NAŠ DOM
Prava vera bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do zveličanske narodne omike. Slomšek.
O NARODNI NOŠI V PTUJSKI OKOLICI.
Dr. Fr. Kotnik.
Sezimo zopet nazaj v leto 1811. in poglejmo, če hrani zapuščina 
nadvojvode Ivana kaj gradiva! V zbirki je slika (št. 3) pod naslovom: 
»Untersteier«, ki predstavlja moža in ženo, ki nosita vodo.
Mož nosi bele brgeše, ki segajo čez kolena do polovice meč, čez 
nje ima srajco, segajočo skoraj do kolen, ki je prepasana s širokim, 
rjavim pasom. Njegovi lasje se spuščajo na tilnik.
Žena nosi pečo in dolgo belo obleko, ki sega do gležnjev. Prepa* 
sana je z ozkim rjavim trakom. Razen tega ji visi ob strani belo<zelcna, 
ročno tkana porta, na kateri visi običajni nož, ki ga v tem času tako 
nosijo vse slovenske gospodinje vsaj v štajerski Sloveniji in v Mežiški 
dolini. Na glavi nosi vrč.
V zemljepisni knjigi: »Neueste Lander« und Volkerkunde. Ein 
geographisches Lesebuch fiir alle Stiinde. 18. Bd. Kaiserthum Oesters 
reich. Prag 1823« opisuje pisatelj narodno nošo takode: Obleka se v 
različnih delih dežele tudi izpreminja. Večji del nosi nemški kroj, sa* 
mo najjužnejši del (dežele) od Radgone do Ormoža, potem gor ob 
Dravi (pisatelj pravi Donavi!!) črez Zavrč, Bori v Haloze, potem črez 
Ptuj po Pesnici v Slovenske gorice nosi hrvatsko nošo. V Savinjski 
dolini se približuje kranjskemu, v slovenjgraškem okraju koroškemu, 
v zgornji Murski in Aniški dolini saleburškemu kroju.
Leta 1852. so obhajali dne 25. in 26. julija v prijazni cerkvici v Je* 
ruzalemu, v podružnici šmiklavške župnije v Slovenskih goricah 200* 
letnico cerkvine ustanovitve. O tej slovesnosti je poročal v Novice 
Franc Krašovec, oče bivšega celjskega župana dr. Hrašovca, kar izpri* 
čuje Pajek v Črticah str. 119. Na strani 259. in 260. letnika 1852. govori 
tudi o pestrih narodnih nošah, ki jih je videl v Vrazovem zavičaju. Pa 
naj on govori:
»Praznovanje slovesnega dneva povikšat, je privrelo iz 10 bližnjih 
fara v slovesnih procesijah nebrojno število pobožnih Slovencev, tako 
da se ne lažem, če rečem, da v nedeljo jih je bilo 10 do 12.000 na tem 
shodu, kteremu sim se tudi jaz pridružil. Ker sc jih je od mnozih kra* 
jev doljnega Štajarja starih in mladih, premožnih in bolj revnih velika 
množica snidila, se je vidila narodska oprava (noša) in obnaša 
mnogokrajnih naših Slovencov, in tudi v tem obziru je bilo znamenito, 
ti dan med našem ljudstvom biti. Kar sim vidil, vam, dragi čitatelji, 
hočem ob kratkem popisati.
Ko so mladi, pa premožni Šavničarji, Murščanji in Lutomerčanji, 
visoke določne postave, s svitlimi čižmami, tanjkimi, belimi in širocimi
113

hregušami, z enako kratko robačo, lepo pisanim perlsikom, z jopo iz 
žlahtnega suknja čez ramo, z zalimi cvetlicami okineanim visocim klo* 
bukom gizdavo v narodski opravi stopali, se je prikazal tu in tam kak 
vincarski gizdelin, sicer le malo razločen od ravno popisane oprave.
