Lelo XVII.
V.b.b.
Klagenfurl (Celovec), dne 24. novembra 1937
Sl. 47
KOROŠKI SLOVENEC
Naroča se pod naslovom: .KOROŠKI SLOVENEC**.
Klagenfurt, Viktringer-Ring 26.
Rokopisi se naj pošiljajo na naslov: Koroški Slovenec, uredništvo, Klagenfurt, Viktringerring 26
Ust za politiko, gospodarstvo in prosveto
Izhaja vsako sredo. — Posamezna številka 15 grošev.
Stane četrtletno : 1 S 50 g ; celoletno : 6 S — g Za Jugoslavijo
četrtletno: Din. 25.— ; celoletno: Din. 100.—
Ozadje manjšinske zaščite.
Treba je, da večkrat iščemo vzroke in korenine dogodkom med nami in okrog nas v velikih svetovnih dogodkih in njihovih gibalih: kot morski valovi so, ki prej ali slej udarijo tudi ob našo obal. Mnogo nam pove nastanek manjšinske zaščite saj dobimo v njem odgovor na zla, ki jih dan za dnem kruto občutimo.
Že v starih monarhijah so trpele narodne manjšine in vodile borbo proti zatiranju, ki je končala z mirovnimi pogodbami in samoodločbo narodov. A tudi načelo samoodločbe narodov ni rešilo problema narodnih manjšin. Novonastale države, polne revolucionarnega duha, so dale svoja čustva čutiti v prvi vrsti drugorodnim manjšinam na svojem ozemlju. Predragocena jim je bila svobodna samobitnost, priborjena s stoletnimi žrtvami in trpljenjem, da bi jo dale še kedaj razrušiti prejšnjim svojim gospodarjem-narodom. A tudi kjer se vloga gospodarjev ni spremenila, niso bile manjšine prav nič na boljšem. Dolžili so jih krivde na razpadu starih mogočnih držav. Razpad stare Avstrije, ki ni znala dati narodom naravnih pravic, je služil tem in onim v dokaz: manjšina je smrt države! Prvim iz stoletne želje po maščevanju za krivice, drugim iz maščevanja za sad svetovne vojne. Tako so opravičevali nasilno in smotrno raznarodovanje.
Pač so mirovne pogodbe vsebovale tudi določbe v zaščito manjšin. Izgubile pa so svojo praktično vrednost, ker jih Zveza narodov niti s pritiskom ni mogla uresničiti. Kajti Zveza narodov je v resnici še danes le Z veza držav, predvsem zapadnih vele-s i 1. Globlji vzrok za to, da so odpovedale manjšinske določbe, pa je v tem, ker vsebujejo te določbe liberalno, danes že preživelo načelo, da mora biti posamezniku zagotovljena enakopravnost brez ozira na njegovo pripadnost po narodnosti, plemenu, veroizpovedi ali jeziku. Tod je izvor vsem krivicam.
Narodna manjšina ni mehanično sešteto število vseh njenih pripadnikov, ampak obstoja neodvisno od svojih članov. Manjšina je poseben slučaj naroda, je živo telo, nastalo iz stoletnega življenja. Zato gre v manjšinskem pravu v prvi vrsti za to, da se prizna manjšina kot kulturna celota. S tem postane manjšina pravna oseba, katero je treba ščititi. Manjšina obstoja v javnem državnem pravu in vsi njeni pripadniki so hote ali nehote njeni člani. Nihče se svoje narodnosti ne more iznebiti. Manjšina kot taka ima pravico, da zahteva od države svoje šole, ne da bi morala še ustanavljati posebna podporna društva in graditi šole iz lastnih sredstev. Do danes pa velja iz mirovnih pogodb načelo, da ima posameznik kot državljan ali zasebno društvo pravico, da pod gotovimi pogoji zahteva za svoje otroke prostor v manjšinski šoli, manjšina kot takšna ne more staviti zahtev.
Polagoma si novo naziranje utira svojo pot, da se narodnost ne določa po subjektivnem priznanju posameznikov, marveč je ukoreninjena v krvi in pokolenju, katerih ni mogoče poljubno spreminjati. V tej zvezi je nemška kritika nad židovstvom zanimiva in poučna. Manjšinsko zaščito v mirovnih pogodbah so zahtevali predvsem Židje. Ker so Židje pleme svoje vrste in svojih plemenskih znakov tudi ob najboljši volji ne morejo prikriti, imajo interes samo na enakopravnosti svojih članov z ostalimi državljani. Ta enakopravnost naj bi po njihovem mnenju zakrila plemenske in kulturne razlike med njimi in večinskimi narodi. Njihovo
stališče je na mirovnih konferencah obveljalo, židovski življenjski nazor, čisto nasproten težnjam drugih manjšin, se je uveljavil v manjšinski zaščiti. Židje, ki se kot narod svoje vrste brez škode lahko prilagodijo svoji okolici, so dobili pravico in svobodo državljanov, ostale manjšine pa so baš po tej enakopravnosti utrpele največjo kulturno škodo.
Novi mednarodni razvoj nakazuje tudi novo pot bodoče manjšinske politike. Svoječasno že smo poročali v našem listu o zakonskem predlogu čeških Nemcev, ki tirja zaščito za vso manjšino kot celoto, organizirano v javnopravni zvezi, ki je pravna organizacija državljanov iste narodnosti in skrbi za ohranitev in prospeh kulturne, social-
Zgovorni prizori na svetovnem odru
V vseh večjih mestih v Franciji je policija minuli teden odkrila ogromna tajna skladišča orožja in municije. Zaplenila je na milijone nabojev, vagone bomb in granat, več tisoč strojnic i. dr. Prišla je na sled tajnim radio-postajam, zasledila sumljive nakupe poslopij v pariški okolici, podzemske bolnice, skratka: zarotniki so pripravljali državni udar, v katerem bi Francija postala pozorišče žaloigre, ki se danes še odigrava na španskih tleh. Vlada je aretirala nad 1500 oseb, ki pripadajo komunističnim in fašističnim vrstam. Hkrati je izdala ostre protiukrepe.
Medtem se je agleški lord Halifax pogovarjal z Hitlerjem, da ugotovi nemško pripravljenost za ohranitev miru v Evropi. Vsebina pogovora je ob zaključku lista še nejasna, vendar je nemška pripravljenost za sodelovanje z Angleži verjetna. Evropskih, ja, svetovnih taborov fašizma in komunizma pa dogovor nedvomno ne bo odpravil.
Na drugi strani se Angleži nameravajo zavarovati z dalekosežno gospodarsko pogodbo z Ameriko. Amerika in Anglija se hočeta pogoditi za vzajemen gospodarski nastop v svetu. Ta pogodba bo v očigled dejstvu, da Amerika in Anglija nadzorujeta polovico svetovnega gospodarstva, dalekosežnega političnega značaja in jo je smatrati za odgovor na protikomunistično pogodbo Italije, Japonske in Nemčije.
Trije dogodki na svetovnem odru, ki zgovorno označujejo mednarodni položaj!
Roosevelt v boju proti krizi. Ameriški prezident Roosevelt je oznanil dalekosežne ukrepe v prilog gospodarsko šibkim. Da zmanjša brezposelnost, bo ameriška vlada podpirala gradnjo hiš in bo tudi sicer skrbela za to, da začne zasebni kapital spet krožiti. Znižala bo davke malim podjetnikom, da omogoči njihovo borbo proti naraščajočemu pritisku velekapitala. Posebno pažnjo bo posvečala ogroženim farmarjem. Ob koncu svojega govora je Roosevelt povdaril, da je treba zastaviti vse sile, da se ustavi propadanje ameriškega narodnega premoženja. — Opozicija vodi proti predsedniku najostrejši boj in mu očita, da zapravlja ogromne svote denarja, medtem ko postaja položaj industrije in bank od dne do dne bolj obupen.
Belgijski kralj poziva Anglijo, naj se zaveda svoje velike odgovornosti v svetovni politiki. Na banketu, ki so mu ga priredili v Londonu o priliki njegovega poseta angleškega kralja, je kralj Leopold naglasil, da nosi Velika Britanija polno odgovornost za vse dogodke v svetu, zlasti v gospodarskem pogledu. Britanski imperij je tako po-
! ne in gospodarske imovine naroda. To novo pojmovanje manjšine kot živega člena materinskega naroda zahteva prelom s starimi liberal-j nimi načeli, ki slonijo na „svobodi mišljenja" in „samoodločbi“ poedincev. Žalostni položaj nemških manjšin, ki skušajo novo narodnostno naziranje udejstviti do skrajnih meja svojega nacionalizma, seve hkrati priča, da se s t a r o z I o o b-novi z novim, še ostrejšim in pogub-nejšim, če se hkrati ne uveljavi naziranje o narodih kot členih nadnarod-nega, evropskega občestva. O tem razpravlja znani manjšinski teoretik S c h i e-m a n n v svoji knjižici „Ein europaisches P r o b 1 e m". O njej v eni prihodnjih številk, mr.
j memben del človeštva, da je usoda človeštva naj-j tesneje povezana z njegovo usodo. H koncu je kralj pozval Anglijo, naj tudi v bodoče z največjo vnemo išče rešitve velikih svetovnih gospodar-I skih težkoč.
Ogromne, a brezuspešne žrtve Kitajcev. Japonski vojni minister ceni število od začetka vojne padlih Kitajcev na 300.000, od teh je padla tretjina neposredno na fronti. Število padlih japonskih vojakov ne bo znašalo niti dvajsettisoč. V teh številkah je zapopadena vsa grozota kitajsko-japon-ske vojne, skrajna brezobzirnost japonskih napadov na suhem, na morju in v zraku in še brezpri-merno junaštvo kitajskega ljudstva, ki hladnokrvno žrtvuje življenje za svojo državo. Žrtvam odgovarjajo uspehi. Po padcu Šangaja prodirajo Japonci v smeri proti dosedanjemu sedežu kitajske vlade Nankinu in ga bodo bržkone v par tednih obkolili.
