Januš Golec: 12 inariborskega mes^nega socSniLa Ljudska povest Iz junaške dobe obrambe Marlbora pred Turki leta 1532. Izpred Ptuja je ena divja turška truma vihrala nad Veliko Nedeljo in Ormož, katerega je razdejala. Mimo Središ_a, kjer so vse, kar je bilo živega in se ni poskrilo, ali pobili ali zvezali in gnali s seboj, so drli Turčini nad Varaždin. Tam so se združili z glavno četo, ki je bila dan poprej prihrula tja iz Vinice. Od ondod so se pomaknili nazaj v Turčijo. Po haloškem blatu se umikajočim turškim požigalcem je sledil Janez po skritih stezah do Zavrča. Neprestano jih je napadal in se umikal s tolikšno spretnostjo ter naglico, da sta bila vsak organiziran odpor in zasledovanje zaman. V župniji Zavrč je po svojem izbornem vinu daleč po svetu znan tako zvani Turški hrib. Tega vinogradnega griča se oklepa naslednja narodna pripovedka, katera se je rodila iz dogodkov na umiku Sulejmanove vojske skozi Haloze na jesen leta 1532.: Krščanski jezdeci so bili po Halozah umikajočim se Turkom vedno za petami in so jih pobijali iz zasede. Zasledovani turški begunci so se za- tekli v noči s popolnoma izčrpano ženo paše k preprostemu kmetu na vrhu zavrčke župnije. Stanje imenitne Turkinje se ni kljub negi in skrbi zboljšalo, ampak je umrla pri kmetu. Njeno spremstvo jo je pokopalo ua griču, na katerem jo je doletela smrt. Mrtvo so zanesH ven iz hiše, zložili okrog in okrog njenega trupla visok kup kamenja ter so pred slovesom od groba briclko jokali. Po tem grobu žene turškega paše je dobil hrib ime »Turški vrh«. Spomini na turSko opustošenje leta 1532. Zaradi neuspehov ter porazov na celi črti je bila vojska sultana Sulejmana II. na bojnem pohodu od spomladi do jeseni leta 1532. s svojimi pašami ter poveljniki razkačena. Ker se niso mogli Turčini z ogromno premočjo polastiti niti ene utrdbe in se niso proslavili z zmago niti v eni bitki, so si dali duška s požigi ter plenitvami. Kako grozno je razsajala mohamedanska druhal med Štajerci, nam dokazuje zgodovinsko potrjeno dejstvo, da so ti divjaki porezali 5000 našim ljudem nosove, bogznaj koliko tisoč so jih pobili, usmrtili med mučenjem ter odgnali v sužnost. Vsa naselja, ka-terih so se količkaj dotaknili in jih ni oviral prenagli pobeg, so požgali do tal, živino so poklali ali odgnall, kar je pa bilo količkaj dragocenega, so vzeli s seboj. Nezaslišane zares grozne re.i nam pripovedujejo zgodovinarii o turšklh grozovitostih leta 1532. Sreča, kate- remu je takoj glava odletela, mu vsaj ni bilo treba še dalje gledati divjega razgrajanja v svetu do kristjanov znorelih Turčinov! Več nego zverine so zaznamovale tolovajske pohode s tem, da so nabadali odsekane glave na sulice in z njimi okrog mahali, drugod so zopet parali trupla umorjenih in v njih drobovih iskali cekine, katere so baje kristjani ob prihodu Turkov pogoltnili. S človeškimi črevesi so se opasovali in kakor ljudožrci v Afriki pekli in žrli človeško meso. Otroke so butali z glavami ob plotove in zidovje, da so se razleteli možgani po tleh. Materam so trgali otročiče iz naročij, jih natikali na plotove, kjer so milo cvilili in capljali, medtem ko so matere, osramočene in oskrunjene, zraven njih umirale. Onim, katerim je prizanesel turški handžar in so si otell na ta ali oni način golo življenje, je ostalo vsestransko gorje leta 1532. v trajnem in najbridkejšem spominu. Trpini iz nepozabnega tolovajskega pohoda sultana Sulejmana po štajerski deželi so hoteli zapustiti potomcem trajne spomine na nepopisne grozote. Na mnogih mestih, kjer je uspelo konjenici Janeza Pihlerja, da J2 pobila znatnejše oddelke turških požigalcev in plenileev, so postavili križe ali pozidali kapelice, katere nosijo še danes ime »turški križ« ali »turška kapela«. Pri božjepotnih štajerskih cerkvah občuduje.io romarji izredno debele ter košate lipe, katere nazivajo Ijudje »turške lipe«. Zelo starih dreves nikakor niso vsadili divji