Leto XVII. 1919 Št. U, 12. November, december, Koledar za januar 1920. Namen molitve, določen od sv. Očeta za mesec januar: Pokojni vojniki. Dnevi Godovi Posebni nameni apostolstva molitve za vsak dan so vse važne, nujne zadeve. Češčenje presv. Rešnj.U'eiesa v ljublj. šfcol. | lavam. skoi. 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Novo leto I. petek Genovefa Božji blagoslov v novem letu Preos-nova src Negovanje deške sramežljivosti Ljub. Trnovo Dobrava p.Kr. Babno polje Stari trg | Sv. Martin 4 5 ti 7 8 y 10 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Simon, stol. Telesfor Sv. 3 kralji Lucijan Severin Bazilisa Pavel I., p. Posvečevanje nedelj in prazn. Katoliški tisk Večje zanimanje za zun. misijone Želja po mučeništvu Apostolat besede in peresa Notranji mir čistega srca' Sv. Oče in kardinali Plan. p. Orle. Javorje, Litija Sv. 3 Kralji Stari Log Mozelj >/2 Mek. Rep. Beguni e p. R. j Slov. Gradec 1 Bolnica 1 Slov. Gradec | Razborje li 12 13 14 15 16 17 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Higin Ernest Veronika Hi 1 arij Pavel pušč. Honorat Anton pušč. Zaspani katoličani Redovni predstojniki Naši zdravniki Veselje božjih otrok Kršč. samozataja Pogosto sv. obhajilo mladeničev Zmaga v duševnih bojih Olševek ivlorobic Trnje Unec Podzemelj Sora Železniki j Sv. Ilj Sv. Vid Parne če Dolič Sv. Peter Podgorje 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Sv. Petra stol Kanut, kr. Fab. in Bošt. Neža Vincen cij Zaroka M. D. Timotej sk. Cerkveno zbližanje v Jugoslaviji Zakonodajni zbori Nravno okuženo vojaštvo Odporna moč deklet Stanovitnost v veri Čisto življenje zaročencev Jugoslovanski škofje Lj. Sv. Peter Spitalič Kočevje Se le p. Kam. Goviče Poljanica Brezovica Sele \ Celje J župh. cerkev 1 Sv. Jožef j pri Celju 25 26 27 28 29 30 31 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Spreobr. sv, Pavla Polikarp Jan. Zlatoust Pavla ud. FranC. Sal. Jan. milod. Peter Nol. ZakrKnjena srca Dar srčnosti v kulturnem boju Propovedniki Vdove in sirote Ljublj. salez. oratoriji Dobrotniki apostol, podjetij Jetniki. — Vsi v jan. umrli Vrhnika Mavčiče Stara Oselica Goče Rakovnik Peče Senožeče Mar. c.. Celje j I Kapucini J v Celju 1 Bolnica j" v Celju Šol. sestre C. J Odpustki za mesec januar 1920. 1. Četrtek, prvi v mescu. Novo leto. Popolni odpustek: a) udom bratovščine prečist. Srca Marijinega; b) udom družbe krščanskih družin; c) vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom tudi v farni cerkvi, kjer ni redovne; d) udom bratovščine presv, Rešnjega Telesa v bratovski cerkvi; če te brez velike težave ne morejo obiskati, pa v farni cerkvi, — Tretjerednikom vesoljna odveza. 2. Petek, prvi v mescu. Popolni odpustek: a) vsem vernikom, ki prejmejo svete zakramente, premišljujejo dobrotljivost presv. Srca in molijo po namenu sv, očeta; b) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; c) udom bratovščine presv, Rešnjega Telesa kakor včeraj. 3. Sobota, prva v mescu. Popolni odpustek vsem vernikom, ki prejmejo svete zakra- mente, opravijo kake pobožne vaje na čast brezmadežni Materi božji, da nekoliko zado-ste za razžaljenja, njej storjena, in molijo po namenu sv. očeta. 4. Nedelja, prva v mescu. Presladko lms Jezusovo. Udom rožnovenške bratovščine trije popolni odpustki: 1, če v bratovski kapeli molijo po namenu sv. očeta; 2. če so pri mesečni procesiji; 3. če v bratovski cerkvi r -kaj časa pobožno molijo pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Popolni odpustek: a) udom bratovščine presv. Srca Jezusovega; b) enim, ki nosijo višnjevi škapulir. — Kjer se danes obhaja zunanja slovesnost tega praznika, dobe danes ali v osmini popolni odpustek vsi verniki, ki prejmejo svete zakramente, so pri sv. maši in molijo po namenu sv. očeta. V ljubljanski škofiji se ta slovesnost obhaja drugo nedeljo po Razglašenju Gospodovem. — Popolni odpustek vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom kakor prvi dan. Leto XVII olkv. 11, 12. Kaj pa vprihodnje? Ali bomo še verni ostali? Ali bomo še »Bogoljuba« naročili? Za vero in katoliško stvar so, kako* vsi čutimo, prišli težki časi. Satan si na vco moč prizadeva, da bi novi položaj izrabil zase, da bi kolikor . mogoče veliko ljudi odvrnil od Cerkve, kolikor mogoče versko prepričanje in življenje oslabil. Zabavljanje čez duhovnike slišite na vsakem voglu, po vseh cestah, po vseh vagonih, po vseh delavnicah, po vseh vojašnicah, skoro tudi že v vsaki hiši. Morda po tistih hišah še ne, kjer berete »Bogoljuba«, — ali pa semtertje tudi že. Z duhovskim stanom je pa vera tako tesno zvezana, da je čisto nemogoče, da bi vsled tega zabavljanja prav močno ne trpela tudi vera. Kajti če bi bili duhovniki, ki to vero ozna-njujejo, tako zaničevanja vredni, potem bi tudi vera, katero oznaniujejo, ne mogla biti kaj prida. Če so duhovniki krivi vsega hudega, kar se na svetu godi, — vojske, draginje, lakote, pomanjkanja moke, blaga, usnja, sladkorja, petroleja, krivi štem-pljanje bankovcev in s tem združene zgu-be denarja (vse te grehe imajo namreč na vesti, tako ve svet povedati), — kdo bo potem še poslušal njih pridige, kdo k njim k spovedi hodil? O, sovražniki vere dobro vedo, kako morajo začeti, po kom mo- rajo mahniti, da bo vera zadeta. Nastajajo nove stranke, ki se vam ponujajo pod lepimi imeni in lepimi pretvezami, da bi le ljudi Cerkvi odtujili. Iz tal rastejo novi časniki, ki vsak svojo stvar hvalijo, v tem pa so vsi edini, da izpodkopavajo v ljudstvu ugled Cerkve in vpliv vere. Pri takih razmerah mora vera in versko življenje močno trpeti. Kako da versko življenje nazaduje, se najbolj vidi po cerkvah ob nedeljah popoldne. Kako so bile časih cerkve popoldne polne, in kako so zdaj prazne! Po nekaterih župnijah se še precej dobro drže stare lepe navade, po drugih pa so se zelo odvadili. In ta velika sprememba na slabše se je izvršila v nekaj letih! . Posebno težko stališče imajo tudi katoliški časniki. Menda ni treba nikomur razlagati, zakaj »Bogoljjuba« nisite prejeli dva meseca. Ravno toliko časa — cela dva mesca — ie trajal štrajk v tiskarni. Konec štrajka je ta, da se bo v tiskarni, kjer je bilo že zdaj dosti drago, vse še mnogo bolj podražilo. Posledica te<*a je, da morajo časmki — hočeš, nočeš, moraš — naročnino povišati. Upali smo, ko smo že med vojsko ceno vedno zviševali, da bo 11 po končani vojski šlo zopet nazaj. Je pa še slabše! Kajti s čim in kako naj se primanjkljaj pokrije, ako ga ne poravnajo naročniki? — Najhujše bodo s tem gotovo zadeti ravno katoliški časniki. Ali morda menite, da nasprotniki Cerkve zaradi višje cene svojih časnikov ne bodo naročali? Če to mislite, potem jih ne poznate, Ti ljudje se priženejo do skrajnosti in vse žrtvujejo za svoje časopisje. V čast in dolžnost si štejejo, da svoje časnike vzdržujejo, vedoč, kakšna moč je časnik, Ako bi ne bili za časopisje tako požrtvovalni, bi ne bilo nastalo toliko novih Cerkvi nasprotnih listov. Bojimo se pa, da se bo naše katoliško ljudstvo ustrašilo višje naročnine. Tudi »Bogoljub« se boji, da mu utegne Število naročnikov pasti. Brez povišanja naročnine pri teh cenah ne gre, pa ne gre. Pri tem številu naročnikov, ako naročnina ne dosega stroškov, pride zguba v kaj visoke tisoče. Kdo naj jih plača? Ljudje pa se tako radi ustrašijo vsake kronce povi-Sanja. Nekdo nam piše, naj »Bogoljub« izhaja po dvakrat na mesec, četudi stane več, da je to vse premalo. Duša draga, ko bi bili vsi tako vneti, kakor vi! Še enkrat na mesec bo težko izhajal. Nekateri res težko dado kaj več. Stara pesem, ki jo je »Bogoljub« zadnja leta že večkrat pel, je Še vedno resnična: Naročnina na »Bogoljuba« ne stane več kakor liter vina, ki ga izpiješ v četrtinki ure, »Bogoljuba« pa nživaš celo leto. Pa je že takol Telesu ljudje rajši privoščijo užitek kakor duši. Za telesni užitek manj čutijo izdatek kakor za dušni. Toda če bodo nasprotniki katoliške misli kljub višji ceni svoje časnike ravno tako podpirali in naročali, in ustanavljajo kljub tej dragim še vedno nove, ali naj bodo res samo katoličani tako tesnega srca, da bi se ustrašili a e k a j malega žrtev za katoliške 1 i s t e ? Prosimo vas torej pri vaši ljubezni do vere in cerkve, da v teh težkih pa usodnih časih ne zapustite katoliškega časo- pisja! Gre se nam seveda predvsem za »Bogoljub a«. Ostanite mu zvesti vsi in skušajte ga vpeljati tudi v hiše, kjer ga doslej niso imeli. Dobro vemo, da bi ga še marsikje naročili, pa se dosti ne priporoča in premalo agitira. Če nekateri res težko zmorejo naročnino, naj se jim na kak način pomaga: ali da kaki dobri premožnejši ljudje žrtvujejo nekaj več za revnejše, ali se napravi v ta namen kaka veselica ali kako drugače. Gre se pa tudi za druge liste. Zlasti za one. ki katoliško prepričanje med slovenskim ljudstvom vzdržujejo. To so: na Kranjskem »Domoljub«, na Štajerskem »Slovenski Gospodar«, na Koroškem »M i r«, na Prekmurskem »Novi-ne«. Če ti listi oslabe, bo velika škoda za krščansko mišljenje in življenje, Izpodko-pctna bodo tla katoliškemu prepričanju. Zato vsi, ki ljubite vero in Cerkev, storite v tem usodepolnem času za katoliško časopisje vse, kar morete! Če nasprotniki store, ne zaostajajmo mi za njimi! Če oni toliko žrtvujejo, žrtvujmo tudi mi nekoliko! Če oni ljudstvo od Cerkve trgajo, se je mi toliko zvesiteje držimo, tesneje oklepajmo in skušajmo tudi druge ohraniti v zvestobi do nje! »Bogoljub« bo z novim letnikom začel zopet nadaljevati »Šolo krščanske popolnosti«, ki je ljudem zelo ugajala in so jo mnogi med vojsko jako pogrešali, Gospod dr, Z d e š a r bo v teku leta začel tudi dalje opisovati zgodbo svojega francoskega ujetništva, ki ste jo s takim zanimanjem brali. Gospod župnik V o 1 c bo pa zopet začel svoje temeljite članke o krščanski vzgoji otrok, kar bo za sedanje čase še prav posebne važnosti. Iz življenja svetnikov bomo zopet začeli prinašati kratke življenjepise svetnikov najnovejšega časa, kar je bolj zanimivo, kakor dolgi življenjepisi starih svetnikov. Iz tega vidite, da bo prihodnji »Bogoljub« prinašal mnogo lepega, Zato mu ostanite zvesti vsi! Naročite, priporočajte in širite gal Ljudstvo krščansko — na stražo!1 Bogoljub je že v avgustovi številki pod naslovom »Težki časi. Kaj nam je storiti?« opozoril na nevarnost, ki preti veri in Cerkvi v sedanjem času. Medtem je razvoj razmer pokazal, da moramo vsi, ki nam je vera sveta in Cerkev draga, hiteti na stražo, da obranimo Cerkev in vero velike škode. Nasprotniki kažejo vedno bolj svo-fe rožičke. Vsiliti nam hočejo — bolj polagoma in po tihem — kulturni boj. Kulturni boj — kaj je to? To naj bi 611 boj kulture zoper Cerkev, Iz tega se vidi, kako neopravičeno in neprimerno je to ime. Kultura (omika) naj bi se bojevala EOper Cerkev, češ, da ji je ta nasproti in aa poti, da se ne more neovirano razvijati, (Koliko je ta kultura vredna, smo videli med vojsko.) Tako so mislili in ta" o so imenovali ta boj Nemci, ko so leta 1870 po vojski s Francozi začeli duhovne in Škofe v ječe vlačiti, samostane zapirati, redovnike kot sovražnike domovine izganjati in še več podobnega. Od takrat se ta grdi boj imenuje kulturni boj in tudi mi ga žfko imenujemo, četudi nosi to ime po krivici. Kulturni boj se rad začenja ravno po vojskah in v vseh prekucijah. Takrat so razmere v državah neurejene, zmedene, treba jih je nanovo urediti. Te razmere pa porabijo sovražniki Cerkve, ki preže na vsako priliko, prav res kakor pajek na muhe, da bi jo omrežili in zasužnjili. Tudi Italijani so istega leta 1870, ko so svojo državo nanovo ujedinili in uredili, uprizorili nekak kulturni boj: papeža so v Vatikan zaprli, samostanom denar pobrali, krščanski nauk odpravili iz šol, kjer se še do danes ne poučuje, — V Avstriji je bilo sekaj podobnega po vojski z Nemci leta 1866, Takrat je nastopila liberalna doba, ko so odpravili konkordat (pogodbo rimske stolice z državo) in napravili nove šolske postave, v katerih so pravice Cerkve in pouk krščanskega nauka skupaj stinili, : To je bilo pisano zaCetkom oktobra. kolikor je bilo takrat mogoče, ter še več podobnega. Modri možje so že med sedanjo vojsko napovedovali, da bo tudi po tej izbruhnil kulturni boj. Na Francoskem so si tega boja že v mirnem času dovolj privoščili, tako da imajo zaenkrat dosti, zato od tam zdaj ni slišati o tem. Pač pa se pojavlja bolj ali manj skoro po vseh drugih državah, ki so bile zapletene v vojsko. Kulturni boj navadno ne škoduje Cerkvi, — če le katoličani že niso tako topi in mrtvi, da so že na vse udarce neobčutljivi, Navadno tak vihar zaspane katoličane vzdrami, dvigne k odporu in obrambi pravic ter tako katoliško prepričanje še bolj utrdi in katoliško življenje poživi. Posamezniki pač v tem boju padajo in od: padajo, a ostali se v dobrem utrde. Menda je živahno versko življenje med katoličani v Nemčiji v zadnjih desetletjih med drugim ravno sad kulturnega boja. Časih je katoličanom kulturni boj kar nekako potreben, da jih vzdrami iz zaspanosti, kateri se sicer preradi vdajajo. Kakor je vihar v naravi delo božje previdnosti, tako tudi v človeški družbi, No in kakor drugod, tako so si tudi naši svobodomiselci, socialni demokratje, liberalci in kakor se vsa ta dražba imenuje, mislili: zdajle je čas, da udarimo, da izpeljemo svoje že davno gojene želje in na-menel In res so se vrgli, komaj ko je bila vojska v glavnem končana, ko je bila država še vsa v povojih in zmedah, s tako silo nad naše ljudstvo, kakor še nikoli. Neverjetna, neumljiva in naravnost občudovanja vredna je gorečnost in delavnost teh ljudi za njih težnje in namene. Boj zoper Cerkev jim je nad vse, Dasi vedno nosijo na jeziku »narod« in »domovino«, jim je vendar mržnja do Cerkve veliko več kakor domovina; kajti ko bi jim bilo res toliko za domovino, bi je v teh težavnih časih gotovo ne vznemirjali, razburjali in razdvajali, Pa nič — naj velja, kar ho£? —-^aj gre tudi domovina v f ran že, »klerika- 11* lizem«, kakor pravijo, se mora ugonobiti, že tako prerado zgubi; koliko bolj se bo to je: krščanski duh in krščansko življenje še, če bodo imeli pri šoli govoriti le ljud-se mora odpraviti, »svobodna misel« mo- je, katerim je vera deveta briga. Očetje in ra zmagati, to je: ljudje morajo živeti ta- matere, otroci so najprej vaši, potem šele ko, kakor bi nobenega življenja po smrti državni; zato se ne smete dati prisiliti, da ne bilo. Iz tega se vidi vsa slabost in hu- bi jih pošiljali v tako šolo, ki je v nasprot-dcbija človeške narave. Kakšna hudoha ju z vašim verskim prepričanjem! mora tičati v človeku, ki ga s tako silo Velika nevarnost preti krščanski vzgo- šunta in naganja, da zapostavlja vse dru- naše mladine, to je naših fantov od stra-go in si šteje za najvišjo nalogo svojo to, ni s o k o 1 s t v a, V »Sokole« vabijo večje da uničuje delo božje na zemlji!,,, fgrte) v »Sokole« pa nabirajo tudi že šo- Koliko se bodo tem ljudem njih naka- iarje< Pametni ljudje so vsi tega mne ja, ne posrečile, to je odvisno od tega, kako da za otroke niso ne Sokoli ne Orli; otro-bcdo katoličani znali braniti svoje pravi- ci naj se uče< skačejo pa že tako dovolj, in ce. Če se bomo znali dobro po robu posta- če hočejo še več skakati (telovaditi), naj viti, utegne kulturni boj tudi v Jugoslaviji to store vsi skupaj, kot ena armada, ne da verskemu prepričanju in življenju koristi- bj se delili v dva tabora, dve stranki m re ti. — Predvsem je potrebno, da krščansko mcd seboj sovražili in prepirali. Seveda ljudstvo dobro ve, za kaj se gre, kje je ne- dokler in koder otroke vpisujejo med So-varnost in kakšnega orožja se nasprotniki jih smej0 morajo tudi med Orle, poslužujejo. Nevednost in slepota tudi po- Krščanska telovadna organizacija so Orli, štene ljudi lahko zapelje, da pomagajo za- Sokole pa imenujejo avantgardo svobodo- kletim sovražnikom Cerkve. miselstva. Tega tudi odkritosrčni liberalci Na kaj je treba torej pri nas posebno ne tajijo. Kaj pa je svobodomiselstvo? To, paziti? Kje so nasprotniki zastavili svoje da je vsakemu svobodno misliti, kar hoče, moči? — Odtrgali bi radi od Cerkve zlasti Sme tudi misliti, da ni Boga, da ni zapo- mladino, kmete in delavce,' Vedi božjih, da ni sodbe, da ni pekla, da Najprej mladino. To so pokazali zna- človek sme živeti, kakor se mu poljubi, črtom nove šolske postave. Po samo za ta svet, nič za Boga in za ne- tem načrtu se ima vzeti ves vpliv na šolo besa. Ali mar pri Sokolih fante kdaj ono- duhovnikom in ljudstvu samemu; vse bi minjajo, naj gredo v cerkev, k sv, maši, imeli odločevati le uradniki, zdravniki, k spovedi, ali se kdaj pri njih imenuje celo inženirji in ne vem kdo še vse, samo Bog? Fant že tako prerad pcjiablja *na tisti ne, ki so pri vzgoji mladine najbolj pri- take reči; kako se mu bo šele zamrzelo in zadeti. Namen šole ni več več vcska zastudilo vse, kar je božjega, ako bo v vzgoja, ampak samo »narodna in nravna«. družbi, kjer se take reči nikdar v misel — Načrt še ni postava. Odvisno je torej od ne vzamejo ali so jim celo v posmeh! In krščanskega ljudstva, ali si da tako posta- v tako družbo bi smeli ali morali krščan- vo vsiliti od nekaterih ljudi, ki so slučajno ski starši puščati svoje otroke? In vendar na vladi. Politični časniki so že pozivali so pri Sokolih tudi fantje staršev, katerim verno ljudstvo, naj taki postavi ugovarja, je vera še vedno nad vse, zato ker te reči Tem se pridružuje tudi »Bogoljub« in po- ne poznajo ali se zanjo dosti ne brigajo ali zivlja vse verne Slovence, tudi ženske, pa, ker nimajo več oblasti nad svojimi si- zh.sti še matere, naj na ves glas povedo novi, — Zahtevati moramo in ne smemo vladnim ljudem, da v tako šolo svojih odnehati zahtevati, dokler se ne prekliče otrok ne bodo pošiljale. Šola je bila že do- nespametna odredba, s katero se dovo- zdaj dosti malo verska, odslej naj bi bila ljuje šolarjem pristopati k telovadnim dru- že manj. Otroci se že tako preradi pokva- štvom. Odrasli fantje pa če želijo telova- rijo in materino delo krščanske vzgoje se diti, naj pristopajo h krščanskemu telovad- nema društvu, Orlu, Ali naj res krščanski starši s svojimi sinovi pomagajo širiti versko brezbrižnost ir brezverstvo samo?! Sovražnike katoliškega imena že dav-io peče, da je kmel po večini še veren in tudi v javnosti stoji na tisti strani, ki brani pravice vere in Cerkve. Zato so že pogostokrat poskušali kmete dobiti na svo'jo stran, posebno pri volitvah. Skušali so jih zvabiti na napačno stran z imenom »neodvisni kmetje«, pa se jim ni obneslo. Zato so si mislili: poskusimo drugače. Kmet ne sme biti privesek kake proticerkvene stranke, samostojen naj bo! In astanovili so tako imenovano samostojno kmečko stranko, ki izdaja tudi svoj list »Kmetijski list«. Samostojen biti in samostojna kmečka stranka, . to se vse prav prijetno sliši in kaj lahko zapelje tudi kakega dobrega kmeta, ki ne ve, da je glavni namen te »stranke« odtrgati kmeta od Cerkve in njenega vpliva. To jih najbolj jezi, da verni kmet še kaj zaupa duhovniku; napraviti hočejo torej nasprotje med kmetom in duhovnom. Prav nič ne tajimo, da se tudi na duhovski strani sem-patja ne delajo napake. Toda kje se pa na svetu ne delajo napake? Pri vsem tem je pa le res, da ga kmet med izobraženimi stanovi nima vobče boljšega prijatelja kot je duhovnik. Ali nismo skoro vsi duhovni kmečki sinovi? In večina župnikov ima tudi svoja posestva, na katerih sami okušajo težave kmetov. Če želimo duhovniki s kmetom v dobri zvezi ostati, je to gotovo v prvi vrsti zato, da ga ohranimo zvestega Cerkvi, veri, Bogu. Kje naj pa kmet v svojih mnogoterih težavah išče tolažbe, če ne v upanju na nebesa? — Bodite torej previdni in ne dajte se premotiti vi verni ljudje, kakor nekje neki pobožen mož, tretjerednik, ki je agitiral za »Kmečko stranko«! Vedite, da sta »Kmečka stranka in njen »Kmetijski list« limanice, s katerimi naj se kmetje odtrgajo od vpliva Cerkve in vere. Prava krščanska kmečka organizacija je »Kmečka zveza«, nje glasilo je na Kranjskem »Domoljub«, na Štajerskem »Slovenski Gospodar«, na Koroškem »Mir«. Nevedne poučite, da se ne bodo dali zapeljati! Da socijalni demokratje že davno vabijo tovarniške delavce na svojo stran, to je znano. Najnovejši čas bi pa radi dobili tudi kmečke delavce, posle, bajtarje in so začeli v ta namen izdajati nov časnik »Ljudski glas«. — Saj ne rečemo, da nimajo socijalni demokratje marsikaj prav« Da bi se premoženje razdelilo bolj enakomerno, bi bilo gotovo prav. Ko bi le tako neumno strastno ne sovražili Cerkve in vsega božjega! Kakor da je Cerkev in vera kriva vsega hudega na svetu! Dokler jo pa tako sovražijo, ne more in ne sme noben veren kristjan biti socijalni demokrat! Nekje v tovarniškem kraju so se menda celo neka dekleta Marijine družbe dale vpisati k socijalistom, zapeljane z obljubo na boljšo plačo, Na ugovor voditeljev so se izgovarjale: »saj ravno tako hodimo v cerkev«. Seveda nekaj časa boste že hodile, če boste pa delj časa v taki družbi, boste nazadnje pripravljene za nekaj gro-šev prodati Jezusa! Ljudje božji, bodite v teh časih previdni, pametni, odločni! Ne omahujte na dve strani kakor častilci Baalovi! Zdaj velja svarilo Gospodovo: Glejte, da va« kdo ne zapelje tiste dni! Vstali bodo namreč krivi Kristusi in krivi preroki in bodo mnoge zapeljali, Ako vam rečejo: V hramu je, ne hodite tja; na polju je — ne verjemite!« — Tudi poučeni morate biti dovolj, razmere morate poznati, in če jih na poznate, dajte se poučiti! Nevedneže pa vi poučite! Vedeti morate, kje je desna, kje leva; kje je prava, kje kriva. Poznati morate razne stranke in časnike, kake' barve da so. Zdaj je nastalo vse polno no^ vih časnikov, ki so večinoma slabi. Ne vzemite v roke časnika, o katerem ne veste, da je dober, Zadnjič sta brali na vlaku dve kmečki, gotovo verni ženi, vsaka svoj »Naprej«, »Zakaj ste pa to kupili?« »Zavoljo novic.« »Kaj ne veste- da je ta časnik pisal nedavno tako bogokletno o svetem Rešnjem Telesu, da je cela škofija molila in prosila Boga za odpuščanje?