Ali bodo Arabci uspeli? Odpor Arabcev proti razdelitvi Palestine ostaja nezmanjšan. V deželi se neredi nadaljujejo, arabski uporniki, ki se skrivajo v gorah, napadajo Angleže in Žide. Iz Arabije so napovedali Angležem sveto vojno, dokler se palestinsko vprašanje ne uredi ugodno za Arabce. Medtem se vršijo v Jeruzalemu nekaka pogajanja, ki bi znala dovesti do tega, da Anglija svoj prvotni predlog umakne. In spet bo v deželi za nekaj časa mir.
Hodža zagotavlja manjšinam nove pravice. Min. predsednik Čehoslovaške dr. Hodža se je minuli ! teden v svojem govoru v poslanski zbornici bavil tudi z vprašanjem manjšin. Napovedal je, da bodo uradi v jezikovnem pogledu šli članom narodnih .manjšin še bolj na roko. Državni uradniki bodo morali obvladati vsaj en manjšinski jezik. V državno službo bodo sprejeti člani manjšin primerno številu. Izšla je nadalje odredba, da se na ozemlju čeških Ogrov ne smejo prezreti načela jezikovnega prava, pritožbe poljske manjšine bò vlada končnoveljavno obravnavala. Minister je povdaril voljo vlade, da ugodi vsem upravičenim zahtevam narodnih manjšin na Čehoslovaškem.
Težkoče zbližan ja Ogrske z Malo zvezo vidi češki zunanji minister Krofta v notranjem položaju Rumunije. Ogrska je pripravljena podpisati izjave dalekosežnega pomena, države si medsebojno zagotovijo vojaško enakopravnost in nenapadanje. Treba je — je izjavil minister — počakati na razvoj v Rumuniji, nakar bodo prizadevanja za zbližanje v Podonavju dosegla uspeh.
Pogled po svetu. Avstrijski zunanji minister Schmidt bo v kratkem potoval v Rim na razgovor. — V Rumuniji se začenja boj proti konkordatu. Za njim stoji baje hitlerjanska propaganda. — Italija ne misli odpovedati pogodbe s sovjet-
sko Rusijo iz leta 1933. — Države Balkanske zveze bodo začele skupno tujsko-prometno propagando. — V španskem Maroku so nedavno demonstrirali Arabci proti generalu Francu. — O božiču bo imenovanih 5 novih kardinalov. — Več nemških kmetov je bilo zadnje čase aretiranih zaradi tega, ker so konjem dajali ovsa in krmili prašiče z žitom. — Nemško letalo se je zaradi megle ponesrečilo na Holandskem. 11 potnikov in 3 člani posadke so zgoreli. Med ponesrečenci je cela družina vojvode hesenskega. — Med Čehoslovaško in Madžarsko je sklenjena nova, ugodnejša trgovinska pogodba. — Na španskih vseučiliščih so uvedli italijanske jezikovne tečaje. — Za novega podkralja v Abesiniji je imenovan vojvoda Aosta.
—	Madžarski zunanji minister Kanya je izjavil, da je Madžarska vlada v dejanskih stikih s španskimi nacionalisti. Isto poročajo listi o Avstriji. — Soglasje s španskimi škofi so izrazili jugoslovanski škofje. — Novo rumunsko vlado je spet sestavil Tatarescu. — Do srede novembra je obiskalo svetovno razstavo v Parizu 30 milijonov ljudi.
—	V Italiji se je mudilo jugoslovansko vojaško odposlanstvo. — Število prebivalstva Združenih ameriških držav znaša 129 milijonov. — Stalin je sedaj začel zapirati člane sovjetskih poslaništev v inozemstvu. Dolži jih stikov s tujimi nacionalisti. — Bivši mož vojvodinje Windsorske se je v drugič poročil z dvakrat ločeno ženo.
Naii patriotizem.
Pri nas naokrog so še vedno ljudje, ki menijo, da moreš biti dober državljan le, če si Nemec. Onim, ki vršijo svojo versko dolžnost, očitajo, da so vezani na škofa in papeža in zato ne morejo biti pravi Nemci in torej tudi ne pravi državljani. Druge, ki so zvesti svojemu narodu in spoštujejo svojo materno govorico, odrivajo sploh iz države in bi jih najrajši poslali nekam na jug. Svoj patriotizem odevajo v kričeče besede, če pa vlada ali država ukreneta nekaj proti njihovi volji, ju glasno kritizirajo in omalovažujejo. Po njihovem mnenju se morata vlada in država ravnati po njihovi volji, sicer ju ne priznavajo.
INa času bi bilo, da pride prava državljanska zavest končno do svoje veljave. Ljudi, ki smatrajo državo samo kot orodje svojih sebičnih želja in ciljev, bi bilo treba odločno zavrniti. Ti ljudje so bili grobokopi stare monarhije in kopljejo s svojim udejstvovanjem grob tudi novi državi.
Oglejmo si enkrat, kakšno vlogo igra vera pri ustvarjanju državne skupnosti in zavesti. Človek, ki živi po veri, priznava krščansko zapoved ljubezni do bližnjega in s tem zavrača sebičnost, samoljubje in dobičkaželjnost v korist
skupni blaginji. Kar razume brez vere samo izredno visoko inteligenten človek — da mu more biti dobro v kulturnem in gospodarskem pogledu samo, če gre dobro vsem — to uči v preprostem nauku o ljubezni do bližnjega krščanstvo in to ljubezen s svojimi nadnaravnimi sredstvi tudi oživlja in krepi. Če je torej namen države v tem, da skrbi zakulturni in gospodarski procvit vseh državljanov, ji je vera in verno ljudstvo v tem izredna opora. Krščanskemu človeku je nadalje naravni red, ki ga država ščiti in utrjuje s svojimi zakoni, ukoreninjen v božjem redu. Zato se podrejuje pravičnim državnim zakonom radevoljno in svobodno.
Samo teh par misli že zadostuje, da razumemo, kaj je državni patriotizem brez vere. Kdor ne spoštuje božjih zakonov, ne bo spoštoval niti državnih, pravimo v navadnem življenju. To modrost bi bilo treba povedati samo nekoliko glasneje in z večjo odločnostjo ljudem, ki mislijo, da imajo državo in državljansko zavest v zakupu in jo lahko uporabljajo in zlorabljajo v svoje sebične namene.
Kako je z narodnostjo in državljansko zavestjo? Vse preveč še kričijo oni, ki menijo, da more biti samo Nemec dober državljan. Zato z vnemo raznarodujejo, drugorodne vrste razdvojujejo in z neko demonsko strastjo iščejo dokazov, da državljani nenemške narodnosti niso dobri državljani. S tem svojim delom pa nevede izpodkopavajo tla svoji državi in ji pripravljajo propast. Narod je predvsem kulturen poj m, v narodnost je položena predvsem težnja po duševnem sožitju, po kulturnem in gospodarskem napredku. Narodnjaka odlikuje njegova ljubezen do materne govorice, ker vidi v njej fundament vsake izobrazbe in vsakega napredka, narodnjak ima čut za družinsko in stanovsko občestvo, ker le prepogosto doživlja svoj narod v družinskem in stanovskem krogu. Kdor ljubi svoj narod, spoštuje in goji narodnega duha, skritega v knjigi in melodiji. In ker spoznava in doživlja oni, ki se res čuti narodnjaka, svoj narod v krogu družine, vasi, stanu, ve tudi pravilno ceniti svojo državo. Država mu je najvišja stopnja družabnega življenja, namen države pa v skrbi za tuzemski blagor vsega v njo učlenjenega ljudstva. Zato mu je ljubezen do države naravna in samo-posebi umevna.
Kdor ni zvest svojemu narodu, ne more biti zvest svoji državi, je nekoč izrekel pomemben državnik. In menil pri tem, da je spoštovanje materne govorice, narodne kulture, občestvenega življenja ne obhodno potrebno za vsakega državljana. Saj je kulturni napredek pretežen kos splošne blaginje in predpogoj gospodarske dobrobiti. A tudi
te modrosti manjka ponekod pri nas in se vprek ustvarjajo in utrjujejo sebičneži, ki najprej izdajo svoj narod in nato izdajajo še svojo državo.
Mnogo se danes govori v državi o novem življenju, ki naj prešine avstrijsko ljudstvo. Novega življenja je treba tudi v naše doline, povsod tja, kje se govori slovenska govorica. Naše ljudstvo mora končno iz plitvin in prpznin, iz igračkanja z vero in narodnostjo v novo življenje. Iz poedine in razredne sebičnosti mora vse naše ljudstvo brez razlike večje ali manjše zavednosti rasti v krščansko in narodno občestvenost. V srcih, polnih krščanske in slovenske zvestobe, šele se bo ukoreninila resnična in pristna ljubezen do države.	o.
1 DOMAČE NOVICE 1
Kovarjev Miha.
Vi na vieste, kaj zan žavostn živlenje je bu v tisteh cajteh, ko še niso vedi, da se svjiet suče. Pu šulah so odkraja učil, da je svjiet ana ukrohva šajba. Ani so še djal, da je okolnkol zapvankan — pa ta bo ž koj godčovska. Od arbajcdinsta se li-dem v tisteh cajteh še sinjav ni; da b pa pavri sam pvanke naredi, pa tud ne varjemam. To b ja cveč koštav, al pa b cev let na rabot hodil. Kaj zan navarn živlenje je morvo to bit, to s vuhk sami žinjate. Pusiebn za tiste, k se ha rad nmav načivkajo.
Tu anbart, k me je tud anmav noč zalezva, mje padva ta rieč v hvavo. Da vam poviem, čist blied srn hratu hor pu pukl, k sm začev žinjat, kaj b bu, če b nanbart svjita pud noham zmenkov.
Da nešnden nismo več v tak navarnost, da b kier zravn šajbe stopu, se mamo Kolumbusu za zahvalt. On je ta prv zmerkov, da je svjiet ukro-hu. Pa čist nan lajht furm. Ano kobaso je anhart mavžnov, s je pa zraven žinjov: če kobaso pri špil načnam, k bom okul prjedu, bom pa spet do špile pršov. Tisto nuč se mu je pa od ane tače velke kobase senjav, da je, okol cevga svjita sehva. Spilo je pa tam meva v Španiji. Kaj je pole naredu, k se je zbudu, vam na bom pravu, saj to ž vsak utrok vji.
