—-   229   —
Kratkočasno berilo«
Čudna lipa.
Povest. L
Buhlavic je prijazen terg na Moravskem Mizo mesta Hradiš. Okoli in okoli se krasna moravska planjava razširja. Lepe njive in zeleni travniki z visoko travico se vidijo okrog1. Blizo teržiča pa se dviguje proti oblakom hrib, kteri je precej visok. Na njem stoji stari grad Buhlav in gleda kakor orel iz zraka po daljni blagoslovljeni moravski dolini. Ta grad je na desni strani Mora ve in je še do današnjega dne tako obvarovan, da se še v njem najde blizo 60 za stanovanje pripravnih izb. Buhlav je posebno imeniten grad moravske dežele, kajti je zlo zlo star in tudi v zgodovini slavno znan. Sozidan je po laški šegi. Bivali so v njem mnogoteri gospodarji. Ze od nekdanjih časov je bil tukaj sedež strašne sodnije pod imenom „Lowecky Prawoa (Lovčeva pravica), ktera je še le leta 1749 konec vzela. Ta hrib, na kterem Buhlav ponosno svoje zidovje v daljne kraje kaže, je obdajala nekdaj hosta, sedaj pa namesti hrastovja, bukovja in srare-kovja lepe sadne drevesa rastejo in planjavo kinčajo.
Od Buhlavica na grad je eno uro hoda. Podajmo se toraj tje in pozvejmo nekoliko znamenitost starinskega zi-dovja. Nad dvorom zapazimo gerb s številko 1662. Ko pridemo čez dvorišče in skoz dolg mostovž, najdemo dve stopnici, ktere v gornji oddelk gradu peljete. Tukaj se podamo lahko namesto v gornje oddelke v drugo dvorišče in ondaj najdemo velik prostor, kteremu daja stoletna starodavna lipa prijazno senco. Pod lipo je velika kamnitna miza. Lipa in miza pa ste tako znamenite, da moramo tu ostati in o njima kaj več zvediti. Ce poprašaš gradjana po minulih časih, on ti bo grozne reči pripovedoval o tem gradu in med drugim tudi sledečo povest, ktera se lipe in mize tiče.
II.
Preteklo je že več sto let, kar je bil ta grad lastnina vitezov Zastržizličev. Henrik in Sigismund sta bila zadnja te plemenite rodbine. V ravno to dobo, ko je bil Henrik lastnik ponosnega Buhlava, gre tudi naša povest. Kakor smo že popred povedali, je bila v tem gradu strašna „lovčcvska pravica" ali sodnija, ktera je o polnočni grozi dolžne in nedolžne v strašno smert sodila. Nobeden, ki je pred to sodnijo povabljen bil, ni mogel smerti uiti, če tudi iričesa ni kriv bil; in vsak je že naprej vedil, da tri dni ne bode živ, če pred te sodnike pride. Izpraševanje obtoženega se je  le  na  videz   godilo  in  nobeden  zagovor ni
------   230   —
nič pomagal. V vitežišču gornjega oddelka, kjer sedaj le podobe nekdanjih gospodarjev žalostno visijo in kakor duhovi po sobah iz sten gledajo, se je kervava sodnija shajala in svoj strašni: „Beda! Beda! (joj tebi! joj tebi!) kričala. In kadar je osodno palico „lovčevska" roka sterla in k nogam obsojenega zapodila, tedaj je bilo groza in strah!
Pa da se k povesti od lipe vernemo!
