264 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 Avtorji: Boris Jesih, Frida Biščan, Jana Menaše, Rozina Švent Moderator (Boris Jesih, In{titut za narodnost- na vpra{anja, Ljubljana) Kontaktni naslov: boris.jesih@guest.arnes.si Izhodišče razprave na okrogli mizi o manjšinskih knjižnicah in tujejezičnih zbirkah v funkciji medkulturnega dialoga je bil evropski demokratični standard, da manjšinam pripada pravica do negovanja lastne kulture, k čemur praviloma sodijo tudi manjšinske knjižnice. Kot nosilke kulture, ki je drugačna od večinske kulture, so te knjižnice same po sebi “druga stran” v medkulturnem dialogu, kar je zahtevna in odgovorna naloga. Govorili smo o tem, kako te knjižnice sedaj uresničujejo to vlogo in kako jo mislijo v prihodnje uresničevati ter kakšno dodatno podporo pri tem potrebujejo. V podobni vlogi so tudi tujejezične zbirke v splošnih knjiž- nicah. V ospredju razprave so bila naslednja vprašanja: • Kako je zagotovljena knjižnična oskrba za pripadnike manjšinskih kultur? • V kolikšnem obsegu in kako manjšinsko knjižnico uporabljajo pripadniki večinske kulture? • Ali so organizirani kakšni posebni programi za spod- bujanje medkulturnega dialoga? • Bi lahko za povezovanje s knjižnicami matične države bolje izkoristili COBISS.Net, posebej glede na vse večjo količino digitaliziranih virov? • Lahko predstavimo pozitivne primere medkulturnega dialoga v knjižnicah? Žal nekateri avtorji svojih zanimivih prispevkov na okro- gli mizi niso predložili v pisni obliki, in sicer: • Ermir Nika iz albanskega ministrstva za turizem, kul- turo, mladino in šport v Tirani, • Mile Bošeski, novi direktor Nacionalne in univerzitet- ne knjižnice v Skopju, • Gordana Vilotić s Filozofske fakultete Univerze Novi Sad. Izkazalo se je, da je obravnavana tematika precej zapo- stavljena, da dobro delujoče knjižnice na tem področju nimajo dovolj podpore in da obstajajo tudi kar velike “bele lise”, kjer ni knjižnične oskrbe. Frida Bi{~an (Osrednja knjižnica Slovencev na Hrva{kem): Mestna knjižnica Karlovac Kontaktni naslov: frida@gkka.hr Mestna knjižnica “Ivan Goran Kovačić” je ena najstarejših ljudskih knjižnic v hrvaški knjižničarski tradiciji, ki traja skoraj 170 let. To je tudi matična knjižnica za Karlovško županijo, kar pomeni, da ima strokovni in svetovalni nad- zor nad ljudskimi in šolskimi knjižnicami v županiji. Z odlokom Vladnega urada za nacionalne manjšine in Razvojne službe Nacionalne in vseučiliščne knjižnice v Zagrebu, so bile leta 1993 ustanovljene osrednje knjižnice nacionalne manjšine v Republiki Hrvaški. Mestna knjiž- nica “Ivan Goran Kovačić” je takrat postala Osrednja knjižnica Slovencev v Republiki Hrvaški. Od leta 2000 so manjšinske knjižnice v pristojnosti Ministrstva za kulturo, ki zagotavlja sredstva za plače zaposlenih v osrednjih knjižnicah nacionalnih manjšin in sredstva za izvedbo programa v teh knjižnicah. Osrednje knjižnice nacional- nih manjšin so del programa ljudskih/mestnih knjižnic, ki morajo v sklopu svojih osnovnih vlog in nalog zagotav- ljati knjižnične storitve za vse vrste, kategorije in starosti prebivalstva svojega območja/skupnosti, s tem pa tudi za nacionalne manjšine z njihovimi specifičnimi potrebami. Program osrednjih knjižnic nacionalnih manjšin zajema: nabavo gradiva v jeziku manjšine, zagotavljanje knjižne- ga in neknjižnega gradiva, tribune in predavanja, razstave