Narbol cvidr pr tej rjieč je pa to, da so še ani med nam, k na varjemejo, da je to riesn. Narveč je pa tačah, k žinjajo, da se civ svjiet le okol njih suče. Še mne prime časanbrt tak frlinc. Lih v nedelo, k je minuva, se mje zdev, da vse okol mne raja. Provzaprov b vam to na smov puvedat, pa no — med nam ostane — hospud urednik so m vpričo vsah, k so bil zraven, an tak kumpliment naredi, da še vstat nism mohu, da b se jim zahva-lu. Zato sm pa djav sam pr sebe: Kovarjev Miha ni štor. Se bom pa mevdov spet anbart. K. M.
|	PODLISTEK	1
Juš Kozak:
Beli mecesen.
(26. nadaljevanje.)
Martinu je zastalo srce. Sredi mameče beline se je dvoje bitij borilo za slast pozabljenja, za uteho vročega srca.
Približala sta se skali, za katero je prežala Martinova puška. Gošar je bil slep za svet. Zadnje noge so mu drhtele od strasti.
Martin je prislonil. Skok na levo, gošar se je razgalil. Bliskale so se mu oči, iz nosnic mu je pršelo. Kakor bi že slutil. Sredi snega je obstal in sunkoma dvignil glavo. Toda smrt je bila nevidna. Izza skale se je posvetilo, planil je kvišku ter obležal pred samico. Jezik mu je visel iz gobca, kakor bi lizal sneg.
Samica ga niti pogledala ni. S silnimi skoki se je pognala v globino, kamor so bežali drugi.
Stari gošar je ležal nepremično. V srditih očeh so lesketali solčni žarki, kakor da ni še — ugasnila ljubezen. Pod njim je krvavel sneg.
Martin je čakal. V bližini ni bilo nikogar. Spustil se je po snegu do sedla. Celec ga je dobro držal. Pokleknil je in mu obrnil glavo.
„Dve leti sva se gledala, moj stari.11 Klečal je sredi belega snega, nad katerim je plavalo solnce. „Težko mi je zate, pogrešal te bom.“ Bilo mu je hudo, kakor bi bil ustrelil dragega znanca. „Če bi
se srečala tam spodaj, bi se ti nič žalega ne zgodilo. Tu gori ne pozna srce usmiljenja."
Ni se mogel ločiti od njega. Stal je pred njim, uprt na puško, ter mu še dolgo zrl v mrtve oči.
„Zvečer te vzamem s seboj." Zavlekel ga je daleč stran od kraja smrti ter ga na visokem, varnem mestu zakopal v sneg.
Nato je vzel puško in krenil čez snežno odejo. Pod nogami je čutil, da je sneg že odjenjal. Vedno hitreje se je izpreminjal v belo čorbo, globlje in globlje se mu je udiralo. Hodil je po nevarnem grebenu, daleč je padala senca za njim. Živo bitje ni dihnilo na beli odeji, ne pod sinjim nebom. Spustil se je pod greben, kjer je poiskal tiho mesto pod golimi, navpičnimi skalami.
Pod krčevitimi grebeni nasprotnih sten se je u-sipalo po pobočju. Kmalu je zagrmelo v gori in beli plaz je zajemal krog sebe.
Martin je zaverovano strmel v mogočno krohotanje velikanov. V prepadih je vrelo. Nad dolino se je vlačila prozorna megla. V ozračju je daleč naokoli pršel zlati prah.
Sedel je sredi pošastnega rjovenja, prihajajočega iz kotlov. Vešče oko je iskalo gamzov. Zagledal jih je. V smrtni nevarnosti so plavali preko snežišča. Zadaj in spredaj pred njimi oblaki sneženega prahu in pokončanje vsega živega. Martin je zamižal. Ko je odprl oči, se je zasmejal. Skakali so preko strme pečine in izginjali v varni toka vi.
Ozrl se je v nebo, ki se je smejalo v radostni
[ luči. Daleč pred seboj pa je ugledal sredi snega dvoje bolestno razpetih vej. Tam je stal beli me-| česen in z njim vred prisluškoval spodaj v peklu.
Oči so ga pozdravljale, kakor bi hotele govo-! riti z njim.
S snegovi so padale ure v globinol Martina je zaskrbelo. Ozrl se je, na zapadu so viseli težki oblaki nad vrhovi.
„Odjenjalo je. Sneg je nevaren."
Dvignil se je ter se počasi plazil nazaj po grebenu. Udiral se je do pasu. Vsak hip je že menil, da zdrkne v globoki prepad. Temni zastori so se zgranjali. Do gošarja se je namenil, čeprav je poznal tam skrivnostno mesto, kjer leži sneg na gladki plošči. Pregledal je belo odejo in spoznal pritajeno potuhnjenost. Toliko da je še visela. O-pirajoč se na puško, se je pogrezal vedno globlje. Moral je mesto dobiti. Pot mu je lil s čela, trdovratno se je upiralo telo. V takih trenutkih se je v Martinu vse napelo. Srce mu je bilo počasi, oko je neusmiljeno sodilo. Vse mišice so bile pripravljene za smrtni napor.
Priplazil se je do ubite živali, jo potegnil za prednje noge na ramena, zadnje so se vlekle po snegu. Hitro se je temnilo.
Korak je izpraševal korak, niti besedica mu ni ušla. Gosta tema ga je objela v gozdu, kjer je pričel hitreje stopati. Na desni plati nad njim je visela velika plošča snega, ki je komaj čakala, da se sprosti.
(Dalje sledi.)

Folge 7.
Sonderbeiloge des «KoreTkì Slovenec"
D ie Karntner Slowenen in Vergangenheit und Gegenwart
Das einbrechende riicksichtslose nationale Deutschtum kommt zu den Slowenen als aus-gesprochener Gegner der Religion, als Trager des Unglaubens. Die katholisch-konservative Partei Hat nicht germanisiert, wenigstens nicht mit Gewalt, wohl aber der deutsche Freisinn friiherer Jahrzehnte und spiiter das GroB- und Alldeutschtum. Man lese dariiber Dr. Zach’s Ausfiihrungen (Kulturideal S. 327 u ff.) Deutscher Schulverein, Freie Schule und Siid-mark trugen den Kampf gegen die Religion in die Volksschulklassen hinein. Diesen national-freisinnigen Verbànden ìiberlieB man die Griindung von Volksschulen an der Sprach-grenze, ohne jedes Bedenken. Immer unter dem Vorwande, man schùtze das Deutschtum; inWirklichkeit war und ist das Deutschtum damals und beute nir-gends bedro ht. Man verkiindete ohne Scheu eine neue Herrenmoral, man sprach vom Willen zur Macht, von einer Umwandlung der Werte. Nichts ist wahr, alles ist erlaubt. Noch in den ersten Jahren des unglucklichen Weltkrieges sorgte man auf diese Weise fiir das Lesebediirfnis der in der Front und in den Spitalern blutenden und sterbenden Flelden. daB man ihnen das „Also sprach Zara-thustra“ in einer Auflage von 150.000 an die Front gab. Der slowenische Klerus batte wahr-lich scine Seelsorgepflicht nicht getan, batte er diesen Strom des Unglaubens hemmungs-los auf das slowenische Volk einstròmen lassen. Die Fiihrer der Slowenen muBten zu-sehen, wie sie die gegnerische mùndliche Agitation und die glaubenslose Presse vom katholisch-slowenischen Volke fernehalten. Sie konnten es leider nicht verhindern, daB die Mehrzahl der deutschfreisinnigen Lehrer es als ihre Lebensaufgabe ansali, gegen den Pfarrer zu wirken. Die Fiihrer der Slowenen fiihlten es instinktiv, daB der Angriff gegen die Nation und ihre Religion von Klagenfurt ausgehe, und deshalb hat man hier mit dem gewaltìgen Unternehmen der St. Hermagorasbruderschaft eingesetzt. Im kleinsten Format beginnend, stieg die Bruderschaft bis zu den Jahren vor dem Weltkriege auf eine Anzahl von 90.000 Mitgliedern an, welche jahrlich prò Person fiir zwei Kronen sechs katholische Volksbiicher bezogen. Das ist eine halbe Million Bùcher im Jahre! 'l'1'0*2 der deutschen Volksschule im Lande! Die Kinder haben aus den Vereins-biichern lesen und denken gelernt. Den Weg der Hermagorasbruderschaft auch diese ist dem etwas alteren Vorbilde der Wiener Me-chitaristen gefolgt, ging Fiirstbischof Kahn, als er die St. Josefsbiicherbruderschaft und die Vereinsdruckerei ins Leben rief. Damit beginnt der Aufstieg der Christlichsozialen im Lande. Ohne katholische Presse gibt es keine katholische Partei und keine Abwehrmòglichkeit gegen Machte der Finstemis. Die sog. „Bau-ernzeitung“ hat im Lande verheercnd gewirkt und es kann nicht e i n Z u f a 11 s e i n, daB der Ausgangspunkt der freisinn i-gen Bauer n partei im sloweni-schen Gebiete von Grafenstein liegt. Frst die neue stiindische Organisatiou hat diesem Unheile ehi Ende gemacht und man bemiiht sich, den Karntner Bauernstand auf seine Standesinteressen festzulegen, die gewiB nicht in der Verbreitung des Freisinnes und der Germanisieruug der Slowenen bestehen konnen. Mit der Germanisierung hat man ja wohl eine Zahl von Scheindeutschen gemacht, aber ihre Familiensprache blieb unberuhrt. Man hat nicht Kultur gebracht. sondern einen Sittenvcrfall. der in hundert Jahren nicht wiedcr gutzumachensein wird.