Vitez Henrik je najraji imel lov, kakor že navadno vsi tadašnji vitezi. S svojimi sosedi je živel mirno, in se ni bal nobenega napada. Nekega dne zapusti grad, ter se poda na lov. Precej veliko število oprodnikov ga spremlja, kteri v rogove trobijo, da se odmeva trobentanje daleč po goščavi. Razdelijo se kmalo lovci po hosti in vsak za svojo zverino hiti, da bi jo zadel. Vitez Henrik s svojim žlahčičem Volčekom sam ostane. Kar zapazi jelena in ga hoče imeti. Poskoči toraj za njim. Volček ga posvari govoreč: „Gospode, nikar nikar tako dalječ po goščavi. Tukaj ropar Peka rž kraljuje in strašno razsaja; utegnili bi njegovim hlapcom v pest priti.a „?5Ba!"" mu odgovori vitez, „„to je le prazno berbranje"", in spusti se v dir ter vstreli za jelenom — kterega pa ne zadene. Dirja toraj dalje in Volček za njim. Pridirjata do nekega germovja in hipoma zasliši vitez od dalječ milo petje. „Kaj je to?" vpraša osupnjen Volčeka. Ta pa tiho de. „Jaz čem viditi, kdo tako milo poje", in skoči s konjem naprej. Volček zadej  ostane. — — —
III.
„Beži, beži, Malvina!" reče žlahčič Volček, ki je po skrivnem potu prišel k deklici, ki je za germom sedela in pela.   „Moj vitez je slišal tvoje mile glasove in za
tabo------------"
„,,Hvala lepa, Volček!"" odgovori devojka, ga Iju-beznjivo pogleda in urno odide. Petje pa je Volčeku veljalo, kajti on je bil ljubljenec ljubeznjive Malvine. — — —
„Z Bogom, Malvina!" še Volček za drago deklico kliče, in zgubi se v hosti.
Malvina pa pride do svojega stanišča k nekemu oglarju, kjer je več  umazanih mož smrečje kole na kup metalo.
„Kaj ti pa je, Malvina? da ti je tako vroče?" popraša Malvino neka stara ženka, ki je ravno iz oglarjeve bajte prišla.    „Poglej   oče,   kako se  ji lesketajo srage na čelu!"
„?,Oj mati! Tamkaj na borovem plohu sem sedela in pesem „od mertve neveste" pela, in — — —Utt
„No, no! dalje, dalje! Ti me zlo strašiš", reče starka, ko se deklici beseda ustavlja.
„„In jelen skoči iz hoste, ter me močno prestraši"", reče Malvina.
„„„Hahaha!""" se posmeja černkast oglar Vitko. „„„Jelen te je prestrašil? Kaj si tako plaha? Menda je le žlahčič iz grada bil ta jelen!"""
„„Vitko! Vitko!"" mu zaverne deklica, ktero je ru-dečica preletela.
„No, no! Vitko nič hudega ne misli", reče mojster oglar. Nato se poda stara ženka s Malvino v bajto. Oglarji pa delajo svoje delo naprej. Mojster oglar pa sam sebi govori: „Ze osemnajst let je preteklo, kar to ljubeznjivo deklice v moji dimnasti kočici živi! Me prav veseli to deklice le, in jez bedak ji ne branim po hosti hoditi! Bog ve kaj bi se ji še pripetilo! Kdo je vendar tako terdoserčen bil, da je tega angelja v hosti pustil?"
„rKaj berbrate mojster?"" mu seže Vitko v besedo. „„Kaj Malvina ni vaša hči?""
„Ua! Izrastla je v mojih rokah in od mojega kruha, pa — pa moj otrok ni!"
3)„Tako?t(" reče Vitko začuden. „„Ni Vaš otrok? No, tega do danes nisem vedel. Pa mislil sem si že dostikrat, Malvina ni Vaša hči, ker nekaj plemenitega in veličastnega v sebi ima! Kdo ve, kaj je s tem dekletom! Pa kaka ste jo dobili, mojster? Povejte, povejtel"u
„Ljubi Vitko! Tega jez sam ne vem, kako da sem jo ravno jez našel. Jedenkrat — — — Bog! kaj pa je to? Ali ne čujete železja rožljati in mečev?"