« iCam pa pridemo, če bodo dobri verni ljudje take reči brali in podpirali?) Prosimo in rotimo vse še poštene verne Slovence: Držite se trdno vere in Cerkve! Čimbolj se nasprotniki zaganjajo vanjo, tem zvesteje se je moramo mi oklepati! Ne dajte se zbegati in zapeljati tistim, ki vam obetajo nebesa na svetu! Vedite, da stari Bog še živi, še nas čaka smrt, sodba, večnost. Vedite, da je življenje sila kratko, da je le priprava na večnost, Naj se zadovolje nekateri z zemeljskimi nebesi! Privoščimo jim jih! Za nas je to premalo. Mi hočemo kaj več, kaj boljšega. In prepričani smo, če ostanemo Cerkvi zvesti, da bodemo tudi dobili. Pa ne samo držati se je treba Cerkve, marveč tudi braniti je treba njo, njene nauke in njene naprave. Katoličani smo pogostokrat pretihi, premimi in preboječi. Posebno v takih časih, kakor so zdaj, je treba odločnosti in poguma. Branimo a vso odločnostjo dedščino svete vere, ki smo jo prejeli od naših očetov, da jo izročimo tudi sinovom! Ljudstvo krščansko — na stražo! Dve naiplemenitejši dobri deli. Vrzimo se na rešitev duš! I, Katekizem našteva sedem telesnih in ravno toliko duhovnih dobrih del. Katero delo usmiljenja pa je izmed vseh najimenitnejše? Tisto, ki obsega v sebi vsa telesna in duhovna dobra dela. To je delo reševanja duš. Duše reševati je delo vseh del usmiljenja. Duše pa lahko ločimo v dve vrsti: duše živih pa duše mrtvih. Duše mrtvih so duše v vicah; duše živih pa one, ki se imajo šele ločiti s sveta. Reševati duše iz vic in še bolj reševati duše večnega pogubljenja — to sta dve najimenitnejši in najplemenitejši dobri deli. In Bogoljub bi rad vnel vse svoje bralce, da bi se z vso mogočo gorečnostjo posvetili temu dvojnemu najplemenitejše-mu delu. Vsak izmed nas se ima po pravici bati smrti in sodbe. Kaj bo oni strašni trenutek, ko bom prestopil prag večnosti in stopil pred Sodnika? Kaj bom tam ugledal? Kaj me čaka? , , . To so velika vprašanja, ki nas morajo navdajati s svetim strahom. Zoper ta strah, in ne samo zoper strah, marveč zoper obsodbo samo, najboljše zdravilo je: reševati duše; reševati jih iz vic in še bolj reševati jih večnega ognja. Animam salvasti —: pravi kratko in krepko sv, Avguštin — animam praedestinasti. To se pravi: Če si rešil drugo dušo, si zavaroval svojo. Da si torej zagotovimo milostno sodbo in prav srečno večnost, vrzimo se z vso gorečnostjo na reševanje duš: reševanje iz vic in iz pekla! Na duše v vicah nas spominja praznik Vseh svetnikov in spomin vernih duš. Ta dva dni se jih bolj živo spomnimo in tudi nekaj storimo zanje, Pa še ta dva dni ne toliko, kolikor nam je mogoče. Zaklad odpustkov je odprt 36 ur. In koliko teh ur porabimo res za reševanje duš? Morebiti še ene ne! Če smo pa molili za odpustke 2, 3 ure, pa mislimo, da smo že bogvekaj storili. Oh, kako smo v duhovnih rečeh z malim zadovoljni! — Kaj pa druge dni? Vsak dan zmolimo za duše v vicah navadno en oče-naš zvečer ob angelovem češčenju. Ali naj je pa to vse? Ali je to reševanje duš? S kapljicami se ne gasi strašen požar. Če bomo mi na take kapljice v vicah čakali, nam bo tekel čas v vicah silno počasi in mislili si bomo: oh, da se ti ljudje tam na svetu nočejo malo bolj zganiti, da bi nam pomagali, ko imajo toliko pomočkov! Zato pa pravi Bogoljub: Vrzimo se na reševanje duši Kdor se na kako delo r rže, ne pobere samo sempatje kakega čveka, kake bilke ali kamenčka, ampak pograbi, kar more, in stori vse, kar more. Kadar gase ogenj ob požaru, pograbi vsak, kar more — škaf, brizgalnico, mokre rjuhe, reševalne ka-veljne itd. — in hiti, kar more. En škaf vode mu ni dosti, ampak nosi, nosi in nosi, dokler gori ali dokler mu moči dado. Te gasilce posnemajmo! Storimo za duše v /icah vse, kar je mogoče, vsak dan! Ali poznate takoimenovano »junaško delo krščanske ljubezni za duše v vicah,« o katerem je Bogoljub pred nekaj leti obširnejše pisal? S tem delom se odpovemo enkrat za vselej zasluženju (zadoščenju) vseh svojih dobrih del in še onih, ki jih bodo drugi po naši smrti za nas opravili ter jih odstopimo in darujemo dušam v vicah. Ali ste to junaško delo storili? In če ne, zakaj ne? Saj ne stane nič truda in nas samih'nič ne oškoduje. Ni treba drugega, kakor malo ljubezni do duš in malo dobre volje. In toliko dobre volje za uboge duše v vicah bi ne imeli? , . , Potem pa odpustki! Koliko bi jih lahko dobili vsak dan, ko bi le malo dobrega namena obudili, da se jih želimo udeležiti! In popolni odpustek pri vsakem sv. obhajilu, če molimo molitev »Glej, o predobrotljivi Jezus , , .« Že ta odpustek naj bi nas priganjal k pogostemu sv. obhajilu! In potem pri križevem potu, ko bi ga večkrat molili! — A, le pre-malokrat se spomnimo na trpeče duše in zato hodimo mimo zakladov, ne da bi se nanje ozrli, A doslej ne več tako! Vrzi m o se na reševanje duš iz vic! II. Dobro je reševati duše iz vic, še bolje ih je iz pekla. Seveda tiste, ki še niso notri. Kako se pa to zgodi? To se stori z dejanjem, s tem da ljudi napeljujemo na krščansko življenje — ker kakršno življenje, taka smrt. S tem, da mlade ljudi lepo vzgajamo, stare pa na pravo pot obračamo. Neposredno se pa to zgodi s tem, da skrbimo, da so bol- niki pravočasno prevideni in da čas bolezni kolikor moč dobro porabijo ter se na smrt kar najbolje pripravijo. Kdor ima priložnost, naj v tem stori, kar je v njegovi moči, da ljudem pomaga k lepi smrti. Morebiti bo Bogoljub podal ob priliki kdaj še natančneje navodilo, kako bolnika na smrt pripravljati. Kdor pa v dejanju ne more v tem nič storiti, naj rešuje duše iz pekla z m o -1 i t v i j o. To lahko stori vsak, V ta namen je ustanovljena »bratovščina za umirajoče«. A vpisovanje v to bratovščino je skoro popolnoma prenehalo. Čudno, kako je mnogim ljudem malo mar, kako drugi umirajo!,,. In vendar je to v luči vere kardinalna točka, okoli katere se vsa suče. Vsak kristjan, ki pozna vrednost človeške duše, naj bi si štel v srečo, če more kaj pripomoči, da bodo ljudje srečno umirali in se tako zveličavali. Tukaj še bolj velja Avguštinov rek: Animam salvasti — animam praedestinasti. Če si rešil drugega dušo, si zavaroval svojo. Kaj in kako naj se moli za umirajoče, je na drobno razloženo na sprejemnih podobicah bratovščine za umirajoče. Udje. preberite tisto večkrat, da ne opešate in ne omrznete v tej pobožnosti! En očenaš vsak dan (po angelovem češčenju ali po rožnem vencu) je družbena dolžnost. Ali to je zopet le kapljica. Tudi ena kapljica priprošnje utegne kdaj dušo rešiti. Ali pri tolikem številu umirajočih — 140,000 na dan — je pač vredno moči malo bolj nategniti in storiti vse, kar je mogoče, da se vsak dan kar največ mogoče reši. Kajti kar se vsak dan sproti ne reši. to je zgubljeno za zmiraj, Vrzi-m o se torej na rešitev duš! Poslužujmo se v ta namen najizdatnejših pripomočkov! Najizdatnejši pripomoček za rešitev duš je gotovo sv. maša. Vsak ud naj bi dal torej vsako leto vsaj za eno sv. mašo za umirajoče. Kdor more, naj da tudi več! Ker pa ljudje vsak dan umirajo, in vsak dan ni mogoče za mašo dati, zato se za vsak dan ali vsaj kadarkoli ste pri sv. maši, spominjajte v sv, maši vseh umirajočih tistega dne. Ker je pa tudi to v primeri z velikim številom umirajočih še vedno veliko premalo, zato se združite v ta namen z vsemi svetimi mašami, ki se tisti dan opravljajo in katerih je po vsem svetu okoli 300.000. Na ta način človek svoje molitve vsak dan tristotisočkrat pomnoži. 1 Da bi se ta pobožna vaja vsak dan mršila, v ta namen so bile razposlane pred nekaj mesci vsem župnim cerkvam (vsaj v ljubljanski in lavantinski škofiji) posebne tablice, ki vernike na to opominjajo, In kdor hodi od kraja do kraja, vidi skoro povsod na cerkvenih vratih in na zidu ob vratih nabite te tablice. Ako pa kje te tablice niste dobili, jo lahko še vedno dobite v Dobrodelni pisarni v Ljubljani, Te tablice pa ne smejo ostati ne-opažene in pozabljene, ampak to, kar je na njih priporočeno, res izpolnjujte! Dve reči sta priporočeni: 1, pri vsaki sveti maši, pri kateri smo pričujoči, se spo- minjati umirajočih, 2. v s e svete maše na celem svetu darovati zanje — z besedami: »Moj Bog. vse sv, maše, ki se danes darujejo po vsem svetu, ti darujem za grešnike, ki so v smrtnem boju in bodo danes umrli. Dragocena kri našega Zveličarja Jezusa jim nakloni usmiljenje.« Ko človek to darovalno molitvico večkrat prebere, se je nauči iz glave in jo lahko ponavlja večkrat na dan, in celo ponoči v postelji. Za nameček ima vselej odpustek 300 dni, * * * • Ali ne želite v svojem življenju storiti kaj dobrega, kaj prav dobrega? Ali ne želite svojega kratkega življenja porabiti kar najbolje mogoče? Potem se vrzite na reššitev duš, duš iz vic in iz pekla! Kaj boljšega si ne morene izbrati. To je najplemenitejše dobro delo. Storite v ta namen vsak dan kar največ morete in kar najboljšega znate! Ne utrudite se v teh dobrih delih nikdar! Potem se boste tudi sami enkrat lahko mirno vlegli na smrtno posteljo. Vrnite se skoraj Vrnite se skoraj, zvonovi, s tujine, da blažite zopet z domače nas line! Ne veste, predragi, kaj spi jih v gomili, od tistega časa, ko ste se ločili. Ne veste, kaj sreče je vojna zatrla, kaj stolpov je vaših in cerkev podrla. Ne veste, kaj dece brez staršev umira, kaj s'rot se brez doma. po svetu ozira. Vrnite se torej, zvonovi, s tujine, dramite kot nekdaj s cerkvene nas line' Savinjka. Kaj pa dobrodelnost? Ali je šla počivat? Zdi se, da je šla. Med vojsko se je tako utrudila, da je začutila potrebo počitka Pa tudi naveličala se je. Vedno so jo cukali in nadlegovali, zdaj za to, zdaj za ono stvar, — nazadnje je pa rekla, da ji je že dosti tega, da si je žepe popolnoma izpraznila, da' »se ne gre več«. In zdaj, če želimo še kako stvar od nje imeti, nam pravijo navadno: Nehajte že s tem! Ljudje so se naveličali dajati! Ali so pa ljudje res toliko dobrega storili, in so se od same dobrodelnosti tako utrudili, da so jim roke kar omahnile in ne morejo nič več dobrega storiti? To je eno vprašanje. Drugo vprašanje pa je: Ali se sme človek sploh kdaj v življenju naveličati dobro delati? Na prvo vprašanje bi odgovorili s par številkami, V nekem okraju na Kranjskem so potegniK med vojsko 40 milijonov podpore. To je gotovo. Ni pa gotovo, če so dali vsega skupaj en tisoč za dobrodelni zavod, ki se je ustanovil med vojsko v istem okraju. Iz teh dveh številk bi se smelo sklepati, da dobrodelnost ljudi vendar še ni tako do golega odrgnila, da bi imeli pravico nad njo se hudovati. Vendar bi delali ljudem krivico, ko M ne priznali, da so med vojsko marsikaj dobrega storili. Toda, kakor rečeno, alt se smemo kdaj naveličati dobro delati? Sv, apostel nam pove nasprotno: »Delajmo dobro in nikar se ne utrudimo! Ob svojem času namreč bomo želi, če se ne bomo utrudili. Dokler torej čas imamo, delajmo dobro vsem, zlasti pa tistim, ki so z nami ene vere. Karkoli bo namreč človek sejal, to bo tudi žel. Kdor seje v mesu, bo od mesa žel pogubljenje; kdor pa seje v duhu, bo od duha žel večno življenje.« (Gal, 6, 8—10.) Nekateri radi dado, četudi sami nimajo veliko. Od malega, kar imajo, radi dado, četudi malo, pa to z dobrim srcem. Ti sejejo v duhu. Drugi pa — in to so zlasti tisti, ki so med vojsko zelo obogateli — mislijo pa le nase, na svoj žep, na svojo kaso, na svoj želodec, na svoje grlo, morda tudi na svoje otroke, da bi jih prav lepo oblekli, jim veliko zapustili in jih prav bogato omožili ali oženili. Njih misli so samo na tem svetu. Dalj ne vidijo. Seveda bodo prejeli tudi temu primerno plačilo. Njih otroci bodo seveda lepo oblečeni in se bodo morda bogato poročili; če bodo pa tudi res srečni, to je pa drugo vprašanje. Bogate rodbine ostanejo redkokdaj take; večinoma začnejo propadati. O, ko bi ljudje dali le dva o d s t o t -k a svojih dohodkov — to je dosti malo — za dobre namene, koliko bi se s tem dobrega napravilo! Dobrodelnost je torej šla zelo k počitku, Za društvo »Dobrodelno s t«, za sirote, za invalide, za slepce in podobne namene le malokdo pošlje še kak darek. Tudi darovi za m is i j o n s k o zvezo in misijonišče, za misijonsko masno družbo so skoro popolnoma usahnili. Da bi se še nekaj skupaj nabralo, — kajti potrebe so še vedno velike — se je priredila »dobrodelna loterija«, Poslale so se srečke na razne strani. Pa kaj menite, kaj so naredili ponekod s temi srečkami? Nazaj so jih poslali. Češ, pustite nas že enkrat s temi pošiljatvami v miru! Priznamo, da smo morda že malo nadležni z raznimi prošnjami, priporočili, naročili, zahtevami in drugimi nadlegami Toda ali se smemo kdaj naveličati dobro delati? Sv. Pavel jDravi, da ne! In tako so si vsaj Marijine družbe tudi večinoma mislile, Kajti od mnogih strani so pisali: Pošljite jih še! 200, 300, 500. No, pa res, kaj pa je to danes: 2 kroni? Toliko in še manj kakor včasih 10 krajcarjev. Pa bi bili ljudje že tako naveličani in izčrpani, da bi tega več ne zmogli? Ne, ne, tako utrujeni in tako obubožani pa od dobrodelnosti še nismo. Torej le pridno razpečavaj-le srečke! Po besedah sv, Pavla torej dobrodelnost ne sme počivati, ne sme spati, biti mora vedno na nogah, neutrudljiva. Če je torej zaspala, zbudimo jo! Postavimo jo zopet na noge, da hodi, da giblje, da dela dobrote. Ali se še kaj spominjate, kaj je pisal »Bogoljub« letos v 4. številki na prvi strani? > 0 r g a n i z i r a j m o dobrodelnost povso d!« Tako je bilo tam zapisano. Bilo je natančno razloženo, kako naj se organizira. Kaj se pa to pravi: organizirati? Organizirati se pravi: združiti in urediti. Dandanes se vse organizira, je vse v samih organizacijah; vse se združuje in urejuje. Dobrodelnost pa je po deželi še malo urejena in združena. Vsak dela po svoje in kakor se mu zdi. Pride do tebe berač, ki ga nič ne poznaš, neveš odkod je, neveš, če je res potreben, neveš, kako bo dar porabil. Pa da se ga znebiš, mu daš nekaj vinarjev, ki jih bo morda nesel v prvo zganjamo. Ali je to urejena dobrodelnost? Zato pa je »Bogoljub« priporočil, naj s? v vsaki župniji osnuje dobrodelni odbor, ki bo imel vse reveže, bolnike, sirote in vsake vrste siromake v pregledu, kdo je potreben in kdo ne in kako naj se mu pomaga. Kaj menite, ali bi bilo te dobrodelne odbore osnovati zelo težko? Pa koliko se jih je osnovalo? Morebiti se jih je kaj več, a »Bogoljub«, ki je prosil, da naj se mu pošiljajo poročila o tem, je izvedel samo za dva taka odbora. V dveh krajih, kolikor nam znano, so se tudi nabrala živila, poljski pridelki, ki so jih poslali dobri ljudje s kmetov lačnim ljudem v mesta. O kako so prav prišla! Neki nov, prav potreben zavod se \q prve čase samo s tistim preživil. Kako lepo bi bilo, ko bi to na več krajih storili, pa bi poslali recimo društvu dobrodelnost v Ljubljani (ali pa kam drugam), ta bi pa razdelila siromakom. Torej čujmo še enkrat, kaj nam pravi sv. Pavel: Dobro delajmo in nikar se na utrudimo! Dobrodelnost se ne sme utruditi, ne počivati in dremati, Ako si torej zaspala, dobrodelnost, zbudi se, dvigni sel Marijine družbe in vsi dobri ljudje, ki so zbrani okoli »Bogoljuba«, so kakor nalašč poklicani dobrodelnost gojiti in vršiti. Saj se ne zahteva, da bi morali kar tisočake valiti. Vsak naj stori kar more; vsaj dobro voljo naj pokaže. Če kupi nekaj srečk za dobro stvar, se mu ne bo nikjer nič poznalo. Poznalo pa se mu bo pri Bogu, ki bo kakor kozarec vode tudi vsaka srečko poplačal. Da bo pa stvar bolj v redu, da se ne bo nevrednim delilo, potrebnim pa ne, naj se dobrodelnost v vsakem kraju organizira. To se pravi: tisti, ki imajo posebno veselje, drugim pomagati, naj se združijo v odbor in naj se posvetujejo, komu bi pomagali in kako. »Bogoljub« še enkrat prosi, naj se mu o tem pošiljajo poročila, kje se je ustanovil dobrodelni odbor in kako dela. Krščanska dobrodelnost naj živi! Kajti vedite, da brez dobrodelnosti ni pravega krščanstva, O tem še ob drugi priliki kaj več. Vzoren mož Marijine družbe. f Dr. Lovro Pogačnik. Sredo popoldne dne 8. oktobra 1919 zvest do svoje smrti, ki ga je našla z Marije nepregledna množica izkazovala zadnjo jino svetinjo v rokah. Gotovo več kot 5000 čast mcžu, katerega se Marijina družba ljudi se je udeležilo njegovega pogreba; lahko z veseljem in svetim ponosom po- bila je to veličastna nepozabna manifesta-vsod spominja kot svojega člana. Zgodaj cija, ki se je kar sama po sebi razvila v že je stopil v njene vrste ter ji ostal vedno proslavo tistih krščanskih nazorov in ti- stega iz njih izvirajočega lepega dela, po katerih se je pokojni dr. Lovro Pogačnik, ta mož iz Marijine družbe, vedno tako iskreno odlikoval. V Marijino kongregacijo se je vpisal takoj, ko mu je bilo to mogoče, že 1. 1900, ko je na gimnaziji v Ljubljani napravil zrelostni izipt. Stopil je v kongregacijo gospodov pri čč. oo, jezuitih v Ljubljani. Imel je tedaj 20 let. Že takrat je bil izklesan verski značaj, ki je gledž svojih verskih nazorov popolnoma na jasnem, ki nima ni najmanjšega dvoma več o resničnosti svojega verskega prepričanja, ki si je radi tega napravil iz njih tudi vse zaključke za življenje. Lovro Pogačnik je bil že tedaj globoko veren ter katoličan povsod v dejanju in nastopu. Kdor pozna življenje mladine, posebno dijaške mladine, tisti bo znal ceniti milost, katero je nebo. pokojniku podelilo, a do katere je on le tudi s svojim sodelovanjem mogel prispeti. Velik del svojih dijaških let je preživel v Marijani-šču in Alojzijevišču; tema zavodoma je vedno ohranil hvaležno srce; posebno je ljubil in spoštoval spomin na duhovnega voditelja Benkoviča, kakor da bi hotel s tem poudarjati, koliko se ima ravno njegovi očetovski skrbi zahvaliti, da je ostal veren. Iz Alojzijevišča in Marijanišča je nesel s seboj v življenje tudi globoko vdanost do prebl. Device Marije, Zato se je takoj vpisal v Marijino kongregacijo, ko je končal gimnazijske študije. K shodom Marijine kongregacije je zahajal, da le ni bil po kakih prav nujnih poslih zadržan, na Dunaju, kjer je bil prvi dve leti na vseučilišču vpisan, kakor v Ljubljani. In ko je pozneje postal državni poslanec in je bival bodisi na Dunaju, bodisi v Belgradu, na kongregacijo ni nikdar pozabil, če je prišel v Ljubljano. Mariji je ostal zmerom otroško vdan. Še na smrtni postelji je iskreno izpovedal: »Marijo sem vedno, vedno rad imel,« Ljubezen do prebl. Device Marije je le naravna posledica globoke in iskrene verske zavesti. Lovro Pogačnik jo je obilo imel; nikdar je ni skrival, saj je postaia kar posebna lastnost vsega njegovega značaja, Popolnoma neprisiljeno se je javljala iz njegovih besed in dejanj. L, 1907. se ^e vstanovil slovenski Orel. Dr. Lovro Pogačnik je postal njegov prvi predsednik. Takole je leto potem dne 15. novembra pri drn-gem občnem zboru, pri katerem je bilo zastopanih že 24 odsekov, o pomenu vere za vse življenje in za vso Orlovsko organizacijo, govoril: »Ako spoznavamo načela katoliške Cerkve in ako tudi na zunaj pokažemo, da se jih ne bojimo zagovarjati, to še nI vse. Glavna stvar je, da živimo p o t e h n a če 1 i h, To je temeljna točka naše organizacije. Ni naša naloga, da si vzgojimo fante, ki bi se znali prepirati z nasprotniki za naša načela; poglavitna reč je, da si vzgojimo mladino, ki bo po teh načelih živela. To je prvo, da se ne sramujemo posluževati se svetih zakramentov; ne sme nas biti sram, stopiti pred spovednico in obhajilno mizo. Tam je edino mesto, kjer dobimo v skrbeh in težavah miru in za^-dostila; tam je izvir prave sreče. In teh misli se ne bodemo sramovali, ampak nasprotno, bodimo pridni pri prejemanju svetih zakramentov. Mislim, da je prav, da poudarim to na občnem zboru. Mi smo prvi dan, ko smo se sešli pod praporom naše organizacije, naglašali, da je prva točka našega programa verska misel. Na tem stališču stojimo, in ostati hočemo pred vsem zvesti katoličani. Kdor hoče z nami, mora živeti po načelih svete katoliške Cerkve in se mora posluževati pripomočkov, ki mu jih nudijo sveti zakramenti.« Orlu je ostal predsednik do letos. Orlovska organizacija se je pričela letos znova oživljati. Dr. Pogačnik ni mogel več sodelovati, kakor bi drugače srčno rad; kajti kot narodni poslanec je moral bivati v daljnem Belgradu ter se tam udeleževati dela v parlamentu. Zato je odloži! predsedniško čast, V svojem pismu pa z dne 14, marca je pisal iz Belgrada Orlovskemu občnemu zboru v Ljubljani med drugim zopet sledeče: »Kulturna je v prvi vrsti naša misel,.. Le trezno krščansko družinsko življenje in neumorno plodno delo na polju in v delavnici nas more rešiti preteče pogube! — Orli bodimo prvi apostoli krščanske ljubezni in rešili bomo mladino in narod!« Kakor je govoril in učil, tako je tudi sam delal. Ni minil mesec, da bi ne bil pri sv. zakramentih. Spovednice in obhajilne mize se ni strašil ne kot dijak visokošolec, ne kot mladi doktor, ne kot poročeni mož, ne kot Orel, ne kot častnik in državni poslanec, Najprej je sam pri sebi delal, kar je tukaj druge učil. Koncem septembra leta 1907. se je poročil. In to je bilo značilno zanj: kadar je bil doma, je na večer prav gotovo molil rožni venec v krogu svojih dragih. Kadar je šel k svetemu obhajilu bodisi kje v Ljubljani, bodisi na Brezjah, tedaj je šel — če je bilo le mogoče — k obhajilni mizi v družbi s svojo ženo in pozneje, ko so mu otroci doraščali, tudi v drtižbi svojih otrok. — Kako rad je hodil k svetemu obhajilu, je pokazal v svoji smrtni bolezni. Tedaj je bil izrazil željo, da bi rad bil v bolnici. Seveda ga je soproga vprašala, čemu vendar hoče iti v bolnico, saj mu ona tako rada streže. Kaj ji je Lovro odgovoril? »Glej, tam bi lahko vsak dan Jezusa dobil.« Torej vsak dan dobiti sveto obhajilo, to je bilo njegovo veliko hrepenenje v bolezni. Tudi drugače je imel svoje misli rad pri Bogu. Bil je v vojski. Šest mesecev je med drugim prebil tudi v fronti na Krnskem pogorju. Bil je tam od srede septembra 1915 do srede marca 1916; v najhujši zimi; v dostkratni neposredni smrtni nevarnosti; enkrat je sovražna granata tik njega tovariša častnika raztrgala; sam si je v tistem hudem mrazu in tisti mokroti sredi snega tam nakopal hudo bolezen, revmatizem po členih in kosteh; toda nik- dar se ni hudoval radi tega; njegove misli so bile pri Bogu, Tako-le piše n. pr, 12. novembra 1915 domov: »Seveda v vojski smo. V nevarnostih! Tu pa nas drži trdna vera v pomoč božio. Njegovi najsvetejši volji sem izročil svcio usodo in svoje življenje. On je, ki nagiua misli in nadzira dejanja človekova! Njegovo varstvo je edino trdno in zanesljivo. Na priprošnjo Marije in nedolžnih otro-čičev se bo oziral gotovo.« Silvestov večer 1915 so bili vojaki in častniki skupaj zbrani. Prišla je polnoč in ž njo prvi trenutki novega leta. Tako-le jih on v pismu istega dne opisuje: »Resnobe so žarele vsem oči, na ustnih je zamrl vsakemu nasmeh in v prsih ie vstajala junakom ena sama misel, ali in kolikokrat ga še učakam na tem svetu! Preobilo gorja in smrti so že zrl" oči! Tn duša je molila, prosila in ihtela k Bogu vsemogočnemu in Devici Presveti za varstvo.« Planinski svet nudi tudi pozimi užitke najveličastnejših naravinih krasot. Lovro jih je — dasi sredi bojnega meteža — hvaležno občutil. Vendar sporoča domov; »Najlepše ure z Velikega Leneža pa so one, kadar se poglabljam v ,Hojo za Kristusom'.« Novega leta dan so bili vojaki v krnski frontni črti pri sv. maši. Tudi on je bil. Pa piše: »Dopoldne smo imeli sv. mašo. Prijetno dene zapuščenemu srcu služba božja! Vse bolj mirno in udano prenaša bojevniške križe.« • Rad se je oziral po prestanih nevarnostih s hvaležnostjo proti Bogu! Evo podatkov: »Včeraj« — pismo je od »20. oktobra 1915 — »smo doživeli večje boje. Mene in mojo stotnijo je Bog obvaroval.« Ali pa v pismu 7. novembra 1915: »Bogu zahvala v teh razmerah!