Die Kapntnei* Volksabsfimmung
In dieser Angelegenheit kann sich die vor-liegende Schrift nur in Kiirze ausdriicken. Der Staatsverband, dem die Slowenen eingeordnet waren, hieB Osterreichisch-ungarische Monarchie! Wenn Osterreich zerfiel und neue Staatsverbiinde sich nach den nationalen Grenzen bildeten, kann es den Karntner volks-| treuen Slowenen keineswegs verargt werden, ! zum mindesten nicht als „Verbrechen“ ange-rechnet werden, wenn sie f tir i h r V o 1 k s-t u m s t i m m t e n. Der Slowene tate aber auch Unrecht, wenn er seinen Nachbarn ver-urteilen wollte, der mit Riicksicht auf die geo-graphische Lage des Landes und mit Rtick-sicht auf die wirtschaftliche Verbundenheit der Karntner Deutschen und Slowenen, seine Stimme fiir Osterreich abgab. Es wird auch immer ubersehen, daB in der Zeit der Volkš-abstimmung Osterreich von seiner eigenen Nationalversammlung als ein Teil der Deutschen Republik erklart wurde. Auch dariiber schweigt die Offentlichkeit, daB im slowenischen Landesteile die Pfarrhòfe der Reihe nach von der Volkswehr gepltindert, die Kirchen ausgeraubt, Kelche und Monstran-zen gestohlen wurden. Die Anstalt der Schul-schwestern in St. Ruprecht bei Vòlkermarkt wurde gepltindert, das lanwirtschaftliche La-gerhaus der Slowenen in Kiihnsdorf wurde fòrmlich demoliert, die fiihrenden Persònlich-keiten der Slowenen •— Miànner und Frauen — interniert. Ist es dann zu wundern, wenn die Slowenen in Laibach Schutz suchten? Wie groB war damals die wirtschaftliche Not in Osterreich, wàhrend Jugoslawien Brot und Lebensmittel zur Genlige batte. Deutsche I GroBkaufleute sahen Kiirntens Heil im An-schlusse an Jugoslawien. Namen sollen beute noch nicht genannt werden. Ein RiB muBte durch einen politischen und wirtschaftlichen Organismus gemacht werden. Wiire er nicht blutig ausgetragen worden, um wieviel besser wàre es gewesen. Man Johann beute nur i wiinschen, daB der Schleier des ; Vergessens und Vergebens ii b e r j jene Zeit gebreitet wurde, denn I eine kiinstliche Vertiefung der i Gegensiitze von Jahr zu Jahr wird dem Lande wohl kaum Vorteile b r i n g e n.
Dos Schulwesen nach derAbstimmung
Die vorlaufige Karntnerische Landesver-sammlung vom 20. Juli 1920 faBte den Be-schluB, den Karntner slowenischen Lands-leuten in ihrer kulturellen Entwicklung ent-gegenzukommen. Dieser feierliche BeschluB erklart: „Die vorlaufige Landesversammlung ist bereit, die nationalen Wiinsche der slowenischen Landesgenossen im Rahmen des durch den Friedensvertrag vorgesehenen Minder-heitenschutzes zu erfùllen und ihnen den ge-wiinschten Schutz zur Wahrung und Pflege ihrer Sprache und Nationalitiit im Sinne des Friedensvertrages angedeihen zu lassen."
Den Artikel XIX. des Staatsgrundgesetzes hat auch der Bund iibernommen, welcher lautet: „In den Làndern, in welchen mehrere Volksstamme wohnen, soli der offentliche Unterricht derart eingerichtet sein, daB ohne Zwang zur Erlernung der zweiten Landes-sprache jeder dieser Volksstamme die erfor-derlichen Mittel zur Ausbildung in seiner Sprache erhalte." Das war im alten Osterreich fiir Karnten nicht zu erreichen, man kann sich also nicht wundern, wenn es in der Republik i blieb, wie es immer war. Die Fassade war korrekt, dahinter sah es aber etwas anders ! aus.
Die gegenwiirtigen Schulverhaltnisse bei i den Karntner Slowenen kann man gut an der Hand des Buches „Die Slowenen in Karnten"
I von D r. V e i t e r besprechen. Korrekturen
; miissen manches richtig stellen. Dr. Veiter be-i richtet auf Seite 68: „Die slowenische Volks-I gruppe in Karnten batte vor dem Weltkriege I neben den utraquistischen Schulen drei rein slowenische Schulen zur Verfiigung und zwar in Zeli, in St. Ruprecht und St. Jakob." Dazu ist zu bemerken, daB St. Ruprecht und St. Jakob private Klosterschulen waren. Diese haben die Slowenen nicht vom Lande erhalten, sondern selbst mit privaten Mitteln gebaut und zum gròBten Teil auch selbst erhalten. Es geht nicht gut an, diese zwei Schulen als Er-gebnis einer gesetzlichen Fiirsorge hinzu-stellen. Wir betonen, daB die sogenannten utraquistischen Schulen rein deutsche Schulen sind, in denen sich der Lehrer in der ersten Klasse mit der slowenischen Fibel einige Moliate quàlt. Das ist denn doch wahrhaftig nicht genug, eine solche Schule zweisprachig zu nennen. Man nehme an, daB das Schulkind in seinen acht Schuljahren 6500 Stunden unter-richtet wird und davon insgesamt 500 Stunden slowenischen Unterricht hòrt:	kann man da
von einer Doppelsprachigkeit der Schule reden? Keinem Menschen fiillt es ein, die Real-schule utraquistisch zu nennen, weil franzò-sischer Unterricht erteilt wird. Obrigens ist das AusmaB dieses franzòsischen Unterrichtes in der Realschule viel gròBer als das AusmaB des muttersprachlichen Unterrichtes im slowenischen Teile Karntens. Man muB einmal mit aller Entschiedenheit gegen diese Irre-fiihrung Stellung nehmen. Die Masse der utraquistischen Schulen ist rein d e u t s c h.
Veiter berichtet, daB im Aprii 1923 bei der Karntner Landesregierung in Gegenwart des Bundeskanzlers Seipel eine streng vertrauliche i Sitzung ùber die slowenischen Schulen ab-gehalten wurde. Dr. Seipel berichtete dieser streng vertraulichen Versammlung, er habe in seinen Verhandlungen den Eindruck gewonnen, daB Belgrad die Bestrebungen der Slowenen nicht unterstùtze. Den Slowenen kann diese Feststellung nur angenehm sein, weil damit jeder AnlaB genommen wird, sie der Irredenta zu beschuldigen. Der òsterreichischen Re-gierung ist damit jeder Grund genommen, die Slowenen in Karnten germanisieren zu wollen.
Dr. Veiter gibt die Zahl der utraquistischen Schulen mit 78 an. Es ist also keine Bagatelle, um die man sich hier streitet, sondern ein ganz gewaltiges Gebiet, territorial doch ein Dritteil des Landes, weil deutsch gerade die Stadte sind. In diesen 78 Schulen gab es 205 Klassen. Wieder muB betont werden, daB diese utraquistischen Schulen in Wirklichkeit rein deutsch sind. Oder sagen wir unrein deutsch. falls jede slowenische Fibelstunde eine Schule verunreinigen solite.
Welter berichtet Dr. Veiter: „Im gemischt-! sprachigen Gebiete gab es daneben fiir die ! deutsche Bevòlkerung 27 rein deutsche Schu-[ len mit 79 Klassen." Wir bitten diese Zeilen nochmals zu lesen. Im gemischtsprachigen ' Gebiete gibt es — fiir die deutsche Bevòlkerung — 27 rein deutsche Schulen. Das Ge-1 biet ist gemischtsprachig, also gibt es dori ! wesentliche Zahlen von Slowenen, aber die : Schule, die Schulen mit 79 Klassen, also mehr als ein Dritte! des ganzen Schulbestandes, ist nur fiir die deutsche Bevòlkerung eingerichtet. Was fiir Schulen haben denn dann die Slowenen, z. B. in Grafenstein? Die SchluBfolgerung muB dann lauten, daB hier nur e i n z i g allein fiir die deutsche Bevòlkerung vorgesorgt ist, die slowenische darf zwar mitzahlen, auf sie wird aber gar keine Riicksicht genommen. Man muB noch konstatieren, daB diese 27 Schulen im rein slowenischen Territorium liegen, d. h. in einem Gebiete, das nirgends 20% wirkliche Deutsche zahlt. Das slowenische Gebiet umfaBt also insgesamt 105 Schulen und 284 Klassen. Kein verniinftiger Mensch wird sagen konnen, es
wohne in Grafenstein oder Ebental oder Maria Rain, in Ruden oder Griffen eine rein deutsche Bevolkerungf. Als man hier rein deutsche Schulen einrichtete, batte man andere Ziele, nicht Volkserziehung und Volksunterricht vor Augen.