ter medknjižnično izposojo. Pri tem morajo zagotavljati knjižnične storitve tudi pripadnikom manjšine zunaj kraja osrednje knjižnice. Mestna knjižnica “Ivan Goran Kovačić” ima trenutno okoli 6.500 zvezkov knjig in periodike v slovenskem jezi- ku, ki so na voljo vsem uporabnikom naše knjižnice, red- no pa se razpošiljajo v slovenska društva na Hrvaškem, da si jih lahko izposojajo njihovi člani. Poleg izposoje MANJ[INSKE KNJIŽNICE IN TUJEJEZI^NE ZBIRKE V FUNKCIJI MEDKULTURNEGA DIALOGA DOI:10.3359/oz0704264 M T 265ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 knjig organiziramo tudi različne manifestacije, od razstav, koncertov, predavanj, promocij, do strokovnih srečanj itd. Od samega začetka delovanja Osrednje knjižnice Slo- vencev obstaja sodelovanje s Knjižnico Mirana Jarca v Novem mestu. Po zaslugi direktorice Andreje Pleničar in vodje matične službe Jadranke Matić-Zupančič je doseže- na zavidljiva raven sodelovanja. Pomagajo nam pri izbiri in nabavi knjig in drugega gradiva v slovenskem jeziku, skupaj pa se dogovarjamo in organiziramo književna sre- čanja in predavanja. Nabavo knjig v slovenskem jeziku financira Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. V času nacionalne manifestacije Mesec hrvaške knjige, ki poteka vsako leto od 15. oktobra do 15. novembra smo le- tos že petnajstič organizirali tradicionalno srečanje knjižnic in mest Karlovca in Novega mesta pod naslovom Sloven- ski dnevi v Karlovcu. Prireditev traja dva do tri dni, v pro- gramu pa je literarni večer, razstava likovnih umetnikov na temo, ki povezuje Hrvaško in Slovenijo, ter glasbeni večer, posvečen slovenskemu glasbeniku, ki deluje na Hrvaškem. V teh petnajstih letih so v Karlovcu gostovali pomembni slovenski književniki in literarni kritiki (France Bernik, Boris A. Novak, Kajetan Kovič, Ciril Zlobec, Meta Kušar, Damjan Ovsec, Tone Pavček, Evald Flisar, Jadranka Matić- Zupančič, Barica Smole in drugi). Naša knjižnica redno so- deluje v okviru slovenskega in mednarodnega dneva knjige v Novem mestu, kjer predstavljamo karlovške književnike. Zahvaljujoč vsem tem medsebojnim literarnim srečanjem nam je uspelo skupaj izdati dvojezično (slovensko-hrva- ško) pesniško zbirko karlovških in novomeških pesnikov z naslovom “Rijeka riječi – reka besed”. Eden od skupnih projektov je tudi organizacija medna- rodnega strokovnega srečanja z naslovom Knjižnica – igrišče znanja in zabave. Prvo srečanje Knjižnice in prosti čas je bilo v Novem mestu leta 2005, drugi pa v Karlovcu z naslovom Knjižnice v turistični ponudbi. Karlovška knjižnica je izdala tudi zbornik lanskega mednarodnega strokovnega srečanja. Tretje srečanje je bilo letos spet v Novem mestu na temo Knjižnica in odprtost komunicira- nja, naslednje srečanje pa bo v Karlovcu leta 2008. Neprekinjena komunikacija in sodelovanje nam pomaga dosegati boljše in kakovostnejše rezultate, s čimer so za- dovoljni naši uporabniki, mi pa imamo možnost izmenjave izkušenj, učenja in stalnega strokovnega izpopolnjevanja. Iz hrvaščine prevedel Franci Pivec. Jana Mena{e (In{titut za narodnostna vpra{a- nja, Ljubljana): Specializiran INDOK center in knjižnica In{tituta za narodnostna vpra{anja Kontaktni naslov: jana.menase@guest.arnes.si Specializirani INDOK center in knjižnica sta del Inštituta za narodnostna vprašanja (INV), ki je najstarejši tovrstni inštitut v Evropi in tudi na