« Dne 23. janu-arija 1916 je pisal; »Nocoj mine pet mesecev, kar sem v fronti. Težki časi! A iskreno hvalim Boga, da mi jih je dni srečno preživeti.« * * * Tak je bil Lovro, mož ljubezni do Bo->a in preblažene Device Maiije. Ljubezen pa človeku ne da mirovati. Ona ga sili, da mora tudi delati. In Lovro je mnogo delal iz ljubezni do Boga za svoj narod. Iz celega srca je imel rad svojo domovino. To vse so videli njegovi tovariši, njegovi znanci, njegova bližnja in daljna okolica. Zato so si ga tovariši visokošolci, združeni v katoliškem akademičnem društvu »Zarja« v Gradcu izbrali v zimskem tečaju 1904/5 za svojega predsednika; zato je slovenska katoliška mladina, ki si je ustanovila svojo veliko, krasno organizaciio »Orel«, najprej njega hotela imeti za svojega predsednika; zato so si dne 19. maja 1914 notranjski kmetje po smrti svojega poslanca dr. Ignacija Žitnika zopet ravno njega postavili za svojega državnega in deželnega poslanca; zato je moral tedaj, ko je žugala naši domovini strašna nevarnost, da jo brez reda in discipline vračajoča se vojska nekdanje avstrijske armade lani počekom novembra potere, ravno on prevzeti težko in odgovorno nalogo, da vse to prepreči, Lovro je delal, mnogo delal. Že kot mlad fant visokošolec je dajal narodu, kar si je bil s svojim učenjem pridobil. V govorih, v predavanjih je že tedaj nebrojno-krat nastopal. Delavsko izobraževalno društvo v Kamni gorici, kjer je bil on doma, bi znalo o tem prav mnogo povedati. Znal je krasno govoriti. Bog mu je dal poseben dar pripovedovanja; njegova beseda je bila živahna in navdušujoča. Kar je govoril, govoril je iz srca. Vojska je prinesla težke preskušnje tudi njemu. A ljubezen njegova do Boga in doma jih je vse prestala. Kot častnik je služil prvo leto vojske v Ilirski Bistrici in Gorici. Ob izbruhu vojske z Italijo so pričeli na Slovenskem zbirati prostostrelce. Povabljen je bil, naj prevzame organizato-rično delo v ta namen. Ni hotel prevzeti. Vedel je, kako bodo njegovo odklonitev presojali. Tedaj so bili časi, ko je bil vsak zapisan kot sovražnik države, kdor ni hotel misliti in delati, kakor so mislili in delali Slovanom sovražni generali in držav- niki. Pokojni dr. Lovro Pogačnik je prišel na strašno razpotje; ali prevzeti aH ne prevzeti. Če bi prevzel, bi ostal doma, a bi seveda moral slovenskim materam mlade fante vabiti iz rek ter jih pošiljati v mesnico na fronto; če pa ne prevzame, pošljejo njega v isto mesnico, ga uropajo soprogi in otrokom, in kdo ve, če se vrne živ nazaj. Naš Lovro je bil hude boje sam s seboj. Toda zmagalo je njegovo pošteno slovensko srce: »Ne prevzamem! Naj se zgodi, kar hoče! Raje sam pustim ženo in otroke, kakor da bi ubogim slovenskim materam trgal sinove iz naročja! Raje grem jaz sam v smrt!« Poslali so ga raditega v fronto v skale in granate in sneg na Krn... Dve leti pozneje v septembru 1. 1917, so se odlični katoliški možje od vseh strani Slovenije zbrali na važno posvetovanje v Rokodelskem domu v Ljubljani, Bili so prav hudi časi za vsakega, ki je hotel misliti na rešitev slovenske domovine v smislu znane deklaracije iz maja istega leta. Neki gospod iz Gorice je vstal in govoril, naj bi se poslanci nikdar ne hoteli zbati sovražnega pritiska in sovražnih groženj. Tedaj je vstal dr, Lovro Pogačnik in z ognjevito besedo izjavil; »Imam ženo, imam šestero otrok. Jaz Vas zagotovim, da ne odneham nikdar! Za ta ideal žrtvujem, če treba, svojo družino in svoje življenje.« Neizbrisne so ostale tiste besede vsakemu v spominu, ki jih je slišal. Poznejša dejanja nepozabnega pokojnika so pokazal, kako resnično so mu iz srca prihajala. Da, on je ljubil svojo domovino. Ko je lani koncem oktobra in počet-kom novembra pričela Jugoslavija vstajati iz razvalin razsule avstro-ogrske države, je dobil dr. Lovro poverjeništvo za narodno brambo. Noč in dan je bil pri svojem odgovornosti polnem in težavnem delu zaposlen. Saj je s tem postal prvi organizator in prvi vrhovni glavar slovenskega vojaštva. Kake zasluge si je tu pridobil, kaže najlepše izjava, s katero se je ob njegovem odprtem grobu polkovnik Bleiweis pošlo vil r »Tovariši oficirji, tovariši vojaki! — Poslavljamo se od dr. Pogačnika, ki je v najtežjem času bil vrhovni poveljnik in organizator slovenske narodne vojske. Še ni minilo leto, ko je pretila našemu slovenskemu domu velika nevarnost, da ga uničijo vračajoči se oddelki bivše avstro-ogrske armade. Le neumornemu delu dr. Pogačnika se ima slovenska zemlja zahvaliti, da je ostala rešena. V požrtvovalnem delu je porabil vse svoje moči, da organizira in disciplinira slovensko vojsko. Nato je ogrozila naše meje nemška nevarnost. Tedaj je prvi on pokazal smisel za iegije prostovoljcev. Sam je podal lep zgled vsem, ko se je kot preprost vojak vpisal v legijo. Le njegov prevažni posel kot vrhovni glavar slovenske narodne brambe je preprečil, da dr, Pogačnik poleg dela in trpljenja ni žrtvoval svobodni domovini tudi svoje krvi. Nepozabljen ostane slovenskemu vojaku njegov spomin. Slava mu!«-- Kot narodni poslanec je odšel potem v Narodno predstavništvo v Belgrad, Poslanski poklic ga je zadrževal tedne in tedne daleč od Slovenije. A čutil se je prav tako domačega med brati Hrvati in Srbi, kakor da bi bil na slovenskih tleh. Zopet je med njimi delal na shodih in zborovanjih, kakor je bil tega vajen že od dijaških let sem. »Z enako ljubeznijo je ljubil ves svoj narod vseh treh imen« — mu je pri grobu tako lepo govoril dr. Peter Rogulja kot zastopnik hrvaške ljudske stranke —, »za to svojo mi^el je deloval iz polnosti svoje blage krščanske duše in v službi te misli je umrl. Nam Hrvatom je bil blagi pokojnik še posebno blizu, ker je ves svoj čas, ki so mu ga poslanski posli dopustili, preživel med našim hrvatskim narodom. Na tisoče kmetskega ljudstva je v ravni Slavoniji poslušalo njegove besede, da živi od Soče do Vardara le en narod.« — Torek dne 26. avgusta 1919 je prišel iz daljnje Slavonije domov; ves truden, bolan; revmatizem ga je mučil; na desno nogo ni mogel niti stopiti. Kje je bil; kaj je delal v Slavoniji? Soboto, nedeljo in ponedeljek je bil v Djakovem, kjer je v mestu in okolici govoril na šest shodih. Tisoči so ga poslušali — v slovo. Potem je odšel bolan domov. Odšel je kakor dr, Krek dve leti poprej od Hrvatov v Dalmaciji tako tudi on od Hrvatov v Slavoniji domov, da tukaj leže k počitku in ne vstane več, »Nič ne de, lepo pa je le bilo,« je miril domače, ko so ga radi bolezni pomi-lovali. On ni mislil na bolezen; srečnega se je štel, da so shodi tako lepo uspeli. Legel je v posteljo, iz katere ni imel več vstati, A le nasmeh je imel na svojem obrazu, ko se je še nekaj dni pred svojo smrtjo s prijatelji razgovarjal o vzrokih svoje bolezni in je pri tem z mehko ljubeznijo ugotavljal; »Mati Jugoslavija mi jo je dala!« Tako je iz ljubezni do Boga ljubil svoj dom do konca. * * * In vendar ni pri tem nikakor zanemarjal svojih dragih v družini. Bil je do poroke vzoren krščanski mladenič, visoko-šolec-akademik, na Dunaju, v Gradcu, doma; bil je po poroki prav tako vzoren krščanski mož in oče v krogu svoje družine, Bog je blagoslovil njegov zakon s šestero otroki. Velika in nežna je bila njegova ljubezen do družine; to razodevajo najbolje pisma, ki jih je pošiljal iz dalje posebno iz fronte domov, On šteje mesece, kar je od doma, in zopet one, kar mu jih manjka do dopusta. »Nocoj bosta dva meseca, kar smo odšli na bojno polje,« piše tu; tam pa se tolaži kakor otrok: »še tri mesece, in dopust dobim.« Vsaka malenkost, ki jo od doma dobi, ga neizmerno razveseli: »Najiskrenejša hvala za vse poslane stvari. Vesel sem bil kakor otrok,« — Dne 24. januarja 1916 sporoča soprogi, kako lep solnčen dan so imeli sredi gorskega snega, a pristavlja; »V meni pa vse to le množi hrepenenje po domu, po njega neizrekljivi srečil O kako si srečna, da moreš otročiče imeti v bližini, jih ljubiti In trpeti zanje!« — Dn« 4, novembra 1915 pa je pisal: »Željno gredo moji pogledi proti vzhodu, moje misli so ž njimi in vroče želje, da bi bili vsi sreč- »Sveta noč«, -ai, blagoslovljeni.« Tri dni potem pravi zopet; »Toplo je solnce, nebroj biserov miglja po slemenih in se topi v solze,., Ah in hrepenenje srca po domu in njegovi sreči se poraja v meni z nepoznano sile!« — Dne 20. oktobra 1915 je dobil pošiljatev od doma. V njej tudi dve lepi hruški. Piše: »Ali sta z našega vrta? Gotovo. Kolikokrat mislim nanj in na one srečne urice svojega življenja, ki smo jih preživeli v njegovem cvetju! O da bi se večkrat vrnile še na leta in leta!« — Kako nežno zna pozdravljati svoje drage! Sedaj jim govori: »Angeli naj vas varujejo,« potem: »Angeli naj vas čuvajo;« tu; »Marija naj vas varuje! Angeli božii naj vas vodijo!«, tam; »Bog vas varuj, Marija naj vas čuva! Nocoj sem sanjal, da sem doma, O kako lepe so take sanje!« Svojemu otroku, ki mu je bi! drobno pisemce poslal, odgovarja: »Le pridno moli za papana! Nedolžne otročiče Bog najpreje usliši.« — Najlepše razvedrilo je dobival doma pri svoji ženi in pri svojih otrocih. Kot oče se je tudi vedno živo zanimal za vedenje in napredovanje svojih otrok v šoli, kolikor so v šolo hodili. Sam je osebno hodil k učiteljicam, da so mu o vsem tem poročale. Z vnemo je tudi študiral značaj svojih otrok, njih nadarjenost in smer te nadarjenosti, da bi pravočasno mogel ukrepati o nadaljnji vzgoji in bodočnosti svojih malih. Vsi družini pa je dajal naj1epši zgled dejanskega krščanskega življenja. Bil ie v resnici vzor skrbnega družinsk'-** --^eta in gospodarja. * * * Ljubezen do Boga, do domovine, do družine je dajala dr. Lovro Pogačniku veliko nezmagljivo voljo, a dajala mu je tudi mehko srce do trpina, do bližnjika. Pri slovesu ob grobu mu je prijatelj pred tisoč-glavo množico smel dati spričevalo; »Brez ozira na strankarsko pripadnost si pomagal vsakemu trpinu, ki se je zatekel k Tebi, Z izredno vestnostjo si izpolnjeval svoje dolžnosti. Sam si šel v vojsko po kal smrti, mnogim drugim si pa s svojim posredova- njem rešil življenje, in cbrisal solze marsikateri materi in marsikateri ženi, ki bi bila sicer danes vdova.« Njegova vestnost mu je pri vršitvi službe, n. pr. pri vojakih, dajala sicer na videz marsikedaj strog izraz, a to mera biti. Sam Kristus je večkrat strogo nastopil, dasi ga je bila le ena sama čista ljubezen. Pri neslužbenem občevanju z vojaki je bil tudi naš pokojni dr. Lovro sama očetovska dobrota. Nikogar ni tu preziral. Pač pa je vsak le količkaj uvažljiv razlog uco-števal, da je prosilcu izposloval oprostitev oziroma dopust od vojaške službe. Prav tako je svojim volivcem na Vipavskem neštetokrat pomagal, da so smeli ostati pri družini in svojem delu doma. Da, pri vojakih se je celo to zgodilo, da je nadporočnik dr, Lovro Pogačnik založil zadnji denar od lastne plače ter ukazal kupiti živil, da vojaki niso stradali. Tak je bil on do svojega bližnjega. Vesel, živahen, odkritosrčen in mil je bil tudi kot tovariš med tovariši-prijatelji. Tako-le ga slika eden izmed onih, ki so še v dijaških letih skupaj ž njim v Gradcu živeli in občevali: »Prišel sem oktobra 1905 na vseučilišče v Gradec in sem na*cl tam Lovro Pogačnika, ki se je pripravljal tedaj za drugi juridični izpit. Kot starešina nas je ml?.de uvajal v društveno življenje »Zarje«. Spominjam se še prav debro, kako je na občnem zboru priporočal vstop v Mari'.ino kongregacijo. Smatrali smo ga vsi za izkušenega moža in imeli pred njim veliko spoštovanje. V akademičnem društvu je gojil zlasti prijateljstvo in medsebojno ljubezen med člani. Njegov najlepši izlet je bil eno uro od Gradca oddaljena »Maria Trost«, kjer stoji krasna cerkev Marije Tolažnice, h kateri se je pogosto zatekala Zarjina družina. Bil je izvrsten pevec in je zlasti ljubil narodno pesem.« Torej tako kakor pozneje povsod; prevzet ljubezni do Marije, poln ljubezni do dela, do društva, do tovarišev. Svoje trpljenje je prenašal kot mož. Prišlo je tedaj, ko ga je najmanj pričakoval, ko se je žrtvoval dan in noč, teden za tednom pri delu za Jugoslavijo. Ni iskal nikdar priznanja in odlikovanj za svoje delo; a napadi in očitki, ki so se neopravičeno proti njemu vprizorili v novi lepi domovini, za katero se je bolj kot vsi nesebično in idealno žrtvoval, so ga hijdo boleli. Prenašal jih je kot mož. Kot junak je prenašal tudi svoje zadnje trpljenje na smrtni postelji. Vedel je, da umrje. A strahu ni občutil ni najmanjega. »Božja volja se zgodi,« je bila tu njegova molitev. Bil je večkrat previden s svetimi zakramenti. Kakor je on umiral, umirajo samo nedolžni otroci, ki brez vznemirjenja hite v ljubezni do Jezusa in Marije proti svetim nebesom. Blagor mu, da je umrl tako! Njega lepa smrt je bila le zaključek njegovega lepega življenja. Ko je odšel v vojsko, je napisal tudi svojo zadnjo voljo, svojo oporoko; pred smrtjo jo je še enkrat prečital in potrdil. Vredna je, da svoje mesto tudi tukaj dobi, saj nam najlepše odkriva ljubezen in lepoto njegove plemenite duše, \Oporo-ka se glasi: »Svojo dušo izročam Bogu, srce svoji družini, telo slovenski domovini... Ah Slavka moja, Ti najboljša vseh žena na svetu! Ohrani Bog te deci zlati! Zaupaj vanj! Združitev večna naju čaka onkraj groba! Otročiči moji! Zvesti bodite Bogu, domovini! Ljubite resnico, pravico; sovražite laž in krivico! Krepostno živite, svetniški umrite! In Ti, o mati! Obilo Ti je Bog poslal gorja. Obilo Ti zaupa, veruj vanj! Naš dom ie vrh neba! In Orli moji! Množite se! Poštene fante vse združite na potu vzorov svetih! Iz žrtev Vaših in dejanj naj vzklije blagoslov veličja nad domovjem ljubljenim! Vi vsi sorodniki, prijatelji! Iskrena hvala Vam za vso ljuba v! Sovražnikom odpuščam! V srcu mojem ni kali do maščevanja. Sam prosim odpuščanja. , Zapuščam Vas težko, težko! Dejanj, življenja se mi hoče. Da vzgajal z mamico bi samo Vas, otročiči! Zgodi naj se! Kar Bog stori, vse prav stori! Zaupam trdno,' saj sem ljubil Njo, ki ni ga zapustila, ki se je zatekel k Njej! In Vi, volilci moji! Vaš Kras, oblit s krvjo junaško, naj zibelka bo lepših časov za narod moj! Držite se načel, ki zanje šli smo v boj, svoboda naša so; kot skale Vaše vsakdo stoj! Bog bodi milostljiv moji duši grešni! Amen.« * * * Tak je bil dr, Lovro Pogačnik, Ni čuda, da je grenka bol objela tisoče in tisoče, ki so ga širom med Slovenci in Hrvati poznali, ko so zvedeli vest o njegovi smrti: Umrl je 5, oktobra 1919; še mlad mož; komaj v svojem 40, letu. In vendar je dal narodu toliko lepega ter zapustil toliko spominov na svoje tiho delo, ki ga je posvetil Cerkvi, družini, dijaštvu, mladini, slovenskemu in hrvatskemu ^ ljudstvu, zgradbi in gradbi naši nove velike domovine! Od kod je dobil moči, da je do smrti zvesto vztrajal pri tem velikem delu? Ena beseda vse pove; on je bil mož iz Marijine družbe! Bog nam daj mnogo, mnogo takih mož! Dr. J. S. — * * * Zadnja ura + dr. Lovra Pogačnika, Venček na grob prijatelju o. V, 'Kopa t in D, J. Prvo nedeljo meseca oktobra, rožno- -venško nedeljo, me je popoldne ob štirih po enem dnevu presledka zopet silno vleklo k mojemu iskrenemu težko bolnemu prijatelju, Na vrtcu pod bolnikovim oknom vidim cveteti zadnje vrtnice. Dvakrat nam je že letos dobri Lovro na svojem vrtu na-rezal celo košaro vrtnic; njegovi otroci so jih potem prinesli v kapelo Marijine družbe in kapelo sv, Jožefa, da jih položimo na oltar. Danes prihajam, da mu jih vrnem in mu spletem ob vznožju njegove postelje rožni venec — na rožnovenško nedeljo,., Med molitvijo me vznemirja bolnikovo hro-pcnje; mož ne more najti več moči, da izloči, kar ga duši v prsih. Ne bo več dolgo, si mislim, kljub najskrbnejši in najljubezni-vcjši postrežbi preblage soproge. Vstanem, Rad bi mu še povedal v tolažbo vsaj to, da hočemo pri kongregacijskih shodih prihodnjih dni iskreno moliti zanj, pa ne utegnem, preveč ga duši. Grem iz sobe, vzamem klobuk, hočem oditi-, pa mi ne da miru, spet odložim klobuk. Isti nemir po hodniku na obrazih .,; Namignejo mi, naj vstopim še enkrat,,. Naš Lovro umira. Vsi pokleknemo krog njegove postelje. Zdi se mi, kakor bi stopal pred oltar k sveti daritvi. Med ih-tenjem in jokom otročičev molimo rožni venec •— na roženvenško nedeljo. Lovro odpre oči, odpre jih široko ter upre z vso pozornostjo svoj pogled v — razpelo, je poljubi enkrat, dvakrat,. . »Ki je za nas krvavi pot potil,. Ob tej skrivnosti, ki spominja najbolj na bolečine presvetega Srca, zapazim zadnji trzaj bolnikov, zadnjikrat je udarilo Lovrovo blago, plemenito, veliko srce... Gospod je sprejel-daritev ... Pač se odigrava preobilica čustev v človekovi duši ob takem prizoru. Mene prešinja danes čustvo globokega spoštovanja. Kadar so umirali častitljivi očaki stare zaveze, mislim, da niso drugače. Tako umirajo pa tudi pravični nove zaveze: krščansko, junaško in mirno. Naš Lovro je umrl krščansko. Blago-pokojni se ni začel pripravljati na svojo zadnjo' uro šele s svetimi zakramenti za umirajoče, temveč celo njegovo življenje je bila skrbna priprava na smrt, smrt je bila rezultat njegovega življenja, mojstrsko delo, za katero je dal mož svoje življenje! Naš Lovro je umrl junaško, S smrtjo sta se bila sprijaznila že davno; že na "fronti ji je gledal v oči, in na Dolenjskem tudi. Ne, zase se ni bal umreti niti zadme tedne; to nam je povedal sam. Toda umreti v najlepši moški dobi, umreti svoji domovini in Cerkvi ob času, ko pač nimamo preveč takih mož, in umreti svoji družini in taki družini, in umreti med svojimi jo-kajočimi otročiči? Toga se je pač ustrašil plemeniti mož teden pred svojo smrijo, toda tudi v tem je uklonil svojo voljo ne-doumni božji volji. Ko ga je še predpoline na dan smrti vprašal preč, gosp, dr, Jos. Srebrnič, če se kaj boji umreti, je odvrnil mirno: »Pa popolnoma nič.« — Tako umirajo junaki vere! — Naš Lovro je torej umrl tudi mirco. Čemu bi se tudi bal, srečni Lovro? Gospod, ki ima vse v svojih rokah, bo preskrbel za Tvoje boljše kakor vsak oče. In čemu bi se bal zase? Duši, ki je v milosti božji, je smrt sreča: rešena je na veke, »Blagor jim, ki umrjo v Gospodu,« (Skriv, raz. 14, 13.) Pa naš Lovro pač ni umrl le v milosti Gospodovi, ampak, kot vzoren katoličan in goreč Marijin družbenik, tudi bogat na dobrih delih. Ker j.e toliko delal za Gospoda, zato je menda tudi legel k večnemu počitku — na Gospodov dan. Oddahnil se je skrbni oče nedolžne družine, oddahnil veliki sin domovine, oddahnil organizator mladine, branitelj Cerkve in zvesti sin Marijin. Lepa, srečna, mirna, lahka smrt! Lahka ti žemljica, moj Lovro! Tudi to imaš na svoji vesti, da si pred 19 leti kot viso-košolec povabil in zvabil svojega prijatelja md počitnicami k duhovnim yajam, v katerih si spoznal Ti svoj stan kot božjo voljo, Tvoj prijatelj pa je dobil poklic v Družbo Jezusovo. Zato je prav tako, Lovro, da si izdihnil svojo dušo v družbi Jezusovi in Marijini: »Jezus, Marija, Jožefi, to so bila zadnja sveta imena, ki so izzvenela v Tvoji duši, v Tvoji duši, v Tvojem srcu. Ni dvoma, da so Ti prišle vse te tri svete osebe nasproti v najtežji uri, Je*ut je prišel, da Te prepelje prvo nedeljo v mesecu na svojem Srcu kakor brodar skozi zadnje valove na obrežje srečne večnosti,., In Marija je prišla, kraljica kongre-gacije, kraljica sv, rožnega venca na rož-novenško nedeljo med molitvijo sv, rožnega venca, da Te popelje v svoj vrt, večni raj... In sv. Jožef je prišel in s I avren-cii in drugi prijatelji nebeški so prišli brž- tone in pripluli nevidni angeli, — ob vznožju Tvoje postelje pa so Te spremljali t večnost vidni angelčki — Tvoji otročiči. Mogoče meni »Bogoljubov« čitatelj, da * opis pesniški pretiran. Mogoče; toda si ne damo očividci vzeti: videli smo, kako lepo umira poštenost in iskrena pobožnost, kako ljubko čistost in zakonska zvestoba, kako varno požrtvovalnost in samozataja, kako vzvišeno idealno hrepenenje po Bogu, kako slovesno krščanski značaj. Lepo je zašlo ta večer žarko solnče, v zaton je šlo ž njim lepo življenje. Jesenski večer; Gospodar vinograda si je utrgal poln, dozorel grozd. In prišla je Kraljica, si utrgala na svojem vrtcu vrtnico ter jo pripela na Srce svojemu božjemu Sinu — prvo nedeljo v mesecu. »Dragocena je pred Gospodovim obličjem smrt njegovih svetih,« pravičnih. (Ps. 115, 6.) Zato »Naj umrje moja duša smrti pravičnih«! (IV. Moz. 23, 10.) Škoda naših fantov! (Dalje.) Upamo, da ne bodo zamerili naši fantje, če jih za slovo od ponočevanja malo podražimo z opombo, da najrajše ponQčujejo ob polni luni. Čim bolj luna raste, tem bolj se razvija ponočevanje. Človeku prihaja nehote na misel, da te ponočne tiče luna trka in okoli nosi, — Torej fantje, ne dajte se luni trkati in okoli nositi! Nevarno je, če je človek mesečen; lahko se kam zvali, od koder mu več pomoči ni. Ena noč v tednu se jim zdi posebno primerna za te »slovesnosti«, namreč noč od sobote na nedeljo. Seveda ne kot pobožna priprava na Gospodov dan, ampak it tega »političnega« razloga, češ, jutri je nedelja, bo torej dovolj časa podnevu za spanje, zato noč poženimo! — V nedeljo pa, če sploh v cerkev pride, pride prepozno, pa ves zaspan in zbit, da ni ne za molitev, ne za poslušanje. Komaj ve, kaj se godi v cerkvi, tako da je veliko vprašanje, če je zadostil drugi cerkveni zapovedi, ki ukazuje: »Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih s spodobno pobožnostjo pri sveti maši!« Od zanikrnega zamujanja in slabega obnašanja v cerkvi ni pričakovati nobenega blagoslova božjega. Zato moramo spet reči: škoda mnogih naših fantov, da se ravno za nedelje in praznike pripravljajo t grešnim ponočevanjem in hodijo v nedeljo v cerkev dremat in zdehat, namesto pošteno molit, in si s tem zapravljajo srečo in blagoslov, pa si nakopavajo jezo božjo. O da bi vsi oni, ki ste hodili po temnih in grešnih ponočnih potih, rekli kakor zadnjič omenjeni ponočnjak: »Truden in bolan sem od noči in nočem o noči ničesar več vedeti!