„„Nič ni nič, le naprej pripovedujte"" — mu odgovore delavci. — ,,Jedenkrat, se mi zdi, da je že osemnajst let od tistihmal, grem s psom v goščo zdravilskih želiš za svojo Jerko iskat in pridem globoko v hosto. V hipu čujem psa lajati, grem tje in najdem dete v tenke povoje zavito pod velikim hrastom. Hm, si mislim, kdo je nek tako hudoben* da te je tu sem vergel? Oj revče, pojdi le z menoj! Poberem ga in nesem ga domu. Ker nisem vedel, ali je že kerščeno ali ne, pošljem berž po mniha in ta mi ga kersti* — ime wMalvina"   pa  smo mu  dali,   ker je svetinjo okolt
vrata imelo, na kteri je to ime stalo. No, in tako —-------
Že sopet? Ali ste culi rožljanje ?**
„„Da! da!"" vsi odgovore in obmolknejo; kar zaslišijo tudi na pomoč klicati. Hitro vsi letijo s sekirami v hosto in se kmalo v nji skrijejo. — —
IV.
Vitez Henrik je tačas, ko so se oglarji tako pogovarjali, prišel skoz neko germovje, in je ravno menil proti oglarski bajti iti, kar zažvižga neka čudna pišaika in naenkrat, ko bi trenul, je bila množica oboroženih možakov okoli njega.
;,Kaj   hočete?"   zakriči   vitez   prestrašen   in   potegne-svoj meč.
„„Ničesar drugega, kakor da Vaše orožje na tla položite"", mu vodgovori obšeman možak, ki je bil ropar Peka rž.   „wCe ne, se Vam ne bode dobra godila.""
„Oho, iz tega ne bode nič, prokleti potepuh!" se zadere ponosno in jezno vitez Zastržizl, in začne z ostrim mečem sekati po obšemanih bučah roparskih, da se marsi-kteri zgrudi na ternkaste tla, in najpervi, ki je padel, bil je Pekarž.
Sadaj se Henrik oberne in pokliče Volčeka na pomoč, pa joj mu! ni ga pri njem, bil je pete odnesel.
„Aha, tako! Si v zvezi s temi hajduki!" zakriči vitez in plane zopet serčnejši nad roparje, ki so jeli po njem treskati. — — —
Slaba se mu že godi, ker samemu proti množini se braniti ni bilo mogoče. Jame sopet svoje oprodnike, ki so se po hosti raztrosili bili, na pomoč klicati — in glej v tem hipu privihrajo sajasti oglarji in Volček je njih vodja! Kmalo zapodijo roparje v beg, vitez pa v tem kot serna zleti na berznem konjiču iz goščave in pride kmalo do svojih oprodnikov, in pervo je, da popraša po Volčeku, vendar nobeden ne ve odgovora.
„ Volček je izdajavec.   Z roparji je bil v zvezi."
5V,Kako, vitez, Vas so roparji napadli?"" popraša jeden izmed lovcov.
„Da! napadli so me in Volček me je zapustil, kose mi je narhuje godilo."
„„Kdo pa se je prederznil Vas napasti?""
„Pekarž, oni smerkovec, mislim, je bil, ki je s svojimi hlapci na me prežal. Pa jez sem mu pokazal, kaj se pravi, me napasti! Tu poglejte kervavi meč, ki mu je glavo razcepil! Tu je njegova kri! — Pa veste, kaj mi je Volček učinil? Ta človek me je pred roparji svaril, in ko so me napadli, je pete odnesel. — „Oho, sedaj mi še prideš prokleti pes?" beseduje dalje razkačeni vitez, ko žlahčič Volček do lovcov prispe. „To je bila tvoja zvestoba? to junaštvo novega viteza? to žlahčiča dolžnost? Čakaj, „lovčevski sodniki" ti bodo pokazali, kaj je prisega, kaj dolžnost žlahčiča in kaj plačilo izdajavca! Zvežite ga, oprodniki,  in peljite   ga v temno in najglobokejšo ječo!"