svetu nasploh, saj je bil usta- novljen leta 1925 in torej šteje že častitljivih 82 let. Ob ustanovitvi se je imenoval Manjšinski inštitut in je bil na- menjen manjšinskim študijam – položaju Slovencev, ki so po ustanovitvi Jugoslavije ostali kot manjšine v sosednjih državah, ter položaju nemške in madžarske manjšine v Sloveniji. Svoje delovanje je razširil na vprašanja razvoja mednarodnih standardov za zaščito manjšin, se aktivno vključil v evropsko manjšinsko politiko in pripravo za- konodaje. V začetku druge svetovne vojne so ga ukinili, da gradivo ne bi prišlo v roke okupatorjem. Proti koncu vojne je bil na osvobojenem ozemlju ustanovljen njegov naslednik, Znanstveni inštitut, po vojni pa se je njegov Oddelek za mejna vprašanja preoblikoval v INV. Najprej je deloval pod okriljem univerze, od 1956 pa kot samo- stojni inštitut, leta 1992 pa je postal eden prvih javnih znanstvenih zavodov v samostojni Sloveniji. Iz zgodovinskih časov je INDOK centru s knjižnico osta- lo obsežno in pomembno gradivo, ki danes šteje približno 35.000 monografij, dokumentacijsko gradivo (danes pre- jemamo 259 naslovov periodičnih publikacij v različnih jezikih) in arhivsko gradivo, ki priča o vlogi inštituta v preteklosti. Z leti se je tematika, s katero se ukvarjajo raziskovalci na INV, širila skladno z družbenim razvojem, INDOK center in knjižnica pa se neprestano prilagajata njihovim po- trebam in zahtevam. Tako je danes raziskovanje na INV izrazito interdisciplinarno, tematike pa med drugim vklju- čujejo manjšinske in etnične študije nasploh (slovensko narodno vprašanje, slovenske manjšine v sosednjih drža- vah in položaj Slovencev v državah na področju nekdanje Jugoslavije, manjšine in etnične skupnosti v Sloveniji, izseljenstvo, migracije, etnična vprašanja v Evropi in po svetu, teorija in metodologija proučevanja etnične pro- blematike, etnični odnosi in konflikti, nacionalizem, več- kulturnost, mejna vprašanja) in so raziskovane z različnih zornih kotov (zgodovina, pravo, geografija, jezikoslovje, sociologija, sociolingvistika itd.). Naša specialna knjižnica odlično pokriva področje manj- šinskih kultur in je z vsem svojim delovanjem posvečena spodbujanju medkulturnega dialoga. Obiskujejo jo razis- kovalci, profesorji, študenti s tako rekoč vseh kontinen- tov, ki so zelo zadovoljni z obsegom in kakovostjo gradi- va, ki jim je na razpolago. Smo knjižnica odprtega tipa, dostopna vsem. Med našimi obiskovalci je seveda veliko Slovencev, torej večinskega naroda, ki se kakor koli razis- kovalno ukvarjajo z etničnimi vprašanji in pripadnikov manjšin oziroma etničnih skupnosti iz Slovenije in tujine. Tako nas obiskujejo pripadniki skoraj vseh evropskih manjšin, ki jih zanimajo tovrstni problemi drugod. Včasih OKROGLA MIZA: MANJŠINSKE KNJIŽNICE IN TUJEJEZIČNE ZBIRKE ... 266 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 je prav presenetljivo ugotavljati, s kakšno problematiko se ukvarjajo naši uporabniki, saj velikokrat ni v ničemer povezana z njimi samimi in njihovimi koreninami, am- pak je le posledica njihovega zanimanja in raziskovalne radovednosti. Dobro smo založeni s publikacijami, ki jih manjšine izdajajo same, in s publikacijami, ki jih o njih izdajajo strokovnjaki. Imamo tudi dobro razvito so- delovanje z ustanovami slovenskih manjšin v sosednjih državah in inštitutu sorodnimi ustanovami v Evropi in po svetu, s