Narodna noša Ormož—Ljutomer.
semtertje pa kakošen tak, kteremu se je vidilo, da je na Slovenca Ne* 
mec vcepljen; — stari možje teh krajev pa so koračili v dolzih črnih 
kožuhih. Podravci, Haložani in Pesničarji, visoke postave 
in bolj suhega obraza, nosijo čez bele in daljše breguše tudi bolj dolge
114

robače, včasih opasane, imajo rudeče ali modre perslike, in so mnogo* 
krat tudi poleti v moder meten (Mantel) zaviti; sicer je njih oprava 
podobna tisti Šavničarjev; le bolj postarni izmed njih dolg bel kožuh 
ali moder meten, in čezenj rudeče*premast kanj er (torbo). Bolj revni, 
sosebno revni viničarji, so v gabanico, ženske pa v veliko belo rjuho 
zavite. Dekleta nosijo večidel čižme, nektere tudi vezivne solne, kratke 
pa kot sneg bele rokavce, okoli vrata in čez persi zal svilen robec, na 
glavi belo pečo, pisano janko (Kittel) s černim predpertom iz tibeta; 
nektere imajo poletčeno (Spenser); ktera je pa bolj živa, je pa nima, 
v roci imajo čeden robec z molitvinimi bukvami in pa pogačo. Nekako 
štimano vidiš fanta z deklino k štantu iti, kjer sterdenico prodajajo; 
on medu kupi, ona pa pogače da. V pogači skuša eno dekle drugo pre* 
kositi. Ples v kaki gostivnici sklene večkrat praznični shod, kjer se 
raduje vse Židane volje, in se tudi rado prepeva.«
Sedaj pa primerjajte sliko: Narodna noša Ormož*Ljutomer!. Slika 
je iz graškega narodopisnega kmečkega muzeja. Prej je bila last drušl* 
va »Almbruder«. Ob kaki svečanosti so v Gradcu pokazali Almbrii* 
derji vse štajefske narodne noše, torej tudi naše. Visoki klobuk, beli 
meten (površnik), bregeše (ki bi morale biti širše), čižme, prepasana 
robača, prslik, peča, kratki rokavci — vse to navaja tudi Fr. Hrašovec 
1. 1852. in že drugi prej. Fes seveda ni slovenska noša. So jo še precej 
dobro zadeli Almbrtiderji v Gradcu.
(Dalje bo sledilo.)
NA BREZJE.
POT.
Vlak nas bo nesel mimo Ponikve, kjer bomo gledali na levo1), da 
bi videli mogočno rojstno hišo našega Slomška; mimo Celja in Rim* 
skih toplic, kjer je bil doma pesnik Aškerc. Pri Zidanem mostu, kjer 
se zliva Savina v Savo, se cepi železnica: ena gre v Zagreb, druga v 
Ljubljano. Brzeli bomo mimo naših na j več jih premogovnih zakladnic 
v Hrastniku, Trbovljah, Zagorju ob bistri Savi proti Ljubljani.
Bela Ljubljana! Nad njo je kakor mogočen orel grad. Če bo 
kaj časa, bomo stopili na Grad in pred nami bo vsa Ljubljana z lepimi 
cerkvami in palačami; za mestom pa bomo videli novo pokopališče, 
kjer počiva Evangelist Krek.
Z glavnega ljubljanskega kolodvora se popeljemo mimo gorenj* 
skega ljubljanskega kolodvora — (Ljubljana ima še tretji: dolenjski 
kolodvor) —, mimo postajice Dravlje v Št. Vid*Vižmarje. Na 
desni bomo videli veliko poslopje z zlatim napisom: Kristusu Zveli* 
carju sveta. Tu je zavod sv. Stanislava, v katerem je ena najboljših 
gimnazij, škofijska gimnazija. Na isti strani se kopiči 671 m visoka 
Šmarna gora z romarsko cerkvijo; na nobeno goro jih ne hodi toliko 
kot na Šmarno goro.
Pri Medvodah se zliva Sora v Savo. Naslednja postaja je 
Škofja Loka; na levi strani pol ure od postaje je mesto, kjer so
l) Desno in levo določiš, če se obrneš z licem v tisto smer, kamor gre vlak.
115