« Bog jim daj to spoznanje, to kesanje in ta trdni sklep! Tisti, ki sami sebe končavajo in si krajšajo življenje, so drugič: pijancu Da je pijančevanje grobokop človeške sreče, časnega premoženja in človeškega življenja, tega menda ni treba šele dokazovati, Poglejte malo okoli in boste videli, kako je ta in ona družina nesrečna, ker je gospodar pijanec, J*a boste spet videli, kakšno lepo premoženje je bilo pri tej in oni hiši, pa je vse šlo po pijančevem žejnem grlu. In boste spet opazili, kako je ta in oni moral umreti v najlepših letih, pa ne od dela in lakote, ampak od pijače. — O ko bi se ljudje ob teh premnogih in pre-žalostnih zgledih spoznali in spametovali ter se s studom in grozo obrnili od pijančevanja! Toda žal, opazimo pogosto ravno nasprotno. Tudi med našimi fanti v tem oziru ni vse prav. Ni sicer med njimi zakrknjenih, starih pijancev, ker so še mladi, ampak mnogi so na tem potu, da bodo postali zakrknjeni, stari pijanci, ker se v tej »umetnosti« vadijo, kadarkoli je le prilika, Iz vinorodnih pa tudi drugih krajev prihajajo pogosto žalostna poročila, kako nedorasli, komaj šoli odrasli fantiči, ki bi po novi državni postavi še v gostilno ne smeli, nezmerno pijejo in praznijo kar cele »Štefane«, Kmalu bi bil »Štefan« večji kot fantič, pa tak pritlikav fante »Štefan« izprazni, Potem pa pijani razsajajo po cele noči kot razbojniki, da niso ljudje pred njimi varni ne življenja, ne premoženja. Taka poročila smo brali iz raznih krajev, in srce mora kryaveti vsakemu poštenemu človeku, ko to„sliši. S skrbjo se vprašujemo: Kam pridemo, kam pridemo, ako pojde tako daljel Po nekaterih krajih imajo fantje še razne pijanske razvade. Tako n, pr, ob ženitovanjih »prežnine« in »likofe«. — V prejšnjih časih je dal ženin svojim bivšim fantovskim tovarišem za par litrov vina, da so pili na njegovo srečo in zdravje. Zdaj pa,že kar zahtevajo od ženina ne samo za par litrov, ampak kar po več sfo, da, celo po 1000 kron! Tako se je iz neke nepotrebne prijaznosti razvila grda pijanska razvada, prav po tisti prislovici: podaj ciganu mazinec, pa ti bo zgrabil za celo roko! « In kakor bi jim res po postavi kaj šlo, mora potem ženin s fanti glihati in baran-tati, kakor bi bil od fantov kupil svojo Ženo! Pa vsak se boji zamere in nagajanja in je res tako neumen, da jim da po cele $totake za »likol«. Potem je pa pitje in ples in dirindaj, da se Bog usmili! Pa še ni tisto dosti, kar so dobili, ampak še svoje zapravljajo zraven. — Znan nam je slučaj, ko je ženin plačal fantom 300 K, zapili pa so za čez 1000 K! — In to v sedanji strašni draginji, ko ni denarja niti za obleko, niti pogosto za sol! Za pijačo pa dosti kot listja! Med 20letne in še Starejše fante so pa vmes pomešani 14- in 15letni, da »se uče« fantovsko obnašati. Da ne manjka lahkomišljenih deklin, ni treba omenjati. Vsa »prireditev« se vrši na kakšnem podu >— kot nalašč prostor za ples. Opazujoče občinstvo pa tvori »nadebudna« šolska in" še mlajša mladina, ki kar požira te »pre- lepe« zglede z očmi, z ušesi in usti! — Starši večinoma nič ne rečejo. Če pa duhovni kaj reko, so pa seveda »sitni«, »Ali imajo fantje kako pravico ženine tako skubiti?« vprašate. Prav nobene in po nobenih paragrafih! Njihovo ravnanje je popolnoma proti-postavno izsiljevanje in torej kaznjivo. Ako bi jih kak odločen in pameten ženin ali kdorkoli naznanil, bi dobili namesto li- * kofa ričet in zastonj stanovanje »Zakaj jim pa torej dado za »likof« in zakaj nihče izsiljivcev ne naznani?« Zato. ker so ljudje neumno dobri. Tam dado, kjer ni treba; tam, kjer bi treba, pa ne. Pa zato, ker se boje par mladih ljudi zamere. In pa zato, ker smatrajo po ne vem kaki pameti za sramotno, ako se ne bi fantje obrnili na njihov »bogati« žep in ga malo ne izpraznili. Torej nič drugega kakor prazen strah pred ljudmi! Tam se ljudje pogosto boje zamere, kjer se je ni treba bati, medtem ko dostikrat silno brezobzirno žalijo osebe, ki so jim dolžni spoštovanja. Pošteni fantje, upamo, da razumete, da je tako izsiljevanje in barantanje z ženini nesramna ciganija. Brez dvoma jo obsojate in ne boste kaj takega sami počenjali, ampak boste še druge fante prepričevali in pregovorili, da to ne gre in se ne spodobi. Fant, ki ima količkaj časti v sebi, ne bo šel zraven k takemu popivanju. Take in podobne prilike so samo pijanske razvade in šole pijančevanja. Najprej začne - za tuje, pozneje pa za svoje, pa vedno hujše, ker s pijačo žeja raste. In koliko žalostnih reči se stori v pijanosti; kletve, nečistosti, pobojev! O neki fari na Gorenjskem je šel včasih glas, da ni na podružnicah žegnanja ali semnja, da se ne bi pijani fantje stepli in koga zaklali. Tako torej: v jezi, sovraštvu in pijanosti duša pred večnega Sodnika! Kaka je njena večnost?! Strašno je, nepripravljenemu pasti v roke živega Boga!, Ni li škoda vseh onih slovenskih fan- tov, ki so bili v pijanosti poklani in katerih duše morda trpe zdaj strašne muke! Ni li škoda onih fantov, ki se zaradi zločinov, storjenih v pijanosti, pokore < olga leta po ječahl Pa pridejo nazadnje še slabši ven, kakor so šli noter. Znan mi je žalosten slučaj, kako sta se v krčmi na plesu dva fanta sprla zaradi nekega dekleta. V sobi je bil že mrak in fantje opiti. Eden teh se je hotel nad svojim tekmecem znositi. Stisnil se je v kot in čakal, da pripleše do njega in ga zahode. In storil je to! A v pijanosti ni zabodel tistega, katerega je mislil, ampak svojega bratranca. Za kazen je bil zraven pri pogrebu in se je valjal po tleh od strašnega kesa in obupa. Prišel je na ljubljanski grad za osem let. Razen norega zločina v pijanosti, je bil takrat še dosti pošten. Po osmih letih težke ječe pa se je vrnil domov popoln brezverec. Izginil je v Ameriko, Kakšno srečo in kakšen konec je tam dočakal, mi ni znano. Veselega gotovo ne. To je ena po pijanosti razdrta sreča, a podobnih je še na tisoče. Zato, fantje moji, ne stavite svoje časti v to, kdo ga več nese, niti v to, kdo več zanj da, ampak v to, da ste trezni, delavni in pošteni. Pijanost ni čast, ampak sramota. Kolikokrat človek v pijanosti kaj stori, česar ga je potem sram celo življenjgl — Že obnašanje pijanega človeka je nekam živinsko, blazno in človeka nevredno. To so spoznali že pagani pred Kristusom. Ako so videli Špartanci pijanega človeka, so ga s studom pokazali mladini, češ; taki-le ne smete biti! Nam pa poleg zdrave človeške pameti naroča še Bog sveti Duh sam; »Komu gorje? .,, kdo ima prepir? Kdo pade v jamo? Kdo ima rane brez vzroka? Kdo kalne oči? Ali ne oni, ki pri vinu sede in pridno kozarce izpivajo?« (Pregov, 23, 29, 30.) »Zavoljo pijanosti jih je že veliko pomrlo; .kdor pa je trezen, si daljša življenje.« (Sirah, 37, 34.) X. Y. (Prihodnjič konec.) Daj nam svoj mir! Morje bučeče zemeljskih strasti, vihra divja v duši človeški, — Varuj nesreče, varuj propasti, zlobe, gorja, Oče nebeški, nas in naš rodi Strasti prepira polno je stvarstvo; rod Tvoj umira: vzemi ga v varstvo Ti, naš Gospod) Naj mu pomaga Tvoja dobrota, da ne omaga v boju sirota. Vodi ga k miru, kvišku ga vodi, k dušni svobodi' Konec prepiru vdahni ljudem, konec strastem stori, Vse večni! Rod svoj nesrečni varuj zablode dušnih ga zmot; kaži mu pot k viru svobode. — Ti si ta vir: naj nam svoj mir) Fr. Kr. Gema Galgani. Piie Srečko. (Dalje.) Dvaindvajseto poglavje. Na Njegovem Srcu ... Vseh sedem stopenj mističnega življenja, (t, vedno večjega združenja duše z Bogom), ki smo jih videli v prejšnjem poglavju, nima drugega namena, kot pripeljati dušo do zadnje stopnje, do popolnega združenja z najvišjo Dobroto, do mistične zaroke z Jezusom. Ko je Gemino hrepenenje doseglo te stopnje in ji je plamen ljubezni prekipeval, £ je Bog pokazal svojo velikodušno naklonjenost, jo utešil in izpolnil njeno vročo željo s tem, da jo je časih približal svojemu božjemu Srcu. Kdaj se je to začelo, sam o, Stanislav ni mogel natančno določiti, »Ko sem postal njen dušni vodnik,« piše, »se je že nahajala v tem stanju, vendar so bili ti dotikljaji božanstva z dušo,« kot jih imenujejo učitelji notranjega življenja, takrat še zelo redki. Navadno so se pojavljala med premišljevanjem. Čim je nadnaravna luč polagoma odkrivala njenemu duhu božjo lepoto, se je njeno srce vse vnelo, ja pričelo močneje biti in se topiti koprnenja po združitvi z največjo Dobroto, In čim bolj je raslo to srčno hrepenenje, tem bolj se je tanjšala stena med Stvarnikom in stvarjo, dokler se ni popolnoma zrušila in se je srečna Gema znašla v tesnem objemu s svojim Bogom, Gema je mogla tedaj le malo govoriti, a srce ji je prekipevalo: »O angeli, angeli moji, jaz si sama ne morem prav nič pomagati. Pomagajte mi vi v ljubezni do Boga, Tu sem, o Jezus, popolnoma se izročim Tvoji sveti ljubezni!« Še telesne moči so ji odpovedale« Na pol mrtva se je časih zgrudila na tla. Nekoč se p je zgodilo to po sv, obhajilu. Ko se je zavedla, jo je bilo vsled tega zelo sram in z gorečo molitvijo je izprosila od Boga, da ji ni več podeljeval teh milosti javno, V svoji otroški priprostosti pa je pripisovala to svojemu trudu, da s« premaga in obvlada. Polna veselja je pisala o, Stanislavu: »Jezus mi še vedno podeljuje milost, da ga čutim vedno in povsods naj bo zato vedno hvaljeni Kako se moram truditi, da se prikrijem pred drugimi j posebno kadar »em v cerkvi ali zunaj bil*« Od napora, da se obvladam, imam sleherni večer nekaj vročnice. Toda pogumno na> prej! Jezus me namreč zagotavlja, da mil to moje obnašanje zelo ugaja. Ali se pa bom mogla vedno premagati? Bojim se, da ne, ker so ti navali ljubezni vedno močnejši in številnejši, tako da se jim nazadnje ne morem več ustavljati. Ko ne boan več mogla, »e jim bom pa vdala. Naj vedmo živi Jezus!« Ti navali božje ljubezni so postajali vedno bolj pogosti, posebno med zamak-njenji. Bilo jih je lahko zasledovati, ker »o se kazali tudi z zunanjimi znaki. Nekoč Gema v svoji ljubeznivi priprostosti vprašala svojega Zveličarja, odkod ta njena srčna želja, ugajati mu, združiti se ž njim v nerazrušeci ljubezni. In Jezus ji je odgovoril: »Ker sem te premagal s svojo milostjo!« In Gema; »O kako sem srečna, da sem bila premagana od tolike dobrote in ljubezni!« Takoje bilo v resnici, Jezus jo je premagal, da poveliča sebe v svoji ljubljeni! služabnici. S tem, da jo je celo vrsto let očiščeval, napolnjeval z bogatimi milostmi in jo dvigal po stopnjah skrivnostne popolnosti, jo je pripravljal na največjo milost, na popolno združitev s seboj. Ko smo govorili o njeni ponižnosti, smo poudarili, da se nikdar ni upala imenovati Jezusa svojega »Ženina«. Zadovoljevala se je biti njegova služabnica in hčerka. Polagoma pa, ko je vzžarel in vzkipel plamen nebeške ljubezni v njenem srcu, in se je z ljubez- nijo pomnožilo zaupanje in pogum, tedaj so pričele vstajati v njeni duši želje po nečem drugem ... »Moj Bog, če že zjutraj občutim toliko tolažbe, ko Te smem nalivati očeta, kaj bom čutila, ko Te bom smela imenovati svojega ljubljenca? O Jezus, utolaži to svojo ubogo hčer in Izvoljenko.« V nekem zamaknjenju je vzdihovala proseče: »O Jezus, ali res vedno le samo h či in — nič več? In vendar bi bila rada ... o Jezus! Vem, razumem, to bi bilo prveč zame. In vendar — saj Ti smem zaupati, kaj si tako srčno želim? Rada bi, o Jezus, rada bi bila... Tvoja nevesta. Da, o Jezus, Tvoja izvoljenka bi želela biti I« Njena srčna želja se je izpolnila; Večna Beseda se je združila z njo z vezjo neločljive ljubezni. Tej skrivnostni zaročitvi ni manjkalo zunanjega znamenja: Jezus se ji je prikazal kot nekoč sv. Katarini Aleksandrijski, sv. Pavlu od Križa in drugim, kot ljubeznivo dete v naročju svoje, nebeške Matere. Marija je vzela Jezusov prstan ter ga nataknila presrečni Gemi na prst. Od tega dne ni spadala več, vsaj tako se e zelo razlikuje od poprejšnjih milosti. Pri teh namreč Gospod razodeva in deli svoje darove, a ne samega sebe. Razodeva se dušnim močem v daljših ali krajših presledkih, a ne trajno. V zadnji stopnji, v združitvi, pa se duša popolnoma prepusti Bogu pravtako kakor se tudi Bog najtesneje in trajno združi z dušo. Kakor visoka pesem zvene Gemine besede o tej po- polni, srčni, trajni in nerazdružljivi vezi; »Danes nisem več sama, ampak sem s svojim Bogom, Jaz sem vsa njegova in on v meni in ves moj.« Iz teh in »ličnih besed razvidimo, kolika je sreča duše, ki dospe na to višino. Drugače niti ne more biti. Saj ženinovi zakladi so tudi nevestini; božji zakladi so pa neizmerni. Kakšne darove je odslej prejemala, bi niti sama ne mogla prav povedati. Jasno je čutila, da se je vsa premenila v Bogu, da je bila kar potopljena v neizmerno morje božje luči, miru in pokoja. V tem srečnem položaju so bila njena zamaknje-nja skoro nepretrgana. Drugi sad te telesne združitve z Bogom je bila neke vrste neobčutljivost v največjih bridkostih življenja. Ali jih ni občutila, ali pa se ni zmenila zanje. Celo v telesnih bolečinah, ki so jo vedno hujše mučile, je postala še bolj vesela in živahna, Največje mučeništvo zanjo t® bila duhovna zapuščenost. Ako se je skril Gospod, je obledela in sk tresla na celem telesu iz strahu, da ga je za vedno zgubila. Odkar pa je prejela milost božje zaročitve, se ni več vznemirila, »Bog ve, če se Jezus spet pokaže ali ne? In če me prav Jezus več ne pogleda, kaj zato? Jaz zrem vedno vanj, in čeprav me ne mara več pri sebi, sem jaz vseeno vedno pri njem. Vedno hočem nanj misliti, končno se bo le povrnil. Le beži, o Gospod, skrij se mi, jaz Ti bom povsod sledila! Prepričana sem, da me nobena stvar ne more več ločiti od Tebe. Če Ti ugaja mučiti me s tem, da se mi skrivaš, mi je to popolnoma prav, samo da si Ti zadovoljen. Naj živi skriti Jezus!« Kar pa dela največji vtisk na nas pri tem srečnem Geminem stanju in kar hočemo še posebno poudariti, je pomnožitev njene ljubezni do najvišje Dobrote, 0, Stanislav piše: V kolikor jaz vem, morem trditi,"da je le malo splošno znanih duš, ki bi bile plamenele večje ljubezni do Boga kot Gema, Sama, čeravno je bila navajena več let na nenavadno udarjanje svojega srca, je zdaj vzklikala: »Kaj je vendar to, kar zdaj čutim? Moj Bog, saj se ne smem, ne morem bolj prepuščati tej sladki sreči, ali pa se vsaj umakniti v samoto, da je ni- Moj Bog, kaj je vendar, kar občutim? Ah, »o videli drugi, kar se H je tudi večinoma Tebe -čutim tako živo v svojem srcu! posrečilo. Večkrat pa ji i« tudi prišlo kar Kakšna skrivnosti Zdi se mi, da. sem v nenadoma: kjer se je že ravno nahajala, raju,,,« je bila naenkrat vsa potopljena v Boga z Povedala je resnico. Tudi njeno tvarno razumom, s srcem, z vsemi duševnimi srce je pričevalo o tem. Ko je Gema do- močmi, dočim so njeni zunanji čuti ostali spela na vrhunec svoj« ljubezni, }i ni več brez moči in uporabe. Pravim čuti, n« telo, zadostovalo srce za vso ognjevito ljubezen: ki je bilo slejkoprej prožno'in svobodno, pričelo je utripati na docela nenavaden Tudi v obraz nobene spremembe, ne dru- način ter se ji močno razširilo. Nekoč jo gače v njeni zunanjosti. Samo čuti so ji je o. Stanislav vprašal, kaj misli o tem ne- odpovedali: ča si jo zbodel s šivanko, jo navadnem pojavu. Odgovorila mu je v svoji pekel z ognjem, ali delal še tak ropot okoli otroški prostodušnosti: »Ali ne vidite sa- nje, vse je bilo zaman, če se je pogovar- mi? Jezus je tako neizmeren, moje srce jala s svojim Bogom, ni slišala, ne videla" pa tako majčkeno, Jezusu ni dovolj pro- ničesar več okoli sebe. Če pa je bilo za- stora v tako malem srčku, ker pa vendar maknenje — in to je bilo pogosto — bo- hoče bivati v njem, zato ga tako vzvalovlja, Iestno, je to občutila na celem telesu, ki je Tu si mora Jezus sam pomagati, 0, naj se postalo izčrpano in brez moči. V radostnih razširi to srce, samo da bo Jezusu prijetno zamaknenjih, pa je to veselje gorelo tudi v njem.« ~ v vsej postavi, posebno še v očeh in Čitatelj dragi, pa praviva in misliva, da obrazu, ae znava Boga ljubiti, da te ljubezni ni več Pri Gemi je bilo lahko razločevati na svetu, da je nemogoča.,, Gema je ži- trojno vrsto zamaknenj. Manjša, ki so vela ne pred stoletji, ampak v današnjih bila tudi najbolj pogosta, časih tudi več-dneh, ne v kakem samostanu, marveč med krat na dan, so ji prišla kjerkoli in jih je svetom.,. bilo zaznati le iz njenih žarečih oči, »KolI-Med stopnje mističnega življenja šte- kokrat sem bil do solz gin j en.* piše o, Sta-jejo bogoslovci tudi ekstaze aH zamak- nislav, »ko sem molil ž njo brevir, Navad-njenja. To so namreč trenutki notranjega no mi je sedela nasproti na drugi strani združenja z Bogom, ko Bog dušo tako mo- mize z brevirjem v roki, S čudovito natančno pritegne nase, da duša več ne obvlada čnostjo je odgovarjala, v zamaknenju, ko telesnih čutov in so ti brez moči in delav- Sva menjaje molila psalme in responzorije, nosti. obračala liste, kot jaz itd- Drugekrati je v Čeprav je zamaknjenje bolj med zad- zamaknenju čitala aH pisala pisma, se raz-njimi stopnjami mističnega življenja, je bilo govarjala s svojim duhovnim vodnikom.« podarjeno Gemi zelo zgodaj, še predno je^ Večja zamaknenja so bila redkejša, prehodila druge nižje stopnje. Prišlo je ve- pa bolj globoka in vzvišena. Tudi so tra-dno bolj pogosto in ob vsakem času, kakor jala od pol ure do ene pa tudi več ur. Da tudi na kateremkoli kraju, celo kadar se « j0 zbudil, je bilo treba izrečnega-pove-ga je najmanj nadejala: pri mizi med jedjo, Ija duhovnega vodnika, pa še to ni vselej ko je pomagala v kuhinji, ko se je pogo- zadostovalo. Ko se je vrnila k zavesti, ni garjala, šla po cesti itd, Navadno ga je ču- bila nič trudna, nič zmešana. Samo obraz tila že naprej, pa le par minut preje. Ne- si je včasih skrila v dlani iz sramu, da si nadno jo je objela velika zbranost, tej je jo zalotil v onem stanju, sledilo goreče hrepenenje po še ožjem V večja zamaknenja je prihajala na-združenju z Bogom, nakar ji je pričelo vadno po sv, obhajilu- Bog pa ji je naklonil tolči srce z vso silo. Gema se je najprvo še tretjo vrsto: i z. v a n r e d n a zamakne-branila, s tem da se je skušala raztresti, nja, ko jo je storil deležno svojega bridkega =aw trpljenja, koi smo že videli v prejšnjih poglavjih. Kaj se je v tem Stanju godilo v Gemini duši, ve samo Bog. Kar nam je ohranila družina Giannini, ko j« sproti zapisa vala, kar je vsaj polglasno ušlo prsko Geminih ustnic, }ft samo tnal odmav one^a bogastva, ki je Bog sipai v to ««ralsko dušo. Tako imamo danes poleg njenih pisem tudi 150 dobesednih Geminih pogovorov z Bogom v ekstazi To je visoka pesem, polna nebeškega vonja, duše, ki je vsa božja, ki že tu zre svojega Stvarnika v' nadzemeljski lepoti in mu daje zato iskreno hvalo in čast, ali pa ga prosi usmiljenja za grešnike, ali upira svoj pogled v križ in hrepeni v deviški ljubezni po njem ... Za morka- Plemenit sad krščanske ljubezni, ki sega onkraj morja v domovino črncev, je pač umrla zamorka, uršulinka S, Nikolaja, Kdo izmed Ljubljančanov, ki je kdaj potrkal na porto pri uršulinkah, ni poznal »črne nune«? Dolgo vrsto let je odpirala samostanske duri rn. -redno prijazna rada postregla vsakemu tsr 3 čutečim srcem poslušala vsakogar, ki ji j« potožil svoje križe in bridkosti. Da bo našlo misijonsko delovanje, ki praznuje med Slovenci ravno letos 25 letnico, več blagih sotruduikov, naj sledi kratek popis njenega življenja, ki se res lahko zove »čudež božje previdnosti«. Rojena je bila pokojnica v Egiptu, v bližini mesta Kairo. V nežni mladosti so ugrabili trgovci s sužnji njeno mater Ba-hito,.brata in sestro. Odslej je skrbel zanjo oče Horshid do 13. leta. Tedaj je tudi njo v očetovi odsotnosti ugrabil neki Turek in jo prodal v Aleksandriji bogatemu turškemu trgovcu. Pri tem je preživela dva meseca. Božja previdnost je tačas pripeljala v Aleksandrijo blagega misijonarja Nikolaja Olivieri, ki je v misijonskem navdušenju potoval 13 krat v Kairo in odkupil prostost 474 zamorskim otrokom. Trem teh otrok teme in nevere je poskrbel blagi mož dom pri uršulinkah v Ljubljani, kamor so došle 15. februarja 1856.1eta. Imenovale so se: najstarejša Zeineb (umrla S. Nikolaja), ostali dve: Hadiga in Fatima. Govorile so seveda le arabski jezik. Pokojni kanonik Luka Jeran, ki je šel 1. 1853. v Afriko za misijonarja,' a mu bo- uršulinka. lehnost ni dopustila misijonskega dela, jih je učil našega jezika. Vse tri deklice so kazale lepe zmožnosti in za vse dobro sprejemljivo srce. Posebno Zeineb se j* odlikovala po krotkem, tihem, zbrano-zamišljenem značaju. Z veliko gorečnostjo so se pripravljale na sv, krst. Na predvečer niso hotele večerjati, niti iti k počitku. Ko so vprašali Zeineb, kaj misli, kadar .molči, je odgovorila: »O Sv. Duh, stori Zeineb močno!« Slovesnost sv. krsta se je vršila dna 5, oktobra 1856, na praznik sv. rožnega venca, ^r navzočnosti mnogoštevilnega občinstva; vodil jo je stolni prost dr. Simon Ladinig. Krstna botra pokojne s. Nikolaje je bila grofica Korinsky, Ganljivo je bilo slišati deklice, ki so glasno in odločno odgovarjale vsem vprašanjem. Nato je oblila krstna vqda otroke Sudana, ki jim je koža ostala sicer še črna, a njih duše so zable-stele v beloti krstne nedolžnosti. Zeineb'' so krstili z r. Ano, Sv, krstu je takoj sledila sv, birma, Id sta jo prejela tudi dva zamorska dečka. '' Pa milost božja je delovala naprej, V tem, ko sta Hadiga in Fatima postali V Zagrebu usmiljenki, a kmalu umrli, se je Ana dobro razvijala; Sveti Duh pa je pri« pravljal dušo Kamove potomke, da jo dvigne do visoke časti — neveste Jezu« sove. Kot 22 letna mladenka je prejela dn* 23, januarja 1. 1865. redovno obleko in redovno ime Nikolaja iz hvaležnosti do svcw je;ga rešitelja. Več let ji je bila izročena zen je ohranila svojim Črnim sobratom In 1919. čuditi se je, da je v evropskem pod- bila goreča pospeševalka afriških misijo- nebju dosegla visoko starost 76 letj od teh nov; mnogo odkupljenih črnčkov je poslala je bilo 54 posvečenih Bogu, ta oni ivet ali jih pridobila krščanstvu. Njena smrt je bila lepa in mirna. oskrba gojenk, potem je bila vratar-ca. Tiho in skrbno je vršila svoje dolžnosti, bila vedno vljudna in postrežljiva napram »osestram in posvetnim ljudem, ki se jim (• splošno prav priljubila, Posebno ljube- Dan svetega veselja je bil zanjo 23, jan, 1. 1915., ko je praznovala zlati jubilej redovnega življenja. Več let je bolehala; srčna vodenica ji je slednjič ustavila srce 17, septembra Krstna sveča ji je bila mrtvaška sveča. Pred smrtjo je naročila gospž prednici, naj objavi vsem Ljubljančanom iskreno zahvalo, da so jo sprejeli v svojo občino. Ob mrtvaškem odru je gorela krstna Marijino V sobi na steni Marijina »lika viti, Dete nebeško na Maternih prsih sloni, — V zibelki dete leži, sije mu raj iz oči; mamica ziblje in, zroča v podobo, šepeče: Tebi darujem ga, varuj ga dušne nesreče! Mati nebeška je slišala njeno molitev, Mati nebeška sprejela je mlado daritev. Dete je raslo, šel je mladenič med svet. — V sobi je mati pred sliko ihtela, avetla ji solza po velem je licu polzela, upno upirala v rajski obraz je pogled.. > sveča, pod redovno obleko je imela krstno oblačilo, katero je po lastni 2elji nesla s seboj v grob. Gotovo je prinesla tudi njena duša pred Sodnika krstno nedolžnost, okrašeno z biseri redovnih obljub, S. K, varstvo. Sin se je zgafiil na poti pogube, živo se spomnil je matere ljube; v duhu zazrl je na steni domači podobo, x rajski je Materi vnovič prisegel zvestobo, V sobi na steni Marijina slika visi, Dete nebeško na Maternih prsih sloni . Mati je sina pogube rešila, Mati je materi sina vrnila. Limbarski. S Nekaj napak pri molitvi. Slovenci radi molijo in veliko molijo. Skoro se pa zdi, da 'e uspeh naših molitev premajhen. Odtod tudi razni pomisleki zoper molitev; saj molitev nič ne pomaga; kaj pa imam od molitve) toliko molim, pa še nisem uslišan; saj ni vredno moliti . Pa še več drugih. Ali predno molitev kartako obsodimo ln v nič denemo, pomislimo, če je res molitev samanasebi tako malo vredna. Kdor je pameten, bo sprevidel sam, da amo krivi le ljudje, če nismo vselej usli-iani, V naslednjih vrsticah hočem pokazati nekaj napak, ki jih delamo pri molitvi. Seveda, to moram naprej povedati, vsak ne naredi vseh napak, kar jih bom omenil. Kjer se bo kdo čutil prizadetega, tam naj pa prične popravljati. Naša molitev je včasih naravnost predrzna. Mi se obnašamo proti Bogu. kakor bi bil naš hlapec. Kar naravnost mu ukazujemo, do kdaj nas mora uslišati, »Če do danes tedna ne bom uslišan, pa ne bom več molil.