katerimi si izmenjujemo gradivo, informacije in na občasnih sestankih tudi izkušnje. Pri našem delu so nam računalniške povezave v veliko pomoč in seveda pričakujemo, da bo tovrstne povezanosti in dostopnosti vedno več. Bili smo med prvimi knjižnica- mi, ki so se vključile v COBISS in čeprav smo po številu zaposlenih majhna knjižnica, je naš prispevek v skupno bazo precejšen. Pripravljamo se na digitalizacijo našega gradiva, s čimer se bomo lahko še bolj aktivno vključili v izmenjavo informacij in znanja. Z manjšinskimi ustanova- mi Slovencev v Avstriji in Italiji, kasneje pa, upamo, tudi na Madžarskem in Hrvaškem, pripravljamo skupno bazo MINDOK, ki bo vsebovala elektronske verzije vseh časo- pisnih člankov iz sodelujočih držav, ki se kakor koli nana- šajo na manjšinsko in etnično problematiko, pri čemer bo vsaka ustanova “pokrivala” članke iz svoje države. Poleg tega nameravamo v bazo vključiti tudi nekaj našega sta- rejšega gradiva in manjšinske časopise, kot sta na primer publikacija INV Razprave in gradivo/Treatises and Docu- ments in Vestnik koroških partizanov/Koroški vestnik. Upamo, da nam bo načrtovani projekt uspel in bomo tako lahko naše že doslej uspešno sodelovanje še okrepili. Referenca [1] Janez Stergar (1995). Sedem desetletij ljubljanskega Inštituta za narodnostna vprašanja. INV, Ljubljana. Rozina Švent (NUK, Ljubljana): Zbirka tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije Kontaktni naslov: rozina.svent@nuk.uni-lj.si V svojem prispevku bi se omejila predvsem na dve po- dročji: 1. Predstavitev zbirke, ki je do leta 2005 delovala kot t. i. “D-fond” ali fond prepovedanega tiska – kar je bilo pred- vsem posledica takrat veljavne zakonodaje (zloglasni 133. člen), ki je prepovedovala hranjenje in širjenje Jugoslaviji sovražnega tiska, kamor je praviloma sodilo vse gradivo, ki ga je izdajala slovenska politična emigracija. Formalno je leta 1990 zbirka postala dostopna vsem uporabnikom – brez omejitve (ob upoštevanju določil, ki veljajo za na- cionalno knjižnico, da se ‘slovenika’ ne izposoja na dom, temveč je gradivo dostopno le za prezenčno rabo v prosto- rih zbirke ali v veliki čitalnici). S tem letom se je tudi zelo povečal obisk (predvsem študentov na različnih stopnjah izobraževanja pa tudi številnih posameznikov, ki jih zani- majo določene teme iz naše polpretekle zgodovine, v zad- njem času pa tudi veliko ljudi, ki iščejo sorodstvene zveze – različni “rodoslovni navdušenci”). Poleg samega gradiva imajo uporabniki na voljo tudi bogat listkovni katalog, v katerem je okrog 20.000 listkov (avtorske značnice – izpisi iz večine periodike, ki stoji v zbirki). Od leta 2002 dalje pa je vse gradivo sproti vneseno tudi v vzajemni katalog, kar izredno olajša nadaljnje iskanje. 2. Predstavitev projekta “Vzpostavitev sistema inven- tarizacije in varovanja knjižnične kulturne dediščine v zamejstvu in izseljenstvu”, ki je bil izveden v okviru CRP “Konkurenčnost Slovenije 2001–2006”. S tem pro- jektom smo želeli ugotoviti “obstoječe stanje izseljenskih knjižnic” (predvsem, v kakšnih pogojih delujejo in kakš- no gradivo hranijo). Na podlagi pridobljenih podatkov (v obliki ankete) bi Narodna in univerzitetna knjižnica oz. bolj konkretno Zbirka tiskov Slovencev zunaj Republike Slovenije, v prihodnje tudi zastavila svojo večjo aktiv- nost. Naš končni cilj je, da bi se tudi izseljenske knjižnice