Eine Sache fiir sich sind dié slowenischen Lehrer, soweit es solche in Karnten iiberhaupt gibt. Veiter wei8 von diesen zu berichten, dafó in Karnten nach dem Kriege und der Ab-stimmung nur vier Lehrer verblieben, von denen zuniichst keiner wieder in Dienst ge-stellt wurde. Spiiter trat eine Milderung ein. Man hat zwei angestellt, aber nicht im slovve-nischen, sondern im wirklich rein deutschen Gebiete. Hat davon das slowenische Volks-tum was? Der slowenische Lehrernachwuchs fehlte vòllig, denn „es wurden nur solche slowenischen Schiiler in die Lehrerbildungs-anstalt aufgenommen, von denen man mit Sicherheit annehmen konnte, daB sie ihr Volkstum beim Verlassen der Anstalt aufge-geben haben werden“ (S. 70). Veiter gesteht die Tatsache ein, daB die Lehrer auch in rein slowenischen Gemeinden ausschlieBlich Deutsche oder eingedeutschte Slowenen wa-ren, die meist noch infolge ihrer politischen Parteizugehòrigkeit es als ihre Aufgabe an-sahen, einen Gegenpol zum slowenischen Pfarrer zu bilden und das slowenische Kind auch seinem Glauben zu entfremden trachteten. Von slowenischer Seite wurde mit Recht be-klagt, daB auch die sprachliche Befahigung vieler Lehrer an den sogenannten utraquisti-schen Schulen vòllig unzureichend sei. Veiter berichtet, daB von den 206 Lehrern an den 80 utraquistischen Schulen 126 aus der slowenischen Sprache gepriift waren und weitere 34 ohne solche Priifung des Slowenischen màchtig waren (S. 71). Es wird glaubwiirdig berichtet. daB man von Lehrern der slowenischen Sprache in Klagenfurt verlangt, sie mò-gen im Dialekte unterrichten! Hat man je einen solchen Auftrag in irgendeinem anderen Lande gehòrt? Der Sprachforscher wird ja den Dialekt mit Interesse verfolgen, hier in der Praparandie handelte es sich darum, aus rein deutschen Schulen kommenden Lehrernachwuchs fiir den slowenischen Unterricht zu be-fahigen. Und was will man mit irgendeinem Dialekte? Kann man ohne Noten singen? Sehr wohl! Kann man ohne Noten Gesangsunter-richt erteilen? Doch wohl nicht! Kann man ohne KenntniB der genauen Wortformen sprechen? GewiB, der Analfabet spricht ohne Kenntnis der Grammatik. Aber kann man ohne grammatisch feste Wortformen eine Sprache schulmaBig lehren? Es scheint doch nicht, auch in Klagenfurt nicht. Dieser Klagenfurter slowenische Unterricht an der Praparandie wàre einmal von jemandem, der die Sache ernst nimmt, zu inspizieren. Die Slowenen haben das Empfinden, daB bisher einer ge-wissen Partei garnicht daran gelegen war, den Lehrernachwuchs sprachlich zu be-fahigen. Man wollte einen slowenischen Unterricht iiberhaupt nicht. Und daB hier allzulange eine Partei alles leitete, bestatigt die Erkliirung eines seinerzeitigen Landesschulinspektors. Es ist gut, daB Dr. Veiter die Klagen der Karntner Slowenen als unvoreingenommener Zeuge bestatigt: „Die Bestimmungen, wonach vom zweiten Schuljahr an der slowenischen Sprache drei Wochenstunden einzuraumen sind, wurden nicht mehr eingehalten und viel-fach wurde schon gegen Ende des ersten oder im zweiten Schuljahre mit dem rein deutsch-sprachigen Unterrichte begonnen. So wurde die utraquistische Schule immer mehr ein Mittel, aus den slowenischen Kindern deutsche zu machen. Dies konnte naturgemiiB nicht ganz gelingen, sodali praktisch die slowenischen Kinder nach AbschluB der Volksschule weder die deutsche noch die slowenische Sprache beherrschten.“ Wir fiigen hinzu:
... weder ein deutsches noch ein slowenisches Buch lesen wollten, weder einen deutschen noch einen slowenischen Brief halbwegs rich-tig schreiben konnten.“ Das hat zu der nicht unbegriindeten Behauptung gefiihrt, der Slo-wene verstehe die slowenische Hochsprache nicht. Oberdies wurde dadurch das geistige und ethische Niveau der Bevòlkerung stark herabgedriickt, so daB die dem Entwurzelungs-
prozesse besonders ausgesetzten Gebiete an der Sprachgrenze eine unverhàltnismàBig hohe Anzahl von Kriminellen aufweisen.
Wenn die Ausfiihrungen Grentrups und die gesunde Piidagogik einen Sinn haben, konnte es in Karnten gar nicht anders kommen. Der germanisierende Schulapparat hat direkt die geistige Entwicklung nun schon der zweiten Generation auf schwerste behindert, er hat die psychisehe Bildungsfàhigkeit gestòrt und indirekt den Nachwuchs gegen die Kirche und den Seelsorger verhetzt. Gegenwartig ist die Infektion einigermaBen eingedammt, aber die Bewegung zum Sozialismus und zum ; Kommunismus hin ist an der Sprachgrenze unheimlich fortgeschritten. Die Seelsorge ge-riet gegeniiber der Volksschule immer mehr in den Hintergrund. Man kann nur wiederum das Gleichnis wiederholen: In Indien gestattet der Brahmane nicht, daB der Pariah sein Wasser mit ihm aus demselben Brunnen hole. Der Pariah soff die Lachen an den StraBen, und die Pest war deshalb bei ihm heimisch. Die Pest aber kannte keinen Unterschied der Kaste und griff auch auf die herrschenden Kasten iiber. Die widersinnige Volksschule entnationalisierte und liberalisierte die Jugend, diese Jugend wude sozialistisch und kommu-nistisch; und Spanien zeigt uns, daB es gar nicht so unmòglich sei, daB diese Schwarme einer heruntergekommenen Bevòlkerung mit Brandfackeln die Stadte iiberfallen kònnen. WerWind siit, der Wird Sturm ernten. Gegeniiber dem bonmot von der „Falschheit der Windischen" — welches doch nur in Klagenfurt entstanden ist, sei die bekannte Tatsache gestellt, daB der Slowene und die Slo-wenin die fleiBigsten, verliiBlichsten und ge-niigsamsten Arbeiter sind. Und daB sie treu an ihrer Kirche hàngen, ihr ergeben sind, wie kaum sonst ein anderes Volk. Das bezeugt schon der alte Chronist H e 1 m o 1 d. Die Kirche muB sich dieser Leute angenommen haben, als sie in schwerer sozialer Not waren, und die Kirche kann dieses Volk nicht preisgeben, wenn sie nicht ihre Traditionen aufgeben will.
Eine geplonte Kulturautonomie
Man hat den Slowenen auf der Zollfelder : Versammlung am 12. September 1920 ver-i sprochen, daB ihr kultureller Aufstieg in Kiirn-; ten nicht behindert wird, man hat dasselbe | Versprechen in einer Landesversammlung er-; neuert. Die Sach£ war von den Christlich-j sozialen gewiB ernst gemeint, der deutsche Freisinn, und der war und ist in Karnten iiber-■ machtig, konnte die Dinge gehen lassen in der j Oberzeugung, es kommt sowieso zu nichts. j Es wurde eine Schulkommission zum Studium 1 dieser Fragen bestellt, und diese hat 1927 ' einen Entwurf zur Kulturautonomie der Slo-: wenen ausgearbeitet. Der Entwurf wurde auch ; dem Bundeskanzleramte und dem Unterrichts-| ministerium zugemittelt. Der Unterrichts-minister S c h m i t z gab dem Akte den Ver-merk: „Halte es fiir wùnschenswert, daB die slowenische Minderheit in Karnten beruhigt wird. Ich selbst habe mich gelegentlich davon ùberzeugt, daB sich die slowenischen Bauern sùdlich von Klagenfurt hinsichtlich Sprachen-frage in Schule und Gericht beklagen. Das Schicksal Altòsterreichs warnt uns davor,
; solche Dinge nicht zu regeln.“ Dr. Veiter berichtet noch, daB Schmitz bemangelte, daB der Entwurf die Gerichtsfrage nicht regie.
| Die Slowenen danken dem Herrn Biirger-| meister von Wien und damaligem Unterrichts-j minister fiir diese Stellungnahme. Vide Unter-! richtsminister vor ihm haben die Sache immer ! nur bagatellisiert.
Der Gedanke war gut gemeint, aber doch undurchfiihrbar. Die Vertreter der Slowenen haben gut getan, sich auf das Experiment weiter nidi einzulassen. Der Gesetzesentwurf bestimmte: Die Karntner Slowenen bilden eine Gemeinschaft òffentlich rechtlicher Art (slowenische Volksgemeinschaft), die ihre na-tionalen und kulturellen Angelegenheiten selbst verwaltet (§ 1).
Mitglied der Volksgemeinschaft wird, wer sich zu ihr bekennt i'§ 3). Wir halten stili und horchen hin, was der Entwurf will? Die Slowenen wohnen geschlossen in etwa 80 Gemeinden des Landes, sie sind des Landes Btir-
i ger seit der Vòlkerwanderung. Warum will man jetzt aus dieser Volksmasse erst eine slowenische Volksgemeinschaf herausheben? Das ist ja wieder nur die leidige Politik und nicht eine allgemeine Ordnung der Schulverhàlt-nisse fiir die Slowenen nach Vernunft und Pa-dagogik. Es soli die neue Organisation ge-bildet werden auf Grund eines Bekenntnisses. Zu einer Zeit, wo man mit den òffentlichen Wahlen liberali aufgerìiumt hat, weil alle Ge-setze den Wahler nicht vor dem Unrecht schiitzen, solange die Wahl nicht geheim durehgefùhrt wird. In Karnten soli man da eine neue, zwap nicht politische, aber nationale Wahl òffentlich durchfiihren, die nationale Wahl, die eher noch schiirfere Gegensatze zeitigen muB, als die politische Wahl. Es soli ein slowenisches Volksbuch angelegt werden. Politische Volksbiicher anzulegen wàre Nie-mandem eingefallen. Man hat nach der Wahl die Gegensatze doch zu vergessen getrachtet und den Hader nicht verewigen wollen. Hier soli der Slowene gebrandmarkt sein, wie ein alter Militàrgaul — weithin sichtbar. Es haben in Klagenfurt Gemeinderatsbeschlusse be-standen, die deutscher Abstammung sind. Gelten diese Beschlusse noch oder nicht mehr? Wir wissen es nicht. In irgendeiner Sitzung aufgehoben wurden sie gewiB nicht. Bei Kom-petenzen fur Staats- und Landesstellen gab es solche Besehliisse nicht. Aber es war gewiB nie fiir einen Bewerber da oder dort eine Empfehlung, wenn es hieB, er sei ein Slowene. Die Bildung einer slowenischen Volksgemeinschaft auf Grund eines jedesmaligen Bekenntnisses warfùrdieSlowenen nichtgut annehmbar. Wozu denn einen Unterschied zwischen bekennenden und nicht bekennenden Slowenen einrichten?
Dem geplanten Volksrate waren zunàchst ganz schòne Ziele zugedacht: er solite soziale Fursorgeanstalten errichten und verwalten; es war ihm sozusagen gestattet, sich der Lei-denden anzunehmen, welche unsere Zeit hilfs-los auf die StraBe wirft. Er solite, man staune doch, Vorlesungen und bildende Veranstal-tungen einrichten. Und die Hauptsache: jede Art von Erziehungs- und Unterrichtsanstalten mit slowenischer Unterrichtssprache errichten.