« Takim predrznim mo-lilcem odgovarja že sv, Pavel: »O, člo- vek 1 Kdo si ti, da *e hočeš pravdati i Bogom! Ali reče posoda njemu, ki jo Je naredil: Zakaj ai me tako naredil?« In ž« David je svetu povedal, da potrtega ln ponižanega srca Bog ne bo zavrgel. Kolikokrat se dviga k Bogu molitev iz naših grešnih are. Kako naj Bog usliši tako molitev. Ali tebi diši jed iz umazane, nečedne posode? Ali Be ti na gabi jesti v hiši, kjer je vse zamazano, kjer je gospodinja umazanih rok! In Bogu naj bo vse dobro, tudi molitev grešnega srca? In kolikokrat smo nevoljni, da na* Bog ne usliši, v svoje srce pa ne pogledamo, kakšno je; bruna pa, ki je v tvojem očesu, ne čutiš, Že sleporojeni človek j« ob času Jezusovem povedal farizejem: »Vemo pa, da Bog grešnikov ne uslišuje, ampak če kdo Bogu služi in njegovo voljo izpolnuje, njega usliši.« Če hočeš, da bo Bog pripravljen tebe poslušati, pripravi ti najprej svoje srce. Modri Sirah nam veleva; »Pred molitvijo pripravi svojo dušo in ne bodi kakor človek, kateri skuša Boga.« Ali se ti pripraviš kdaj na molitev? Kolikokrat moliš brez vsake misli, moliš, da izgovarjaš besede, vse drugo je pa mrtvo. Komu izmed nas bi Gospod Bog že ne bil lahko zaklical: »To ljudstvo me časti samo z ustnicami, njih srce je pa daleč od mene.« Bil sem že v več hišah. Pogovarjali imo se o najrazličnejših stvareh. Vsi so govorili vneto, jasno, razločno. Pogovarjali smo se toliko časa, da je gospodinja prinesla na mizo skledo, znamenje, da e čas kosila ali večerje. Pa ie nekaj za-godrnjalo in v odgovor nekaj zabrenčalo; besede nisem razumel. Ker so se p^ed in poslej pokrižali, sem lahko sklepal, da je to molitev. Videl sem pa tudi: V tej hiši se moli bolj iz navade kakor iz pobožnosti. Srce pa pri takem godrnjanju nič ne čuti. In če ne čuti srce, kako naj se na tako brezmiselno molitev ozira Bogi Kadar glasno molimo, molimo jasno in razločno. Vsaka beseda se mora razumeti I Tako pa bo molil le pobožen človek, ki ve, da je molitev pogovor z Bogom, Kolikokrat molimo, ker nismo pripravljeni, brez vsakega namena. Molimo zato, da molimo, pa nič drugega. Koliko Bogoljubovih naročnikov pregleda drugo stran platnic, kjer je napisan koledar za vsak mesec sproti, kjer je napisan glavni molitveni namen za člane apostolstva molitve, kjer je še za vsak dan, posebej pripisan poseben namen molitve 1 Kdo izmed Bogoljubovih naročnikov je meseca aprila 1919 molil za stanovsko sv, čistost! Kdo izmed gospodarjev, ki bero Bogoljuba, je dne 22, aprila dejal -svoji družini: »Danes bomo pa sv, rožni venec opravili za spravo sprtih družin,« ali pa dne 26, aprila: »Jutri pa molimo za tiste otroke, ki bodo šli letos prvič k sv, obhajilu.« Pa še nekaj. Preberi namene za posamezne dneve. Iz tega se boš sčasoma naučil, kaj se pravi v molitvi iskati najprej božjega kraljestva in njegove pravice. Potem ne bomo v svojih molitvah tako sebični kakor smo, ne bomo prosili le časnih dobrot, ne bomo podobni tistim, ki ljubijo pozemeljsko. Kdaj bomo prav razumeli Gospodov opomin: »Ne bodite torej v skrbeh, rekoč: Kaj bomo jedli, ali kaj bomo pili, ali s čim se bomo oblačili? Saj ve vaš Oče nebeški, da vsega tega potrebujete.« Veliko ljudi mi je že tožilo, da premalo molijo; prav malo pa, dapreslabo. Bog pri molitvi ne gleda na dolgost, ampak na njeno notranjo vrednost. Dolga molitev pa -vsa razmišljena in raztresena je gotovo slabša, kot pa polovico krajša pa dobro premišljena in pa opravljena iz pravega namena- Molimo radi, pa bolj skrbimo, da bo naša molitev dobra, kakor pa, da bo dolga Boljše malo pa dobro, kakor pa veliko pa zanič, slabo. Prav velikokrat si uspeh molitve po-deremo s kletvino. Pred delom molimo, v nedeljo začnemo teden z molitvijo, med delom in med tednom pa s kletvino poderemo, kar smo si z molitvijo izprosili. Podobni smo gospodarju, ki si na eni strani hišo zida, na drugi strani jo pa podira. Škoda, da nam je pogled v delo klet-vine zaprt. Če bi nam Bog ta vpogled odprl, o, to bi bila gnusoba razdejanja, ki jo je človeškemu rodu že prizadejala neizmerna, pa nepotrebna kletvinal Naj končam! Nekaj napak sem ti naštel. Rad bi vam pomagal, da bi v pobožnosti čedalje-bolj napredovali. Rad bi vam odprl oči, da bi spoznali, kdo je kriv, če nismo vselej uslišani: ne Bog, ne molitev, ampak vzrok je v nas samih. Tu začnimo popravljati z vsemi silami, pa bomo največ dosegli, gotovo pa tisto, kar nam je najbolj potrebno in za nas največ vredno: večno zveličanje. J, L, Ljubezen mi ka Komaj sem imela 17 let, že se je semr tertja sukal kak priliznjenec in mi govoril sladko. Kar nekaj me je speklo v srcu — otrok, beži! Kam? K Jezusu! In še dobro se spominjam, kako sem tekla, pokleknila pred tabernakelj in prosila: oh, ljubi Jezus, ne pusti, da bi me kdo drug imel, tvoja hočem biti! In napravila sem trdni sklep vedno tako ostati. To sem ponavljala leto za letom in tudi še vmes, n, pr. pri sv, obhajilu. Slednjič se mi je zdelo tudi to premalo, pred par leti sem ta sklep zapečatila z obljubo vednega devištva. Od takrat z veseljem pričakujem trenutka smrti, ko bom za vedno združena s svojim Ženinom. Prosim vas, ljuba dekleta, nikar ne hrepenite preveč po možitvi! Ako je od Na zelenem Poroča Ali že zopet potopisi bo morda kdo ne-voljno vzkliknil, — Res se že malo bojim začeti z novim potopisom, češ, kaj bi zmiraj pripovedoval, kod hodi, kakor da bi moral cel svet vedeti za vsak njegov korak! — Če kdo tako misli, ga odkritosrčno prosim za od-puščenje in za potrpljenje z mojo revščino in •nojimi slabostmi. Vem, da ni lepo, da človek 3 sebi veliko govori. Ža!, da potopisa človek ne more pisati, ne da bi sebe omenjal. Zato sem dalj časa premišljeval in cincal, ali naj bi tole pisal ali ne; tudi par gospodov sem vprašal, če smem, pa so mi vsi pritrdili. Pri potopisu je oseba potopisca ali potovalca postranska stvar. Glavno so kraji, ljudje in običaji onih krajev, katere popisuje. Taka je tudi z mojimi potopisi. Tak potopis je samo okvir, v katerem ogledujemo razne kraje ter opazujemo ljudi po teh krajih, kaj imajo dobrega na sebi in kaj bi lahko imeli še boljšega. Moji potopisi so ali opisi svetih krajev, katere smo slovenski romarji obiskali: Lurd, Rim, Sveta dežela, ali pa so opis domače slovenske zemlje. In slovenska zemlja — to je naš dom, naše bivališče, naše torišče, naša ljubljenka. Na tej zemlji biva naš rod, tu so raztreseni mnogoštevilni prijatelji Bogoljuba. To zemljo obdelujemo s svojimi rokami in mo- sama je prišla. Boga odločeno, bo prišlo samo ob sebi. Ako pa ni, če se še tako nastavljate, ga ne boste dobile, samo osmodila se bo vaša čistost. Zato se pa rajši prostovoljno še v mladih letih darujte Jezusu! On je najzve-stejši izmed vseh ženinov. Oh, kako se dekle lahko nazaj ozre v preteklo mladost, če jo preživi dobro! Res telesne mladosti ni več, pač pa je dušna mladost tako lepa in ob času smrti mora biti najlepša. Torej skrbimo za to večno juladost in večno lepoto. Le v Jezusu je sreča, drugje je najti ni. Vse, kar svet obeta, je pena in smeti. Op. uredništva. S tem seveda ni rečeno, da naj se dobra dekleta ne može, če je prilika. Vendar kar ta poVe, je lepo in resnično. Štajerskem. urednik. čimo s svojim znojem, časih tudi s svojimi solzami. Ta zemlja je izročena naši ljubezni in naši oskrbi. To zemljo želimo videti srečno; nje sreča nas veseli, nje nesreča peče in boli. In kako boli!... To drago nam slovensko zemljo in njene lepote opisujem v svojih potopisih, Ali ni prav, da to našo zemljo vedno bolj spoznavamo, — ker jo poznamo še vedno mnogo premalo — zlasti pa da se prebivalci raznih krajev vedno bolj med seboj zbližujemo in spoznavamo, da se učimo drug od drugega, kaj imajo lepega tu in tam in kaj, bi lahko tam in tu še lepše imeli. Razen tega se v potopisih mimogrede lahko izreče kaka misel, ki bi se drugače težko kje zapisala. Za nas v Bogoljubu pride najbolj vpoštev versko življenje. Poleg naravne lepote predvsem to opazujemo," in kar imajo v kakem posameznem kraju dobrega, to bi Bogoljub rad razmnožil in zasadil po vsej slovenski zemlji. Poleg tega je za bralce Bogoljuba malo oddiha, ako med strogo nabožnim branjem dobijo tudi malo bolj lahkega, kratkočasnega, kjer se podomače pomenimo in pokramljamo, kaj nas veseli in teži. S teh vidikov naj se presojajo ti potopisi. Kakor rečeno, oseba potopisca nas pri tem toliko ne briga. On nam sicer kaže pot Ln razlaga kraje; pov6 tudi, zakaj smo ravno na to stran krenili in ne na kako drugo, A mi potujemo vsi skupaj, gledamo lepe kraje in človeška bivališča, posebno pa še hrame božje, ter opazujemo ljudi, kako se nosijo, kak6 govorijo, molijo, pojejo, kako se sme-jajo in kako jokajo. Lansko poletje smo bili na Goriškem in gledali, kaj je tam vojska groznega naredila. Menda ste pa opazili, da je bil tisti potopis naenkrat pretrgan. Prišli smo samo od Repen-tabra — odkoder smo si razgledovali Kras in Primorje sploh — do Gorice. Ravno pred Gorico smo obstali in naprej nismo prišli. Treba pa bi bilo še povedati, kaj se vidi v Gorici 'sami in kaj dalje po Goriškem gori za Sočo: v Kanalu, Tolminu, Kobaridu in Bovcu, A ker so ti nesrečni Italijani zaprli pot kakor drugim slovenskim listom tako tudi Bogoljubu, kaj smo hoteli dalje pisati o Goriški? Dopise in potopise najrajši berejo v tistih krajih, odkoder so pisani ali ki so popisani. Ker torej Goričani niso mogli brati našega popisa o Goriški, smo ga ustavili. Ako se kdaj Bogoljubu meja na Goriško zopet odpre — kar se mora gotovo zgoditi, saj takega kitajskega zidu, kakor je zdaj med zasedenim ozemljem in nami, nikjer na svetu ni — tedaj je mogoče, da tisti potopis dovršimo do konca, če se ne bo zdel že prezastaran. »Neka Goričanka nam ravnokar tako-le piše: Ne morem drugače, da bi Vam ne sporočila tudi, da sem bila pred dvema tednoma v Ljubljani in tam v Kat .tiskarni vzela vse številke Bogoljuba letošnjega leta in še decem-brovo številko lanskega leta. Mislila sem si: Naj bo kar hoče, poskusim; mogoče se mi vendar posreči, da ga domu prinesem. In res, hvala Bogu! Prinesla sem Bogoljuba iz Ljubljane sem na Goriško brez zapreke. Niti opa-til ni nikdo, kaj da nesem. Sicer se nisem čutila varno in brez vse skrbi vso pot; ali kaj vse to — Bogoljub je vendar nekaj vreden in pa še koliko! Že več kot eno leto ga ni-•mo čitali, sedaj pa ga imamo spet. Od hiše do hiše roma in povsod so ga tako zelo veseli. Zdi se nam, da je vse lepši kot je bil poprej. Le Bog nam daj kmalu dočakati srečnejše čase, da bi ga nam ne bilo treba sem nositi tihotapskim potom, ampak bi prišel svobodno k svobodnim bratom. V to nam Bog pomagaj!« Ker nam je torej zdaj pot na zahod zaprta, se hočemo letos obrniti ravno na nasprotno stran — na vzhod. Kreniti jo hočemo na Štajersko. — Ali pa je še kaka dežela štajerska? Ne, štajerske dežele ni več, kakor nt več dežele Kranjske. Vse skupaj je zdaj le ena dežela, Slovenija, ki ima svoje središče v Ljubljani. Vkljub temu pa starih imen: Kranjsko, Štajersko, Koroško, Primorsko, Prekmursko, ne moremo opustiti, če s« hočemo razumeti. Saj imamo tudi še druga imena, ki ne zaznamujejo dežel, ampak 1« dele dežele, pa jih ne moremo pogrešati: Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko, Belokranjsko, Vipavsko, Tolminsko itd. Zato tudi starih imen naših bivših dežela ne bomo mogli popolnoma opustiti, da zaznamujemo ž njimi razne dele skupne dežele Slovenije. — Štajerska torej ni več posebna dežela, pač pa je in ostane še vedno posebna škofija, ki se imenuje po starem sedežu te škofije, lavantinska. Škofijska meja nas še vedno deli. Preden gremo na Štajersko, se še pogovorimo, kako naj se to ime piše. Tukaj pišemo Štajersko; časih pa beremo in pišemo tudi Štajarsko. Kaj je bolj prav? Ranjki častiti profesor Marn nam je v šoli rekel, da je oboje prav, a da je bolj v duhu slovenskega jezika Štajarsko kakor Štajersko. Navada je namreč, da nemške besede — in Štajersko je nemškega izvora — ki se končavajo na er, ako jih rabimo v slovenščini, izgovarjamo na ar n. pr. majar, bajar, malar, pintar, padar itd Zato tudi izgovarjamo Štajarsko. In zato sem jaz do zadnjih časov tako tudi pisal. A ker mi je priznan jezikoslovec rekel, da je sprejeto »Štajersko«, se tej znanstveni odločitvi uklonim in zato bomo potovali letos po Štajerskem in ne po »Štajarskem«. Zakaj torej jo letos krenemo na Štajersko? Prvič .zato, ker je svet še vedno tako žaplankan, da si človek ki hoče malo od doma, ne more prav veliko izbirati, kam se bo obrnil. Na slovensko Štajersko nam je vendar še pot odprta, da lahko pridemo tja brez posebnih sitnosti in težav, brez dolgega čakanja na legitimacije in brez tega, da nam do dobrega vse žepe preiščejo, — Enkrat smo v Bogoljubu po Štajerskem že potovali, pa po drugih krajih, tam gori po Slovenskih goricah. A tega je že tako dolgo, da jo z mirnim srcem lahko udarimo zopet tja. — Štajerska ima tudi neko prednost, zaradi katere bo še marsikak Kranjec tja poromal. Slovenska Štajerska ima namreč precej veliko zdravišč. Gorke kopeli so v Rimskih toplicah, v Laškem, na Dobrni in v Topolšici. Mrzla zdravilna voda izvira v Rogaški Slatini in v Radencih. Izmed teh je največje zdravišče Rogaška Slatina, ki je sploh največje zdraviščt na Slovenskem. Sv. Alfonz Ligvorij v svoji knjigi o krščanski popolnosti pravi, da malo bolan biti je dobro za dušo in zato da ne smemo biti preveč mehki in preveč skrbni za zdravje. Tudi ni — če v luči vere gledamo — bolnik -tako milovanja vreden, kakor se nam navadno zdi, če ga gledamo samo z očmi tega sveta. Sv, Alfonz ima gotovo prav. Seveda pa s tem noče grajati pametne in potrebne skrbi za zdravje, O nekom drugem pa pripovedujejo, da je rekel: ljubši mi je zdrav osel, kakor bolan doktor. Vprašanje je, ali je on gledal zdravega osla in bolnega doktorja v luči vere ali v luči tega sveta... Če ima bolezen biti nevarna ali če je že taka, da jo je prav težko prenašati, potem takemu navadno rečejo: Prijatelj, ti se moraš iti zdraviti Vse skupaj pusti in pojdi! Tako so tudi meni rekli. In potem ko sem svojo srečo poskusil na Dolenjskem in Gorenjskem sem jo ubral še na Štajersko, v Rogaško Slatino, Res je, da si marsikdo v toplicah in kopališčih olajša le žep, ne pa bolezni, A bolan človek poskuša vse in žrtvuje za zdravje vse, če že kaj pomaga ali ne. Ko bi za dušno zdravje tako skrbeli, kako čvrsti, zdravi in debeli bi bili na duši... Torej v Rogaško Slatino! Pri tem sem obhodil le mal del Štajerske, a vendar toliko, da se ob tej priliki lahko nekoliko razgledamo po Štajerskem. — Povem naj, da sem se prav veselil iti na Štajersko. Kajti trditi si drznem, da je Štajerska — ako se -vzamejo dežele v celoti — najboljši del Slovenije, Dežela je lepa in ljudstvo je splošno dobro, pobožno. Nekje, kjer so duhovniki imeli veliko opraviti s slovenskimi vojaki, so rekli: Najboljši so Štajerci! Kajne, dragi Štajerci, ta pohvala Vam je všeč! Da se pa ne boste prevzeli, bomo pa v teku tega popisa že tudi povedali, kaj bi smelo na Štajerskem še bolje biti. Splošno torej so Štajerci pobožni. Mislim namreč zlasti pošteno kmečko ljudstvo. Razni bivši nemškutarji, (sedaj socijalni demo-kratje) in drugi take baže ljudje, katerih ni malo, to je pa kaj drugega! Ampak preprosto ljudstvo, to je večinoma dobro. Kolikor mi je znano, jih prekosijo samo še Prekmurci (biv-ii ogrski Slovenci), Ti so od moderne kulture manj pokvarjeni, torej verni in Cerkvi zelo vdani, — Kranjci, se štejemo, da tudi nismo cadnji! In res se na Kranjskem duhovniki veliko trudijo, da bi ljudi na pravi poti ohranili in versko življenje dvignili; menda ni nikjer toliko raznih naprav in vsakovrstnih poskusov za povzdigo krščanskega življenja, ali pa smo vsaj na Kranjskem v takih rečeh navadno prvi; nikjer tudi ni toliko cerkva kakor na Kranjskem. A Kranjci smo nekako bolj trdi, Štajerci so bolj mehke narave. Tisto dobro pobožno ljudstvo pa je meni silno simpatično, — (ako vi ki niste hodili v latinske in grške šole, razumete, kaj ta beseda pomeni) — in zato grem rad na Štajersko. Kje se torej pride iz Ljubljane na štajersko in posebe v Rogaško Slatino? Ker moderni ljudje navadno vozimo po železnici, imamo na Štajersko samo eno pot: južno železnico. Bili so srečni časi, ko sem kot mlad človek, bogoslovec, veliko potoval po vseh slovenskih deželah peš. To so bili prijetni dnevi, a so minuli za vselej. Zdaj ni več časa za daljša peš-potovanja pa tudi ne več tiste moči, — Sčasoma se bosta Kranjska in Štajerska gotovo zvezali še z drugo železnico, ki bo tekla preko Vranskega ali po Črnem grabna ali po Tuhinjski dolini, o tem bo gotovo še veliko prerekanja — za zdaj, kakor rečeno, imamo na razpolago samo južno železnico. Do prve postaje, Zaloga, teče železnice po ljubljanski ravnini blizu mimo cerkve Device Marije v Polju, ki žaluje za svojim velikim zvonom, s katerim se je ponašala, da je največji na Kranjskem. Onstran Zaloga pa jo zavozi železna cesta v savsko dolino, ki j« nekaj časa toliko široka, da imajo v njej prostora vasi in nekaj polja; od postaje »Sava« dalje pa se zoži tako, da se Sava, cesta in železnica le s težavo prerijejo skozi. Kadar 8« tod vozim, ugibam, zakaj da je Sava tukaj tako ozka. Poglejte Savo z mosta v Litiji; kako mogočna reka, koliko vode, široke in globoke! Med Savo in Zidanim mostom pa ponekod tako ozka, da bi jo dober skakač skoro preskočil. Kam gre vendar ona voda, ki smo jo videli v Litiji? Ali je mar tako globoka? Pa bodi to, kakor že hoče, — obžalovanja vredno pa je gotovo, da je Sava od Zagorja in Trbovelj dalje tako umazana, da zgubi vso lepoto. Iz Trbovelj in Zagorja pritečeta dva črna potoka, ki morata pri premogovniku spirati nekaj prav umazanega, se razlijeta po Savi in jo vso očrnita. Nekdaj tega ni bilo, to je šele nekaj let, Nevem, če morejo ribe v tako umazani vodi živeti. Pa tudi iz ozira na lepoto naše Save, o kateri poje pesem »tam, kjer teče bistra Sava,« bi bilo želeti, če bi se dalo to onečiščevanje preprečiti. Pri Zidanem mostu jo zavijemo od Save in Kranjske meje v notranjost Štajerske ob Savinji navzgor. Prva postaja so Rimske toplice, druga trg"Laško, Na obeh krajih so, kakor že omenjeno, gorice toplice. Prej so bili na postajah samo nemški napisi, zdaj so sami} slovenski. Za Laškim pride Celje. Ker •« bomo v Celju še nazaj grede mudili, jo Švignemo danes kar mimo. Onkraj Celja so postaje Štore, Št. Jurij, in Grobelno. Od Grobel-nega vodi južna železnica dalje proti Mariboru; mi potniki v Rogaško Slatino pa tukaj izstopimo. Tam na drugi manjši progi nas že čaka vlak, ki je tja namenjen. Od Grobelnega namreč vodi lokalna železnica proti Rogatcu, to je do hrvaške meje. Železnica teče in se vije po ozki zeleni dolini proti vzhodu. Prva postaja je Št, Vid pri Grobelnem, druga Šmarje pri Jelšah, kamor se bomo še vrnili. Dalje so male postajice Stranje, Mestinje, Podplat-Kostrivntca, Še nekaj minut vožnje, pa smo na predzadnji postaji — v Rogaški Slatini, Enako naših dni jesen razorje naše lice, jmrači očesa živ plamen, slabi nami moč desnice. Jesen, jesen, tvoj dih strupen vzeti vse mi more. En sam zaklad ne bo zgubljen: sad dela in pokore, Br, Gerva?'j. Marijine družbe — avantgarda Cerkve. Ali veste, kaj j« to: avantgarda? To storili, kar je v vaši moči, da krščansko je četa izbranih, najboljših, najiskrenejših življenje ne bo zamrlo. Da ste vi priprav- in najpogumnejših vojakov, ki gredo pred ljeni z vojskujočo Cerkvijo vred se voj- vsemi drugimi v boj, da jim pot kažejo, skovati in s trpečo vred tudi trpeti, pogum dajejo in gaz delajo. To je prednost, to je odlika Marijine Taka duhovna armada je Marijina družbe. Vi ste up, vi ste opora Cerkve, družba. Avantgarda! Četa izbranih, naj- Prav zato se pa ravno na Marijine bolj vnetih in požrtvovalnih kristjanov, ki družbe najprej obračamo, kadar hočemo je pripravljena pred vsemi drugimi iti v med ljudstvom kaj dobrega izpeljati in do-boj za sv. Cerkev, pripravljena vse storiti, seči. Kadar imamo kaj takega na srcu, kar je Cerkvi v čast in krščanskemu živ- vselej so nam v mislih najprej Marijine Ijenju v korist. družbe: nanje se bomo obrnili. Zato ravno Avantgarda — častno ime! pošiljamo Marijinim družbam M i s i j o n -Marijine družbe, zavedaj- ski koledar, da ža razpečavajo, (Lete se te svoje časti in svojega tos ga ni.) Zato dobrodelne sreč-poklica! Cerkev stavi v vas upanje, da k e , da jih razprodado. Zato tudi od njih p vi ne boste postali nezvesti, je ne zapu- pričakujemo, da bodo zdajle ob novem stili, tudi če jo vsi zapuste. Da se je boste letu, ko so prišli tako težki časi za k a t o-vj tem tesneje in srčneje oklepali, čimbolj liško časopisje, da bodo vso svojo ji drugi hrbet obračajo. Da boste vi vse moč zastavili, da to katoliško časopisje Jesen. Jesen, jesen, tvoj dih studen v naravi kruto vlada; Dan je za dnevom bolj meglen in z drevja listje pada. Jesen, tvoj dih tako srdit, pregnal je drobne ptice, razdira nam- livad nakit, pust6ši zemlji lice. kljub vsem težavam ne bo padlo in škode trpelo, kar bi bila velika škoda za versko prepričanje našega ljudstva. Večinoma nas Marijine družbe razumejo, Zavedajo se svojega poklica in svoje časti, da so — četudi morda tega imena niso poznali — da so avantgarda, sprednja četa. Slišali smo od duhovnikov že sempatam pohvalno besedo: Pri nas vse, kar hočemo dobrega doseči, izpeljemo s pomočjo Marijine družbe. Nekateri nas pa težje razumejo. Zdi se jim že preveč tega nadlegovanja Marijinih družb. Tem kličemo: Zavedajte se — Marijina družba je avantgarda Cerkve, avantgarda za vse dobro! In če tudi niso v Marijini družbi vsi člani za dobro enako vneti, pa se jih med njimi vsaj vedno nekaj dobi, ki se svoje naloge popolnoma zavedajo, ki se ne ustrašijo tudi truda in težav za dobro stvar. Zato pa v Marijine družbe stavimo up, da ne bodo omahnile in svoje zvestobe odpovedale. Posebno v teh težkih časih, ki so prišli za Cerkev, nujno potrebujemo zveste in p-ogumne avantgarde. Zlasti še katoliško časopisje potrebuje in pričakuje vaše pomoči,. Marijane družbe. Vsaka Marijina družba naj čimprej osnuje svoj časnikarski odsek, če ga že ni. Ta odsek naj se pod vodstvom družbenega voditelja posvetuje, kako hoče širiti dobre časopise. Gre se, kakor že spredaj rečeno, predvsem za »Bogoljuba« in na Kranjskem za »Domoljuba«, na Štajerskem za »Slovenskega Gospo d a r j a«, na Koroškem pa za »M i r«, Ti listi so glavna opora za katoliško prepričanje med slovenskim ljudstvom. Skrbite da število naročnikov ne bo padlo! Enako vnete pa bodite družbe za vsako dobro stvar, za brambo svete vere in za pravice Cerkve! Avantgarda — naprej v sveti boi! w Ce nimam Od shoda je šla. Obraz je bil teman in iz oči se ji je bliskalo. Prav kakor takrat, ko mine huda ura. Od shoda je šla Mekinčeva Ivanka, pa jo je došla Korničeva Alenka, prednica Marijine družbe, in jo pozdravila, Ivanka je pa nekaj zamrmrala, »Oho! Nevoljna? Že zopet?