postopoma vključile v skupno bazo oz. vzajemni katalog (za sedaj je vključena ena sama izseljenska knjižnica, in sicer iz Bariloč v Argentini). S tem bi v večji meri izpo- polnili tudi fond slovenike, ki izhaja po svetu, saj se nam le-ta, zaradi majhnih naklad in razpršenosti po vseh konti- nentih sveta, pogosto izmuzne. Zasnova projekta Projekt, ki je trajal 2 leti (do konca septembra 2005), je bil sestavljen iz več faz: 1. Priprava podatkovne baze izseljenskih/zdomskih in zamejskih knjižnic, ki še niso vključene v vzajemni katalog. 2. Na tako zbrane naslove knjižnic poslati anketne liste in na podlagi le-teh ugotoviti obstoječe stanje knjižnic – obseg fonda, vrste gradiva, ki ga hranijo, odgovorne osebe, prostorska ureditev knjižnice in tipi knjižnic. 3. Analiza zbranih anketnih odgovorov in na podlagi le-teh pripraviti nadaljnjo strategijo medsebojnega so- delovanja – predvsem strokovni nasveti in priporočila vodjem knjižnic. 4. Priprava podatkovne baze rokopisnega in drugega vrednejšega gradiva literarnih in drugih avtorjev, ki so pomembni za slovensko kulturno zgodovino (pred- vsem evidenca osebnih literarnih zapuščin). OKROGLA MIZA: MANJŠINSKE KNJIŽNICE IN TUJEJEZIČNE ZBIRKE ... M T 267ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 4 Naša raziskava je bila zaradi kratkega izvedbenega roka in številnih težav pri pridobivanju naslovov knjižnic, ki pravi- loma delujejo v okviru društev, osredotočena predvsem na povojne slovenske izseljence na južni polobli (Argentina – 16 in Avstralija – 20) in v ZDA (2; predvojna izseljenska skupnost, ki praviloma ne zna več slovensko, v to raziskavo ni bila vključena, saj je njihova Slovenska čitalnica v Slo- venskem narodnem domu na St. Clair v Clevelandu samo še kulturni spomenik zaprtega/arhivskega tipa). Od evropskih držav je bila za sedaj vključena le Švedska (3), Republika Srbija in Črna gora (2), Italija (Knjižnica Dušana Černeta, ki že vrsto let sistematično zbira predvsem izseljensko gra- divo). Anketa je bila objavljena tudi na spletu http://www. glasslovenije.com.au/crp-nuk-2004-2006.htm, vendar se je ta način pokazal kot povsem neuspešen, saj so predvsem starejši ljudje precej nezaupljivi do tega medija. Tudi sicer se je pokazalo, da ljudje precej neradi odgovarjajo na ankete – bodisi, da gre še vedno za določeno nezaupanje do kakrš- nega koli “zasliševanja” ali pa preprosto za odvečno delo, saj knjižnice praviloma vodijo prostovoljci, ki za svoje delo niso plačani. Od skupno 44 odposlanih anket je bilo izpol- njenih in vrnjenih le 14 (31,8 %). Anketa zaprtega tipa je bila sestavljena iz 25 vprašanj (na dveh listih). Sklepne ugotovitve 1. Osnovni cilji projekta – izdelati podatkovno bazo izseljenskih knjižnic in ugotoviti stanje knjižničnega fonda – so bili doseženi v pričakovanem obsegu. 2. Ob sami anketi in v številnih pogovorih in korespon- denci s posameznimi knjižničarji pa se je pokazala cela vrsta težav oz. vprašanj: • Dotok gradiva – izseljenske/zdomske skupnosti pričakujejo več pomoči iz domovine pri nabavi slovarskega gradiva, priročnikov in različnih pre- gledov (geografskih, zgodovinskih, književnih, z eno besedo enciklopedično gradivo) ter gradiva, ki bi bilo zanimivo za mlajšo generacijo – s tem bi jih tudi pridobili, da bi raje in pogosteje zaha- jali v knjižnice in kasneje tudi nadomestili ostare- le knjižničarje. • V zadnjem času se