ihovna izkušnja
Vladimir Truhlar - vzgojitelj duhovnega izkustva (2)
& Lojze Bratina
V	prejšnji številki revije Vzgoja
smo objavili prispevek o večplastnosti vzgojnega procesa Vladimirja Truhlarja. Ta prispevek prejšnjega dopolnjuje.
Za profesorja teologije in duhovnosti, Vladimirja Truhlarja, je od vsega začetka značilna ek-splikacija njegovega osebnega doživljanja.
Leto pred smrtjo je v reviji Znamenje zapisal svojo izpoved: "Že kot otrok sem začetke tega dojemanja (izkustva Absolutnega) nosil v sebi. Spominjam se, ko sem - bilo mi je sedem ali osem let - nek deževen dan sam sedel na stopnicah, ki so vodile na podstrešje, pa sem - sam ne vem od česa gnan - razmišljal o tem, kaj je neskončno. Nekako nagonsko sem odmikal v duhu mejo za mejo - vse, kar je bilo kakorkoli določeno, in nenadoma sem se znašel v nekem posebnem opoju - v brezmejnosti, v neskončnem. Pozneje se je ta odprtost vse bolj utrjevala in poglabljala, a hkrati postajala kraj, kjer so tudi muke vse bolj žgale."
V	tej izpovedi seveda ni šlo za neko prehodno pubertetniško melanholično doživetje deževnega dne, marveč za izredno občutljivost doživljanja, ki bo pozneje spremljala profesorsko dejavnost Truhlarja, pesnika, teologa in duhovnika. Dejavnost vzgojitelja, ki bo prisluhnil spečim potencialom v globini človeka.
Na Truhlarjevo zavestno formacijo je gotovo vplivala jezuitska vzgoja v rimskem Germaniku. Izziv zanj je bil zagledanost v podobo Ignacija Lojol-skega kot mistika Božje bližine, neposrednega izkustva Boga, ki se izraža v čutenju Boga, čutenju, ki obsega cele-
ga človeka, ko z vsemi sposobnostmi dojema Boga.
Človek, ki živi v samoti pred Troe-dinim Bogom in iz te izkušnje živi vse svoje življenje, snuje vse svoje delovanje in najde Boga v vseh stvareh. Povezan je z Bogom v dnu svoje duše.
Analiza izkustva Absolutnega, Boga, bo postala zanj področje strokovnega pedagoškega ukvarjanja.
Zanimivo pa bi bilo tudi pogledati, kako je profesor Truhlar v svojem življenju integriral svoje razsežnosti človeka poeta, teologa, duhovnika in pričevalca.
Truhlar:
In prenovil boš obličje zemlje
Široki škrlatnordeči svečnik na kamniti verandi, ozka elipsa ribnika pred razcvetelimi grmi, krošnje pinij, zleknjene nad rahlo vzpetino holma za vilo, moja lepa žalost -
Vse je bilo v razkrivajočem se snovanju Duha sredi moje zavesti
eno samo, pestro, čisto sožitje.
Komaj so vzgibi Duha
v meni zamrli,
že je svet razpadel
v tisoč
venečih
samot.
Kalnozelena proga pinij se tegobno zapira vase.
Medlo srebro sijočega ribnika nikogar več ne drami.
Moja temna žalost ostaja sama s seboj in toži vase.
Pošlji, Gospod, pošlji svojega Duha, naj spet razkrije v mojem usihajočem srcu beli mir svojih vrtov, v njih razlije luč med veje, v roso, zbudi silnice -in spet se bodo Tvoje stvari kot bosi otroci
v pomladni travi -svetlo klicale za ples pred Teboj.
Pošlji svojega Duha in me
in prenovil boš obličje zemlje. ■
VZGOJA 69 | marec 16 | 25