« »Zakaj bi pa ne bila? Saj veš; današnji govor,..« »A, ta ti ni všeč! Pa tako lepo so danes povedali, pa tudi res je in prav je, kar so povedali.« »Ah, pojdi no! Gospod kaplan vidijo povsod samo greh pa grešno nevarnost, pa strast, pa spačenost. Ko bi ti vedela, kako mi že preseda tako govorjenje!« »Meni se zdi, da imajo čisto prav, če nas svare. S tem pokažejo, kako radi nas imajo. Kdor te hvali, ni vselej tvoj prija- za greh... telj; za njegovo hvalo se skriva hinavec ali pa lažnivec.« »Ti boš seveda držala z gospodom, Saj moraš. Če bi bila jaz prednica, bi morebiti tudi, tako mi pa ni treba,« »Pa bodi prednica!« »Saj nisem neumna! Da bi potem morala zmiraj to govoriti kar gospod!« »Saj bi ne bilo napačno.« »Nič ne rečem. Toda — ali gospod kaplan res vse vedo, drug pa nobeden nič? Tomažinov Francelj,..« »No, kaj pa zopet ta?« »Tomažinov Francelj tudi nekaj ve. Saj je študiral, pa v vojski je bil in dosti sveta je poskusil! Ta pa drugače govori. Ravno včeraj mi je pravil; ,Ali res misliš, da je vsaka reč greh? Seveda je, če ti to misliš. Če misliš, da ni greh, potem .pa ni.' — Ali ni tako?« »Nevem, če bo?« : Poglej, koliko manj greha bi bilo potem na svetu, če bi ne imeli vsega za greh. Potem bi ljudje skoraj nikoli ne grešili. Kako lahko bi potem prišli v nebesa!« »Če bi bilo tako. Toda —* »Saj bi lahko bilo. Duhovni naj bi začeli tako učiti, pa bi bilo,« > Ali misliš, da smejo?« »Kdo jim pa brani? — Če bodo pa gospod kaplan še kaj dolgo časa tako govorili, kakor sedaj, bom pa jaz kmalu rekla: Zbogom, družba! Pa Pokazinova tudi tako pravi; pa še več jih je.« »Mogoče. — Toda duhovniki morajo tako učiti, kakor uči sv. Cerkev in ne kakor bi si kdo drug izmislil. Ali še veš, kako so povedali na Petrovo nedeljo? Pa ko bi tudi angel iz nebes vam drugače ozna-njeval, kakor sem vam jaz oznanjeval, bodi proklet! Tako je pisano v sv. pismu samem, In tudi to so rekli, da že sv. pismo pove, da bo prišel čas, ko ljudje zdravega nauka ne bodo trpeli, ampak si bodo po svojih željah izbirali učenike, od resnice bodo svoja ušesa odvračali, obračali pa se bodo k basnim. In ta čas je prav današnji čas.« »Lej, lej, kako znaš pridigati! Škoda, da nisi moški! Kar za kaplana bi bila dobra,« Ti se norčuješ. Ali mar ni prav, da v cerkvi pridigo poslušam in si jo zapomnim? Še več bi si jo rada zapomnila, pa imam preslabo glavo,« »No, saj nič ne rečem, Saj tudi jaz rada poslušam pridigo. Samo to se mi zdi prehudo, ker duhovni vidijo povsod toliko greha.« »Malo bolj jih ubogajmo, pa malo bolj se greha varujmo, pa ga bodo manj videli.« »Vidiš, po mojih besedah bi se ga sil- no lahko obvarovali. Kar misliš, da ni greh, pa ni greh « »Ne bo cič! Le čakaj, te bom nekaj vprašala.« >.No le!« »Ali nisi bila ti nekaj huda na Strmo-lovega, ki je tvojo iestro zapeljal, potem i e pa ni vzel, ampak se je oženil pri Poka-zinu?« »Seveda sem bila. To je vendar greh. človeka tako ogoljufati.« »Kaj pa, če Strmolov tega ni imel za greh, kaj?« »I, seveda je!« »Če pa on tega ni imel za greh! — Ti molčiš! Bom pa naprej vprašala: Zakaj so pa Štorovega zaprli?« »Zato, ker je pri Strmčevih pokradel,* »Pa je morebiti mislil, da pri Strmčevih ni greh krasti, ker so bogati.« »Nevem.« »Jaz tudi nevem On sam ve, kako je-mislil, ko je kradel, in pa Bog. Sodniki tega tudi ne vedo. Če je mislil, da ni greh pri Strmčevih krasti, torej ni storil greha in je po nedolžnem zaprt. Revež!« »Kako čudno govoriš!« »Kakor me učiš,« »Tako pa jaz nisem mislila.« »Verjamem. Ampak vsak lahko po svoje misli in razlaga to, kar te je Tomaži-nov naučil. Kar pa sv. Cerkev uči, si moramo tako razlagati, kakor to sv. Cerkev zahteva in ne drugače. To je, vidiš, kar sem ti hotela povedati.« »Saj bo res najbolj prav.« V duši se ji je pričelo jasniti. Pa tudi obraz se je razjasnil Mekinčevi Ivanki, ko je spoznala, da solnce resnice najlepše sveti v naukih sv. Cerkve. J. L. Po svetu. Novega nadškofa so dobili v Pragi. Kakor znano, so bili na praški škofovski stolici poprej možje, ki so bili zase sicer dobri in vse časti vredni, nekateri naravnost vzorni in odlični, a prihajali so bolj iz višjih pleme-nitaških krogov, zato se češko ljudstvo — vsaj tako smo večkrat čitali — ni moglo zanje posebno ogrevati. Ob prevratu se je škof Huyn umaknil in odšel v Rim. Na njegovo mesto je sedaj imenovan dr. Frančišek K o r -d a č. Novi škof doslej na političnem polju ni mnogo nastopal. Kljub temu se pojavlja proti njemu nepričakovano nasprotstvo češ, da premalo čuti s Čehi in da je »Avstrijanec«, Češki škofje so v olomuškem škofijskem listu ugovarjali proti kulturobojnim in proti-cerkvenim nameram republikanske vlade. Predsednik Masaryk je v javnem pismu odgovoril, da ima vlada v načrtu izvesti ločitev Cerkve od države na ta način kakor v Ameriki. Prezident misli, da se bo to moglo izvršiti brez kulturnega boja. Prav tako se izgovarja Masaryk tudi glede zasege nekaterih samostanskih poslopij, češ, da to ni konfiskacija marveč razlastitev cerkvenega imetja, kar pa je nazadnje isto. Za Čehoslovaško je kot papežev zastopnik imenovan msgr. Micara, dosedanji uditore pri dunajski nuncijaturi. Novi odposlanec je šel v Prago že sredi oktobra zajedno s papeževim nuncijem Valfre di Bonzo, ki je izvršil obred posvečevanja novega škofa dr. K o r -d a č a , dne 26. oktobra. Kulturni boj na Čehoslovaškem ne poneha. Voditelji-framasoni so mislili, da bo šlo gladko, a so se vrezali. Na Slovaškem se je koncem meseca oktobra pojavil hud odpor. Kulturobojni voditelji so dosegli, da sta morala izvrstna župnika, voditelja Slovakov Hlšnka in Juriga — v zapor, a s tem so le podregali v žrjavico. Slovaki so se na več krajih dvignili na upor in prepodili češke uradnike. Srednješolci so štrajkali zahtevajoč Hlinkovo oproščenje. Kot odgovor na vse to so Čehi zaprli še 172 duhovnikov in mnogo svetnih gospodov češ, da delajo na propast republike. Dne 27, oktobra je bilo 1100 shodov, na katerih so katoličani protestirali proti krivičnemu ravnanju proticerkvene vlade, ki je morala odnehati od nasilja. Novi kardinali. V konzistoriju dne 15. decembra 1919 so bili imenovani naslednji pre-lati za kardinale: Nadškof varšavski, Aleksander Kakowski; nadškof poznanjski, Ed-mund Dalbor; nadškof vratislavski, Adolf Bertram; dunajski nuncij Božidar Valfre di Bonzo; patrijarh (latinski) v Jeruzalemu, Filip Camassei; nadškof v Cezareji (del Ponto), Avgust Sily; nadškof v Zaragozi, Jan. Solde-vila y Romero. Katoliški shodi po Nemčiji. Katoličani v Nemčiji so delavni. Radostno je, kar pišejo o sijajnih katoliških shodih, ki so se vršili zadnje tedne skoraj po vseh večjih krajih nemške države in se še vrše. Posebno številni in svečani so bili katol, shodi ob Bodenskem jezeru, v Freiburgu, Offenburgu, Karlsruhe, Mannheim itd. Velikanske ljudske manifestacije, slavnostni govori, veličastne službe božje, času primerne razprave. Predvsem so bila v razpravi važna vprašanja, kot: Šola in Cerkev, krščanstvo in demokracija, krščanstvo in socializem, krščanska vzgoja mladine itd. Govorili so ministri, profesorji, ljudski voditelji, škofje, opati itd. — Najveličastnejši je bil katoliški shod v M o n a k o v e m , ki je trajal tri dni (24., 25. in 26. oktobra). Dijaštvo, plemstvo, učiteljstvo, uradništvo, preprosto ljudstvo: vse se je udeleževalo zlasti glavnih zborovanj v skupnem navdušenju za katoliške ideale. f Kardinal Hartmann. Dne 11. novembra 1919 je umrl v Kolinu kardinal Hartmann. Rojen je bil 1, 1851. v Miinstru kot sin odlične rodovine. Študiral je pravo, nato pa bogoslovje in bil nekaj let kaplan v »Animi« v Rimu. Leta 1911. so ga postavili za škofa v Miinstru na Westfalskem, takoj nasledije leto pa za nadškofa v Kolinu. Med vojsko so šle vse niti cerkvene politike skozi roke pokojnega cerkvenega kneza ter je glede nemških zadev večkrat razpravljal s papežem Benediktom. Točasno nima Nemčija nobenega kardinala več. Ob njegovi smrti je izrazil papež Benedikt XV. sožalje ter poudarjal njegove zasluge, ki si jih je priboril v službi ljubezni do bližnjega in za svetovni mir. Za tržaškega škoia so imenovali prejšnjega italijanskega vojašk. škofa monsignora Angelo Bartolomasi; dosedanji škof Slovenec dr. Andrej Karlin je postal naslovni škof, in pride za rektorja knezoškof. zavoda v Št. Vid nad Ljubljano. Bratski razdor poravnan. Na Tirolskem se je bil svoj čas pojavil nekak razdor med katoliškimi konservativci in krščanskimi so-cialici, ki pa si niso v bistvu nič nasprotovali. Te dni sta se pa odločila oba glavna lista (»Tiroler Stimmen« in »Allgemeiner Tiroler Anzeiger«), da se združita. S tem je nekdanja edinost in sloga med katoliškimi Tirolci zopet vpostavljena. — Tudi v Sloveniji se je bilo med vojsko nekaj skrhalo — a večinoma radi vodilnih oseb. Če kdaj, je zdaj prišel čas, ko je nujno potrebno, da smo vsi, ki katoliško mislimo, edini. Sovražniki katol. Cerkve se združujejo; druži jih, dasi so sicer medseboj jako različnih nazorov, nasprotstvo do katol. Cerkve in krščanstva. Čudno, a je tako. Združimo se tudi vsi katoliški Slovenci za obrambo Cerkve in cerkvenega življenja, če ne bo sovražnik žel. General lazaristov. Vrhovni predstojnik misijonskega reda lazaristov je postal dosedanji generalni vikarij Franc Verdier, ki je 117. voditelj zaslužne družbe po sv. Vincen-ciju Pavelskem, Posvečevanje spravne cerkve v Parizu. Dne 16. okt. so posvetili spravno cerkev Srca Jezusovega na Montmartre v Parizu. Navzoč je bil tudi papežev zastopnik kardinal Anto-nio Vico. Morda se prične s tem dnem boljša doba za cerkvenoverske razmere na Francoskem; zdi se, da stare, Cerkvi sovražne Francije ni več. Na Alzaškem uživajo katoličani dalekosežne verske svoboščine. Z odposlani-kom sv. očeta se je udeležilo te slovesnosti še devet kardinalov, med njimi angleški kardinal Bourne, in belgijski kardinal Mercier. Odzvali so se povabilu tudi vsi francoski škofje. Odločnosti je treba. Tudi v Nemčiji se je vsled odločnega nastopa poslancev, ki pripadajo katoliškemu centru, obdržal v šolah ve-ronauk kot redni učni predmet. — Predlog »neodvisnih« v nemški narodni skupščini, naj se izvrši ločitev Cerkve od države, je bil odklonjen. Za verstveni značaj šole se je bila dvignila vsa nemška javnost. Celo 114 odličnih vseučiliških profesorjev v Berlinu je v krepkih besedah zahtevalo, da se ohrani verski pouk v sedanji meri po vseh šolah. Posnemajmo! Neki Dunaj čan, ki je bil nedavno v Marijinem Celju, pripoveduje to-le: Marijino Celje nima več romarskega značaja, marveč je postalo židovska naselbina. Nedavno se je pripetilo to-le, kar je vredno, da se zabeleži v posnemanje katoličanom. Med dunajskimi romarji je bil mož, ki je vnet razšir je valeč krščanskih časopisov. Pred cerkvijo je delil izvode časopisa »Wie-ner Stimmen«, En izvod ponudi tudi — ali namenoma ali pomotoma, to je vseeno — neki Židinji. Ta vrže list jezno na tla in za-kriči: »To je pač predrznost, da mi nudite ta list! Saj vidite, da sem Židinja!« — Zakaj tudi katoličani ne napravimo prav tako z vsem, kar je židovskega in temu podobnega?! Zakaj ne napravimo enako z listi, ki niso katoliški, ampak — kar se tiče verskega in čed-nostnega — židovskim enaki!? Če nam kdo kaj takega vsiljuje, recimo: »Ali ne veš, da sem katoličan?!« Zavod »Germanicum« se je zopet preselil v Rim. Od 1. 1915. je bil nastanjen v Ino-mostu. Zavod šteje 30 bogoslovcev in 32 mo-droslovcev. V Belgiji so se pri volitvah v poslansko zbornico katoličani zopet dobro obnesli; katoliška skupina je najmočnejša v zbornici. Nova škofijska cerkev v Queenstvown-u na Angleškem, posvečena sv. Kolumbanu je bila posvečena početkom novembra. Pri slovesnosti posvečenja, ki ga je izvršil kardinal Logue, je bilo navzočih 70.000 katoličanov. Cerkev je zidana v gotskem slogu in je najlepše svetišče na otoku. V zvoniku je 42 zvonov, ki so krasno uglašeni. Ljudski misijoni v Monakovem. V prvi polovici meseca decembra so bili v 28. župnijah mesta Monakovo sv. misijoni. Vodili so jih redovniki: Benediktinci, frančiškani, jezuiti, kapucini, minoriti in redemptoristi. V Londona je podelil kardinal Bourne zakrament sv. mašniškega posvečenja sinu pro-testantovskega škofa v Manchestru — Ro-naldu Knox, ki je prestopil pred dvema letoma v katoliško Cerkev. Ta mož se pač sme prištevati med najveljawiejše spreobrnjence zadnjih let. Ko je prestopil, je bil župnik anglikanske cerkve. O njem se zdaj veliko piše. Častniški zbor na Holandskem. Kakor v več mestih, se je 4. julija 1919 ustanovila tudi v prestolnem mestu Haag-u krajevna skupina katoliškega častniškega društva. Udeležba obilna. Pomenljivi so zlasti sklepi, ki so bili soglasno odobreni. Najvažnejši sklep je, da se hočejo vsi člani vsak mesec udeležiti skupnega sv. obhajila hkrati z društvom podčastnikov in z vojaškim društvom. Častniško društvo je tudi že napravilo prošnjo za sprejem v Marijino kon-gregacijo. To le sporočilo, ki je bilo objavljeno 6. julija 1919 v časopisu »Maasbode« — naj bi čitali vsi slovenski vojaki, zlasti pa njih častniki in podčastniki. Novi praški nadškof dr. Frančišek Kor-dač se je v spremstvu svojega tajnika dr. Hrubik-a odpeljal koncem septembra v Rim, da prejme od sv. očeta navodila in pravice za težavno novo službo. Dr. Kordač je študiral v Rimu, Nekaj časa je služboval kot seme-niški vodja v Litomericah, nato pa kot vse-učiliški profesor v Pragi. 1100 zborovanj so imeli katoličani čeho-slovaške republike v nedeljo, dne 14. septembra. Ljudska stranka jih je sklicala, da so katoličani ugovarjali proti svojevoljnemu početju vlade, ki je zaplenjala samostane. Med vladnimi možmi se je takoj pojavilo strezne-nje. Uršulinke v Pragi in Kutni gori smejo sedaj nemoteno imeti svoje šole, prav tako so zopet otvorjeni nekateri drugi zavodi, ki jim je pretila nevarnost. — Kardinal Skrben-sky je hkrati z drugimi škofi poslal predsedniku spomenico, v kateri se poudarjajo pravice, ki jih ima Cerkev do šolstva. Spomenica obsega tudi ugovor zoper namero, odstraniti krščanski nauk iz višjih razredov srednjih šol. Spomine na razmere ob francoski revoluciji zbuja sedanje rovarsko početje svobo-domiselno-framasonske stranke na Češkem. Zadnji čas zahtevajo celo cerkvena poslopja za svoje namene, Čujemo, da zahtevajo češki svobodomiselci, naj se katoliška cerkev sv. Nikolaja v Pragi spremeni in priredi za gledališče! Češki agrarci so baje tudi postali kulturobojna struja; zahtevajo namreč, naj se Marijina cerkev s samostanom pri Kralovcah blizu Plzna priredi kot krematorij (poslopje za sežiganje mrtvih trupel), dasi je sežiganje mrličev po naukih katoliške Cerkve prepovedano. 30 misijonov je bilo na Dunaju okrog vseh svetih. Udeležba je bila hvalevredna in za-čuda velika. Glasovanje o verski šoli. V Monakovem, kjer je dokaj soc. demokraškega delavstva in svobodomiselstva, je bilo nedavno glasovanje o verski, oziroma medverski šoli. Izid je bil ta-le: Za versko šolo je glasovalo 77 odstotkov vseh moriakovskih staršev, ki imajo pravico do vzgoje, 22 odstotkov je glasovalo za simultano šolo. Katoliškim učencem v skupnem številu 47.550 stoji nasproti 11.431 simultanih učencev. (Simultana šola je taka, ki se v nji poučujejo otroci različnih ver — a brez verstvenega nauka.) Pri protestantih je razmerje 4549 proti 2793, pri judih je 241 učencev verstvene šole, 501 pa nasprotnih. Iz tega je razvidno, kje je iskati onih ljudi, ki so proti verski šoli, Z ozirom na to je sedaj v Monakovem 51 verskih šol, 11 pa simultanih. Težko breme. Nemški škofje zbrani na konferenci v Fuldi so izdali pastirski list, ki naj ima namen blažiti hudo razpoloženje med ljudstvom radi pariškega miru. Poudarjajo, da more le globoko versko prepričanje prenesti težko breme, ki ga je naložila vojna ia ki ga še v sramotnejši obliki donaša pariški mir. Škofovsko posvetovanje v Ameriki, Po 35. letih so se bili zopet enkrat zbrali katol. nadškofje in škofje Združenih držav v Wa-shingtonu. Posvetovanja je vodil kardinal Gibbons; v predsedstvu je bil kot gost tudi' kardinal in nadškof mechlinski Mercier. Razpravljali so predvsem o misijonskih postajah v Ameriki, o skrbi za priseljence, o karitativ-nem delovanju, o katoliških vseučiliščih, o katoliškem tisku itd. Boston v Severni Ameriki. Veličasten prizor se je nudii nedavno v stolni škofijski cerkvi v Bostonu. Kardinal O' Connell ima navado, da vsako leto posebej birmuje vse spreobrnjence, ki so bili tekom enega leta sprejeti v katoliško Cerkev. Pri zadnjem bir-movanju je bilo 800 konvertitov iz vseh stanov, poklicev, starosti in plemenov. Bili so črnci, Indijanci, Kitajci, vojaki, mornarji itd. Upati je, da jim bodo sledili tudi številni ne-katoliški sorodniki ki so bili navzoči. V katoliško Cerkev je bil sprejet v Rimu poslaniški tajnik japonske države Jonas Shi-nosh, ki je bil doslej protestant. Njegova žena in hčerka sta tudi katoličanki. Kardinal Cerretti mu je podelil zakrament sv. birme. V Jeruzalemu bodo praznovali 700 letnico, odkar imajo frančiškani varuštvo sv. Dežele. K slovesnosti se poda iz Rima kardinal Giustini, ki mu je vlada v ta namen dala na razpolago vojno ladjo. Peljal se bo iz Ta-renta naravnost v Jafo. Kardinal se bo natanko poučil o razmerah v Palestini. Po končani slovesnosti bo blagoslovil temeljni kamen za novo cerkev na gori Tabor. Na po-vratku preko Egipta bo blagoslovil v Kairi spomenik sv. Frančiška. Po domovini. Kako je z našimi vojaki? Prosim, sprejmite te vrstice od vojaka, ki služi že peto leto v vojni službi. Kaj je z našimi vojaki, kakšno je njih življenje? Povem Vam, dragi bralci »Bogoljuba«, da je naše življenje v telesnem oziru dobro precej boljše kot v stari Avstriji. Stradanja ni več. Pač pa se je v dušnem življenju sltora poslabšalo. Jesti dovolj, trpljenja nič, kaj naj počnejo? Zabavljajo čez vero in vse, kar je božjega. Gledajo samo, da ustrežejo svojim itrastem. Zapeljevanje nedolžnih: deklet je mnogim glavni namen. Ni jim za nobeno ljubezen, samo za greh. Veliko jih je, ki so celo leto v Ljubljani, pa še niso cerkve videli znotraj, O spovedi pa še spregovoriti ne smeš. Dan na dan moraš poslušati samo grdo govorjenje. Le malo, malo je dobrih fantovi Škoda za te, če se še ti okužijo od drugihl Mladeniči, ki greste k vojakom, opravite doma dobro spoved in pripravite se za pohuj-ševanje, ki Vas Čaka tukaj! Stariši in sestre, skrbite za to, da se bo življenje Vaših fantov zboljšalo, da bodo ostali dobri tudi pri vojakih I Višarska podoba Marijina, ki je bila dalj časa v Mariboru v samostanu oo, frančiškanov, se nahaja sedaj v romarski cerkvi sv. Križa in Matere dobrega sveta nad Dravber-gom. Ko so čudodelno podobo prenesli, se je v sprevodu do cerkve razvrstilo do 5000 ljudi. Kip so nosile belooblečene mladenke. Domači župnik g. J. Rozman je imel slavnosti primeren govor ter opravil slovesno sv, mašo. Vseh svetih maš je bilo ta dan (12. septembra) 31, Ljudstvo se je kar trlo pri spovednicah. — Tako ima višarska Marijina podoba zopet svoje zavetišče. Svetogorska Marijina podoba je izpostavljena še vedno češčenju v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Čudodelna podoba Matere božje s Sv. Gore, ki so jo med vojsko rešili oo. frančiškani, je bila v nevarnosti, da bi jo vzela v svojo last italijanska oblast. V Ljubljani se je mudil v ta namen neki gospod iz Pulja, a odgovorilo se mu je, da bi smatral kaj takega ves naš narod, ki vidi v tej podobi svojo versko in narodno svetinjo, za izzivanje. Jugoslovanski škofje v Belgradu. Zadnji teden oktobra so se mudili v Belgradu škofje ljubljanski, zagrebški in unijatski škof Njara-di, kjer so se posvetovali o važnih cerkvenih »adevah. Smrtna kosa. Dne 29. novembra je umrl v Ljubljani jezuit P. V e r li o v c Jakob. Pokojni je mnogo deloval po domačih misijonih, zadnji čas pa kot mnogoiskani spovednik. Naj bo priporočen v molitev zlasti onim številnim gg. duhovnikom, ki so iskali pri njem sveta, dušne pomoči in tolažbe. — Dosegel je starost 81 let. — Dne 26. oktobra je prominul v Ljubljani g. Matija Kralj, vpokojeni župnik tuniški, — Na Savi ob južni železnici so pokopali 11. novembra g. Franca Ivanetiča, vojnega kurata v p. R. i. p.! Smrtna kosa. V bolnišnici usmiljenih bratov v Kandiji je umrl zadnjega septembra g. Frančišek Verhovšek, bivši župnik v Dolenji vasi pri Ribnici. Dosegel je starost 60 let. Pokojni gospod skromnega in mirnega zna- čaja — je vsikdar vestno in marljivo izvrševal svoje dušnopastirske dolžnosti ter isk»l povsod le čast božjo. Mir duši! f Župnik Tomaž Rožnik, Ni ga več -— poznate ga junaka, moža dela, zdravja in živahnosti. Kdo bi si mislil! Pred par tedni Še čil in zdrav — a zdaj že v grobu,,. Župnik T, Rožnik, Horjuljčan po rodu, nazadnje duhovni oče v dobrniški župniji na Dolenjskem, je bil tip delavnega in vnetega dušnega pastirja, poln organizatorične sile, prijatelj našega ljudstva, za čigar dušni in telesni blag'or se je žrtvoval povsod, koder je služboval; v Zagorju, v Mengšu, na Jesenicah, v Selcih in v Dobrniču. Stal je vselej v prvih vrstah, kadar je bilo treba nastopiti bodisi pri volitvah, pri društvih, pri prireditvah in napravah in povsod, kjer duhovnika kliče na plan verska in slovenska zavest. Sam izboren pevec, je vodil pevske zbore že kot bogoslovec, pozneje pa pospeševal zlasti lepo cerkveno petje ... V svoji župniji je nedavno za slovesnost bir-movanja in Škofovskega obiska nabavil nove cerkvene zvonove, a ravno ob priliki, ko je bila prva poskušnja zvonov, se je prehladi!, kar mu je nakopalo kal smrti. Počivaj v miru blaga in vesela duša! — Spremembe. Dosedanji rektor v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano dr. J/ Gnidovec je vstopil v red oo. lazaristov. Novi rektor je škof dr. Andrej K a r 1 i n, kakor poročamo na drugem mestu. Za ravnatelja srednje šole v zavodu sv. Stanislava je od profesorskega zbora izvoljen profesor Anton K o r i t n i k. — Za dekana na bogoslovnem oddelku ljubljanskega vseučilišča je izvoljen prof. dr. Franc U š e n i č n i k. — Ljubljanski knezoškof je imenoval za svojega generalnega vikarja stolnega prošta Andreja K a 1 a n a. Imenovani so bili gg.: Jožef Lavrič, župnik na Breznici, za škof. duh. svetnika in dekana radovljiške dekanije, dr. Gregor Žerjav, prefekt v Zavodu sv. Stanislava, za pomožnega učitelja verouka na ljublj. drž. realki in Ivan D r e š a r, žup. upravitelj v Ža-lini, za žup. upravitelja na Sv. Planini. — Stalni pokoj je dovoljen dr, Ivanu Jane-žiču in dr. Jožefu Dolenec, profesorjema bogoslovja v Ljubljani, Martinu Nemanič, župniku v začasnem pokoju v Metliki. — Na podeljene jim župnije so bili umeščeni: Karel Gnidovec na župnijo Žužemberk, hkrati je bil imenovan za dekana žužemberške dekanije, Fr, Zorko, žup, upravitelj v Kamni gorici, na župnijo Kamna gorica in Jakob Fatur, žup, upravitelj v Radovljici, na župnijo Radovljica. — Podeljene so župnjie: Št. Jurij pri Kranju g. Janezu Piber, župniku v Gor- dr, Srebrnič-a, dr, Slavič-a in tir, Lukman-a, Vseučiliški profesor v Zagrebu, dr. Fr. G r i v e c je pozvan na bogoslovni oddelek ljubljanske univerze. Duhovske zadeve v ljubljanski škofiji: Župnija Žužemberk je podeljena adminisfra-torju g. Karlu Gnidovec. — Premeščeni so gg. kaplani: J. P 1 a t i š a iz Metlike v »Bil jima je pokoren in je rastel v starosti in modrosti v milosti pri Bogu in pri ljudeh.