knjižnice srečujejo z dotokom starejšega gradiva (bodisi zaradi smrti ali bolezni ljubiteljskih zbiralcev) in ne vedo, kaj naj nare- dijo s tem gradivom – praviloma gre za gradivo, ki si ga skorajda nihče ne izposoja več (zastarelo ali pa gre za stare plošče, za katere ni več na raz- polago ustreznih aparatur za poslušanje), srce pa jim ne da, da bi ga enostavno odpeljali na odpad. Delna rešitev (ni pa prav poceni!) bi bil prevoz vrednejšega gradiva v Slovenijo – morda v NUK ali v kakšno bolj specializirano knjižnico (inštitu- ti) – lahko bi ga ponudili novoustanovljenim slo- venskim lektoratom po svetu ali pa ga na kakšni knjižni dražbi ponuditi v odkup novim zbiralcem knjig. • Obdelava gradiva (maska za vnos) – najti bi mo- rali nekoliko bolj preprosto obliko tega vnosa, ki bi se ga lahko naučili (priučili) tudi “ljubiteljski knjižničarji”. • Potreba po posebnem strokovnem priročniku – osnovnih navodilih, kako naj se urejuje knjiž- no, rokopisno in arhivsko gradivo. Priporočila za nadaljnje delo: • Nadaljevati z zbiranjem podatkov o izseljenskih knjiž- nicah – predvsem na področju nekdanje skupne drža- ve Jugoslavije, v Evropi in ZDA ter Kanadi. • V vsaki državi zadolžiti vsaj eno knjižnico, ki bi sistematično zbirala vse slovenske tiske (sloveniko), ki izide v tej državi. Ta bi tudi morala prevzeti vlogo pošiljanja “obveznega izvoda” v NUK, ki bi jim v zameno pošiljal pomembnejše slovensko gradivo iz Republike Slovenije. Te izbrane knjižnice bi morale poskrbeti tudi za prisotnost njihovih knjig v nacional- nih knjižnicah držav, v katerih živijo (to dokaj dobro že poteka v ZDA, kjer državna knjižnica v Washingto- nu zbira tudi vso “ameriško sloveniko”, in v določeni meri tudi v Avstraliji, v Argentini in drugih državah pa je to povsem nesistematično). • Pripraviti ustrezno strokovno izobraževanje za knjiž- nične delavce (podobno kot je bilo to do sedaj že organizirano za arhiviste, učitelje in novinarje – preko Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu). Tako pri pripravi ankete kot pri vsakdanjem sodelovanju z manjšinskimi oz. izseljenskimi knjižnicami pa se vse bolj kažejo tudi težave, ki so posledica neustrezne razvrstitve večine knjižnic iz nekdanje skupne države Jugoslavije v skupino “izseljenskih knjižnic” (edina izjema so knjižnice oz. društva na Hrvaškem), saj je temu segmentu tudi v na- šem državnem proračunu namenjenih bistveno manj sred- stev. Kot dokaz nam lahko služi pravkar zaključeni razpis vladnega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer je za področje zamejstva na voljo kar 7.700.000 evrov, za vse področje izseljenstva pa le 900.000 evrov. Predvsem pa v teh primerih ne gre za klasično izseljenstvo, temveč bi njihov status morali nekako redefinirati tako, da bi bili približno iz- enačeni z našimi zamejci. Številni med njimi so po različnih krajih Jugoslavije le službovali, tam jih je zatekla “osamo- svojitev Slovenije” in tako so praktično čez noč postali pov- sem odrezani od domovine. Prav zaradi občutka ogroženosti se le-ti vse bolj tudi društveno organizirajo in prav je, da jim pri tem matična država čim bolj pomaga. Zagotovo bo k boljšemu povezovanju in sodelovanju veliko pripomoglo tudi dejstvo, da se večina nekdanjih jugoslovanskih republik, sedaj že samostojnih držav, odloča za prevzem COBISS-a. OKROGLA MIZA: MANJŠINSKE KNJIŽNICE IN TUJEJEZIČNE ZBIRKE ...