Volček obledi, ko zasliši od »lovčevske sodnije", in zastonj  zaprisega,   da je nedolžen;   zastonj močijo nje-
gove solze verige, s kterimi so ga vezali! Vsi njegovi zdihljeji potihnejo v zraku! Kraalo potem zdihuje v grozni ječi. — — —                                           ^Konec sledi.)
------   231    ------
------   236   ------
Kratkočasilo berilo.
Čudna lipa.
Povest. (Konec.)
V.
Kervavo - rumeno solnce je že bilo zdavno za goro, ko so lovci prišli v grad. Pa namesto k velikemu gostovanja, so bili sosedni vitezi k „lovčevski sodbi" povabljeni, da bi nedolžnega Volčeka obsodili k smerti. V vitežiscu se snidejo grozni sodniki vsi ošemani ter se vsedejo okoli dolge mize, ki je bila s černim suknom pogernjena. Na sredi mize je režala mertvaška glava in dva noža zraven nje v podobi sv. križa. Sedaj se vzdigne čern mož — bil je predsednik — ter vpraša: „Ste li vsi tukaj?"
„„Vsi! vsi!"" zadoni klic in krič v oblini.
»Pripeljite tedaj zatoženca noter", zapove predsednik. In naglo dva lovca zapustita vitežišce. Vsi molčijo in nič se ni slišati po celi dvorani, kakor kak červiček, ki v lesenem stropu erska. In čuj! sedaj zarožljajo železne verige, in rahel stop jetnika Volčeka ti udari na uho! Dva prisednika ga pripeljeta. Vsi sedaj meče potegnejo in za-bliskajo se kervavo od rumenogorečih sveč. Sedaj bledega mladenča, ki na vseh udih trepeče, popraša predsednik: „Kdo si?"v
„Volček, — viteza Henrika, gospodarja tega grada žlahčič" — odgovori mladeneč.
„Zakaj so te vjeli in zvezali? Zakaj nosiš te težke verige ?a
„,5Zakaj? Tega jez sam ne vem. Morebiti zato, ker sem viteza, ko so ga roparji napadli, iz njihnih pesti rešil, — zato, ker sem oglarje pripeljal v pomoč, ko je vitez v največji zadregi bil! Se ve da sem, žalibog, nekoliko prepozno prispel, da me še vitez vidil ni."
„Tako, deček? Ti si vitezu prišel na pomoč?" se hudičevo posmehuje predsednik. »Stopite sem tožnik in povejte vi, zakaj ta mladeneč pred našo sodnijo stoji."
Na to ustane jeden od pričujočih, se vstopi k obtoženemu ter vzame svojo krinko z glave. Bil je vitez Henrik Zastržizl.
^Častiti lovci! Zakaj da sem svojega žlahčiča pred Vašo sodnijo povabil, sem Vam že včeraj dostojno povedal. Ce je pa nedolžen, kakor terdi, naj dokaže, čemu me je svaril, se varovati roparjev, — čemu me v boji zapustil, in kako je do oglarjev prišel? Ako ne more tega do dobrega skazati, terjam njegovo kri!"
„No, nedolžno dete, si razumelo, kaj je tvoj vitez djal?" — reče eopet predsednik.
„Da! dobro sem razumel", — odgovori Volček — 7,in ne vem na to ničesa druzega reči, kakor da sem čisto dober namen s svarjenjem pred roparji imel; da pa sem zadej ostal, to je lahko, ker je vitez tako berzo naprej dirjal, da ga doiti nisem mogel."
„Ho! ho! Kako se je ta smerkovec vse lepo namislil; pa kam si se podal, ko si s konja skočil in se v germovji skril? He? meniš li, da jaz tega nisem zapazil?"
„Jez sem pri — jez sem k Mal — —*tt stoče sedaj mladeneč in njegove blede lica rudečica preleti, kajti misli na deklico v hosti.
„ Vidiš ti lažnjivec, da se bojiš povedati, da si jo k roparjem potegnil!" — —
wJez sem nedolžen, čisto nedolžen, lovci!" stoče Volček in omolkne.
