabljeno zemljišče ogradi in uporabi kot gozd.<< V hribovskih predelih Slovenije, kjer je primanjkovalo rodovitnih kmetijskih, posebej za poljedelstvo primernih zemljišč, gozdov pa je bilo v obilju, so upo- rabljali za začasno pridelovanje rži, ovsa, prosa, ajde, bolj redko tudi pšenice, gozdna zemljišča. Ta gozdna·oziroma gozdno-pašniška zemljišča so za poljedelsko obdelavo pripravili s požigalništvom. Ne da bi hoteli podrobno prikazati požigalništvo, je vendar potrebno omeniti tri njegove tipe (Hiubek): 1. požigalništvo na goščavah, 2. požigalništvo .na gozdnih površinah, ki so se po stalnih gozdnih predpisih smele uporabljati v kmetijske na- 1 Brinkmann, Th.: Die Bodennutzungssysteme. Handworterbuch der Staatswissen- schaften, 4. Aufl, 2. Bd. Jena 1924, str. 959 ff. 2 Sivic, A.: Požiganje gozdnih frat. Slovenski etnograf VI-VIl, 1953/54, Ljubljana 1954 n-~. , 3 Pri mojih terenskih raziskavah sem zvedel, da so še okoli leta "1970 na Koroškem v neznatnem obsegu požigati trate. 4 Grafenauer, 8.: Poljedelski obdelovalni način. Zgodovina agrarnih panog, Ljubljana, "1970, 234. 5 Baš, F.: Pripombe k požigalništvu. Slovenski etnograf VI-VI, Ljubljana 1954, 83-102. 6 Hlubek, F. X.: Die Landwirtschaft des Herzogtums Steiermark, Gratz 1846, 53-54. Das Wesen Brandwirtschaft besteht darin, dass GestrUppe oder Walder ausgereuthet, die Strauche, Aeste und oft das Stangenholz ausgebreitet, nach dem Austrocknen angezun- det, die Asche gleichformig vertheilt, der Boden mit Menschenhanden bearbeitet, ein- oder zweimal mit Roggen und Hafer bestellt, und hierauf so lange zur Weide benutzt wird, bis das herausgewachsene Gestriipp oder der Wald diese Nutzungsart verhindert, wo dann der Turnus von vorne beginnt, oder das friiher aut die angegebene Weise benutzte Land nun eingeheget und zur Holzzucht verwendet wird." 65 mene, npr. tudi za krčenje (Raumrechte), 3. požigalništvo na površinah pod visokimi gozdovi (Stockrechte). Raumrechte so bile tiste gozdne površine, po katerih je bilo npr. po čl. 3 štajerskega gozdnega reda od 26. junija 1767 lastnikom ali koristnil