Um dieses Ziel zu erreichen, solite der Volksrat das Recht haben, „im Bedarfsfalle Gemeinschaftsbeitràge einzuheben“ (§ 15, e). Dieser Bedarfsfall wàre wohl immer vor-handen gewesen, es muBten also diese Bei-tràge nicht zeitweise, sondern regelmàBig ein-getrieben werden. Der Seelsorgeklcrus und die Regierung weiB um die Schwierigkeiten, welche die Einhebung der sogenannten Kol-lektur fur MeBner, Kaplàne oder in einzelnen Fàllen auch fiir die Pfarrer macht. Die kirch-liche Behòrde solite-probieren, heutzutage eine neue Kollektur einzufiihren! Die Lente wurden scharenweise abfallen. An der Religìon hàngen sie aber doch, es ist dabci ihr Gewissen enga-giert. Das wàre geradezu ein ideales Mittel, die slowenische Volksgruppe aufzulòsen. Das Land, dem die Erhaltung des Volksschul-wesens in Karnten obliegt, verhàlt sich nach § 15, 3, sehr zuruckhaltend und macht keine ermutigenden Versprechungen. „Die oberste Grenze aller Leistungen des Landes fur die slowenische Volksgemeinschaft ist das Ver-hàltnis der direkten Steuerleistung ihrer Mit-glieder zu dem der iibrigen Steuertràger im Lande.'* Alles richtig, wenn die Steuertràger wie ein Regiment da stiinden, alle in gleicher Uniform. Allein im slowenischen Landesteile sitzen Graf Thun Valsassina, Baron Helldorf, Fùrst Lichtenstein, Furst Rosenberg, Stift St. Paul usw. und es ist wirklich nicht anzunehmen, daB sich eine von diesen Herrschaften zur slowenischen Volksgemeinschaft bekennen wird, um da mitzuzahlcn. Das sind die groBen deutschen Steuertràger, dazu kommt das ganze deutsche Gewerbe und der deutsche Handel und bleibt fiir die slowenische Volksgemeinschaft bloB mehr dieSteuerzahlung derKlein-bauern ii b r i g, und diese haben sich nicht alle fur dieselbe erklàrt, weil sie ja national so gar nicht bewuBt sind. Man hat doch diese Gebiete schon durch 60 und mehr Jahre mit aller Macht germanisiert. (Fortsetzung.)
Božične počitnice na srednjih šolah se glasom j odredbe prosvetnega ministra letos začnejo 24. ! decembra in trajajo do 2. januarja. Prvo šolsko polletje se zaključi z 11. februarjem, semestrale počitnice trajajo štiri dni.
In ti? Teden za tednom ti prihaja v hišo tvoj prijatelj „K o r o š k i Slovenec" in te redno obvešča o dogodkih minulega tedna ter nudi zraven nasvete za naše kulturno in gospodarsko življenje. Dvainpetdesetkrat v letu ti dostavi pošta j tvoje glasilo. In ti? Daj, zavedaj se še ti svoje 1 dolžnosti in redno prenakazuj svojo naročnino. ! Kdor zanemarja svoj list, škoduje njemu in sebi.
Jauntal—Iz Podjune. Slučajno sem prisluškoval zanimivemu pogovoru otrok na poti v šolo. Deklica vpraša svojo tovarišico, ali se še spominja, kaj so včeraj g. nadučitelj naročili. Vprašana odgovori, da se ne spominja, nakar ji prva razloži, da po nadučiteljem naročilu v šoli ne sme spregovoriti slovenske besede, če noče biti kaznovana. Radoveden pristopim in vprašam, ali je res v šoli prepovedano govoriti slovensko. „0 ja, zmirom smo govorili slovensko in še peli smo večkrat, toda včeraj so nam nadučitelj prepovedali vsako slovensko besedo," se glasi odgovor. — Torej je v naših ..dvojezičnih" šolah prepovedan pogovor v maternem jeziku celo v prostem času. Kako potem učitelj uči o ljubezni do domovine, če pa malim jemlje najdragocenejše, kar imajo: ljubezen do roditeljev in njihovega jezika?!
Ludmannsdorf—Bilčovs. (401etni jubilej.) Dne 15. t. m. sta praznovala 401etnico svoje poroke Filip in Marija Martič. Vzorna zakonca posedujeta pd. Plavčevo posestvo v Bilčovsu, kjer že skozi 40 let vodita svoje gospodarstvo in trgovino. Naj jubilantoma ljubi Bog nakloni še naprej svoj blagoslov in zdravje, da bi enako zdrava in čvrsta mogla obhajati svojo zlato poroko. Bog ju živi!
Na božjo pot v zakonski stan. V prelepem romarskem svetišču pri Mariji Pomagaj na Brezjah se je dne 9. t. m. poročil naš priljubljeni rodoljub iz obče znane in ugledne Petrovčeve hiše na Gori, župnija Otok, gospod Matevž Kompoš z gospodično Heleno Mikše, p. d. Žampovo z Dvorca, župnija Hodiše. Po vzgledno opravljeni pobožnosti in prejemu svetih zakramentov sta se novo-poročenca podala še v belo Ljubljano, kjer sta želela obiskati svoje ožje rojake — izseljence iz Hodiš in Otoka. .Želela sta tudi, da se z vso spoštljivostjo poklonita svojemu najvišjemu rojaku, pre-vzvišenemu gospodu knezo-škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki je njuno željo tudi uslišal in ju sprejel. Po ljubeznjivem pomenku jima je prevzvišeni podelil svoj blagoslov in jima želel mnogo družinske sreče. Obiskala sta na to še v Ljubljani živeče svoje ožje rojake, ki so jima vsak po svoje pripravili skromno gostijo, potem pa ju vsi spremili na Gorenjski kolodvor k popoldanskem vlaku, s katerim sta se vrnila v Korotan. — Oj te naš mlinar Tevži! Da bi še mnogo let popravljal stare in postavljal nove mline, sam s svojo zvesto družico Heleno pa v svojem mlinu mlel Horjancam mnogo let dobro moko, da bomo od dobrih slovenskih mamic še dobili dobro nabulanih štručkov in dobrih hedovih žgankov, pa tudi na piskerček kofeja se bojo naše dobre mamice gotovo še spomnile.
Še enkrat mnogo sreče vrlemu zakonskemu paru!
Zeli—Sele. Cenj. čitateljem se morda čudno zdi, zakaj smo Selani obmolknili in več ko dva meseca nismo dali od sebe glasu. Veste, temu je vzrok nek poseben revmatizem. Zato hočemo pa danes vse povedati, kaj smo ves ta čas uganjali in počenjali. Predpust! Čas ženitve oz. možitve. Zato so tudi naša dekleta izrabile ta čas in se dale poročiti. Pardon, pri nas so se dale samo oklicati, poročile so se pa drugod. Med temi srečnimi se nahaja Močnikova Micej na Zvrhnjih Baj-tišah, Pajnarjeva Micej Mlečnik ter Gregčeva Marta Užnik pri Cerkvi. Prva si je izvolila sodnika iz Gradca, druga šoferja iz Jugoslavije in tretja pa našega bivšega učitelja Gustava Pristovnik. Vsem novoporočencem želimo s tega mesta obilo sreče! — Kališnik na Šajdi, g. Janko Olip, se je okorajžil in dal pri Cerkvi postaviti novo enonadstropno stanovanjsko in trgovsko hišo, katera bo po dovršitvi zelo lep okrasek za našo „Selsko mesto"! — Mrtvašnica je dokončana in je prav lepo izdelana, tako da sedaj lahko mirno čakamo na ponesrečence v Košuti, kar nam je prej skoraj delalo preglavice. — Višja finančna oblast je dala
„Ali je to kaj posebnega, če je dal Sebastijan Kneipp Kathreinerju svojo sliko?"
Ne, to ni nič posebnega za onega, ki ne ve, kdo je bil Kneipp: osnovatelj novega zdravoslovja, prvoborec za naravni življenski način, za pametno jed in pijačo. Dolgo je iskal novo in zdravo kavno pijačo. Ko so mu prinesli Kathreinerja, v letu 1896, se je njegova želja končno izpolnila. Vsled tega je Sebastijan Kneipp izrečno dovolil, da smejo imeti vsi Kathreinerjevi zavojčki njegovo sliko in podpis kot trajno jamstvo za izredno in zdravstveno kakovost. Od tega časa se imenuje Kath-reiner „Kneippova sladna kava".
In ta je tudi res „nekaj posebnega".
premestiti tukaj nastavljene carinike in je nastavila druge. Žal, da nobeden od novonastavljenih ni zmožen slovenščine. Sicer pa upamo, da bosta nova carinika bolj upoštevala težkoče nas kmetov, kot sta jih prejšna dva. — Lesna konjunktura je letos tako napredovala, da hočejo podjetniki in oskrbništvo Witgensteina že kar po kopni cesti spraviti skoraj ves les v dolino. Čudno le, ako že zdaj primanjkuje lesa na žagah, kaj bo šele v spomladi ali v poletju. — Letina je bila pri nas splošno slaba. Žito je vsled mokrote v poletju poleglo in zato ni moglo obroditi. Marsikateri niso dobili rži niti za seme. Le sadje je ponekod dobro obrodilo in smo tudi nekaj mošta naprešali. — Sedaj pa nas je sneg zapadel na 40 cm debelo in kakor vse kaže, bomo kar dobili saninec in s tem tudi stalno zimo ter vabimo vse smučarje, da pridejo k nam na smuko.
Blasnikova »Velika Pratika" za leto 1938 je izšla in se razpošilja za ceno Din 5.— za vsak komad. Naročila na tiskarno J. Blasnika nasi., Ljubljana, Breg 10-12. Dobi se tudi v trgovinah in v upravi našega lista. To je najbolj priljubljeni in najbolj razširjeni slovenski ljudski koledar že od nekdaj.	69
Ferlach—Borovlje. Kakor smo že svojčas poročali, je bil dne 16. majnika lanskega leta umorjen na Hrvatskem Martin Borovnik, ki je bil rodom iz Borovelj in bil od leta 1920 stalno v Zagrebu. Mudil se je na lovu in sedel zvečer z dvema tovarišema pri mizi, kar jih napadejo maskirani roparji ter zahtevajo orožje. Borovnik se je postavil v bran in bil pri tem na zverinski način ubit. Stvar se je odigrala na deželi, 70 km vzhodno od Zagreba. Vkljub strogi preiskavi zločincem niso prišli na sled in že je izgledalo, da jih ne bodo dobili. Zločinski napadi v tistem kraju so se ponavljali in pred nekaj tedni so prišli na sled veliki razbojniški tolpi, ki ima na vesti preko 20 zločinov, med temi več umorov. Pri tem so torej po več ko enem letu izsledili tudi razbojnike, ki so ubili Borovnika. Ko bi orožništvo ne dobilo pri njih puške, katera je bila ukradena Borovniku, bi zločinci kratkomalo vse utajili. Preiskava še ni končana, nekaj roparjev se potika še po gozdovih in se ne upa k hišam, toda zima jih bo že prignala. O sodnijski razpravi bomo poročali.