« jah; Poljane g. Mateju Tavčar, kaplanu v Selcih nad šk. Loko; Žalina g, Jožefu Šolar, župniku v Lipoglavu; Preserje g, Mihaelu Perčič, kaplanu v Križih pri Tržiču. — Premeščeni so kaplani gg.: Anton Anžič iz Šmartna pod Šmarno goro v Selca, Franc Belec iz Kočevja v Stari trg ob Kolpi, Anton Rovtar iz Starega trga ob Kolpi v Kočevje, Rudolf Ivapš je nameščen za kaplana v Šmart-nem pod Šmarno goro. Na bogoslovnem oddelku ljubljanskega vseučilišča so imenovani prvi profesorji in sicer gg.: dr. Aleš Ušeničnik, dr. Fr, U š e n i č n i k , dr. J. Zore. Profesorski svet novega vseučilišča je predlagal še štiri redne profesoije za bogoslovni oddelek in sicer gg,: Trebnje; Jož, Klemenčič iz Starega trga v Metliko; J, Pivek iz Stopič v Stari trg; J. F r a n č i č iz Stare Loke v Stopiče; J. J a -1 e n iz Črnomlja v Staro Loko; V. Zor iz Srednje vasi v Bohinju v Črnomelj; Fr, U č a -kar iz Sore v Srednjo vas; J. Ar h iz Loškega potoka za prefekta v Št. Vid; J. M i-glič iz Studenega v Loški potok; A. Zalo- k a r iz Knežaka v Dolenjo vas; P. G. B i t -n a r iz Metlike na Vinico; M. P l a n i n š e k pride za kaplana v Soro. — Stalni pokoj je dovoljen g. M, H o r v a t - u , župniku na Studencu, začasni pokoj pa S. E. Š i m n i c - u , župniku v Preserju. Pri sv, Jožeiu nad Celjem smo imele žene od 1. do 5. septembra duhovne vaje. Bilo nas je obilno število. Srčno se zahvalimo čč, gg. misijonarjem za ves trud, ki so ga z nami imeli in za lepe nauke, ki so nam jih na srca polagali. Odslovile smo se domov duševno prerojene. Vsemogočni naj vam obilno plača! Želimo pa, da bi v snažni romarski hiši še. veliko let bile te dobre oskrbnice! Žene s Prekmurskega. Društvo sv, Rafaela v Zagrebu. Upozora-vaju se svi oni, koji se vračaju iz Amerike, da se obračaju u svim stvarima izravno na »društvo sv. Rafaela« u.Zagrebu, franjevački samostan, koji če dati najpripravnije svima besplatno sve upute. Napose se upozoravaju oni, koji imadu sa sobom kakove spise ili veče svote ameriekega novca za izmjenu, da se izravno popitaju kod društva sv. Rafaela. Do-gadja se naime, da se naši ljudi na povratku u domovinu povjeravaju kojekakovim špeku-lantskim agentima i varalicama, koji ih kako u pogledu izmjene novca tako i oduzimanjem njihovih spisa na sve načine varaju. Kod izmjene novca uputit če društvo naše ljude na solidne prvorazredne banke, a u drugim stvarima dat če im pravne savjete i gdje je od potrebe, besplatno posredovati. Zagreb. Slovenci in Slovenke, ki so v Zagrebu ali pa pridejo semkaj, se lahko s p o-vedo slovenski v jezuitski prekrasni cerkvi presv. Srca Jezus (Isusov-ci) pri č. g. janežu Pristo v-u, Palmoti-čeva ulica 33. Pokličite ga ali pri hišnih vratih ali pa v zakristiji! Vodstvo »Dejanja sv. Detinstva Jezusovega« naznanja, da bo tudi za 1. 1919. izšel »V e s t n i k«, dasi se bo delo v tiskarni zaradi bivšega štrajka nekoliko zavleklo. Poverjeniki naj bi morda nastavili malo večje letne doneske, ker bodo stroški za knjižice in za pošiljanje po pošti izredno veliki. Raz-^ pošiljanje se bo moglo pričeti še-le sredi januarja, če bo šlo posreči. Privatne redovne šole v Ljubljani so prenapolnjene. Mnogo staršev je še prosilo sprejema za svojo deco, a ni bilo več prostora. Pa imajo nekateri ljudje v Ljubljani še vedno drznost, da bi vzorne redovne šole najraje zatrli, redovnice in redovnike pa iztirali! Ljudstvo pač najbolje ve, kje so otroci najbolje zavarovani in najbolje vzgajani. Brezmadežno spočetje D. M, med pravoslavnimi. »Bogoljub« št. 9, str. 215. je pisal: »Razkolniki sedaj n, pr. večinoma še tajijo Marijino brezmadežno spočetje«. Ta trditev ne drži. Protestanti, da! Tem je Marija navadna porodnica. »Danica«, koledar društva sv, Jeronima za 1, 1919. izkazuje, da je ta skrivnost pravoslavni praznik in sicer velik, s postom na isti dan in še 10 dni poprej in celo 10 dni pozneje, to je 9. prosinac (december): »Bezgrješno začeče preodičene Bogo-rodice«, V. M, Marijine družbe. Shod Marijinih družb v Rajhenburgu. Dne 18. sept. se je vršil v prelepi lurški cerkvi v Rajhenburgu velik shod dekliških Marijinih družb iz leskovške in videmske dekanije. Zastopane so bile sledeče župnije: Boštanj, Studenec, Krško, Sv. Duh, Leskovec, Raka, Kostanjevica, Sv. Križ, Cerklje, Čatež, Vel, Dolina, Rajhenburg, Sevnica, Videm, Brežice, Zdole, Dobova, Kapele in Koprivnica. Nad 2000 je bilo vseh deklet. Cerkveno opravilo se je pričelo ob 9. ur dopoldne. Slavnostni govor je imel č. P. Ramšak iz Ljubljane, Z vznesenimi besedami je opisal srečo Marijinih otrok ter nas navduševal za zvestobo Jezusu in Mariji, Nato je bila slovesna sv. maša, katero je opravil ob obilni asistenci gosp. prodekan Al. Kurent iz Krškega. Pri sv. maši je dovršeno prepeval rajhenburški cerkveni zbor pod vodstvom gosp. kapelana Dušiča. Po končanem cerkvenem opravilu se je vršil na okrašenem prostoru pred cerkvijo dekliški ta-, bor. Veličasten pogled je bil na to mogočno Marijino armado z mnogimi zastavami! Na govorniškem odru je nastopilo poleg govornikov tudi deset deklet kot zastopnic posameznih družb. V svojih nagovorih in deklamacijah so poudarjale, da hočejo posnemati čednosti Marijine ter vedno in povsod biti odločne katoličanke in zavedne Slovenke. Vse smo bile vesele in navdušene, pa tudi hvaležne gg. voditeljem, ki so nam omogočili to lepo zborovanje. Sklenile smo, da bomo tudi drugo leto priredile skupen shod, ki bo pa še večji! Rogatec, Dne 7. septembra se je vršil pri nas shod dekliških Marijinih družb in Dekliških zvez za celo rogaško dekanijo. Zbralo se je krog 600 deklet, iz nekaterih župnij so prišle v procesiji. Ob 10, uri so pridigali v dekanijski župni cerkvi vlč. g. nadžupnik Fr. Korošec; nato je bila slovesna sv, maša. Ob Vi2. uri smo šle v lepi procesiji s križi in zastavami skozi trg k podružnici sv. Hijacinte, ki kraljuje na majhni višini v prijaznem -miru nad Rogatcem. Tamkaj so otvorili zborovanje preč, g. dekan Fr. Šalamon z daljšim nagovo- rom, v katerem so opozorili mladenke na (razne naloge, ki jih čakajo v sedanjih razmerah, Nato je nastopilo osem mladenk s sledečimi temeljitimi govori, ki so jih tudi vse prav dobro prednašale: Uvodni govor z življenjepisom sv. Hijacinte (Rogatec); Za Marijino iast in našo srečo (Sv, Križ); Marijina družba in Dekliška zveza (Žetale); O volitvi stanu [Kostrivnica); Krščanstvo in socialna demokracija (Sv. Peter na Medv, selu); V novi domovini (Sv. Florijan); Ženska in pravo (Sv. Peter, na Medv. selu). Štiri mladenke pa so deklarairale primerne pesmi, namreč: Poznate njo? (Sv. Ema); Kvišku srca! (Sv. Križ); Zasvetil je vstajenja dan (Stoperce) in Moja mati (Sv, Peter na Medv. selu). Med odmori so zapele zborovalke več pesmic skupno. Preč, g. dekan zaključijo shod, in tedaj stopijo na pri-dižnico g. urednik »Bogoljuba«, ki se ravnO mudijo kot bolnik na Slatini, a jih je, kakor so rekli, vkljub bolezni srce vleklo med nas. Globoko v srce so segle vsem navzočim njihove besede, v katerih so priporočali zlasti vdanost dušnim pastirjem in pa delo za po-vzdigo verskega življenja v cerkvi in zunaj nje. Sklep shoda so tvorile pete lavretanske litanije. Sv, Križ pri Slatini, Mladeniči rogaške dekanije so imeli pri nas dne 14. septembra prav lep shod. Ob 2. uri so bile v nadžupnijski cerkvi pete litanije presv. Srca Jezusovega. Nato. so se podali zborovale! v lepo okrašeni Društveni dom. Shod so otvorili in vodili vele-Častiti g. nadžupnik Fr. Korošec, ki so opozorili navzoče na sv, Alojzija, čigar slika je ta dan krasila dvorano. Na sporedu so bili sledeči govori: O mladeniški izobrazbi in organizaciji (govoril mladenič od Sv, Križa); Udaril bom pastirja in razkropile . se bodo ovce (Sv. Ema); Naša nova domovina (Sv. Peter na Medv. selu). Poleg tega deklamaciji: Marija, moja mati si! (Žetale) in Zasvetil je vstajenja dan (Sv. Peter na Medv. selu). Vsi fantje, ki so nastopili, zaslužijo vso hvalo, ker govorili so res iz srca in dovršeno. — Govornik iz Ljubljane, g. Janez Kalan, pa so v ša-ljivo-resnem govoru pozvali fante, naj se ne bojijo pobožnosti ne duhovnikov. Fant bodi vesel, rad poj poštene pesmi, a poznaj samo tako veselje, kakršnega se ti ne bo treba sramovati nikdar. Bodi korajžen, a ne pri pretepih, temveč, kadar se gre za dobro stvar.! — Zborovanje so poživile krasne pesmi, ki jih je pel moški zbor. Veselo je bilo videti naše fante, kako so se vsi navdušeni razhajali. Dal Bog, da bi se sedaj po vsej dekaniji poživile Marijine 'družbe za mladeniče in pa Orli! Mokronog. 21. septembra smo praznovali pri nas desetletnico Mar, družbe. Marsikaj se je zgodilo v teh desetih letih. Marsikatera je odletela, a večina nas je odločnih, kar je pokazala družba ob desetletnici. Evharističnega Jezusa ljubimo, kar kaže mesečno sv. obhajilo, pa tudi molitvena ura vsako nedeljo. Tabor na Veseli Gori nas je znova navdušil za delo, katerega je pri nas obilo. Zjutraj je bila slovesna sv. maša, popoldne slovesen shod, h kateremu smo povabile vse sosednje Marijine družbe, nato pa prireditev v naši skromni dvorani. V sredo nato je opravil družbeni g. voditelj slovesno črno sv, mašo za umrla družbenice, me pa smo darovale sv, obhajilo za njihov dušni blagor. Iz Kamne gorice. Na Mali Šmaren smo praznovale dekleta 20 letnico Marijine družbe. Da dostojno proslavimo ta dan, smo romale pod vodstvom č. g. župnika Zorka k Mariji v Velesovo, Isti dan so romala tudi dekleta iz Begunj k velesovški Mariji, tako da nas je bila lepa družba. Naš g. župnik je imel v cerkvi govor in nam je v jedrnatih besedah orisal, kdo je pravi služabnik Marijin, Gosp, župnik iz Begunj nam je jasno povedal v Domu, da nam ni treba iskati zabave v posvetnih veselicah, plesih itd,, dovolj čistega veselja in zabave da dobimo v Marijini družbi. V molitvi smo se spomnile tudi g. župnika Ažmana, kateremu smo se tudi osebno zahvalile na Primskovem za njegov neumoren trud, ki ga je imel ves čas svojega službovanja v Kamni gorici. Nadalje smo priporočale Mariji tudi ustanovitelja naše družbe, častitljivega starčka g. Verbajsa, ki živi sedaj v pokoju v Ljubljani. Njemu gre v prvi vrsti zasluga, da se je pri nas ustanovila Marijina družba tako zgodaj. Ko smo odhajale iz lepega Velesovega, smo gojile vse edino željo, da bi tudi mlajša dekleta bolj pristopala v našo sredo, posebno dandanes, ko vse čutimo nujno potrebo, da bodrimo druga drugo z dobrim zgledom in se navdušujemo za vse plemenito. Št. Ilj pri Velenju, 23. sept. smo imeli pri nas, kakor vsako leto, dan češčenja sv. Reš. Telesa. Ljudje so pridno hodili molit. K mizi Gospodovi je z malo izjemami pristopilo vse. Letos so prvokrat nastopile male deklice v belih oblekah kot častna straža pred sv. Reš, Telesom, Zagorje pri Pilštajnu. Dne 26. oktobra se je osnovala pri nas Marijina družba. Sprejetih je bilo 47 deklet v družbo. Veliko je to število za župnijo, katera šteje komaj 600 duš. Dekleta so stale v belih oblačilih in z venci na glavi pred milostipolnim oltarjem in so Mariji prisegle, da ostanejo zvesti otroci božje Matere. Imele so stanovski nauk in skupno sv. obhajilo po rimskem običaju. Nova Marijina družba v Zagorju ljubeznjivo vabi že sedaj svoje tovarišice in ljubljence Marijine k otvoritvi krasne Linške jame meseca maja v Zagorju pri Pilštajnu, rojstnem kraju svete Eme Pilštanjske. Sv. Anton v Slov. gor. Nebeški vrtnar si je zopet iz vrta naše dekliške Marijine družbe utrgal dve krasni cvetki. Prva je bila Anica Horvat iz Župeting. Zaplakala je naša dekl. Mar. družba ob smrti dobre Anice, saj je z njo izgubila vneto cerkveno pevko in svojo vrlo svetovalko. Rajna Anica je rada kinčala domačo cerkvico in kot cerkvena pevka rada prihajala skoraj eno uro daleč k pevskim vajam. Še par trenutkov pred smrtjo je zapela lepo pesmico: Marija Ti pomagaj nam! potem je po sprejemu svete popotnice mirno v Gospodu zaspala. Niso še zvenele rožice na grobu drage Anice, že nji sledi druga fovarišica, po imenu Mimika Vogrin iz Bren-gove. Še par ur pred smrtjo, si je zaželela sprejeti ljubega Jezusa, katerega je tudi v svojem življenju pogostokrat rada sprejemala, potem ja mirno zatisnila oči, ter dala prelep zgled vsem svojim vrstnicam, ki žalibog le premalo pomislijo, kako minljivo je to zemeljsko življenje. Cerklje pri Krškem. Odkar so se preselili v večnost naš goreči dušni pastir in voditelj, od takrat smo bile kakor ovce brez pastirja. Pa božja previdnost nam je poslala novega pastirja in voditelja č. g. Jakoba Žusta. K Malemu Šmarnu je bila cerkev krasno ozaljšana. Popoldne je bil zaželjeni družbeni shod, pri katerem so nas bodrili k vstrajnosti, in nas opomnili na štiri pripomočke, katere naj pridno rabi vsaka članica. In ti so: redno obiskovanje shodov, pogosto prejemanje sv. zakramentov, vestno opravljati družbeno molitev in češčenje presv. Rešnjega Telesa. Dekleta, sedaj pa le naprej za vse dobro v čast Jezusu in Mariji in v veselje g. voditelju! Braslovče. Po prizadevanju požrtvovalnega g. dušnega voditelja se je pri nas ustanovila dekliška Marijina družba. Na Sveč-nico je bilo sprejetih nad 80 deklet. Ustanovile smo si že dva odseka, evharističnega, tako da skozi cel mesec po dve dekleti sprejmete zadostilno sv. obhajilo — in pa pevski odsek, »Bogoljub« prihaja k nam v 110 izvodih. — Pretečeni mesec je nam smrt ugrabila pridno družbenico Alojzijo Kronovšek, Bila je zelo ponižna, veliko skrb je imela za kin-čanje domače vaške kapele. S Studenca pri Krškem. Na praznik Marijinega vnebovzetja smo imele dekleta Ma- rijine družbe zjutraj skupno sv, obhajilo, popoldne ob dveh pa shod. Bilo je nanovo sprejetih 24 deklet v Marijino družbo. Odkar imamo zelo skrbnega g. kaplana, se je naša Marijina družba precej poživila. Trebnje. Nepričakovan odhod č, g. voditelja, nam je dal povod, da postojimo pri delu in pogledamo nazaj, v dobo njegovega vodstva (poldrugo leto) sicer kratki čas, a po delu velik. — Omenjamo le nekatere stvari. Imamo namreč urejeno kroniko, katera bi bila sicer kljub mnogemu gradivu, še vedno neizpopolnjena. Družbena knjižnica je dobila v tem času okrog 300 novih knjig. Posebna vrednost med njimi so vsi vezani letniki »Bogoljuba«. Denarnega prometa je bilo v tem času do 7000 K in to je: dohodki od treh iger, zbirke za misijone, sirote in za druge dobrodelne namene. Upamo, da je naložen na bogate obresti. Vso požrtvovalnost naj Vam povrne Gospod! Mi pa hočemo pod novim vodstvom nadaljevati ter rasti in napredovati v dobrem, v kar nas blagoslovi Devica Marija! Metlika. 28. septembra smo imeli dekliški tabor na prijaznem Krvoškem vrhu semič-ke fare. Bilo je zbranih nad 1000 deklet in veliko drugih ljudi. Ob 10. uri smo imeli sv. mašo in govor, katerega so imeli č. g. kaplan iz Semiča, popoldan slovesne večernice, in nato zunaj na prostem tabor, na katerem so govorile dekleta. Preč. gosp, dekan metliški so zaključili lepo slovesnost v dobrem spominu. Zahvalo smo dolžni tudi fantom in možem, ki so nas z godbo sprejeli in cel dan razveseljevali. Dole pri Litiji. Na Mali Šmarin so dekleta uprizorile lepo igro »Marijin otrok«, v proslavo 20-letnice družbe, ki jo letos obhajamo. Kot trajen spomin na 20 letnico, pa naj bi bilo malo več zanimanja za družbeno glasilo, da se sedaj ob novem letu število vsaj za polovico pomnoži, da ne bo naša družba velika samo po številu, temveč tudi po. čed-nostnem in krepostnem življenju. — Zadnji čas smo 6 zglednih družbenic spremile pred poročni oltar. Bog jim daj v novem stanu obilo sreče in blagoslova! Od 1. do 9. novembra smo pa imeli milosti polni čas sv. misijonp. Vodili so ga čč. gg. misijonarji iz Celja. < SPOMINJAJTE SE UM&LIH! Elizabeta Cencel, Frančiška Žibert, Mot-nik. — Frančiška Perčič, Šmartno pri Kranju. — Antonija Čelik, Pristava pri Gradišču. — Marija Zupančič, Hudeje. — Terezija Brajer, Trebelno. —« Jerica Kocjan, Škocijan pri Mokronogu. Priporoča se: Vsem cenjenim čitateljem priporočamo »Klaverjev koledar za leto 1920.« Obsega zanimive povesti in članke iz življenja zamorcev a Afriki, Stane po pošti samo 80 vin. in se naroči pri »Klaverjevi družbi v Ljubljani.« Pred škofijo 8. Misijonske pridige na praznik sv. Treh Kraljev. Vsled prošnje vodstva Družbe sv. Petra Klaverja opozarjamo čč. gg. župnike in cerkvene predstojnike, ki mislijo v svrho pospeševanja od papeža Leona XIII. vpeljane in od sv. očeta Benedikta XV. ukazane zbirke darov za afrikanske sužnje, na praznik sv. Treh Kraljev, ali kjer je primernejše, nedeljo prej ali pozneje, imeti ali oskrbeti pridigo o afrikanskih misijonih in o žalostni usodi afri-kanskih sužnjev, da jim imenovana Družba brezplačno daje osnovo take pridige kakor tudi tozadevne letake o suženstvu v Afriki, ki naj se po pridigi razdele. Blagovolite jih (letake v poljubnem številu) naročiti pod naslovom : Družba sv. Petra Klaverja, Ljubljana, Pred škofijo 8. V MOLITEV SE PRIPOROČAJO: Marijina družbenica, da bi vestno spolnjevala svoje stanovske dolžnosti ter svojega brata, da bi se lahko učil in dosegel svoj poklic. — Neka oseba, da bi vztrajala v čistosti do konca. — Marijina družbenica za pravo spoznanje volje božje, — Neki mladenič za spreobrnenje in pravo spoznanje. — Neka bolna oseba. — Neka oseba, da bi zadobila dar strahu božjega. — Marijina družbenica za zmago nad skušnjavami, gorečnost in ljubezen do Jezusa in Marije, stanovitnost v dobrem do konca ter svojega očeta in dva brata za spreobrnenje; za ljubi mir in zastopnost v hiši. — Neka oseba svojega brata za spreobrnenje in srečno vrnitev v domovino, — Marijina družbenica za spoznanje in dosego pravega poklica. — Neki mladenič udan klet-vini in drugim strastem. — Vse še ne uslišane prošnje. Neka mladenka, da *bi zamogla premagovati hude skušnjave, za vredno prejemanje sv. zakramentov in za srečno zadnjo uro. — Neka mati svojega sina, da bi ostal stanoviten v dobrem in za mir v domači hiši. — Neka bolna Marijina družabnica, — Neka oseba za dar strahu božjega v hudih skušnjavah zoper sv. čistost. — Vse še ne uslišane prošnje. ZAHVALE: Zahvaljujejo se: M. B. presv. Srcu Jeiu-sovemu, Mariji Pomočnici na Brezjah in sv. Jožefu za ozdravljenje svoje matere, — Terezija Smolej z Dovjega, presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu za srečno operacijo svoje hčere. — M. P. iz Dobrepolj »v, Antonu za dve uslišane prošnje, — Anton Plesko, vojni slepec, presv. Srcu Jezusovemu za uslišano molitev po opravljeni devetdnevnici. — Krista Brence, presv. Srcu Jezusovemu, Materi Milosti ter sv. Jožefu za uslišane prošnje v dušnih in telesnih zadevah. — Brigita Muhič» presv. Srcu Jezusovemu, svetogorski Materi božji in sv, Antonu Pad. za zdravje pri živini in za večkratno uslišane prošnje po opravljenih devetdnevnicah. — A. M. Mariji Pomočnici kristjanov in sv. Antonu Pad. za večkratno uslišanje, posebno še, ker sta se brata srečno vrnila iz vojne. — R. F. presv. Srcu Jezusovemu, Materi božji, sv, Jožefu in sv, Antonu Pad. za srečno vrnitev iz vojnega ujetništva. — M. Bonač, presv. Srcu Jezusovemu in Marijinemu za uslišanje v dvakratni veliki stiski in bridkosti, za zdravje po hudi bolezni in za mnogokratno pomoč v dušnih in telesnih zadevah, — ista sv. Jožefu in sv. Antonu Pad. za uslišane prošnje, — F. P. iz Gradca Materi božji za ozdravljenje bolne roke po opravljeni devetdnevnici, med katero se je posrečila šele druga operacija. — J. Č. presv. Srcu Jezusovemu, svetogorski Materi božji, sv. Jožefu, sv. Antonu Pad. in sv. Tadeju za dosego službe. Darovi. Za misijone: Neimenovana, Št. Vid nnd Ljubljano, 42 K; Petkovšek Frančiška 20 K; Neimenovana 10 K; ICnific Franc, Smlednik, 10 K. Za najpotrebnejše misi'one: Lovrenc Cverlin 20 K; Neimenovana, Št. Vid pri Zatičini, 20 K; Knific Franc, Smlednik, 10 K. Za bosenske misijone: Knific Franc, Smlednik, 10 K. Za bolgarske misijone: Knific Franc, Smlednik, 10 K. Za Dejanje sv. Detinstva: Knific Franc, Smlednik, 10 K Za afrikanske misijone: Knific Franc 10 K; Julijana Berko 10 K. Za botrinjski dar: Neimenovan, Sv. Vid nad Cerknico, za dečka Franceta in deklico Marijo-60 K; Neimenovana Sv. Vid nad Cerknico, za deklico Marijo 25 K; Neimenovana, ime štirim dečkom: Ciril, Metod, Peter Klaver in Frančišek Se-rafinski 100 K. Za Kruh sv. Antona: Neimenovana, Sv. Vid, Zatičina, 30 K; Neimenovana, Sv. Vid. Zatičina,. kO K: Župni urad Turjak 10 K; Knific Fr., Smlednik, 10 K; Jožefa Karlin, Rogaška Slatina, 9 Kp Neža Cvetko, Rogaška Slatina, 5 K. Ovire misijonskega delovanja. Zveličarjevo naročilo; »Pojdite in učite vse narode!« velja vsem vernikom. Zveličar je hotel, naj vsi pomagamo širiti s-v, verd. Misijonarji gredo v daljne kraje in oznairjujejo v mnogih težavah sv, nauke, drugi pa naj jih podpirajo z molitvijo iii miloščino, Kar moremo mi storiti za misijone, se ne da niti primerjati temu, kar delajo misijonarji. Koliko truda in žrtev zahteva od njih misijonsko delo! Ni jim lahko pri srcu, ko zapuščajo sorodnike in domovino, kjer bi si mogli pripraviti ugodno življenje. Pa vse prijetnosti žrtvujejo za blagor neumrljivih duš. V misijonih jih čaka mnogo nevarnosti in težav, saj je to delo večinoma težko in trudapolno. Mnogo stvari ovira njih delovanje, da ne dosežejo zaželje-nega uspeha. Ovire misijonskega delovanja so mnogovrstne. Seveda ni vseh ovir povsod, ampak tu so take ovire, drugod spet drugačne. V naslednjem bodemo pregledali nekaj ovir, o katerih poročajo misijonarji. Nezdravo podnebje, V nekaterih misijonskih pokrajinah je zelo nezdravo podnebje, tako da umirajo misijonarji v najboljših letih. Koliko bi lahko še naredili, a že v nekaj letih jih pokosi smrtna kosa. V življenjepisu našega Knobleharja smo brali, kako so njegovi tovariši hitro umirali, da je v 7 letih umrlo 17 misijonarjev izmed 24. Tudi Knoblehar je umrl, ko je bil star šele 38 let. Njegovih naslednikov je pobrala smrt v 14 letih okrog 40, V misijone so prišli zdravi in krepki, a se niso mogli ustavljati boleznim, ki so jih napadle vsled nezdravega podnebja. Neki misijonar piše iz pokrajine ob reki Sambesiju v Južni Afriki; »Tu je na« vadno vročine do 40, včasih tudi 45 stopinj. Kakšen dan pade vročina v hladni senci na 30 stopinj. Taka vročina je zelo neprijetna in se more zelo težko prenašati. Mislite si ta tla, ki jih je solnce popolnoma izžgalo! Sedem mesecev že ni bilo dežja in treba ga bo čakati še skoraj en mesec. Tla so tako vroča, da čutim vročino skozi podplate. Moji ubogi zamorci, ki drugače veselo letajo bosi po ostrem kamenju, ne morejo sedaj nikamor naprej, Vroča tla kar gore pod njimi. Vse je tako golo, tako izsušeno, komaj je mogoče misliti, da bo kdaj še kaj raslo.