„Čemu bi čas tratili?" — de sodnik — ?5le na mu-civnico ž njim!"
In kmalo ga strašno mučijo in terpinčijo tako dolgo, da mora od samih muk prisiljen reči „da, kriv sem!" — Sedaj krikne lovceva palica k njegovim nogam in za-hruši strašno „Beda" po vitezišču! Na pol mertvega mla-denča peljejo čuvaji v ječo nazaj, da bi še zadnjo noč svojega življenja na smerdljivi slami spal. Lovci pa grejo nad vino in pijančvajo dolgo v černo noč, da bi pri polnih verčih sprali svojo hudo vest.
VI.
v
Napoči jutro drugega dne. Cerni oblaki obdajajo sinje planje in zakrivajo solnce, ki le tedaj pa tedaj en malo z oblačnega neba poljuka in svoje kervave žarke v line Buhlava pošilja, kakor da bi hotlo naznanjati, kaj da se tu godi. — Volček je bil k smerti obsojen in rabelj ga ravno pelja na morišče, ga djat ob glavo. Popred pa mu še dajo pri kamnitni mizi zadnji kozarec vina piti, kterega pa se Volček jedva dotakne. Sedaj še zapazi svojega pri-jatla oprodnika Vojimira in nagovori ga žalostno: „Glej, Vojimire, kako sreča znade! Kar pač človek počne, vse je s križi zvezano. Včerajšno jutro sem še bil vesel in srečen, danes pa moram glavo dati, akoravno nedolžen. Vem, da verjameš, da sem čisto nedolžen in da žaluješ po meni, pa Božja volja naj se zgodi! Bog hoče, da umerjem; Njegovo ime naj bodi češčeno! Saj ima le tistega najraji, kterega koj udari! Samo Malvina, draga mi Malvina! tebe moram na vedno zapustiti! — Vojimire, vem, da si moj zvesti prijatelj; prosim te, povej ji, kaj se je z menoj zgodilo in da sem še zadnji trenutek svojega življenja — na njo mislil! Z Bogom moja Malvina, srečna bodi!" — —
Oprodniki se jokajo okoli njega in žalujejo za pridnim mladenčem, njim udanim prijateljem, kteremu nedolžnost iz oči gleda. Sedaj pridejo lovci in že meni mu rabelj glavo odsekati, kar stopi k Volčeku najstareji vitez izmed lovcev, ter ga vpraša po stari šegi, kaj da je njegova zadnja želja? Mladeneč, ki se smerti ne boji, kteri že v lice gleda, premišljuje, česa bi še želel, kar mu pride nekaj na misel, potem pa ves plamteč takole de:
„ Vzemite mi revno življenje,
Saj sreča so kratke le senje,
Vsem hočem podati gotovi pa znam,
Poprej ko se smerti v roke podam,
Da po nedolžnem me sodili ste;
Cisto nedolžno je moje serce!
Vidite lipe mladico li tam?
Mojo nedolžnost dokaže naj vam!
Tu s korenino na kviško jo bodem vsadil,
Veršič pa novo vam v žemljici bode plodil,
Zrastla lipa široka, krasna bo,
Ce resnične besede moje so!"
Na to vitez Henrik stopi k njemu ter reče: »Ker se prederzneš čudne natorne postave siliti, da bi tebi podložne bile, naj se izide tvoja zadnja volja; saj nikoli se ne bode zgodilo, kar praviš. Vsadi toraj pri tej kamnitni mizi mlado lipico, kakor si rekel, in če bode rastla, prost si na vedno. Jaz sam te bodem po svoji oblasti viteza napravil in te bogato obdaril. Ce se pa ne zgodi, kakor praviš in če lipica zvene, bodeš gotovo glavo dal."
„Sadaj vsadi in potle idi sopet v ječo nazaj lu------------
Mladeneč izdere lipo iz zemlje in v zemljo spet jo da, da proti nebu gleda lipe mlade korenina, v zemlji temni pa tiči nje rahla, lej, veršina!