Bleiburg—Pliberk. Lepo si je, kakor je naš list že poročal, uredil hišo, podjetni kolarski mojster g. Ignacij Maček in je čakal na nevesto gdč. Štefko Seidenader, da se je v gospodinjski šoli v Svečini naučila vseh potrebnih znanosti za dobro gospodinjo in zakonski stan. Večkrat so mu misli uhajale tja doli na zeleno Štajersko, preden so minuli dolgi meseci in se je nevesta vrnila. Potem
pa je č. g. župnik Ivan Hornbock v Mežici, ženinov boter, v četrtek 4. nov. 1937 poročil mladi par. V nedeljo zvečer prej so' ženinu njegovi tovariši fantje za slovo iz fantovskega stanu zapeli nekaj pesmi. Ker je Nacej zelo družaben, jih je bil srčno vesel ter jih je povabil v svoj prijazni dom. Šele v pozni uri so se razkropili pod zvezdnato nebo. Bilo srečno!
Oberdorfl—Zgornja Vesca. Pri pd. Purovcu v Kovičah je dne 14. t. m. preminula Strugarjeva mama. Dolgo vrsto let ji je Bog določil za to zemeljsko življenje. Dosegla je starost 86 let. Daši ji življenje ni bilo postlano z rožami in je morala v svojem dolgem življenju okusiti marsikaj grenkega, vendar je ostala blaga mati verna hči svojega Stvarnika. Ohranila je zmiraj živo vernost ter tudi zvestobo svojemu narodu. Saj je v časih strankarskih borb stala kljub vabam nasprotnikov vedno v naših vrstah. Ni bila premožna, a svoje značajnosti tudi v uboštvu ni prodala. Dala nam je s tem lep vzgled, kako je treba ohraniti v vseh okoliščinah to, v kar je bil človek rojen. Na njeni zadnji poti so jo spremljali številni pogrebci, med katerimi sta bila tudi župana občin Zgornja Vesca v in Bilčovs. Pevski zbor izobr. društva „Bilke“ se je od rajne poslovil ob domu in grobu z lepimi ža-lostinkami. Naj v miru počiva!
Drobiž. Podričnik Albin iz Metlove je povabil nekega konjskega kupca iz beljaške okolice v bližnji gozd, češ da mu bo tam predal utihotapljenega konja. Kupec je prišel, izročil Podričniku kupno svoto, nakar je slednji s konjem izginil. Pozneje so dognali, da si je Podričnik konja izposodil od soseda. Sedaj premišljuje o svoji premetenosti v ječi, kupca pa iščejo. — 301etna delavka Štefanija Memmer iz Bajtiš je skočila v tamošnje jezero in utonila. — Uveden bo najbrže davek na vžigalnike. — V 6 evropskih državah se je razširila pri živini čeljustna kuga (Maulseuche). Naš kmetijski minister je izdal potrebne protiukrepe. — 221etni Valentin Virtič z Zilske Bistrice se je pri spravljanju hlodov težko poškodoval. — Italijanu Orfeo je nekdo v Volšperku izmaknil hranilno knjižico za 30.000 lir. Baje je tat nek Horvat z Ogrskega.
—	Posestnikov sin Pavl Krušic v Sodraževi pri Bilčovsu si je pri rezanju krme težko poškodoval roko.
j NAŠA PROSVETA ~|
Mariin Krpan.
Z Vrha je bil doma, močan in silen, da mu ni bilo para. Nekoč ga je pri tihotapljenju angleške soli srečal cesar Janez na cesti v Trst, Krpan je brž kobilico prijel in s tovorom vred prenesel v stran. Silni možak je bil cesarju menda všeč.
Nenadoma je prišel cesar v stisko, pojavil se je namreč na Dunaju strašen velikan Brdavs in grozil, da ugonobi državo in cesarja samega. V tej stiski se cesar spomni Krpana in ga pokliče na pomoč. Krpan pride na Dunaj. Cesar ga vodi v orožnico, a v Martinovih rokah se vse cesarsko orožje zdrobi. Sam si nato Krpan skuje orožje, podobno mesarici, za topor in kij pa poseka lipo na cesarskem vrtu. S tem se smrtno zameri cesarici. Nato izbira v cesarskem hlevu konja, a pri preizkušnji z lahkoto izvleče prvega in zadnjega za rep čez prag. Poslati morajo po Krpanovo kobilico na Vrh. Na dan sv. Erazma se končno srečata Krpan in Brdavs, z lahkoto položi Martin Brdavsa na tla in mu odseka glavo. Cesarski Dunaj je otet. Vzradoščen mu cesar ponuja v dar hčerko Jerico, a užaljena cesaricamu jo odreče, minister Gregor pa, ki mu neokorni velikan nikakor ni povšeči, se hoče z njim celo ponorčevati. Martin si izreče v plačilo pismo, da bo brez skrbi tovoril angleško sol po svetu, in še mošnjo denarja, kar mu cesar kot prijatelju rad dovoli. — Krpan zadene kij in mesarico in to so bile njegove zadnje besede pred cesarjem: „Ko bi se spet oglasil kak Brdavs ali kak drugi, saj veste, kje se pravi na Vrhu pri Sveti Trojici. Pozdravil bom pa že Vrhovščake in mater županjo. „Zdravi ostanite!"
—	„Srečno hodi!" pravi cesar, minister Gregor pa nič.
To je povest o Martinu Krpanu. Spisal jo je Fran Levstik, katerega petdesetletnico smrti obhajamo v letošnjem novembru. Levstik je velikan slovenskega slovstva, ocenjevalec slovenske-
ga kulturnega, socialnega in političnega življenja . v tretji četrti minulega stoletja. Diči ga neizmerna j ljubezen do slovenske besede in slovenskega na- ; roda. V Martinu Krpanu je Levstik pokazal slovensko zgodovino v desetletjih avstrijskega absolutizma in rastočih zunanjih težkoč monarhije.
Ko bi Levstik danes še živel, morda bi nadaljeval svojo povest, kako so Martina z Vrha pri Sveti Trojici drugič klicali na Dunaju na pomoč zoper še strašnejšega Brdavsa, a ga vnovič še bridkeje užalili. Gospoda ni mogla razumeti preprostega, silnega Martina.
Suetschach—Sveče. V nedeljo 5. decembra priredi „Kočna“ v Adamovi dvorani ob 7. uri zvečer Miklavžev večer s petjem, deklamacijami, igro* „Pri gospodi" in nastopom sv. Miklavža. Starši in otroci iskreno vabljeni!	Odbor.
Glainach—Glinje. V nedeljo 5. dec. imamo ob 3. uri pop. pri Cingelcu igro „V Ljubljano jo daj- | mo", nakar nastopi Miklavž, ki bo bogato delil ; malim in velikim.
II GOSPODARSKI VESTNIK fl|
Vzemi svinčnik in računa)!
Krmljenje je začetek kmetijskega gospodarstva — slabo krmljenje pa konec. To je zlata rečenica izkušenega gospodarja. Umen živinorejec ima vsaj približno v glavi, s koliko krme razpolaga do vi-gredne paše. Že v začetku jo razdeli tako, da izhaja s krmo do časa, ko je spet dovolj zelenja. Živini poklada primerno krmo, da hrani sladko seno za vigredna teleta, sočno krmo za mlekarice v marcu in aprilu, ostali živini poklada tudi kislega sena in slame, pač da mu živina v poznih zimskih in začetnih vigrednih mesecih ne trpi lakote. A delitev sama je premalo, treba je vsaj tedenske kontrole, če se njegovi ukazi tudi izvršujejo. Vse — klet, kašča in skedenj so pod stalnim gospodarjevim nadzorstvom, gospodar ima vedno pregled, kako se gospodari in štedi z njegovim imetjem.
Še neprimerno bolj velja ekonomsko ravnanje z žitnim in ostalim pridelkom, namenjenim prehrani družine. Še vedno se najdejo družine, ki dobro žive tja do božiča in zime, nato pa se začne tri-in večmesečni post pri moki, zabeli, sadju, moštu in kar se še rabi v domačem gospodinjstvu. Umen gospodar bo šel gospodinji na roko pri razdelitvi pridelka in bo skupno z njo skrbel, da bo imela družina tudi še vigredi nekaj pod zobe in ji ne bo treba stradati. Pametni gospodinji moževo nadzorstvo nikakor ni nadležno in bo sama nato z še večjo skrbjo skušala pravilno in ekonomsko gospodinjiti.
Takole so nekje v Rožu nedavno pametovali: Kjer zmanjka pozimi moke in zabele v kuhinji in krme v hlevu, tam ni gospodarja pri hiši. To smo hoteli povedati tudi mi na svoj način. ko.
Polje v novembru. Za vigredno sajenje okopa-vin je treba gnojiti njive že v jeseni in lahko zemljo preorati globoko, težko pa bolj plitvo. Tudi nepognojenih njiv ne puščamo neizoranih. Zemlja v brazdah dobro premrzne in je prhkejša in rodo-vitnejša. Jesensko oranje spravi tudi plevel pod brazdo, da segnije. Da ne stoji voda po ozimnih setvah, jo odvajamo po jarkih, da čimprej odteče. Zima in zimski mraz sta dobrotnika dobro pripravljene zemlje, nepripravljeni pa lahko škodujeta.