Turki, pač pa naši predniki v spomin, da so Turčini dotično cerkev oskrunili, porušili, požgali ali pa pobili v njej krščansko rajo, kateri je bila hiša božja pribežališče v skrajni sili. ' V. poglavje Zaročenec in o_e ugibata o usodi Kunigunde Maribor z okolico je bil rešen turške nevarnosti, Dravsko in Ptujsko polje ter Haloze so se že bile otresle valovanja sultanovega umika, ko je napočil za stotnika Janeza Pihlerja čas, da lahko poskrbi po tolikih bojih ln nevarnostih za svoje srčne zadeve. Prapor je poslal na zasluženi oddih okrog Ptujske gore in Ptuja, s seboj v Maribor je vzel le 20 mož spremstva. Poln vidne ter prekipevajoče sreče je prestopil v Mariboru na Koroški cesti prag hiše mestnega sodnika in zmagovitega poveljnika Krištofa Wildenrainerja. Dvorišče, kjer so poskakali s konj on in njegovi spremljevalci, je bilo prazno in nikjer žive duše. Dragonci so sami oskrbeli konje, stotnik je odbrzel v hišo ter je zaman pritiskal na kljuke. Stanovanjske sobe s kuhinjo vred so bile zaklenjene in nobene dekle ni bilo, ki bi mu bila povedala, kje za božjo voljo se mudi hišna gospodinja — Kunigunda. V skrajni nestrpnosti se je pognal zopet v sedlo, da bi presenetil očeta in hčerko v Vrhovem dolu, kjer se sigurno vrši vinska trgatev po pobegu Turčinov! Kakor bi pihnil, se je spustil v skok proti Limbušu in je zavil v blaženi Vrhov dol. Z viniČarije ni odmevalo veselo ter vabljivo pokanje preš, ne ukanje brentačev in prepevanje trgačev... Vse je bilo skrbno zaklenjeno ter kakor izumrlo ob času, ko se je vinska trta pripogibala pod obilico zrelih grozdov. Znašel se je pred največjo uganko, iz katere je moral s povpraševanjem. Oddirjal je iz viničarije v Limbuš. Tam je komaj naletel na živo krščansko dušo, katere se je dotaknil z vprašanjem po Wildenrainerjevih. Nagovorjeno starikavo ženšče si je zastrlo z rokami oči ter zaplakalo na glas. Komaj in komaj ga je toliko potolažil, da je izvlekel iz njega v odlomkih o največji nesreči, katera je mogla doleteti za vso okolico očetovsko Wildenrainerjevo hišo. Jokajoča ženska je vedela toliko, da so napravili neznani tolovaji kljub zmagi pred Mariborom in ob Turškem zidu v sodnikovi viničariji strašen pokolj, gospico Kunigundo pa so odvedli s seboj sigurno v turško sužnost. Gospoda Wildenrainerja so ti nepričakovani" ter strašni dogodki tako potrli, da je kakor ob pamet in mu je še edina tolažba grob rajne žene na mariborskem mestnem pokopališču okrog župnijske cerkve sv. Janeza ... Pojasnilo kmečkega bableta je pahnilo pred trenutki nepopisno srečnega graničarja v prepad iste obupne usode, v kateri je ječal ob grobu že pred leti umrle soproge stari gospod Krištof. Vest o ugrabljenju ljubljene Kunigunde je bila za Janeza ne samo sunek skozi srce, ampak tudi zastoj njegove preudarnosti. Silila mu je v -spredje vedno ena misel, da se mora prebiti do Kunigunde, četudi bi jo moral iskati ter rešiti iz sultanovega harema! Po razstanku s staro Limbušanko je jezdil korakoma proti Mariboru, kjer so gotovo vedeli: kdaj, kako in zakaj je prišlo do največje nesreče. šele pred mestom se je udaril s pestjo po glavi in kriknil na glas: »To je maščevalno delo prokletega uskoškega psa!« Na Wildenrainerjevem dvorišču je oddal konja ter odhitel brez nadaljnjih povpraševanj na župnijski mirodvor. Na klopici ob grobu je zagledal gospoda Krištofa, kako je skrival glavo v obe dlani in sedel sključeno. Približal se je za hrbtom gospodu, ga objel okrog vratu ter mu dvignil sklonjeno glavo, da bi ga vzdramil. Od krepkih moških rok prijeti se je zagledal v dobro znani obraz, se zdrznil in planil v presenečenju kvišku. V tedaj krutem življenju preizkušena moža sta se objela in zaihtela pod težo oba težečega gorja. Trajalo je nekaj časa, preden se je stari toliko zbral, da je spregovoril pretrgano: »Janez — si vendarle — prišel? Ko bi bil tl v bllžini — bi se najhujše ne bilo zgodilo ...« 1 (Dalje sledi)