Ko je bila mladica vsajena v terdo suho zemljo, pogleda žlahčič k nebesom in potle na lipico, kakor da bi nebes prosil, da bi rastlika rastla!
Na to ga spravijo sopet v ječo.
VIL
Pretekla je  že  zima,  in  pomladansko  solnce  čedalje
gorkeje pripeka, drevje berst poganja, pa mlada narobe vsajena lipa še menda ne raste, ker mladeneč še vedno v ječi zdihuje in milo pričakuje dneva, kadar se mu bode oznanilo, ali lipica raste in cvete ali ne. Le malo upanja ima, da bi se bila vcimila, kajti čestikrat je čul, kako je huda burja bučala okoli zidovja njegove ječe, ki je morebiti tudi njegovo lipico iz zemlje izderla. Že je prišel topli maj, pa zmirom še ni bilo „1 ovce v", da bi ga rešili. Menda so ga vsi čisto pozabili, ali pa je rastlika — zvenela!
Nekega dne sedi žalosten v temni ječi in premišljuje svojo nezasluženo grenko osodo, kar začuje čuvaja in ključe rožljati. Sadaj se odpro vrata in čuvaj stopi noter, mu verige odvzeme in potem ga v vitezišče pelja. Mladeneč ne ve, kaj se bode godilo, — ne ve, ali gre smerti ali slobodi naproti! Bled od smerdljive sape v ječi stopi sedaj v dvorano vitežko, — pa kaj vidi njegovo oko? Menil je sopet lovce okoli čeme mize in rabeljna pri njih najti, — pa namesti vsega tega vidi vse krasno okinčano in vse veselo. Mertvaška glava mu ne reži več s svojim „Memento mori" nasproti, in ošemanih lovcev ni nikjer. Vsi ga praznično oblečeni prijazno sprejmejo in po vitežko pozdravijo. Sto in sto lučic je gorelo po dvorani, vse je bilo polno cvetlic, in na mizi je bilo svitlo orožje, ki se je od lučic lesketalo; na oklepu in ščitu se je sreberni gerb svetil v podobi lipe s korenino kviško vsajene!
„Bog daj dobro srečo, Volček!" — nagovori sadaj vitez Henrik osupnjenega mladenča in mu poda leskečo orožje. — 5?Po hudi skušnji te je Božja previdnost rešila in požlahnila. Lipa raste in ti si prost!" — reče Henrik, ko se je Volček oborožil. „Vi pričijoči vitezi pa pazite, kaj vam naznanim. Po svoji oblasti Volčeka za viteza napravim. V imenu kralja naj nosi meč, kterega mu podam za vero, pravico in domovino. Naj prejme moj grad Zastržizl v dedšino za se in za — Malvino!"
Ko se Volčeku drago ime imenuje, kri njegove lica prelije in ko bi trenil, je Malvina na njegovih persih; pre-serčna sta dolgo ločena bila! Pa tudi Malvina ni bila več v oglarski obleki, ampak krasna vitezinja je bila, polna srebra in zlata! Volček radosti ne ve, kaj bi počel.
S poroko se je ta prigodba končala, ki je od začetka tako strašna bila. Pri sladkem vincu je povedal vitezu Volčeku grajski gospodar Henrik Zastržizl, kako da je pri oglarji svojo sestro Malvino našel in po svetinji spoznal.
Vitez Volček je s svojo drago Malvino dolgo živel v gradu; Zastržizl in tudi njegovi potomki so še dolgo gospodarili. Sadaj pa je tudi ta grad razvalina in kaže minljivost sveta.y Vitez Volček pa še živi v spominu Mo-ravanov in Čehov, njih pobožen in dober gospodar. Vidi se tu očitna resnica prislovice: ,?Bog oblači, Bog prevedri."
------    237    ------
Lipa in kamnitna miza so še dandanes vidite na dvorišču grada. Še danes se obiskovavec Buhlava hladi pod senco stare lipe.                                Janko Vijanski.
-----   238   -----