Jajčaricam posnetega mleka! Posebno v zimi primanjkuje kokošim beljakovinaste piče, ki je za jajčarice neobhodno potrebna. Tudi najboljša kokoš preneha nesti, če ji primanjkuje beljakovine. Strokovnjaki svetujejo, naj krmimo kokoši v zimi s posnetim mlekom. Osminko litra na dan in kokoš zadostuje, dobra je tudi ribja, mesna ali krvna moka. Važno je, da pokladamo mleko ali čisto sveže ali popolnoma skisano, mleko pa, ki ni ne sladko in ne kislo, je za kokoši pravcat strup. Gospodinje, poizkusite z odvišnim mlekom, ki ga boste dobro zamenjale za draga zimska jajca.
Kako Izbiramo peteline? Opažati je, da postajajo naše gospodinje v kokošjereji vedno bolj preudarne. Nekoč smo prepuščali dvonoži drobiž, ki
se podi na naših dvoriščih, njegovi usodi in smo se zanj brigali kvečjemu ob prodaji ali še pred kakim večjim praznikom. Moderna gospodinja polaga veliko važnost na petelina in ga izbira po kakovosti njegove matere. Petelini od dobrih jajča-ric so dobri in zanesljivi. Izkušnja uči, da po njem podedujejo dobre lastnosti kokoši, ki se z njim družijo. Nakup dobrega petelina pa se izplača v jeseni, ko so cene nižje.
Z mravljami nad gosenice. Poročajo o gorskem kmetu, ki se je letošnjih gosenic otresel na prav originalen način. Bržkone se mu je zdelo pre-dolgočasno, da bi pobiral gosenic in jajčeca ter jih sežigal. Šel je v gozd in v vrečo nabasal velikih mravelj ter jih potresel po svojem zelju. Med mravljami in gosenicami se je začela „krvava“ rihta, v enem dnevu je bilo zelje otrebljeno.
Seme sončnic je važno zdravilo. V čaju umiri kri, zobanje suhega semena je proti shujšanju. Rusinje rade zobljejo seme in imajo dolge lase, zajci dobijo po njih mehko dlako, kure svetlo perje. Olje iz sončnic je dobra zabela in mazilo proti opeklinam. Moka in sočne rože so bile v navadi za boljše pecivo. Indijanci še danes pečejo iz semen dober kruh.
Merjenje daljav s kolesom. Cesto pride gospodar pri merjenju znatnih dolžin v zadrego, ker nima pri roki pripravne mere. Kako si pomaga? Vzemi ali izposodi si kolo, kakoršnega rabijo kolesarji. Okoli obroča sprednjega kolesa priveži svetel trak, potisni kolo naprej, da je trak pri tleh in mesto zaznamuj, nato potisni kolo še toliko, da se trak v drugič dotakne zemlje. Izmeri sedaj dolžino, ki pove obseg kolesovega obroča. Nato lahko meriš poljubne dolžine in šteješ samo, kolikrat se kolo zavrti, število pa pomnožil z dolžino kolesovega obroča.
Živinske cene. Živinski posredovalni urad kmetijske zbornice javlja za november sledeče cene: Zaklani voli 2.10—2.35 za kg, živi 1.10—1.20, zaklane telice 2.00—2.20, žive 1.00—1.05, zaklane krave 1.70—1.90, žive 0.85—0.90, zaklani biki 1.80 do 1.95, živi 0.85—1.00, zaklana teleta 1.70—1.80, živa 1.30—1.35, mesne svinje, zaklane 1.80—1.90, žive 1.30—1.35, prašiči 1.20—1.40, breje krave 0.90 do 1.00 S za kg. — Cene na blagovnem trgu: Pšenica (100 kg) 38—40, rž 28—30, ječmen 26—30, oves 25—27, ajda 24—26, koruza 25—26, grah (1 kg) 80—1.00, leča isto, suh fižol 40—60, krompir 10—12, sladko seno 7—8, kislo 4—4.50, slama 4 do 5.50, zelje 20—30, repa 20, sirovo maslo 2.80 do 4.20, prekajena slanina 3.20—5.20, sirova slanina 2.60—2.80, svinjska mast 2.80—3.00, jajca 17, kokoši 2.00—3.50, trda drva, kratka 4—5, mehka 3—4 S za k. m.
I ZANIMIVOSTI II
Japonci.
Japonci so mongolskega plemena, rumenkaste polti, črnih las, male postave. Mitreje se starajo kakor mi, vendar dožive visoko starost. Jetika in vodenica tirjata pri njih velike žrtve, česar bo v veliki meri kriva enostranska prehrana. Po značaju so mirni, zelo dobrosrčni, v boju zelo junaški, svojim vladarjem pokorni. Sv. Frančišek Ksaverij piše o njih: Ta narod je radost moje duše! Svetniški pisatelj je pri tem nedvomno mislil na njihov brezprimerni mir in notranje ravnovesje. Ena izmed najbolj značilnih njihovih lastnosti pa je pomanjkanje smisla za nadnaravna, duševna in nravna vprašanja. Japonci so sila praktičen, zu-' nanji narod, tuja jim je poezija in filozofija, j Narodnost je Japoncem vse. Strastni narodnjaki so. Vedno spet se dogajajo slučaji, ki izpričujejo japonski narodni idealizem. Ko je mornariški minister iskal vojakov za podmorske torpede, katerim lahko človek določa poljubno smer, pri tem pa žrtvuje svoje življenje, se je javilo za smrtni posel več sto Japoncev. Japonska vojska je napolnjena požrtvovalnosti za domovino, celo velekapital in težka industrija, urejena po evropskem vzorcu, radevolje doprinašata velike žrtve za svojo državo. — Japonke slovijo po svojem prikupnem vedenju, plahe in ljubeznjive očarajo vsakega Evropejca. Najprikupnejši pa so japonski otroci, katere mora vsled njihove izredne Ijubez-
njivosti ljubiti vsak. Japonska je pravi raj za dojenčke. Dobrosrčna, snažna, umetniška Japonska takoj navduši tujca in odbija šele, če tujec po daljšem bivanju opazi japonsko plitvost in duhovno praznino. Nasprotno je pri Kitajcih prvi utis običajno slab, celo neprijeten in šele pri temeljitem poznanju kitajske duše se porodi odkrito in trajno občudovanje naroda, ki je med najduhovitejšimi na svetu.
Kako pišejo Kitajci. Kitajska pisava je prava u-metnina. Besede so izražene s slikami, vsaka beseda ima domala svoj znak. Pred davnimi tisočletji so bržkone uporabljali vozle na vrvicah, pozneje zarezavali znake v kosti, končno pa pričeli znake slikati s čopiči. Sonce so naprimer nekoč označili s krogom in p;ko v sredi, danes je kvadrat s črtico. Usta označijo s kvadratom, kvadrat z dvema črticama pomeni jezik. Vseh znakov je približno 2500, ostale besede pišejo z majhnimi dodatki in sestavljanjem znakov. Pisava se tekom dveh ali treh tisočletij ni mnogo spremenila. V toku modernizacije se je pojavil med njimi predlog, da bi svojo starodavno pisavo zavrgli in sprejeli latinico. Predlog pa se ni mogel udomačiti, pre-silno je kitajsko spoštovanje častitljivo stare pisave.
Družina Taalfe se izseli v prvotno domovino Irsko. Starejši naših bralcev se bodo še spominjali grofa Taaffeja, ki je koncem minulega stoletja vodil krmilo stare monarhije. Bil je sovrstnik cesarja Franca Jožefa in njegov ožji prijatelj. Njemu je cesar izročil listine, ki podrobno opisujejo smrt prestolonaslednika Rudolfa in baronice Večere. Taaffejev grad se nahaja na Češkem, družina je živela doslej tam. Mladi grof se je poročil nedavno z neko Irko in se namerava sedaj preseliti z vso svojo družino na Irsko, odkoder so Taaffe-ji v 18. stoletju izšli.
Kače so navalile na mesto Kimberley v Afriki. Neznosna suša je vzbudila tisoče kač, ki so iska-joč hrane poplavile mesto. Takoj so zaprli vse šole, za vsako ubito kačo je oblast razpisala nagrado in poslala nad strupene plazilce še svojo policijo, da jih uniči in prežene. Ko je nastopilo težko pričakovano deževje, so kače izginile same.
Z rdečo lučjo nad muhe. Danska kmetijska zbornica je nedavno razposlala kmetom navodila, kakšna razsvetljava je po hlevih najkoristnejša. Zbornica priporoča, naj uvedejo v hlevih rdeče pobarvane žarnice, in navaja, da vpliva rdeča svetloba uspavajoče na muhe in na ta način preskrbi živini potrebnega počitka. Doslej so danski kmetje uporabljali modro pobarvane žarnice. Bržkone so jih muhe pogruntale in treba je sedaj rdečih žarnic.
^ Za 5 S na mesec dobavlja 54
posnemalnike
< Jos. PELZ, Wien XV., Mariahilferstr. 164
? Ceniki zastonj	Zastopniki se iščejo
Zimski ostanki
meter 70 grošev.
Barhente za perilo in obleke, flanele, nitkasto blago, modre, črne, rdeče in modne tiske, posteljino v vseh barvah, šifone, Oxforde, klot-molino, Jaco-brisače, ševijote, zimske dirndle razpošiljamo po povzetju.
Naročite za Božič po želji
30 metrov za S 21.—.
R. & Josefine WEISS,
Wien, IX. Bezirk, Porzellangasse 14
Pol kg lepih ostankov za krpanje S 1.—. Čevlji, stari, popravljeni, vseh velikosti S 3.50 in S 2.50.
Čevlji, isti z novimi podplati S 6.— in S 4.50. Čevlji s podplati prve vrste S 9.— in S 7.50. Dežni plašči, nepremočljivi, rabljeni S 6.—. Zimski plašči, pristna volna, rabljeni, temno-modri S 24.— in S 20.—.
Ako ne ugaja, denar nazaj.
Od S 20.— poštnine prosto! Ceniki zastonj.
lastnik' Pol in nošo društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu. — Založnik, izdajatelj In odgovorni urednik: Dkfm Vinko Zwitter, Klavenfurt. Acha*zelgasse 5
Tiska Ljudska tiskarna >*4. Machàt in drt»*ba, Dunaj, V.. Margaretenplatz 7.