« V, teh pokrajinah je nezdravo podnebje v manj kakor 20 letih umorilo 60 misij s-narjev. Iz Kameruna v zahodnji srednji Afriki se morajo vsi misijonarji čez nekaj let vrniti v Evropo, ako si hočejo ohraniti življenje. Ko se doma okrepe, potem vztrajajo zopet nekaj časa. Če pa ostanejo ne« pretrgoma v teh krajih, umrjejo kmalu vsled slabosti. Tam je v kratkem času darovalo 22 misijonarjev svoje življenje za pogane. Blizu je otok Fernando Po, kjer je mrzlica pobrala v 18 letih 80 misijo« narjev, Lijonska misijonska družba šteje; okrog 400 duhovnikov in sester, ki jih je umorila mrzlica v zahodnih afriških pokrajinah. Povprečno so duhovniki delovali le po tri leta in so umrli ali pa so se bolni vrnili v Evropo, sestre pa so delovale po štiri leta, Srednja starost teh duhovnikov je bila 30 let, sester pa 28 let. Morda bi kdo rekel; »Ali bi ne bilo boljše, da bi se ti misijoni opustili in bi misijonarji šli v bolj zdrave kraje, kjer je upati več uspeha?« Na ta ugovor nam odgovarja pater Liberman, ki je ustanovil misijonsko družbo Sv. Duha in je pisal ob smrti prvih afriških misijonarjev tako-le: »Ali naj te misijone opustimo? Nikakor ne! Sedaj imam več upanja, kakor prej. V onih neizmernih pokrajinah je morda več kot 15 milijonov ljudi, ki niso še nikdar slišali o zveličanju, ki ga je prinesel naš Zveli-čar. Zdi se mi, da nam naš dobri Učenik naroča, naj oznanjujemo zveličanje v teh krajih. Ali naj te milijone duš zapustimo do konca? To je nemogoče, to bi me bolelo tako, da bi umrl. Prepričan sem, da so naši misijonarji, ki so tam našli zgodnjo smrt, samo žrtve, ki nam bodo sprosile božji blagoslov.« Zgodovina potrjuje, da se ta pater ni varal v svojem zaupanju; kajti misijoni se v teh krajih lepo razvijajo. V nekaterih pokrajinah srednje Amerike razsaja večkrat huda rumena mrzlica, ki hitro človeka umori, da umrje v hudih bolečinah, Mrtvo truplo razpade tako hitro, da pogreba ni mogoče odlašati nad dve uri. In tudi tukaj so delovali misijonarji. Na otoku Trinidadu je 1. 1868, umrlo za to boleznijo 9 sester, ki so stregle gobavcem, V Egiptu je gotovo prijetno podnebje, tako da tujci radi tja zahajajo. Seveda si izbirajo najlepše mesece v letu in imajo vse, kar je potrebno za prijetno življenje. Vse drugače pa je za misijonarja, ki hodi šest do osem mesecev po vročini 40 stopinj od hiše do hiše in mu velikrat manjka najpotrebnejših stvari. Egiptovski seljak je zelo ubog in z malim zadovoljen in misijonar se mu v revščini pridruži. Misijonar-jevo stanovanje je večkrat hlev, kjer stanuje poleg kamele in pripravlja svojo pridigo. Ob reki Šatelaraba v Aziji je nezdravo podnebje pokopalo že nad 50 misijonarjev. Tudi najkrepkejši ne vztrajajo dalje kakor 8 do 10 let. Neki misijonar piše iz teh krajev: »Pred seboj imam letopis tega misi-jona. Nič ni bolj genljivega kakor izrazi ljubezni do Boga in popolne vdanosti v božjo voljo v teh zapisnikih patrov, ki so se menjavali kakor vojaki na tej nevarni postojanki,« Leta 1846. je bila v Bagdadu kolera, ki se je vsled hude vročine hitro širila in pokosila na tisoče prebivalcev. Pater Alfonz, ki je bil tam misijonski predstojnik, je ponudil Bogu svoje lastno življenje, da bi Bog drugim prizanesel. Dne 30. septembra se je po sv, maši obrnil k ljudem in jim je rekel z veselim obrazom: »Ne obupajte, moji bratje, kolera bo pobrala zadnjo svojo žrtev in bo ponehala.« Drugi dan ga je napadla bolezen in tretji dan je umrl. Kolera pa je ponehala. Po severnih krajih je spet velii mraz, ki ovira misijonarje in zahteva svoje žrtve, L. 1857, je šel pater Pelje na misijonsko potovanje na Labrador, kjer je učil okrog. 60 družin, ki so bile daleč okrog raztresene. O tem piše sam: »Moj misijon, ki sem ga pričel meseca junija, je trajal tri mesece. Čeprav je to najlepši letni čas, sem vendar moral imeti debelo zimsko suknjo. Mraz ni bil ravno tako hud, pa nad pokrajinami leži skoraj vedno gosta in mrzla megla. Poleti plavajo po morju velikanski kosi ledu. Poleg tega so zelo močni viharji. Zemlje ni mogoče prav nič obdelovati, niti najmanjše zelišče ne zraste.« Drugod spet so velika ovira vetrovi in viharji, ki zahtevajo tudi človeške žrtve. V Sudanu je močan veter, ki pogosto ruši drevesa in hiše in postavlja v nevarnost velike ladje. Na obzorju se pokaže črn oblak, ki se dviga nad zemljo, V trenutku se nebo pooblači in gost oblak drobnega peska pokrije vse. Kogar dobi ta vihar v puščavi, ta je v nevarnosti, da ga pesek zasuje. 286 _Bogoljub št, 11, 12______1919 Isem prijateljem krščanske dobrodelnosti! Kakor je zadnji »Bogoljub« povedal, je društvo »Dobrodelnost« v Ljubljani priredilo dobrodelno loterijo v korist slepcem, sirotam, invalidom in hiral-cem. Žrebanje te loterije bi se moralo vršiti dne 18, decembra 1919, Ker pa cela dva meseca vsled tiskarske stavke ni bila mogoča nobena reklama in ker vsled ko-lekovanja bankovcev ljudje niso mogli pošiljati denarja, se je žrebanje preložilo in se bo nepreklicno vršilo dne 3, februarja 1920 ob 6. uri zvečer. Ker je sedaj še cel januar čas za razprodajanje srečk, se tem potom obračamo do vseh prijateljev krščanske dobrodelnosti, zlasti do Marijinih družb s prošnjo, da pomagajo pri tem dobrodelnem podjetju. Zato pa vse članice takoj na delo! Naročite srečke pri Dobrodelni pisarni v Ljubljani, Poljanski nasip 10. Najboljše je, da jih naročite večje število skupaj in potem razdelite. Neprodane srečke se vzamejo nazaj, ako so oddane na pošti zadnji čas 3. februarja. Do tega dne je tudi čas za pošiljatev denarja za razprodane srečke. Glavni dobitek je vreden 20.000 K, vsi dobitki skupaj pa 80.000 K. Oni, ki niso na stališču krščanske dobrodelnosti, so spravili skupaj veliko večjo vsoto kakor mi. Čast krščanske dobrodelnosti zahteva, da ne zaostajamo za njimi v gorečnosti! Zato lepo prosimo: Porabite zadnje tedne v to, da se razpečajo vse srečke in da bo uspeh dobrodelne loterije povoljen! Ha znanje in raunanje! Bogoljub bo stal v novem letu 6 kron 50 vinarjev. Nastavili smo najnižjo ceno, kar je sploh mogoče, da se vsaj še za silo izhaja. To pa le potem, če ostane vsaj dosedanje število naročnikov. Če bi število padlo, je velika zguba neizogibna. Zato pa napnite vse sile, da vsaj pri starem ostanemo, če mogoče, pa seveda še 'poskočimo. Treba je agitirati od hiše do hiše, od osebe do osebe. To pa ne samo zaradi tega, da ima Bogoljub toliko naročnikov, ampak posebno zato, da v ljudstvu ohranimo še kolikor mogoče vere, katera je v sedanjih razmerah v resni nevarnosti. Zato je za dobre časnike agitirati danes bolj ko kedaj res apostolsko delo, vredno nekaj truda in žrtev vseh, katerim je še kaj za vero! Današnja številka ni mogla iziti prej, ker se je delo v tiskarni tako nakopičilo, da eno delo odriva drugo. Tudi za novo leto bosta izšli dve številki skupaj — čimprej bo mogoče. Za pošiljatev naročnine smo Vam priložili položnice. Prejme jo vsak, kdor prejema »Bogoljuba« naravnost na svoj naslov po pošti. Drugi položnic ne potrebujejo, ker plačujejo naročnino pri svojih domačih poverjenikih. Položnice naj se posluži vsak čim preje. Poleg naslova naj dosedanji naročniki zapišejo besedico »sta r«; to pa samo taki, ki so že letos dobivali »Bogoljuba« naravnost na svoj naslov po pošti. Vsak naj torej zapiše na srednji del natančen svoj naslov in ne naslova našega upravništva ki je itak natisnjen na vsaki položnici. Če je treba na naslovu kaj popraviti, naj se to zapiše na drugi strani srednjega dela položnice. Denar z izpolnjeno položnico naj se odda vselej na tisti pošti, na kateri se list prejema, ne na kaki drugi, ker sicer lahko nastane pri upravništvu neljuba pomota. — Končno omenjamo še to, naj se po »Bogoljubovih« položnicah pošilja naročnina edino samo za »Bogoljuba«, Vsak znesek, ki ga prejmemo po teh položnicah, bomo porabili za naročnino »Bogoljuba«, Darov, plačil za knjige, naročnine za kake druge časopise ne sprejemamo po teh položnicah. O tem smo pisali že večkrat, a se nam še vedno pošiljajo po »Bo- -goljubovih« položnicah zneski, ki ne spadajo k naročnini za »Bogoljuba«. Pri vsaki spremembi naslova se mora poleg novega sporočiti tudi stari naslov, pod katerim se je časopis pošiljal dosedaj. Kdor želi »Bogoljuba« prejemati pri poverjeniku (župnem uradu, kaplaniji, društvu itd.), naj to pove tam, pa ne pri nas v Ljubljani; ako ga je doslej prejemal naravnost na svoj naslov, pa ga ne želi več tako prejemati, naj nam vrne prvo številko, ker jo bo dobil itak pri poverjeniku. Vsi dopisi, vprašanja, nasveti itd. naj se pošiljajo uredništvu, naročnina, reklamacije in prememba naslova pa upravništvu; vse pa naj bo jasno, kratko in razločno. KAZALO. Stran Člaaki. Vse prenoviti v Kristusu!............1 Kaj pravijo naši škofje o Jugoslaviji , . 4 Kaj je to — skrupuloznost?..........9 Skrupuloznost , ... 30, 57, 80, 102, 128 Kaj velja sedaj glede odpustkov? ... 10 Človek, ki potuje....................13 Zidajmo — na razvalinah!......25 »Bog med nami«.........27 Kako naj se dobrodelnost organizira po deželi............29 Skrupuloznost . . 20, 57, 80, 102, 128 Devetinpetdeseto poročilo o delovanju bratovščine R. T. za 1. 1918..........35 Sveta vojska — dvigni se! .... . 50 Molite — bratje in sestre!.....52 Nekaj za bolnike.........54 Praktično krščanstvo!........74 Kaj je to: postajni križ?......75 Bog s teboj! .... 76, 104, 129, 172, 218 Zakrament ljubezni........84 Podružnice »Svete vojske« po deželi — na noge I...........85 Za čast duhovščine .......98 Za naše fante!..........99 Žalost na večer življenja......100 Posvetimo domovino Srcu Jezusovemu! 122 Zahvala po sv. obhajilu . . . . .125 Spomini............134 Dobrodelnost naj se organizira povsod . 145 Poziv vsemu krščanskemu slovenskemu ljudstvu...........149 Privedite otroke k Jezusu!.....153 Težki časi. — Kaj nam je storiti? , . . 169 Boj zoper nenravnost.......171 Rešimo mladino!.......■. . 193 Zakon brez ljubezni — ljubezen brez zakona............195 Škoda naših fantov! .... 200, 220, 259 Organizirana dobrodelnost.....204 Iz mojih spominov..........205 Nevarno!............218 Dobrodelnost in hvaležnost ..... 224 Petletnica rožnivenske bratovščine , . 228 Kaj pa vprihodnje?........241 Ljudstvo krščansko — na stražo! , , . 243 Dve najplemenitejši dobri deli .... 246 Kaj pa dobrodelnost?........249 Nekaj napak pri molitvi ,,,,., 267 Stran Manjši sestavki, Otmite nas! Poginjamo.......46 Domovi božjega Srca ....... 53 Zgled, kako se dela za »Bogoljuba« 61, 85 Zadoščujmo Bogu in Mariji! ..... 123 Matere, posnemajte!.......133 Bratovščina za umirajoče ......154 Vsak dan ...........178 Da ne bo prepozno! . .......203 Priprava za nedelje in praznike £ . . 226 Duhovnikova mati........227 Ljubezen mi kar sama je prišla .... 269 Povesti, popisi itd. Rožica Božja....................14 Kaj se vidi na Goriškem? .... 16, 37 Gema Galgani 32, 58, 82, 105, 130, 155, 174, 262 Kako se je odvadil kleti.........78 f Župnik Frančišek Rihar-Teotim . . . 107 Mož po volji božji f Prelat Janez Flis 124 Sv. Ciril in Metod........150 f Zlatomašnik Mihael Tavčar .... 177 Dva čudna dogodka v Zdenski vasi . . 179 Stiški samostan .........230 ■j- Dr, Lovro Pogačnik.......250 Zamorka - uršulinka........265 Na zelenem Štajerskem.......269 Marijino cvetje. Marija kraljica Jugoslavije ... 18, 39 Pfdlim junakom — sveta nebesa! ... 19 f Francka Repnik........'10 Marijina družba .......61, 06 M?šane vloge..........62 Pusti Marijino družbo ali ples! .... 62 Rajnim v spomin.......63, 89 Zaslepljenost — pa taka!......88 Ljubljanske Marijine družbe.....109 Binkoštni ponedeljek ...... . . 109 Ali se splača pisati za »Bogoljuba« , . 109 Kdo me more ločiti od ljubezni do mojega Gospoda?.........110 V Zagreb? Nikar!........111 Marijine družbe in vojska.....135 Bela obleka v Marijini družbi . , , . 136 Shod Marijinih družb na Brezjah , . . 137 Marijine družbe — prenovite se! , , . 158 Sira« Stran Na napačen naslov ........ 159 Duša Kristusova, posveti me! . . . < 200 Mešane vloge .......... 161 Telo Kristusovo, zveličaj me! .... 220 Še enkrat bela obleka v Marijini družbi 162 Spomni se, Marija!....... , 226 182 Vrnite se skoraj!......... 248 Vi ste luč sveta......... 212 Daj nam svoj mir!......... 261 Mladeniči — pod zastavo Marijino! . . 231 267 Marijine družbe — avantgarda Cerkve . 272 272 Če nimam za greh ,........ 273 Cerkveni razgled. Slovenski misijonar. Stran: 19, 41, 64, 90, 112, 137, 163, 184, 208, Naša dvojna misijonska naloga .... 23 232, 275. Žetev je velika, delavcev pa malo 47, 71, Katoličani in misijoni , 119, 167, 191, 95 215 Dobre knjige. Desetletnica Apostolstva sv. Cirila in Siran: 21, 93, 190, 214, 283. Metoda ........... 143 Razno, Notranje življenje poganskih narodov , . 215 Na skrajnem severu ........ 239 Stran: 21, 45, 67, 93, 116, 141, 166, 189 213, Razmere na Kineškem . . . . . 239 237. Ovire misijonskega delovanja .... 284 Slike, Pesmi. In Beseda je meso postala in med nami Zasvetil je vstajenja dan!...... 4 prebivala............ 7 Božične............ 8 Jezus žaluje nad grehi sveta ..... 31 Moj Jezus........... 29 Čuvaj skrbni varuh sv. družine, izvoljene Jezus pride........... 54 otroke Jezusa Kristusa! ...... 55 Glej, ko ob Tebi luč prižigam ... . . , 60 Mati žalostna —- tolažba žalostnih mater 79 Križana ljubezen......... 76 Gospod, ostani pri nama, ker se že mrači 87 Pot na Kalvarijo.....*. . . , 81 Slika Matere božje na Brezjah , , . . 103 Vstajenja dan.......... 81 Božji jetnik .......... 111 Majniška glorija......... 100 Presveto Srce Jezusovo — sprejmi nas Pri Mariji Pomagaj na Brezjah .... 103 za svoje!......'..... 127 108 Stolna cerkev v Djakovem..... 135 Ves dan pri Tebi......... 123 Prvo sv, obhajilo sv, Alojzija..... 151 Ostani med nami!........ 130 Male k meni!.......... 175 Sreča ............. 133 Angel varih........... 199 Tvoj dar............ 152 Kraljica rožnega venca....... 223 Molitev........... . 158 Sveta noč........... 255 Bog in jaz........... 174 Tirolski strelci pri sv, maši na bojišču . 266 Jutranjica Mariji......... 179 279 6, Torek, Sveti Trije kralji. Popolni odpustek: a) udom bratovščine naše ljube Gospe presv. Srca v bratovski cerkvi; b) onim, ki nosijo višnjevi škapulir; c) udom bratovščine sv. rožnega venca v bratovski cerkvi; če te ne morejo obiskati, jim more mesto tega spovednik naložiti kako drugo dobro delo; d) udom družbe živega rožnega venca; e) udom bratovščine za duše v vicah; f) udom družbe krščanskih družin; g) udom družbe sv. Pelra Klaverja, ako obiščejo cerkev ter molijo za razširjanje sv. vere in po namenu sv. očeta; h) tretjerednikom; istim vesoljna odveza. 16. Petek, Sv, Beiard in tovariši. Popolni odpustek vsem vernikom v cerkvah treh redov sv. Frančiška; tretjerednikom tudi V farni cerkvi, kjer ni redovne. 18, Nedel a, druga po razglašenju Gospodovem, Kjer se danes (n, pr. v ljubljanski škofiji) obhaja slovesnost praznika presv. Imena Jezusovega, se dobi danes tiste odpustke, ki so navedeni Za četrti dan tega mesca, 23, Petek. Marijina zaroka. Popolni odpustek udom družbe krščanskih diužin. 25. Nedelja, zadnja v mescu. Sv. Družina. Spreobrnen'e sv, Pavla, Popoka odpustek: a| vsem, ki trikrat na teden skupno molijo sveti rožni venec; b) udom družbe krščanskih družin, kjer se danes ponovi posvetitev sv. Družini; c) udom bratovščine preč. Srca Mariji nega. 30. Petek. Sv, Hijacinta, Popolni odpustek istim kakor 16. dan, 31, Sobota, Zv. Ludovika, Popolni odpustek istim kakor 16. dan. Darovi. Upravništvu Bogoljuba« so od 1. do 30, septembra došli darovi: Za odkup in botrinski dar poganskih otrok: Marija Belinšek, Maribor (za dečka), 30 K; Veronika Filipai, Maribor (ra dečka), 30 K; Kunigunda Marko (za dečka), 90 K; Antonija Kotar, Gobnik (za dečka: Anton), 20 K; neimenovan iz Dobrnič, 4 K; Katarina Treppo, Boreči (za deklico: Katarina), 25 K, Za krnfe sv, Antona: Neimenovan iz Cerkelj, 30 K; Marko Guček, Gasična, 11 K; N, N. 10 K; družina* Šket, Dramlc, 20 K, Za misijone: Neimenovan iz Strnišča, 14 K 50 vin.; M. Bonač, 5 K. Za Misijonsko zvcso; Marija Slana, Maribor, 100 K; neimenovana iz Maribora, 30 K; Frančiška Ingolič, Maribor, 10 K. Za Misijonsko masno družbo: Neža Riepl, Št, Jurij pri Zg. Trušn'eir;, 22 K. Za VineeDcrev dom: Marija Novčan, Maribor, 4 K; Terezija Ogrizek, Maribor, 5 K; Marra Medved, Maribor, 10 K; zbirka iz Maribora, 32 K. Za Vincenciev palronat: I, Škraba. Hrovača, 20 K Za Armado sv. Križa: Marija Kramar, Za-bukovca (zbirka), 20 K; neimenovana iz Dobrnič,' 50 K. Za Apostolstvo sv. Cirila in Metoda: Micika Trontelj, Perovo pri Grosupljem, 10 K. Za De anje sv. Detinstva: Ign. Skobe, kaplan iz Cerknice, 50 K. Za »Dejanje sv. Detinstva Jezusovega« so poslali voditelji gg.: P. Oto Kocjan, katehet v Kamniku (2. zbirka), 20 K; J, Kete, dekan na Vrhniki (zbirko iz šole v Mostah pri Ljubljani), 22 K 59 vin.; za neimenovanega iz Št. Vida na Dol,, 19 K; Viktor Švigelj, kaplan na Blokah, za obleko zamorcev, 400 K; dar neimenovanega zav zamorčke, 1000 K; za misijone, 4 K; Fr. Finžgar, mestni župnik trnovski v L'ubljani, 70 K 50 vin.; Janko Borštnar, župnik, Peče, 100 K; A. Pavlič, kaplan v Št. Janžu. 16 K; J. Peterman, župnik na Otoku ob Vrbskem jezeru, 10 K; Fr. Lovšin, kaplan, Št. Vid pri Zati-čini, 30 K; Fr, Kogej, kaplan v Št, Vidu nad L:ub-ljano (šolska zbirka), 244 K; svetnik J. Aljaž, župnik na Dovjem, 47 K; Fr. Oswald, katehet v Idriji (zbirka vojnih let), 750 Kj A. Trobec, Polhov Gradec, 10 K; J. Meršoli, župnik v Ratečah, 25 K; J. Vilfan, kaplan v Kostanjevici, 60 K; Fr. Ram-pre, kaplan, Kamnica pri Mariboru, 95 K; Lud, Lederhas, katehet v Škof ji Loki (sedma zbirka), 130 K; J, Vilhar, kaplan, Sv. Križ pri Kostanjevici (za šolo Bušečavas), 50 K; O. Zupane, župnik, Sv, Križ pri Kostanjevici, 25 K; Viktor Turk, kaplan, Cerklje na Gorenjskem, 40 K, Upravništvu »Bogoljuba« so od 1, oktobra do 30, novembra došli darovi; Za odkup in krst poganskih otrok: Neža Ver-iinšek, Griže,. 25 K; Ivana Sušnik, Polhov gradeč (za deklico: Frančiška), 40 K; neimenovana, Sv. Križ pri Slatini (za tri deklice: Ana, Neža, Terezija), 75 K; Rezika E egar, Sv, Vid nad Cerknico (za dečka: Anton), 50 K; iz Solčave; Rozaliia Žagar (za dečka: Alojzij), 25 K, ista (za deklico. Marija), 25 K, Kristina Žagar (za deklico: Marija), 25 K; A. Golf, Srednja vas v Bohinju (za dečka: Anton), 30 K; Meta Sodja (za deklico; Apolonija), 30 K; Mari a Tratnik, Ormož (za deklico: Marija), 25 K; Magdalena Žagar, Solčava (za dečka: Jožef), 25 K. Za kruh sv, Antona: Terezija Kramberger, Sv. Ana na Krembergu, 50 K; Neža Kosec, Škocijan pri Mokronogu, 10 K; neimenovana iz Begunj pri Cerknici, 10 K; neimenovan, 4 K; Alojzija Kmetec, Pangerce, 20 K; Terezjia Jakobčeva, 5 K; neimenovana iz . Sv, Križa, 10 K, Za misione: Terezija Smolej, Dovje, 3 K; Jožef Ambrožič, Prečna, 5 Kj Polona Godec, Poljane nad škofjo Loko, 5 K; Ivana Bizjak, Sv, Helena, 50 K. Za afrikanske misijone: Jos. Ambrožič, Prečna, 5 K; zapuščina t Ane Slak, Dol. Pod-boršt, 100 K. Za najpotrebnejše misijone: Zapuščina t Ka-rola Gornik, Dol. Podboršt, 300 K; Marija Župan, Sv. Barbara pri Mariboru, 10 K; Hedvika Romih, Planina na štajerskem, 10 K. Za balkanske misijone: Marijina družba, Brežice, 37 K. Za Dejanje sv. Detinstva: Cecilija Štajner, Sv, Peter v Savinjski dolini, 6 K; Neža Verlinšek, .Griže pri Celju, 25 K; župni urad Dobrniče, 17 K 70 vin. Za Apostolstvo sv. Cirila in Metoda: Dekliška Marijina družba, Čemšenik (ustanovnina), 500 K; Franc Pečarič, kapkn, Dovie, 20 K; župni urad Nova Oselica, 97 K; dekliška Marijina družba, Škocijan pri Mokronogu, 21 K. Za Vincenci)ev dom: Marijina družba, Sv. Križ pri Slatini, 200 K; Mar, Cvetko, Sv, Križ pri Rogaški Slatini, 10 K; Ivana Bizjak, Sv. Helena, 50 K. Za Patronat sv. Vincencija: Dekliška Marijina družba, Čemšenik, 50 K; župni urad Dobrniče, 98 K 44 vin. Za Vincencijevo družbo: Zapuščina t Štefana Vuk, 100 K. Za Misijonišče: Alojzija Kmetec, Pangerce, 20 K. Za Armado sv. Križa: Andrej Strmšek, Pa-nižlje, 40 K. Za oslepele vojake: Anton Pleško, Kožarje, 2 K. Zastonj in poštnine prosto dobi vsak na željo moj cenik o zlatnini, srebrnini in godalih. Violine po K tO'-, 45'—, 55 - in višje. t Dobre harmonike K 45'-60'—, 80 —, dvovrstne dunajske harmonike K120, 140, trivrstne K 300, 400 in višje. — Zamena dovoljena ali denar nazaj. — ČoSilja po povzetju ali predplačilu razpoSiljalnica JAN KONRAD, Briix štev. 1993, Češko. Apostoli molitve, širite i iRomveniK, ki ga je izdalo Apostolstvo sv. Cirila in Metoda! V uvodu je zanimiv pouk o apostolskem delovanju, o pra-voslavju in o delu za cerkveno zedinjenje. Molitvenik obsega I« nove molitve. V mnogih župnijah se iz tega molitvenika molijo »ure molitve« pred sv. Reš. Telesom. -Dobiva se v Ljubljani v Jugoslovanski knjigarni in v prodajalni K. T. D. - Cena 3 — K. Molitev je najlažje in najiz-datnejše apostolsko delo, zato razširite vsepovsod Apostolski molitvenik, ki je eden najlepših in najcenejših moli- tvenikov! Ljudska posojilnic Iregistrovana zadruga z neomejeno zavezo v Ljubljani, v lastnem domu Miklošičeva cesta št. 6, za frančiškansko cerkvijo sprejema hranilne vloge vsak delavnik dopoldne od 8—1 in jih obrestuje po w 3% brez odbitka rentnega davka, katerega plačuje zavod sam za svoje vložnike, tako, da dobe le-ti od vsakih 100 kron čistih 3 krone na leto. Vloge v „Ljudski posojilnici" so popolnoma varno naložene, ker posojilnica daje denar na varna posestva na deželi in v mestih. „Ljudska posojilnica" sprejema vloge tudi po pošti in daje za njih vplačilo na razpolago poštne položnice. Sprejema tudi vloge na tekoči račun ter daje svojim zadružnikom posojila proti vknjižbi z amortizacijo ali brez nje, na osebni kredit (proti poroštvu) in zastavi vrednostnih papirjev. Menice se eslcomptujejo najboljše. Rezervni zakladi znašajo nad en milijon kron. Stanje hranilnih vlog je bilo koncem leta 1918 nad 40 milijo-nov kron. ,Ljudska posojilnica" stoji pod neposrednim državnim nadzorstvom.